ponedeljek, 28. marec 2016

Islamizacija? Odločilo bo krščanstvo


ker se pač naša misel, ki ga je pravkar motrila v vzvišenosti božanstva, obotavlja spustiti do njegovega ponižanja.
Sv. Avguštin v razlagi psalmov

Tri božje osebe v enem – triedini Bog – so nazadnje tudi osnova pluralnosti, ki jo danes še posebej posnemamo, ko si upravičeno prizadevamo za politični, nazorski in drugačen pluralizem.
Taras Kermauner l. 1991, na praznik Sv. Trojice, v nagovoru v cerkvi v Slovenskih Konjicah


Zgodovina uči: ko islamizaciji pot tlakujejo dogmatično nestabilni kristjani

Pri opatiji San Fruttuoso na ligurijski obali je na morsko dno postavljen Kristusov kip. Do njega je možno samo na en način: s potapljanjem. Potapljači do Kristusa - to bomo morali postati evropski kristjani, če bomo hoteli ohraniti sebe in biti imunski sistem te civilizacije. Rekli boste, da pretiravamo, saj da smo kristjani itak Kristusovi. Že, že,... a tudi mnogi arabski in severnoafriški kristjani so nekoč mislili tako, danes pa njih potomci v smeri Meke molijo Enega in Edinega, ki se nikoli ni dotaknil človeškega mesa.

"Kristus globin", San Fruttuoso (ITA)
Ker se v Evropo priseljujejo v glavnem mladi in v glavnem muslimani, bodo naslednje družbene spremembe tako ali drugače (tudi) v znamenju islama. Čeravno ne nasedamo protiislamskemu populizmu, ni narobe brezkompromisno vprašati: se bo zgodila islamizacija Evrope? Bo zaradi islamizacije, in če bo ta salafističnega tipa, čez petdeset let evropska demokracija ogrožena, evropsko krščanstvo getoizirano? Težko je napovedati. Pomagamo pa si lahko z zgodovino, ki je učiteljica življenja. Islamizacija in Kristus (krščanska civilizacija) sta se namreč že srečala. Več kot enkrat in – kot nakazujejo zadnje študije - celo prej, kot je islam postal islam.

Za razliko od drugih religij je islam imel zgodovinsko bliskovit vzpon. Prerok Mohamed je umrl v srcu Arabije l. 632, točno sto let potem so se islamski bojevniki pri Poitiersu v južni Franciji že spopadli s krdeli Karla Martela. V 100 letih so mohamedanci zavzeli Arabijo, večino Bližnjega vzhoda, severno Afriko, Pirenejski polotok ter se podali v Francijo. Bliskovitost njihove ekspanzije običajno razlagamo, češ „islam se je širil z mečem“. Vojaškega vidika seveda ne smemo podcenjevati, saj je sam Mohamed bil vojskovodja. Toda dvom, da sta vse opravila meč in pretkana politika izkoriščanja rivalstva med različnimi skupinami kristjanov, je več kot na mestu. Veliko je indicev o tem, da so bližnjevzhodni in severnoafriški kristjani pred islamom pokleknili tudi iz duhovnih in kulturnih razlogov in ne samo iz strahu pred mečem. Povejmo direktno: spreobrnili so se.

Poglejmo dvoje intrigantnih poglavij. Najprej o nejasni vlogi krščanstva pri genezi islama, nato o čudni kulturni neodpornosti arabskih in severnoafriških kristjanov na prodirajoči islam. Oboje priča o „sostorilstvu“ kristjanov pri nastanku in širjenju islama.

Vloga krščanstva pri nastanku islama

Napad na newyorška dvojčka l. 2001 je „koristil“ islamološki znanstveni panogi na Zahodu. Ljudstvo je zahtevalo razlag, kaj se dogaja z islamom, družboslovci in zgodovinarji so pohiteli v iskanju odgovorov. Vrhunski španski islamolog Carlos A. Segovia (sicer sin nenadkriljivega kitarista Andrésa Segovie) v eseju Izvor Korana. Od simulakra do labirinta našteje dosežke zahodne islamologije v zadnjem desetletju. Znanost se je z zgodovinsko-kritično metodo dokaj uspešno lotila prečiščevanja okostenelih in romantičnih predstav o Mohamedu kot versko-socialnem reformatorju divjih arabski plemen. Zdaj se izrisuje:
  • bolj apokaliptična kot socialna podoba Mohameda;
  • da takratna arabska politično-vojaška ekspanzija in nastanek islama morda nista tako tesno povezana, kot smo mislili doslej;
  • da Mohamedovi sogovorniki in tekmeci niso bili toliko poganski politeisti, ki jih je bilo v Arabiji malo, kot kultivirani judovsko in krščanski monoteisti, ki jih je bilo tam veliko;
  • da je bil protijudovski element ob začetkih islama bolj prisoten, kot se je domnevalo do zdaj;
  • da obstaja neka globinska povezava med nastankom islama ter krščanskimi gnostiki, manihejci, monofiziti in nestorjanci; globinska povezava, ki se kaže tudi v tem, da je Mohamed najprej molil v smeri Jeruzalema, šele kasneje v smeri Meke.
Segovia pove, da se v verske zadeve ne bo spuščal, a kot zgodovinar in analitik tekstov lahko trdi, da se „simulaker“ o genezi islama razblinja. Toda namesto na jasno vstopamo v „labirint“. Za zdaj je namreč težko z gotovostjo definirati, kako točno je kaj vplivalo na nastanek te religije.

