petek, 20. september 2019

1.000.000 obiskov mojega bloga



5. septembra 2019 je moj blog dočakal 1.000.000 obiskov. Ko sem 6. oktobra 2012 v Milanu, navdušen nad neko pesmico, ki jo je napisal pokojni David Maria Turoldo (link), začel pisati te spletne strani, 1.000.000 obiskov ni bilo ne v namenu, ne v želji, ne v pričakovanju. Sprva sem hotel le obveščati svoje slovenske prijatelje o svoji poti v Španijo in o sobotnem letu, ki sem ga preživel v Madridu.

Kaj naj rečem sedem let kasneje?
Bogu hvala za internet!
Bogu hvala za pametne telefone!

V jeseni leta 1993 sem na rimski Salesiani začel poslušati različna predavanja iz komunikologije. Profesor Franco Lever je takrat dejal, da ni več daleč čas, ko bomo imeli v srajčnih žepih majhno napravico in bomo telefonsko dosegljivi kjerkoli na planetu. »Tehnično si to predstavljati ni več problem. Zaenkrat je še problem predstavljati si stroške take mreže,« je povedal. Študenti in študentke smo ga čudno gledali, a že deset let kasneje se je njegova napoved uresničila. Stroški so padli, mobilni telefon je postal dosegljiv delavskemu razredu. Nadalje je z izumom pametnega telefona z ekrančki na dotik od Leverja prerokovana mobilna napravica »za v srajčni žep« postala del internetnega vsakdanjika.

To navajam, ker iz analize obiskov mojega bloga vidim, da 1.000.000-ti obisk ni le sad svobodnega interneta, temveč je tudi sad mobilnih pametnih telefonov. Dobri 2/3 obiskov strani branenacesti.blogspot.com je namreč opravljenih s pametnega telefona in slaba 1/3 z računalnika.

Bogu hvala torej za svobodni internet in Bogu hvala za pametne telefone.

Bo rekel kdo, da se duhovniku ne spodobi Bogu zahvaljevati za tehnologijo, ki je za povrh dvoumna in ustvarja odvisnost. Odgovoril bom, da se potemtakem tudi apostolu Pavlu ne bi spodobilo Bogu zahvaljevati za cestne in morske povezave, ki jih je vzpostavilo pogansko Rimsko cesarstvo, ali za atenski Areopag, trg, na katerem so lahko vsi prišli do besede. Toda če apostol Pavel ne bi uporabljal cestnih in morskih povezav, češ, »pogansko kraljestvo jih je gradilo, praznim malikom jih je posvetilo«, in če ne bi hotel ali smel govoriti na Areopagu, bi ga slišalo precej manj ljudi. Morda le tisti iz okolice Damaska in Antiohije.

Resnica je ta, da je še vsaka nova komunikacijska tehnologija v zgodovini prej ali slej služila evangeliju, da je bil hitreje in bolje slišan. Kakšna komunikacijska tehnologija (npr. porisane stene, slikani prizori z besedami v balončkih, ki so jih kasneje imenovali strip) je celo nastala z namenom, da bi bil evangelij bolje slišan in razumljen. Tako tudi doživljam svoj blog. Kot priložnost, da je na tej mega-tržnici glasov, ki je internet, slišan tudi glas vernega kristjana.

Moj blog ni komercialen niti v najmanjšem bitu, ki ga sestavlja. Je katoliški, ni pa posebej poduhovljen. Zna biti intelektualno zapleten, a tudi aktivistično prozoren. Ima vrline in ima napake, slednje vključno s slovničnimi. Jaz pišem blog, blog pa mene uči pisati in biti navzoč na virtualni celini.

Kako naprej? Gotovo je pisanje bloga tudi breme. Ne drži, da besedila stresam iz rokava. Vsak zapis zahteva določeno bralno, včasih kar študijsko pripravo. Ker poleg bloga pišem tudi druge zadeve (za tednik Družina, za revijo Cerkev danes, za to ali ono publikacijo, ob tem, da s celjsko Mohorjevo pripravljam nekaj leposlovnega, ...), me ima, da bi manj blogal in se bolj posvetil tiskovinam. Po drugi strani je jasno, da napisano v tiskani publikaciji, ki je za povrh katoliška, torej nekoliko interna, ne seže do vseh, ki so odprti za soočenje in dialog.

