sobota, 30. junij 2018

Religija - med oblakom in hišo



Nastop templja

V starozaveznih pred-tempeljskih dilemah se soočata  vse bolj urbana politika ter duhovnost popotnikov in pastirjev. Davidova ideja, da bi zgradil hišo za »božje stanovanje« najprej naleti na neodobravanje (prim. 2 Sam 7). Temeljni teološki pomislek je, ali more in sme zgradba iz kamna in lesa objeti Boga, mu določiti bivanje v prostoru, skratka, smemo kakšnemu od arhitekturnih izdelkov sploh nadeti ime hiša božja. Drug pomislek je, ali ima smisel Bogu določiti poseben prostor. Ali ni Bog povsod tam, kjer je ljudstvo. Tretji pomislek je o Davidovi vrednosti. Bog pravi takole: »Mi boš mar ti zidal hišo za stanovanje? Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem Izraelove sinove izpeljal iz Egipta, do tega dne, temveč sem hodil z njimi v šotoru in prebivališču.«

Na eni strani je kralj in potreba ljudstva, da vzpostavi stabilno državo, katere simbolno stičišče bo tempelj, na drugi dvomi preroške struje, ki zahteva bolj notranjo držo in srčno vdanost Gospodu. 

Ali z izgradnjo Salomonovega templja politika zmaga nad duhovnostjo? Institucionalna religija nad molitvijo pod zvezdnatim nebom? Civilizacija nad divjino in Jeruzalem nad pašniki? Tega ne moremo trditi. Starozavezni Bog se prilagodi želji kralja in ljudstva ter se pogojno naseli v templju (prim. 1 Kra 6). Pakt je v naslednjih Gospodovih besedah: »Ta hiša, ki jo zidaš: Če se boš ravnal po mojih zakonih, izpolnjeval moje odloke, se držal vseh mojih zapovedi in se ravnal po njih, bom uresničeval s teboj besedo, ki sem jo govoril tvojemu očetu Davidu: prebival bom med Izraelovimi sinovi in ne bom zapustil svojega ljudstva Izraela.« 

Takoj je jasno. Tempelj iz kamna in lesa ima smisel, če so ljudje verni in dobri. Strukturirana urbana in državna religija je možna, če je notranja duhovna zgradba pri posameznikih trdna. Če ljudje izgubijo vero, izgubijo tudi tempelj in tempeljsko navzočnost Boga. To se zgodi z babilonskim zavzetjem Jeruzalema in uničenjem templja. Interpretacija prerokov je neizprosna: najprej ste zavrgli Boga in njegovo postavo, potem so prišli Babilonci in zravnali tempelj.

Oblak in hiša

Da se Bog vendarle ne bo pustil ujeti v zgradbo in v vnaprej določene kanale institucionalne religije, razberemo iz poglavja o posvetitvi templja (prim. 1 Kra 8). Ob obredu posvetitve Gospod sicer pride in napolni tempeljske prostore vendar pod podobo mistične meglice, kar duhovščini onemogoči nadaljevanje obreda. Sam Salomon svoji modrosti ustrezno ob tem prizoru ugotovi: »Gospod je rekel, da hoče prebivati v temnem oblaku.« Gre za oblak, ki se pojavi na gori Horeb, ko Mojzes prejme tabli postave (prim. 2 Mz 24). Isti oblak se nadaljuje v Novi zavezi pri spremenitvi na gori Tabor (prim. Mt 17). 

Ta oblak ima prednost pred hišo - templjem. Tempelj mora biti lepa in vzvišena zgradba, vendar ne sme zapasti nadutosti, češ Boga smo ujeli v našo sakralno arhitekturo in v naše obrede. Bog je večji od človeške religije.

