četrtek, 22. avgust 2019

Carlotta mi je povedala



Carlotto, rimsko devetnajstletnico, učni stroj, dobesedno »piflarko iz prve klopi«, ki je kasneje dosegla dva doktorata, če ne več, in danes poučuje na eni izmed prestižnih evropskih univerz, sem spoznal l. 1987, ko sem sedel v prvo klop predavalnice Lateranske univerze v Rimu in začel študirati filozofijo. V prvo zato, da sem čim bolj zbrano poslušal profesorje, saj sem se italijanščine še vedno učil. Carlotta je bila radovedna, zanimalo jo je moje slovensko poreklo in jugoslovanska izkušnja, meni je bilo všeč, da sem lahko klepetal z razgledano domačinko. Hitro sva se spoprijateljila. 

Po približno treh mescih mi reče, da se ne sme več družiti z menoj. Da ji je tako zapovedala babica, ki je dejala, da sem »uno slavo cattivo«. Jasno, začudilo me je, kako neki lahko rimska ženica, ki me niti videla ni, reče, da sem hudoben Slovan. Carlotta mi je razložila, da je njena babica prišla iz Zadra, da so po vojni zadrski Italijani morali bežati pred »titini« (Titovimi enotami), da so »slavi« ob koncu vojne sploh pomorili precej Italijanov, da je bilo hudo, …

Tako sem zvedel, česar nisem vedel in do nedavnega instaliran v jugoslovansko vzgojno shemo nisem smel vedeti: da so jugoslovanski in slovenski partizani pod krinko osvoboditve izvršili hude zločine nad Italijani.

V rimski skupnosti sem živel z nekaj semeniščniki iz južnoitalijanskega mesta Altamura v Apuliji. Altamuro sem večkrat obiskal. V duhovniško srce se mi je zapisala kot mesto, kjer sem, z vso ustrezno tremo, pridigal svoj prvi mini-misijon, zelo obiskano tridnevnico na čast sveti mučenki Luciji. 

V Altamuri je bilo precej post-fašizma. V osemdesetih in devetdesetih je tam zmagovala skrajno desna stranka MSI, župan je bil njen. V neki odvetniški pisarni sem videl na steni obešene uokvirjene izrezke iz starih časopisov, ki so opevali, kako je Mussolinijeva Italija zavzela Etiopijo in Albanijo. V isti pisarni je na steni visel tudi vojaški nož, ki so ga uporabljali fašistični oddelki. Ko sem vstopil v stanovanje neke družine, ki me je povabila na kosilo, me je v veži pričakala velika slika Benita Mussolinija. Apuljski njoki so bili odlični, gostitelji so bili do mene prijazni, noben »slavo cattivo« nisem bil zanje, razložili pa so mi, da gojijo spomin na Mussolinija, ker so v njegovem času bili vlaki točni, mafijaši v zaporih, mali ljudje zaščiteni.

O zločinih fašizma niso govorili, zanje verjetno niso vedeli in instalirani v svoj nacionalistični idejni svet niti niso smeli vedeti.


Mistika zla in nedolžne žrtve: od ponašanja z žrtvami do njih skrivanja

Nedolžne žrtve se totalitarnim sistemom ne »pripetijo«, kot se ti pripeti zvin gležnja, ko greš v hribe. Mračni totalitarni sistemi za lastno vzpostavitev »potrebujejo« nedolžne žrtve, kot zidar potrebuje opeko za zidanje hiše. Gre za mistiko zla.