Tudi zdravje ni več takšno, kot je bilo pred sedmimi leti. Stres se kot pijavka plazi za aktivno in ažurno pišočim človekom. Pisanje zahteva koncentracijo, koncentraciji godi samota. Na koncu se ti zlahka zgodi, da zaradi dela za virtualne ljudi, ki so tam nekje onkraj ekrančkov in tiskovine, nimaš časa za žive ljudi, ki živijo v hiši zraven tvoje.

Kakor koli bo v prihodnje, hvala vsem, ki me berete. Včasih mi vzame sapo, da kdo od mojih znancev sploh ne ve, da pišem blog. Toda večkrat mi vzame sapo, ko zvem, kdo vse ga v zavetju internetne anonimnosti bere.

torek, 17. september 2019

Vas je strah? Zdaj je čas za demokracijo!

Če država ne zagotavlja varnosti, ji državljan ni dolžan pokorščine 

Kdo je (so)ustvaril Štajersko vardo? Kdo je (so)ustvaril vaške straže v Beli Krajini? Kdo (so)spodbuja nastanek vigilantstva v Kočevju? Odgovor je preprost: država, ko ne vrši ene svoji prvih in osnovnih nalog, ki je zagotavljanje varnosti. Desničarski trgovci s strahom in levičarski zasmehovalci preplašenih ljudi so krivci št. 2. Krivec št. 1 za to, da se nekateri državljani čutijo moralno upravičene odvzeti državi njen monopol nad nasiljem, je operativna oblast.

Poglejmo v zgodovino. Kateri je bil prvi povod za kmečke upore na Slovenskem? Ne, to niso bile previsoke dajatve. Prav prvi povod za upor in prijetje za orožje je bila nezaščitenost slovenskega kmetstva pred turškimi napadalci. O tem piše Josip Gruden v Zgodovini slovenskega naroda:
Prvikrat čujemo o gibanju med kmeti l. 1469, ko so se zbrali podložniki iz Gornjega Štajerskega pri Knittelfeldu in izdali poziv na deželne stanove, naj branijo deželo pred Turki, sicer se jim bodo sami nasproti postavili.

Bogo Grafenauer v delu Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem prav tako izpostavi vlogo turških vpadov kot sprožilcu kmečkih uporov. Med drugim citira zanimivo izjavo iz l. 1474. Takole so dejali predstavniki jeznih kmetov na sestanku deželnih stanov v Volšperku:
Če jih bodo /t.j. oblastniki kmete/ še naprej obremenjevali zaradi turške nevarnosti z novimi nakladami, ne da bi nevarnost odvrnili od njih, bi se morali skušati odškodovati z zadržanjem urbanske pravde.

Evo, andreje šiške je imela Štajerska že v drugi polovici 15. stoletja. Cesar, fevdalna gosposka, stanovi (t.j. država) niso opravili svoje obrambne dolžnosti oz. niso zagotavljali najbolj osnovne varnosti, zato jim je poznosrednjeveški slovenski kmet odrekel poslušnost, se »odškodoval« z neplačevanjem davkov, se do konca spuntal. K varnostnemu vidiku (turško nasilje in plenjenje) se je brž priključil tehten socialni vidik (boj za staro pravdo, obrisi pravičnejše družbene ureditve), toda sprožilec upora je bil varnostni vidik.

Albrecht Duerer: boj med plemiči in kmeti
Je imel poznosrednjeveški kmet prav, ko je v danih razmerah nehal spoštovati zakone in odrekel državi njen monopol nad nasiljem? Da, imel je prav. Ima Andrej Šiško prav, ko iz štajerskih »pubecof« dela para-vojake? Ne, nima prav. Slovenska država v varnostnem smislu vendarle deluje, čeprav mukoma in v kakšnih primerih deficitarno. Slovenske država vendarle, čeprav skozi labirint ovir in pasti, nudi demokratična orodja, preko katerih je moč spregovoriti o sebi in si izboriti svoj prav.