Iz Stare zaveze sledi, da je tempelj ali drugi sakralni objekt nekakšno dogovorjeno znamenje med človekom in Bogom. Človek gradi Bogu na čast in povabi Boga, naj bo posebej navzoč v človeški zgradbi, Bog povabilo sicer sprejme, vendar z zadrški in opozorili. Razmerje med oblakom Gospodovega veličastva in mojstrsko izdelano sveto hišo je merodajno. Hiša brez oblaka je prazna hiša, podobno kot je družinska hiša prazna in zlovešča, če v njej ni zakonske, starševske in bratske ljubezni. 

Tempeljsko krščanstvo

Ni redko slišati kritike, tudi s strani zelo kompetentnih teologov (beri Hansa Künga), da je krščanstvo po Konstantinu (Milanski edikt, l. 313) iz gibanja postalo tempeljska religija, iz duhovno socialne alternative ideološka hrbtenica poznoantične rimske države. Kritiki govorijo o »Konstantinovem izvirnem grehu« (izraz Vinka Ošlaka), torej o teološkem in političnem grehu, ki je bil izvršen nad pristnim evangelijskim sporočilom. Posledice greha so vseprisotne. Noben kristjan jim ne uide, saj je vsak rojen v modulu post-konstantinske imperialne religije. 

Eden izmed dokazov spremembe je ravno sakralna arhitektura, bolj natančno, bazilika. Bazilika izvorno pomeni večjo dvorano, v kateri se razkazuje kralj (basileos), torej moč in slava politike. Ko so kristjani začeli graditi bazilike, so začeli tudi svojo vero drugače dojemati. Skupnost se je počasi prelevila v monarhični episkopat ter se razdelila med laike in klerike. Škof je v baziliki zasedel mesto, ki ga je v rimski ureditvi zasedal monarh ali politični veljak; duhovniki so zasedli mesta dvorjanov. Ogromni sakralni prostori so omogočali srečanje velikih množic, kar je nadomestilo prejšnje majhne evharistične skupnosti. 

Gradbeniška pastorala

Duhovniki so s prehodom na srednji vek sčasoma postali tempeljski duhovniki, profesionalni strokovnjaki za obred in bogoslužni prostor, skrb za sakralno arhitekturo, za izgradnjo in popravila majhnih in velikih cerkva, pa ena izmed njihovih pastoralnih prioritet. Da, pastoralnih. Kajti lepa zgradba Bogu na čast je postala sinonim za živo vero med ljudstvom. Mreža cerkva pa nekakšna božja geografija, znamenje božje oblasti nad teritorijem. 

Da smo še globoko v tem vzorcu, vidimo iz domačega dogajanja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Po padcu komunizma, ki je sprva rušil cerkve (samo na Kočevskem dobrih 90 sakralnih objektov) nato pa, kjer se je dalo, birokratsko oviral novogradnje in obnove, je v devetdesetih prišlo do razmaha obnov. Slovenski župniki so postali gradbeniški menedžerji in široka javnost jih je zaradi tega čislala. Sami o sebi so ironizirali, da bi morali študirati 50% teologije in 50 % gradbeništva.

Toda končna ironija je pripadla sekularizaciji, ki je s prihodom demokracije dobila nesluten pospešek. Starodavni religiološki izračun, da bo tempelj poln ljudstva, že s tem, ko bo lep in velik, se ni izšel. Obnovljene cerkve so danes vse bolj prazne; tam, kjer so nekoč sedeli otroci in mladina, praznina naravnost zeva; cerkve so čez dan iz strahu pred tatovi večinoma zaprte.

Zakaj stava na arhitekturo ni uspela? Ne zaradi arhitekture, temveč zaradi monarhičnega religiološkega vzorca, ki se je v teh procesih plazil spodaj in ki je govoril o vrnitvi Boga kot o vrnitvi izgnanega cesarja. Tega vzorca sodobni človek več ne razume. Semiotika duhovnosti je danes zelo spremenjena. Vse več je ljudi, ki stavijo na preprosto in pristno. Demokracija pa nasploh vzgaja k nezaupanju vsaki instituciji, ki nastopa s silno estetiko, slavo in močjo.

