Marx, Gramsci in njuni buržuji

V modo se vrača marksizem. Začnimo zato s tipičnim in znanim marksističnim orakljem, ki smo ga svoj čas v neki bolj poljudni varianti nekateri že kot najstniki vedeli na pamet:

Način produkcije materialnega življenja določa socialni, politični in duhovni proces življenja nasploh. Ne določa zavest ljudi njihove biti, temveč narobe, njihova družbena bit določa njihovo zavest.

Po domače: od tega, kaj delaš, česa si lastnik in koliko zaslužiš (družbena bit), bo odvisno to, kaj veruješ in misliš (zavest); ali: želodec (ekonomija) bo narekoval možganom (ideje, verovanja). Po obratnem, se pravi, po nekakšni platonski in heglovski predpostavki se človek gradi iz sveta idej v vsakdanje življenje, iz zavesti v produkcijo. Marx postavi na glavo Hegla - smo se v času realnega socializma učili pri predmetu STM -, saj zanj produkcija ustvarja zavest. 

Kar pa že daje smernice revolucionarnemu delovanju. Posvetimo se najprej preurejanju konkretnega življenja in proizvodnih odnosov, odločno, tudi s silo, odstranimo zlasti krivične spone (družbena bit, ekonomija) in tudi naš miselni svet (ideja, zavest) bo svoboden ter bo preskočil v višjo kakovost.

Če damo slovenske novomarksiste na klasični marksistični rentgen

Če torej marksistično dogmo, da družbena bit določa družbeno zavest, apliciramo na pojav slovenskega novega radikalnega levičarstva, kaj spoznamo? Če si torej drznemo to krivoverstvo, da marksiste damo na njih lastni rentgen, kaj dobimo? Katera materialna okoliščina, kateri proizvodni odnosi določajo vznik tega novega marksizma? Kakšne službe in plače določajo vznik novega titoizma in jugonostalgije? Kakšen obči ekonomski položaj in kakšna posameznikova umestitev na družbeni lestvici ustvarjata in določata levičarske novotarije?

Hitro pridemo do spoznanja, da je povratek marksizma dogodek znotraj buržoazne biti in zavesti. Tipičen izraz tega povratka namreč ni kak shod premalo plačanih delavcev, kakršne imamo priložnost videti v Franciji; tudi ne shod jeznih notranjskih kmetov, ki jim volkovi uničujejo proizvodna sredstva; povratek marksizma je precej daleč od kakšnega kmečkega in delavskega gibanja; daleč od konkretnega srpa in konkretnega kladiva. Njegov tipični izraz na Slovenskem so vse bolj živa antifašistična mitologija (zdaj so že sosednji narodi »fašisti in nacisti«), bitka za enakost spolov à la FDV veceji in LGBTGZHUIJKOSLŠČW Parada ponosa (oprostite, če sem kakšno o kratic, nevednež, spustil).

Dogodek znotraj buržoazne biti? Se motim? Poglejmo nekaj primerov.

Ker smo družina z visokimi plačami v javnem sektorju, smo tudi ateisti in socialisti

Prvi primer, ko se razodeva buržoazna bit slovenskega levičarstva. Najbolj novomarksistična stranka na Slovenskem, Levica, dobiva zmagovite glasove v bogatem buržujskem okolju volilnih okrajev Ljubljana Center, Ljubljana Bežigrad, Ljubljana Šiška; v nekoč industrijskem Mariboru je ena izmed strank iz sredine lestvice, v skromnih delavsko-kmečkih Halozah jo komaj kdo voli.

Hja, ... zanimivo je početje te slavne Marxove »družbene biti«, skoraj igrivo se obnaša ta marksijanski »želodec«. Če so tvoji starši javni uslužbenci z lepo plačo in stanovanjem v elitni ljubljanski soseski, je več možnosti, da boš ateist in da boš volil Levico, kot pa če so tvoji starši delavci iz Pomurja, ki se vsak dan vozijo na šiht v Avstrijo. Po marksistično povedano: nisi ateist in novomarksist zato, ker si tako pameten in razgledan, temveč zato, kar imaš ekonomsko zelo ugoden položaj v nedrjih dominantne buržoazije.

Ne pozabimo: želodec določa ideje in ne obratno! (Ali pa se sam sveti Marx moti.)

Za koga veš, da ne bo šel delat v socialistični kombinat? Za Kombinat.