Kakorkoli bo prihodnja islamologija izšla iz labirinta, za nas je pomenljivo dognanje, da je islam velik del izvorne ideje in energije črpal iz tistih krščanskih skupin, ki jih cerkveno zgodovinopisje imenuje pred-kalcendonske ločine (glej Kalcedonski koncil). Se pravi, gre za krščanstvo, ki je imelo veliko težavo s priznanjem in pravovernim umevanjem Kristusovega učlovečenja oz. Kristusove bogočlovečnosti. Zanje je bil Kristus ali preveč ali premalo Bog, ali preveč ali premalo človek. Njihova velika skrb je tudi bila, da se s Kristusovim učlovečenjem ne bi preveč „poškodovala“ podoba Brezčasnega, Enega in Edinega.

Hiter padec severnoafriške krščanske civilizacije v muslimanske roke

Nemški teolog Hans Küng je velik del svojega intelektualnega življenja posvetil preučevanju treh bratskih monoteizmov: judovstva, krščanstva, islama. Ne zaradi radovednosti, temveč iz nuje, saj je nekaj desetletij pred ostalimi modrimi glavami videl, kam pes taco moli. Od Rima kaznovani mislec je predvideval zdajšnje napetosti in spopade med monoteizmi, a je vedno bil tudi prepričan, da, če po eni strani monoteizmi ogrožajo svetovni mir, po drugi strani dajejo tiste zaloge za svetovni mir, ki jih ne moreta dati politika in posvetna kultura.

V tisoč strani obsegajoči knjigi Krščanstvo. Bistvo in zgodovina Küng med drugim razmišlja o hitrem zavzetju severnoafriških krščanskih mest, ki jim je vladal Bizanc, s strani arabskih jezdecev. Takole piše:

V primerjavi z neprimerljivo šibkejšim judovstvom se je krščanstvo upiralo islamu z intimno neučinkovitim odporom. (…) Zdi se, da moramo glavni vzrok padca krščanstva poiskati v nezadostni utemeljenosti kristološke in trojiške dogme. Katoliški teolog Hermann Stieglecker, ki v svoji knjigi Verski nauk islama na široko in odlično poroča o takratnih teoloških kontroverzijah med kristjani in muslimani, utemeljeno sklepa, da je ta šibkost eden glavnih vzrokov za padec krščanstva ravno v deželah, kjer je nastalo: Bližnji vzhod in severna Afrika. Vero v enega Boga in v Mohameda - Preroka, ki je prišel po Jezusu – je bilo pravzaprav lažje izpovedati.

Je od „motne“ Trojice „izmučeni“ krščanski intelekt naposled uteho našel v „bistrem“ islamu? Kot da se je bizantinsko krščanstvo – pred-kalcedonsko in tudi kalcedonsko - nekako „odpočilo“ v čistem islamskem monoteizmu, potem ko se je nekaj stoletij naprezalo in znotraj sebe bojevalo okrog vprašanj o Trojici in Kristusovi naravi. Skratka, komplicirana dogmatika oz. nestabilna vera v Očeta in Sina in Svetega Duha je na koncu kristjana naredila „intimno neodpornega“ pred samozavestnimi Alahovimi jezdeci.

Zanimivo na tem mestu bi bilo preveriti zgodovinopisje o balkanskih kristjanih XV. in XVI. stoletja. Kako to, da se niso islamizirali „kalcedonsko pravoverni“ Bulgari, Srbi, Grki, Makedonci, Hrvati, čeprav so prišli pod misijonarsko gorečo islamsko oblast? In kako to, da se je islam na Balkanu vendarle prijel na področjih, na katerih so otomanski Alahovi jezdeci naleteli na večje skupnosti manihejsko-gnostičnih ter popolnoma „ne-kalcedonskih“ bogomilov (Bosna)?

Potopiti se do Kristusa, kot se še nismo

Je potemtakem krščanski imunski sistem v sedmem stoletju odpovedal „od znotraj“, da je islam lahko imel tak polet? Se zgodba podobnega intimnega kraha krščanske civilizacije lahko danes ponovi v Evropi? Na hitro? V enem samem stoletju? Kakšna je sploh naša trojiška in kristološka pravovernost?

Za razliko od kristjanov VII. in VIII. stoletja, ki so se prepirali in sovražili, ker so strastno stali vsak za svojimi razlagami Trojice in Kristusa, je danes nevarnost drugačna in morda hujša: reče se ji brezbrižnost. Pojav verske brezbrižnost med krščenimi – prvič v zgodovini v teh proporcih - najavlja naš „intimno neučinkovit odpor“, ko bo soočenje z islamom postalo del vsakdana. To si upamo trditi (blog Jaz sem musliman, kaj si pa ti).

Zakaj je brezbrižnost tako zahrbtna? Španski teolog Juan M. Velasco v knjigi Mistika in humanizem o verski brezbrižnosti (indiferenci) piše:

Ta drža ne pomeni neke srednje poti med vero in ateizmom, kot smo mislili nekoč. Brezbrižnost pomeni zelo radikalno obliko oddaljevanja od vere. Kajti, če se ateist še ukvarja s problemom Boga, četudi da bi ga zanikal, se brezbrižnež z Bogom več ne ukvarja.