V primitivnih časih mračni sistemi tega niso skrivali in so nedolžne žrtve pobijali v javnih obredih. V prastarem mezopotamskem mestu Mari, na samih začetkih civilizacije, so pod vhod v mesto pokopali nedolžne žrtve, kraljeve sinove, da bi  bili bogovi mestu naklonjeni. V Kartagini so v posebnih svetiščih brez strehe slavili svoja božanstva z obrednim žrtvovanjem otrok. Rim je Kartagino zaradi tega zaničeval in se imel, ker je navado človeških žrtvovanj sam zavračal in preganjal, za nekaj več - pozabljajoč, da tudi Rima brez izkoriščanja in trpljenja milijonov sužnjev ne bi bilo. Obredna človeška žrtvovanja so poznali Azteki, kar je Špance v odnosu do njih navdajalo s podobnimi občutki o lastni superiornosti kot poprej Rimljane v odnosu do Kartažanov. Ni še konec. Človeška žrtvovanja se danes pojavljalo v nekaterih vraževernih južnoameriških narkokartelih, ki si hočejo na tak način zagotoviti pomoč zlih duhov pri tihotapljenju droge. V devetdesetih je v Nigeriji policija odkrila nekega poslovneža, ki je zavoljo zagotovitve poslovnega uspeha pod temelje svojih hotelov vzidal lobanje ljudi, ki jih je v ta namen dal ubiti.

Mračni sistemi novega veka in sodobnosti težijo k skrivanju svojih žrtev. Ljudje ki uživajo srečo in »blagoslov bogov« praviloma ne smejo vedeti o nesrečnikih, ki so bili »bogovom žrtvovani«. 

Pojdimo skozi prejšnje stoletje: belgijski kolonializem se ne važi z umrlimi Kongožani, mladoturška revolucionarna smer do konca zanika genocid nad Armenci, sovjetski »raj« iz skrivanja resnice o žrtvah v gulagih in iz produciranja laži izdela politično umetnost, nacisti z upepelitvijo svojih žrtev poskušajo doseči popolno pozabo nanje, slovenski komunisti do pomorjenih v Barbarinem rovu postavijo enajst pregrad, Američani ne povedo o posilstvih nemških deklet s strani svojih vojakov, v demokraciji vzgojeni Italijani ne vedo skoraj nič o zločinih italijanskega fašizma nad drugimi narodi, v demokraciji in kapitalizmu vzrejeni potrošniki ob nakupu simpatične in poceni igrače ne vedo in ne smejo vedeti nič o izkoriščanju in trpljenju onih, ki so to igračo nekje v globoki Aziji izdelali.

Ob zori civilizacije so nekateri verjeli, da je za blagor večine potrebna človeška žrtev, ob vrhuncu civilizacije še vedno nasedamo tej mistiki zla. Ampak z več trikov, molka in konspiracije.


Očiščujoč spomin na žrtve in preroška služba

Očiščujoča in pravična smer je spomin na žrtve (prim. blog Subverzivni spomin na žrtev). Nasproti »damnatio memoriae« naj stoji »renovatio memoriae«. Obeleženje 23. avgusta kot Evropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov zasleduje to zdravilno in preventivno logiko.

Ljudem, ki po svojih vežah še obešajo podobe Mussolinija ali v velekapitalističnih štacunah kupujejo liker s podobo Tita, 23. avgust seveda ne diši, najraje ga ignorirajo. Kdo drug uporablja ta datum za dnevno politično obračunavanje, kar spominu na žrtve bolj škodi kot koristi. Nekdo tretji se trudi, da bi s svojo pristransko politiko poudarjanja le določenih žrtev zasenčil njemu nevšečen spomin na ostale in drugačne žrtve, četudi so neprimerno številčnejše. (Za primer izkušnja iz mojega »bubble filtra«: v Google vpišem le »dan spomina na žrtve«, na drugo mesto se mi izpiše »... na žrtve transfobije« oz. link do wikipedijskega članka o transfobiji, kar kaže na uspešne medmrežne prijeme lgbt-aktivistov ter Googlovo naklonjenost slednjim; medtem ko »... na žrtve totalitarnih režimov« dobim nekje na dnu Googlovih zadetkov.)

Najučinkovitejši boj zoper pozabo žrtev je tisti, ki ga opravijo člani neke skupnosti navznoter. Vzoren primer so Nemci, njihovo sprejetje resnice o sebi in »svojem« Hitlerju, njihova denacifikacija, njihova iskrena pieteta do žrtev nacizma. 

Člani določene skupnosti namreč težimo k pozabi žrtev, ki so jih člani te iste skupnosti zakrivili. Tudi v manjšem okvirju od nemškega. Kot član duhovniške skupnosti denimo dobro vem, kako težko se je povprečnemu duhovniku soočiti z bridko resnico o duhovniški pedofiliji ter kako težko se je posvetiti žrtvam, jim prisluhniti, jim v tej žalostni zgodbi dati primat. Najlažje je gledati vstran ali pa se »zateči k sovražniku«, češ, vedno isti sovražnik Cerkve nam nastavlja te afere ipd..

