nedelja, 24. marec 2013

Oblast in služenje


Zeli na kamnitem pročelju katedrale Santiago de Compostela. (foto B.C.)


*

Dve močni podobi za „cvetni“ konec tedna. Na Cvetni petek na VIP tribuni stožiškega stadiona poleg nekaterih politikov s predsednico vlade na čelu domnevni šef balkanske kokainske naveze za Slovenijo. Druščina gleda tekmo Slovenija - Islandija. Druga podoba: v soboto v Castel Gandolfu papež objame papeža, dva v belo oblečena škofa skupaj molita in obedujeta – še pred mescem in pol nekaj nezaslišanega.

Prva podoba je podoba tega sveta, da bolj ne more biti. V Stožicah se razkaže nova oblast, še en uradni obet, da bo jutri bolje, v kar smo nekateri željni drugi pa siljeni verovati. Ljudje potrebujemo oblast in jo razumemo kot nekaj svetega. Oblastnike spoštujemo in četudi smo jih sami izvolili pod njihovo zadnjo plat podstavljamo knežnje kamne, imamo za njih VIP tribune, smo počaščeni, če nas pogledajo. A ga. Bratušek, kot vsak oblastnik, ima senco. V Stožicah je bila ta senca takorekoč ikonična, paradigmatična. Na isti tribuni nekaj sedežev vstran je čemelo podzemlje, zlo, laž, krvave oči in krvava roka,... ter razglašalo: „Tu smo, tu bomo, nič nam ne morete. Niste vi, ki preko svojih vlad in sodišč odobravate ali neodobravate nas. Mi smo, ki odobravamo ali neodobravamo vas.“


Mafija se v javnosti nikoli ne razkazuje slučajno. Tokrat je povedala, da preko svojih koka-dilerjev drži na povodcu mnoge iz slovenske visoke družbe. Vlade se menjavajo, politiki se gredo oblastnih iger, a nihče naj ne dvomi vanjo. Zgolj s svojo kartoteko seznamov odjemalcev koke, ima skoraj toliko politične moči kot Delo, Dnevnik in Večer skupaj. No, vsaj tako je bilo njeno petkovo sporočilo. 

In človek se vpraša: Bodo VIP tribune in oblast za vedno v rokah hudiča? Njega, ki je nekoč nonšalantno priznal, „meni je izročena in jo dam, komur hočem“? Je sploh možna oblast, ki nima sence? Človek, ki to premišljuje, bi kar obupal. Šel med jezne vstajnike, med anarhiste. Utopično bi verjel v boljši svet brez kakršnekoli oblasti. Niti človeka nad živaljo, kaj šele človeka nad človekom.


**

V Castel Gandolfu se je na Cvetno soboto zgodila bela zarota. Stoletja in stoletja smo katoličani verjeli, da je v Rimu eden beli papež, zdaj smo videli dva. Katoliška mitologija je pretresena. Benedikt XVI. nas je s svojim odstopom prisilil v fazo resetiranja, kot je še v zgodovini ni bilo. Če papež lahko odstopi, če on lahko reče, da se ne gre več, ali smo še v Eni, Sveti, Katoliški in Apostolski? In Bog? Ali tudi Bog ni več, kar je bil? Verjeli smo, da je On Silni, Močni, Nesprejemljivi, in papež, „per analogiam“, več kot le Njegov približek. Ampak nemški papež je bil preveč bister, da bi pristal na tovrstne naravno-religijske vzorce. Preveč Svetoduški in Jezusov, da bi vztrajal v vlogi, ki mu jo daje človek v svojem neskončnem strahu pred svobodo in odgovornostjo, v svoji potrebi po malikovanju človeških voditeljev.

Bela zarota, srečanje papeža Frančiška s upokojenim papežem Benediktom, je zarota proti malikovanju oblasti. Zarota? Niti ne. Saj sta v teh dramatičnih in silno lepih tednih oba dokaj glasno in nazorno nakazala, da bo naslednja velika bitka katolištva bitka proti oblastiželjnosti in gospodovalnosti v Cerkvi in svetu.

Stožiška podoba je podoba sveta in časa, ki se spreminjata in ostajata takšna kot sta bila. Castengaldolfska podoba je podoba sveta in časa, ki se spreminjata na skrivnosten in nepredvidljiv način. Na način, da niti katoličani nimamo pojma, kaj se z nami te dni dogaja.

***


A Frančišek je napovedal: zgodila se bo edina možna revolucija, se pravi, edina, ki lahko spremeni nas in družbo na bolje, ne da bi ustvarjala nove žrtve - revolucija služenja drugemu. Te revolucije ne bomo vsiljevali politikom, demokracijam, VIP tribunam. Še pri internem pridiganju o njej bomo previdni, ker dobro vemo, kje je treba začeti. Če se je namreč celo v rimski kuriji udomačil karierizem in čudno neformalno mreženje v lovu za koristmi, ne bo manjkalo te bolezni tudi po celem telesu Cerkve, vse tja do vaških župnikov. Takšna je dedukcija. Indukcija ne bo bistveno drugačna.

Kako se nam je to zgodilo? Razlogov bo več. Omenil bo enega. Morda najbolj tabuiziranega, a ravno zato najbolj potrebnega debate in preverjanja. V zadnjih tridesetih letih smo v Cerkvi z velikim poudarkom na močni identiteti, na močni vdanosti voditeljem, na nujnosti spopada s tem svetom, na „alternativnih“ ekonomskih dejavnostih ter s svojim bojem proti notranjecerkvenim „heretikom“ zaorali globoko brazdo, iz katere je vzklilo tudi novo religijsko gospostvo, nova vera v moč sistema.

Z novim Frančiškovim slogom prihaja več kot popravek, več kot kozmetika in plastična kirurgija, prihaja poziv k spreobrnjenju. Cerkev je prva, da verjame ne v katerega koli Boga, temveč v Jezusovega, v „oblast služenja“, da torej postane „uboga za uboge“. Pri tem ne bodimo lahkomiselni! Spreobrnjenje k služenju in uboštvu bo bolj boleče, kot si predstavljamo zdaj, ko smo še kot opiti od čudovitega konklava in od pristnosti argentinskega papeža. Ampak, ko bomo delali na sebi in nam bo težko, vedimo da delamo za vse okrog sebe, za družbo, za politiko in gospodarstvo. Ne podcenjujmo se! Katoličani smo največja in edina zares globalna religija. Spremembe v naših srcih in naših strukturah ne morejo ne imeti posledic v širši družbi. To velja že zaradi socioloških zakonitosti. Kako velik je šele up, če upoštevamo, da je zadnja resnica naše religije onstran sociologije - v Duhu! 

sreda, 20. marec 2013

Pridigarske zagate



V eni izmed tistih simpatičnih knjižic, ki zbirajo odgovore otrok na "zapletena" vprašanja, je bilo tudi vprašanje: Kaj je vera?

Odgovor sedemletnega otroka: Vera je to, kar nam Bog da, da razumemo to, kar nam župnik pove.

Včasih se vprašam, kaj neki ljudje sploh razumejo od mojih pridig. Včasih se mi res zdi, da je na prižnicah nad pridigarjevo glavo Sveti Duh ne zaradi pridigarja, temveč zaradi ljudi, da bi pridigarja, torej mene razumeli. 

No, potem se spomnim neke pogumne kmečke gospe iz Hajdine na Dravskem polju, globoko verne, pripravljene vedno brez strahu in zadržkov pokazati svojo vero. Pred mnogimi leti mi je priznala, da skoraj nikoli ne ve, kaj župnik pridiga. V nedeljo se usede v klop, se umiri, se sprosti,... in "odide" k Bogu. Ve da župnik lepo in pametno govori, ne bo pa si šla parati možganov in razvozlavati njegov stavkov. Zlasti, ker ji je v klopi, v hajdinskem templju, v pojoči množici enostavno lepo in udobno. Njej, kmečki gospodinji, ki jo drugače od jutra do večera opravki preganjajo po hiši, dvorišču, hlevih in polju, je enkrat na teden udobno in lepo in sme "oditi" k Bogu.