Versko brezbrižen kristjan se na Slovenskem ob popisu sicer še pribeleži kot kristjan. A že ob malo bolj „dogmatičnem“ vprašanju o svoji veri klone. Ne ve, kaj točno verjame, kaj je srž njegove kobajagi vere, kaj naj počne s tem Jezusom, s katerim „težijo“ župniki in nune. Denimo, po mednarodni raziskavi Aufbruch 2007, ki jo je vodil dunajski pastoralist Paul Zulehner, samo slabih 40 % Slovencev in Slovenk verjame, da je Jezus Kristus Božji Sin in Odrešenik. Deset let potem je ta odstotek gotovo še nižji. Toda glej, kakšnih 70 % slovenskega življa, če ne več, se dandanašnji za Veliko noč masti z blagoslovljeno šunko. Kakšen je Kristus sicer versko brezbrižnih velikonočnih šunkojedcev? Bo njihov zvodeneli Kristus vzdržal, ko bo prišel mohamedanski sosed in prijazno a odločno razložil, da je Bog le eden, tisti v nebesih, in da je vera v Njegovo učlovečenje bogokletna?

Kristus pomladno-kozmično božanstvo šunkojedcev nas ne bo rešil. Niti ne Kristus-cesar katoliškega integrizma. Ne bo nas rešil bogomilski Kristus sovražnik zemeljskega. Na Slovenskem se rada spopadata na eni strani spiritualni Kristus psiholoških monofizitov (najdemo jih med „klenimi“ katoličani), na drugi ploski Kristus prvi socialist. Nobeden od njiju ne bo pomagal, ko bo šlo zares.

Potopiti se bo treba do Jezusa Kristusa. Na način kot se še nismo. Ne do kakršnegakoli Kristusa, temveč do pravovernega – kalcedonskega, umnega; do sočutnega Boga in človeka, prijatelja malih ljudi; do zgodovinskega Jezusa, o katerem zaradi napredka svetopisemskih znanosti danes vemo več, kot smo vedeli kdaj koli prej.

ponedeljek, 21. marec 2016

Islamizacija? Niti enoumen niti dvoumen odgovor


Bog in kapitalizem, mlada dekleta v haremu in računalniška miška,... zakaj bi to ne bil zadnji kompromis, resnični konec zgodovine?
Fabrice Hadjadj, francoski filozof, v predavanju Džihadisti, 11. januar in Evropa praznine

Ravno mene, ubogega katoličana iz Valsugane, je doletelo, da sem rekel ne papežu.
Alcide de Gasperi, predsednik italijanske vlade, l. 1952, potem ko se je zoperstavil političnim navodilom iz Vatikana


Evropska levica že pokleka pred islamom?

Eden naših najboljših poznavalcev islama Drago K. Ocvirk je na Časniku (članek Islamofobni muslimani) – mojstrsko, kot zna – prikazal, kako se vse bolj srečujeta ekspanzivni islamizem in evropska levica, ki je po padcu berlinskega zidu zašla v krizo identitete. O „čudnem zavezništvu med islamizmom in deli evropske levice“ je lani govoril tudi od ajatol „prekleti“ Salman Rushdie na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Slovenski poročevalci iz knjižnega sejma so kakopak ta kočljivi del Rushdiejevega govora preskočili.

Zdi se namreč, da levica v primeru islamizma ponavlja svojo staro in večno napako, ki jo je veliki Anton Trstenjak imenoval „antropološka zmota“. Zmota v smislu, ker kompleksno naravo človeka krči na „delo kot generično bistvo človeka“. Nato na dialektiko delo-kapital skrči vse, kar se skrčiti da in ne da. Predvsem pa povsem podcenjuje moč človekove religioznosti. Ocvirk nam servira tale ocvirk: „Levičarji si domišljajo, da bolje poznajo islam od muslimanov samih.“

Ta „domišljavost“ v interpretaciji se pri levičarjih kaže tudi v odnosu do begunstva. O tem za Časnik Blaž Otrin (članek Begunci, eros in impotenca), ki med drugim pravi: „Begunci so v njihovi ideološki optiki po definiciji žrtve kapitalizma, ki jih je oropal vsega, in zato se jim ni potrebno držati družbenih norm, oz. se od njih pričakuje, da bodo naperjeni proti družbi, ki (da) jih je v to pahnila.“

Strinjam se, begunci so žrtve kapitalizma. Dialektika delo-kapital je prisotna tudi v begunski drami. Vendar je to le eden od elementov, ki jih vstavim v interpretativno enačbo. Drugi elementi so: kultura, vera, fanatizem, medverska vojna, potreba po varnosti, versko-misijonarski načrti arabskega naftnega kapitala,... Glede slednjih znani italijanski rabin Giuseppe Laras v intervjuju za Tempi opozarja:

Gibalo tega džihada ni domnevna revščina, kot zmotno kdo verjame. Dovolj je, da pogledamo biografije skoraj vseh teroristov, kakor tudi da preverimo, kdo so veliki financerji sodobnega džihadizma. Izza slednjega se premika velikanski kapital, vključno z izrednimi ekonomskimi in kulturnimi investicijami na Zahodu.