Brez templja?

Ne bomo se strinjali s kritiki, da je tempelj kot tempelj fuč. Ne bomo stavili na nek ideal breztempeljske religije, ker bi se prej ali slej približali neredu in brezsmerju, ki vladata newagerskim religijskim poizkusom. Mislimo, da pri Konstantinu ni šlo za izvirni greh oz. usodno deformacijo evangelija, pač pa za običajen sociološki razvoj iz majhnega v veliko, iz hišnega omizja v dvoransko dogajanje (podobno kot v Davidovem času iz pašnikov v mesta), in da je to prineslo s seboj tudi določeno potrebo, da se krščanstvo organizira po vzorcu hiearhičnih tempeljskih religij. Mislimo tudi, da je ta oblika religije bila prikladna za nalogo, ki je čakala Cerkev po razpadu Rimskega cesarstva: iz divjih ljudstev narediti enotno krščansko Evropo. 

Gotovo pa se s kritiki lahko strinjamo, da sodobni človek govori nov jezik in stopa pred nas v novem sistemu znakov in simbolov. Imperialno razumljena božja hiša in kvantitetna božja geografija (več kapelic in križev = več krščanstva) se morata umakniti drugim pristopom. 

Bolj natančno bo treba videti, kje se danes giblje mistični oblak. Pomnimo! Vzklik na mariborskem škofijskem pastoralnem dnevu l. 2005 tedaj še pomožnega škofa Stresa, da smo doslej vlagali v zgradbe, prišel pa je čas, da vlagamo v ljudi, je naletel na glasno in gromko ploskanje večtisočglave množice. 


* Besedilo je bilo objavljeno leta 2010 v reviji Božje okolje. Foto Tomislav Jajčević: Cerkev na Gori blagrov v Izraelu.

nedelja, 24. junij 2018

Preseganje kategorije sovražnika


Neprekosljivi M. Night Shyamalan je leta 2004 posnel srhljivko Vas ob gozdu (The Village), film s filozofsko končnico. V upanju, da si ga boste zamudniki že zaradi odlične igralske zasedbe kdaj ogledali, ne bom razlagal razpleta. Razodenem le to, da se film vrti okrog sicer znane teze, da neka skupnost, ki odpravlja zlo iz svoje srede, na koncu, če ne gre drugače, "zgradi" zunanjo hudobno grožnjo, da ostane skupnost. V smislu, če hočemo tvoriti srečno občestvo in se zvesto stiskati drug k drugemu, nas "morajo" obkrožati nedoumljivo zla bitja. Skratka, po Matijevem pravilu: skupnost sovražnika razbija; če pa ga ni, ga naredi.

Pred nekaj leti sem v Sevilli uporabil prevoz s taksijem. Moj taksist je poklical nekega drugega taksista in ga med hudomušnim besedičenjem opsoval z "moro asqueroso", kar pomeni "gnusni Maver (Arabec, musliman)". Preveril sem, če se ta psovka uporablja še kje po južni Španiji, ne le v seviljskih taksijih. In se. Zaradi nje je že prišlo do tožbe. Zanimivo. Sevilla vse od leta 1248 ni pod mavrsko (arabsko) politično nadvlado, pa vendar je za nekatere njene meščane Arabec še vedno pojem za »onega drugega«, za majnvredneža, pojem za grožnjo, za sovražnika.

Nakar se spomnim, da smo si na Dravskem polju tudi pomagali z daljno preteklostjo, ko smo hoteli koga negativizirati. Da je "hudoben kot sultan", smo rekli o kakšnem vaškem prepirljivcu; da bi se drugi bolj bali naših psov, smo slednjim včasih dali ime "Sultan" in "Atila".

