sreda, 30. december 2015

Valverde: Vstopni psalm


José María Valverde

VSTOPNI PSALM


Gospod, ni te z menoj, čeprav te kar naprej imenujem.
Tam si, med oblaki, kamor ne seže moj glas.
Četudi se občasno pojaviš kot sonce po dežju,
so noči, ko komaj zmorem pomisliti, da obstajaš.

Ti si mesto na oni strani gora.
Ti si oddaljeno morje, ki ga včasih ni moč slišati.
Ni te v meni. Čutim tvojo črno brezno,
ki me kot lačna usta od znotraj požira.

In zato te imenujem, Gospod, nenehno,
in zato vse stvari nosim k tvojemu imenu.
Dajem jim širino in dolžino Tebe.
Če bi bil ti z menoj, bi govoril o stvareh,
samo o stvareh, preprostih in golih;
o nebu, o vetru, o ljubezni in bolečini.
Kot srečni zaljubljenec, ki pravi: “Glej, 
kakšna ptica, kakšna vrtnica, kakšno sonce, kako čist večer”,
in zapazi tako v luči teh imen svojo ljubezen.

Ampak ne. Ti mi manjkaš. In zato te imenujem.
V gozdu te zasledujem za vsakim deblom. 
Iščem te v temotnih vodnih globinah.
Oh, stvari, umaknite se, dajte mi vendar njegovo navzočnost,
ki jo skrivate v vaših temnih nedrih.
S tvojim železom zaznamovan blodim po nižinah,
zapuščen, nekoristen, kot samotna ovca...
Božji človek mi je ime. Vendar brez Boga bivam. 




- iz zbirke Hombre de Dios, 1945; prevod B.C.; spodaj izvirnik v španščini
- foto: B.C., Raduha z Olševe 



Salmo inicial

Señor, no estás conmigo aunque te nombre siempre.
Estás allá, entre nubes, donde mi voz no alcanza,
y si a veces resurges, como el sol tras la lluvia,
hay noches en que apenas logro pensar que existes.

Eres una ciudad detrás de las montañas.
Eres un mar lejano que a veces no se oye.
No estás dentro de mí. Siento tu negro hueco
devorando mi entraña, como una hambrienta boca.

Y por eso te nombro, Señor, constantemente,
y por eso refiero las cosas a tu nombre,
dándole latitud y longitud de Ti.
Si estuvieras conmigo yo hablaría de cosas,
de cosas nada más, sencillas y desnudas,
del cielo, de la brisa, del amor y la pena.
Como un feliz amante que dice sólo: “Mira
qué pájaro, qué rosa, qué sol, qué tarde clara”,
y vierte así en la luz de los nombres su amor.

Pero no. Tú me faltas. Y te nombro por eso.
Te persigo en el bosque detrás de cada tronco.
Te busco por el fondo de las aguas sin luz.
¡Oh cosas: apartaos, dadme ya su presencia
que tenéis escondida en vuestro oscuro seno!
Marcado por tu hierro vago por las llanuras,
abandonado, inútil, como una oveja sola…
Hombre de Dios me llamo. Pero sin Dios estoy.

torek, 22. december 2015

Adinolfi: „Slovenska Cerkev je vstopila v bitko, zdaj so na vrsti italijanski škofje“ (prevod)

Mario Adinolfi (repubblica.it)
Italijan Mario Adinolfi je bil poslanec levosredinske Demokratske stranke (PD), je uspešen igralec pokra tudi na mednarodni ravni, je bloger (link) in ustanovitelj časopisa La Croce (link), je zagovornik klasične družine ter kritik pro-LGBT gibanj in lobijev. Dan po slovenskem referendumu o ZZZDR (20.12.2015) je dal intervju za portal IntelligoNews (link). Izvirni naslov intervjuja se glasi "In Slovenia la Chiesa è scesa in campo, ora tocca alla Cei" (Cei = kratica za Italijansko škofovsko konferenco). Z Adinolfijem se je pogovarjal Marco GuerraPrevod: Branko Cestnik


------------


IntelligoNews: Torej, g. Adinolfi, včeraj je Slovenija rekla „ne“ gejevskim porokam in posvojitvam otrok za homoseksualne pare. Gotovo ste zelo zadovoljni.

Adinolfi: Gre za zelo pomembno zmago. Slovenija ima 272 km meje z Italijo in sporočilo bi moralo že po osmozi priti v našo deželo. Gre za narod, ki se bojuje, in gre za izbiro, do katere se pride po demokratični poti in ne po poti pravniških manevrov. Izrek je jasen: skratka, zmagati s 34 točkami razlike.

IntelligoNews: Zdi se, da evropski tisk ne namenja posebne pozornosti temu, kar vi definirate „velika zmaga“.

Adinolfi: Dva referenduma sta bila na to temo: irski in slovenski. O irskem referendumu so časopisi seveda spregovorili na prvih straneh. Kar se tiče medijev, se seveda ve, na kateri strani je lobi. Na Irskem se Cerkev ni potrudila, prišla je celo do tega, da je „razumela razloge“ predlagateljev homoseksualne zakonske zveze. Slovenska Cerkev pa se ni samo potrudila, ampak je tudi bila opogumljena s strani papeža Frančiška. Razmišljam o tem vprašanju in pravim: v teku je bitka in v Italiji so za 27. januar napovedali razpravo o predlogu zakona Cirinnà, ki izenačuje (db. posnema, op. prev.) gejevske poroke in de facto legitimira prakso nadomestnega materinstva. V tem trenutku potrebujemo jasno besedo italijanske Cerkve.

IntelligoNews: Kakšen je torej slovenski poduk?

Adinolfi: Če se bojuješ, zmagaš; če se predaš smeri pihanja vetra - misleč, da si iz preventivnih razlogov nekoliko zvit, potem ne moreš zmagati. Upreti se moramo z vsemi močmi, ki jih imamo na razpolago. Zato brez ovinkov prosim Cerkev, naj se jasno javno izreče še pred parlamentarno razpravo, da bodo katoliški poslanci imeli razločno indikacijo.

IntelligoNews: Če se povrnem k medijskim strategijam, zdi se, da tudi italijanski tisk slovensko glasovanje povsem ignorira.

