nedelja, 27. oktober 2013

Internet in mediji: manj, boljše, tišje!

S Šmartinskega jezera, foto B.C.

Z zdajšnjo gospodarsko krizo in z visoko stopnjo mladinske brezposelnosti je padlo kar nekaj družbenih in življenjskih ideologemov (idejnih vzorcev, predstav). Med njimi ideologem o informiranosti. Reklo se je, da bo prihodnost mladih odvisna od njihove zmožnosti za iskanje in rabo informacij. Informacija je moč, se je pojasnevalo in zato vzpodbujalo k rabi interneta. In res. Slovenci so po rabi interneta že okrog l. 2000 dohitevali in celo prehitevali bolj razvito soseščino (npr. Italijo). Ideologem je deloval. Zdelo se je, da dobro informiranemu ni usojeno kaj drugega kot uspeh. Potem je nastopila kriza in najbolj informirana (vsaj po info-statistikah) ter najbolj izobražena (vsaj po številu diplom, magisterijev in doktoratov) generacija se bo v zgodovino zapisala kot v zadnjih desetletjih najbolj brezposelna.

Poleti l. 2008 (nekaj mesecev pred udarom krize) sem v Družini objavil zapis Manj, boljše, tišje. Ugotavljam pre-komuniciranost in podajam tri majhne nasvete. Zapis izpred 5 let:


Informacija danes boleha za podobno porabniško požrešnostjo kot druge človekove dejavnosti. Vrhovni zakon je količina. Tega ne skrivajo niti mediji, ko oglašujejo samega sebe. Spomnimo se slogana: “Koliko informacij lahko prenesete?” Kot da je človek suha in žejna zemlja, ki jo lahko napoji le velikanska količina podatkov! In oglaševanja internetne TV: “Trenutek, o katerem sanjarite ves dan!” Kot da je smisel človekovih dni ta, da se zvečer vrže v naslanjač in se s pivom v eni roki ter daljincem v drugi skrči v držo zarodka!

Ljudje nasedejo in mislijo, da morajo slišati in videti čim več poročil, da morajo prebrati čim več tiska, da morajo biti čimbolj “multimedijski”, čim bolj bombamdirani s smsi in e-maili. Le tako bodo “in”, le tako bosta njihov um in čutenje imela vsebino. Druge je strah, da bodo izviseli, če ne bodo videli vseh nadaljevank in leteli ob vsakem filmskem hitu v kino, oziroma, če ne bodo imeli vsaj več sto enot obsežne zbirke dvx filmov in več tisoč enot obsežne zbirke mp3 datotek. Tretji bodo isto količinsko naravnanost pokazali v visoki kulturi in se spremenili v požiralce jazz, dramskih in likovnih dogajanj. Ni ga dogodka, da ne bi bili zraven. Toda v pogovoru z njimi ne boš imel občutka, da so zaradi velike količine konzumirane kulture kaj bolj umirjeni in pronicljivi.

Človek je zmožen nekemičnih odvisnosti in odvisnost od informacije, oz. širše, od medijev in umetnih dogodkov je ena takih. Kot vsaka odvisnost tudi ta človeka obuboža in dela ranljivega za zunanje pritiske. Obuboža - ker količina podatkov ne zagotavlja modrosti, multimedijska oprema pa še nas ne rešuje samote, velikokrat obratno. Dela ranljivega – ker bo na račun našega hlastanja po medijskih vsebinah nekdo lepo zaslužil. Bolj bomo odvisni, večja bo njegova moč nad nami.

Kako veliki so ti pritiski, se lahko prepričamo vsak dan, ko odpiramo poštne nabiralnike. Tu je cela horda reklam in brezplačnikov, ki jih v našo hišo nihče ni povabil. Poštni nabiralnik, ki je tudi simbolna točka stika malega človeka z velikim svetom, postaja vse bolj podoben kanti za smeti. Človek spoznava svet in se z njim pogovarja preko kupa info-smeti, svoje proste trenutke pa zapravlja z info-opijati. Bo to končni rezultat t.i. informacijske družbe?