Hrepenenja po diktatorjih opozarjajo: zaradi varnosti smo se sposobni odreči demokraciji

Čemu po Madridu visijo plakati, ki pozivajo diktatorja Francisca Franca, naj vstane od mrtvih in reši Španijo pred korupcijo in političnim kaosom? Čemu ima video spot Diž se Tito na Youtube skoraj 3 milijonov ogledov (kar je precej več kot ima ogledov sporočilno soroden komad Samo da prođe demokratija)? Čemu je mogoče v kakšni obskurni italijanski trgovini kupiti vino s podobo Benita Mussolinija, v slovenskih zahodnokapitalističnih blagovnicah pa od žarometov osvetljeni zeliščni liker Marshal s podobo Josipa Broza Tita ter pivo Komunajzer? Čemu v Italiji in Sloveniji (za razliko od Nemčije) z veliko ležernostjo po stenah kakšnih lokalov in garaž visijo koledarji minulih diktatorjev? Najpogostejši odgovor je, da so nekateri pač ideološko blazni in brez sočutja do žrtev diktatur ter da jih zato ni sram kupiti tovrstnih izdelkov. Sam k temu dodajam nekaj, kar se manj omenja: nekateri častijo diktatorje, ker bi se pod avtoritarno oblastjo počutili enostavno bolj varne.

Preverite pri prvem, za katerega veste, da ima v garaži Titov koledar ali da tanka omenjeni zeliščni liker! Hitro boste zvedeli, »zakaj je bil Tito dober«. Ne bo vam govoril o Titovi komunistični ideologiji, o marksizmu, temveč bo povedal, kako v Titovem času ni bilo balkanskih vojn; kako si po Bosni potoval brez skrbi za osebno varnost; kako si magnati niso upali tako krasti, kot kradejo danes; kako je Jugoslavija v svetu nekaj pomenila; kako je Tito dal socialno državo in zgradil ceste; pa da je Tito bil predvsem posnemanja vreden bonvivan … Iz prve roke vem, da vam bo podobne fraze natrosil tudi italijanski neo-fašist, ko bo razlagal, »zakaj je bil Mussolini dober«. Poglejte zanimivo stran, na kateri so zbrani med sodobnimi Italijani prisotni miti o Mussoliniju, kot jih je popiše Spieglov novinar Hans-Jürgen Schlamp (link
).


Mussolinijevo vino. Nek trgovec iz letovišča Jesolo se je pohvalil,
da na sezono proda 1500 steklenic vina s podobo kakšnega od diktatorjev.
Na kaj nas torej opozarjajo naraščajoča hrepenenja po diktatorjih? Poleg tega, da je določen odstotek ljudi (levih in desnih, vernih in ateistov) pač nagnjen k avtoritarnosti in v družbi težko zaživi brez lika »tiranskega očeta« nekje nad seboj, tudi na to, da smo se zaradi varnosti sposobni odreči svobodi in demokraciji. Demokracija po eni strani promovira svobodo vseh, dovoljuje tudi določena odstopanja in ekstravagantnost, po drugi strani z orodji organov pregona in pravne države obvladuje korupcijo, kriminal in kaos. Če ji to drugo ne gre od rok, tudi prvo izgublja vrednost. Pomanjkanje varnosti je rak, ki ne razžira le države kot varuhinje postavnosti, temveč razžira demokracijo kot način skupnega življenja na nekem prostoru.

Skratka, dvom v demokracijo, ki se dandanašnji širi med ljudmi, ni v prvi vrsti dvom v moč svobode in dvom v metodo dogovornega odločanja, temveč je dvom, da je demokratična ureditev še sposobna zagotavljati varnost (tolpe na ulici, dilerji pred šolami, neobvladljive migracije, zveri iz gozda, ...) in pravičnost (lopov, ki se s pozicije moči roga ljudem, namesto da bi bil v zaporu). Sveta jeza in občutek ogroženosti pri nekaterih (levih in desnih, vernih in ateistih) storita, da bi se bili sposobni odreči demokraciji, zaživeti v diktaturi, le da da bi bilo več reda in varnosti.