Ali to pomeni, da je naš duhovniški strah pred pridiganjem odveč? Nekaterim vernikom je nenazadnje pridiga le delček tega, kar rabijo (če rabijo), da v nedeljo "odidejo" k Bogu? 

Te dni pišem pridige in nagovore za Veliki četrtek in Veliki petek v ribiškem mestecu Cambados v Galiciji, na obali Atlantika. Poleg redne liturgije so tu še značilne španske pobožnosti, pisane procesije, misteriozne zamaskirane bratovščine... Zlasti na Veliki petek, kot drugod po Španiji, bo na ulicah Cambadosa več dogajanja kot v farni cerkvi. Imel bom torej precej nagovorov in nagovorčkov, tako v cerkvi kot zunaj, seveda v španščini, seveda v moji španščini. To je španščina deset ali dvanajstletnega otroka in me je skoraj sram, da se grem "slovesnega" pridigarja tam ob Atlantiku.

Ampak, ali ni reklo ono dete, da Bog daje vero ljudem zato, da bi ti župnike razumeli? Za one ribiče pa sem slišal, da vero imajo. Že zaradi hudega morja, v katerega se podajajo po osliče in skate. 

Naslednja vnaprejšnja tolažba je bolj človeška. Ravno moja, kot rečemo na Hajdini, "plejtrava" španščina je lahko moj adut. Lahko se namreč zgodi, da bodo ljudje v Cambadosu po Veliki noči rekli: "Končno en župnik, ki smo ga razumeli! Govoril je kratke stavke in čisto čisto preproste besede je uporabljal. Tudi za naslednje leto bi bilo fajn, da pride nekdo, ki živi, tako kot letošnji pridigar, kakšnih 3000 km vstran od našega mesta!"


Ribiški ladji v Galiciji.
B.C.

ponedeljek, 18. marec 2013

Frančišek in mediji




abc15.com
Veselje je te dni prebirati doma špansko* po internetu pa svetovno časopisje oz. "svetovno portalje". Odzivi na papeža Frančiška so dobri. Po mnenju kakšnega komunikologa ima novi papež še več karizme za komuniciranje z množico in z mediji, kot je je imel "veliki komunikator" Janez Pavel II.. Neposrednost, sproščenost, preprostost, čustvena nota,.... vsega tega se za potrebe papeževanja ne bi dalo naučiti v nekaj urah. Tega ti ne da trening nastopanja. To Jorge Bergoglio nosi v sebi, to je on.

Res je, kakšni levičarsko usmerjeni mediji so takoj začeli z lovom na "madeže". Zapičili so se seveda v čas argentinske diktature in pod drobnogled vzeli vlogo Jorgeja Bergoglia ob tistih dogodkih. Skoraj potrti, da v Argentini ni škandalov s pedofilskimi duhovniki, so s toliko večjo vnemo poskušali najti kaj "fašistoidnega" v papeževi preteklosti. Piskrček je pristavil tudi razvpiti Michael Moore, ki je tvitnil sliko argentinskega diktatorja Jorge Videle, kako prejema sv. obhajilo od nekega duhovnika, menda Bergoglia. No, Moore je profesionalec in poštenjak. Ko je spoznal svojo zmoto, je tvitnil še enkrat in preklical prejšnjo trditev. Poznavalci argentinskih razmer pravijo, da je za lovce na madeže malo upanja. Bergoliu so se namreč že prej v Argentini protikleriklani krogi močno trudili "kaj najti", zlasti ko se je zoperstavil politiki pri vprašanjih bioetike in življenja. Našli pa niso nič, ker ničesar ni.

Če torej damo na stran dežurne anti-cerkvenjake, lahko po branju svetovnih medijev rečemo, da so slednji začutili, da se je v Cerkvi zgodilo nekaj velikega. Nekaj, kar lahko razumemo kot izboljšanje podobe Cerkve, kot prenoviteljski skok, kot reformo in očiščenje,... da, a obenem nekaj večjega. Mislim, da so mediji začutili upanje za svet. V smislu, če so kardinali v Sikstinski kapeli bili zmožni takšne izbire, potem so pogumne izbire za novo, za preprosto, za pristno in pravično možne v celem svetu. Če je svetovna religija zmožna izbrati Frančiška, zakaj ne bi svetovno bančništvo izbralo nov model zase? Če je papež lahko nekdo iz revnih predelov, zakaj svetovno pop-kulturo še vedno diktira bogati sever s Hollywoodom na čelu?

V veselje nam je tu in tam zaznati medijsko "spreobrnjenje" v odnosu do Benedikta XVI.. Vemo, da prejšnji papež ni bil ljubljenec medijev in pop-kulture (to dvoje je v veliki meri eno in isto). Po februarskem odstopu in po prvotnem šoku pa so se nekateri kakor vprašali: Kako to, da smo spregledali revolucionarni potencial Benedikta XVI.? Z nastopom papeža Frančiška je postalo jasno, da je Benedikt XVI. z odstopom in s pozivi k preprostosti in služenju, dejansko napovedal in pripravil pot svojemu nasledniku. Če bo Frančišek zapisan v zgodovino kot papež notranje prenove ter tudi stilske vrnitve k Jezusu iz Galileje, bo to tudi zato, ker je Benedikt XVI. globoko v sebi vedel, kateri je naslednji korak Cerkve. Skratka, veseli smo, da se tovrstna razmišljanja o nemškem papežu danes pojavljajo. Do Benedikta XVI. je taka obravnava pravična.

Daleč od tega, da bi pričakovali od medijev, da bodo z novim papežem obrnili ploščo in začeli laskati Cerkvi. Še vedno mislim, da morajo biti do cerkvenih nepravilnosti enako ostri (ali celo bolj, saj Cerkev pridiga višje moralne standarde) kot do nepravilnosti v družbi. Čeprav so bili do nje velikokrat tudi  prepotentni in krivični (šolski primer je napad na kardinala Rodeta), mislim, da so v zadnjih letih Cerkvi po svoje vendarle pomagali. Brez medijskega trušča bi se kakšna pedofilska afera še enkrat skrila; o mariborskem finančnem zlomu bi katoličani še vedno zgolj nemočno šepetali; brez medijev bi tudi o hudih rečeh znotraj Vatikana ne vedeli veliko,... To, kar je za pričakovati boljšega v odnosu med mediji in Cerkvijo je, da bodo do Cerkve gojili več neobremenjene radovednosti, da se bodo potrudili k boljšemu poznavanju, kaj Cerkev sploh je. In da se novinarji na intervju z lokalnim škofom ne bodo pripravljali (zgolj) z branjem kakšnega Dana Browna.

Če trenutno med svetovnimi mediji in Frančiškom vlada določena simpatija, to še ne pomeni minusa za medije in plusa za Cerkev. Pač pa da smo na dobrem izhodišču za naprej. Tako v odnosu novinarjev do Cerkve, kot Cerkve do novinarjev. V kakšnih cerkvenih krogih je namreč novinar še vedno razumljen predvsem kot nadležnež in nebodigatreba. Če parafraziram staro modrost: Ne moreš poznati neko stvar, če do nje ne gojiš simpatije. Simpatija je vir spoznanja in znanja. Antipatija pa vir neznanja, neumnosti in hudobije.