Ostanimo pri taksistih. Veliki Umberto Eco – s to zgodbo začne svoj esej Costruire il nemico (Zgraditi sovražnika, 2011) -  je nekoč v New Yorku sedel v taksi. Pakistanski taksist ga je vprašal, od kod je. Ko je dejal, da je iz Italije, ga je taksist vprašal, kdo so sovražniki Italije. Eco je odvrnil, da Italija nima sovražnikov. Pakistanec je vztrajal pri vprašanju, saj ni mogel razumeti, da Italija nima sovražnikov. Češ, kakšen narod pa ste, če nimate sovražnikov. Sovražnik torej kot atribut naroda.

V Shyamalanovem filmu ima mala blažena civilizacija kroničnega sovražnika v obliki nadnaravnih spak, ki živijo v gozdu. Za mojega seviljskega taksista in mnoge novodobne evro-identitarce so kronični sovražniki zahrbtni Arabci ter nenasitni muslimanski zavojevalci. Slednji - glej, glej! - vdirajo v slovensko deželo na isti točki kot pred 500 leti, t.j. čez Kolpo v Belo krajino. Kakšni levičarji bodo ob običajni medijski spremljavi opravili "shod proti sovraštvu", toda svojemu kroničnemu sovražniku, ki je razumljen kot razredni sovražnik, se ne bodo odrekli. Po možnosti ima njihov sovražnik obliko ekonomsko preskrbljenega belega moškega, kulaškega mačista in čevapčič+pivo desničarja, ki za povrh koraka v telovski procesiji.

Kronični sovražnik je vsakomur različen, ima pa enak učinek: ne definira le sebe, definira tudi tebe. Z njim se veliko ukvarjaš. Pred spanjem ga preveriš, kaj "glupega" piše na Twitterju; ko se zbudiš, storiš enako. On je tvoja senca, brez katere, ne veš, kaj si in za kaj bi se v življenju boril. On "mora" obstajati, on je tvoj "nujni sovražnik" (necessary enemy). V Sloveniji imamo tako poleg realnega Kučana in realnega Janše, tudi "nujnega" Kučana in »nujnega« Janšo, ki ju konstruirajo njuni nasprotniki.

Bistveni korak pri konstrukciji sovražnika je njegova demonizacija, njegovo radikalno grdotenje. Metoda grdotenja ima nekaj stalnic. Denimo, sovražnik "smrdi". Umberto Eco se v svojem eseju potrudi s citati od antike do danes pokazati, kako sovražnik vedno znova "smrdi". Kristjani so trdili, da Saraceni smrdijo. Ko je v visokem srednjem veku prišlo do spora med Rimom in Bizancem, najdemo v Italiji zapis o tem, kako Bizantinci smrdijo. Za časa prve svetovne vojne je v neki francoski publikaciji povsem resno pisalo o Nemcih, da izločajo več telesnih fekalij kot drugi narodi. Še Ian Fleming v nekem od James Bondov sovjetsko agentko opisuje kot smrdljivo.

Danes vsi zavračamo sovražni govor. Obenem z obtožbo sovražnega govora vztrajno napadamo - svoje sovražnike. Zadeva bi bila smešna, če ne bi bila resna. Nikakor ne uvidimo, da, dokler imamo sovražnike, ne moremo odpraviti sovražnega govora. Če "gradimo sovražnika" in če smo globoko definirani kot njegov antipod ("jaz sem tisti, ki nisem on"), se ne moremo izogniti sovražnim mislim in sovražnim besedam. Biti do zadnje celice ANTI-nekomu, hkrati pa zanj gojiti nekak ljubkovalni govor, se ne izide. Če si zelo ANTI-nekomu, boš o njem govoril sovražno, cinično, naduto, lažnivo.

