Pridigarske zagate

V eni izmed tistih simpatičnih knjižic, ki zbirajo odgovore otrok na "zapletena" vprašanja, je bilo tudi vprašanje: Kaj je vera?

Odgovor sedemletnega otroka: Vera je to, kar nam Bog da, da razumemo to, kar nam župnik pove.

Včasih se vprašam, kaj neki ljudje sploh razumejo od mojih pridig. Včasih se mi res zdi, da je na prižnicah nad pridigarjevo glavo Sveti Duh ne zaradi pridigarja, temveč zaradi ljudi, da bi pridigarja, torej mene razumeli. 

No, potem se spomnim neke pogumne kmečke gospe iz Hajdine na Dravskem polju, globoko verne, pripravljene vedno brez strahu in zadržkov pokazati svojo vero. Pred mnogimi leti mi je priznala, da skoraj nikoli ne ve, kaj župnik pridiga. V nedeljo se usede v klop, se umiri, se sprosti,... in "odide" k Bogu. Ve da župnik lepo in pametno govori, ne bo pa si šla parati možganov in razvozlavati njegov stavkov. Zlasti, ker ji je v klopi, v hajdinskem templju, v pojoči množici enostavno lepo in udobno. Njej, kmečki gospodinji, ki jo drugače od jutra do večera opravki preganjajo po hiši, dvorišču, hlevih in polju, je enkrat na teden udobno in lepo in sme "oditi" k Bogu.

Ali to pomeni, da je naš duhovniški strah pred pridiganjem odveč? Nekaterim vernikom je nenazadnje pridiga le delček tega, kar rabijo (če rabijo), da v nedeljo "odidejo" k Bogu? 

Te dni pišem pridige in nagovore za Veliki četrtek in Veliki petek v ribiškem mestecu Cambados v Galiciji, na obali Atlantika. Poleg redne liturgije so tu še značilne španske pobožnosti, pisane procesije, misteriozne zamaskirane bratovščine... Zlasti na Veliki petek, kot drugod po Španiji, bo na ulicah Cambadosa več dogajanja kot v farni cerkvi. Imel bom torej precej nagovorov in nagovorčkov, tako v cerkvi kot zunaj, seveda v španščini, seveda v moji španščini. To je španščina deset ali dvanajstletnega otroka in me je skoraj sram, da se grem "slovesnega" pridigarja tam ob Atlantiku.

Ampak, ali ni reklo ono dete, da Bog daje vero ljudem zato, da bi ti župnike razumeli? Za one ribiče pa sem slišal, da vero imajo. Že zaradi hudega morja, v katerega se podajajo po osliče in skate. 

Naslednja vnaprejšnja tolažba je bolj človeška. Ravno moja, kot rečemo na Hajdini, "plejtrava" španščina je lahko moj adut. Lahko se namreč zgodi, da bodo ljudje v Cambadosu po Veliki noči rekli: "Končno en župnik, ki smo ga razumeli! Govoril je kratke stavke in čisto čisto preproste besede je uporabljal. Tudi za naslednje leto bi bilo fajn, da pride nekdo, ki živi, tako kot letošnji pridigar, kakšnih 3000 km vstran od našega mesta!"

Ribiški ladji v Galiciji.
B.C.