V komunizmu smo bili “uniformiranci”, zdaj postajamo “informiranci”. Občutek, da smo zaradi obilice informacij bolj svobodni, je varljiv. Nobena informacija ni nevtralna. Vsako je nekdo spočel, nekdo oblikoval, nekdo podal. Za vsako informacijo nas je nekdo motiviral in izučil, kako naj jo obravnavamo. Brez pretoka informacij svet seveda ne funkcionira. Bolj je družba kompleksna in tehnična, večja mora biti njena informacijska zmogljivost. Toda nad vse se vedno mora dvigovati človekovo dostojanstvo.

Kako se zavarovati? Kako uiti info-odvisnostim? Tri načela:

1. MANJ! Navaditi se na uporabo manj medijev. Navaditi se na resne medije, pa še te jemati s kritično distanco, četudi so nam svetovnonazorsko sorodni. Sploh se izogniti količinskemu imperativu. Dovolj je ena dobra informativna oddaja na dan, nekaj glasbe čez dan, en dober film na teden, en dober kulturni dogodek na mesec, en mega estetski dogodek na vsake kvatre. 

2. BOLJŠE! Nikakor se navaditi na medij, ki vzbuja nizka čustva in znižuje družbeni dialog. Taki so mnogi internetni forumi pa večina rumenega tiska. Tak zna biti tudi agresiven politični tisk. Spremeniti osebno raven branja nekega medija. Ne ostajati zgolj pri črnih kronikah in udarnih naslovnicah. Povečati zanimanje za reportažne in komentatorske zvrsti. Učiti se kreativnega in kritičnega pristopa. Pozor! Tudi visoka kultura ima svoj oddelek za propagando. Rada se okliče za avantgardno, raziskovalno, nadnivojsko. Ker to ni, te pušča praznega. 

3. TIŠINA! Vsaka intelektualna in čustvena vsebina potrebuje čas za predelavo, za čiščenje in ponotranjenje. Če gledamo tri filme zapored, nismo od nobenega nič dobili. Če gledamo enega, nato pa nekaj dni pustimo, da se “usede”, nas bo obogatil. Duša potrebuje premor in tišino, da obvlada samo sebe in da postane sama sebi podobna.

petek, 18. oktober 2013

Religija v filozofskih salonih

Objavljeno 13. 10. 2013 v tedniku Družina kot uvodnik.

Kaj imajo skupnega naslednja velika imena sodobne filozofije: G. Vattimo (Italija), E. Trías (Španija), J. Derrida (Francija), J. Habermas (Nemčija)? Vsi se zanimajo za religijo. Kaj to pomeni? To pomeni, da se je religija vrnila v filozofijo, potem ko jo je filozofija ali zanemarjala ali zviška prezirala.*

Povratek religije v filozofijo je bilo zaznati v začetku devetdesetih. Zakaj ravno takrat? Eden izmed razlogov je padec komunizma. Religija ni samo pokazala, da zmore preživeti načrtno zatiranje, temveč da je sposobna dejavnega kulturnega odpora ter iz spopada z državnim ateizmom iziti kot zmagovalka. Če bi religija res bila patologija (Freud), opij ljudstva (Marx) ali poniževalka človeških kreposti (Nietzsche), ne bi bila sposobna politično osvobajati in spodbujati za demokracijo.

Bog torej ni »mrtev« in religijo je bilo potrebno še enkrat premisliti; tokrat z orodji postmoderne filozofije. Zgoraj omenjeni filozofi so začeli objavljati članke in knjige ter organizirati simpozije o religiji – tem »nepričakovanem gostu«. Filozofska kronika vsebuje seminar o religiji na otoku Capri l. 1994.** Derrida je o kraju dogodka dejal, da je »dovolj blizu Rima, a ne v Rimu«. Opazko lahko razlagamo v smislu: religijo filozofi spoštljivo opazujemo, vendar ne pričakujte, da se ji bomo vdali.


Habermas in Ratzinger v pogovoru l. 2004. (foto s spleta)

Zanimanje za religijo je odprlo prostor dialoga. Nekakšen simbolni vrh je dialog med filozofijo in religijo dosegel l. 2004, ko sta se v Münchnu soočila J. Habermas ter kardinal J. Ratzinger, bodoči papež.*** Trend je oplazil tudi Slovence. Omenimo Forum za dialog med vero in kulturo, ki je od l. 2005 vsako pomlad v Lovranu.**** Forum nima velikega odmeva v deželi kulturbojniških jurišnikov, vendar seme dobrega je vrženo.