Drugi primer, ko se razodeva buržoazna bit slovenskega levičarstva. Eden izmed pojavov naše novomarksistične pop-kulture je ženski pevski zbor Kombinat. Ni strahu, da bi te ženske dejansko hotele živeti in delati v kombinatu, kakršne pozna klasični socializem. Če bi res verjele svojemu imenu, bi kupile zemljo, zasnovale kibuc, kakršnega izsek vidimo na sliki zgoraj (Ginnosar, Izrael), pridelovale in prodajale bi zelenjavo ter vsemu svetu dale vzor, kako se v pravičnem sestrinstvu gradi socializem. Tako pa ...

Malo morgen! Rdeča buržoazija ne bo prijela za motiko! Že v trdem socializmu je za marsikoga obveljalo, da je njegov vstop v Partijo pomenil konec dela za tekočim trakom in pričetek lagodnejše in bolje plačane službe v pisarni. Iluzorno je zato od socialista pričakovati obratno smer premika po družbeni lestvici.

Ali pač? Morda pa levičarstvo v inačici pojočih kombinatk le verjame v svoje ime in simbole. Morda se Matevž Tomšič moti, ko v svežem junijskem Slovenskem času piše, da hočejo novi levičarji vse nas strpati v kombinate (članek Nekateri bi ustanovili »Kombinat Slovenija«). Morda bodo v kombinate kot prvi vendarle vstopili oni, ki se ne obotavljajo v rabi besede avantgarda.

Cloaca Maxima ameriškega kapitalizma pri nas je levosučni PRO Plus

Tretji primer, ko se razodeva buržoazna bit slovenskega levičarstva. Najvplivnejša medijska hiša na Slovenskem je PRO Plus (POP Tv, Kanal A, 24ur.com, Brio, Kino, Voyo, …). PRO Plus je v lasti tujega zahodnega kapitala, uredniško pa gre za precej levosučno medijsko mrežo. To vidimo te mesece, ko je ta mreža postala nekak megafon liberalno-socialistične vlade. Tu nimamo kaj. V kapitalizmu in demokraciji je neka medijska hiša povsem svobodna, kakšna bo njena politična usmeritev. Tudi levičarska drža je legitimna. Keč je drugje.

Umberto Eco je o množičnih medijih pisal tudi pozitivno. Kot nekaj za v »knjigo pritožb« pa je o njih zapisal:

Množični mediji so blagovna znamka in najizrazitejše vzgojno sredstvo v bistvu paternalistične družbe, ki je po vsem videzu individualistična in demokratična, v svoji notranji strukturi pa ukrojena v smislu usmerjevanja in vplivanja: v smislu uniformnosti in obveznega načrtovanja zavesti vseh. S tega vidika so legitimni nasledniki religioznih ideologij.

Če vzamemo v ta kontekst mrežo PRO Plus, se vam morda zdi, da bo prav ona, čeprav taktično leva in provladna, izvajala neko novo agendo v smislu »usmerjevanja in vplivanja« za vstop v rdečežlahten »Kombinat Slovenija«? Neko novo socialno revolucijo zmanjševanja potrošnje tipa Luka Mesec + Venezuela? To, kar PRO Plus izvaja z vsemi svojimi filmi in nadaljevankami, šovi in reklamami, je »religiozna ideologija« ameriškega potrošniškega kapitalizma. Če ima ameriški potrošniški kapitalizem kakšen mega dovod svoje ideologije na slovenska tla, ga ugledate v konkretnem palimpsestu proplusovih izdelkov. Odvzemite velikokapitalistično produkcijo, kaj ostane na POP TV-ju in Kanalu A? Bore malo. PRO Plus je Cloaca Maxima potrošniške ideologije in buržujskih hrepenenj po lagodju in bogastvu. Četudi, kakopak, se svojemu levičarstvu ne odreka in svojih titoističnih momentov ne zamudi.

In če novomarksisti sami stavijo predvsem na Idejo?

Je preveč pričakovati, da bi naši levičarji opravili neusmiljeno marksistično analizo samega sebe? Da bi ovrgli tezo, da so predvsem dogodek znotraj buržujske biti in zavesti? Le produkt varovanja svoje ugodne lege na ekonomski lestvici, posredno pa kolaboranti porabniškega kapitalizma? (Kajti če ne bi bilo tolikih presežkov v hrani, tolike kapitalistične hedonistične izbire, verjetno tudi oni ne bi sanjali o javnem uniseks vecejarstvu in 50-ih spolih. Ali pač?)

Pomislek, ki mi ob koncu tega bloganja ostane, je, da sem reč od vsega začetka napačno zastavil. Uvodni marksistični orakelj, na katerem gradim, levičarjem in novomarskistom sploh še kaj pomeni? Niso od Italijana Antonija Gramscija (+1937) naprej spoznali, da se je treba vrniti k Zavesti, graditi iz Zavesti, predrugačiti svet skozi Zavest? In da je učinkovit revolucionarni pristop »una lunga marcia attraverso le istituzioni« (dolg pohod skozi institucije), z drugimi besedami, znotraj demokratične ureditve izgraditi intelektualno močno rdečo buržoazijo, t.j., levo uradništvo, levo učiteljstvo, levo prosveto, levo sodništvo,...? 