Ker spomin »navznoter« stežka krene, so potrebni opominjevalci, preroki, možje in žene, ki nas pred neprijetno dejstvo postavijo »od zunaj«. A biti opominjevalec in prerok ni sladko poslanstvo. 

Kako je bilo Carlotti tisti dan, ko mi je kot pripadniku naroda, ki je izvršil zločine nad njenimi predniki, morala to povedati? Verjetno je tehtala med biti tiho in glasno reči. Verjetno se je bala, da bo prizadela in izgubila prijatelja. Ali pa da bo nezvesta bolečemu družinskemu spominu, če mi o trpljenju svojih prednikov ne pove.

Kako je bilo meni med tisto samostansko večerjo v Rimu, ko smo debatirali o polpretekli zgodovini in sem izbruhnil ter sem, ves rdeč v obraz, tudi mojim sobratom iz Altamure povedal o fašističnih grdobijah nad Slovenci? Govorili so namreč, da so Italijani kot okupatorji v primerjavi z Nemci bili »buona gente«, pa »gente furba«, ker so se pravi čas umaknili iz naveze s Hitlerjem, skratka, Mussolini kot nekak burkež, Italijani pa kot pozitivci druge svetovne vojne z le nekaj majcenimi madeži na svojih snežnobelih srajcah. 

»Kakšen italijanski učitelj je slovenskim otrokom pljuval v usta, če so govorili slovensko!« sem med večerjo skoraj izkričal vanje in se ustrašil lastnega preroškega gneva.


* Foto: italijanski futuristični umetniki so neredko sodelovali s fašistično propagando. Na sliki: Gerardo Dottori, Il Duce (1933).

sobota, 17. avgust 2019

Amazonke in Cerkev


Zgodovinarji niso odkrili nikakršnih sledi, da bi bilo ljudstvo Amazonk kje okrog Črnega morja ali na maloazijskem polotoku kdaj res živelo. Vseeno imajo bojevnice v grški mitologiji dokaj vpadljivo vlogo. Z njimi, ki so si izžgale desno dojko, da so bolje streljale z lokom in vihtele meč (gr. a-mazós = brez-prsi), se spopadajo najodličnejši bojevniki: Heraklej, Tezej, Ahil. Od kod torej mit? Sodobni razlagalci pravijo, da Amazonke poosebljajo poseben strah moškega sveta, strah, da bi jih ženski svet povozil, strah, da bi družba izgubila patriarhalni pečat.

Ko so španski raziskovalci v prvi polovici 16. stoletja krenili iz andske smeri v notranjost južnoameriške celine, so naleteli na ogromno reko. Imenovali so jo Sladko morje. Ko so odpravo, ki jo je vodil konkvistador Francisco de Orellana, napadle ženske, so rekli, da so jih napadle Amazonke, reko pa imenovali Río Amazonas. Starogrški mit oziroma prastrah pred močjo žensk je tako znova dobil krila. Tudi sredi daljne prekomorske džungle, tudi poleg tisoč drugih zanimivosti v podobi pisanih žab in metuljev, so se moškim z monoteistično krščansko dušo predvsem prikazale Amazonke.

Letošnjega oktobra se bo po volji papeža Frančiška zgodila sinoda o Amazoniji. Čeprav gre za tako imenovano lokalno sinodo in načeloma nekaj interno katoliškega, dogodek že v času priprav vzbuja veliko zanimanja. Amazonka pač pomeni največje porečje na svetu in usodna ekološka vprašanja. Tu so vprašanja o domorodnih ljudstvih, o izginjajočih kulturah, o socialnih problematikah. V igri so odnosi v mednarodni politični in cerkveni skupnosti, ki nosi ime Panamazonija.