Religija je spet postala, kot je hudomušno zapisal kardinal W. Kasper, »salonfähig«, t j. primerna za debato v čislanih filozofskih salonih. Ali bo filozofija zdaj postala »katedralfähig«, t j. primerna za v katedralo, pa je drugo vprašanje.



* Naslanjam se na knjigo: José María Mardones: Síntomas de un retorno: la religión en el pensamiento actual (Simptomi povratka: religija v sodobni misli), Sal Terrae 1999.
** Debata na Capriju (1994) je zajeta v knjigi: Jacques Derrida / Gianni Vattimo: Religion. Cultural Memory in the Present. (Religija. Kulturni spomin danes), Stanford University Press 1996.
*** Dialog Habermas - Ratzinger (2004) je v knjigi: Jürgen Habermas / Joseph Ratzinger: Dialektik Der Säkularisierung. Über Vernunft und Religion (Dialektika sekularizacije. O razumu in religiji), Herder Verlag 2005. Angleški prevod: The Dialectics of Secularization. On Reason and Religion, Ignatius Press 2006.
**** Zbornike Lovranskega foruma izdaja založba Družina.

ponedeljek, 14. oktober 2013

Neobjavljeno 2006

Oh, kako prekrasna in nadvse pravšnja reč je imeti blog. Med drugim zato, da lahko objaviš, kar ti nekje drugje objaviti niso hoteli. V svojem arhivu sem našel (rahlo protestni) zapis iz l. 2006, ki sem ga takrat poslal na Večer, da bi ga objavili v Pismih bralcev. Objavili ga niso. In zdaj se jim lahko po blogersko "maščujem"...


Za Pisma bralcev

Reggae in konoplja

V Članku “Glasba reggae ritmov (ne)silno zunaj obzidja” (Večer, 31.8.2006) Zdenko Kodrič poroča o reggae festivalu v Žički kartuziji. Poročilo bi dopolnil na dveh mestih.

Kot prvo, duhovniki in drugi nismo dvignili glasu proti reggae glasbi kot takšni temveč najbolj in predvsem proti večurni delavnici, ki jo je organizacija Konoplja.org imela namen izvajati v okviru festivala, se pravi, znotraj Žičke kartuzije. Učiti se pridelave droge in drogiranja ali vsaj delati javno propagando za drogo pač ni v skladu s samostanskim okoljem. Verniki bi kaj takega razumeli kot skrunjenje svetega kraja. Torej ne ritmi in kitare, pač pa droga, ki je članek ne omenja, je bila tisti glavni kamen spotike.

Kot drugo, pritisk, ki smo ga izvajali razni akterji civilne družbe in duhovniki je vse kaj drugega kot “strukturno nasilje”, ki ga omenja članek. Šlo je za povsem normalen protest in pritisk dela javnosti na lokalne oblasti in organizatorje koncerta, kar je eden izmed mehanizmov demokratične družbe. Morda ob drugih priložnostih podoben civilno politični pritisk vršijo tudi sami reggae muzikantje, pa jih zato še nimamo za strukturne nasilneže.

Če zaključim; mislim, da smo še enkrat bili priča nesporazumu in blokadi dialoga. Če alternativci, rockerji, eneskajevci, “travarji” ter reggae navdušenci svetosti nekega kraja ali simbola ne čutijo, naj se vsaj pozanimajo ali empatično vživijo, kako svetost tistega kraja ali simbola čutijo verniki. Drugač se bo veriga nesporazumov in nepotrebnih napetosti med slovenskim katoliškim izročilom in nekaterimi sodobnimi kulturnimi trendi nadaljevala v nedogled.

Branko Cestnik, župnik v Črešnjicah

Skavtska maša v Žički kartuziji 27.4.2005

četrtek, 10. oktober 2013

Maske padajo


Carlos Ferreira de la Torre, Zapiranje z roko.
Skulptura med ulicama Velázquez in Joaquín Costa, Madrid.
foto: B.C.

Smo v Tednu za življenje (22. edicija). Najbolj prav ga je obhajati s poveličevanjem življenja in z molitvijo za življenje nerojenega, prizadetega, opešanega. Vendar obenem ne moreš ne imeti oči odprtih za trende in sile, ki ogrožajo življenje. Kaj se dogaja pri tistih, zaradi katerih smo se katoličani v zadnjih desetletjih vnovič znašli na bojišču oz. v hudem političnem in kulturnem spopadu za interpretacijo življenja? Kaj se dogaja s teoretiki in (političnimi) praktiki spolne revolucije? Kaj je na sceni? Podajam tri ali štiri zadeve iz tekočega leta. Skupni imenovalec je: maske počasi padajo.

