Rečejo ti »podgana«, ti pa...
Tako dolgo ti pravijo, da si »podgana«,
in te tiščijo v kanalizacijo, da se na koncu res začneš obnašati
kot podgana. V svet začneš prihajati iz svoje kloake; v svet gledaš s svojimi rdečimi podzemnimi očmi; ko odpreš
gobec, iz njega smrdi.
Identificiraš se s svojo družbeno
stigmo, bi rekli učeni. Identificiraš se do te mere, da niti več
ne pomisliš, da izvorno in v bistvu nisi podgana; da si izvorno in v
bistvu homo erectus, z nekaj svojimi muhami in zablodami
sicer, toda v celoti gledano si povsem normalen človek.
Morala: Ne recite ljudem »podgane«, ker
bodo to postali. Ne recite jim »stekli psi«, ker se bodo stekline
navlekli. To, kar so bili najprej le v vaših očeh in v vaši besedi, bodo po pravilu »besede, ki hoče meso postati« na koncu res postali.
Do krvi prebita ustnica neke mestne deklice
Mojo prvo identifikacijo z neko
družbeno vlogo in tudi stigmo beležim precej zgodaj. Imel sem okrog
osem let. K nam na kmete je po domače mleko in še kaj vsake toliko
časa prihajala neka družina iz mesta. Pripeljala se je z ličnim
belim avtom, iz katerega sta skočili tudi dve deklici. Otroci iz
soseščine smo ju obravnavali kot »mestjonarski«, »spucani«,
»fini«.
Čeprav deklici na nas nista gledali
zviška in sta se hoteli z nami igrati, se je sprožila starodavna
igra družbenih delitev na »gospodo« in »kmete«. Oni dve sta bili
»boljši«, saj sta pred svojim blokom imeli asfaltirani pločnik;
mi smo bili »slabši«, saj smo bosih nog pasli krave in včasih
namerno stopali v kravjeke, da smo si ogreli stopala in prste.
Naslednji korak je bil čuden, toda
nastopil je avtomatsko. Namesto da bi se potrudili biti »spucani« in »fini«, smo vaški fantje pred njima začeli izpostavljati svoje »kmetavzarstvo«. Do mere, da smo ju nekega večera iz zasede obstreljevali
s fračami. Ravno moj izstrelek je eni izmed dveh prebil ustnico, da
je zakrvavela.
Namenoma sem povedal zgodbo, v kateri
predstavniki ene družbene skupine ne stigmatizirajo predstavnikov
druge družbene skupine, pa se druga družbena skupina nekako »po
tradiciji« vseeno obnaša kot stigmatizirana. Namenoma sem povedal
zgodbo iz otroštva, da vidimo, kako močan in kako zgodaj priučen
je ta mehanizem. Namenoma sem povedal zgodbo, ki se konča s krvjo,
saj (samo)krčenje ljudi na vlogo podgan prekoslej vodi v nasilje.
Bipolarna družba in nevarno žongliranje s stigmami
Slovenija je dežela nenehnega
ideološkega spopada. Psihološko smo kar naprej v stanju
državljanske vojne. Obkladamo se s strahotno žaljivimi izrazi. (To, da smo se tega navadili, poveča naš problem.) Stigmatizacija in demonizacija nasprotnika sta na dnevnem redu.
Poskusi uvajanja »politično korektnega« so zadeve poslabšali, saj
so bili preveč enostranski in tudi manipulativni.
Identifikacija s stigmo ne zamuja.
Rekli so ti »hudobni fašist« - zakaj torej ne bi vsake toliko časa
na družbenih omrežjih gnusno rasističen, tudi s pomočjo kakšne
od hitlerjanskih ikonic? Pravijo ti »genocidni komunist« – zakaj
ne bi potemtakem javno izjavil, da je v Hudi jami za tvoje idejne
nasprotnike spet prostor?
Stigma, ki ti jo v močno bipolarni družbi nalepi nasprotnik, ni kar tak. Stigma ti pravzaprav odkaže
mesto v apokaliptični levo-desni bitki našega časa. Skratka,
povedano ti je, kdo si (kar v času diktata postmodernega
brezidentitetja ni mala stvar). Še več: stigma te osvobodi zadnjih
moralnih zavor. Zanje, ki me sovražijo, sem »rasist« - zdaj vem, da lahko pretepam
begunce. Zanje, ki me sovražijo, sem »stalinist« - zdaj vem, da mi je dovoljeno
sanjariti o ponovni uvedbi rdečezvezdnih konzlagerjev.
V zdravih demokracijah civilizirani
ljudje strnejo vrste in se skupaj bojujejo proti stigmam in sorodnim pervreznim mehanizmom. V
polovičarskih demokracijah, kot je Slovenija, in v diktaturah so
stigme gojene in uporabljane kot strateško orožje.
Dočakamo viteza, ta pa se spajdaši z zmajem
To je točka, kjer bi moral vznikniti vitez Jurij, ki premaga zmaja in reši Marjetico. V prvi vrsti je ta
vitez intelektualec, medijski delavec, umetnik, duhovnik,
državnik,... Nekdo, skratka, ki v moči uma in duha določene grešne
in velikokrat nezavedne družbene mehanizme razkrinka in jih začne
zdraviti.
Tako bi moralo biti. A nam se ravno pri
vitezih zalomi. Ravno oni zdrsnejo v stigmatiziranje. Pomnimo, ko je nek ne nepomemben intelektualec v ne nepomembnem dnevnem časopisu
velikansko skupino ljudi označil za »stekle pse«. Razumeti je bilo njegovo jezo zaradi gnojnice, ki so jo nekateri tiste dni tudi v imenu krščanstva zlivali na slovenske umetnike in njihove podpornike. Toda vsepočezni in jasno politično konotirani »stekli psi«!?
Tisti, ki smo odraščali na vasi in ki
izhajamo iz rodbin z lovsko tradicijo, točno vemo, da sintagma »stekli psi«
pomeni »neozdravljivi psi«. Take pse je treba ubiti, potem pa
razkužiti vse, česar so se dotaknili. Kot da jih nikoli ni bilo.
Pravcata damnatio memoriae.
Dunajski profesor, literarni kritik in
publicist Konrad Paul Liessmann je prepričan o sokrivdi
»naprednih« intelektualcev za trenutni pohod politične surovosti
in populizmov. Berite na tem mojem lanskem blogu, zakaj.
* Foto: Branko Cestnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar