torek, 06. november 2018

Bog je – svetniki so dokaz



Za nami je še eno oratorijsko poletje. Letos je bilo prav posebno, saj smo se igrali Indijance, to, kar otroke vedno veseli, odrasle pa nostalgično vrača v čas pravljic. Toda na oratoriju smo se šli Indijance v spremstvu s Friderikom Baragom, duhovnikom, škofom, misijonarjem, svetniškim človekom. Pravzaprav smo bili Indijanci, ki jim je on prinašal evangelij. Prinašal pa ga je predvsem s svojim zgledom, s svojo svetostjo.

Videli smo, kako so otroci požirali Baragov lik in njegovo zgodbo. Videli smo, ne samo, kako otroke privlačijo zgodbe od daljnih deželah in ljudstvih, pač pa tudi, kako jih privlači zgodba o svetosti. Privlači in izziva, izziva in privlači. Kdo od nas bi kar na ulici dal svoje čevlje nekomu, ki jih nima? Kdo od nas bi pustil udobno življenje višjega srednjega sloja in šel živet v divjino med reveže? Kdo od nas bi gazil kilometre in kilometre sneg, da pride do bližnjega, ki mu morda niti ne bo izkazal gostoljubja? In kdo bi ob vseh teh dejavnosti še vedno bil vztrajen in globok molivec? Kdo od nas je svetnik?

Svetniška zgodba ne potrebuje veliko dodatnih razčlemb, opomb. Dovolj je, da je povedana, in že govori o Bogu. Svetnik je živa Božja ikona in odprto Božje pismo. Svetnik dokazuje, da Bog je. V času, ko so učimo nove evangelizacije, je to imeti pred očmi zelo pomembno. Povem ti zgodbo o Emi Krški, ti pa presodi, ali Bog je. Povem ti zgodbo o Emi Krški, ti pa se navduši nad Božjim evangelijem, ki preobraža družbo. In obratno. Odvzemi Emi Krški Boga – kaj ostane?

Pomembneje kot to, da imamo v Cerkvi močne medije, takšne ali drugačne ustanove, takšne ali drugačne vzvode delovanja v družbi, je, da imamo blažene in svetnike. Ti so potrdilo, da je Bog tu in da deluje; zagotovilo, da smo na pravi poti; oni po tiho evangelizirajo naše najbolj oddaljene sorojake. Posebno mistično poslanstvo med svetniki pa imajo mučenci. Mučenci stojijo in umirajo na najbolj dramatičnem stičišču dobrega in zla, njihova žrtev je zdravilo, ki iz tega stičišča teče in ozdravlja vse nas, tudi mučitelje.

Cerkev bo zato vedno imela posebno pastoralno in molitveno poslanstvo, ki je prepoznati svetnike svojega časa, se potruditi, da jih spozna in časti širši krog. K temu poslanstvu spadajo tudi včasih naporni, včasih silno počasni in zapleteni postopki razglasitve nekoga za blaženega in svetnika. Verujoči smo dolžni ljudi, ki jim je Cerkev naložila skrb, da »nekoga spravijo na oltar«, podpirati in jim pomagati. Predvsem pa moliti in se priporočati našim svetniškim kandidatom, saj niso le pravilno napisani papirji tisto, kar jih bo nekega dne postavilo pred nas kot žive dokaze o Bogu.

---------

Naši rojaki oz. s slovensko deželo tesno povezani Božji služabniki v postopku za beatifikacijo

Povzemam spisek procesov za beatifikacijo, ki ga je v zadnji številki revije Cerkev danes (5/2018) v članku 
Slovenci še vedno nimamo »čisto svojega« svetnika
 podal profesor France M. Dolinar, vodja Nadškofijskega arhiva v Ljubljani. Razporejeni so po letnici začetka procesa:
  • 1926: Anton Martin Slomšek (1800–1862), škof, 1999 razglašen za blaženega;
  • 1952: Frančišek Bonifacio (1912–1946), duhovnik, mučenec, doma iz Kopra, 2008 v Trstu razglašen za blaženega;
  • 1956: Friderik Irenej Baraga (1797–1868), misijonar in škof;
  • 1963: p. Vendelin Vošnjak OFM (1886–1933), ustanovitelj hrvaške frančiškanske province;
  • 1974: Janez Frančišek Gnidovec (1873–1939), lazarist, škof;
  • 1992: Lojze Grozde (1923–1943), mučenec, 2010 razglašen za blaženega;
  • 1995: p. Aleksij Benigar OFM, rojen slovenskim staršem v Zagrebu;
  • 1999: Anton Vovk (1900–1963), škof;
  • 1999: Marija Krizina Bojanc (1885–1941) in Marija Antonija Fabjan (1907–1941), Hčeri Božje ljubezni, drinski mučenki, 2011 v Sarajevu razglašeni za blažene skupaj s še tremi hrvaškimi sosestrami;
  • 2000: Danijel Halas (1908–1945), prekmurski duhovnik, mučenec;
  • 2001: Jakob Ukmar (1878–1971), tržaški duhovnik in profesor;
  • 2003: Cvetana Priol (1922–1973), profesorica glasbe iz Maribora;
  • 2007: p. Kanut des Enfans d'Avernas (1884–1950), rojen belgijskim staršem v župniji Apače, v postopku med 36 mučenci iz Tokwona v Koreji;
  • 2010: p. Andrej Majcen (1901–1999), salezijanec, po rodu iz Maribora;
  • 2013: Anton Mahnič (1850–1929), krški škof;
  • 2014: Anton Strle (1915–2003), duhovnik, profesor;
  • 2015: Alojzij Kozar (1910–1999), prekmurski duhovnik in pisatelj;
  • 2017: s. Leopoldina Brandis (1815–1900) redovna ustanoviteljica iz Gradca;
  • 2018: Magdalena Gornik (1835–1896), mistikinja iz župnije Gora pri Sodražici.