* V naši redovni skupnosti, ki šteje 16 članov, imamo vsak dan na mizi desni ABC, sredinski El Mundo in levi El País. Ob konklavu pa je pater zadolžen za časopise iz trafike prinesel še kakšen naslov več.

petek, 15. marec 2013

48 ur po „habemus papam“


 


„Škandalozno je, da se kardinali zberemo v izoliranem prostoru, kjer prisežemo, da ne bomo ničesar razkrili, naslednji dan pa se je naše sporočilo lahko v italijanskih časopisih bralo do besede natančno,“ je po konklavu jezen dunajski kardinal Christoph Schönborn. Če je sam konklave bil popoln uspeh glede molka in do zadnje sekunde nismo vedeli, kdo bo novi papež, je 48 ur po „habemus papam“ v obtoku že toliko info-drobcev, da je bistrim in potrpežljivim vatikanistom mogoče sestaviti mozaik in ugledati (domnevo) dinamiko konklava. Info-drobci in iz njih sestavljen mozaik sicer dobro denejo naši radovednosti, niso pa najboljši izkaz za kardinalski zbor. A kardinali so ljudje in človeku je najslajše povedati kaj od tega, kar je „za dvajset let zapora“ - kot je povedano v filmu „Moj ata, socialistični kulak“.

Trditve v naslednjih petih točkah niso 100 odstotne, so pa dokaj trdne in dokler jih kdo ne ovrže z drugačnimi podatki, bomo skupaj z vatikanisti z njimi pač operirali. Kaj je torej mogoče videti iz konklavnega mozaika 48 ur po ganljivem in osupljivem „habemus papam“?

1. Bergoglio že na začetku konklava močan

Papeška oprava l. 1492.
historicalfiguresfoundation.blogspot.com
Buenosaireški nadškof Jorge Mariano Bergoglio je bil močan kandidat, še preden je ceremonijer z „extra omnes“ odgnal lokalno in svetovno javnost iz Sikstinske kapele. Kardinali, predstavniki svetovnega episkopata (se pravi, afriškega, azijskega in seveda ameriškega), so že v dneh pred konklavom v njem videli „svojega“ kandidata, čeprav je možno, da so šele po prvem glasovanju na konklavu spoznali, kako močna je v bistvu njihova, se pravi, „Bergogliova stranka“. Če pa je nekdo (ta nekdo bi lahko bila severnoameriška četica kardinalov, lahko bi bila tudi „slovenska“ naveza Franc Rode & Santos Abril y Castelló, o čemer smo brali na siol.net) za Bergoglia lobiral pred konklavom, potem seveda vse čestitke za popolno tajnost in briljatno izvedbo tovrstnega manevra. Zakaj še smo to močno kandidaturo spregledali, v 5. točki tega zapisa.

2. Vzorec konklava: virusna okužba

Bergoglio potemtakem ni prišel na površje po vzorcu oktobrskega konklava iz l. 1978, ko sta dva najmočnejša kandidata (konservativec Giuseppe Siri in progresist Giovanni Benelli) obtičala v pat poziciji in so se volilci po nasvetu dunajskega kardinala Franza Königa zatekli k tretjemu – h krakovskemu nadškofu Karolu Wojtyłi. Tokrat je že po prvem glasovanju Bergoglio bil vodilni, pravijo info-drobci. Z vsakim nadaljnjim glasovanjem je dobival nove in nove glasove. V petem glasovanju je zelo presegel kvorum 77. glasov. Za koliko, (še) ne vemo, tega info-drobca (še) nimamo. Vemo pa, da so zaradi vzklikov veselja ob 77. preštetem glasu in splošnega hrupa pod Michelangelovimi mojstrovinami morali štetje prekiniti. Konklave torej ni bil toliko spopad dveh front, temveč neke vrste „virusni dogodek“, ko je Bergogliovo ime iz minute v minuto „okužilo“ več kardinalskih src. Podobna dinamika torej kot na konklavu l. 2005. Za razliko da smo takrat Josepha Ratzingerja vsi imeli za prvega med papabilimi in velikega presenečanja po „habemus papam“ ni bilo.

3. Lahkotna zmaga nad kurijskim bunkerjem

Strah vzbujajoča "stranka" kurijskih kardinalov verjetno sploh ni obstajala oz. ni bila aktivirana. Dnevi pred konklavom so po „vojaško“ izgledali nekako takole. Ameriški general Timothy Michael Dolan vodi izkrcanje zavezniških sil v bližini Rima. Cilj je osvojitev vatikanskega bunkerja, v katerem je močna posadka kurijskih in italijanskih strelcev, ki jih vodita z vsemi žavbami namazana Tarcisio Bertone in Angelo Sodano. V smeri bunkerja s severa že pritiskajo germanske enote s strategom Walterjem Kasperjem na čelu, z juga se bodo vsak čas prikazali afriški in azijski oddelki. Dolan bo s tovarišijo bunker zavzel, nastavil svojega človeka, se vrnil v New York, kjer mu bodo pripravili veličastni sprejem ter rekli: „Good job, Tim!“ A zdaj se zdi, da kurijskega bunkerja sploh ni bilo. Kurijski kardinali so po eni strani zaradi nizkega ugleda kurije vedeli, da morajo staviti na nekoga izven svojih vrst – od tod močna kandidatura Brazilca Odila Schererja, po drugi pa očitno niso nastopali enotno.

4. Enigma Scola

Karikatura z majčkeno "proti-italijanskega" pridiha.
FB
Ostane enigma imenovana Angelo Scola. Kako je možno, da je njegova kandidatura do zadnje sekunde kvotirala tako visoko? Kako je možno, da so na sedežu Italijanske škofovske konference (CEI) še v času med belim dimom in „habemus papam“ bili popolnoma prepričani, da je novi papež Scola? To dokazuje ponesrečena spletna objava, ki se ji danes smeji pol sveta. V sredo, ob 20:23, je namreč tajnik CEI Mariano Crociata objavil uradno čestitko novemu papežu „milanskemu nadškofu Angelu Scoli„. Šele čez eno uro so napako popravili. Vnaprej pripravljen tekst ni bil prečiščen? Nerodnost? Zdrs?... Kakorkoli, ves pripetljaj je nadvse nazoren. Očitno so si (nekateri) Italijani zelo želeli papeža Italijana. Razumljivo že zato, ker so kot Sahara vode potrebni družbene stabilnosti in papež „tricolore“ bi k slednji gotovo prispeval. 

5. Razlogi za spregled Bergogliove kandidature

Vittorio Messori
infocatolica.com
Še zadnje. Kako to da smo spregledali Bergogliovo kandidaturo? Zakaj ga ni bilo na nobenem seznamu papabilih? Argentinec je namreč že pred konklavom imel visok ugled in vedelo se je, da je na prejšnjem konklavu bil Ratzingerju za petami.

- Prvi razlog za spregled je zelo preprost. Star je 76 let. Vsi smo pričakovali nekoga med 60 in 70. Verjeli smo nenapisanemu pravilu, da „dolgemu“ papežu sledi „kratki“ in „kratkemu“ „dolgi“. Zdaj naj bi bil na vrsti nekdo, ki bi papeževal okrog 15 do 20 let. Zato smo na stran dali vse kardinale nad 75 let, z njimi tudi Bergoglia. Zmotili smo se in zdaj se lahko vprašamo: Je za večje reforme v Cerkvi bolje, če imamo zaporedoma več kratkih papežev, da vsak od njih za kak meter pogumno potisne voz naprej? 

