četrtek, 26. april 2018

Naj živi dan upora proti okupatorju!



Okupatorske sile so se mestecu približale sredi mile januarske zime. Zavzele so ga brez strela, saj so lokalne oblasti spoznale, da bi zoperstavljanje močnim in številnim tujim oborožencem v tistem hipu ne bilo nesmiselno. Izposlovale pa so od okupatorja troje zagotovil:
  • da se okupator ne bo vmešaval v lokalne verske običaje;
  • da bo okupator ohranil na položajih nekatere občinske može, ki si jih je ljudstvo izvolilo;
  • da bo mestece kljub okupaciji smelo ohraniti v aktivnosti 50 svojih stražnikov oz. redarjev.
Okupator je v dve mestni trdnjavi ugnezdil tisoč mož, z ostalimi je odvihral naprej. Čakali so ga veliki podvigi. Čakala ga je 20 km oddaljena Portugalska.

Smo namreč v letu 1809 in Napoleon si podreja evropske dežele eno za drugo. Da je v njegove roke padlo tudi špansko mestece Vigo na atlantski obali v Galiciji, mestece z zgolj 4000 prebivalci, je, kakor da bi konj stopil na mravljo. Takih malčkov velika žival niti ne opazi.

***

Odnos prebivalcev Viga do francoskega okupatorja, ki se je medtem številčno precej ojačal z novodošlimi dragonci, je bil napet a znosen. Kljub prvotni vdaji mesta tujcu, se ljudstvo v srcu okupatorju nikoli ni uklonilo. Takoj so v tajnosti začele teči priprave za ljudski upor. V konspiraciji so sodelovali mnogi. Kler je znal prednjačiti. Frančiškanski patri so bili med glavnimi za organizacijo gverile izven mestnega obzidja; nekateri redovniki so Francozom, ki so si v njihovem samostanu namestili bolnico, kradli orožje in smodnik; nek vpliven opat je redno goreče pridigal o pravici živeti svobodno na svoji zemlji.

17. marca 1809 je gverilsko delovanje preraslo v odkrito obkoljevanje Viga. Vse skupaj 6000 slabo oboroženih prostovoljcev iz okolice mesta z nekaj priključenimi jim profesionalnimi španskimi in portugalskimi vojaki. Prva naloga je bila okupatorju, ki je zdaj štel skoraj 1800 mož, odtegniti hrano. Na pomoč upornemu ljudstvu sta prispeli tudi dve angleški bojni ladji, ki sta občasno z morja obstreljevali obe trdnjavi.

25. marca so Francozi napadli bivališča prebivalcev, da bi prišli do hrane. 27. marca zvečer je ljudstvo, nekateri tudi golih rok, naskočilo mestna vrata in obzidje. Ob 23h istega večera je okupator podpisal vdajo. 28. marca zjutraj so Napoleonovi vojaki položili orožje na obalo in se kot vojni jetniki vkrcali na angleške ladje. V uporu je padlo 30 domoljubov in približno 100 okupatorjev.

Upor v Vigu je imel učinek domin. Še istega leta je bila osvobojena vsa Galicija. Odločilna bitka se je odvila junija 1809 pri mostu v kraju Ponte Sampaio na pol poti med Vigom in Pontevedro. Ta most še danes stoji in preko njega vodi portugalska smer Jakobove poti.

***

La Reconquista de Vigo se imenuje praznik v spomin na leto 1809. Prebivalci Viga ga praznujejo več dni, z veliko strastjo, domiselno, z vsenavzočimi zastavicami s črko R, z zaigranimi prizori na ulicah, s pijačo, jedačo, glasbo; nenazadnje s čaščenjem križa imenovanega El Cristo de la Victoria, ki ga v ogromni procesiji po ulicah mesta sicer nosijo v začetku avgusta. 

V čast mi je, da sem leta 2013 delček praznika v Vigu doživel tudi sam. 

In si rečeš: Kako lepo je, da ljudstvo praznuje dan upora proti okupatorju enotno, množično in strastno! 

Kako lepo je, ko ljudstvo praznuje, kar se je v resnici zgodilo, kot je zapisano in je vsako leto znova povedano ter v barvitih predstavah na ulicah prikazano! 