Nemški Zeleni - nekoč zavezniki pedofilov

Nemci so natančni in dosledni. Povsod. Pri delu, nogometu, v prometu,.... v raziskovanju pedofilskih škandalov za nazaj. Ko so enkrat odprli pokrov na loncu pedofilskih zločinov, ga kljub strašnemu smradu niso pokrili. Mnogim je godilo, da so najprej opravili s cerkvenimi pedofili. Razvijali so celo teorije, da bi Cerkev morala ukiniti celibat, saj naj bi bil glavni vir pedofilskih nagnjenj. V Sloveniji se je našel nekdo, ki je z opletanjem okrog kripto-teze celibat = pedofilija na FDV-ju celo diplomiral.

No, kjer se Slovenci preračunljivo zabetonirajo, gredo Nemci naprej. Raziskujejo in se vprašajo, kar „se vprašati ne sme“. Denimo: Koliko pedofilije srečamo pri spolnih revolucionarjih po l. 1968? In seveda: Katere so tiste inštitucije, združenja, podjetja, politične stranke, ki so podobno kot cerkvena stran skrivala in prikrivala podatke o „svojih“ pedofilih?

Nemci so natančni in dosledni in vsota vseh strahov določene levice je danes tu. Za nazaj je razkrito pravcato pedofilsko gibanje znotraj stranke Zelenih. Na dan prihajajo dokumenti, iz katerih je jasno razvidno, kje in kdo pri Zelenih se je v osemdesetih zavzemal za dekriminalizacijo pedofilije; kdo je uporabil otroke, da so na nekem od uradnih zasedanj Zelenih „pričali“, kako „lep“ je zanje seks z odraslimi. Preverjajo se zgodbe iz komun, ki so v sedemdesetih v imenu spolne osvoboditve prakticirale spolne odnose z otroci.

Pedofilija v levih strankah, pedofilija v medijskih hišah, pedofilija v ...

Če se gremo čiščenja, bomo čistili v vsaki hiši. Tako je najbolj prav. Začeli smo pri duhovnikih, a zdaj se bomo vprašali več, kot si upamo. Zanimalo nas bo, recimo, zakaj smo vse do l. 1983 na Nizozemskem lahko v kiosku legalno kupovali otroško pornografijo. Sumljivi nam bodo vsi veliki sistemi, ki imajo hudo potrebno po lepi zunanji fasadi in zato tudi hudo razvado, da skrivajo grdobije svojih pripadnikov. Zdaj smo bolj izkušeni in vidimo, kako se je delalo. Tu je BBC-jev primer. Nekateri vodilni te mogočne medijske družbe so leta dolgo mižali pred zločini, ki sta jih nad otroci tudi v okviru BBC-jevih programov zagrešili hišni zvezdi Jimmy Savile in Stuart Hall.

Pomenljivo: avstralska vlada je že zapovedala nacionalno preiskavo o spolnih zlorabah otrok. Poleg verskih skupnostih se bo pregledalo nevladne organizacije, vladne ustanove, vojsko,... Napovedanih je 5000 prič.

Deklica bo! Brž splav!“

Te dni je Veliko Britanijo vznemirila izjava ene izmed najbolj znanih otoških bork za pravico do splava. „Visoka svečenica splava“ Ann Furedi je dejala, da je čisto v redu, če se ženska odloči, da bo splavila, potem ko je zvedela, da je spol ploda ženski. Se pravi, spoštovana žena, če veš, da boš rodila punčko in če ti ni všeč, da bi imela punčko, lahko že zato in zgolj zato mirno opraviš splav. Se pravi, dovoljšnji razlog za splav je že ženski spol ploda. Če smo natančni, po izjavi Furedijeve je ženskost lahko razumljena kot defektnost, kot nekaj manj. Bomo odslej podobnim tistim primitivnim mizoginim civilizacijam, ko so prakticirale detomor, če je prvi otrok bila punčka? Bo t.i. sex-selective abortion“ (splav na podlagi spola zarodka) zadnji hit „pro choice“ ideologije? 