Bo ta relativistična (teorija spola) in obenem spet bolj leninističa (vstajništvo) levica na koncu kakor tista kokoš, ki z dvignjeno glavo teka pred islamističnim petelinom – potem pa naenkrat počepne? Ne verjamem, da je res tako „kurja“...

Igor Kolgarev na toonpool.com
Strah pred islamom in dvoumna ponudba z desne

Če je levica enoumna, je desnica dvoumna. Če je evropska levica začela nekako že poklekati pred islamom in bo, kot je po pesimističnih prognozah videti, na oltarju domnevne nove revolucije najprej žrtvovala svoj feminizem (svoboščine žensk), v prihodnjih desetletjih pa verjetno še svoj ateizem (ker mistika bivanja zahteva, da neki bog v srcu mora biti), še to ne pomeni, da moramo zdaj kristjani svoje upe nasloniti na novo evropsko desnico. Kako je že učil papež Janez Pavel II. l. 1991 v okrožnici Centesimus Annus? Padec komunizma še ne pomeni zmage kapitalizma (prim. CA 42). Prevedeno: če kristjani zavrnemo leve, še ne pomeni, da se bomo izstrelili v naročje desnih. Zlasti se ne bomo izstrelili zdaj, ko desni postajajo zares desni.

Enoumni novi levici Cerkev nasprotuje enoumno (takoj in strumno), pri novi desnici, ker je dvoumna, pa Cerkev lahko ne bo dovolj previdna. Nova evropska desnica je namreč naenkrat odkrila krščanstvo. To se je zgodilo – zajemite sapo! – na Saškem, oz. v vzhodni Nemčiji, ki je še do včeraj veljala za statistično najbolj ateistično regijo v Evropi (moj blog Križ v Dresdnu). Ko dresdenski pegidaši visoko dvigujejo križ v barvah nemške zastave, žgečkajo našo domišljijo o triumfalnem povratku krščanstva v Evropo. Podobno se kristjani počutimo, ko angleški nacionalisti hodijo s križi v rokah skozi muslimanske četrti in pridigajo o „krščanski Angliji“ (wau!). V njih skoraj vidimo našega viteza zaščitnika.

Ampak, pozor! Kakor hudič v sili muhe žre, tako si bo nova evropska desnica po metodi „download&install“ nadela krščansko identiteto. Če rečem, da je taka desnica silno dvoumna, sem premil. Dvoumje je nevarnejše od enoumja preprosto zato, ker zna svoja semena zla bolje prikriti.

Breivikovska rekonstrukcija boga in krščanske identitete

Z naslednjim citatom ne mislimo kriminalizirati desničarjev. Tudi ne mislimo potolči tistih desnih politikov, ki v teh mesecih iskreno raziskujejo in poudarjajo evropsko krščansko korenino. Pričakujmo pa, da pri tem niso dvoumni in manipulativni. Neki hudi desničar in ksenofob je namreč pred nekaj leti o svojem „krščanstvu“ zapisal:

Jaz in še veliko drugih, kot sem jaz, nimamo nujno osebnega odnosa z Jezusom Kristusom in Bogom. Mi namreč verjamemo v krščanstvo kot kulturno, družbeno, identitetno in moralno platformo. To nas dela kristjane.

Avtor te izpovedi ni nihče drug kot „Marxist Hunter“ Anders Behring Breivik, množični morilec norveškega levičarskega podmladka na otoku Utøya. Pravzaprav sem mu hvaležen, da je v svojem manifestu (ves manifest v pdf) tako nazorno in na kratko povedal, da mu je vseeno za osebno vero v brezčasnega Boga, važna da mu je samo krščanska časna identiteta. Krščanstvo torej kot priročna ideologija in duhovna podlaga evro-nacionalizma. Krščanstvo kot estetika in mistika križarskega meča. Ali ni nekaj take „ljubezni“ do krščanstva imel tudi Adolf Hitler, ko je na svoje tanke, ki so prodirali na Vzhod, dal naslikati krščanski križ, češ ljudstva, glejte, krščanska armada prihaja, da vas reši brezbožnega komunizma?

Člani protiislamskega gibanja English Defence League v akciji (dailymail.co.uk)
Džihadizem kliče džihadizem. ISIS-ov shizofreni bog-Sovraštvo kliče breivikovskega psihotičnega in strukturalističnega boga-Identiteta. Kristjani smo na preizkušnji. Po eni strani nam gre na smeh, kako malo let je bilo potrebno od zavrnitve Boga v debatah o evropski ustavi do zdajšnjega malodane paničnega hlastanja včerajšnjih „brez-identitetnežev“ po identiteti. Morda so nam všeč tudi aktivistični križi v Dresdnu in Londonu. Po eni strani morda … 

Varujmo se zahrbtnih „morda“. V tej negotovi uri moramo prositi za vseh sedem darov Svetega Duha in biti skrajno razsodni. Nikakor ne smemo pristati, da po desni vračajoči se Bog postane kulturni konstrukt. To ne bi bil Bog Abrahama, Izaka in Jakoba. To bi bil Bog mrtvih in ne Bog živih (prim. Mt 22,32). Bog, ki je zgolj „identitetna in moralna platforma“, prej ali slej postane Moloh, ki zahteva človeških žrtev.

Zakaj se je De Gasperi uprl Piju XII.