- Drugi razlog za spregled je, da smo se v času pred konklavom več ali manj fokusirali na problem rimske kurije in takšnih ali drugačnih škandalov. Ta „rumenotiskovni“ pristop nam je zaprl oči za globalno Cerkev, za geopolitično raven. Ne vsem. Ena medijska osebnost je ves čas gledala širše, razmišljala geopolitično in vedela, da bo izvoljen Jorge Bergoglio. To je tudi Slovencem dobro znani publicist Vittorio Messori. V svoji kolumni v Corriere della Sera (14.3.) najprej navede priče, ki lahko potrdijo, da je napovedal Bergoglia kot papeža, nato pa razloži, zakaj je vedel. Preprosto: ker je svetovni položaj Cerkve tak, da je zdaj v prvi vrsti in vodilni vlogi Cerkev na južni polobli, natančneje, Cerkev v Latinski Ameriki; in ker je Bergoglio od južnoamerških kandidatov najprimernejši. Podobno kot je l. 1978 svetovni položaj bil tak, da je bila na vrsti Cerkev v vzhodni Evropi, najprimernejši pa Wojtyła.


četrtek, 14. marec 2013

Frančišek: takoj novo, takoj evangeljsko

Takoj, ko je novi papež nocoj stopil na balkon, samo v belem talarju, brez rdečega ogrinjala ali kakšnih drugih dodatkov, se je videlo NOVO, EVANGELJSKO: blagost, preprostost, primat molitve,… Molitev za prejšnjega papeža, kot izraz hvaležnosti in kot najava edinosti z njim.

Na balkonu se je videlo nekaj teološko-liturgičnih, lahko rečem, kar ŠOKANTNIH novosti: 

1. papež pride brez duhovniške štole, štolo si nadene za blagoslov, jo odloži na koncu – kot najava deklerikalizacije, konca duhovništva kot vzvišene gosposkosti; 

2. na prsih navaden nezlati križ – najava skromnosti, odločitve za uboge; 

3. preden blagoslovi, prosi ljudi naj molijo zanj in se prikloni ljudskemu blagoslovu – najava ekleziologije Božjega ljudstva, laikov v ospredju; (to dejanje je zame bolj šokantno, kot dejstvo da je iz Južne Amerike in da je prvi jezuit v Petrovih sandalih);

4. nagovarja bolj Rim (Urbi) kot svet (Orbi), bolj katoličane iz mesta Rim kot nas s celega sveta - s tem najavlja, da bo predvsem rimski škof, kar lahko razumemo tudi kot poudarek na škofovski kolegijalnosti, sinodalnosti, na decentralizaciji,…

Skratka, veliki obeti za pogumno prenovo Cerkve, zares, od znotraj, z orožjem molitve, skromnosti in uboštva. Program novega  papeža je ves zapisan v imenu: FRANČIŠEK. Bogu hvala!




foto: bajandolineas.com.ar

torek, 12. marec 2013

Izziv za novega papeža: hoja v resnici




Bog je najvišja resnica in ponižnost je hoja v resnici.
Velika stvar je, da se nimamo za dobre, temveč za bedne in nične.
Kdor tega ne razume, hodi v laži.

Sv. Terezija Velika, Notranji grad, Šesto bivališče 10,8



Galebi ob reki Manzanares. Foto: B.C.



Ponižnost je hoja v resnici

Začnimo z enim od največjih ženskih peres v zgodovini krščanstva, s
Sv. Terezijo Veliko (Avilsko). Cerkveno učiteljico je mučilo vprašanje, zakaj neki je ponižnost Gospodu nadvse všečna krepost? V preblisku je ugotovila, da zato, ker je ponižnost tesno povezana z resnico, ponižnost je hoja v resnici („andar en verdad“). Hoditi v resnici pa pomeni hoditi v Bogu, ki je čista Resnica. Ponižnost je torej resnicoljubnost, resnicoljubnost pa na stežaj odpira vrata k Bogu. 

Če Terezijino spoznanje beremo kot negativ, lahko rečemo, da mora danes biti v nas veliko nadutosti, nadutosti, ki je hoja v laži, čemur sledi, da imamo kot lažni ljudje vse manj pogojev za spoznanje Boga. Kriza vere v Boga je nadaljevanje človekove zmanjšane zmožnosti za majhne in velike resnice, vsakdanje resnice, o sebi in svetu. Po domače: če se mož zlaže ženi, da sinoči ni pil s prijatelji, pil pa je, in če to stori večkrat, bo ščasoma postal ateist. Ker je ateizem v naravi laži, tudi majhnih laži. (Da ne bo pomote, ne mislimo na filozofski ateizem, temveč na ateizem kot vernikov odklon od svojega Boga.)

Ponosna kača in radovedna miš

Španski pisatelj Francisco Asensi, katoličan, ki je objavil že več ostrih knjig na račun Cerkve, zlasti njenih konzervativnih gibanj, tudi v teh dneh ni miroval. Zapisal je: „V Vatikanu berejo več (in z boljšim izkoristkom) Macchiavellijevega Vladarja kot Jezusov evangelij.“ Asensi na podlagi nekaterih indicev domneva, da je Benedikt XVI. s svojim odhodom makiavelistično zadeve zastavil tako, da bo pogojeval svojega naslednika. Simone Venturini, katoličan, pisec o cerkvenih skrivnostih, pa te dni v knjigarne pošilja knjigo „Skrivnostna knjiga papeža Ratzingerja“. Osnovna teza je povezana z znamenito tretjo fatimsko skrivnostjo in pravi, da Benedikt XVI. s svojim odstopom ni sprožil vdora modernosti v Cerkev, temveč začel „teološki zasuk“. Z odstopom je papež pokazal na absolutni primat Boga v Cerkvi, kar bo sprožilo njeno notranje očiščenje.

Te dni je tudi v Sloveniji bilo možno videti dokumentarec „Mea maxima culpa: molk v božji hiši“ priznanega ameriškega režiserja Alexa Gibneya. Govori o štirih gluhonemih fantih, ki so razkrili spolne zlorabe s strani katoliškega duhovnika Lawrencea Murphyja v Milwaukeeju. Preiskava je ugotovila, da je zlorabljenih gluhonemih otrok bilo 200. Zakaj „molk v božji hiši“? Zato ker z Gibneyem pri pripravi filma ni hotel sodelovati noben višji predstavnik Cerkve, ne v ZDA ne v Rimu, četudi režiser s filmom menda ni imel namena napadati Cerkve kot take.

Ali ste opazili, kako ste ob omenjanju teh treh avtorjev in njihovih del zavibrirali? Kako se je dvignila v vas kača katoliškega ponosa in aktiviral obrambni mehanizem? In kako bi po drugi strani o vseh treh in o njihovih delih radi vedeli še več? Brali knjigo, videli dokumentarec, kot majhni glodalci, kot sive miške prenašalke čenč, vstopili v podzemlje lastne religije? Nič posebnega. Takšna je naša dvojnost. Jezni na v obraz nam vržene domneve in resnice o katolištvu, a po drugi strani tiho željni poznati jih več, se vpisati med one redke, ki „vedo“ za tiste „nikomur-povedat“ reči... 

Izguba resnicoljubnosti

Asensijeve hipoteze o „zvijačnem“ Benediktu XVI., Venturinijevi best-selerji o pol-mističnih vatikanskih skrivnostih in Gibneyev pravično tiščanje noža v katoliško srce so torej možni, ker smo v Cerkvi ustvarili veliko labirintskih in megličastih sfer. To pa je za take tipe super paša. Mi se jim s svojo ljubeznijo do konspiracije in tajnosti ponujamo na pladnju. Ni jih kaj obsojati.

Zapisal bom en sam razlog, zakaj smo katoličani takšni, upam, da dovolj tehten: izgubili ali jo nemarno založili ali namenoma zavrgli smo resnicoljubnost. Pri vodenju Cerkve se je udomačilo, da prikrivamo, ne povemo vsega, kakšnega nemarneža močno zaščitimo, kakšno dajatev utajimo, se zelo potrudimo za čisto fasado in za pisane rože na balkonu. Očitek, da pri voditeljskih poslih v eni roki držimo evangelij v drugi pa Macchiavellija, ni za lase privlečen.