Kako lepo je, da se z dnevom upora proti okupatorju nihče politično ne okorišča! Kako lepo, da ob praznovanju dneva upora nihče nikomur ne žuga, nihče nikogar ne žali!

Dejstvu, da se s praznikom »okoriščajo« številne gostilne in gostilnice v središču Viga, ko v tistih dneh med drugim prodajo na tisoče porcij odlične hobotnice po galicijsko, pa ne more nasprotovati noben človek pri zdravi pameti.

In si rečeš: Naj živi dan upora proti okupatorju! 


P.S. Vsaka podobnost z osebami, dogodki in praznovanji v Sloveniji je zgolj naključna.


Foto: farodevigo.es in quehacerenvigo.es

ponedeljek, 23. april 2018

Jurij z zmajem na pivu? Nikakor!



Povsod Jurij, ubijalec zmaja 

Čez palec se zdi, da je prav sv. Jurij, ki goduje danes (23. april), evropski svetnik št. 1. Tako pravoslavje kot katolištvo in anglikanstvo ga zelo povzdigujejo. Je zavetnik mnogih dežel, mest, župnij. Je zavetnik Bolgarije, Gruzije, Anglije, Portugalske, Katalonije, Etiopije. Brezštevili Evropejci nosijo ime Jurij, Jorge, Georg, George, Đorđe, Jordi, Jiří, Jörg, György, Giorgio,...

Njegovi simboli oz. elementi iz njegove zgodbe so povsod naokrog, le videti jih je treba: Jurijev konj v grbu Slovenskih Konjic; Jurijev rdeči križ na beli podlagi v grbu Ptuja; Jurijev antagonist zmaj v ljubljanskem grbu (četudi ljubljanski turistfirerji Kitajcem govorijo o Argonavtih in pošasti iz barja); Jurij – ubijalec zmaja v grbu Šentjurja, Šenčurja, Svetega Jurija ob  Ščavnici,...; Jurij – ubijalec zmaja v grbu predsednika Ruske federacije (slika zgoraj) in ruske obveščevalne agencije FSB; Jurijev križ kot zastava Anglije; Jurijev križ v grbu nogometašev FC Barcelona in AC Milan; nenazadnje Jurijev križ na lutkah, v katere za vajo streljalo člani Islamske države in podobnih islamističnih terorističnih organizacij.


Starodavni ideal moške duhovnosti

Osnova priljubljenosti je viteška legenda o Juriju, ki ubije zmaja in reši Marjetico. Zgodovinski Jurij, vitez iz Kapadokije (današnja vzhodna Turčija), mučenec pod Dioklecijanom (leta 303), zagotovo ni ubil zmaja, saj zmajev ni. Moral pa je izvršiti neko posebej plemenito dejanje, da se je ravno nanj navezala legenda o ubijalcu zmaja. To dejanje je lahko bilo samo mučeništvo (ko je ubil zmaja strahopetnosti in nevere), lahko pa že poprej kakšna junaška vojaška in humanitarna akcija na nemirnem vzhodnem limesu Rimskega cesarstva.

Kakor koli, evropski moški je skozi čaščenje sv. Jurija stoletja negoval moško duhovnost. Sveti Jurij sporoča, da krščanstvo ni vera, ki moške skopi, pač pa je vera, ki jih vzpostavlja kot junake in viteze. Njihovo viteštvo bodi razvidno v družinskem življenju, pri delu, v politiki, v športu,... Njihova vrhovna odlika bodi razločevanjem med dobrim in zlim ter sposobnost zoperstaviti se zlu.


Ko ga Jurij in zmaj skupaj žurata

Pred kratkim so v Šentjurju (v AO so mu rekli Sv. Jurij ob južni železnici) izvedli rock koncert. Še eni, ki niso mogli mimo Jurija in »njegovega« zmaja. Plakat za koncert Šentrock (slika spodaj) je pomenljiv: vitez in zmaj nazdravljata s pivom, belega konja in Marjetice ni nikjer. Vitez (Jurij) dviguje desnico in s prsti tvori demonski znak, kar kaže (uf, neugodno!), da je prestopil na zmajevo stran.