Deficit varnosti naj ne ukinja demokracije, temveč naj jo požene k novim dosežkom

Se bomo demokraciji odrekli, ko ima težave z zagotavljanjem varnosti? Ne. Obratno: bolj resno jo bomo vzeli.

Demokracija je namreč velika pridobitev in visoka vrednota. Ima napake, vendar je največ, kar smo ljudje kot politična bitja zmožni. Demokracija je način sožitja različnih ljudi, je oblika komunitarnosti. V demokraciji pride do izraza človek kot bitje besede, pogovora. Demokracija je namreč praksa besede, polemike, dogovora, popuščanja, preseganja konfliktov. Če danes kdo krivi demokracijo za deficit varnosti in pravičnosti, drug prepeva »samo da mine demokracija«, tretji pa riše antidemokratične zločince na steklenice alkoholnih pijač, še ne pomeni, da je demokracija fuč in da se je potrebno po puntarsko vrniti v neko drugo družbeno ureditev.

Adela Cortina, spoštovana španska premišljevalka demokracije, od katere se vedno rad učim, je pred tremi leti za El País napisala kolumno Čemu služi demokracija (link). Cortina opaža, da se v negotovih časih krepi dvom v demokracijo. Med ljudmi se pojavlja naveličanost nad vedno istimi političnimi igricami, ki postanejo sinonim za demokracijo, pri kom se zbuja želja po trdi roki. Toda trda roka postavlja zakone od zgoraj, medtem ko je bistvo demokracije, da so ljudje na nek način avtorji zakonov, ki se jih držijo. Ljudje bi se zato z opcijo za avtoritarni režim odrekli svoji naravni sposobnosti za pogajanje in dogovarjanje. 

Potrebno je gledati drugače: kriza je priložnost. Smoter kriznih časov je, da demokracijo poživijo, ne pa, da jo ukinejo. Demokracija je namreč močna ravno v tem, da iz negotovih stanj in konfliktov skozi proces soočanja in dialoga ustvarja dobre politične rešitve in novo kakovost sobivanja. Adela Cortina zato sredi krize poziva k novim in boljšim demokratičnim procesom, v katerih naj se bolj posluša glas različnih skupin.

V Sloveniji smo na robu velikih socialnih, ekonomskih in okoljskih sprememb. Zdi se, da sedanja demokratična praksa (reprezentativna demokracija s političnimi strankami v ospredju in močnimi klikami v ozadju) ni kos izzivom. Mnogi imajo občutek, da niso slišani, nekatere je strah, nekateri se ne počutijo varne, kakšni bi hoteli, da »Goli otok spet deluje«, kakšni po gozdovih kolektivno vadijo borilne veščine. Vsem tem je potrebno posredovati jasno sporočilo: Bodisi nemočno ždenje v kotu bodisi puntarsko brušenje kose nista na mestu. Če kdaj, je zdaj čas za demokracijo!

"Če hočeš biti dober državljan, moraš imeti dobro srce, se pravi,
moraš biti sposoben spoštovati vrednote, gojiti sočutje, argumentirati."
Adela Cortina

sreda, 04. september 2019

Vegeterijanstvo med duhom in mesom (2009)




Preveč mesa
ali Zakaj je vegeterijanstvo dobro 

Po stoletnih pogojih in tradicijah Slovenci nismo mesojedi narod. Še pred 40-imi leti smo na štajerskem podeželju jedli meso v nedeljo in za praznik ter le tu in tam med tednom - odvisno od težavnosti dela. Kot otrok si najčešče rasel ob krompirjevih juhah in podobnih jedeh. Mesa si se seveda veselil bolj kot krompirja, toda vedel si, da ga pač ni vsak dan na mizi. Iz tega nisi delal problemov.