Adinolfi: Včeraj je časopis Corriere della sera ponujal celo stran reklame za nadomestno materinstvo. Govorila sta Veronesi in še en ginekolog, ki je rekel, da je na koncu bolje praksa nadomestnega materinstva kot pa prostitucija. Očitno je, da obstaja medijska centrala, ki stori, da veter pihlja samo iz ene smeri. Televizija je bolj škodljiva od časopisov, ki jih ne bere veliko ljudi. Televizije RAI, Mediaset in La 7 v vseh razpravah, na katere sem povabljen, izvajajo vedno isto pro-LGBT linijo. Kdor jim oporeka, ga imajo za nazadnjaka. Sami voditelji oddaj se izjasnijo v prid predloga zakona Cirinnà, da ni nobenega dvoma. Kar se tiče medijev, smo res v tem filmu. Toda ko odpremo karte ljudske podpore, odkrijemo, da večina ljudi zelo nasprotuje posvojitvenim praksam za homoseksualne pare.

IntelligoNews: Odpor prihaja z vzhodnega dela naše celine, ravno iz dežel bivšega komunističnega bloka.

Adinolfi: Tako je. Z vzhoda ta veter piha zelo očitno. Dovolj je pogledati Slovenijo, Poljsko, Rusijo, Madžarsko. Vendar jaz poudarjam, da ima Italija tisto odločilno vlogo. Odpor se v Italiji kaže že tri leta. Predlog zakona Cirinnà je bil prvi predlog zakona zdajšnjega parlamenta, ki je bil sklican l. 2013. Torej tudi naša dežela ima protitelesa. In ta protiofenziva se lahko nadaljuje tudi v drugih deželah, začenši s Francijo in Španijo. Evropska socialistična protidružinska politika namreč pripelje do padca socialističnih voditeljev. Italijanski predsednik vlade Renzi bi to sporočilo moral slišati. Tudi v Evropskem parlamentu pred nekaj dnevi direktive evropskih socialistov niso bile upoštevane. Nekateri poslanci italijanske Demokratske stranke (PD) so glasovali za obsodbo prakse nadomestnega materinstva. Španski socializem je uničen zaradi izkušnje z Zapaterom. Podobno je s francoskim socializmom, ki je vsled mariage pour tous (sl. zakonska zveza za vse, geslo francoske levice za izenačitev hetero- in homo-seksualnih zakonskih zvez, op. prev.) doživel potop na regionalnih volitvah in si je opomogel le v sodelovanju z golisti. Mora res to skozi dati tudi Renzi? Renzi naj pogleda, kaj se je zgodilo s socialističnimi voditelji, ki so zajahali val, ki se pravzaprav dotika le manjšinskega segmenta – manjšinskega celo znotraj homoseksualnega univerzuma. Velika večina gejev nima interesa, da bi zgradila svojo družino s pomočjo takšnih čudnih praks, kot je nadomestno materinstvo. Se v okviru tega dogajanja Renzi res hoče prikazati kot voditelj tovrstne levice, zdaj, ko so pred vrati administrativne volitve? Tovrstna izkušnja je mnogim levim strankam prinesla padec konsenza. Kar se je zgodilo v Evropskem parlamentu, dokazuje, da levica ne uspe ohraniti enotnih niti svojih poslancev.

IntelligoNews: Kdo potemtakem podpira vse te zadeve?

Adinolfi: To je medijski manever lobija generalov, ki pa nimajo vojske. Pred kratkim, 12 decembra, smo imeli v Rimu „nacionalni pohod za pravice“ (pro-LGBT manifestacija, op. prev.), na katerem smo videli le 200 oseb. Če se spomnimo trga Sv. Janeza (shod za za družino na trgu San Giovanni v Rimu 20. junija 2015, op. prev.), ko se je zbralo milijon ljudi, bomo uvideli, v katero smer gre javno mnenje, ki ga ne predstavljajo časopisi.


Milijonska množica na shodu v podporo družini, Rim, 20.6.2015 (unacasasullaroccia.com)

četrtek, 17. december 2015

Koliko so tisti, ki „nič ne jemljejo“, že vzeli

Redefinicija točna kot švicarska ura

14. julija 2014, dan po zadnjih parlamentarnih volitvah, sem na svojem blogu zapisal:

Katoličani moramo biti pripravljeni tudi na IZRAZITO MALIGNO MOŽNOST razvoja dogodkov. Dvotretjinska večina levih strank v parlamentu, do nove oblasti lakajski mediji, nadzor nad državnim kapitalom je moč, kakršne levica v svojih rokah ni imela vse od uvedbe demokracije. (…) Že za Božič smo lahko deležni manevrov za omejevanje verske svobode, za večjo podreditev družine državi, za gender teorijo v šolah,...
Manever za redefinicijo družine je bil točen kot švicarska ura. Združena levica je pred Božičem 2014 najavila spremembe in dopolnitve Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (link). Sprožilo se je neverjetno sosledje dogodkov, katerega še ne zadnji akt je adventni referendum. Seveda nisem mogel vedeti, natančno kje in kako bo udarilo, vedel pa sem, da bo udarilo po družini, da bo povezano s teorijo spola ter da bo trčilo ob prepričanja večine ter v nadaljnji fazi odprlo vprašanje svobode veroizpovedi in mišljenja.

„Nič ne jemljemo“

Če bi se za pravice homoseksualcev potegovali zgolj z ožjega vidika homoseksualne usmerjenosti, z vidika preseganja homofobije, z vidika moralnega poplačila za pretekla zatiranja, za nasilno prevzgojo, celo za deportacije in likvidacije homoseksualcev, sem zraven. A v ozadju se premika nekaj drugega, nekaj temotnega. Na pohodu je radikalna ideologija, ki briše biološki spol. Nekdo se sanjaško požvižga na pol milijarde let evolucije in poganja družbo v nevarno eksperimentiranje s človeškim bitjem.

Zagovorniki nesrečne novele pravijo, da zgolj izenačujejo pravice ter možnosti vseh do poroke. Da v ozadju ni nobene velikopotezne agende, še najmanj nekakšne teorije spola kot nove (para)državne ideologije. Najbolj pogosta mantra je, da „nikomur nič ne jemljejo“.

„Tovariši, jst vam ne verjamem,“ smo peli s Pankrti pred dobrimi tremi desetletji.

Jemljejo, ker se niso potrudili, da bi bil volk sit in koza cela

Ne verjamem, da nič ne jemljejo, saj že jemljejo moškega in žensko iz dikcije zakona. Je bilo to res potrebno? Pojdimo po primerjavo v Španijo. Tam je Zapaterova vlada pred desetimi leti opravila podobno reč: izenačila je homoseksualno in heteroseksualno poroko. V Civilnem zakoniku (Código Civil) iz l. 1989 je bilo v členu 44 zapisano:

Mož in žena imata pravico skleniti zakonsko zvezo v skladu s predpisi tega Zakonika.