Vendar se v notranjecerkveni javnosti v tem času govori zlasti o dvojem. Na grobo: Bodo v Amazoniji poleg celibatnih tudi poročeni moški lahko brali sveto mašo? Bodo v Amazoniji ženske lahko upravljale župnije? Zadeva ni nezanimiva za nas, neamazonski svet. Vedimo, da sklepi lokalne sinode oziroma pokrajinskega koncila postanejo del vesoljnega nauka Cerkve, ko jih potrdi papež. Z drugimi besedami, kar se bo teološko-pastoralnega reklo o Amazoniji, zna v prihodnjih letih imeti vpliv na življenje tudi v starodavni završko-ptujski dekaniji.

Smo na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, zato ostanimo pri drugem vprašanju, ženskem vprašanju - pri Amazonkah, ki niso mit. Sodobni Amazonci in Amazonke so v veliki večini katoliške veroizpovedi. Ki pa živijo in verujejo v posebnih pogojih. Zemljepisne širjave, težko dostopna območja, raznolikost kultur ... naredijo življenje amazonske Cerkve posebno, drugačno. Boli najprej dejstvo, da mnogi katoličani in katoličanke nimajo rednega dostopa do sv. evharistije. Nekateri vidijo duhovnika v svoji vasi enkrat na leto ali pa še to ne. Cerkvena struktura, kot jo poznamo v Evropi, v Amazoniji diha na škrge ali se poskuša reševati s kakšno od alternativ. Da danes v teh pogojih zelo izstopa delo žensk, se je zgodilo samo po sebi.

Amazonke, ki skličejo ljudstvo k molitvi k vaški kapeli; Amazonke, ki učijo verouk; Amazonke, ki skupaj držijo tako cerkveno kot družinsko občestvo ... Se jim bodo letošnjega oktobra sinodalni očetje zgolj zahvalili za njihov trud, brez katera bi se amazonska Cerkev marsikje sesula, ali bodo naredili kaj več in kaj bolj korenitega? Papež se nagiba k temu drugemu. V pripravljalnem dokumentu za sinodo o Amazoniji (v št. 14) in v samem delovnem gradivu, po katerem bo sinoda stekla (v št. 129), beremo isti stavek: "Morali bomo identificirati vrsto uradne službe, ki je lahko podeljena ženski."

Kakšno "uradno službo" naj bi dobile kakšne od amazonskih katoličank? Duhovniško? Ne. O ženskem duhovništvu se ne govori. Kakšno potem? Težko je napovedati razplet sinode, toda vemo, da v Katoliški cerkvi v zadnjih desetletjih teče resna zgodovinsko-teološka razprava o antičnih diakonisah. Da so prvih stoletjih krščanske ere v Cerkvi obstajale ženske, ki so bile voditeljice, prerokinje in diakonise, vemo iz krščanskih in poganskih virov. Navedimo poganskega. Pisatelj Plinij Mlajši, upravitelj v maloazijski provinci Bitiniji, piše okrog l. 110 rimskemu cesarju Trajanu glede preganjanja kristjanov (Epistolae X, 96). Med drugim omeni dve diakonisi: "O pravilnosti /preganjanja kristjanov/ sem se toliko bolj prepričal potem, ko sem, tudi s pomočjo mučenja, od dveh suženj, ki so ju imenovali diakonisi, zvedel, kaj je res."

Bi lahko bile prav antične diakonise vzor za "uradno službo" žensk v Cerkvi tretjega tisočletja? Lahko bi bile in upamo si reči, da tudi bodo. Bile so ugledne, izbrane s strani občestva, potrjene s strani škofa, imele so seznam svetih in koristnih delovnih nalog. To je neizpodbitno. O podobnem profilu ženske službe v amazonski Cerkvi se bo na sinodi zagotovo reklo. Ne nazadnje je podoben profil ženske v Amazoniji že po naravi stvari zrasel, se utrdil in je kot tak postavljen mogočnemu moškemu svetu pred oči.

Toda pozor! Glede vzora antičnih diakonis obstajajo dodatna vprašanja, ki ne dajejo enoznačnih odgovorov, vzbujajo pa apetite progresistom ter nočne more konservativcem. Glasijo se: So bile te diakonise s posebnim obredom zgolj blagoslovljene in postavljene ali tudi posvečene? Kakšno stopnjo posvečenosti so imele, če so jo imele? Je bila njih diakonska služba že razumljena kot stopnja duhovniške službe, kot jo razumemo danes? Je bila njih služba šteta kot del uradne cerkvene hierarhije? 