Nedavno sem na italijanski TV2000 gledal polurni intervju z Mario Romano De Gasperi (video). Njen oče je bil Alcide De Gasperi, velikan italijanske in evropske povojne politike, danes kandidat za blaženega. Med drugim je častitljiva gospa povedala, kako težka preizkušnja je doletela njenega očeta l. 1952. Takrat je bil De Gasperi, demokrščanski predsednik vlade, postavljen v položaj, da se je moral upreti papežu Piju XII.. Ker je v Rimu bilo na tem, da mesto na lokalnih volitvah pade v roke komunistom, so iz Vatikana vršili pritisk na De Gasperija, naj se v boju proti rdečim poveže s postfašistično desnico in monarhičnimi nostalgiki. 

De Gasperi, pobožen katoličan iz daljne tridentinske province Valsugana, se je tem pritiskom odkrito zoperstavil. Vodilo ga je trdno prepričanje, da se demokracija vzpostavlja in rešuje iz sredine. Povezava na skrajno desno ne pride v poštev, četudi grozi velika nevarnost iz skrajno leve smeri.

Božji služabnik Alcide De Gasperi (lacooltura.com)
De Gasperi se je zameril Vatikanu, Pij XII. ga ob prvi priložnosti ni hotel sprejeti, a njegova vera v demokracijo in nadpovprečna politična intuicija sta se izkazali za pravilni: demokristjani so bitko za Rim dobili brez naslombe na čudne desničarje. Ko bo razglašen za blaženega, bo na nek način beatificirana tudi njegova „centristična“ politična doktrina.

V negotovi uri posezimo po De Gasperijevem receptu

De Gasperijeva lekcija naj velja tudi današnjim slovenskim kristjanom. Begunska kriza, strah pred islamizacijo, strah pred prihodnostjo, ljubezen do svojega naroda in jezika, naš antikomunistični refleks naj nas v teh zmedenih časih ne zavedejo in odnesejo v polje ksenofobne desnice. Četudi ta vse bolj maha s križem. Iščimo sredinsko polje krščanskega racija in humanizma, ter se od tod v duhu evangelija pogovarjamo z vsemi: levimi, desnimi, muslimani, ateisti. Za razliko od De Gasperija nas zaradi take drže gotovo ne bo doletelo, da bi nas rimski papež okaral.

Naj zaključim z upokojenim nadškofom Antonom Stresom, katerega misel o eno- in dvo-umju je tudi navdahnila to moje pisanje. Tako je dejal januarja letos v šentviških Zavodih:

Cerkev je edina družbena sila, ki je enoumna nasprotnica nove levice. Brani življenje, družino, vero v razum, da spozna resnico in dobro, je proti relativizmom, metafiziki, spoznavoslovju, etiki in religiji, ni vseeno, v kaj verujemo, vse podobe Boga niso enakovredne, monoteizem ni nestrpen. Politična desnica je velikokrat dvoumna in kompromisovska. Na njo se dostikrat ni mogoče zanesti. Skrajna desnica zna biti nacionalistična, nasilna in etnocentrična, kar spet ni naša opcija.

ponedeljek, 14. marec 2016

Jurkovič: “Delali smo zelo diskretno“ (prevod)

Msgr. Ivan Jurkovič in ruski patriarh Ciril (mospat.ru)

Februarsko srečanje papeža Frančiška in ruskega patriarha Kirila (Ciril) na Kubi se je pripravljalo dolgo časa in v veliki tajnosti. Eden izmed protagonistov priprav je bil Slovenec msgr. Ivan Jurkovič, nadškof in apostolski nuncij v Ruski federaciji. Dan po srečanju na Kubi je papež Jurkoviča poklical iz Moskve in poslal v Ženevo, kjer bo stalni opazovalec Svetega sedeža pri Združenih narodih in Svetovni trgovinski organizaciji. Za španski katoliški tednik Alfa y Omega se je z nadškofom Jurkovičem pred kratkim pogovarjala María Martínez López. Španski izvirnik intervjuja je v celoti dostopen na tej povezavi. Prevod: Branko Cestnik.

------------

Alfa y Omega: Kakšno nalogo vam je zaupal Benedikt XVI., ko vas je l. 2011 poslal v Rusijo?

Jurkovič: V Rusiji sem kot svetovalec deloval že med leti 1992 in 1996, kar je bilo zame zelo pomembno izkustvo. Takrat je Rusija izšla iz Sovjetske zveze in je bilo veliko zmede glede njene stvarnosti. Katoliška Cerkev se je po stotih letih preganjanj začela organizirati. Ko smo bili spet upravičeni do naše katoliške katedrale, je bilo v njej več kopaliških bazenov v štirih nadstropjih.

Benedikt XVI. je bil poln upanja in realizma. Dobro je poznal patriarha Cirila, saj ga je kot metropolita srečal štirikrat. Med večerjo ob Benediktovem 80. rojstnem dnevu, ki je bila pri Sveti Marti, je dejal, da ni vizije Evrope brez prave vizije odnosov med katoličani in pravoslavci. Ti odnosi se tičejo vse evropske družbe, ne samo Cerkve.

Alfa y Omega: Kaj se je spremenilo, ko ste prišli vi?