L. 2005 so vladajoči socialisti, da bi omogočili poroke homoseksualcem, k temu določilu dodali:

Zakonska zveza ima enake lastnosti in učinke, bodisi sta oba sklenitelja istega spola bodisi sta različnega spola.*

Homoseksualna poroka je torej v Španiji izenačena s heteroseksualno, ne da bi zakonodajalec brisal pojma „moški“ in „ženska“. V Sloveniji pa smo priča bolj radikalni dikciji, saj tisti, ki „nič ne jemljejo“, direktno brišejo spol. „Moškega“ in „žensko“ nadomestijo s pojmom „oseba“, kar je v tem primeru hudo nedoločljiv pojem in zelo voljen za nadaljnje predelave. Ali so bili politično tako malo inteligentni, da niso zmogli neke milejše rešitve (v smislu: volk sit in koza cela), ali pa so že okuženi s teorijo spola, četudi morda nekateri izmed njih tega ne vedo.

Jemljejo, ker so odpravili dialog

Ne verjamem, da nič ne jemljejo, ker že jemljejo politični in družbeni dialog. Izdaja jih nujni postopek, po katerem so sporno novelo sprejeli. Zakaj nujni? Odgovor je trivialen. Nujni zato, da bi bil čim bolj kratek in hiter. Zakaj kratek in hiter? Da se „raja“ ne bi preveč spraševala.

Z odpravo dialoga na visoki politični ravni je bil dan signal „navzdol“. Dialoga danes praktično ni nikjer. Še javna televizija se je 11. decembra s skrpucalastim soočenjem nadvse potrudila, da bi do dialoga ne prišlo in da bi se „raji“ referendum priskutil. 

Kakršenkoli bo izid, po referendumu bomo dodatno sprti in drug do drugega nezaupljivi. To bo „veliki dosežek“ slovenske politične in medijske elite.

Jemljejo, ker imajo načrt „ponotranjenja“ novega zakona

Ne verjamem, da nič ne jemljejo, ker si že jemljejo pravico do prevzgoje naroda. Predsednik parlamenta Milan Brglez je dejal, da nas po referendumu čaka najtežja faza, ki ni toliko implementacija zakona, temveč njegovo ponotranjenje“. Če poenostavim: slovenski narod bo kljub sprejetemu (če sprejetemu) zakonu treba kar nekaj let „šraufati“, da bo tudi v svoji „notranjosti“ razumel, kaj je danes napredno in prav.

Da s „ponotranjenjem“ mislijo resno, vidimo iz priročnika Ljubezen je ljubezen (priročnik v pdf) avtorice Maje Pan in ilustratorke Katerine Kalc, ki ga je dala na svetlo Amnesty International Slovenije s podporo Ministrstva za šolstvo in šport (Urad za mladino). In toliko o tem, da pri nas teorije spola ni, saj je ta priročnik skorajda abecednik teorije spola.

Jemljejo, ker sem zanje že zdaj neonacist – kaj šele bom?

Ker živim v farovžu, ki je tik zraven osnovne šole, pri prebiranju priročnika Ljubezen je ljubezen nisem mogel mimo ilustracije na strani 40. Prav natančno sem si jo ogledal. Glej, glej, kako sva tam narisana jaz in moja soseda šola! Izvolite pogledati še vi:


Mlada lezbijka (dajmo na stran vprašanje, kdo ji je „pomagal“, da je „odkrila“, da je lezbijka) ima na ilustraciji veliko sovražnikov, pred katerimi jo (državna) šola ščiti. Z leve proti desni: obritoglavi neonacist, malomeščanka, duhovnik (škof), preko duhovnikovega ramena štrleč nek čudni hudič. Tu sta še, kot je videti, zmedena in zaskrbljena starša. Duhovnik ima držo komandanta, ki vodi napad, šola je obrambni zid. Pozor! Duhovnik je postavljen med kar dva nacistična simbola (obkrožil sem ju z rdečo), saj tisti hudič, ki štrli izza duhovnikov ramen, ni nič drugega kot veliki kljukasti križ. Sporočilo ilustracije je na dlani: krščanstvo deluje v navezi z neonacizmom.

Jojmejoj, A.I. in Ministrstvo za šolstvo že zdaj dopuščata, da sem kot duhovnik razumljen kot voditelj lokalnih neonacističnih hord! Kaj šele bom, ko bodo tisti, ki „nikomur nič ne jemljejo“, zaukazali fazo „ponotranjanja“?

Tudi zaradi zajezitve tovrstnega ideološkega besnila mi v nedeljo na referendumu ne ostane drugega, kot da sem PROTI.


* Oba stavka v izvirniku: El hombre y la mujer tienen derecho a contraer matrimonio conforme a las disposiciones de este Código. El matrimonio tendrá los mismos requisitos y efectos cuando ambos contrayentes sean del mismo o de diferente sexo.

ponedeljek, 07. december 2015

Judje. Če Evropa ni več njihov dom (prevod)

Judovsko pokopališče s pogledom na stari Jeruzalem
(foto B.C.)
Giuseppe Laras je rabin in predsednik Rabinskega sodišča za srednjo in severno Italijo. V italijanski javnosti se javlja z ostroumnimi in kritičnimi zapisi. O usodi evropskega judovstva, o islamu, o srečanju in spopadu civilizacij, o ideologiji politične korektnosti, o džihadu,...se je za revijo TEMPI z njim  pogovarjal Emanuele Boffi. Podajamo slovenski prevod spletne objave intervjuja, ki v izvirniku nosi naslov Ebrei. Se l’Europa non è più casa loro.*

------------

Tempi: Spoštovani gospod Laras, obstaja pojav, o katerem se govori malo, četudi ima zaskrbljujoče razsežnosti. Gre za eksodus Judov**, ki zapuščajo Evropo in se preselijo v Izrael. In to še preden se je 9. januarja 2015 zgodil napad na košer trgovino v Parizu. V letu 2014 je 6.500 Judov zapustilo Francijo, v primerjavi z 323 Judi, ki so zapustili Italijo. V vsej Evropi jih je samo v letu 2014 odšlo 17.000 do 18.000. Glede na podatke izraelske agencije za priseljevanje se bo v prihodnjih desetih letih v Izrael preselilo 120.000 francoskih Judov. Tudi v romanu Podrejenost Michela Houellebecqa protagonistovo dekle, ki je Judinja, zapusti Francijo in „se vrne domov“. Je Francijo do Judov neprijazna dežela? Kaj pomeni za Staro celino ta judovski eksodus?