Kultura splava, kot vemo, udari po ženski dvakrat. Prvič, ko ji naloži odločitev za splav. Recimo, najstnica zanosi na nekem maturantskem izletu. Fanta, ki je imel z njo spolni odnos, to ne briga. Ona mora boljkone sama sprejeti odločitev in „to dati skozi“. Drugič, ko s tem živi. Po splavu je vse drugače. „Svoboda za“ in „pravica do“ imata svojo ceno, ki se bo merila tudi v antidepresivih.

Bo zdaj splav žensko udaril še tretjič? V smislu, da se ne bo smela niti roditi, ker je ženska? Kaj bodo na to rekle feministke? Naj pove Ann Furedi!

Femen – udarna enota feminizma? Karikatura? Posel?

Naj zablode spolne revolucije ponazorimo s karikaturo, ki se je reče Femen. Da - govorimo o razvpiti ukrajinski feministični skupini. Zdaj vemo. Dekleta, ki z golim oprsjem vpadajo na javne prireditve in se bojujejo za osvoboditev ženske, za splav, za sprejemanje homoseksualnosti,... dobivajo mesečni honorar. Od njih se kakor od delavk za tekočim trakom zahteva določena mesečna norma opravljenih performansov, protestov, provokacij, izgredov. Imajo svoje „poslovno vodstvo“, ki „pobira“ donacije. Šef celotnega zdaj že multinacionalnega projekta pa zgoraj-brez aktivistke razume kot „zelo“ njegove. Šef sliši na ime Viktor Svjatski. V javnosti se ga sicer predstavlja kot „politični mozek iz ozadja“.

O njem in „njegovih“ puncah je bil posnet dokumentarni film, ki je bil letos predvajan na Beneškem mednarodnem filmskem festivalu. Film, katerega naslov je „Ukraine Is Not a Brothel“ (Ukrajina ni bordel), je posnela avstralska režiserka Kitty Green, ki je eno leto preživela v Kijevu in se družila s članicami Femen. Ko je bila zraven na protestih Femen v Rimu, jo je celo doletela aretacija. Massimo Introvigne, eden najbolj vztrajnih italijanskih raziskovalcev sekt in ekstremnih ideologij, ob filmu Kitty Green zapiše, da je zdaj jasno, da pri Femen ne gre za „spontano“ levičarsko gibanje, za „srčni“ idealizem aktivistk. Že, že, da gre za ideje, ampak gre tudi za denar. Po Introvigneju je karikatura ta: najbolj agresivna in skrajno levičarska feministična skupina, kar jih trenutno premore Evropa, pravzaprav deluje po posebnem poslovno-haremskem modelu. Zanimivo, Svjatski haremsko-patriarhalnega odnosa do deklet niti ne skriva.

„Ukraine Is Not a Brothel“ razkrinka kontroverzni lik Svjatskega. Vendar se ne vpraša, kdo je za Svjatskim. Drobne internetne donacije za delovanje Femen niso dovolj. Zadaj je večji tok denarja. O njem se sprašuje Introvigne. Prepričan je, da gre za tok, ki prihaja iz Zahoda - od velikih fundacij in od bogatih posameznikov, ki podpirajo „razcvet“ homoseksualnosti, teorije spola, splava. So Femen zgolj v službi bogatih zahodnih homoseksualcev in abortistov?

Opomba za Slovenijo...

Vsekakor ni pričakovati, da bodo film „Ukraine Is Not a Brothel“ pri nas kdaj predvajali, denimo, na Metelkovi. Tudi ni pričakovati, da bo na našem FDVju kdo diplomiral opletajoč s kripto-tezo zgodovinski Zeleni = pedofili.


***
- Članek na Wikipediji o polemiki glede povezave nemški Zeleni – pedofilija:
http://de.wikipedia.org/wiki/P%C3%A4dophilie-Debatte_(B%C3%BCndnis_90/Die_Gr%C3%BCnen)
- FDV-jevska diploma o pedofiliji in duhovniškem celibatu:
http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/schlauer-natalia.pdf
- O pedofiliji v BBC hiši:
http://www.reporter.si/svet/zaradi-spolnih-zlorab-prijavili-81-uslu%C5%BEbencev-bbc/16622#
- O izjavi Ann Furedi:
http://www.dailymail.co.uk/debate/article-2425998/How-Ann-Furedi-support-terminating-baby-shes-girl.html
- Članek o Femen, ki ga je napisal M. Introvigne:
http://www.lanuovabq.it/it/articoli-femen-la-realta-messa-a-nudo-7205.htm
- Domača stran filma „Ukrajina ni bordel“:
http://www.ukraineisnotabrothel.com/

nedelja, 06. oktober 2013

Pomanjkanje duhovnikov? Problem je v glavi.