Jurkovič: Trenutna kriza v vzhodni Evropi (Ukrajina, op. ur.) je spremenila odnose med Rusijo in Evropo. V Rusiji smo začeli živeti pod sankcijami EU. Dva svetova sta se strogo razdelila. Spremenilo se je tudi razpoloženje prebivalstva do Evrope, saj zdaj ljudje trpijo. Toda srečanje na Kubi je dokazalo, da je Cerkev ostala zunaj tega konflikta, zavedajoč se, da je potrebno nadaljevati dialog. Cerkev je vedno verjela, da mora slediti svojo pot in se ne pustiti pogojevati od politike.

Alfa y Omega: Ima Patriarhat podobno vizijo?

Jasno, da jo ima. Brez dvoma obstajajo različne razlage položaja, toda srečanje med papežem Frančiškom in patriarhom Cirilom pričuje, da so cerkvene oblasti prepričane, da je potrebno nadaljevati z dialogom. Uradna pozicija Cerkve je, da ostane zunaj konflikta in da pomaga v iskanju rešitev za nastali položaj.

Alfa y Omega: Kako se je srečanje pripravljalo?

Jurkovič: Malo nas je bilo, ki smo vedeli zanj. Delali smo zelo diskretno. Mislim, da je to obrodilo dober sad. Bilo je pomembno, da srečanja ni prehitro kaj pogojevalo.

Navajeni smo zadeve gledati iz organizacijskega vidika, vendar kar se dogaja v Cerkvi ni samo sad človeškega truda, temveč je sad Duha. Vsi papeži XX. stoletja so hoteli izboljšati odnose z Rusijo, zlasti po padcu Sovjetske zveze. Veliko se je delalo. V dvajsetih letih so bili trije ali štirje poskusi, da bi se papež in patriarh srečala. L. 1997 je na Dunaju skoraj uspelo. Pred desetimi leti smo prenesli Devico iz Kazana iz Rima v Moskvo (Gre za ikono velike zgodovinske in čustvene vrednosti za Ruse. Bila je v lasti Vatikana. L. 2004 jo je papež Janez Pavel II. "vrnil" v Rusijo. Op. prev.). Ustvarili smo program kulturne izmenjave. Ruski predsedniki so obiskali Vatikan. Vse to je bilo pomembno. V vsem je neka kontinuiteta.

Alfa y Omega: Kako bo srečanje na Kubi vplivalo na vsepravoslavno sinodo, ki bo meseca junija? Kako na mešano katoliško-pravoslavno teološko komisijo?

Jurkovič: Vse, kar se bo še dolgo dogajalo, se bo dogajalo pod tem znamenjem. Podoba objema je izrednega pomena, skoraj ikonskega. Ko to podobo gledajo druge pravoslavne Cerkve, se bodo čutile bolj svobodne v svojem komuniciranju z Rimom. Pomembno je, da je ta komunikacija s celotnim pravoslavnim svetom. Fotografija objema lahko opogumi druge Cerkve, ki imajo za sabo težko zgodovino, in jih spodbudi k dialogu med kristjani.

Alfa y Omega: Je bližina ruskega Patriarhata in ruske politične oblasti ovira za skupno pričevanje?

Jurkovič: Nepravično je ponavljati te obtožbe, ne da bi razumeli zgodovinskih okoliščin. Ruska Cerkev je mednarodna Cerkev, ki je navzoča v mnogih ljudstvih. Vendar vedno ohranja ruski karakter. Katoličani živimo univerzalno solidarnost, a ne smemo pozabiti, da pravoslavci živijo drugačno cerkveno obliko. Je pa tudi res, da pravoslavci stalno stopajo naprej. Današnja pravoslavna Cerkev je neodvisna bolj kot kdaj koli prej. Danes so škofi imenovani od patriarha, prej se je država v ta imenovanja vmešavala – podobno tudi v mnogih naših deželah. Ne katoliška ne pravoslavna Cerkev nista nikoli imeli tolikšne avtonomije.

Kazanska ikona Matere Božje, ki jo je Janez Pavel II. l. 2004
"vrnil" ruskemu patriarhu Alekseju II..

ponedeljek, 07. marec 2016

Razcepljeni duhovnik in enoviti burkež


Druga stran verske svobode je pravzaprav pacifikacija svetovnonazorskega pluralizma, ki pa iz tega izhajajočih bremen ne razdeli enako na vse. Do zdaj je liberalna država izmed svojih državljanov edinole od vernikov zahtevala, da tako rekoč razcepijo svojo identiteto na javno in zasebno.
Jürgen Habermas l. 2001 v govoru Vera in védenje

A tako militantni islamizem kot militantni katolicizem sta bibličnega izvora, izvirata iz potlačenega mojzesovskega izhodišča biblijske supercivilizacije. Nista zloraba, marveč uporaba tega izhodišča; ena od njegovih izpeljav, zato se lahko kadarkoli prebudita.
Tine Hribar v članku Vloga džihadistov pri sesuvanju in preporodu EvropeSobotna priloga, 6.2.2016


Geneza 1, 27 in proti-religijsko varovalo na TV Slovenija

Pred nekaj leti sem bil povabljen v dopoldansko oddajo na prvem programu TV Slovenija. Skupaj z urednico ene izmed slovenskih revij naj bi podala nekaj misli o zakonski zvezi med možem in ženo. Na daleč se je videlo, da so najini vlogi standardni: gospa urednica – oblečena v črno kot se spodobi metropolitanski intelektualki - bo zagovarjala liberalno videnje poroke; gospod župnik – oblečen v črno kot se zanj spodobi - bo zajahal konja katoliške dogme.