    * Gornji zapis je izšel kot uvodnik v reviji Cerkev danes (5/2018). Na fotografiji izrez freske Jakoba Brolla Spremenitev na gori Tabor; freska je v podružnični cerkvi na Gojki pri Frankolovem.



4 komentarji:

  1. Madonca kaj; mali je rekel: "Tončoto!" Točno to.

    Morda pa se naša Cerkvica le zbudi iz levaštva, sprevrženega lutrovstva (po Brščiču) in lastne polpameti. Juhuhu! Še nekaj let nazaj je prepotenten duhovnik v veliki cerkvi oznanjal svoje osebne resnice: "Svetniki čisto nič ne pripomorejo k svetosti Cerkve, ker so še vedno grešniki!" S tem je nabijal celo katehumene. No, saj zdaj mu je Gospod že marsikaj vbil v glavo.

    Brez svetnikov ni svetništva.
    Pomembni so tudi današnji svetniški ljudje - njih je treba srečati, drugače je 250.000 škofov zaman srečati. Ali pa enako število papežev kot je aktualni.

    A toliko imamo kandidatov? Kera beda, da naš kler do sedaj ni storil NIČ, da bi vsej eden postal SVETNIK! Ni jim bilo mar v vatikanskih uradih bonbonjere deliti in težačiti vsak teden. Ali pa kak postulator na hodniku kar dušo spustiti.

    Oooo, kako lepo! Četudi je nemara Brane igral svetega Barago, in so nebesa in zemlja vedeli, da je le igra, resnično, resnično povem ti: NI BILO ZAMAN.
    Pa kakšna slika zgoraj! Cestniku se je odprlo. Tudi to priča o resničnosti Božje navzočnosti, ker so neke stvari lahko narejene le nadnaravno :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Danes pa slišim, da gredo pater Branko v misijone. Ravno prav dozorel je videti. Še najboljše in čudežno pa je, ker gre v tisto faro in cerkev in k tistemu, ki je čez svetnike kvasil, kot sem zgoraj zapisal.

    Boja pota so skrivnostna. Velikokrat se zgodi, da ko se peljem mimo kakega razpadajočega znamenja ali kapelice, z obžalovanjem pomislim na ta nemar, in v nekaj mesecih sta tisti Jezus ali kapelica obnovljena. Upam, da bo tudi ta fara obnovljena, in da bo dala nekaj duš, ki bodo iskale popolnost, kot jo je razložil Jezus Gospod sveti Favstini Kowalski. Ja, povejte jim: popoln je vsakdo, ki kot nor Ljubi Boga! Kje je duhovnik, ki si upa tako govoriti, ker je doživel?

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaj si misli o Mahničevem svetništvu, Gregorčiča seveda ne morejo povprašati.

    OdgovoriIzbriši
  4. Da bo vse korektno, pokorno javljam, da sem danes dobil nekaj sporočil, da je taisti gromovnik, ki je pred nekaj leti duše prepričeval o nesvetosti svetnikov, danes:

    svojo pridigo začel s Prvo Zapovedjo o Ljubitvi Boga z vsem, kar si.

    Aleluja, kakšna sprememba, a misijonar naj ostane previden; lahko se zgodi, da bi mu bil izgnan še tisti prašek svetosti, ki bi ga s seboj prinesel, nikoli ne veš. Pravijo, da ima Bog izdelan natančen načrt za vsakega od nas, a žal ga ima hudič tudi. Zato je opreznost glede slednjega ključna.

    OdgovoriIzbriši