Vem, papež je odstopil, Vatileaks je povedal svoje in v modi je „šinfanje“ Vatikana, zavijanje oči zaradi tamkajšnje kurije. Naenkrat vsi mi, celo nekateri kurijski kardinali z nami, pravimo, da mora naslednji papež „pomesti“ po kuriji in jo reformirati ter češ kako bo „očiščenje“ vrha dobro delo celotnemu organizmu... Češ, dovolj je tega makiavelističnega prikrivanja resnic in operiranja s polresnicami! Dol z... S kom ali čem že?

Inštalirani v navideznem krščanstvu

Mislim, da ne bo šlo tako enostavno. Vatikan ne sme odigrati vloge grešnega kozla, ki bo kriv vsega in še več kot vsega. To je priložnost za kaj več, kot zgolj za „vstajniško“ kritiziranje cerkvenih oblasti. Izguba resnicoljubnosti oz. vsaj strah pred resnico je namreč globlji, bolj razpreden.

Poglejmo povprečno slovensko (podeželsko) župnijo. Ali vsi starši, ki prosijo za krst svojega otroka, verjamejo v Jezusa Kristusa? Dvomimo, že ko pozvonijo na farovških vratih. Ali vsi otroci, ki gredo k prvemu sv. obhajilu, verjamejo, da je Jezus trajno navzoč v Najsvetejšem zakramentu? Dvomimo tudi, ko s starši veselo krasimo cerkev za naše prvoobhajance. Ali vsi birmanci verjamejo, da bodo prejeli Sv. duha? Dvomimo, čeprav je škof z birmansko skušnjo bil več kot zadovoljen. Zakaj torej množično krščujemo, obhajamo, birmamo? Rečemo, da se je tako vedno delalo, pa da tako ljudi vsaj držimo blizu Cerkve, pa da ni nam soditi o osebni veri ljudi in dvomiti v moč „ex opere operato“ zakramenta, pa da je Karl Rahner itak učil, da smo vsi „anonimni kristjani“ in torej kakor avtomatsko usmerjeni na nebesa in Boga,...

Skratka, sto razlogov, ker nam je težko priznati, kako globoko smo v naših župnijah inštalirani v dogovornem oz. navideznem krščanstvu. Naj mi oprosti sv. Terezija, če jo parafraziram in zapišem, da hodimo v navideznem, brodimo v neresničnem. Pastoralni rezultat take „hoje“ je - vsaj za sv. Terezijo bi bil - pričakovan in logičen: še manj vere, še manj osebne molitve, še bolj oddaljeni Bog.

Dobra in pogumna analiza stanja je že pol rešitve 

Pred dvema letoma smo začeli s pripravami na dokument „Pridite in poglejte“ (PIP). Eden izmed ključnih in psihično najbolj napornih momentov je nastopil, ko smo se odločali, da bomo „hodili v resnici“. Se pravi, ko smo rekli, da bomo povsem iskreni o stanju Cerkve na Slovenskem, vključno z razkrivanjem in dreganjem v njene rane. „Pridite in poglejte“ trenutno doživlja standardne muke slovenskih cerkvenih dokumentov, to je, takoj po rojstvu se ulegel na svojo smrtno posteljo oz. bil odpeljan na urgenco. Ampak korak naprej je storjen. Nehali smo mižati o sebi.

Korak naprej na ravni vesoljne Cerkve (oz. pol-korak, ker posinodalnega dokumenta še ni) je naredila jesenska škofovska sinoda v Rimu na temo nove evangelizacije. Dinamika sinode in njeni sprotni dokumenti niso šli tako naravnost v razkrivanje ran kot slovenski PIP, vendar končno si je Cerkev med drugim priznala, da je kriza vere njen osnovni problem. Nevera domuje v Cerkvi. Cerkev potrebuje avto-evangelizacijo, ko gre evangelizirati. Spet pogumna hoja v resnici. Dobra analiza stanja je pol načrta, pravi teorija načrtovanja.

Drugi korak je presenetljivi papežev odstop. Tu se lahko strinjamo z Venturinijevo tezo, da je ta odstop premaknil Cerkev k Bogu. Ne mislim toliko v mističnem smislu (čeprav „mistično“ tezo razvija tudi madridski teolog José Cristo Rey García Paredes, katerega predavanja poslušam te mesece), temveč, ker je Benedikt XVI. sam dejal, da Cerkev ni njegova temveč Božja. Ob tem je namenoma poudarjal nevarnost skušnjave oblasti v Cerkvi. Če gre za makiavelizem, ne vem, vem pa, da je papež je svojim odstopom pokazal na velike težave v rimski kuriji, na strukture greha, ki so ga obkrožale v tem na zunaj silno čislanem tempeljskem okolju. To je bila Ratzingerjeva opcija za resnico.

Hoja v resnici je hoja k Bogu

Želimo si, da bi novi papež hodil v resnici. V konkretni resnici, kajti v abstraktni resnici hoditi ni težko niti našim slovenskim birmancem. Da Bog je in da je njegov Sin odrešil svet, bodo dva dni pred birmo doneče recitirali. Novi papež mora hoditi v „terezijanski“ resnici, tisti, ki je ponižnost. Priznati, kako šibka je naša vera, kako današnji katoličan hitro paktira s poganstvom, kako žleht so nekateri duhovniki, kako velike zločine nad otroci so storili nekateri izmed njih, kako nori so na oblast nekateri visoki tempeljski gospodje, kako grdo delajo z dvema novčičema uboge vdove. 

To priznanje bo toliko težje, ker ne gre le za obravnavo neke od Rima oddaljene province z neizobraženim in laksističnim klerom, temveč gre za Rim, simbolno središče sveta, diamantno konico cerkvene piramide. Še več, ne gre le za nekaj kurijskih grešnikov, ki jih bomo kaznovali in bo mir. Gre za religijski in tempeljski sistem, ki ga je potrebno reformirati, da ne bo možnosti za povratništvo. V sistem je namreč vgrajen nek mehanizem laži in napuha, ki ga je potrebno odstraniti.

Papeževa hoja v resnici, bo hoja k Bogu. Drugega izida ne more imeti, ker je v naravi resnice, da pelje k Bogu. Primeri nekaterih ameriških spet živahnih škofij, ki so bile zaradi pedofilskih škandalov popolnoma na tleh, kažejo da si Cerkev s hojo v resnici lahko hitro opomore. Povprečnemu katoličanu bo tudi doma ali v službi lažje, če se mu ne bo treba zatekati v konspirativne in polemične vzorce, ko bo beseda nanesla na Cerkev. Slovenski podeželski župniki pa čakamo, da nekdo „od zgoraj“ pomaga odpraviti našo navidezno pastoralno resničnost. Podpora papežu bo torej velika. Naj stopi!

petek, 08. marec 2013

Končno! Konklave je tu.




Torek, 12. marca: konklave

Konklave bo. Smo si kar oddahnili, ko smo zvedeli, da se bodo v torek, 12. marca, kardinali zaprli v Sikstinsko kapelo „cum clave“ (s ključem) in da bo drugi ali tretji dan po tem nastopil tisti srečni trenutek, ko bomo ugledali beli dim in z balkona na baziliki sv. Petra slišali slavni „habemus papam“ (imamo papeža). Morda smo katoličani res malo otročji v tem našem veselju nad ceremonijo dima in zvonov, nad novim papežem, nad njegovim prvim nasmehom in blagoslovom. Morda. Toda blagor nam - pristni smo!

Z oznanilom datuma konklava se zaključuje predkonklave, t.j., serija zasedanj kardinalskega zbora po kongregacijah in v plenumu, na katerih obravnavajo stanje Cerkve ter izrisujejo, kakšen naj bo prihodnji papež, da bo izzivom najbolj primeren. Obenem predkonklave služi, da se kardinali med seboj osebno spoznajo, da potipajo in polobirajo, da pripravijo svoj in svoje skupine strategijo za v Sikstinsko kapelo.