Asiški frančiškan Gianmaria Polidoro, eden od tihih soakterjev povezovanja med Reaganom in Gorbačovom ter dolgoletni preučevalec vprašanj o miru, v svoji knjigi Civiltà di pace (Civilizacija miru, 2009) predlaga metodologijo za ohranitev in krepitev miru. Šesta od osmih Polidorjevih točk se glasi "preseganje kategorije sovražnika". Zgled je Jezus iz Nazareta, ki je kdaj znal biti oster kritik določenih družbenih in verskih praks, nikakor pa ni sovražil ljudi, ki so te prakse izvajali. Še s križa je odpuščal onim, ki so ga nanj pribili. Apostol Pavel v Pismu Efežanom uči, da je odprava sovraštva krščanstvu bistvena: »Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo.« Frančišek Asiški v duhu odprave kategorije sovražnika celo lopova imenuje "brat lopov", hudobnega volka "brat volk".

Če torej hočemo mir, moramo najprej v svojem srcu in v svoji okolici opraviti "kulturni preobrat", vsled katerega brišemo mentalno kategorijo sovražnika ter slednjega spremenimo v sočloveka. Naloga ni lahka. Videli smo, kako sovražnik sooblikuje naše mišljenje, jezik, naše družbene vezi, kako definira našo "svetlo vas ob temnem gozdu". Zna biti gradnik naše identitete, do mere, da nam postane potreben, celo nujen. Če bomo presegli kategorijo sovražnika, se nam zdi, da se bomo znašli v praznem prostoru, nebranjeni in izpostavljeni, naši idejni in politični sopotniki pa nas bodo imeli za bedake, če ne kar za izdajalce. Toda ali imamo na razpolago kakšno boljšo pot za zrušitev pregrad sovraštva in odpravo sovražnega govora?


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 19. junija 2018 v časopisu Večer.
Foto B.C.: Frančišek Asiški in volk iz Gubbia, kip na otoku Košljun (Krk, HR).



torek, 12. junij 2018

Iskrenost je med




Ko je resnica spet pomembna 

Povsod, kjer se dobro živi in je napredek v medosebnih odnosih, napredek na delovnem mestu, napredek v kulturnih in športnih dosežkih, je na delu resnica. Človek je narejen za resnico, možgani so njegov organ za resnico, srce je njegovo operativno središče za resnico. Življenje v laži je nevzdržno, saj gre proti naravi človeka. Kdor veliko laže ali dolgo živi v laži, zboli na duši, v naslednjem koraku še na telesu.

S tem v zvezi je nadvse zanimiv naš družbeni trenutek. Naenkrat se vse bojujemo proti laži. Vsi bi radi več resnice. Pojav, ki je sprožil to malodane hrepenenje po resnici, je povezan z učinkom interneta, vsenavzočnimi družbenimi omrežji in lažnimi novicami (fake news). Seveda je tudi v boju proti fake news takoj zraven politična manipulacija, saj tekmeci drug drugega obtožujejo proizvodnje lažnih novic, toda nagib je dober. Potem ko se je zdelo, da bodo nekatere povojne filozofije (strukturalizem, postmodernizem, nova gnoza,...) in moderni življenjski slogi (cinična distanca, brezbrižnost, porabniški egoizem,...) odpravili resnico, nas je družbena situacija prisilila, da se znova zavemo, da brez resnice ne pridemo nikamor. Čudno se sliši, vendar se dogaja nekakšna rehabilitacija resnice. Kar je v osnovi dobro.

Ko je resnica spet pomembna; ko jo hočemo, takšno kot je; ko se nam iz srca upira poslušati dvoumne čveke,... vznikne krepost iskrenosti. Iskrenost je najprimernejša krepost, ko gre za resnico. Ko resnica vidno zažari v naši komunikaciji, je na delu iskrenost.


Iskrenost je med brez primesi

Latinska beseda za iskrenega človeka je sincerus. Etimologi si niso docela enotni, od kod izhaja, ampak največkrat in tradicionalno besedo sincerus = iskren povezujejo z medom. Da, z medom, ki ga pridelajo čebele. Takole: sin (brez) + cerus (cera = vosek), dobesedno brez voska.

