ponedeljek, 19. november 2018

Novomeški misijon - odlomki iz pridig

V Novem mestu poteka od 16. do 25. novembra 2018 mestni misijon z naslovom Jezus, daj mi žive vode! Podajam nekaj citatov iz mojih dosedanjih pridig na tem misijonu. Razvrščeni so po naslovih misijonskih dni.
Vabljeni na spletno stran misijona: http://misijon-nm2018.rkc.si/


------------

II. Marija – izvir veselja


Če vam rečem, da obstaja pobožnost k Mariji Žalostni Materi Božji, boste takoj potrdili. Takoj boste vedeli povedati o Mariji Sedem žalosti. Če vam povem, da obstaja tudi srednjeveško izročilo in pobožnost k Mariji Sedem radosti, boste rekli: »A res?«

*

Zdi se nam, da je pravi kristjan tisti, ki je resen, zelo resen, žalosten. Vedno malenkost pobit in strt. Če ga takega vidimo v cerkvi, nam deluje pobožno. Če nekoga v cerkvi vidimo nasmejanega, bomo pomislili, da je raztresen, morda pijan, sumljiv na bo, celo nespoštljiv do Boga bo deloval. Od kdaj tako nezaupanje v veselje? Od kdaj je veselje v območju svetega sumljivo?

*

Marijo litanije imenujejo »začetek našega veselja«. To pa zato, ker je naše veselje Kristus, ona pa je od vsega začetka sodelovala, da je Kristus prišel med nas. Toda Marijin naziv »začetek našega veselja« ne velja zgolj za nazaj. Ona je vselej, tudi danes, »začetek našega veselja«. Se hočete prepričati, da je Marija »začetek«, ki vedno deluje? Denimo: težko verujete? Pokličite takoj na začetku svoje nevere Njo! Ne morete odpustiti? Pokličite sredi svojega neodpuščanja najprej Njo! Bi radi odpravili svojo grdo navado preklinjanja? Vsakič ko vas zasrbi jezik, izrecite Marijino ime! Boste videli, kak hitro bo prišla, kako hitro bo začetek vašega veselja.


III. Vstajenje – izvir nepremagljivega upanja

Vrtavko poznamo. Igrača, ki se vrti na eni točki. Če jo v tisti točki zamezimo, pade. Če je krščanska vera vrtavka, je Kristusovo vstajenje točka, na kateri se vrti. Če ni Kristusovega vstajenja, pade cela zgradba krščanske vere. Sam apostol Pavel pravi: »Če pa Kristus ni vstal, je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera.«

*

Kristjani smo otroci vstajenja. Vsa naša duhovnost je velikonočna duhovnost. Res je, da je naš osrednji simbol križ in na križu umirajoči Bog, vendar je tudi res, da je ta križ vstajenjski križ. Če Kristus ne bi vstal od mrtvih, mi tudi križa ne bi častili.

*

Prvega novembra nikakor in nikdar ne imenujmo »dan mrtvih«! Tako ga imenujejo oni, ki nimajo upanja na posmrtno življenje.

*

Pazimo se vzhodnjaških vplivov. Ni jih malo. Mnogi, tudi kristjani, se danes spogledujejo z vero v reinkarnacijo. Kdor veruje v reinkarnacijo, zanika Kristusa. Kristus ni šel na križ in vstal od mrtvih, da bi se mi še enkrat in v nekem drugem telesu ponovili. Kristus je šel na križ in vstal od mrtvih, da bi mi prišli k Njemu. Za Kristusa smo enkratni in neponovljivi.


IV. Krst in birma – izvir prerojenja v Duhu

Krst je poleg sv. maše tisti zakrament, ki ga Jezus izrecno naroči in tudi pove, kako naj ga obhajamo. Pri krstu človeka oblijemo z vodo ali ga vanjo potopimo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Človek se prerodi v božjega otroka in postane član Kristusove Cerkve.

*

Pred krstom se zgodi dvoje. Oznanjevanja evangelija in spreobrnjenje. Toda mi krščujemo dojenčke. Ali dojenček posluša evangelijsko oznanilo, ga razume in veruje vanj? Ne. Ali se dojenček spreobrne od zla tega sveta? Ne. Je pač dojenček. Kje sta torej spreobrnjenje in osebna vera? Pri starših in botrih. Krst dojenčka je obenem praznik vere in spreobrnjenja staršev in botrov.