Ko sem bil na vrsti, da povem, kakšno je katoliško gledanje na zakon in družino, mi je voditeljica prijazno kimala, kimala, kimala,... vse dokler nisem prišel do besede, ki jo tvorijo tri črke: B+O+G. Ob omembi Boga me je strokovno vljudno, a čudno urno prekinila.

Saj vem, da v takšnih oddajah ne smem imeti pridigarskih izlivov. Toda če me nekdo vpraša o katoliškem nauku o zakonski zvezi, ne morem mimo Geneze 1,27. Tam piše, da je Bog ustvaril moža in ženo, iz česar sklepam, da sta mož in žena ne samo vsak zase temveč tudi oba skupaj Božja podoba. Skratka, dostojanstvo zemeljske poroke izhaja iz njene transcendentalne osnove. Nič drugega nisem hotel – jaz, predstavnik transcendence - pojasniti slovenskim gospodinjam, ki so tisto dopoldan ob televiziji likale perilo.

foto Kim Gottlieb-Walker
Voditeljica me je prekinila, vendar nisem bil potrt. Ni bila grda do mene. Kaj hočem, tako je - sem si rekel, ko sem ponižno zapuščal osrednjo RTV hišo. Svojih javnih pet minut sem vendarle imel, čeprav misterija Geneze 1,27 nisem pojasnil. Morda drugič.

Ponovno trpanje ljudi v opuščene rudnike. Varovalo, kje si?

Čez nekaj tednov je ista voditeljica v isti oddaji na isti TV Slovenija imela v gostih Iva Godniča, slavnega imitatorja maršala Tita. Prijetno sta se pomenkovala. Gospodinjam za likalnimi deskami ob poslušanju hvalospevov Titu roka verjetno ni zastala. Rade poslušajo o alfa samcih. Proti koncu Godnič preide na tiste, ki omalovažujejo Tita, in pravi, da je v „Sveti Barbari“ zdaj spet prostor in da se take lahko strpa noter. Besed ni težko razumeti v smislu: kdor ni za Tita - marš z njim v Hudo jamo!

Zavora, gospa voditeljica, zavora!

Zastonj. Nobene zavore ni. Godnič se nekoliko ustavi sam, češ, kakšen sarkazem, ha, ha, ha,... Voditeljica pa se ves čas široko smeje in dela reklamo za kdo-ve-kateri-že kalodont. Nobenega jastrebovega refleksa, nobenega profesionalnega poseganja v besedo.

Sklep je preprost: Bog je v javnem diskurzu prepovedan, Bog spada v totalno privatno sfero. Zaporedje črk B+O+G je vstavljeno v varnostno kodo in ko RTV ožilje to zaporedje zazna, je protivirusna blokada avtomatska. Zaporedje črk B+O+G je na slovenski nacionalni televiziji subverzivno, če je izrečeno izven verskega programa. Zgolj verski program je „rezervat“ za take Indijance, kot smo župniki, zunaj tega območja veljajo granitna pravila Jenkijev.

Nadaljevanje sklepa: ob zaporedju črk T+I+T+O ogroženosti za sistem ni, protivirusna blokada se ne aktivira, reklama za kalodont je dovoljena. Še več: varnostni mehanizmi so veselo na dopustu, tudi ko burkeževe besede zaidejo v cinizem najslabše sorte; ko torej iz za silo prikrite hvalnice genocida preide v odkrito izpoved želje po novem genocidu.

Genocid da je smešen, Bog da je nevaren. Kako je tak zdrs mogoč?

Ko je komunistični burkež enovito bitje, katoliški duhovnik pa razcepljeno

Jürgen Habermas, eden največjih filozofov našega časa, je l. 2001 prejel nagrado za mir, ki jo podeljuje združenje nemških knjigotržcev (Friedenspreis des Deutschen Buchhandels). Ob tej priložnosti je povedal zahvalni govor z naslovom Vera in védenje (Glauben und Wissen), katerega osrednja tema je odnos sekularizirane države (družbe) do religije. Bilo je le nekaj tednov od napada islamskih skrajnežev na newyorška dvojčka in ves svet je razpravljal o „verskem terorizmu“ ter o bodočnosti sekularnih družb.*

Sloviti agnostični razumnik je med drugim dejal: „Do zdaj je liberalna država izmed svojih državljanov edinole od vernikov zahtevala, da tako rekoč razcepijo svojo identiteto /ihre Identität aufzuspalten/ na javno in zasebno.“ Če povemo drugače: neverni državljani nimajo rigidne obveze, da svoje intimno nazorsko prepričanje, da Boga ni, zaprejo v zasebnost. Neverni državljani z lahkoto v javnosti nastopajo kot neverni, verni težko kot verni. Posledično je identiteta nevernega državljana v okolju javnega diskurza enovita, identiteta vernega pa razcepljena.

Zdaj razumemo voditeljičin refleks. To, kar se nam je zdelo televizijski zdrs, je bila zgolj nevešča raba „pravilnika“, po katerem ima vernik neko neprijetno dvojnost, s katero je potrebno v rokavicah. Cestnika, ki je povrh vsega profesionalni vernik misijonarskih ambicij, je v skladu s „pravilnikom“ bilo potrebno obravnavati z velikim oprezom, da tista njegova druga identiteta ne bi bruhnila na dan. Previdnost medijske delavke, ki je v bistvu previdnost zaradi v ozadju čemečega Boga. B+O+G je namreč sila nevarna kombinacija znakov. To nas venomer opozarja barjanski miselni par Hribar.