Kaj reči? Lahko smo zaskrbljeni, celo jezni, češ, še ena deformacija krščanske ikonografije. Jurij z zmajem na pivu? Nikakor! Dobro ni zlo, zlo ni dobro.

Lahko se namuzamo, češ, celo v času moralnega relativizma, ko niti brihtnim glavam ni jasno, kaj je dobro in kaj zlo, se človečki zatekamo k Juriju po simboliko in semantiko. 

Naj živi Šentrock! Z Jurijem v genih tudi v tretjem tisočletju krščanske ere!


* Slike: Wikimedia in B.C..

petek, 20. april 2018

Politično korektno in renesansa nestrpnosti



Sad vladavine religije je razširjeni ateizem.
Sad vladavine internacionalizmov so nacionalizmi.
Sad vladavine feminizma je šeriatska burka.
Sad vladavine politično korektnega je renesansa nestrpnosti.

Pa vendar so religija, internacionalizem, feminizem in tudi politično korektno v izvoru nekaj dobrega. Izhajajo iz naravnih potreb in drž ljudi. Kje je torej problem? Problem je v besedi VLADAVINA.

Ostanimo pri politično korektnem (political correctness). Politično korektno je pravzaprav politični manever znotraj jezika. V ameriški multikulturni družbi je bilo potrebno zlasti v odnosu do temnopoltih »popraviti« jezik, ki je izhajal iz časa suženjstva in se bohotil v rasnih predsodkih še po drugi svetovni vojni. Črncem se tako ni smelo več reči »niggers« temveč »afro-americans«. Politično korektna govorica se je nato pod bandero levičarjev širila na druga področja in v odnosu do vseh depriviligiranih ali obrobnih skupin. Skratka, naše govorjenje ne sme nikogar žaliti, nikogar stigmatizirati.

Leta 1994 je tako ameriški pisatelj James Finn Garner izdal knjigo s predelanimi starimi pravljicami (Politically Correct Bedtime Stories). Na novo in do popolnosti korektno je napisal zgodbe, ki jih vsi poznamo. Kako napisati Rdečo Kapico, da ne žalimo volka in ne širimo predsodkov o njem? Volk in Rdeča Kapica se na koncu poročita in skupaj srečno živita do konca svojih dni. Kako napisati Rdečo Kapico, da ne žalimo vegetarijancev? Rdeča Kapica nosi babici košarico sadja in mineralne vode. Itd..

Politično korektno v osnovi izhaja iz povsem normalnega početja z jezikom. V vzgoji, komunikaciji in drugače se venomer trudimo, da odstranimo popadljive in neprimerne besede ter jih nadomestimo z bolj blagimi in bolj primernimi. Tako postopati je še kako na mestu. To je bonton.

Kdaj je torej ideja politične korektnosti prestopila mejo in postala ideologija? Ko je začela spreminjati jezik na račun resnice. Politična korektnost je postala kulturno-politična diktatura, ko se ni smelo več »reči bobu bob«. Iz mišljenjskega in jezikovnega procesa je postala VLADAVINA, ki je začela, tako kot mnoge vladavine, delati bolj zase kot za ljudi.

Knjiga Jamesa F. Garnerja pravzaprav na ironičen način pove, da politično korektno ustvarja nekakšno para-realnost, neko novo ukalupljenje mišljenja, na koncu tudi neko tvegano zameglitev ločnice med moralno dobrim (Rdeča Kapica) in moralno slabim (volk). 

Ko politično korektno pride do zakonodajne oblasti, se začne dogajati, kar se dogaja: da denimo gre nekdo pred sodnike zato, ker je javno dejal, da je homoseksualnost greh, čeprav se je le držal svojih verskih naukov; da denimo nekoga mediji neusmiljeno pribijejo na križ kot »rasista«, ker se boji migrantov; da boš denimo v prihodnje lahko šel pred sodnike, če boš z »ona« ali »on« naslovil nekoga, ki je sam sebe indentificiral s kakšnim od petdesetih drugih »spolov«...

Trenutna renesansa nestrpnosti - na svetovni ravni jo kakopak spremlja renesansa jedrskih konic, na slovenski pa renesansa levo-desne radikalizacije - je zaskrbljujoča. Zanjo ni kriva le ideologija politične korektnosti, ima pa svoj delež. 