Giuseppe Laras: Smo pred težkimi in bolečimi vprašanji. Število italijanskih Judov, ki se preselijo v Izrael, se nam zdi relativno majhno. Toda glede na celotno število italijanskega judovstva smo pred relevantnim pojavom. Zlasti ker gre največkrat za mlade ljudi. Vzroke gre iskati v problemih povezanih z ekonomijo in zaposlitvijo, ki izhajajo iz gospodarske krize. Tu je še staranje mnogih skupnosti, kar sovpada z demografsko krizo v Evropi. Staranje spreminja starodavne judovske skupnosti v bledo podobo preteklosti.

Ob tem se srečujemo še z antisemitskimi čustvi, ki so vezana na antisionizem in na palestinsko-izraelsko vprašanje. Ta čustva najdejo precejšno podporo v nekaterih političnih in kulturnih okoljih, ki jih skrbijo razmere v Tretjem svetu, ter v arabsko-islamskih okoljih v Evropi in drugod. Potem je tu še dejstvo, da bo v Evropi v kratkem, iz preprostega demografskega razloga, „arabski“ glas zelo močan. S tem bo tudi v imaginariju povprečnega človeka Jud znova postal tujec, zaznamovan s popačeno in shizofreno projekcijo „žrtve“ na eni strani - pospremljeno s posplošenim občutkom krivde pri mnogih zahodnjakih – ter zaradi izraelskega vprašanja s projekcijo „rablja“ na drugi strani. Ta projekcija ima za evropsko kulturo, glede na njeno antisemitsko preteklost, moralno olajševalno funkcijo.

Ni slučaj, da sta laicistična kultura in določen tip krščanstva, ki sta spodbila priznanje judovsko-krščanskih korenin (v evropski ustavi, op. prev.), danes tista, ki iz različnih razlogov kažeta na „islamsko-krščansko“ prihodnost evropskega Zahoda. Odprava pridevnika „judovsko“ ni pomenljiva samo zaradi usode evropskega judovstva. Dodajam, da je judovsko-krščanski dialog nastopil prepozno in na prešibek način, da bi še lahko vplival na drugačno usmeritev znotraj te civilizacije in te kulture. Antisemitski stereotipi se bodo zdaj vrnili tudi v krščanski svet, glede na to, da sta, na primer, Koran in Hadith polna protijudovskih referenc.

Tempi: V pismu, ki ste ga dan po januarskih atentatih poslali na časnik Corriere della sera, postavljate muslimanskim teologom dve vprašanji. V prvem, če povzamem, vprašate, če bi bilo mogoče „islamu (…) teološko sprejeti in ceniti politično državljanstvo namesto verskega državljanstva. Slednje je namreč v konfliktu z zahodnimi vrednotami ter nevarno za krščanske in judovske skupnosti, ki bi v primeru manjšinskosti bile izpostavljene nestrpnosti in samovolji.“ In drugo vprašanje: za islam „so judje popačili božje razodetje, kristjani pa poleg tega še gojijo kult, ki diši po malikovanju.“ Je torej mogoče „za islam – v spoštovanju Korana in iz notranje verske potrebe pravovernih muslimanov in ne samo, ker jih k temu spodbujajo judje in kristjani – teološko pozitivno vrednotiti jude in kristjane v okviru problematik, ki jih odpira tozadevni koranični vzgib?“ Vprašam vas: vam je kdo odgovoril? In predvsem: mislite, da islam lahko odgovori na ta vprašanja, ne da bi zašel v protislovje sam s seboj?

Giuseppe Laras: Natančnega odgovora na ta vprašanja nisem dobil. Dobro se zavedam, da gre za resna in problematična vprašanja. Dramatično pa je, da so vprašanja bila spregledana, ne obravnavana in ne problematizirana s strani mislecev, politikov, intelektualcev, resnih vernikov, judovskih teologov, kristjanov, laikov – tistih liberalnih in onih libertarnih. Nihče jih ni povzel in nihče ni islamskega sveta zavzeto povabil, da bi razmišljal o teh temah, zlasti tu – v nedrjih naših sekulariziranih družb. Podobno kot se po drugi strani tudi ni povabilo evropskega sveta, da bi se o teh temah dobro informiral in o njih razmišljal.
Rabin Giuseppe Laras (ilfoglio.it)
Tempi: V pismu časniku Corriere della sera ste 18. novembra zapisali: „Drama je v tem, da laicistična kultura s slepo ignoranco in poenostavljajoč gleda na politični islam, kot na stvarnost, ki je podobna in analogna stvarnosti krščanstva in judovstva ter njunima zgodovinama, ki pa seveda nista brez senc. Ampak zadeve ne stojijo tako.“ Imate prav. Kljub temu dandanašnji vidimo, da veliki del evropskega političnega in kulturnega sveta misli, da je mogoče ustaviti terorizem na način, da vsilijo neke vrste „laično religijo“, ki bi druge religije potisnila v privatno sfero. Kako se bo to izšlo?

Giuseppe Laras: Za zdaj se zdi, da se ne bo izšlo. „Politična korektnost“ je nov totalitarizem, skrajno zahrbten, ki ima več kulturnih in političnih izrazov in s katerimi se je tudi sodobno katolištvo samo-prepojilo, da je za te probleme presenetljivo otopelo. Moramo vztrajati in ohranjati hladne možgane in živce. Še bolj moramo dvigniti naše kulturne in informativne standarde. To je zelo naporno in ni brez razočaranj.

Tempi: Danes nekateri poskušajo „pakt s hudičem“. To se je že dogajalo – in vi ste na to večkrat opozorili – v odnosu do nacizma pred drugo svetovno vojno. Za Corriere ste napisali, da „umikajoč se, se umikamo vedno bolj“. Kaj storiti, da bi „napredovali“?

Giuseppe Laras: V kakšnih primerih je pridobitev že to, da se ne umaknemo...

Tempi: V perspektivi džihada je po ljudstvo sobote (judje, op. prev.) na vrsti ljudstvo nedelje (kristjani, op. prev.). To se zdaj dogaja v mnogih deželah Bližnjega vzhoda in Afrike. So kristjani podcenjevali, kar se je dogajalo vam Judom? Kako komentirate dejstvo, da zahodnjaški kristjani delujejo zelo mlačno, ko je treba obsoditi preganjanja lastnih bratov drugod po svetu?