Ker meso ni bila vsakodnevna jed, je bila tudi njegova praznično obredna vrednost zelo visoka. Cel postni čas si na primer po glavi sukal podobe klobas in šunke, v katere boš zagrizel na velikonočno jutro. Kakor si se učil čakati mesa, tako si se tudi vzgajal v potrpežljivosti in nekako sam po sebi rasel v okvirih krščanske duhovnosti hrepenenja po nebesih.

Nakar nastopita tehnični napredek in potrošniška družba. V borih desetih letih smo na vas dobili asfalt, traktorje, televizorje in hladilnike. Podirali smo stare koče in na njihovih mestih zgradili “ogromnjače iz slovenskega arhitekturnega zverinjaka”, kot je svoj čas te velike kockaste hiše, ki so uničile slovensko krajino, poimenoval nek arhitekt. Pikro povedano: razvpiti kompleks kranjskih hlapcev smo šele ob koncu 70-ih prejšnjega stoletja začeli prav zdraviti. Končno smo prebivali v velikih hišah in vsak dan jedli meso! Meso se je začelo pojavljati v novih in novih oblikah. Nekoč praznične koline je zamenjala produkcija mesnih izdelkov.

A kmalu se zgodi zasuk. Lačni več nismo, a zdaj nas tepe holesterol. Za mnoge meso postane nezdravo oziroma skupni imenovalec nezdrave prehrane. Vegeterijanstvo, ki se razmahne nekako s prihodom demokracije, opozarja na izgubo ravnotežja v prehrani, ki hočeš ali nočeš pomeni tudi izgubo duhovnega ravnotežja. S tega vidika je dobrodošlo, saj zna biti preroško kritično do sodobnega vulgarnega materializma, katerega simbol je ravno mesno obilje.


Vegeterijanstvo kot askeza
ali Ko vegeterijanec pravi, da je središče vsega Bog

Vendar vegeterijanstvo kot del krščanske askeze obstaja vse, odkar so se začeli nekateri ljudje posvečati kontemplativnemu življenju. Od puščavskih očetov do modernih molitvenih skupnosti srečujemo nauke in prakse, ki izključujejo meso.

Zlasti danes je nujno poudariti, da je krščansko vegeterijanstvo asketsko. Ni ideološko (boj za sožitje človeka in živali), ni ezoterično (boj za nove dimenzije duha in telesa), ni narcisoidno (boj za vitko postavo), temveč je asketsko. Se pravi, je v skladu s tisto starodavno duhovno prakso, ki ji pravimo post.

Post ni sam sebi namen. Je tehnika in dinamika, ki pomaga v duhovni rasti. S postom krotimo primarno biološko potrebo po prehrani. S tem ustvarjamo nadzor nad nagonskim človekom in ukinjamo motnjo v pogovoru z Bogom. Post nas uči, da je Bog prvi. Uči nas zaupanja in zbrane molitve.

Post je lahko različnih tipov in različnih intenzivnosti. Lahko se odpovemo močni hrani za nekaj časa (mesu ob petkih), lahko se odpovemo določeni prehrani za dalj časa, lahko se odpovemo določeni prehrani za vse življenje (meniško vegeterijanstvo). Pomembno je, da vse to delamo Bogu na čast.

Edino v okviru posta vegeterijanstvo razumemo kot duhovno vegeterijanstvo.

To ne pomeni, da je lahko kristjan vegeterijanec le iz asketskih razlogov. Mesu se lahko odpove tudi iz zdravstvenih razlogov, iz razlogov vesti (ne ubijati živali) ali preprosto zaradi okusa. V tem je svoboden in ne greši. Nikakor pa ne sme svojemu vegeterijanstvu pristavljati pomenov, ki ga lahko popeljejo iz okolja krščanskega duhovnega izročilo.


Faunofilo vegeterijanstvo
ali Ko vegeterijanec predvsem spoštuje živali

Svetopisemsko izročilo ne nagovarja k vegeterijanstvu iz moralnih razlogov. Ubijati živali in jesti njih meso je dovoljeno. V Genezi je gospostvo človeka nad živalmi jasno postavljeno, v kasnejšem razvoju starozavezne religije pa dobi meso celo visoko obredno vrednost, ki se prenese v Novo zavezo in krščanstvo preko simbola Božjega jagnjeta. Drugače tudi ni moglo biti, saj so starozavezni očaki bili živinorejci.