Zadnje mesece se v svetu (zlasti v Nemčiji) spet pospešeno debatira o pomanjkanju duhovnikov, celo o možnosti ukinitve obveznega celibata za duhovnike. Prilagam besedilo mojega komentarja o tej temi, ki je bil prebran 30. avgusta 2010 na Radiu Ognjišče.


Številke so takšne kot so. Duhovnikov je iz leta v leto manj. Iz leta v leto bo več župnij, ki bodo prešle v soupravo. Podatki iz semenišč pa ne vlivajo novega upanja. Nasprotno! Glede na današnjo povprečno starost duhovnikov in glede na število novih maš v prihodnjih letih, bomo čez 20 ali 30 let morda imeli dva do tri duhovnike na dekanijo. Bo torej slovenska Cerkev, ki je stoletja svojo identiteto, strukturo in pastoralo gradila na duhovnikih, na koncu skoraj brez njih?

Newyorški kardinal Timothy M. Dolan med deljenjem hrane
brezdomcem na pepelnično sredo 2012.  (vir: zimbio.com)
S podobnimi vprašanji se že kakšno desetletje pred nami ukvarjajo naši severni sosedje Avstrijci. Ugledni dunajski pastoralni teolog Paul Zulehner in upokojeni škof Fritz Lobinger sta leta 2002 podala svoje videnje problema in predlagala presenetljivo rešitev. V svoji kratki študiji sta najprej zapisala, da se Cerkev na krizo duhovnih poklicev odziva na tri načine. Ti so: tradicionalni, pragmatični in reformistični.

Tradicionalni način, ki je zelo značilen tudi za slovensko Cerkve, predvideva ustanavljanje molitvenih skupin za duhovne poklice, jačanja reklame o duhovniškem poklicu, posebno delo z ministranti in podobno. Pragmatični način je v slovenski Cerkvi še precej nerazvit, predvideva pa iskanje novih likov, ki bi v okvirih, ki jih dopušča cerkveno pravo, namesto župnika vodili župnijsko skupnost in bogoslužje. To so odgovorni laiki, stalni diakoni, pastoralni referenti, katehetje. Pod pragmatični način reševanja krize šteje tudi uvažanje duhovnikov iz tujine. Tretji način odziva na krizo duhovništva je reformistični. Značilen je za radikalne teologe in tako imenovane napredno-liberalne katoliške skupine, ki pa jih v Sloveniji skorajda ni. Slednji predlagajo ukinitev celibatnega duhovništva in uvedbo poročenih duhovnikov ter ženskega duhovništva.

Zulehner in Lobinger ugotavljata nezadostnost teh treh pristopov in predlagata četrto pot. Tip duhovništva, kot ga poznamo danes, se v zakramentalnem in pravnem smislu ne bi v ničemer spreminjal. Gre za celibatnega in akademsko izobraženega duhovnika, ki ga avtorja imenujeta Pauluspriester – pavlinski duhovnik. Dodali, oziroma, s pomočjo Svetega pisma bi na novo odkrili še en tip duhovništva. Zulehner in Lobinger ga imenujeta Korinthpriester - korintski tip duhovnika. Pri svetem Pavlu namreč naletimo na dva tipa voditeljev: prvi tip je misijonarski in ustanavlja skupnost; je dinamičen in živi v celibatu. Tak je Pavel sam. Drugi tip je statičen, posveča se rednemu vodenju skupnosti in bogoslužja; po navadi ga opravlja kak zgleden družinski mož in oče. Tak tip je razviden iz življenja korintske skupnosti.

Predlog Zulehnerja in Lobingerja potemtakem ohranja sedanji tip duhovnika in sploh klerikalno strukturo, obenem pa jo dopolnjuje z likom poročenega duhovnika, ki bi zrasel iz določene župnijske skupnosti in za katerega tudi ni nujna dolgoletna in naporna akademska pot.