Giuseppe Laras: Džihad ni samo vojaško-politični pojav. Za mnoge pobožne muslimane, poštene in moralno neoporečne, je džihad predvsem nekaj tipično duhovnega. Gre za boj človeške duše z negativnimi in sprevrženimi silami, ki se hočejo naseliti vanjo. Če (v islamu, op. prev.) ne uvidimo tega razumevanja, lahko zares postanemo „proti-muslimanski“. Potem je tu še džihad, o katerem govorite vi. Ta zagotovo obstaja in se sprevrženo bohoti v srcih in pričakovanjih mnogih.

Gibalo tega džihada ni domnevna revščina, kot zmotno kdo verjame. Dovolj je, da pogledamo biografije skoraj vseh teroristov, kakor tudi da preverimo, kdo so veliki financerji sodobnega džihadizma. Izza slednjega se premika velikanski kapital, vključno z izrednimi ekonomskimi in kulturnimi investicijami na Zahodu.

Problem je v tem smislu star. Pomislite poleg nas Judov še na armenske kristjane, kaldejske kristjane in njihove zgodbe. Žal kristjani zahodnih Cerkva niso skoraj nikoli brali o tem, kaj so pretrpeli njihovi bratje na Vzhodu. Ponavljam, pomislimo na armensko zgodbo. O njej obstaja, poleg zanikanja, strahotna nevednost s strani mnogih zahodnjakov. Žal in z mnogo grenkobe se ne čudim, da je tudi zgodba sefardskih Judov s strani zahodnih poslušalcev spregledana, nepoznana in v svoji resnosti omiljena. Povrh vsega je zahodno krščanstvo - ki je danes v krizi identitete tudi zato, ker je v lastni hiši postalo „erozivna manjšina“ - vedno razmišljalo in še danes razmišlja skozi optiko „večine“. Skozi to optiko obravnava one (vzhodne, op. prev.) krščanske manjšine, starodavne in oddaljene v simbolih in kulturi, kot nekaj, kar lahko žrtvuje. Zlasti lahko to stori, ko pride do srečanja-spopada s tisto drugo „večino“, islamsko večino, ki je v svoji zgodovini vedno ohranjala nedotaknjeno samozavest „večine, ki širi civilizacijo“.


* Italijanski izvirnik: http://www.tempi.it/laras-ebrei-europa-parigi#.VmZ93_nhCUl

** Jud zapišemo z veliko začetnico, če gre za pripadnika judovskega naroda (kot npr. Slovenec); ter z malo začetnico, če gre za pripadnika judovske veroizpovedi (kot npr. kristjan). Op. prev..

sreda, 02. december 2015

Izza vogala surovost

Prekleta mularija. Od kod se je pravzaprav vzela? Kdo nam je podtaknil sedemnajstletnike, ki v zabavo mučijo sošolca, pa fante, ki ubijajo vrstnike. Ki kradejo avtomobile, pijančujejo in celo uživajo mamila. Od kod so prišli mladeniči, ki po zidovih rišejo kljukaste križe,...
Zlatko Šetinc, 22. 11. 1981, v Nedeljskem dnevniku ob rob t. i. nacipunk afere

Mir ni podpisani dokument, ki ostane tam nekje. Mir ustvarjamo vsak dan, mir je ročno delo, ustvarjamo ga z rokami.
Papež Frančišek, 29. 11. 2015 na srečanju z mladimi v stolnici Bangui (Srednjeafriška republika)


Zlato, srebrno in bronasto človeštvo

Pomagajmo si s sosledjem treh izmed petih civilizacijskih dob, ki jih opisuje grška mitologija v okviru pripovedi o stvarjenju človeka. Sosledje dob je opisal pesnik Hesiod, povzetek pa najdemo v delu Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba (str. 61-63).

Najprej bogovi ustvarijo zlati človeški rod. V zlati dobi ljudje uživajo harmonijo. Naprezajo se toliko, kolikor je potrebno za blagostanje in mir. Razmerje med naporom in užitkom je popolno. Mit ne pove čemu, toda bogovi se zlatega človeštva naveličajo.

Sledi srebrna doba. Bogovi kot da povečajo dozo užitka. Srebrni ljudje se zelo navadijo na blagostanje, so zdravi in živijo dolgo. Mladi se ne osamosvajajo in ostajajo pri starših vse do svoje starosti. Mit govori o stoletnem mladeniču, ki še živi pri mami. Potem, ko se po stotem letu vendarle osamosvoji, hitro umre. Ljudje srebrnega rodu ne spoštujejo ne božjih oltarjev ne nesmrtnikov, še dodaja mit. Srebni rod propade, povzema Hesioda Schwab, ker „svojih strasti niso znali več krotiti in so v svoji objestnosti grešili drug zoper drugega“.

Srebrno človeštvo ne zdrži. Oče Zevs zdaj stvari obrne na glavo. Življenjske razmere so naenkrat težke. Čas je za bronastega človeka, nasilno bitje z ogromnimi rokami, ki zavrača zelišča in hoče jesti le meso. Bronasto človeško dobo zaznamujeta surovost in želja po vojni. Vlada zakon močnejšega.

V mitu ni nič res in vse je res. Ni res, da so nekakšni bogovi nekoč eksperimentirali z raznimi tipi človeštva, je pa res, in mit to točno pove, da človeški časi nihajo od zmernosti in ugodja do surovosti.

Od zmernosti do porabniške požrešnosti

Pietro Liberi, Alegorija zmernosti, XVII. stoletje
(settemuse.it)
Poskušajmo z aplikacijo mita v naš čas. Kdo so zlati ljudje? Kdo srebrni? Smo pred menjavo paradigme in prihajajo bronasti? Četudi ne moremo sedanjega zgodovinskega trenutka enostavno ukalupiti v sosledje treh dob človeštva, nam mitska predstava ni tuja.

V povojnih elitah, delavstvu in kmetstvu lahko zaznamo zlato generacijo. Iz pepela je dvignila Evropo: postavila je stabilno in uspešno ekonomijo, uredila demokratične odnose, vzpostavila mednarodni mir. Lahko rečemo, da je ta generacija bila blizu starogrškemu idealu zmernosti (gr. σωφροσύνη, lat. temperantia). Ne moremo reči, da te generacije v Sloveniji kljub surovemu socializmu - podaljšku prejšnje bronaste dobe – ni bilo. Ljudje so radi delali, veliko delali, gradili nove hiše, kupili prve avtomobile, se žrtvovali za napredek in boljši jutri svojih otrok, pa tudi užitkom se niso odrekali. Katolištvo je svojo zlato dobo obeležilo z 2. vatikanskim koncilom, z njegovim humanizmom in optimizmom.