Politična korektnost ima namreč težaven odnos do resnice. Tako težaven, da so Američani na zadnjih volitvah raje izvolili »Nekorektneža« (Donalda Trumpa), kot pa še naprej poslušali razprave »ta korektnih« o uvedbi unisex stranišč.

Italijanski filozof Emanuele Severino - znan po svojem razvpitem razhodu s katolištvom, l. 1969 je v debato posegla sama Kongregacija za nauk vere – je zapisal:
Če resnica ne obstaja, obsodba nasilja ni resnična. (Se la verità non esiste la condanna della violenza non ha verità.)

V kolikor je politična korektnost zadušila potrebo »reči bobu bob«; v kolikor ni dovolila, da ljudstvo izrazi svoje naravne strahove in dvome; v kolikor se je sploh spajdašila s spoznavnim in moralnim relativizmom; v kolikor se je prodala enostranskim političnim akterjem,... nikakor ni mogla rešiti problema nestrpnosti in nasilja. Preložila ga je. S pretiravanji in s tem z novim nasiljem nad jezikom pa ga je tudi povečala.


*Foto: David Whittaker, pexeles.com.

ponedeljek, 16. april 2018

Kristusovi »sibirski posli«

Ruska pravoslavna duhovnika in katoliški škof
Zamislite si, da ste župnik, čigar sedež je v Ljubljani. Vaša župnija pokriva ozemlje od Trsta do Dunaja, vaš škof pa je v Manchestru, skoraj 1500 km zračne razdalje stran. Nepredstavljivo.

A preselimo se v duhu onstran Moskve, na Ural in v Sibirijo. Te dni je na obisku v rodni Sloveniji misijonar Anton Ovtar, lazarist, ki vodi župnijo fatimske Matere Božje v mestu Nižji Tagil v osrčju uralske gorske verige (župnijska spletna stran). Farna podružnica, ki je najdlje stran od farnega središča, je v mestu Severouralsk, 250 km zračne razdalje na sever. Katoliška škofija, h kateri spada to območje, pa ima sedež v Novosibirsku ob reki Ob, se pravi, 1500 km vzhodno.

Nadalje si zamislite, da je na teh razdaljah katoliških vernikov zelo malo. Duhovnik kdaj naredi ogromno kilometrov, se spopade z vremenskimi neprilikami, na koncu pa mašuje za niti deset ljudi ne. Poljski klaretinec Adam Gierasimčuk, ki je pred petnajstimi leti deloval v Krasnojarsku (stran klaretincev v Rusiji), v središču Sibirije, je pripovedoval, da se je enkrat do skupine vernikov peljal celih 500 km. Ko je prišel tja, da bi maševal, ni bilo nikogar, saj niso bili točno obveščeni, kdaj bo in ali sploh bo sv. maša. Vrnil se je domov, ne da bi maševal z občestvom. Nepredstavljivo.

Nepredstavljive razdalje in nepredstavljiv trud duhovnikov za peščico vernikov. Če bi Cerkev delovala po logiki multinacionalnih korporacij, bi se »sibirskega posla« ne šla. »Ni profita,« bi rekla. Odšla bi tja, kjer se duhovniško energijo namesto v tako rekoč prazen teritorij »splača« vlagati v velike množice. Denimo v Afriki. Toda Cerkev je Kristusovo mistično telo in njeno razmišljanje ne more biti drugačno od Kristusovega.

Kristusovi »sibirski posli« sledijo Božji logiki, ki jo tudi sicer komaj dohajamo. Človeška logika je logika velikega drevesa, ki je hitro zraslo in hitro dalo polno sadežev. Božja logika je logika gorčičnega zrna. Če bi ne bilo tako, bi tudi nas, Božjega ljudstva, ne bilo. Mi vsi smo bili prazna in nerodovitna zemlja, v katero ni bilo vredno vlagati, dokler ni prišel Kristus. On je premagoval razdalje, požrtvovalno prihajal do nas, imel potrpljenje z nami, nas čakal, nas varoval kot majhna, a dragocena semena. Vsi mi smo Kristusov »sibirski posel«.