Že starodavni ljudje so namreč cenili čisti med. Trudili so se s svojo primitivno tehnologijo, da bi iz njega odstrani vosek in morebitne smeti ter v jed ponudili čisto zlato snov. Postopek čiščenja medu ter veselje nad čistim medom je v nadaljnjem koraku postal podoba človeške kakovosti. Človek, ki ni lagal; človek, ki je bil povsem naraven; človek, ki ni imel dvojnih namenov,... je daljne latinske prednike spominjal na sčiščen med, na med brez voska. Če nadaljujemo po tej logiki, lahko rečemo, da so iskrenega človeka zaznavali kot človeka z lastnostmi čistega medu: zdravilen, sladek, vir veselja.

Resnica je včasih težka, včasih boli, včasih škodi našim interesom. Zato smo se brž naučili povedati jo s primesmi (z voskom). Pri tem ne ravnamo vedno narobe. Vsi smo kdaj v položaju, ko je bolje ne povedati vse resnice.

Nekaj primerov. Prijateljevo ženo smo zalotili, da vara svojega moža. Bomo prijatelja takoj poklicali in mu po špijunsko javili, da je varan? Resno bomo premislili in se verjetno odločili za molk – vsaj do primernega trenutka. Nek človek je v bolnici v komi, vmes mu je umrl nekdo od najbližjih. Mu bomo takoj po prebujenju iz kome in ko začne povpraševati po svojem bližnjem povedali žalostno novico? Verjetno ne. Prej se bomo posvetovali z zdravnikom. Tu je še uvidevnost. Nekdo ima določen kompleks, določeno rano (denimo razpad družine, težko otroštvo, odvisnost od tega ali onega,... ). Okolica se nekako »zaroti«, da v njegovi navzočnosti ne odpira direktne teme, ker bi mu to povzročalo bolečino. V pogovor vnese takšne ali drugačne »primesi«, ki blažijo bolečino in se izogibajo konkretni razpravi.

Iskrenost pa je tisti postopek, ko v podajanju resnice odstranjujemo primesi. Bodisi dobronamerne primesi (ampak ne na račun uvidevnosti), zlasti pa zlonamerne primesi (manipulacija, ščuvanje, varanje...). Iskrenost je lepota čiste resnice.


Iskrenost je bližina

Enako kot latinska je zanimiva tudi slovanska etimologija besede iskren. Sorodna je narečni besedi ískrnji, kar pomeni bližnji, izhaja pa iz praslovanskega prislova jь̀zkrь=blizu.

Tudi tu si lahko predstavljamo razvoj pomenov. Najprej so naši daljni slovanski predniki za bližnjega-iskrenega imeli nekoga od svojih: brat, sestra, oče, klan. Nato se je beseda bližnji-iskren začela uporabljati za vsakega, ki je imel lastnosti, kot jih imajo brat, sestra, oče, klan. In ena bistvenih lastnosti bližnjih je prav ta, da ti ne lažejo.

Že etimologija besede potemtakem pove, da je iskrenost je tesno povezana s človeško bližino. Iskrenost ustvarja človeško bližino, je prepoznavni znak človeške bližine, je sad človeške bližine. Povedano obrnjeno: če hočemo porušiti človeško bližino (npr. zakonski odnos), vnesimo v našo medsebojno komunikacijo laž, neiskrenost, dvojnost, poniževalno zafrkavanje. Povedano terapevtsko: če hočemo rehabilitirati človeško bližino (npr. zakonski odnos), se potrudimo za iskrenost.