Molk kot triler predkonklava

Je bil pred-konklave napet? Da. Kaj vemo o njem? Praktično nič. Kako vemo, da je bil napet? Ravno po tem, ker o njem ne vemo nič, vemo da je moral biti ekleziološko-psihološki triler.

Sikstinska kapela kot jo vidijo ptiči.
foto: sacred-destinations.com
Na kardinalska zasedanja je padla zavesa molka v sredo. Na začetku tedna so severnoameriški kardinali še imeli svojo, se pravi, uradni vatikanski vzporedno novinarsko konferenco, sredi tedna več ne. Zakaj nenadni molk? Zakaj so zgovorni Američani utihnili, čeprav so javno stavili na transparentnost? Vatikanisti (specializirani novinarji in publicisti, ki živijo za in od vatikanskih novic) so zedinjeni v oceni, da je šlo za „deal“. Američani so popustili in utihnili, ker so dosegli svoje. Njihova želja je bila, da se izognemo hitremu konklavu in da bi bilo več časa za debato o stanju Cerkve. To se je očitno zgodilo. Konklava ta teden ni bilo. V zameno pa so ameriški kurijskim kardinalom obljubili molk pred javnostjo. V igri, kot vemo, ni le splošno stanje Cerkve, temveč čisto konkretno stanje tistega dela Cerkve, ki se nahaja za samimi vatikanskimi zidovi. Afera Vatileaks, skratka.

Spet zunanji pritiski, spet mediji

Uradna razlaga je seveda drugačna. Tudi pravilna. Predkonklave se je pogreznil v molk, da bi bili kardinali osvobojeni zunanjih pritiskov. Nekoč so bile velike katoliške sile tiste, ki so hotele vplivati na izvolitev papežev. Zadnja, ki je uspešno uporabila pravico do veta in preprečila izvolitev njej neljubega kandidata, je bila nam dobro znana Avstro-Ogrska. To je bil konklave l. 1903, žrtev veta je bil kardinal Rampolla. V času hladne vojne sta se okrog konklava grebli CIA in KGB. To vemo. Kako globoko sta segli in koliko moči sta dejansko imeli, bodo zgodovinarji še raziskali. Danes vlogo velikih sil opravljajo mediji.

Federico Lombardi, za novinarje francoskega La Croixa "santo subito".
foto: google.com
Pater Federico Lombardi, vatikanski predstavnik za tisk, je v teh dneh "upravljal" z molkom na eni in z večtisočglavo množico novinarjev na drugi strani. Njegovo delo je bilo naporno do mere, da se je "zasmilil" celo nekaterim novinarjem, ki so ga hudomušno označili s "santo subito" - kot takoj zrelega za svetnika.

In ne gre zgolj za novinarski pritisk, gre za zapeljevanje, za skušnjavo. Kardinalu X se je težko upreti prijaznemu, bistremu in spretnemu novinarju. Težko se je upreti, da mu ne bi kaj zaupal, še bolj pa, da ga ne bi porabil za svoje cilje. Dobro lansirana informacija koristi novinarju, ker od nje živi, in koristi kardinalu X, ker lahko z njo izvaja pritisk na druge kardinale.

Kasnejše analize bodo pokazale, koliko je ravno „grožnja“ Američanov s transparentnostjo pripomogla, da so kurijski kardinali na predkonklavu raje pristali na odprtje razprave o dosjeju Vatileaks, kot pa tvegali obsedeno stanje zaradi nekontroliranega „vdora“ javnosti. Zaenkrat ostanimo pri spoznanju, da verjetno nikoli ni bilo in ne bo konklava, ki bi ne čutil pritiskov od zunaj, od sveta. Nenazadnje Cerkev živi v svetu in njeno oznanjevanje je namenjeno svetu.

Vatileaks in volja po spremembi

Med predkonklavom je nekdo vendarle prekinil molk - newyorški kardinal Timothy Dolan. Na svojem blogu je pozval, naj se vsi zaupamo sv. Jožefu, da bi za Jožefovo že imeli novega papeža. Zapisal je, da bodo „ti dnevi tranzicije“ koristni za nas kot Cerkev, „da umremo grehu, korupciji, škandalu in zlu“. To velja „za člane Cerkve, vključno z voditelji“. Poziv lahko razumemo kot splošen pastirski poziv, lahko pa v njem začutimo predkonklavsko in konklavsko napetost glede nujnega očiščenja Cerkve. Začenši skoraj dobesedno s pometanjem pred lastnim pragom.

Je vatikanska banka IOR velika ali mala pralnica denarja? Kdo vse iz cerkvene ali politične sfere je imel koristi od nepravilnosti v njej? Kako daleč seže homoseksualni lobi? Je vpletenih res le nekaj laiških uradnikov in nekaj nižjih prelatov, ki jih zdaj nekdo izsiljuje? Sega mreža višje? Morda celo do škrlatnih princev? Je v poročilu kaj novega o izginotju v Vatikanu živeče najstnice Emanuele Orlandi? O čudnem samomoru „Božjega bankirja“ Roberta Calvija? Zaenkrat ni toliko važno, kaj točno piše v poročilu o Vatileaks, niso toliko važna tamkaj omenjana imena in priimki, važna je volja po spremembi. Volja po spremembi, po očiščenju, bo eden ključnih elementov naslednji torek začetega konklava.

Dve liniji

Vatikanisti zaznavajo dve liniji. Italijansko-kurijsko in ameriško-nemško. Obe voljo po spremembi imata. Obe vesta, da mora Vatikan pridobiti na ugledu in zaupanju. Za kaj takega sama izvolitev simpatičnega papeža ne bo dovolj. Potrebna bo reforma kurije, rezi, tudi kazni. Ameriško-nemška linija ima trenutno podporo svetovne javnosti in z „očiščevanjem“ kakšno izkušnjo več, saj se že skoraj dve desetletji ukvarja s sanacijo po škodi, ki so jo povzročili pedofilski duhovniki. A brez sodelovanja italijansko-kurijske linije se ne bo premaknilo veliko. Vatikan je v Rimu, Rim je v Italiji. Nenazadnje tudi dvatisočletne rimske izkušnje imajo svojo težo.
Newyorški kardinal Timothy Dolan.
foto: newchristendom.blogspot.com

Papež bo verjetno kdo, ki bo sprejemljiv za ene in druge. Govori se o Scoli iz Milana, o Schererju iz Brazilije. Oba dovolj blizu in dovolj daleč od obeh linij. Omenja se kdo izmed severnoameriških težkokategornikov, ki bi ga kurijski na koncu vendarle vzeli za svojega. Bo v Petrove sandale vstopil kdo, ki ga bo izpostavila na konklavu rojena tretja linija? Takšna, ki bo, ne da bi zanemarila afero Vatileaks, znala težišče prenesti drugam, na teme kot evangelizacija in nova evangelizacija, mir in pravičnost, življenje in družina,...?

Dragi slovenski katoličani, kaj če bi sprejeli povabilo newyorškega kardinala Dolana in začeli devetdnevnico na čast sv. Jožefu? Preko molitve lahko prihodnji torek v Sikstinsko kapelo - kljub menda tamkaj nameščenim motilcem signala in najboljši anti-spy opremi – vstopi vsak izmed nas. 

sreda, 06. marec 2013

El Clásico


2. marec 2013, Real Madrid 2 : 1 Barcelona

Pa smo doživeli na svetu najbolj prestižno nogometno tekmo na klubski ravni, Real - Barca! 2. marca se je naredil lep dan. Tekma je bila popoldan ob štirih na stadionu Bernabeu v Madridu, 25 minut peš od našega kolidža. Bilo nas je pet Štajercev iz Frankolovega, Konjic in Bistrice. 