Ni politkomisarski tandem Pikalo – Štromajer, ki sedi na vrhu slovenskega šolstva, z zadnjimi manevri zoper zasebno šolstvo dal vedeti, da ne gre za marksijanski »želodec«, ampak za heglijansko Idejo, Zavest? In da je za novomarksiste (medtem ko pustijo, da kapitalizem tudi v njih blagor pridno polni diskonte s poceni blagom) zdaj predvsem važno graditi Misel »v smislu uniformnosti in obveznega načrtovanja zavesti vseh«?

* Foto: B.C., Kibuc Ginnosar na severu Izraela, oddelek s kmetijskimi stroji.
** Prvi citat je iz Marx K. - Engels F., Izbrana dela IV, 105; Ecov citat je iz njegovega članka Apokaliptiki in integriranci, Nova revija, maj/junij 2004, 281.
*** Cloaca Maxima - v antičnem Rimu glavna žila mestne kanalizacije

Ob (ne tako) novih podatkih o veri in neveri Slovencev

Slovenija ni Estonija, niti Kitajska, pa tudi Hrvaška ne 

Te dni smo se vnovič soočili s podatki o stanju vernosti v Sloveniji. Portal RTVSLO je objavil članek V Sloveniji po mednarodni raziskavi manj verujočih in več ateistov kot po svetu (link). Da Slovenija spada med manj verne dežele, vemo že dolgo. Kar pa seveda ne pomeni, da je goli ateizem na Slovenskem zmagovit in vodilen življenjski slog. Pravzaprav je Slovenija kar nekaj korakov vstran od izrazito ateističnih dežel kot je Kitajska, od pretežno ateističnih kot je Češka, pa tudi nekaj korakov vstran od dežel kot je Estonija, ki so krščanstvo skoraj že izgubile in ga zdaj zamenjujejo z neko novo-pogansko formo (prim. članek o Estoniji Vera v eni izmed najmanj religioznih držav na svetu na portalu Domovina.je, link).

Slovenija je versko posebna. Pomnim, da je pred dvema desetletjema sociolog Vinko Potočnik pripovedoval, kako mu je na nekem mednarodnem srečanju sociologov religije pristopil nek tuj izvedenec in dejal, da Slovenija po svoji verski sliki geografsko ne paše med Hrvaško, Italijo in Avstrijo, temveč bi morala ležati nekje med Nizozemsko in Dansko. Verski in duhovni procesi v Sloveniji so torej bolj značilni za skrajni zahod Evrope in za nordijske dežele kot za evropski center oz. jugovzhod, kjer Slovenija dejansko leži.

Verujemo v dušo, ne pa v posmrtno življenje

Podatki o vernosti na Slovenskem, ki jih kaže najnovejša raziskava, več ali manj kažejo na nadaljevanje trendov iz leta 2007, kot jih je zajela raziskava Aufbruch, ki jo je vodil dunajski pastoralist Paul Zulehner. To raziskavo smo v Cerkvi na Slovenskem uporabili za strateško refleksijo in pisanje dokumenta Pridite in poglejte (izšel 2012, link). Poglejmo:

	Aufbruch 2007	Win Gallup International 2019
Ljudje imamo dušo	-	65 %
Verujem v Boga	55,18 %	34 % (»sem veren« 41 %)
Verujem v Jezusa Kristusa, Odrešenika	40 %	-
Verujem v posmrtno življenje (pekel, nebesa)	29,71 %	28 %

Praviloma so odstotki o osebni vernosti nižji od odstotkov o verski pripadnosti in od odstotkov o obhajanju obredov. Denimo, še leta 2013 se je preko 60 % mladih Slovencev deklariralo za pripadnike Rimskokatoliške Cerkve (raziskava Mladina 2013, link); po podatkih Slovenke škofovske konference je še vedno krščenih preko 55% slovenskih novorojenčkov; velikonočni zajtrk kot najbolj tradicionalen slovenski verski običaj obhaja izjemno veliko ljudi, ni pretirano reči, da preko 70 % Slovenk in Slovencev.

Iz vseh takšnih raziskav je torej razviden razkorak med občo pripadnostjo verski skupnosti (»sem katoličan«) in osebno vero (»verujem v Boga«). Slovenska mladina ta razkorak živi kot zatečeno stanje. V raziskavi Mladina 2013 so avtorji zapisali:

Približno dve tretjini mladih se je uvrstilo med pripadnike katoliške vere. Toda le približno tretjina teh mladih katoličanov poroča, da je Bog pomemben v njihovem življenju.

