petek, 06. april 2018

Zakaj ne smemo skupini ljudi reči »stekli psi«



Rečejo ti »podgana«, ti pa... 

Tako dolgo ti pravijo, da si »podgana«, in te tiščijo v kanalizacijo, da se na koncu res začneš obnašati kot podgana. V svet začneš prihajati iz svoje kloake; v svet gledaš s svojimi rdečimi podzemnimi očmi; ko odpreš gobec, iz njega smrdi.

Identificiraš se s svojo družbeno stigmo, bi rekli učeni. Identificiraš se do te mere, da niti več ne pomisliš, da izvorno in v bistvu nisi podgana; da si izvorno in v bistvu homo erectus, z nekaj svojimi muhami in zablodami sicer, toda v celoti gledano si povsem normalen človek.

Morala: Ne recite ljudem »podgane«, ker bodo to postali. Ne recite jim »stekli psi«, ker se bodo stekline navlekli. To, kar so bili najprej le v vaših očeh in v vaši besedi, bodo po pravilu »besede, ki hoče meso postati« na koncu res postali.


Do krvi prebita ustnica neke mestne deklice

Mojo prvo identifikacijo z neko družbeno vlogo in tudi stigmo beležim precej zgodaj. Imel sem okrog osem let. K nam na kmete je po domače mleko in še kaj vsake toliko časa prihajala neka družina iz mesta. Pripeljala se je z ličnim belim avtom, iz katerega sta skočili tudi dve deklici. Otroci iz soseščine smo ju obravnavali kot »mestjonarski«, »spucani«, »fini«.

Čeprav deklici na nas nista gledali zviška in sta se hoteli z nami igrati, se je sprožila starodavna igra družbenih delitev na »gospodo« in »kmete«. Oni dve sta bili »boljši«, saj sta pred svojim blokom imeli asfaltirani pločnik; mi smo bili »slabši«, saj smo bosih nog pasli krave in včasih namerno stopali v kravjeke, da smo si ogreli stopala in prste.

Naslednji korak je bil čuden, toda nastopil je avtomatsko. Namesto da bi se potrudili biti »spucani« in »fini«, smo vaški fantje pred njima začeli izpostavljati  svoje »kmetavzarstvo«. Do mere, da smo ju nekega večera iz zasede obstreljevali s fračami. Ravno moj izstrelek je eni izmed dveh prebil ustnico, da je zakrvavela.

Namenoma sem povedal zgodbo, v kateri predstavniki ene družbene skupine ne stigmatizirajo predstavnikov druge družbene skupine, pa se druga družbena skupina nekako »po tradiciji« vseeno obnaša kot stigmatizirana. Namenoma sem povedal zgodbo iz otroštva, da vidimo, kako močan in kako zgodaj priučen je ta mehanizem. Namenoma sem povedal zgodbo, ki se konča s krvjo, saj (samo)krčenje ljudi na vlogo podgan prekoslej vodi v nasilje.


Bipolarna družba in nevarno žongliranje s stigmami

Slovenija je dežela nenehnega ideološkega spopada. Psihološko smo kar naprej v stanju državljanske vojne. Obkladamo se s strahotno žaljivimi izrazi. (To, da smo se tega navadili, poveča naš problem.) Stigmatizacija in demonizacija nasprotnika sta na dnevnem redu. Poskusi uvajanja »politično korektnega« so zadeve poslabšali, saj so bili preveč enostranski in tudi manipulativni.

Identifikacija s stigmo ne zamuja. Rekli so ti »hudobni fašist« - zakaj torej ne bi vsake toliko časa na družbenih omrežjih gnusno rasističen, tudi s pomočjo kakšne od hitlerjanskih ikonic? Pravijo ti »genocidni komunist« – zakaj ne bi potemtakem javno izjavil, da je v Hudi jami za tvoje idejne nasprotnike spet prostor?

Stigma, ki ti jo v močno bipolarni družbi nalepi nasprotnik, ni kar tak. Stigma ti pravzaprav odkaže mesto v apokaliptični levo-desni bitki našega časa. Skratka, povedano ti je, kdo si (kar v času diktata postmodernega brezidentitetja ni mala stvar). Še več: stigma te osvobodi zadnjih moralnih zavor. Zanje, ki me sovražijo, sem »rasist« - zdaj vem, da lahko pretepam begunce. Zanje, ki me sovražijo, sem »stalinist« - zdaj vem, da mi je dovoljeno sanjariti o ponovni uvedbi rdečezvezdnih konzlagerjev.

V zdravih demokracijah civilizirani ljudje strnejo vrste in se skupaj bojujejo proti stigmam in sorodnim pervreznim mehanizmom. V polovičarskih demokracijah, kot je Slovenija, in v diktaturah so stigme gojene in uporabljane kot strateško orožje.


Dočakamo viteza, ta pa se spajdaši z zmajem

To je točka, kjer bi moral vznikniti vitez Jurij, ki premaga zmaja in reši Marjetico. V prvi vrsti je ta vitez intelektualec, medijski delavec, umetnik, duhovnik, državnik,... Nekdo, skratka, ki v moči uma in duha določene grešne in velikokrat nezavedne družbene mehanizme razkrinka in jih začne zdraviti.

Tako bi moralo biti. A nam se ravno pri vitezih zalomi. Ravno oni zdrsnejo v stigmatiziranje. Pomnimo, ko je nek ne nepomemben intelektualec v ne nepomembnem dnevnem časopisu velikansko skupino ljudi označil za »stekle pse«. Razumeti je bilo njegovo jezo zaradi gnojnice, ki so jo nekateri tiste dni tudi v imenu krščanstva zlivali na slovenske umetnike in njihove podpornike. Toda vsepočezni in jasno politično konotirani »stekli psi«!?

Tisti, ki smo odraščali na vasi in ki izhajamo iz rodbin z lovsko tradicijo, točno vemo, da sintagma »stekli psi« pomeni »neozdravljivi psi«. Take pse je treba ubiti, potem pa razkužiti vse, česar so se dotaknili. Kot da jih nikoli ni bilo. Pravcata damnatio memoriae.

Dunajski profesor, literarni kritik in publicist Konrad Paul Liessmann je prepričan o sokrivdi »naprednih« intelektualcev za trenutni pohod politične surovosti in populizmov. Berite na tem mojem lanskem blogu, zakaj.


* Foto: Branko Cestnik

Ni komentarjev:

Objavite komentar