Skratka, iskrenost je pravilno delovanje resnice

Katekizem katoliške Cerkve (KKC) na več mestih uporablja pridevnik iskren: iskreno iskanje Boga, iskrena pobožnost, iskreni zakonski odnosi,.... V poglavju, kjer razlaga osmo Božjo zapoved, pa o iskrenosti zapiše, nekaj, kar bi moglo biti njena definicija (KKC 2468): »Resnico kot pravilno delovanje in govorjenje imenujemo resnicoljubnost, iskrenost ali odkritost.«

Iskrenost (lat. sinceritas) KKC postavlja v družbo resnicoljubnosti (lat. veracitas) in odkritosti. Družba teh dveh besede pove, da, kdor je iskren, ljubi resnico in govori odkrito. Ljubezen do resnice je njegova notranja krepost, duhovno gonilo; odkrito govorjenje je slog njegove komunikacije.

KKC na tem mestu poda tehtno definicijo, ki bi si jo morali vzeti k srcu: iskrenost je pravilno delovanje resnice in pravilno podajanje resnice. Resnica je, a ta resnica je nemočna, če ni pravilno povedana. Bog je resnica, a v imenu »Boga« lahko tudi ubijamo. Družina je resnica, a v imenu »družine« lahko mož izvaja nasilje nad ženo in otroci. Resnica ne more biti povedana na manipulativen način, ne more biti vsiljena, ne more biti nasilna. Tudi resnica potrebuje »pravilno delovanje in govorjenje« in na tem mestu je nepogrešljiva krepost iskrenosti.

Če se vrnemo na začetek. Danes bi se vsi bojevali proti fake news. To je pohvalno. Želijo si resnice. To je navdihujoče. Toda ali so pripravljeni biti iskreni? Na tej točki mnogi padejo. Tudi njihov bitka proti fake news ima primesi, ima vosek politične računice.

Podobno je v zakonskem odnosu. Vsi bi hoteli odnos, ki resnično deluje in resnično osrečuje. Toda ali so pripravljeni biti iskreni? So pripravljeni na mizo dati kozarec medu brez kančka voska?


* Članek je bil najprej objavljen v reviji Družina in življenja, junija 2018. Foto: B.C..

ponedeljek, 04. junij 2018

Pet točk o volitvah 2018


Kakor sem l. 2014 dan po parlamentarnih volitvah v petih točkah »po blogersko« pokomentiral takratne rezultate (zapis Preprosti kot golobje, previdni kot kače), tako bodi tudi po volitvah l. 2018. Povolilni komentar sem po svoje dolžan tudi zato, ker je prejšnji blog Štajerci in Prekmurci, zašijmo jih! Pojdimo na volitve! zabeležil daleč najvišji obisk med mojimi letošnjimi objavami.

1. Katastrofa nizke volilne udeležbe. Volilna udeležba se je pri Štajercih in Prekmurcih od zadnjih parlamentarnih volitev malenkost popravila (celo v Lendavi, ki pa je še vedno na zadnjem mestu po volilnih okrajih), padla pa je na Dolenjskem in Primorskem. Še vedno smo vsi skupaj pri katastrofalnih 52 %, medtem ko so sosednje demokracije pri 70 % in več. Prav neverjetno je, kako malo se etablirana politika ukvarja s pojavom nizke volilne udeležbe. V igri je upad demokratične participacije in s tem kakovost same demokracije, oni pa takoj le o tem, kako in s kom sestaviti vlado – in vladati. Daj, »lublanska gospoda«, odpelji se že enkrat v Lendavo, povprašaj, razčleni, zakaj tam narod ne hodi na volitve! »Kinder Surpriiiiise!«

2. Janez Janša je zmagal in pika. Veliko je motoviljenja, da bi ublažili dejstvo Janševe zmage. Razumljivo. Delalo se je na tem, da ne zmaga; na volitve se je štartalo z motorjem na antijanšistični pogon; zganjalo se je mitologijo o »velikem hudobcu«; spektakularno se je »najelo« gledališčnika, da je v Grosuplju kot kandidat igral JJ,... v ponedeljek, 4. junija 2018, pa se kljub vsemu zbudimo pod »rumenim soncem na modrem nebu«! Levičarji naj opravijo analizo (s psihoanalizo samega sebe vred – psihoanalitikov imajo v svojih krogih dovolj) ter sestavijo seznam tistih, ki so znova »nabildali« Janeza Janšo, potem ko je ta že plahnel. Začudeni bodo, ko se bodo znašli v družbi z Viktorjem Orbanom. Antijanšizem je voda, v kateri na koncu najbolje plava riba z imenom Janez Janša.