Progresistična smer bi seveda rada videla žensko čim bližje oltarju in čim bolj vključeno v redno cerkveno hierarhijo. Konservativna smer ob napovedi tovrstnih sinodalnih razprav bije plat zvona. Celo medijsko razvpiti avstralski kardinal George Pell, sicer zmernih nazorov, se je pred nekaj dnevi oglasil iz svoje ječe ter posvaril papeža Frančiška, naj se v okviru amazonske sinode ne igra z izročilom Kristusa in apostolov.

Po stopinjah Herakleja, Tezeja, Ahila, konkvistadorjev in še koga se bodo torej tudi sinodalni očetje spoprijeli z Amazonkami. Očetom in papežu želimo veliko modrosti in poguma, Amazonkam pa veliko sreče v tem novem boju, če že o boju govorimo. Naj si zaradi bitke z moškimi tokrat ne izžigajo dojk. V ženskosti pohabljena ženska tlakuje pot še eni moški zmagi.


* Ta kolumna je bila najprej objavljena 14.8.2019 v časopisu Večer. Slika zgoraj: ranjena Amazonka, kot jo je izdelal grški kipar Poliklet okrog l. 435 pred Kr.. Izvirnik je bil iz brona, na sliki je kopija iz 1. stol. po Kr.. Slika spodaj:  amazonski voditelj domorodcev Raoni in papež Frančišek.

ponedeljek, 05. avgust 2019

Duhovnik-čarovnik



18. septembra 1863 je severni del Celjske kotline zajelo hudo neurje. Kot je takrat za ljubljanske Novice poročal Jožef Iskrač Frankolski, je pas od Šmartnega v Rožni dolini do Žičke kartuzija ostal »brez trave, brez perja in brez sadja, grozdja in zrnja. Drevje je ležalo po gojzdih podrto in izruvano; ...« Ljudje pa so si »otožni nesrečo pripovedovali in uganjali so: kdo je neki točo naredil?«

In na koga so najprej posumili, da je »naredil točo«? Na duhovnike. Iskrač v istem članku piše:
Nekteri so čenčali, da so jo duhovni napravili, ki so se za neko faro trgali, da bi jo dobili, pa jih je drugi spodlezel, in zato so mu točo poslali. Nekteri so celo trdili, da je stara baba nekega kaplančiča v oblacih vidila, pa ga z megle na tla vrgla, da si je nogi polomil.

Da duhovniki berejo »kolomoniš bukvice« in znajo »delati vreme«, je kot podtalno izročilo slovenskega katoliškega podeželja seglo še v sredino prejšnjega stoletja in čez. Pomnim, ko so stare tetke na Hajdini ob kožuhanju vedele povedati o župniku, ki je na služenju vojaškega roka sovojakom ukazal tesno zapreti vsa okna na vojaškem objektu, v katerem so bili. Nakar je iz neke svoje knjigce načaral strašno nevihto, ki »bi uničila sedem far, če bi ven prišla«, tako pa je ostala v tisti kasarniški sobi.

Zadeva ni smešna. Ko sva se pred kakšnim mesecem o tem menila s teologom Dragom Ocvirkom, mi je slednji vedel povedati o duhovniku, ki je še v sredini prejšnjega stoletja moral s fare, ker ga je ljudski glas krivil za hudo nevihto s točo. Pred neurjem so ga namreč videli krožiti okrog cerkve in brati »kolomoniš bukvice«. Zastonj jih je prepričeval, da je sicer pred nevihto res hodil okrog cerkve, ampak da je molil brevir. Sam Drago Ocvirk je na služenju v JLA od nekega sotrpina bil silno resno vprašan, če kot študent teologije zna čarati.

O lovu na čarovnice, srednjeevropski histeriji iz 17. stoletja, slišimo ogromno floskul. Če preberemo kaj resnega o tem, smo, če smo odločno feministično in antiklerikalno konfigurirani, lahko tudi presenečeni. Ali veste, da je bilo na Slovenskem 1/3 obtoženih za čarovništvo moškega spola in – pozor! - med njimi dva duhovnika?