V svetopisemskem izročilu nimamo religiozno nečistih živali, čeprav biblijski človek ne je vsega vsepovprek. Vzporedno s tem tudi ni svetih živali. V Novi zavezi je posebej poudarjeno, da so čiste vse jedi in da je religiozna čistost stvar človekove vesti ne pa takih ali drugačnih lastnosti neke snovi (prim. Mr 7,14-23).

Kljub temu se danes tudi med kristjani pojavlja vegeterijanstvo iz moralnih razlogov. Marsikdo reče, da ne je mesa, ker noče sodelovati pri ubijanju živih bitij. Oporeka verigi prehranjevanja, na vrhu katere sedi mesojedi človek. Včasih to dodatno podkrepi z argumentom, da so mesojeda bitja bolj agresivna od rastlinojedih. S tem ko ne ješ mesa, pravi, zbijaš agresivnost v sebi in sploh zmanjšuješ družbeno destruktivnost.

Tako čutenje in mišljenje je odraz povečane zavesti sodobnega človeka o sožitju človeka in narave, zavesti o kozmični vsepovezanosti. In je kritičen odgovor na industrijsko družbo, ki je posegla v kozmos kratkovidno, koristoljubno in grobo. Četudi nima jasno določljivih svetopisemskih temeljev, je faunofilo vegeterijanstvo lahko v svetopisemskem duhu spoštljivega razmerja med človekom in stvarstvom.

Smo v občutljivem polju vesti, zato Cerkev tako držo dopušča, podobno kot dopušča držo pacifistov, ki nočejo prijeti za orožje. Opozoriti pa je treba, da se v tovrstna razmišljanja z lahkoto pritepejo newagerske ideje o edini energiji, ki prepreda vse in vsakogar, človeka, kamen in žival. Kar pa je že panteizem.


Narcisoidno vegeterijanstvo
ali Ko je vegeterijanec tiho prepričan, da je središče vesolja on sam

Ker v porabniški družbi ni meje požrešnosti po mesu, tu ni meje obsedenosti z zdravo prehrano, katerega podsistem je vegeterijanstvo za množice.

Povezanost obeh pojavov (obilje mesa / vegeterijanski trend) dobro razumejo trgovci. Na primer trgovska veriga Tuš, ki je to poletje vrtela reklamo, kako na pikniku razsipavajo z mesom (“Če je pa tako pocen!”), nam istočasno ponuja revijo Nasmeh z množico nasvetov za zdravo prehrano, med katerimi načelujejo oni o sadju in zelenjavi. Zakaj lahko trgovci tako uspešno zagrabijo oba ekstrema – prenažiranje z mesom in odklon od mesa? Zato ker sta tako požrešnost kot hujšanje lahko izraz iste človekove usmerjenosti nase. Požrešnež se baše s čevapčiči, gospa na hujšanju pa z idealizirano samopodobo. Oba sta premočno usmerjena v lastno blagostanje. Zato sta oba duhovno vse bolj slepa, kar ju med drugim naredi ranljiva pred trgovskim propagandnim strojem.

Nemalo dandanašnjega vegeterijanstva je tovrstnega, se pravi narcisoidnega tipa. Upamo si celo reči, da ideološka ali religiozna razlaga velikokrat pride potem, ko smo se na tiho odločili, da bomo za vsako ceno lepši.

Diktat, kakšna naj bo idealna postava, prihaja iz sveta visoke mode in posvetnega filmsko-glasbenega glamurja. Diktat je tako močan in dobro organiziran, da bi lahko govorili o diktaturi, ki zasužnjuje. Cela mnoštva najstnic (in najstnicam podobnih odraslih žensk) se na ukaz te tihe diktature poganjajo za prividom postavnosti in lepote. Vegeterijanstvo kot oblika hujšanja v tem okolju velikokrat postane oblika samozatiranja in končni rezultat takega početja so depresivne suhice.