Mimo štadiona smo šli štiri ure pred tekmo. Bilo je že nekaj vrveža. Nekaj japonskih turistov. Kar nekaj preprodajalcev kart. Nato smo se odpravili na sprehod po Castellani in se vrnili dve uri pred tekmo. Vmes v eni gostilnici pojedli kosilce (kastiljske krvavice). 

El Barça se ogreva.

Uro in pol pred tekmo smo pozdravili avtobusa z Realovimi nato še z Barceloninimi igralci. Uro pred tekmo vstop na stadion. Pregledi niso strogi. Pregledajo le ruzake. Odvzamejo ti tudi vso pijačo, razen pijače v pollitrskih plastenkah, ki pa morajo biti odprte, brez zamaška. Sedeli smo na dveh lokacijah, trije na severni tribuni, dva na spoju severne in zahodne. Vsi v tretji, najvišji galeriji, a blizu spodnjega roba, z lepim razgledom na igralno površino. 

45 minut pred tekmo že gledamo igralce na ogrevanju. Vse zvezde so bile na zelenici, razen Ronalda. Popoldansko sonce omogoči delati lepe fotke, zlasti Barcelone, ki vadi na sončni severni polovici.


Messi se ogreva.

Stadion še pet minut pred tekmo ni čisto poln. Domačini so vajeni priti zadnje minute ali pa celo z malo zamude. Na južni tribuni se zberejo ta hudi navijači Reala, na severni v gornjem desnem kotu pa Barcelonini. Koreografije, razen tiste na začetku, ni. 


Južna tribuna je za najbolj vroče navijače Reala.

Končno žvižg in brcanje žoge steče. Stadion je poln. Vzdušje napeto, a mirno. Na sploh je Realova publika hladna publika. Preveč so vajeni, da njeni zmagujejo. Pravijo, da če hočeš v Madridu doživeti pravo nogometno vzdušje, moraš na tekme od Atletica. Real velja za klub severnega, se pravi, meščanskega in poslovnega dela Madrida, Atletico pa za klub južnega, se pravi, delavskega dela Madrida.


Pogled iz sektorja 511, vrsta 9, sedež 17.

Tekma v živo je seveda popolnoma drugačna kot ona na TV. Ni komentarjev, ni počasnih posnetkov, ni režije. Dogodek je takšen, kot se dogaja in kot si ga narediš. Na tekmo moraš biti vedno pozoren, zbran. Če zamudiš gol, ga boš lahko videl zvečer na poročilih. Nenadomestljivo je občutje biti del 80.000 glave množice. Tega nobena tv ali facebook ne moreta poustvariti.


Moja malenkost med odmorom.

Realova publika je kruta. Če Ronaldo par tekem ne da gola, ga že imajo za "žalostnega princa". Če jih daje, je njihov "Hulk". Trenutno je Ronaldo v formi. Ko je vstopil v tekmo, je ta dobila drugi obraz. Barcelona se je pogreznila, Real pa zrasel. K splošni nogometni "noriji" pripomore tudi tisk. Športni dnevnik Marca, na primer, je dan pred klasikom Realu in Barceloni posvečal do 20, enako na dan tekme. Dan po tekmi, pa jo je analiziral na 25 straneh. Ne moreš verjeti, koliko in o čem vse vsak dan pišejo. Ker je včeraj (torek, 5.3.) Modrić dal gol Manchestru U., je danes Marca o njem in njegovem golu pisala na treh straneh.


Ronaldo izvaja kazenski strel. Zadene vratnico.

Španska liga nima nasilnih navijačev. No, le nekaj malega. Nasilja ni tudi zato, ker nogomet ni samo stvar moških. Na tribunah vidiš precej žensk, včasih celo družino. V večini sektorjev vidiš, da lahko komot skupaj sedita Realov in Barcelonin navijač. Pod menoj je, na primer, sedel Realov navijač, ki je ves čas preklinjal in žalil Barcelono. Za menoj sta sedela dva Barcelonina, ki sta bila bolj uglajena, a priložnostno tudi glasna.



Kdo prepozna in najde Sandija iz Konjic?





Real je zmagal z 2:1. V desetih minutah se je stadion izpraznil. Odpravili smo se proti domu. Vmes stopimo v bar na pijačo in prigrizek. Še dva kilometra od stadiona so bari polni ljudi, ki so bili na tekmi.

torek, 05. marec 2013

Papež z njive, papež iz kamnoloma, papež iz Afrike...


L. 1909 se je v kraju Ranica blizu Bergama v tamkajšnji tekstilni tovarni zgodila stavka. Nič posebnega, če je ne bi organizirala kakšno leto poprej ustanovljena Lega operaia cattolica (Katoliška delavska liga). Stavka se je v kroniko zapisala kot prva katoliška stavka in kot mejnik v zgodovini „belega sindikalizma“. Stavko sta podprla škof Bergama Giacomo Maria Radini Tedeschi ter kardinal Antonio Agliardi. Papež Pij X. in rimska kurija so bili do stavke kritični in zaskrbljeni, da se bo po cerkvenem telesu razširil „socialni modernizem“. V skladu s takratno katoliško duhovno doktrino je pač treba potrpeti, se ne preveč upirati, predvsem pa ne rušiti družbenega reda in oblasti. Ob škofu Radiniju je zvesto stal in s svojimi bistrimi očmi vse dogajanje opazoval njegov tajnik Angelo Roncalli, sicer sin revnih dninarjev iz bližnjega podeželja.

Med drugo svetovno vojno so Nemci potrebovali veliko kavstične sode (natrijev hidroksid). Eden izmed kamnolomov s tovarno, kjer so proizvajali to bazo, je bil na Poljskem blizu Krakova. V kamnolomu je od l. 1940 do l. 1944 delal mladenič po imenu Karol Wojtyła. Služba je bila naporna, a rešila ga je, da ni bil odpeljan na prisilno delo kam v nemško zaledje na ruski fronti. Vmes je vstopil v ilegalno semenišče in se začel pripravljati na duhovništvo.

8.8.1980, ladjedelnica v Gdansku.
Lech Wałęsa nagovarja delavce.
(foto: elpais.com)
Angelo Roncalli je l. 1958 bil izvoljen za papeža, ki si je dal ime Janez XXIII. To je mož, ki je svet osupnil s sklicem 2. vatikanskega koncila in ki je spisal socialno okrožnico „Pacem in terris“ (Mir na zemlji), ki so jo nekateri cerkveni krogi preimenovali v „Falcem in terris“ (Srp na zemlji), ker se jim je zdela preblizu levičarskim socialnim naukom. Bivši delavec v kamnolomu Karol Wojtyła je l. 1978 postal papež Janez Pavel II.. Njegova izvolitev je pomagala dvigniti s tečajev svet za železno zaveso. Poljsko katoliško delavstvo, ki je papeža začutilo dvakrat svojega - kot Poljaka in kot delavca, je od poletja 1980 iz ladjedelnic v Gdansku pod vodstvom električarja Lecha Wałęse (sindikat Solidarność) začelo rušiti največji totalitarni sistem v zgodovini človeštva – komunizem. Poljski „beli sindikalizem“ je napisal eno najbolj slavnih poglavij svetovnega delavskega gibanja, poljski papež pa je s svojimi okrožnicami vzpostavil moderni družbeni nauk Cerkve.

Morala obeh zgodb se glasi: papež ne pade z neba, ampak zraste iz njive in tovarne. Njegova osebna izkušnja v otroštvu in mladosti, njegova izkušnja biti kmet, delavec ali učitelj, biti črnec ali belec, bo sooblikovala njegovo papeštvo in posledično spreminjala Cerkev in svet. Angelo Roncalli in Karol Wojtyła sta se kot papeža preko svojega učiteljstva vrnila k zemlji in v tovarno ter Cerkev naučila stati na strani preprostega človeka. Delavsko vprašanje je tudi z osebnima zgodbama dveh papežev prišlo do srca Cerkve in tam ostalo.