* * *

Duhovništvo je služba, ki jo poznajo vse religije in civilizacije (sebi prikrojeno tudi militantno ateistične). Duhovnik je arhetipski lik, kombinacija jungovskega »modrega starca« in »očeta«, ki veže nase ogromno simbolnih in moralnih stremljenj, zavednih in nezavednih - teh zadnjih več kot prvih.

Katoliški duhovnik ni izjema. V dobrem in v slabem. Primer, ko v slabem: četudi se razumsko zelo trudimo, da bi ga dvignili nad naravnoreligiozni napon in praznoverje, ga vedno znova najdemo v obojem. Četudi nočemo, da bi katoliškega duhovnika umevali kot šamana in vrača, ga vedno znova kdo umeva tako. 

Da so še donedavnega kakšne preproste duše katoliškemu duhovniku pripisovale moč čaranja, govori o tem, koliko naravne, celo poganske religioznosti je ostalo v nas. Pa tudi o tem, kakšen misteriozen lik, hkrati rahlo strašljiv in privlačen, ostaja duhovnik v ljudskem imaginariju.

* * *

Danes se zdi, da je so duhovniki-čarovniki vendarle mimo. Pa res? Poglejte medije! V času kislih kumaric je bralstvo najlažje pritegniti s kakšno pikantno zgodbo o duhovnikih.

Družba potrebuje nekoga, na katerega bo pokazala s prstom. Mediji ji servirajo in že smo pri čarovnikih na drugačen, »nevremenarski« način. Arhetip deluje.

Medijski postopek gre v dveh korakih: 1. medij v bralstvu že z besedo »duhovnik« vzbudi prastaro arhetipsko zanimanje; 2. medij sune duhovnika na tla in - ah, junaški medij! - razbije duhovniški mit.

Kako je že o tem drugem koraku pisal Jožef Iskrač pred 156 leti? Takole: »... stara baba je nekega kaplančiča v oblacih vidila, pa ga z megle na tla vrgla, da si je nogi polomil.« (Vsaka podobnost med Iskračevo dikcijo in prekmursko aktualnostjo je zgolj naključna.)



* Foto B.C.: ulični pantomimik, Granada (Španija), 2013. Citirani Iskračev članek je v monografiji Iskriva Iskrača (Celje, 2019), ki jo je sestavil, uredil in izdal Matija Založnik.

četrtek, 01. avgust 2019

Ruska kapelica kot konstrukt in kot milost



Letošnji obisk Rusov pod Vršičem je ponudil izjemno duhovno in ekumensko dogajanje. Poleg samih ruskih molitev po pravoslavnem obredu pri kapelici, je bilo v Stični izpeljano odlično krščansko ekumensko srečanje deloma molitvene, deloma študijske, deloma družabne narave (spletno poročilo Družine).

Toda kaj od tega ste izvedeli iz velikih in vplivnih slovenskih medijev? Se nam z Rusko kapelico vsako leto znova na nek drug način ne dogaja Laura Bush, ki je l. 2001, ko je njen mož George W. Bush, predsednik ZDA, v Sloveniji srečal ruskega predsednika Putina, obiskala Marijino svetišče na Brezjah, pa so mediji to zamolčali, menda zaradi spoštovanja do njene zasebnosti? Tiste zasebnosti, ki je tednik Družina »ni spoštoval«, ko je čez nekaj dni objavil reportažo Laurinega obiska na Brezjah, ne da bi ga kasneje doletele sankcije Bele hiše ali klana Bush. 

Pomnimo. Dogodek z Laurinim izginotjem je mojstrsko uporabil in obdelal pisatelj Drago Jančar v eseju Skrivnostno izginotje Laure Bush in druge zgodbe: deset let dolg labodji spev neodvisno-odvisnih medijev (link).