Anton Ovtar na pričetku velikonočne vigilije
Sv. Jurij v ledu

* Besedilo je bilo objavljeno 15. 4. 2018 v tedniku Družina kot Uvodnik in na portalu Aleteia.si. Foto ovtar.com.

sreda, 11. april 2018

Kristjan v svetu - Newmanovi nasveti



Biti v svetu in ne biti od sveta

Dokler hodimo po tej zemlji in živimo naše življenje, smo kristjani v dvojnem položaju: smo na tem svetu in nismo od tega sveta. Kakor beremo Jezusove besede v Janezovem evangeliju (Jn 17):
Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. (…) Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, ...

Jezus torej najprej poudari, da smo kristjani »na svetu« in prosi Očeta, naj nas »ne vzame s s sveta«, pove tudi, da smo »poslani v svet«. A istočasno Jezus tudi dvakrat poudari, da kristjani »nismo od sveta« in da nas zato »svet sovraži«.

Kaj zdaj? Kako razrešiti to dvojnost? Potrebujemo angelsko umsko veščino, da bi znali hkrati biti v svetu in ne biti od tega sveta? Nikakor. Biti kristjan v svetu ni nekaj zapletenega, ni skrivna veda, ni nekakšna elitna dejavnost. Toda skušnjave niso izvzete. Najprej o njih.


Dve skušnjavi

Naš dvojen položaj prinaša s seboj dvoje skušnjav:
- prva skušnjava: biti preveč podoben svetu;
- druga skušnjava: bežati iz tega sveta.

Prva skušnjava: ker smo kristjani v svetu, se zlahka navzamemo miselnosti tega sveta. Kar naravnost povejmo, da je danes veliko slovenskih kristjanov podlega tej skušnjavi. Mnogi kristjani razmišljajo kot razmišlja svet. To je: neumorno iskanje uspeha, zagledanost v materialne dobrine, tekmovanje z drugimi, pomanjkanje solidarnosti,... Če razmišljamo kot svet, prej ali slej pozabimo na Boga. Zato ne čudi, da se istočasno krči in izgublja molitveno življenje ter se vse manj hodi k sveti maši. Čari sveta nas povsem prevzamejo, Bog se nam zdi nepotreben.

Druga skušnjava: ker kristjani nismo od tega sveta, se nam dogaja, da nas ta svet ne zanima; da se nam zdi pogrošen in nevaren za našo duhovnost. Zato začnemo od tega sveta bežati (fuga mundi). Tej skušnjavi podlega manj kristjanov kot prvi. Je pa ta skušnjava enako pogubna, saj v njo običajno zapadejo bolj duhovni in razgledani kristjani, ki bi sicer lahko delovali v svetu, spodbujali druge in spreminjali stvari na bolje.


Newman: svet je naša »pot v nebesa«

Popolnoma se prilagoditi svetu je narobe. Bežati od sveta je narobe. Kaj je torej pravilna drža? Kako se vesti v odnosu do sveta? Blaženi kardinal John Henry Newman predlaga preprosto rešitev, povzeto v preprosto besedno zvezo. Predlaga, da svet razumemo kot »pot do nebes«. Življenje je potovanje in svet je pot, cesta. Kakor cesta ni sama sebi namen, ampak je njen smisel v tem, da nas pripelje do nekega kraja, tako tudi svet ni sam sebi zadosten, pač pa je njegov smisel, da nas pripelje v nebesa.

Ko rečemo, da je svet »pot do nebes«, povemo tudi, da svet ni nasprotje nebes, nekak sovražnik nebes. Pač pa je svet, kljub vsem svojim nevarnostim, na nek način že prvi korak do nebes, priprava na nebesa, nekakšna predstopnja nebes.


Newmanovi nasveti za delovanje v svetu

Da svet zares postane »pot do nebes« blaženi Newman podaja nekaj preprostih nasvetov:

Prvi nasvet: kar koli že delaš v svetu, delaj v večjo Božjo slavo! Eden riše projekt novega mostu, drug uči otroke likovni pouk, tretji kuha kosilo,... vsak lahko svojo dejavnost usmeri k Bogu. Bog tako ni tujec, ko smo v svetu.