Na Zahodu v šestdesetih, pri nas kasneje, se že začne prikazovati družba blagostanja (it. società del benessere) in njena bolj radikalna inačica – porabniška družba (it. società del consumo). Smo na prehodu iz zlate v srebrno dobo. Eden prvih, ki je zaznal ta prehod in ga že v sredini šestdesetih teoretsko obdelal, je bil italijanski filozof in zgodovinar Augusto Del Noce, ki je bil prepričan, da pravi ateizem ne bo nastopil zaradi marksizma, pač pa vzporedno z utopijo blagostanja.

Samo po sebi blagostanje človeka ne popači. Obratno: človeku zaradi njegovega dostojanstva pritiče, da mu tudi v materialnem smislu dobro gre. Problem je, ko človek zaradi venomer polnega hladilnika začne popuščati v zahtevnosti do sebe. Problem je, ko materialno prevzame mesto, kjer naj bi kraljevalo duhovno; športni avto – zlato tele naših dni – mesto, ki je svoj čas šlo Bogu. Problem je, ko polni hladilnik narekuje umevanje morale (relativizem), vzgoje (permisivizem), duhovnosti (ateizem) pri posamezniku, v poslovnem svetu in pri državnih ideoloških instancah.

Odprava zmernosti odpira pot požrešnosti. Neizmernost zato avtomatično ustvarja socialno nepravičnost - tako lokalno (korupcija), kot globalno (mi se nažiramo, ko tam v Aziji nekdo dela za nas). Srebrna doba, doba pomehkuženih in razvajenih, zategadelj ne more trajati dolgo.

Bo obveljalo sosledje zmernost – neizmernost - surovost?

Danes smo v zaključku srebrne dobe. Na pedagoškem področju se to vidi po ponovno sprejetem in hvaljenem reku-aksiomu „otroku moramo postaviti meje“, kar ni nič drugega kot klic k zmernosti. Še okrog l. 2000 bi bil tak klic malodane heretičen in samo veliki - zdaj že pokojni - Bogdan Žorž je bil tisti, ki se takrat ni bal biti pedagoški heretik. Nadalje se želja, da bi se izmotali iz srebrnodobnega relativizma in permisivizma, na Slovenskem čuti tudi v splošnem prepričanju, da smo kot narod potrebni moralne prenove. Denimo, tako Miro Cerar kot Združena levica sta – resda s pomočjo „topniške podpore“ medijev - to željo spretno zajahala in na zadnjih volitvah požela uspeh.

A starogrški mit je tu, da opozarja. Ob koncu srebrne dobe se lahko zgodi nekaj temnega. Faza prehoda je lahko dekadentna. Eden izmed znakov srebrnodobne dekadence je privlačnost nasilja. Otroci, ki smo jim vse nudili, so se res pomehkužili in izgledajo „nesposobni za vojsko“ - kot jih ocenjuje kakšno slovensko obšankarsko oko. Res so prenekateri pri svojih zrelih letih „še nedoletni po duhu in rastejo v materini oskrbi“ - kot s presenetljivo ironijo in inteligenco ujame poanto skoraj tritisočletni mit. Toda mnogi v sebi akumulirajo agresijo. Ni zanemarljiv podatek, da je srebrna doba marsikje prinesla nekaj, kar je bilo v zlati dobi nepredstavljivo – uniformiranega varnostnika na šolskem hodniku.

Bo naslednji človeški rod surov in naslednja družbena oblika brutalna? Terorizem, vojna na Bližnjem vzhodu, nestabilnost v vzhodni Evropi in na Balkanu, politična in verska radikalizacija mladih, agresivna retorika tudi med sredinskimi politiki, sovražni govor tudi v vrstah kulturne elite, frustrirana pravicoljubnost, nenadzorovani vznik želje po identiteti in (revolucionarni) moči, več splošne nestrpnosti, pornografizacija spolnosti, ... Skratka, gornje vprašanje ni odveč.

Za začetek ukinimo sovražnika

Starogrški mit o sosledju treh dob ima temeljno pomanjkljivost. Je antropološko pesimističen. Izhaja iz vizije človeka, s katerim se bogovi (Usoda) poigravajo. Testirajo ga zdaj v tem zdaj v onem okolju, zdaj s temi zdaj z onimi lastnostmi. Judovsko-krščanska korenina evropske civilizacije uči drugače. Zgodovina ni ponavljajoči se krog, temveč premica, vektor. Človek ni igrača bogov, temveč bitje ustvarjeno „po podobi in sličnosti“ Edinega ter obdarjeno s svobodno voljo. Človek zato zmore in mora vplivati na zgodovino. Bronasta doba surovosti in nasilja se pred nami morda res vse bolj riše, vendar nam ni „usojena“. Imamo sredstva in moč, da jo preprečimo.

Papež Frančišek uči, da je delo za mir „ročno delo“ (ang. peace is crafted). To pomeni, da ga ustvarjamo s svojimi rokami, potrpežljivo in vsak dan. Ne pričakujmo od mednarodne in državne politike, kot da se le ona mora potruditi za pravičnost in mir ter kot da bo ona opravila delo namesto nas.

V redu, ampak kje začeti? Asiški frančiškan GianMaria Polidoro, dolgoletni preučevalec vprašanj povezanih z mirom, v svoji knjigi Civiltà di pace (sl. Civilizacija miru, 2009) predlaga metodologijo, da ohranimo in krepimo mir. Mislim, da bi ta hip Slovenci morali nujno zares vzeti zapoved, ki jo Polidoro sicer obravnava pod šesto točko metode: to je, „preseganje kategorije sovražnika“ (it. superamento della categoria di nemico). Pri nas se rado dogaja, da tvojo identiteto vzpostavlja tvoj sovražnik. Ti si nekdo, ki nisi tak, kot je on, ki te kar naprej ogroža in je tvoj sovražnik. Si levičar in sovražiš Janeza Janšo; si kristjan in sovražiš komuniste… Čemur sčasoma sledi: si levičar, ker sovražiš Janeza Janšo; si kristjan, ker sovražiš komuniste…

Velika zmaga miru bo, ko bomo Slovenci „s svojimi rokami“, vsak pri sebi, v svojih glavah, ukinili „sovražnika“. In ko se bomo v javnem diskurzu odpovedali tehniki, ki jo Umberto Eco imenuje „konstrukcija sovražnika“ (slednja je žal zelo priljubljena tehnika boja za oblast). Naj bodo ljudje, ki drugače mislijo in imajo drugačne interese, naši „idejni nasprotniki“, naši „politični tekmeci“, ne pa naši „sovražniki“.

