Papež z njive, papež iz kamnoloma, papež iz Afrike...

L. 1909 se je v kraju Ranica blizu Bergama v tamkajšnji tekstilni tovarni zgodila stavka. Nič posebnega, če je ne bi organizirala kakšno leto poprej ustanovljena Lega operaia cattolica (Katoliška delavska liga). Stavka se je v kroniko zapisala kot prva katoliška stavka in kot mejnik v zgodovini „belega sindikalizma“. Stavko sta podprla škof Bergama Giacomo Maria Radini Tedeschi ter kardinal Antonio Agliardi. Papež Pij X. in rimska kurija so bili do stavke kritični in zaskrbljeni, da se bo po cerkvenem telesu razširil „socialni modernizem“. V skladu s takratno katoliško duhovno doktrino je pač treba potrpeti, se ne preveč upirati, predvsem pa ne rušiti družbenega reda in oblasti. Ob škofu Radiniju je zvesto stal in s svojimi bistrimi očmi vse dogajanje opazoval njegov tajnik Angelo Roncalli, sicer sin revnih dninarjev iz bližnjega podeželja.

Med drugo svetovno vojno so Nemci potrebovali veliko kavstične sode (natrijev hidroksid). Eden izmed kamnolomov s tovarno, kjer so proizvajali to bazo, je bil na Poljskem blizu Krakova. V kamnolomu je od l. 1940 do l. 1944 delal mladenič po imenu Karol Wojtyła. Služba je bila naporna, a rešila ga je, da ni bil odpeljan na prisilno delo kam v nemško zaledje na ruski fronti. Vmes je vstopil v ilegalno semenišče in se začel pripravljati na duhovništvo.

8.8.1980, ladjedelnica v Gdansku.
Lech Wałęsa nagovarja delavce.
(foto: elpais.com)

Angelo Roncalli je l. 1958 bil izvoljen za papeža, ki si je dal ime Janez XXIII. To je mož, ki je svet osupnil s sklicem 2. vatikanskega koncila in ki je spisal socialno okrožnico „Pacem in terris“ (Mir na zemlji), ki so jo nekateri cerkveni krogi preimenovali v „Falcem in terris“ (Srp na zemlji), ker se jim je zdela preblizu levičarskim socialnim naukom. Bivši delavec v kamnolomu Karol Wojtyła je l. 1978 postal papež Janez Pavel II.. Njegova izvolitev je pomagala dvigniti s tečajev svet za železno zaveso. Poljsko katoliško delavstvo, ki je papeža začutilo dvakrat svojega - kot Poljaka in kot delavca, je od poletja 1980 iz ladjedelnic v Gdansku pod vodstvom električarja Lecha Wałęse (sindikat Solidarność) začelo rušiti največji totalitarni sistem v zgodovini človeštva – komunizem. Poljski „beli sindikalizem“ je napisal eno najbolj slavnih poglavij svetovnega delavskega gibanja, poljski papež pa je s svojimi okrožnicami vzpostavil moderni družbeni nauk Cerkve.

Morala obeh zgodb se glasi: papež ne pade z neba, ampak zraste iz njive in tovarne. Njegova osebna izkušnja v otroštvu in mladosti, njegova izkušnja biti kmet, delavec ali učitelj, biti črnec ali belec, bo sooblikovala njegovo papeštvo in posledično spreminjala Cerkev in svet. Angelo Roncalli in Karol Wojtyła sta se kot papeža preko svojega učiteljstva vrnila k zemlji in v tovarno ter Cerkev naučila stati na strani preprostega človeka. Delavsko vprašanje je tudi z osebnima zgodbama dveh papežev prišlo do srca Cerkve in tam ostalo.

Izdelek tradicionalne umetnosti iz Gane.
(foto: ancientartifax.com)

Kakšnega papeža bo dal naslednji konklave? Kakšen bo njegov učinek na življenje malih ljudi? Kakšno osebno prtljago bo prinesel v srce Cerkve? Teden dni pred konklavom v časopisih beremo sezname papabilih, vendar odgovora na to vprašanje ne vemo. Vseeno si dovolimo sprostiti domišljijo in na dveh primerih pogledati, kaj bi bilo, če bi bilo.

Če bi bil izvoljen nekdo iz Afrike (seznami papabilih omenjajo ganskega kardinala Petra Turksona), bi bil v danih razmerah to največji možni kulturni šok. Črna barva kože je v imaginariju prebivalcev severne poloble še vedno znamenje manjvrednosti, papeški prestol pa je simbolni dedič rimskega cesarskega prestola, torej, simbolno, prestol vladarja sveta. Podoba črnca na Petrovi stolici je tako močna in s seboj prinaša toliki premik v naši mentaliteti, da se enostavno zdi, da zanjo še nismo zreli. Bi pa jo privoščili vsem Afričanom. Kakor je Poljakom in vsem Slovanom Janez Pavel II. dvignil samozavest in ponos, tako in še bolj bi se zgodilo z Afričani, tradicionalnimi žrtvami vsem možnih imperijev - od staroegiptskega (prvi rasistični zapis o prepovedi vstopa črncev na ozemlje Egipta sega v dobo faraonov) do današnjega neoliberalnega. Skratka, sčasoma tudi konkretne politične in socialne posledice take izvolitve ne bi izostale.

Kardinal O'Malley
(foto: bostonglobe.com) 

Če bi bil izvoljen kardinal Seán Patrick O'Malley iz Bostona, bi na papeški prestol stopil redovnik, bradati Frančiškov sin kapucin, mož irskih korenin in klene irske duhovnosti, ter sploh človek z velikim posluhom za priseljence in nizke družbene sloje. Z njim bi v ospredje stopila tudi ena najbolj gnusnih zgodb iz sodobne zgodovine: bostonska afera duhovniških spolnih zlorab. Še enkrat bi se spomnili hudičevskih duhovnikov, drugače jih skoraj ne moremo imenovati, ki niso samo vsak zase zlorabljali svojih nemočnih žrtev, ampak so si dovolili organizirati nekakšno mrežo, po kateri je „krožil“ njihovi pohoti zanimiv „material“. Po odkritju se je zdelo, da se bo ves Boston s svojo Cerkvijo vred pogreznil do pekla. Da bo katoliška Cerkev enostavno izginila iz tega mesta. A dobro desetletje potem je bostonska škofija vstala. Ne samo redno verno ljudstvo, tudi same žrtve pedofilskih duhovnikov so v svojem novem škofu O'Malleyu našle zanesljivega in odločnega pastirja. Pomenljivo na kvadrat: bostonsko semenišče je spet polno kandidatov za duhovništvo. O'Malley kot papež bi torej najavil Cerkev, ki se zmore soočati s svojimi ranami, Cerkev, ki zna pomesti pred svojim pragom, preden pridiga svetu. Frančiškova karizma bi pokazala na bistvo Cerkve ter jo učila ponižnosti in skromnosti ter kako iz ponižnosti in skromnosti zastavilti nov zagon.