Seveda predlog uvedbe "korintskega" tipa duhovništva ponuja svojevrsten odgovor. In odpira mnoga vprašanja. Kakšna bi bila delitev pastoralnih nalog med obema tipoma duhovnika? Ne bo prihajalo do napetosti med tema dokaj različnima profiloma? Ali bo lahko "korintski" duhovnik kandidiral za škofa?

Kakorkoli že, Zulehner in Lobinger sta se pogumno izrekla in odprla debato. Ne glede na vsebino njunega predloga sta pokazala na pravilni postopek razmišljanja. Kajti problem pomanjkanja duhovnikov ni toliko problem številk, temveč je bolj problem našega dojemanja Cerkve. Težava ni v praznih župniščih, težava je v naši nesposobnosti misliti širše in zaupati Svetemu Duhu. Sveti Duh namreč ni v krizi. Mi smo v krizi.

Župnijske strukture, ki jih imamo danes, izvirajo iz časa množičnega katolištva. Če zares vzamemo dejansko število vernih nedeljnikov, vidimo, da imamo preveliko strukturo, premogočno infrastrukturo in preveč obremenjene duhovnike z vse bolj raztrganimi urniki. Množičnega krščanstva več ni, mi pa še vedno delujemo, kot da se sekularizacija ni zgodila. Težko se odpovemo našim navadam in razvadam. Duhovnika hočemo imeti zraven, kjerkoli in kadarkoli se nam zazdi. Če se izrazimo drugače, v prvi fazi bi bila dovolj racionalizacija delovnega procesa in človeških virov.

V drugi fazi lahko gremo po poti Zulehnerja in Lobingerja in iščemo nove tipe voditeljev krščanske skupnosti. Sveto pismo in zgodovina Cerkve sta velikanska zakladnica, od koder lahko vzamemo mnoge dragocenosti. In ni potrebno, da se najprej zaženemo v nek nov tip duhovništva, denimo, "korintskega". Prva dragocenost je na očeh vseh že vsa desetletja po koncilu in je še nismo vzeli zares. To je stalno diakonstvo. V veliko pomoč pri življenju Cerkve bi bilo, ima jasno cerkvenopravno in bogoslužno osnovo, toda nikakor nam ne uspe, da bi zaživelo. Kriv je tudi naš tradicionalizem, ki trmasto vztraja pri poveličevanju klasičnega duhovništva, tako trmasto in enosmerno, da drugi poklici in karizme ne morejo zaživeti.

Skratka, Sveti Duh ni v krizi in naš največji problem ni v vse nižjih številkah. Bolj sta na preizkušnji naše zaupanje v Svetega Duha in naša glava – še vedno nekoliko preozka za čudovite izzive, ki čakajo pred durmi Cerkve.




- Celotno besedilo komentarja na Radiu Ognjišče (30. avgust 2010).
Zulehnerjev in Lobingerjev predlog (v nemščini), ki je bil l. 2002 objavljen v reviji „Christ in der Gegenwart“.

sreda, 02. oktober 2013

Papeštvo v novem komunikacijskem slogu


Komaj dohajamo. Prejšnji teden „imenitni upokojenec v belem“ Benedikt XVI. razgrne svojo modrost in na straneh časopisa La Repubblica odgovori prvaku med italijanskimi antiklerikalci matematiku Piergiorgiu Odifreddiju. Včeraj intervju Eugenia Scalfarija, karizmatičnega ustanovitelja La Repubblice in prepričanega levičarja, s papežem Frančiškom


Svetovno najbolj znani čevlji za na pločnik. (s spleta)
Zanimivo, da je kanal na relaciji papež(a) – laični svet odprla rimska La Repubblica in ne milanski Corriere della Sera. Torej prednost ima klasični levičarski dnevnik in ne vzorno sredinski. V Sloveniji, kjer smo katoličani v odnosu do medijev impregnirani z zamerami in sumičenji, bi bila tolikšna strateška komunikacija hierarhičnega vrha z levičarskimi glasili pohujšljiva, skoraj ne meji izdajstva. Z druge strani pa je treba upoštevati, da levičarskega intelektualca in karizmatičnega medijskega delavca tipa Eugenio Scalfari pri nas enostavno nimamo in nemara tudi zato ne more priti do tovrstne „kemije“ med templjem ter kakšno izmed kovnic novic. 