Sindrom »izginotja Laure Bush« oz. ko Boga ne sme biti

Sindrom »izginotja Laure Bush« ima v naših medijih in šovih dolgo brado. Naj navedem one, ki se jih spomnim iz prve: 
  • med Clintonovim obiskom Ljubljane niso prevajali Clintonovega vzklika »God bless Slovenia«;
  • časopis Delo ni hotel k osmrtnici matere več znanih štajerskih duhovnikov na njihovo izrecno prošnjo pristaviti znamenja križa;
  • ko sem nekoč v oddaji Dobro jutro, v katero sem bil povabljen kot teo-log (bogo-slovec), izustil ime »Bog«, me je voditeljica urno prekinila; (Pozor! Ista oddaja, v kateri je kakšno leto kasneje titoist Ivo Godnič ob smehu iste voditeljice predlagal novo genocidno zapolnitev rovov v Hudi jami.)
  • podnapisi televizijskih nadaljevank na Kanalu A so svoj čas (morda še vedno) ime »Bog« redno pisali z malo začetnico: »bog«, kar je proti slovničnimi pravilom; po isti logiki bo morali tudi ime »Alah« pisati z malo, a to je druga pesem;
  • ko se je košarkar Anthony Randolph zahvalil Bogu, da je Slovenija evropski prvak v košarki, so ime Boga prevajali z »višja sila«;
  • sploh ima zgodba o Sloveniji kot evropskem prvaku v košarki močno krščansko-duhovno noto, pa o tej temi ni kolumn in esejev; sploh je v slovenskem vrhunskem športu več duhovnosti, kot se komu zdi; 
  • ko je pred kratkim Egan Bernal po osvojitvi Toura po Franciji najprej po katoliško prekrižal svojo družino, so govorili xy stvari;
  • gledaš oddajo o romarski Jakobovi poti, pa se čudiš, kako jim uspe, da v njej ne omenijo Boga, zaradi katerega ta pot sploh je.
Preprosto povedano: ta prostor ima težavo z Bogom (prim. blog Tri težave z Bogom) in tudi Ruska kapelica je žrtev te težave! Naš politično-medijski režim na zaveden ali na nezaveden način sledi ostri sekularni agendi odrinjanja religije iz javnosti. Upam reči, da niti ne sekularni, saj sodobna sekularnost zna na koncu biti dobra za religijo, temveč sledi kar agendi jeznega ateizma. Jezni ateist ob Bogu postane zafrustriran, razdražen, ohol. Pomislite na minulo debato o financiranju zasebnih osnovnih šol! Ali ni tam nekje spodaj ves čas brbotala stara ateistična jeza?


Ruska kapelica kot konstrukt

Ostanimo pri kapelici pod Vršičem. Medijska slika okrog Ruske kapelice je bolj konstrukt kot slika. Če bi bila slika, bi nam pač bilo prikazanih 50 % slike, saj bi duhovni del ostal odrezan. Ker je konstrukt, smo na slabšem.

Že izraz »spominska kapelica« je konstrukt. Kapelica ni »spominska«, saj je že pred usodnim plazom pravoslavnim vojnim jetnikom služila za molitev. Za molitev služi tudi zdaj. Pod Vršič je moral priti sam »ruski car« Vladimir Putin, ki se je v brk njemu vdani lokalni ateistični eliti križal, da je molitveno naravo kraja videla tudi širša javnost iz slovenske »gubernije«. Vztrajanje zgolj v njeni »spominskosti« torej jemlje kapelici, kar je na njej božjega.

Podobo velja za pridevnik »ruska«. Snežni plaz je zasul tudi mnogo Ukrajincev in pripadnikov drugih narodnosti, ki so takrat služili v carski vojski. Dejan Steinbuch na Portalu Plus piše (link):
povsem razumem mojega prijatelja, ukrajinskega veleposlanika pri nas. Mykhailo Brodovich lahko vsako leto zadnji julijski vikend nejevoljno spremlja monotoni medijski pomp okoli Ruske kapelice, narediti pa ne more nič. Ne pomaga, da je že neštetokrat opozoril vse mogoče "deležnike" v Sloveniji, da je bila nacionalna sestava carske vojske pisana in da je plaz pod Vršičem zasul tudi veliko ukrajinskih vojakov, ki so se borili v Nikolajevih uniformah. Ne pomaga, ker ga nihče noče slišati.