V  tej isti raziskavi so pri mladih zaznali tudi nekak pospešek v oddaljevanju od verske prakse, pospešek, ki se je zgodil zlasti po letu 2010. Opazili in zapisali so:

V samo treh letih (2010-2013) se je delež mladih, ki obiskujejo cerkvene obrede vsaj nekajkrat na leto, zmanjšal s 37 % na samo 23 %.

Duhovnost ostaja, ampak ...

Z vidika izdelane teologije, kot jo gojimo »verski profesionalci« duhovniki, podatki o vernosti kažejo na precejšno duhovno in miselno nekoherentnost. Kot vidimo v razpredelnici, 2/3 Slovencev veruje, da ima človek dušo, obenem pa to ne pomeni, da Slovenci množično verujejo tudi v posmrtno življenje, vsaj v tako ne, kot ga uči Cerkev (poslednja sodba, pekel, nebesa). Nekako tako: rečejo, da imajo dušo, ki je v vseh kulturah sveta razumljena kot človekovo nadnaravno počelo, obenem pa ta duša ni neko zagotovilo za posmrtnost.

Povprečen Slovenec ostaja duhovno naravnan, a ta njegova duhovnost je fluidna, nedorečena, individualizirana, raz-cerkvenjena (t.i. »avtonomna religioznost«). Četudi se bo anketno definiral za pripadnika katolištva in se pohvalil, kako veliko butaro je nesel v cerkev na cvetno nedeljo ali kako pristen velikonočni zajtrk si je pripravil za vstajenjsko jutro, to sploh ne pomeni, da svojo vero premišljuje, da Boga osebno časti in da se strinja z jedrom katoliške dogmatike in moralke.

Grobo povedano, povprečnemu Slovencu se enako upirata tako goli materialistični svetovni nazor kot tradicionalni katoliški nauk. Parafrazirajmo Prešerna: spregovori ateistični politkomisar s FDV o škodljivosti religije, spregovori župnik o zveličavnosti religije, a »Kranjec moj jima osle kaže«.

Avguštin: »Quoniam fides si non cogitetur, nulla est«

Po eni strani se lahko nekoliko tolažimo, da slovenski narod duhovnega čuta drastično ne izgublja, tudi ne sociološke katoliške identitete, slednjo določena politika trenutno celo nekoliko bolj poudarja kot pred leti. Po drugi pa se spomnimo dramatičnih besed sv. Avguština: »Ko vera ni premišljevana, je nična.« Duhovnost prepuščena sprotnosti in samopašnosti, prej ali slej zdrsne v praznino. Ko krščanska tradicija, ki se je mnogi še držijo, izgublja stik s premišljevano (kateheza, teologija) in slavilno vero (molitev, liturgija), prav tako odpira pot praznini. 

Zadeva ni nedolžna. Kot že starozavezni preroki učijo, za duhovno praznino ni značilno, da si odpravil Boga, pač pa da si na njegovo mesto postavil mnoštvo malih bogov, malikov. Tako Estonija, statistično »kao« ena najbolj nereligioznih družb na svetu, že odkriva svete kamne iz poganskih doktrin in se trudi za ureditev svetega prostora okrog njih.

Foto: Barbara Tadina, Svetovni dan mladih v Krakovu 2016

Glede iniciative Dovolj.je

Šele danes (10.6.) sem opazil, da sem bil glede Dovolj.je komentiran v oddaji Faktor #302, ki so jo predvajali prejšnji teden (link). Oddajo je vodil Aljuš Pertinač, komentatorja sta bila Tino Mamić in Alen Š. Goljar. Naslovna tema je bila pedofilija v Cerkvi, največ se je govorilo o duhovniškem homoseksualnem lobiju. Mene se je kazalo in omenjalo kot nekoga, ki je se je za »liberalca« na nenavaden način distanciral od iniciative Dovolj.je in se v trenutni polemiki postavil na stran škofov. Izpostavilo se je naslov iz članka z Radia Ognjišča Škofije vodijo pehoto, Dovolj.je kot jurišni oddelek (link). Prav je, da se oglasim.  

V Faktorju se ni povedalo, da citirani članek na kratko povzema pogovorno oddajo Spoznanje več, predsodek manj, ki sem jo imel na Radiu Ognjišče 27. maja z voditeljem Jožetom Bartoljem. Na to oddajo so se sicer pri Dovolj.je odzvali že 30. maja z daljšim člankom »Resnica nas bo osvobodila«. O nekaterih netočnostih v izjavah patra Branka Cestnika izpod peresa Igorja Vovka (link). Na Vovkovo pisanje se nisem odzval, saj sem bil v Rimu. Ko pa sem se hotel, se je na Časnik.si oglasil Ivan Štuhec (link), ki je nekatere podobne misli formuliral na bolj urejen način, kot sem jih jaz povedal v radijski oddaji. Debata je zdajci razširjena. Mislim, da v dobro vseh.