Drugi nasvet: pričuj v tem svetu skozi svoje vsakdanje delo in odnose! Ni nujno vedno in povsod govoriti o Jezusu, nujno pa je vedno in povsod biti kot Jezus. Zlasti ko bližnji potrebuje pomoč. Na ta način Jezus vedno in povsod govori skozi tebe.

Tretji nasvet: bodi dober delavec in imej rad delo! Jezus in apostoli so bili različnih poklicev. Preden so postali oznanjevalci, so bili ribiči, tesarji, cariniki, izdelovalci šotorov,... Radi so delali in dobri delavci so bili. Človek, ki rad opravlja svoje delo in ga opravlja z veseljem, spreminja svet na bolje in privlači s svojim zgledom.


Družina je »koncentrat sveta«

Dodajamo četrti nasvet, če je seveda bl. Newmanu dovoljeno kaj dodati. Četrti nasvet, ki bi lahko bil prvi: bodi družinski človek! Tvoja družina je namreč imeniten »koncentrat sveta«.

Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom piše menihu, ki je naveličan svoje celice in bi tudi on rad kdaj šel v širni svet. Svetuje mu naj se umiri, saj je v njegovi celici itak vse, kar je v svetu: voda, zemlja, zrak in ogenj. Iz teh štirih elementov je narejen svet, in, glej, vsi štirje so menihovi celici. Meniška celica kot »koncentrat sveta« - kam bi torej iz nje rad šel, da bi srečal še več sveta?

Podobno lahko rečemo za družino. Tvoja družina je »koncentrat sveta« in je tvoja najodličnejša pot do nebes. Biti družinski človek, je že tvoja socialna in mikro-politična razsežnost. Z negovanjem lastne družine na celični ravni plemenitimo in zdravimo celotno družbeno telo.


* Besedilo je uvodni del razmišljanja Kristjan v družbi, ki sem ga podal na Radio Ognjišče v okviru 13. radijskega misijona, ki je potekal marca 2018. Foto: Leah Kelley, pexeles.com.

petek, 06. april 2018

Zakaj ne smemo skupini ljudi reči »stekli psi«



Rečejo ti »podgana«, ti pa... 

Tako dolgo ti pravijo, da si »podgana«, in te tiščijo v kanalizacijo, da se na koncu res začneš obnašati kot podgana. V svet začneš prihajati iz svoje kloake; v svet gledaš s svojimi rdečimi podzemnimi očmi; ko odpreš gobec, iz njega smrdi.

Identificiraš se s svojo družbeno stigmo, bi rekli učeni. Identificiraš se do te mere, da niti več ne pomisliš, da izvorno in v bistvu nisi podgana; da si izvorno in v bistvu homo erectus, z nekaj svojimi muhami in zablodami sicer, toda v celoti gledano si povsem normalen človek.

Morala: Ne recite ljudem »podgane«, ker bodo to postali. Ne recite jim »stekli psi«, ker se bodo stekline navlekli. To, kar so bili najprej le v vaših očeh in v vaši besedi, bodo po pravilu »besede, ki hoče meso postati« na koncu res postali.


Do krvi prebita ustnica neke mestne deklice

Mojo prvo identifikacijo z neko družbeno vlogo in tudi stigmo beležim precej zgodaj. Imel sem okrog osem let. K nam na kmete je po domače mleko in še kaj vsake toliko časa prihajala neka družina iz mesta. Pripeljala se je z ličnim belim avtom, iz katerega sta skočili tudi dve deklici. Otroci iz soseščine smo ju obravnavali kot »mestjonarski«, »spucani«, »fini«.

Čeprav deklici na nas nista gledali zviška in sta se hoteli z nami igrati, se je sprožila starodavna igra družbenih delitev na »gospodo« in »kmete«. Oni dve sta bili »boljši«, saj sta pred svojim blokom imeli asfaltirani pločnik; mi smo bili »slabši«, saj smo bosih nog pasli krave in včasih namerno stopali v kravjeke, da smo si ogreli stopala in prste.

Naslednji korak je bil čuden, toda nastopil je avtomatsko. Namesto da bi se potrudili biti »spucani« in »fini«, smo vaški fantje pred njima začeli izpostavljati  svoje »kmetavzarstvo«. Do mere, da smo ju nekega večera iz zasede obstreljevali s fračami. Ravno moj izstrelek je eni izmed dveh prebil ustnico, da je zakrvavela.