Izdelek tradicionalne umetnosti iz Gane.
(foto: ancientartifax.com)
Kakšnega papeža bo dal naslednji konklave? Kakšen bo njegov učinek na življenje malih ljudi? Kakšno osebno prtljago bo prinesel v srce Cerkve? Teden dni pred konklavom v časopisih beremo sezname papabilih, vendar odgovora na to vprašanje ne vemo. Vseeno si dovolimo sprostiti domišljijo in na dveh primerih pogledati, kaj bi bilo, če bi bilo.

Če bi bil izvoljen nekdo iz Afrike (seznami papabilih omenjajo ganskega kardinala Petra Turksona), bi bil v danih razmerah to največji možni kulturni šok. Črna barva kože je v imaginariju prebivalcev severne poloble še vedno znamenje manjvrednosti, papeški prestol pa je simbolni dedič rimskega cesarskega prestola, torej, simbolno, prestol vladarja sveta. Podoba črnca na Petrovi stolici je tako močna in s seboj prinaša toliki premik v naši mentaliteti, da se enostavno zdi, da zanjo še nismo zreli. Bi pa jo privoščili vsem Afričanom. Kakor je Poljakom in vsem Slovanom Janez Pavel II. dvignil samozavest in ponos, tako in še bolj bi se zgodilo z Afričani, tradicionalnimi žrtvami vsem možnih imperijev - od staroegiptskega (prvi rasistični zapis o prepovedi vstopa črncev na ozemlje Egipta sega v dobo faraonov) do današnjega neoliberalnega. Skratka, sčasoma tudi konkretne politične in socialne posledice take izvolitve ne bi izostale.

Kardinal O'Malley
(foto: bostonglobe.com) 
Če bi bil izvoljen kardinal Seán Patrick O'Malley iz Bostona, bi na papeški prestol stopil redovnik, bradati Frančiškov sin kapucin, mož irskih korenin in klene irske duhovnosti, ter sploh človek z velikim posluhom za priseljence in nizke družbene sloje. Z njim bi v ospredje stopila tudi ena najbolj gnusnih zgodb iz sodobne zgodovine: bostonska afera duhovniških spolnih zlorab. Še enkrat bi se spomnili hudičevskih duhovnikov, drugače jih skoraj ne moremo imenovati, ki niso samo vsak zase zlorabljali svojih nemočnih žrtev, ampak so si dovolili organizirati nekakšno mrežo, po kateri je „krožil“ njihovi pohoti zanimiv „material“. Po odkritju se je zdelo, da se bo ves Boston s svojo Cerkvijo vred pogreznil do pekla. Da bo katoliška Cerkev enostavno izginila iz tega mesta. A dobro desetletje potem je bostonska škofija vstala. Ne samo redno verno ljudstvo, tudi same žrtve pedofilskih duhovnikov so v svojem novem škofu O'Malleyu našle zanesljivega in odločnega pastirja. Pomenljivo na kvadrat: bostonsko semenišče je spet polno kandidatov za duhovništvo. O'Malley kot papež bi torej najavil Cerkev, ki se zmore soočati s svojimi ranami, Cerkev, ki zna pomesti pred svojim pragom, preden pridiga svetu. Frančiškova karizma bi pokazala na bistvo Cerkve ter jo učila ponižnosti in skromnosti ter kako iz ponižnosti in skromnosti zastavilti nov zagon.

nedelja, 03. marec 2013

O „Ministrantki“


V zapisu „Ministrantka“ na casnik.si Jernej Kurinčič razmišlja o slovenski Cerkvi in njeni nagnjenosti, da v političnem prostoru „ministrira“ desnici. Med drugim zapiše: „In kot je bila mariborska katastrofa za Cerkev katarzična s stališča uklenjenosti v finančne mreže (tako smo upali), bi lahko naše cerkvene veljake že srečala pamet in bi nehali igrati zvodnike ter naše Telo prodajati vsakemu desničarskemu 'Arabcu, ki pride mimo'. Ker tega pač nočemo. In je za nas Cerkev Kristusovo skrivnostno telo, ne pa zgolj ministrantka.“ Ostre besede, ni kaj.

Deli Berlinskega zidu
v Parque de Berlín v Madridu.
Foto: B.C.
1. Strinjam se, da bi moralo vodstvo slovenske Cerkve imeti večjo distanco do njej naklonjene politične opcije. Na sploh velja, da Cerkev in politika govorita dva različna jezika. Cerkev mora vztrajati v tistem „nerodnem“ in paradoksnem položaju, ko je v tem svetu in hkrati ni od tega sveta. Pomnimo Jezusove besede pred PilatomMoje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod (Jn 18,36). Distanca do te ali one politične opcije seveda pomeni vse kaj drugega kot umik Cerkve iz družbe. Kakor kisik ne more iz krvi, tako krščanstvo ne more in ne sme iz družbe. Ko Cerkev „ministrira“ človeštvu, mora začeti od pozabljenega, odrinjenega, trpečega.

2. Cerkev na Slovenskem nujno potrebuje „politično teologijo“. Tako, ki bo razvidna in ki ji bomo katoličani zavestno sledili. Politična teologija (v smislu, ki ga temu pojmu daje J. B. Metz) je neizogibna, ker je in kakor je neizogibno življenje Cerkve v svetu, predvsem pa ker Kristusov evangelij sam, hočeš ali nočeš, sooblikuje in spreminja družbeno stvarnost. Največ škode naredi tista politična teologija, za katero ne vemo, da jo imamo. Mariborska finančna katastrofa je dete tovrstne polzavedne teologije. Določena politična teologija je skicirana v strateškem pastoralnem dokumentu „Pridite in poglejte“. Če naštejem nekaj skic: vrnitev k izvirom in jačanje osebne vere (identiteta), soočenje s svojimi ranami in zablodami, majhne skupine in osebna vpletenost posameznika, sodelovati v izgradnji družbe začenši v svoji ulici, biti na strani žrtve, sočutje in solidarnost, odpuščanje, sprava,...

3. Ne samo Cerkev, tudi politična desnica naj opravi refleksijo, se definira in, kjer in kolikor je treba, opusti neustrezno kombinatoriko z religijo. Mislim, da je zadnji politični preobrat (Bratuškova za mandatarko) sploh priložnost za t.i. pomladno stran:

- da se zbistrita in utrdita njeni dve duši: tako ljudsko-krščanska kot laično-liberalna (t.i. klasični liberalci); obe imata potencial dvigniti slovensko politiko za razred višje; ampak delati morata najprej na sebi;

- da se izvije iz primeža kulturnega boja in sovražnosti, se pravi, da se umakne iz bojnega polja, ki ga zarisuje najslabši del slovenske politike, tisti, ki je dedič zločina in laži; vsi, ki sledimo nogometu, na primer, vemo, kako zna biti pomembno, da ekipa A ne sprejme načina igre, ki ji ga vsiljuje ekipa B;

- da preveri leadership Janeza Janše; da se torej po vzoru Benedikta XVI. preseže lokalno mitološko razmišljanje o „neodstopljivem papežu“; ideja, da so napadi na Janeza Janšo napadi na našo osamosvojitev, je prej mitološka kot racionalna; pri preverjanju leadershipa Janeza Janše ne čakati, da poprej levica preveri leadership Milana Kučana in obračuna s svojo preteklostjo; levica tovrstnega evolucijskega skoka še nekaj časa ne bo sposobna; čakati na njo pomeni stopicati na mestu in ustvarjati še več blata pod nogami.