K pojasnilu o »pehoti« in »jurišnem oddelku«. Najprej to, da sem radijsko oddajo delal v naglici na poti v Rim, povrh utrujen od romanja po Armeniji in Gruziji, utrujen tudi od velikih župnijskih slovesnosti v vmesnem času. Zato sem bil v določenih delih manj jasen in bolj lijakast, čeprav je kdaj za izplen pogovora dobro, če je človek manj buden, ker s tem tudi njegove inhibitorne zanke manj delujejo. Kot bivši gojenec vojaške gimnazije sem osrednje mnenje o Dovolj.je razvil s pomočjo vojaške prispodobe. Prispodobe so prispodobe, niso suho zlato. A naj pri svoji prispodobi ostanem.

Smo ena vojska, na drugi strani je zlo duhovniške pedofilije. Cilj vseh nas je premagati nasprotnika. Dovolj.je so tisti, ki pri tem gredo hitro in pogumno naprej, vojaško povedano, so izvidniki in jurišniki, kakršne smo potrebovali; slovenska hierarhična Cerkev je tista, ki je bolj počasna, vojaško povedano, je redna pehota. Ampak vemo, da je sovražnik premagan šele, ko ga redna pehota dokončno izniči in osvobodi teritorij. Jurišniki tega ne zmorejo, četudi so pogumni in požrtvovalni. Jurišniki imajo smisel, če omogočajo napredovanje pehote. Če se, hitri kot so, odcepijo od počasnih rednih enot, je njihov trud zaman. Še huje je, če je med njimi in pehoto nesporazum.

In tu je poanta moje kritike inicative Dovolj.je. Izražam namreč bojazen, da bo iniciativa izgubila stik z okorno cerkveno stvarnostjo; da bo enostavno prehitra glede na okolico in v dojemanju povprečnega vernika prebojevita (»moralna policija«); bojim se njene svete ihte, velikopoteznosti, ki je tradicionalno zadržan katoliški prostor ne bo razumel, zlasti če bo dobil vtis, da običajni levičarski antikatoliški krogi zaradi delovanja inciative Dovolj.je vriskajo in pojejo.

Razumem pa tudi akcijsko poanto iniciative. Problematika spolnih zlorab je tolikšna, sovražnik tako prebrisan in izmuzljiv, da iniciativi ne ostane drugega, kot da gre trmasto do konca. Akcije zdaj ne more prekiniti. Četudi padejo ostre besede na račun slovenskih škofov. Četudi se komu močno zameri. Kajti, če se njej sfiži, kdo bo še šel v kaj takšnega?

Sam sem na strani tistih, ki mislijo, da se iniciativi Dovolj.je ne sme sfižiti. Dodajam le, naj bo bolj previdna, bližje redni cerkveni stvarnosti, z večjim občutkom za razločevanje, v smislu, kot je zapisal Štuhec, »da civilna iniciativa ne izpostavlja storilcev prej, preden ni popolnoma jasno, katere seksualne meje so bile prekršene in kakšna stopnja kazni je sorazmerna kršitvi«.

Sovražnik iniciative čaka na njen napačen korak kot Sahara na vodo.

***

Še nekaj besed o homoseksualnem lobiju v slovenski Cerkvi, o katerem se je precej govorilo v oddaji Faktor #302.

Ne boste verjeli! Da so med slovenskimi duhovniki homoseksualci in da so med seboj povezani, sem najprej slišal v drugi polovici 70-ih pri osnovnošolskem verouku v domači župniji Hajdina. Naš župnik je v okviru kateheze o 6. božji zapovedi govoril o homoseksualnosti in, ne da bi ga mi otroci k temu izvali, povedal še o duhovnikih homoseksualcih. Naš župnik, kasneje moj novomašni pridigar, je bil ljubitelj odprte besede. S svojo iskrenostjo nas je tudi pri nedeljskih pridigah kdaj docela šokiral.