Namenoma sem povedal zgodbo, v kateri predstavniki ene družbene skupine ne stigmatizirajo predstavnikov druge družbene skupine, pa se druga družbena skupina nekako »po tradiciji« vseeno obnaša kot stigmatizirana. Namenoma sem povedal zgodbo iz otroštva, da vidimo, kako močan in kako zgodaj priučen je ta mehanizem. Namenoma sem povedal zgodbo, ki se konča s krvjo, saj (samo)krčenje ljudi na vlogo podgan prekoslej vodi v nasilje.


Bipolarna družba in nevarno žongliranje s stigmami

Slovenija je dežela nenehnega ideološkega spopada. Psihološko smo kar naprej v stanju državljanske vojne. Obkladamo se s strahotno žaljivimi izrazi. (To, da smo se tega navadili, poveča naš problem.) Stigmatizacija in demonizacija nasprotnika sta na dnevnem redu. Poskusi uvajanja »politično korektnega« so zadeve poslabšali, saj so bili preveč enostranski in tudi manipulativni.

Identifikacija s stigmo ne zamuja. Rekli so ti »hudobni fašist« - zakaj torej ne bi vsake toliko časa na družbenih omrežjih gnusno rasističen, tudi s pomočjo kakšne od hitlerjanskih ikonic? Pravijo ti »genocidni komunist« – zakaj ne bi potemtakem javno izjavil, da je v Hudi jami za tvoje idejne nasprotnike spet prostor?

Stigma, ki ti jo v močno bipolarni družbi nalepi nasprotnik, ni kar tak. Stigma ti pravzaprav odkaže mesto v apokaliptični levo-desni bitki našega časa. Skratka, povedano ti je, kdo si (kar v času diktata postmodernega brezidentitetja ni mala stvar). Še več: stigma te osvobodi zadnjih moralnih zavor. Zanje, ki me sovražijo, sem »rasist« - zdaj vem, da lahko pretepam begunce. Zanje, ki me sovražijo, sem »stalinist« - zdaj vem, da mi je dovoljeno sanjariti o ponovni uvedbi rdečezvezdnih konzlagerjev.

V zdravih demokracijah civilizirani ljudje strnejo vrste in se skupaj bojujejo proti stigmam in sorodnim pervreznim mehanizmom. V polovičarskih demokracijah, kot je Slovenija, in v diktaturah so stigme gojene in uporabljane kot strateško orožje.


Dočakamo viteza, ta pa se spajdaši z zmajem

To je točka, kjer bi moral vznikniti vitez Jurij, ki premaga zmaja in reši Marjetico. V prvi vrsti je ta vitez intelektualec, medijski delavec, umetnik, duhovnik, državnik,... Nekdo, skratka, ki v moči uma in duha določene grešne in velikokrat nezavedne družbene mehanizme razkrinka in jih začne zdraviti.

Tako bi moralo biti. A nam se ravno pri vitezih zalomi. Ravno oni zdrsnejo v stigmatiziranje. Pomnimo, ko je nek ne nepomemben intelektualec v ne nepomembnem dnevnem časopisu velikansko skupino ljudi označil za »stekle pse«. Razumeti je bilo njegovo jezo zaradi gnojnice, ki so jo nekateri tiste dni tudi v imenu krščanstva zlivali na slovenske umetnike in njihove podpornike. Toda vsepočezni in jasno politično konotirani »stekli psi«!?

Tisti, ki smo odraščali na vasi in ki izhajamo iz rodbin z lovsko tradicijo, točno vemo, da sintagma »stekli psi« pomeni »neozdravljivi psi«. Take pse je treba ubiti, potem pa razkužiti vse, česar so se dotaknili. Kot da jih nikoli ni bilo. Pravcata damnatio memoriae.

Dunajski profesor, literarni kritik in publicist Konrad Paul Liessmann je prepričan o sokrivdi »naprednih« intelektualcev za trenutni pohod politične surovosti in populizmov. Berite na tem mojem lanskem blogu, zakaj.


* Foto: Branko Cestnik