torek, 24. november 2015

Contreras: Pot do logike »širitve pravic« (prepis)

Iz knjige Nova levica in krščanstvo (Družina, 2015), ki sta jo spisala španska avtorja Francisco José Contreras in Diego Poole, podajam prepis izseka iz poglavja OZN in Evropska Unija na razpolago za  »širitve pravic«. Avtor poglavja F. J. Contreras, sicer profesor filozofije prava, razlaga, kako smo prišli od deklaracije o človekovih pravicah do današnjega pojmovanja »novih in novih« oz. »razširjenih« pravic. Osrednja misel je, da je težko imeti stabilen nauk o človekovih pravicah, če ne vemo, kaj človek (človekova narava) je. 
Ta prepis ne vsebuje bogatih opomb iz originala. Vabim vas, da knjigo kupite in v celoti preberete. Ne boste več isti ... ;)
Branko Cestnik

------------

Francisco José Contreras v Nova levica in krščanstvo (Družina, 2015):

Treba je upoštevati nov dejavnik: progresistični tabor se je polastil izrazoslovja človekovih pravic in tako v pomembnih mednarodnih organizacijah, kot so Evropska unija ali specializirane agencije Združenih narodov, uveljavil ideologijo »širitve pravic«.

Pojem človekovih pravic je doživel razcvet po drugi svetovni vojni, kot naravnopravni odziv na državne zločine nacistične Nemčije. Šlo je za mednarodno priznanje nadkulturnega »etičnega minimuma«, ki bi lahko deloval kot objektivna meja legitimnega delovanja državnih oblasti: človekove pravice kot »nadzakonsko pravo«, ki bi omogočilo kritiko in odpor proti »zakonskemu nepravu« [gesetzliches Unrecht] (Gustav Radbruch). Modri posibilizem komisije pravnikov in filozofov, ki je leta 1948 pripravila Splošno deklaracijo človekovih pravic, se je velikokrat znašel v središču razmišljanj: sklenili so pragmatičen dogovor o vsebini pravic in se pri tem zavedali, da je nemogoče priti do sporazuma o razlogih zanje (od tod znamenita izjava enega od članov komisije, Jacquesa Maritaina: »sporazumeli smo se o teh pravicah ... pod pogojem, da nas nihče ne vpraša po vzrokih zanje«). Ta antifundacionalistični pristop - kaj potem, če ne soglašamo o tem, zakaj je treba spoštovati človekove pravice, če pa se strinjamo, da jih moramo zaščititi? - se je na začetku zdel učinkovit in je postal zgled in navdih bitk za človeško dostojanstvo v zelo različnih politično-kulturnih kontekstih. Vendar pa je Richard McKeon že leta 1948 opozoril, da bo deklaracija zelo ranljiva, če bodo pomanjkljivi njeni temelji: če ne bo jasne zavesti o tem, zakaj te pravice obstajajo.

Mary Ann Glendon meni, da se je preroško opozorilo Richarda McKeona izkazalo za resnično. Na prvi pogled se zdi, da zamisel o človekovih pravicah uživa večjo veljavnost kot kdajkoli: nikoli se niso tolikokrat sklicevali nanje in toliko posegali po njih; Evropa in Združene države Amerike so na tem področju do drugih držav zelo stroge in zahtevajo zadovoljivo raven spoštovanja človekovih pravic (»načelo največjih ugodnosti«) kot pogoj za poglabljanje trgovinskih odnosov, za vstop v Evropsko unijo, NATO, itd. Zagotovijo jih celo manu militari (s »humanitarno intervencijo«: Bosna, Kosovo, Libija, itd.). Vseeno je vseprisotnost človekovih pravic v mednarodni politiki paradoksalno združljiva z naraščajočo zameglitvijo njihovega pojmovanja in nenehno spreminjajočo se opredelitvijo njihove vsebine. Pojem človekovih pravic je smiseln samo, če sprejmemo zamisel o »človeški naravi«: ideologija človekovih pravic v osnovi preprečuje, da bi z osebami ravnali na način, ki ni skladen z njihovim dostojanstvom ali ki ovira ustrezen razvoj njihovih naravnih zmožnosti. Toda pojem »človeška narava« - tako kot »moralna resnica« - postaja za relativistično mentaliteto postmodernega zahodnega sveta vedno manj sprejemljiv: kdor ga omenja, bo avtomatično osumljen »fundamentalizma«. Neofeminizem, ideologija spolov, multikulturalizem itn., se nagibajo k mnenju, da nič ni naravno, da je vse »kulturno« (in se lahko tako na novo opredeli). V trenutku, ko se naš »misijonarski« aktivizem v bran človekovim pravicam razširi po vsem svetu, dekonstruiramo pojem človeške narave, ki je bil vedno v njihovih temeljih. Ob tem seveda zbledi verodostojnost našega proselitizma: zakaj bi nezahodna ljudstva resno jemala naše zahodnjaške pridige v bran pravicam, ko pa vidijo, da si pridržujemo pravico dvomiti o njihovih antropoloških temeljih in relativizirati njihovo vsebino (predvsem z neprestanim izmišljanjem »novih pravic«)? Sedanji »relativistični proselitizem« zahodnega sveta se zdi velikanski contradictio in adjecto.

Ko nehamo verjeti v objektivno človeško naravo, iz katere bi izhajali določeni moralni imperativi, pustimo vrata odprta za polaščanje in izrabljanje zamisli o človekovih pravicah s strani enega ali drugega političnega gibanja in političnega motiva. Strokovnjak za mednarodno pravo David Kennedy je opozoril, da je »gibanje za človekove pravice posebej dovzetno za to, da se ga polastijo drugi politični akterji ali ideološki projekti«; na drugi strani Janne Haaland Matlary ugotavlja, da je »izraz “človekova pravica” preprosto postal najučinkovitejši slogan za promoviranje kakršnegakoli motiva v politični razpravi«. Najpogosteje izbrana strategija je dodajanje »novih pravic« tradicionalnemu katalogu. Skupine, kot so gibanje gay liberationist ali lobi za pravico do splava, vedo, da njihovih zahtev ne bo mogoče zaustaviti, če jim bo uspelo, da jim bodo nadele čarobni videz človekovih pravic (kdor si bo še vedno drznil ugovarjati, bo videti kot obsedenec, sovražnik napredka in človeškega dostojanstva).