S tem v zvezi lahko pohvalimo akcijo kozmetičnega koncerna Dove, ki je v zadnjem letu v nasprotju z trendi ostale lepotne industrije na svoje plakate postavil ženske normalnih oblin in barv.


Ezoterično vegeterijanstvo
ali Ko vegeterijanec pravi, da prehaja na višjo stopnjo zavedanja

Kakor razmah porabniškega mesožertsva pomeni zmago materije nad duhom, tako tudi vrnitev mnogih k nemesni in rastlinski prehrani pomeni premik k duhovnosti. To vidimo pri mnogih oblikah sodobnega vegeterijanstva. Večina jih je že uvodoma (ali pa naknadno) duhovno motiviranih. Toda pozor! Tu ni krščanske askeze. Tu ni klasičnega posta. Tu ni tehnike, ki pomaga v pogovoru z Bogom. Duhovna motivacija za vegeterijanstvo v večini primerih prihaja iz velikega in raznolikega polja, ki mu pravimo New Age – nova doba.

Nova doba je pravzaprav stara doba. V antiki smo poznali gnozo, ki jo danes novodobci le obnavljajo in nadgrajujejo. Gnoza pomeni znanje, zavedanje o višjih in skrivnih resnicah. K odrešilnemu znanju so pripuščeni le nekateri. Skozi skrivno znanje in skrivno prakso postajajo vedno manj materialni in vedno bolj duhovni. Gre za mehanizem reševanja duše iz spon mesa.

Znanje o odrešitvi vsebuje tudi raznovrstne nauke o pravilni prehrani. Ker se odrešitev za razliko od stare elitne gnoze v popularnem newage-u vse bolj krči na dobro počutje, je vloga prehrane toliko večja. Na ezoteričnih sejmih nam danes prodajajo skrajne vegeterijanske recepte, naletimo pa tudi na fantastične nauke, češ da je mogoče živeti samo od vode ali celo samo od svetlobe.

Škodljivost ezoteričnega vegeterijanstva je na dlani. Po eni strani se v tovrstnih ponudbah tihotapijo znanstveno nepreverjeni načini prehranjevanja, ki lahko škodijo organizmu, po drugi pa je duhovnost še enkrat krinka za poveličevanje lastnega ega. Končni cilj naprezanja namreč ni nič drugega kot človek sam. Višja stopnja zavedanja na koncu ni nič drugega kot njegova “čudovita” samota, njegova samozagledanost.

Kot pri porabniškem narcisoidnem vegeterijanstvu, smo tudi v ezoteriki največkrat v službi ega. Svetopisemsko povedano so takšne prakse “mesenost”. Paradoks je ta: duhovno vegeterijanstvo, ki na oltar postavlja človeka, pozablja pa na Boga, je mesenost, je meseno vegeterijanstvo.


* Tekst je v lektorirani obliki bil objavljen l. 2009 v reviji za duhovnost Božje okolje. Po desetih letih bi dodal še poglavje o političnem vegeterijanstvu (vege-socializem kot podzvrst eko-socializma), drugače smo l. 2019 več ali manj tam, kjer smo bili l. 2009. Foto B.C..

ponedeljek, 02. september 2019

Cestnik črnosrajčnik, Cestnik parazit


Dandanašnji je v Sloveniji tako, da so normalni dogodki več vredni kot dogodki s presežki. In en tak normalen dogodek je bila okrogla miza o pohlepu, ki jo je 29. avgusta pripravila založba Goga na novomeškem Glavnem trgu, o njej pa poročal tudi Val 202 (link). Okroglo mizo je vodil Samo Rugelj, gostje smo bili trije: evrokomisarka Violeta Bulc, pisatelj Miha Mazzini in moja malenkost.

Pri nas so normalni dogodki več vredni kot dogodki s presežki, ker smo politično in idejno pretirano polarizirana družba. Iz normalne različnosti delamo nenormalno razdeljenost, iz normalne tekme interesov delamo nenormalno psihološko stanje državljanske vojne. Nenormalnost postane dominantna do mere, da je normalnost videna kot deviacija in kot grožnja. 