3. Cerkve in vere se tokrat ni potunkalo. Hvala vam, politiki, da niste noreli okrog Cerkve. V kleriških krogih smo pričakovali kakšno za pred volitve tempirano cerkveno afero. Ni je bilo. Bilo je opaziti kakšno srhljivo leninistično geslo s strani skrajnih levičarjev (npr. »splavimo Cerkev« na onem hecnem četrtkovem shodu »proti sovraštvu«), drugače pa dokajšen mir. To je lahko znak dvojega: 1. zrelosti politike, ki spoznava, da ni zato tu, da bi se spopadala z religijo ali da jo uporablja; 2. upada družbene moči Cerkve, ki zato ne temu ne onemu ni več politično zanimiva. Ne vem, kaj naj si o tem drugem mislim. A za Cerkev dobra novica je gotova naslednja: antiklerikalci nimajo (več) dvotretjinske večine in ne bodo mogli spreminjati ustave v škodo svobode veroizpovedi (ter katoliškega šolstva). Aleluja!

4. Je Ljubljana oporišče »rdeče buržoazije«? Naša prestolnica je izobražena, spozna se na jazz in suši hrano, ima višji standard od ostalih mest, dražjo kavo, ima koncentrat najboljši služb v javnem sektorju, tam je bančništvo, tam so najboljši zdravniki in odvetniki,... in je rdeča. Rezultat Levice v mestu ob Ljubljanici je izjemen. Ko sem v prvi polovici osemdesetih hodil na marksistična izobraževanja in bil tudi član centra marksističnih krožkov občin Ptuj in Ormož, nam je nek učitelj marksizma dejal, da »revolucionarnim procesom« poseben problem predstavlja »rdeča buržoazija«. To so bili ljudje na višjih položajih, nadpovprečno izobraženi, z dobrimi plačami, lepimi hišami, ki pa so se imeli za komuniste, so celo bili vodilni med komunisti, a hkrati so bili od delavstva in kmetstva oddaljeni. Asociacija se vklopi sama. Ne sprašujem, če se v Ljubljani leta 2018 dogaja socializem. Ker se ne. Sprašujem tole: Ljubljančani, se vam morebiti dogaja rdeča buržoazija? Pač ni videti, da bi srp (kmetje) in kladivo (delavci) ustoličila Levico kot prvo stranko v vašem mestu.

5. Migracije - preizkus za naslednjo vlado. Morda nove vlade ne bo vodil Janša, morda pa jo vendarle bo. Kakor koli, Slovenija bo morala v naslednjih letih dokončno izbrati jasno in učinkovito strategijo glede migracij. Anti-migrantski nacionalizem je najprej zavržen, nato še neumen – saj so migracije del življenja, delovna sila iskana; no-border politika je najprej neumna, nato še zavržna – saj se začne obračati proti domačinom in njihovi primarni potrebi po varnosti. Najti bo potrebno pot, ki bo zagotovila varnost in bo obenem zelo solidarna; razmišljati bo potrebno lokalno in globalno; imeti bo potrebno pogumno vizijo jutrišnjega sveta, ne da bi izgubili prvine današnjega sveta; vztrajati bo potrebno tako na lastni identiteti kot se plemenititi v dialogu s prišleki. Srednja pot, ki se zdi nemogoča. Toda politika je umetnost nemogočega. Naj se pri migrantski krizi kot taka izkaže!

* Foto B. C.: Dravsko polje, zadaj Boč.