Za časa rimskega študija in formacije v tujini (1987-1997) se s tem vprašanjem nisem intenzivneje srečal. O kom se je seveda reklo, da je »usmerjen k moškim«, a o kakšnih »homolobijih« se ni govorilo. Pomnim pa dvoje. Okrog leta 1988 je psihoterapevt in profesor psihologije na Lateranu di Marco (po rodu je bil Sicilijanec, imena več ne pomnim) razložil nek klinični primer zdravljenja duhovnika efebofila, ki je s fanti spolno občeval pred ogledalom na način, da jim je zakril glavo, na njihova ramena pa postavil svojo in tako zrl sebe, kot da ima mlado telo. Kasneje smo študentje teologije slišali še za primer spolnih zlorab iz poznih 50-ih v nekem italijanskem semenišču. Reklo se je, da je duhovnik svojo žrtev pred zoro spovedal, da je lahko šla k sv. obhajilu; tik pred sv. mašo pa se je pri drugem duhovniku spovedal tudi sam, da je lahko maševal. Zadeva se je navajala kot primer degeneracije duhovništva in zlorabe zakramentov.

Nekoliko drugače je bilo, ko sem se vrnil v Slovenijo. Kmalu po letu 2000 sem boljkone »padel« v manjšo skupino duhovnikov, ki so z veliko zaskrbljenostjo spremljali »homoseksualno mrežo duhovnikov« v slovenski Cerkvi. Podatkov o kakšnih pedofilskih zločinih niso imeli, bili so jezni in frustrirani zaradi sistemske moči »mreže«, njene sposobnosti »rekrutiranja« v semenišču. (O tej moči je prejšnji teden v Faktorju govoril Tino Mamić.) Sklenili smo, da napišemo nekakšno opozorilno in protestno izjavo ter jo izročimo nunciju. Zataknilo se je pri podpisih. Izjavo bi moralo podpisati čim več duhovnikov, da bi imela nek učinek. V tajno nabiranje podpisov sem šel tudi sam. Nabral nisem niti enega, saj se je že po obiskih dveh župnišč pokazalo, da povprečen duhovnik ne zaupa nekim na pol zarotniškim postopkom, čeprav je njih namen dober. Potem smo poskušali dobiti kakšnega insajderja, koga iz »mreže«, ki bi povedal svojo zgodbo in »mrežo« razkrinkal. Nič od tega. Vso zadevo smo opustili in se v ta namen tudi ne več srečevali.

Ravno ta epizoda me je poučila, kako delikaten je boj zoper duhovniški homoseksualni lobi (če nečemu tako zabrisanemu sploh lahko rečemo lobi). Prvo, česar se je bati, so krive obtožbe. Še danes me je sram, da sem v okviru priprave onega pisma, ki naj bi obteženo s kakšnimi tridesetimi duhovniškimi podpisi romalo k nunciju, o kakšnem duhovniku sklepal, da je v »mreži«, a se je kasneje izkazalo drugače. Informacije o »mreži« so tako negotove, nejasne, komaj oprijemljive, podvržene manipulativnim namenom, da se jih je bolje izogibati, kot planiti nanje. Razen če …

Razen če spregovorijo žrtve. In na tem mestu podpora iniciativi Dovolj.je. Naj jo varuje sv. Oskar Romero!

* Foto: B.C.. Zbiranje duhovnikov pred mašo narodov v Lurdu.

Stalinova hišica in nič več (foto)

Gruzijska vodička Guansa nam je rekla, da tudi Gruzijci ne marajo Stalina, a zgodovina je pač zgodovina. 

Slovenski romarji smo namreč nekoliko bentili čez program poti po Gruziji, ki je vseboval tudi obisk Stalinovega muzeja v mestu Gori, kjer se je ta komunistični tiran leta 1878 rodil. Popustili smo. Ne nazadnje smo tako ali tako morali skozi Gori, če smo hoteli do znamenitega jamskega mesta Uplistsikhe. Ker pa dvomov ni bilo konca in ker so v skupini bili tudi ljudje, ki so imeli med predniki žrtve komunizma, sem kot duhovni spremljevalec pred Gorijem vzel v roke avtobusni mikrofon in dejal: Kdor ne gre v Stalinov muzej, ne greši; kdor gre v Stalinov muzej, ne greši. Če pa v muzeju uvidimo, da Stalina poskušajo častiti, se obrnemo in gremo ven. Kristjani ne malikujemo zemeljskih vladarjev in smo na strani žrtev totalitarnih režimov.

Reč je bila, kot jo je napovedala Guansa. Stalinova hišica in nič več. Muzej in zgodovina in nobenega posebnega kulta. Edini Stalinov kip, ki smo ga videli v Goriju, je stal v muzejskem vrtu (slika zgoraj). 

Nekaj fotoreportaže ...

* * *

Mesto Gori je po velikosti primerljivo našemu Kranju. Na vstopu v mesto nas pričakajo značilne ulice s plinovodom, ki je do hiš napeljan po zraku. Center mesta seveda zaznamuje socialistična arhitektura in široka promenada, konec katere stoji Stalinova rojstna hiša. Na sliki rotovž, pred katerim je svoj čas stal ogromen Stalinov kip.