Ko sem l. 2014 s skupino skavtov slučajno prišel na tisto leto zelo skromno obiskano pravoslavno bogoslužje pri Ruski kapelici (slika zgoraj), me je presenetilo dvoje: to, da sam, pa se imam za informiranega, nisem vedel, da to bogoslužje v taki obliki sploh je; ter to, da so se na parkirišču važile dolge zastave novomeškega farmacevta Krka in čakale na razvpito civilno dogajanje, ki se je odvijalo tisti popoldan. Konstrukt okrog Ruske kapelice ima torej dve strani: tako kot potisne v nepomembnost duhovno plat dogodka in zamolči Ukrajince (pars destruens), tako poudari njegovo politično (in ekonomsko) plat ter do nebes povzdigne Rusijo (pars construens).

Ko pride pod Vršičem do takšne visokonapetnostne sprege med kapitalom in politiko, med vele-Rusijo in načeloma evroatlantsko mini-Slovenijo, bi moralo slovensko novinarstvo striči z ušesi kot malokdaj. Ruska kapelica bi morala dominantni tok slovenskega novinarstva spodbuditi, da razišče konstrukt, ne pa da ga pomaga izgrajevati.


Ruska kapelica kot milost

Pred kratkim sem na Radio Ognjišče med drugim govoril o Ruski kapelici (link). Bil sem »šarf« podobno kot na tem blogu. Sem pač izražal ogorčenje zaradi zametovanja duhovnega in zaradi medijsko-političnega konstrukta. Nakar sem se pogovarjal z upokojenim celjskim škofom Stanislavom Lipovškom, v slovenski Cerkvi zadolženim za ekumenizem. Slednji mi je med drugim razložil vidike Ruske kapelice, ki jih seveda sledeč slovenskim medijem ne moreš videti.

Ruska kapelica je milost. Tu je ekumenizem. Neumetnih in pristnih priložnosti za srečanje pravoslavja in katolištva, kot jih ponuja Ruska kapelica, v tem delu Evrope ni veliko. Ekumenizem okrog Ruske kapelice pritegne tudi evangeličane, tako da so vse tri velike veje kalcedonskega krščanstva ob tej priložnosti skupaj. Ruske kapelice kristjani zavoljo Kristusovega naročila, naj bomo eno, ne smemo izgubiti.

Ruska kapelica je milost, kajti odpira se k drugim veram, zlasti islamu, katerega predstavnik kdaj sodeluje na duhovnem dogajanju (slika spodaj: Celje, december 2015, medverski posvet tudi glede Ruske kapelice). Nenazadnje so na soški fronti umirali tudi muslimani, nenazadnje so v času prve svetovne vojne v Logu pod Mangartom muslimani imeli mošejo. Muslimani in kristjani združeni v žalostnem spominu in svetli želji po dobrem, skratka. Kdor ima rad mir v svetu, ima rad takšne medverske dogodke. Vlivajo optimizem.

Ruska kapelica je milost slovanstva. Znotraj slednjega še milost rusko-slovenskega prijateljstva. Zakaj ne? 

Pravi zgodba, kako so sam presvitli avstrijski cesar Franc Jožef nekoč prišli v dolino Ziljsko in prejeli poklone tamkajšnjih svetnih in duhovnih oblasti. Pozdravila jih je tudi pesem slovenskega življa, pa so bili začudeni nad tem in so dejali: »Nisem vedel, da tudi tod živijo Slovani.« Blizu cesarja je stal slovenski duhovnik Matija Majar, oni, ki je prvi objavil program Zjedinjene Slovenije, in brž podal pojasnilo: »Od tod do Kamčatke, vaše Visočanstvo.« (Prim. blog Od tod do Kamčatke.)

Majar je lisičje zvito germanskega cesarja spomnil, da Slovani nismo kar tak, pač pa smo veličastna geografska in demografska zgodba o uspehu. Bodimo ponosni! Potem ko smo ušli skušnjavi, da bi nas najsilnejši med nami stlačil v male in velike gubernije, zakaj ne bila Ruska kapelica priložnost, da se vsi Slovani začutimo kot bratje?



* Foto: nad člankom iz arhiva skavtskega stega Rakova Steza 1, pod člankom iz arhiva Branka Cestnika.