No, ko je v studio pridrsal Godnič, posebnega opreza ni bilo potrebno. Godnič je, kot je. Komunistični burkež nima neželene intimne in želene javne korpulence. Njegova politična identiteta je enovita. In vsi vemo, kako oh in ah se je pomenkovati z ne-dvojnimi ljudmi.

Habermas v pogovoru s kardinalom Ratzingerjem l. 2004 (uni-passau.de)
Dvojno očiščenje“

Da je religiozna navzočnost v družbi razcepljena navzočnost, za Habermasa ni dobro. Ne samo zaradi religije, ki je v glavnem odrinjena od javne razprave, kar ima za posledico stalno napetost. Tudi za liberalno državo, ki temelji na tradiciji Razsvetljenstva, ni dobro, če ni zmožna dialoga z religijo, ki je vendarle ogromna duhovna sila. Pomenljivo: po Habermasu bi se morala sodobna država zelo previdno vesti, ko sprejema zakone, ki se dotikajo verskih prepričanj.

Da bi v dobro vseh izstopili iz napetih odnosov, Habermas predlaga „dvojno očiščenje“: religijsko in razsvetljensko, versko in agnostično, cerkveno in državno. Lepa ideja. Ko bo uresničena, bomo vsi lažje zadihali in pri medijskih delavcih bo ob kakšnem stavčiču iz Geneze manj zgoraj opisane protivirusne panike. 

Za zdaj na Slovenskem znamo predlagati le „enojno očiščenje“ - tisto, ki ga mora „nujno“ in „brez ugovarjanja“ opraviti naš idejni nasprotnik! Naša nesreča je to.

Do kdaj, Gospod?


* Govor Vera in védenje je v izvirniku na tej povezavi, na spletu pa ga najdete tudi v drugih svetovnih jezikih. Habermasovim pogledom na religijo in sekularizirano družbo je posvečeno tudi eno poglavje v knjigi Nova levica in krščanstvo španskih avtorjev Contrerasa in Pooleja. Revija Tretji dan pa nam na tej povezavi ponuja v slovenščino prevedeno Habermasovo predavanje Predpolitične podlage demokratične pravne države?, ki ga je avtor povedal na srečanju s kardinalom Ratzingerjem l. 2004, ki ga je pripravila Bavarska katoliška akademija.

sreda, 02. marec 2016

"Mi se moramo spreobrniti, ne Hitler."

Luteranski pastor in teolog Dietrich Bonhoeffer z birmanci (foto Walter Sanders)

Ko so nekoč vprašali kardinala Josepha Ratzingerja, kasnejšega papeža, kateri teologi so najbolj vplivali na njegovo misel, je povedal dve imeni in nobeno od njiju ni izvorno katoliško. Imeni sta: Henry Newman, rojen kot anglikanec, umrl kot katoličan; Dietrich Bonhoeffer, nemški luteranec. O Newmanu vemo kaj več, saj je postal kardinal in bil razglašen za blaženega. A kdo je Bonhoeffer? Njega poznajo bolj kot ne izvedenci. Bilo bi prav, da bi ga poznali vsi.

V zgodovino krščanske misli se je Dietrich Bonhoeffer, ki je sicer izdal le nekaj spisov, še najbolj zapisal s tezo o »ne-religijskem krščanstvu« oz. o krščanstvu, ki je več kot religija. Teza je imela vpliv na povojne generacije teologov. Za svojo so jo vzele bodisi konservativno bodisi progresistično čuteče pameti.

Ampak Bonhoeffer ni velik le zaradi misli, velik je zaradi pričevanja in mučeništva. Potem ko so ga imeli dve leti v zaporu, so ga nacisti 7. aprila 1945 obesili. Zaradi »protidržavnega delovanja«, kot se je temu enako reklo v nacizmu in komunizmu. Bonhoeffer se je namreč že l. 1933 z držo pokončnega kristjana in intelektualca postavil po robu nacistični politiki do Judov. V protinacistični drži ni popuščal, bil je hud kritik pasivnih nemških kristjanov, o odporništvu je premišljeval kot teolog, sodeloval je pri reševanju Judov in v zaroti proti Hitlerju.

Malokdo je imel tako globok uvid v skrivnost zla 20. stoletja kot Bonhoeffer. Leta 1934, ko so nekateri teologi še poskušali z dialogom mehčati naciste, je on že videl v dušo Hitlerja in spoznal, da bo ta človek v zlih dejanjih šel do konca. Tistega leta je zapisal: »Mi se moramo spreobrniti. Ne Hitler.« Hitlerjevo srce je namreč že »okamenelo«. Od tirana ni pričakovati kaj dobrega. Če kdo v razmerah diktature ohranja mehko srce, so to kristjani. Če bodo tudi oni sledili »kamnu«, ne bo spreobrnjenja in za družbo nobenega upanja več.

Nauk za leto 1934, za leto 1945 in za leto 2015, ko obhajamo ta čudni 70. jubilej zmage in groze. 


* To besedilo je bilo objavljeno 3. maja 2015 kot uvodnik v tedniku Družina.