***

Pristaši nenormalnosti se ob normalnem dogodku malodane zgrozijo. Čutijo se dolžne alarmirati okolico.

Zlasti če je vpleten duhovniški lik. To je lik, ki že zaradi svoje simbolne in zgodovinske valence hočeš ali nočeš vznemirja. Ne vem, kako je bilo z Bulčevo in Mazzinijem, jaz sem na Twitterju izpod tvita, ki je vabil k poslušanju posnetka na Valu 202, hitro fasal klofuto z leve in klofuto z desne.

Tviteraš z leve: »Ko razmišljajo črnosrajčniki, ugasnite radio.«
Tviteraš z desne: »Saj /Cestnik/ dobi socialko iz proračuna, brez da bi kaj delal.«

Za levega sem že zato, ker sem duhovnik, fašist (oz. klerofašist), ki ne sme imeti pravice do govora, sploh ne na javnem radiu. Za desnega sem očitno brezdelnež in parazit, ki ga država futra, ko mu krije socialne in zdravstvene prispevke.

Priznam, v obeh primerih me je pogrelo, da bi prenapetežema pariral in kaj bolj osebnega poargumentiral (1. da nisem fašist in obtožba črnosrajčništva grdo žali mojo rodbino; da sem potomec ptujskih mož, ki so že pred 2. svetovno vojno delovali protinacistično; da je Gestapo mojega starega očeta zaprl in mučil ... 2. da mi država ne plačuje prispevkov, ampak po volji pokojnega Drnovška le del slednjih; da nisem brezdelnež, saj sem v 16 letih župnikovanja med drugim vodil obnovo devetih spomeniško zaščitenih streh; da ob tem v veselje mnogih pišem bloge, od blogerstva pa ne dobim niti centa in ga tudi ne pričakujem ...), a sem raje ugasnil Twitter.

Kajti če se greš zagovarjat pred prenapeteža, ki je iz nenormalnosti naredil normo, ga povrh vsega priznavaš za sodnika. Odrejaš mu mesto nad seboj. Tega pa si njegova popadljiva drža ne zasluži. Jezus je pred svojimi sodniki, zlasti pred samovšečnim in spektakla željnim Herodom, molčal.

Poleg tega je nevarno, da prenapeteževa nenormalna norma tudi v tvojih normalnih očeh sčasoma postane norma. Zato, ker si normalen in se na normalnih dogodkih meniš z normalnimi ljudmi, se lahko ob tolikem laježu nenormalnežev začneš počutiti čudnega, v nadaljnjem obdelovalnem procesu celo krivega.

***

Ker se napadi name na spletu več ali manj redni, poskušam razumeti 8. blagor iz Matejevega evangelija: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« 

S tem, da blagor korigiram na nekoliko »nepobožen« način. Za to, da o meni lažejo in me blatijo, poskušam pridobiti kakšno zadoščenje že na zemlji. Naj jih naštejem.

Blagor je, če lažejo o tebi, saj ti pomagajo na notranji poti do resnice o tebi. Če bi te hvalili in se ti prilizovali, ti pa bi se tega veselil kot majhen psiček gospodarjevega božanja, bi te duhovno deformirali do neprepoznavnosti – izgubil bi stik sam s seboj.

Dobro je, da te napadajo nacionalistični ultra-desničarji. Napadi nate kot katoliškega duhovnika so koristni, saj pomagajo do zbistritve pozicij. Ultra-nacionalizem je namreč poganski in se samo taktično dela lepega do krščanstva.

Blagor je, ko levičarji zahtevajo ugasnjene radie, ko ti govoriš. Saj to pomeni, da tvoja beseda neko težo v tej družbi vendarle ima. V čast ti je, da se v bipolarno nenormalnost instalirani ljudje ob tvoji besedi počutijo neprijetno.

Blagor je, če te tepejo z leve in desne, saj tako ostaneš na sredini. Če bi te tepli samo z ene strani, bi te lahko že po fizikalnih zakonih odneslo povsem na drugo stran.



* Foto B.C.