*

Pri mlajših generacijah katoličanov prihaja v modo, da rečejo, češ otroka ne bomo dali krstiti, češ naj se otrok za vero sam odloči, ko bo večji. To je kapitulacija vere. Bolj pošteno od takih staršev bi bilo, če bi rekli, da enostavno nimajo dovolj vere in poguma, da bi krstili svojega otroka. Ta »naj se sam odloči, ko bo večji« je izgovor in neodgovoren prenos lastne odgovornosti na otroka.

*

Čeprav po sv. birmi mnogi najstniki odidejo iz življenja Cerkve, nikakor ne bomo dvomili v dotični zakrament. Sveti Duh v svoj zakrament ni dvomil, ko je prišel. Svetemu Duhu ni žal, da je napolnil birmančevo dušo. Sveti Duh deluje, četudi se bo to bolj izrazito videlo čez dvajset ali trideset let.

torek, 13. november 2018

Ker je na Slovenskem najpogostejši priimek Novak



Zastavim majhen varnostni ukrep zoper lokalne lopove ...

Frankolovska fara pred nekaj leti. Ponedeljek zjutraj. Hribovska vasica, »hiše razpršene, kot jata plahih jerebic« (po Šifrerjevi Gorski roži). Ena hiška stoji posebej vstran od drugih, s treh strani obdana z gozdom. Gospa, ki v njej živi sama, se odpravi v dolino na sveto mašo za pokojnega moža. Peljejo jo sosedje. Pri maši so tudi sosedje. Po deveti uri se vrnejo. Obe hiši, vdovina in sosednja, sta oropani.

Jasno je, da so roparji čakali v gozdu, da se hiši izpraznita. Jasno je, da so vedeli, za koga je na tisti ponedeljek zjutraj maša in kdo bo šel v cerkev. Verjetno je, da so informacijo dobili od župnijskih oznanil, ki so od sobote popoldan visele pred cerkvijo in na spletu. Verjetno je, da so roparji bili domačini, ki berejo oznanila.

Frankolovska fara mesec dni nazaj. Serija vlomov in ropov. Spet oropana hiša v času, ko so domači šli k sv. maši, v sosednjo faro sicer. Iz preventive neham objavljati oznanila na Facebooku in to na istem FB sporočim
Zaradi pogostih vlomov in ropov po frankolovski fari za nekaj časa ne bomo dajali oznanil na Facebook.


Proti-migrantska straža je venomer budna …

Doživim kaj? Na FB doživim posmeh. Verjeli ali ne, name se spravijo oni, ki so proti migrantom. Če strnem: Tu maš zdaj, Cestnik, kaj pa ščitiš migrante!




Kaj imamo? Tole:
Prvič. V varnostno zgodbo iz naših hribov, v kateri je zelo malo verjetno, da nastopajo migranti, vključijo migrante. Migrant je pri nekaterih že demoniziran in postaja krivec za vse. Podobno kot so kristjani v času antike bili krivi za miši na polju ali za poraz rimskih legij v barbarskih gozdovih. 
Drugič. Neznačajnost na kvadrat! Ne skrivajo posmeha, skoraj privoščljivi so, češ naj te ropajo, ko si jim pa naklonjen.
Tretjič. Vidim, kako prav sem imel, ko sem kdaj kaj ostrega napisal in rekel na račun anti-migrantske histerije.


Čeprav nisem v pro-migrantski stranki ...

Fašem jih, čeprav ne spadam v pro-migrantsko stranko. Ne nasedam utopiji odprtih meja; ta mi je sumljiva, tvegana, neumna. Menim, da pro-migrantska elita ni sposobna opravljati z muti-kulti mašino, tudi ker je nagnjena k nespoštovanju in podcenjevanju religioznosti, zdajšnje migracije pa imajo dokajšen religiozen naboj. Menim še, da je pro-migrantska elita s svojimi manipulativnimi pristopi ena glavnih krivk za anti-migrantsko histerijo. Menim, da marksizem na migrantih zdravi svojo frustracijo, potem ko se je klasični zahodni delavski razred v kapitalizmu začel počutiti prav dobro. 

