Preseganje kategorije sovražnika

Neprekosljivi M. Night Shyamalan je leta 2004 posnel srhljivko Vas ob gozdu (The Village), film s filozofsko končnico. V upanju, da si ga boste zamudniki že zaradi odlične igralske zasedbe kdaj ogledali, ne bom razlagal razpleta. Razodenem le to, da se film vrti okrog sicer znane teze, da neka skupnost, ki odpravlja zlo iz svoje srede, na koncu, če ne gre drugače, "zgradi" zunanjo hudobno grožnjo, da ostane skupnost. V smislu, če hočemo tvoriti srečno občestvo in se zvesto stiskati drug k drugemu, nas "morajo" obkrožati nedoumljivo zla bitja. Skratka, po Matijevem pravilu: skupnost sovražnika razbija; če pa ga ni, ga naredi.

Pred nekaj leti sem v Sevilli uporabil prevoz s taksijem. Moj taksist je poklical nekega drugega taksista in ga med hudomušnim besedičenjem opsoval z "moro asqueroso", kar pomeni "gnusni Maver (Arabec, musliman)". Preveril sem, če se ta psovka uporablja še kje po južni Španiji, ne le v seviljskih taksijih. In se. Zaradi nje je že prišlo do tožbe. Zanimivo. Sevilla vse od leta 1248 ni pod mavrsko (arabsko) politično nadvlado, pa vendar je za nekatere njene meščane Arabec še vedno pojem za »onega drugega«, za majnvredneža, pojem za grožnjo, za sovražnika.

Nakar se spomnim, da smo si na Dravskem polju tudi pomagali z daljno preteklostjo, ko smo hoteli koga negativizirati. Da je "hudoben kot sultan", smo rekli o kakšnem vaškem prepirljivcu; da bi se drugi bolj bali naših psov, smo slednjim včasih dali ime "Sultan" in "Atila".

Ostanimo pri taksistih. Veliki Umberto Eco – s to zgodbo začne svoj esej Costruire il nemico (Zgraditi sovražnika, 2011) -  je nekoč v New Yorku sedel v taksi. Pakistanski taksist ga je vprašal, od kod je. Ko je dejal, da je iz Italije, ga je taksist vprašal, kdo so sovražniki Italije. Eco je odvrnil, da Italija nima sovražnikov. Pakistanec je vztrajal pri vprašanju, saj ni mogel razumeti, da Italija nima sovražnikov. Češ, kakšen narod pa ste, če nimate sovražnikov. Sovražnik torej kot atribut naroda.

V Shyamalanovem filmu ima mala blažena civilizacija kroničnega sovražnika v obliki nadnaravnih spak, ki živijo v gozdu. Za mojega seviljskega taksista in mnoge novodobne evro-identitarce so kronični sovražniki zahrbtni Arabci ter nenasitni muslimanski zavojevalci. Slednji - glej, glej! - vdirajo v slovensko deželo na isti točki kot pred 500 leti, t.j. čez Kolpo v Belo krajino. Kakšni levičarji bodo ob običajni medijski spremljavi opravili "shod proti sovraštvu", toda svojemu kroničnemu sovražniku, ki je razumljen kot razredni sovražnik, se ne bodo odrekli. Po možnosti ima njihov sovražnik obliko ekonomsko preskrbljenega belega moškega, kulaškega mačista in čevapčič+pivo desničarja, ki za povrh koraka v telovski procesiji.

Kronični sovražnik je vsakomur različen, ima pa enak učinek: ne definira le sebe, definira tudi tebe. Z njim se veliko ukvarjaš. Pred spanjem ga preveriš, kaj "glupega" piše na Twitterju; ko se zbudiš, storiš enako. On je tvoja senca, brez katere, ne veš, kaj si in za kaj bi se v življenju boril. On "mora" obstajati, on je tvoj "nujni sovražnik" (necessary enemy). V Sloveniji imamo tako poleg realnega Kučana in realnega Janše, tudi "nujnega" Kučana in »nujnega« Janšo, ki ju konstruirajo njuni nasprotniki.

Bistveni korak pri konstrukciji sovražnika je njegova demonizacija, njegovo radikalno grdotenje. Metoda grdotenja ima nekaj stalnic. Denimo, sovražnik "smrdi". Umberto Eco se v svojem eseju potrudi s citati od antike do danes pokazati, kako sovražnik vedno znova "smrdi". Kristjani so trdili, da Saraceni smrdijo. Ko je v visokem srednjem veku prišlo do spora med Rimom in Bizancem, najdemo v Italiji zapis o tem, kako Bizantinci smrdijo. Za časa prve svetovne vojne je v neki francoski publikaciji povsem resno pisalo o Nemcih, da izločajo več telesnih fekalij kot drugi narodi. Še Ian Fleming v nekem od James Bondov sovjetsko agentko opisuje kot smrdljivo.

Danes vsi zavračamo sovražni govor. Obenem z obtožbo sovražnega govora vztrajno napadamo - svoje sovražnike. Zadeva bi bila smešna, če ne bi bila resna. Nikakor ne uvidimo, da, dokler imamo sovražnike, ne moremo odpraviti sovražnega govora. Če "gradimo sovražnika" in če smo globoko definirani kot njegov antipod ("jaz sem tisti, ki nisem on"), se ne moremo izogniti sovražnim mislim in sovražnim besedam. Biti do zadnje celice ANTI-nekomu, hkrati pa zanj gojiti nekak ljubkovalni govor, se ne izide. Če si zelo ANTI-nekomu, boš o njem govoril sovražno, cinično, naduto, lažnivo.

Asiški frančiškan Gianmaria Polidoro, eden od tihih soakterjev povezovanja med Reaganom in Gorbačovom ter dolgoletni preučevalec vprašanj o miru, v svoji knjigi Civiltà di pace (Civilizacija miru, 2009) predlaga metodologijo za ohranitev in krepitev miru. Šesta od osmih Polidorjevih točk se glasi "preseganje kategorije sovražnika". Zgled je Jezus iz Nazareta, ki je kdaj znal biti oster kritik določenih družbenih in verskih praks, nikakor pa ni sovražil ljudi, ki so te prakse izvajali. Še s križa je odpuščal onim, ki so ga nanj pribili. Apostol Pavel v Pismu Efežanom uči, da je odprava sovraštva krščanstvu bistvena: »Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo.« Frančišek Asiški v duhu odprave kategorije sovražnika celo lopova imenuje "brat lopov", hudobnega volka "brat volk".

Če torej hočemo mir, moramo najprej v svojem srcu in v svoji okolici opraviti "kulturni preobrat", vsled katerega brišemo mentalno kategorijo sovražnika ter slednjega spremenimo v sočloveka. Naloga ni lahka. Videli smo, kako sovražnik sooblikuje naše mišljenje, jezik, naše družbene vezi, kako definira našo "svetlo vas ob temnem gozdu". Zna biti gradnik naše identitete, do mere, da nam postane potreben, celo nujen. Če bomo presegli kategorijo sovražnika, se nam zdi, da se bomo znašli v praznem prostoru, nebranjeni in izpostavljeni, naši idejni in politični sopotniki pa nas bodo imeli za bedake, če ne kar za izdajalce. Toda ali imamo na razpolago kakšno boljšo pot za zrušitev pregrad sovraštva in odpravo sovražnega govora?


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 19. junija 2018 v časopisu Večer.
Foto B.C.: Frančišek Asiški in volk iz Gubbia, kip na otoku Košljun (Krk, HR).