Da trenutno oba papeža nimata zadržkov „pisati za leve cajtunge“, ni edino, česar ne moremo najbolje razumeti. Tu je sploh dejstvo nove papeške
(hiper-)komunikacije
. Teologi bodo v zagati. Papež vrši cerkveno učiteljstvo, ko piše okrožnice in pastirska pisma, ko pridiga na slovesnih mašah in podaja katehezo na to ali ono temo. Vendar, ali se bo poslej za več ali manj uradno cerkveno učiteljstvo lahko štelo tudi papeško tvitanje? Intervjuji in članki za dnevni časopis? Sproščeni klepet z novinarji na letalu? Spontana delavniška pridiga, v kateri pride tudi do kakšnega retoričnega lapsusa?


Za to poklicani teologi bodo seveda hitro našli merila, kaj v snopu papeških izjav je in kaj ni uradno cerkveno učiteljstvo. Bolj kot doslej pa se bodo morali navaditi povezovati med umirjenim uradnim učiteljstvom in gromozanskim pastoralnim učinkom, ki jih imajo nekatere papeževe „neuradne“ izjave. Če so te izjave „neuradne“, imajo pa velik pastoralni učinek, jih lahko še obravnavamo kot nekakšno učiteljstvo nižje stopnje? Ena takih izjav je, da se nekateri župniki in nune vozijo v prevelikih avtih. Druga, da ni papež tisti, ki naj sodi homoseksualce. Oboje seveda ni nobeno „ex cathedra“ učiteljstvo, a ves svet je papeževe stavke ponavljal in obenem – bolj na nezavedni kot na zavedni ravni - absorbiral temeljno teološko sporočilo, ki je v takšnih izjavah „zapakirano“. V prvem primeru sporočilo o skromnosti in uboštvu kot poti k Bogu, v drugem sporočilo o Božji širini, na katero lahko računa tudi homoseksualec. V obeh primerih pridemo do Boga.

Benedikt XVI. je prejšnji teden dal lekcijo žlahtne apologetike, kot je že dolgo nismo imeli. Apologetika kot teološka veda in komunikacijska spretnost je v sami Cerkvi skoraj šla v pozabo. Živeli naj bi v času obvezno cvetočega dialoga in razvpite politične korektnosti, apologetika pa je menda preveč polemična, preveč tekmovalna v tem, kdo naj bi imel prav. Benediktu XVI. je vseeno, kaj menijo varuhi politične korektnosti. Upokojeni papež odgovarja Odifreddiju s toliko svobode, da mu kljub uglajenosti ni nerodno poseči niti po stari dobri tehniki „zabijanja“ ali pa po tehniki direktnega očitanja - na primer: „To kar Vi pravite o Jezusu, je izpod vašega znanstvenega nivoja.“


Južna Amerika: Imamo papeža. (s spleta)
Kakšen teden po konklavu, na katerem je buenosaireški kardinal Bergoglio postal papež, je našo klaretinsko skupnost v Madridu obiskalo nekaj argentinskih duhovnikov. Dejali so, da se čudijo, da se Evropejci čudimo Frančišku. On da je pač takšen, kot je vedno bil. Kot papež da ne blefira. Njegov komunikacijski slog da je pač „normalno“ spontan in odprt. No, v včerajšnjem intervjuju s Scalfarijem se je ta slog še enkrat razodel in potrdil. Papež odstrani barikade in nevernemu mislecu in novinarju skozi simpatično kramljanje kakor da odpre svoje srce. Izreče stavke (npr. tiste o „vatikanocentrični kuriji“ z njenimi „dvorjani“ in kako bo storil vse, da jo spremeni), ki bi mu jih običajni strokovnjaki za stike z javnostmi bržkone odsvetovali. Papež ne uči, temveč razmišlja na glas. Kot da bi vpričo nevernega sogovornika ter svetovnega občestva na glas tehtal, kaj mu je storiti. 

Je to še papež? Očitno to več ni papež pol-bog, ki bi govoril le absolutno tehtno in absolutno neovrgljivo. Ki bi komuniciral zgolj enosmerno: jaz sporočam vam in amen. Glede na nov komunikacijski pristop, lahko rečemo: papež je vstopil v moderni komunikacijski živ-žav in slog. Presenečenj s tem še ni konec. Papež je namreč v modernem komunikacijskem živ-žavu in slogu našel svojega zaveznika. 


- Scalfari s Frančiškom v italijanščini... in v angleščini.
- Benedikt XVI. piše Odifreddiju.