Migranti iz tretjega sveta kot novi nosilci proletarskega mesijanizma? Ne, hvala. Dvoumen in enosmeren Marakeški sporazum? Ne, hvala. Piškavi kozmopolitizem, ki živi le, če taca po narodni biti in se norčuje iz slovenske zastave? Ne, hvala. Ne, ne spadam v pro-migrantsko stranko. 

Toda tudi v anti-migrantsko stranko ne vstopim.


Ker je na Slovenskem najpogostejši priimek Novak ...

Na Slovenskem smo praktično vsi sad migracij, bližnjih ali daljnih. Čemu neki je naš najpogostejši priimek Novak, ki pomeni nov, novodošel, prišlek? Na dlani je, da so migracije naravni del življenja posameznikov in narodov. Da so migracije izraz človekovega hrepenenja po sreči, po edinosti, po solidarnosti, pravi tudi uradni cerkveni nauk (prim. dokument Kristusova ljubezen do migrantov). Poleg tega je ena najstarejših bibličnih in civilizacijskih zapovedi zapoved gostoljubnosti: sprejeti tujca, pomagati tujcu. Če Abraham pri Mamrejevih hrastih ne bi izkazal gostoljubnosti trem skrivnostnim tujcem, ga Bog ne bi obdaril s potomstvom (prim. 1 Mz 18). Seveda, ko pa migracijo povzroči vojna, se pravi, ko smo priča beguncem, ne sme biti nobenega dvoma, da jim ne bi nudili takojšnje zaščite.

Ostro se distanciram od rasističnih pokvek, ki zlorabijo domoljubje za pljuvanje po drugih rasah in kulturah; odstopim, kolikor morem, od slikanja vseh migrantov kot ljudi s hudičevskimi nakanami … in jih temu primerno fašem. Če bi zbral psovke na moj račun, bi jih bilo za celo litanijo. A »podplat je koža čez in čez postala« (po Prešernu). 


Nagon je to, ne misel  

Kljub temu me je nivo gajžlanja, ki se mi je primeril s sporočilom, da na FB ne bom več objavljal farnih oznanil, šokiral. Ne zaradi dikcije, ki v resnici ni brutalna, temveč zaradi brutalne miselnosti, ki je nje greda. Pravzaprav je vprašanje, če smem uporabiti besedo »misel-nost«. Gre pri takih obračunih še za misel? Nismo v polju nagona?

Ko bom naslednjič na FB objavil, da sem imel gumidefekt, bodo spet krivi migranti? Bo šlo samookronanim varuhom slovenstva spet na smeh?


Foto: Ervin Matevžič, podružnica Sv. Trojice na Gojki nad Frankolovim.

torek, 06. november 2018

Bog je – svetniki so dokaz



Za nami je še eno oratorijsko poletje. Letos je bilo prav posebno, saj smo se igrali Indijance, to, kar otroke vedno veseli, odrasle pa nostalgično vrača v čas pravljic. Toda na oratoriju smo se šli Indijance v spremstvu s Friderikom Baragom, duhovnikom, škofom, misijonarjem, svetniškim človekom. Pravzaprav smo bili Indijanci, ki jim je on prinašal evangelij. Prinašal pa ga je predvsem s svojim zgledom, s svojo svetostjo.

Videli smo, kako so otroci požirali Baragov lik in njegovo zgodbo. Videli smo, ne samo, kako otroke privlačijo zgodbe od daljnih deželah in ljudstvih, pač pa tudi, kako jih privlači zgodba o svetosti. Privlači in izziva, izziva in privlači. Kdo od nas bi kar na ulici dal svoje čevlje nekomu, ki jih nima? Kdo od nas bi pustil udobno življenje višjega srednjega sloja in šel živet v divjino med reveže? Kdo od nas bi gazil kilometre in kilometre sneg, da pride do bližnjega, ki mu morda niti ne bo izkazal gostoljubja? In kdo bi ob vseh teh dejavnosti še vedno bil vztrajen in globok molivec? Kdo od nas je svetnik?

Svetniška zgodba ne potrebuje veliko dodatnih razčlemb, opomb. Dovolj je, da je povedana, in že govori o Bogu. Svetnik je živa Božja ikona in odprto Božje pismo. Svetnik dokazuje, da Bog je. V času, ko so učimo nove evangelizacije, je to imeti pred očmi zelo pomembno. Povem ti zgodbo o Emi Krški, ti pa presodi, ali Bog je. Povem ti zgodbo o Emi Krški, ti pa se navduši nad Božjim evangelijem, ki preobraža družbo. In obratno. Odvzemi Emi Krški Boga – kaj ostane?