Gruzijski avtopark na oko ni slab. Veliko je uvoženih rabljenih Japoncev (predvsem Toyota) in Nemcev (Mercedes, BMW). Na podeželju pogosteje naletimo na stare Ruse (Lada), v Goriju smo zagledali celo Moskviča, ki pa ni dajal vtisa, da rad vžge.

Imenitni hotel pokraj Stalinove rojstne hišice in muzeja je že davno zaprl vrata. Nekaj časa je bil igralnica, zdaj je prazna zgradba.

V okolici muzeja smo pričakovali več Stalinove ikonografije in kiča. Naleteli smo le na eno žensko, ki je prodajal stalinistične spominke. Medklic: Gori ni Ljubljana, kjer v prenekaterih lokalih visijo slike jugoslovanskega diktatorja.

Približno tak pogled je imel mali Ioseb Džugašvili, kot se je Stalin po gruzijsko imenoval, na domačo cerkev in staro trdnjavo. Kot najstnik je Stalin nekaj časa študiral v semenišču v Tbilisiju, nato je njegovo pravoslavno vero zamenjala komunistična ideologija.

V tej hišici se je rodil Stalin. Imel je zelo nasilnega očeta. Ta je svojega sina praktično vsak dan tepel. V muzeju povejo, da se je Stalin zaradi tolikega tepeža kot najstnik zaklel, da ne bo nikoli več jokal.

Stalin se je bal potovanja z letalom. Po Sovjetski Zvezi je krožil v tem vagonu.

Gruzija si zelo želi Evrope. Po Tbilisiju na več mestih visijo zastave EU. Evropa v Gruzijo kakopak že prihaja preko svojih trgovin. Spar v Goriju. 

Pokrajina okrog Gorija je rodovitna. V dolini so žitarice, po hribih pašna živina. Na sliki pastirska domačija 6 km vzhodno od Gorija.

* Vse fotografije sem 20. maja 2019 posnel B. C..

Nostalgija po »teologiji z mehurčki«

Pred nekaj dnevi sem v namen pisanja kolumne za Družino prebral daljši članek indijsko-katalonskega teologa Raimona Panikkarja. Članek je izšel leta 1991 v katalonščini in nosi naslov Kozmoteandrična vizija: nastajajoči religiozni čut tretjega tisočletja. Pogumen, pronicljiv, vizionarski tekst. Upa si do meje pravovernosti, skoraj malo čez.

Obšla me je nostalgija. Vprašal sem se, kaj je z današnjo teologijo, da, kot se zdi, ne zmore več takšnih člankov. Bo za umanjkanje teološke svežine res kriv Vatikan, ki naj bi z Janezom Pavlom II. postal »tovarna teologije« - tovarna, ki nima rada konkurence? So današnji teologi res zgolj razlagalci tega, kar reče papež? Je v obtoku sploh še kaj »teologije z mehurčki«?

Pokoncilsko teološko vrenje

Pred petdesetimi leti je bilo v Rimokatoliški Cerkvi sila živahno. Vpeljana je bila liturgična reforma, zacveteli so ekumenski odnosi z drugimi Cerkvami, verjelo se je v dialog s svetom, celo v dialog s socialističnimi sistemi, v vatikanske muzeje je vstopila abstraktna umetnost, nove cerkve so se gradile v krog, laik je postal enakovrednejši kleriku. Teologija je delala s polno paro. V ospredju so bili izjemni umi kot Congar, Rahner, von Balthasar, de Lubac, Ratzinger, Panikkar, Schillebeeckx, Küng, Metz, Gutiérrez, ... na področju moralne teologije Häring.

Sprva so teologi delovali v nekakšni sinergiji, ki je prihajala od koncila, saj so vsi koncil podpirali in se pri njem navdihovali. Že v sedemdesetih pride do diferenciacije. Kmalu se oblikujeta dve smeri: pokoncilsko progresistična (tipično ime Küng, tipična ideja teologija osvoboditve) in zmerno koncilska (tipično ime Ratzinger, tipična ideja teologija lepote). Pripadniki prve smeri se zberejo okrog revije Concilium, pripadniki druge okrog revije Communio (obe še izhajata). Tretja smer, tradicionalistična, je bila razumljivo v ozadju.

Hitro je tudi prišlo do napetosti med progresističnim tokom in cerkvenim učiteljstvom. Leta 1975 je ugledna Mednarodna teološka komisija o tem zapisala: »Kjerkoli je življenje, je tudi napetost. Slednja ne pomeni sovraštva, niti oporekanja, pač pa pomeni življenjsko silo, spodbudo, da na občestven in dialoški način vsak vrši svojo službo.« Pomirljivo. Dokler ...

»Janez Pavel II. vlada Cerkvi z železno roko«

Z nastopom Janeza Pavla II. (1977) postane prav Joseph Ratzinger (kasneje izvoljen za papeža Benedikta XVI.) prefekt Kongregacije za nauk vere (1981). Poljsko-bavarska naveza začne delati red v teoloških vrstah. V osemdesetih pride do obračuna s teologijo osvoboditve, v devetdesetih s teologijo verskega pluralizma, pod vatikansko lupo se znajdejo moralni teologi. Za marsikoga je bilo zelo hudo. Bernard Häring, ki je bil med vojno zaprt, je dejal, da je manj trpel v nacističnih zaporih kot pa na svoja stara leta, ko je bil s strani Rima osumljen napačnega nauka.

Dogajalo se je tudi v Sloveniji. Zanimivo je bilo zlasti okolje piscev dokaj progresivne revije Znamenje, ki je izhajala vse do leta 2012. In seveda lik mariborskega naslovnega škofa. Pisalo se je šolsko leto 1982/1983, ko so mene, ki sem bil aktiven v ZSMS, ptujski katoliški mladinci povabili na predavanje v Maribor. »Rdečega škofa gremo poslušat,« so rekli. In res. V nabito polni dvorani župnije Svetega Rešnjega telesa na Taboru je predaval škof Vekoslav Grmič. Zelo odprto je kritiziral papeža Janeza Pavla II.. Dobro pomnim, ko je dejal: »Papež vlada Cerkvi z železno roko, Ratzinger pa je palica, s katero tolče po glavah teologov.«

To, kar so prenekateri teologi očitali navezi Wojtyla-Ratzinger, ni bilo le doktrinarno discipliniranje zdaj tega zdaj onega teologa. Očitali so, da je Vatikan postal tovarna teologije; papeški dokumenti da namenoma izpodrivajo avtorske teološke tekste; žlahtno teološko raziskovanje da postaja vse manj pomembno; akademska svoboda vse bolj omejena. Pojavljala so se razna protestna pisma teologov, med katerimi je najbolj odmevala Kölnska deklaracija iz leta 1989. Ta je posebej izpostavila škofovska imenovanja, ki naj bi jih papež izvajal brez upoštevanje lokalnih glasov, s tem pa šel proti duhu koncila.

Bi padel berlinski zid, če bi marksizem okužil Cerkev?

Pred letošnjo veliko nočjo se je v svojem pismu o spolnih zlorabah tega burnega obdobja dotaknil tudi upokojeni papež Benedikt XVI.. Ratzinger spomni, da je po koncilu, zlasti po letu 1968, v teologiji prišlo do pretiravanj, ki so postavile v nevarnost liturgične in moralne temelje. Liturgija brez vzvišene skrivnosti, morala brez greha, skratka. Na nek način med vrsticami pove, da bi prišlo do razsutja v nauku, posledično pa tudi v občestvu, če ne bi prišlo do odločnega ukrepanja.

Da, upokojeni papež ima prav: bilo je potrebno ukrepati. Teologija osvoboditve bi lahko Cerkev usodno razprla marksizmu, ki je bil takrat v veliki modi med zahodnimi intelektualci in tudi med nekaterimi duhovniki. Bi se poljsko katoliško delavstvo pod vodstvom Lecha Walese konec sedemdesetih uprlo komunizmu oz. bi sploh prišlo do padca berlinskega zidu, če bi marksizem okužil Cerkev? Teologija verskega pluralizma bi lahko postavila pod vprašaj Jezusa Kristusa kot edinega Božjega Sina in Odrešenika. S tem bi padlo vse, kar krščanstvo v svojem bistvu je. Bi evangelizacija v Aziji napredovala, kot napreduje danes, če bi bilo rečeno, da je Buda Kristusu enak odrešenik? Moralna teologija bi v okviru situacijske etike lahko kmalu ukinila kategorijo greha. Bi Cerkev danes tvorila solidno opozicijo in alternativo blodnji imenovani teorija spola, če bi rekla, da so moralne odločitve pač sad okoliščin?

Kakor koli, nostalgija po »teoloških člankih z mehurčki« ostaja. Branje Panikkarja in podobnih ti jo prikliče. Razumeš tudi, da je bitka za pravovernost vedno aktualna. Prepotrebna. A za koga precej boleča. Ob tem te veseli, da so nekateri teologi po desetletjih nemilosti Rima pod papežem Frančiškom le dočakali trenutek pobotanja.

* Foto: B.C, cerkev v Geghardu v Armeniji.