Pomembneje kot to, da imamo v Cerkvi močne medije, takšne ali drugačne ustanove, takšne ali drugačne vzvode delovanja v družbi, je, da imamo blažene in svetnike. Ti so potrdilo, da je Bog tu in da deluje; zagotovilo, da smo na pravi poti; oni po tiho evangelizirajo naše najbolj oddaljene sorojake. Posebno mistično poslanstvo med svetniki pa imajo mučenci. Mučenci stojijo in umirajo na najbolj dramatičnem stičišču dobrega in zla, njihova žrtev je zdravilo, ki iz tega stičišča teče in ozdravlja vse nas, tudi mučitelje.

Cerkev bo zato vedno imela posebno pastoralno in molitveno poslanstvo, ki je prepoznati svetnike svojega časa, se potruditi, da jih spozna in časti širši krog. K temu poslanstvu spadajo tudi včasih naporni, včasih silno počasni in zapleteni postopki razglasitve nekoga za blaženega in svetnika. Verujoči smo dolžni ljudi, ki jim je Cerkev naložila skrb, da »nekoga spravijo na oltar«, podpirati in jim pomagati. Predvsem pa moliti in se priporočati našim svetniškim kandidatom, saj niso le pravilno napisani papirji tisto, kar jih bo nekega dne postavilo pred nas kot žive dokaze o Bogu.

---------

Naši rojaki oz. s slovensko deželo tesno povezani Božji služabniki v postopku za beatifikacijo

Povzemam spisek procesov za beatifikacijo, ki ga je v zadnji številki revije Cerkev danes (5/2018) v članku 
Slovenci še vedno nimamo »čisto svojega« svetnika
 podal profesor France M. Dolinar, vodja Nadškofijskega arhiva v Ljubljani. Razporejeni so po letnici začetka procesa:
  • 1926: Anton Martin Slomšek (1800–1862), škof, 1999 razglašen za blaženega;
  • 1952: Frančišek Bonifacio (1912–1946), duhovnik, mučenec, doma iz Kopra, 2008 v Trstu razglašen za blaženega;
  • 1956: Friderik Irenej Baraga (1797–1868), misijonar in škof;
  • 1963: p. Vendelin Vošnjak OFM (1886–1933), ustanovitelj hrvaške frančiškanske province;
  • 1974: Janez Frančišek Gnidovec (1873–1939), lazarist, škof;
  • 1992: Lojze Grozde (1923–1943), mučenec, 2010 razglašen za blaženega;
  • 1995: p. Aleksij Benigar OFM, rojen slovenskim staršem v Zagrebu;
  • 1999: Anton Vovk (1900–1963), škof;
  • 1999: Marija Krizina Bojanc (1885–1941) in Marija Antonija Fabjan (1907–1941), Hčeri Božje ljubezni, drinski mučenki, 2011 v Sarajevu razglašeni za blažene skupaj s še tremi hrvaškimi sosestrami;
  • 2000: Danijel Halas (1908–1945), prekmurski duhovnik, mučenec;
  • 2001: Jakob Ukmar (1878–1971), tržaški duhovnik in profesor;
  • 2003: Cvetana Priol (1922–1973), profesorica glasbe iz Maribora;
  • 2007: p. Kanut des Enfans d'Avernas (1884–1950), rojen belgijskim staršem v župniji Apače, v postopku med 36 mučenci iz Tokwona v Koreji;
  • 2010: p. Andrej Majcen (1901–1999), salezijanec, po rodu iz Maribora;
  • 2013: Anton Mahnič (1850–1929), krški škof;
  • 2014: Anton Strle (1915–2003), duhovnik, profesor;
  • 2015: Alojzij Kozar (1910–1999), prekmurski duhovnik in pisatelj;
  • 2017: s. Leopoldina Brandis (1815–1900) redovna ustanoviteljica iz Gradca;
  • 2018: Magdalena Gornik (1835–1896), mistikinja iz župnije Gora pri Sodražici.

    * Gornji zapis je izšel kot uvodnik v reviji Cerkev danes (5/2018). Na fotografiji izrez freske Jakoba Brolla Spremenitev na gori Tabor; freska je v podružnični cerkvi na Gojki pri Frankolovem.