»Širitev pravic« je torej eno izmed najbolj priljubljenih sloganov progresističnega tabora v kulturni vojni. Ko enkrat odpravimo prepoved dodajanja »novih pravic«, katalog človekovih pravic - katerega moralna moč je bila povezana prav z njegovo zgoščenostjo, zaprtostjo, taksativnostjo - postane neskončno prilagodljiv kup skupaj nametanih reči, ki mu levičarska gibanja dodajajo najraznovrstnejše zahteve.

foto B.C.

sreda, 18. november 2015

Liturgija: po bežanju naprej, zdaj bežanje nazaj?

Spet dovoljeno „maševanje po starem“ s seboj prinaša nevarnost umevanja Cerkve po starem, a bolj kot to nas poziva k poglobitvi liturgične reforme

Gora Tabor (Izrael), mehiški romarji pri sv. maši (foto B.C.)

Kaj je sprožil Summorum Pontificum?

Povejmo naravnost, papeški dokument Summorum Pontificum iz l. 2007, s katerim je spet dovoljeno maševati „po starem“, se pravi po latinsko, z duhovnikom obrnjenim vstran od ljudstva, je sprožil, da je tudi v Sloveniji vse pogosteje osrednji simbol koncilske liturgične reforme, se pravi, proti ljudstvu obrnjena oltarna miza, ignoriran, celo odnešen, da lahko mašnik nemoteno mašuje na nekoč „glavnem oltarju“ kazaje ljudem hrbet. Ker je dokument papeški, ugotavlja teolog Andrea Grillo (njegov blog), je sprožil še zagato krajevnih škofov, ki si ali ne upajo ali ne vedo, kako se opredeliti do tovrstnih liturgičnih dogodkov, saj nočejo biti „proti papežu“.

Papeški dokument Summorum Pontificum iz l. 2007 je sprožil močno teološko debato ali kar polemiko na več frontah in v več deželah. Tudi v Sloveniji, vendar pri nas na „slovenski način“, se pravi, šepetaje, v anonimnih spletnih zapisih, v posvečenih krogih, opravljivo preštevajoč „one, ki hodijo na latinske maše“ in „moderniste, ki so nori na koncil“, ne pa na odprtem prostoru javne besede.

Poskušajmo v tem kratkem članku zaobjeti vsaj nekaj dilem, ki so se odprle, v upanju, da bo v prihodnje tudi na Slovenskem debata bolj jasna in frontalna. Naš izhodiščni stav je, da zadeve z „mašo po starem“ po milimetrih uhajajo iz vajeti, da torej na dolgi rok škodijo koncilski prenovi v celoti. Zato ne bomo posegali po teologih iz okolice kardinala Raymonda Burkea, pač pa bomo „tendenciozno“ povzeli dva avtorja, ki sta okvirno podobnega mnenja. Enega polemičnega, kar pristoji duhovniku iz delavskega in pristaniškega mesta, kot je Genova, drugega umirjenega in spravljivega, kar pristoji upokojenemu rimskemu profesorju.

Farinella: nevarnost dveh liturgij in dveh ekleziologij

Paolo Farinella, ligurijski duhovnik in publicist (njegov blog), je bil nemara najbolj odločen in glasen kritik papeža Benedikta XVI. zaradi objave Moto propria Summorum Pontificum. Njegov osnovni argument, ki ga razloži v knjigi Ritorno all'antica messa: nuovi problemi e interrogativi (sl. Vrnitev k maševanju po starem: novi problemi in vprašanja), je, da smo se znašli v protislovni situaciji, saj imamo zdaj dvoje bogoslužij. Farinella namreč meni, da je uradna „izrednost“ latinske maše boljkone fasada, v bistvu pa se vzpostavlja izredna forma ob bok redni kot njej enakovredna.

Če bi šlo le za dva načina obhajanja istega bogoslužja (npr. meniška in skavtska maša znata biti precej različni po pristopih in izvedbi, a obe ste še vedno v isti temeljni koncilski obliki), bi to še šlo. Zdaj pa smo priča dvema liturgičnima konceptoma, ki sta globoko vsak sebi. Izraz liturgija je v koncilskih dokumentih razumljen kot „nadaljevanje velikonočne skrivnosti“, v predkoncilski miselnosti pa bolj kot obred ter njega mistika in estetika. Skratka, Farinella meni, da je predkoncilska latinska maša tako drugačna od pokoncilske, da obe sobivati ne moreta. Cerkev je zato v nelogičnem stanju, ko poskuša imeti eno liturgijo - ima pa dva misala.

To seveda ni vse. Na dolgi rok se s povratkom v staro formo igramo s celotnim 2. vatikanskim koncilom. Z dvema misaloma nastaneta dve liturgiji, z dvema liturgijam pa dve ekleziologiji. Predkoncilska liturgija bo nujno za seboj potegnila predkoncilsko ekleziologijo. S tem pa: zbogom koncil, in dober dan, „Introversa Ecclesia“ (sl. introvertirana oz. vase obrnjena Cerkev) - kot je je označil Andrea Grillo, laiški teolog in profesor zakramentalke pri Sv. Anselmu v Rimu, sicer odločen kritik vračanja k maševanju po starem.

Augé: nadaljevati koncilske smernice

Matias Augé, Katalonec in klaretinec ter upokojeni profesor liturgike (njega učenec je bil tudi celjski škof S. Lipovšek), ki pri svojih letih še vedno redno piše blog Liturgia Opus Trinitatis (link na blog), je za lansko februarsko številko revije Vita pastorale v članku Tra fuge e ritorni (sl. Med bežanjem in vračanjem) zapisal: “Zavedamo se, da 2. vatikanski koncil, zlasti njegova liturgična reforma, četudi je obogatil življenje Cerkve, ni imel časa, da dozori in pokaže vse svoje sadove. To je petdeset let bežanja naprej in vračanja nazaj, pravilnih in zgrešenih pospeškov ter včasih tudi potrebnega zaviranja.

Vendar se Augé ne vda. Koncilske smernice je treba nadaljevati. Namesto vročega polemiziranja na eni in vračanja nazaj na drugi strani Augé vidi štiri „senčna polja“, kjer koncilska liturgična reforma mora še dodatno dozoreti:
  1. Dejavna udeležba vseh. Dejavna udeležba vseh navzočih je veliki ideal koncilske reforme, vendar je po eni strani kje komaj prodrl, drugje pa so ta ideal banalizirali s spreminjanem sv. maše v festival in happening. Liturgija je po svoji naravi dejanje (akcija), zato mora vse ljudstvo biti dejavno (aktivno), ne samo v smislu kontemplativnega zrenja, pač pa tudi v gestah in besedah.
  1. Ne vtekati v polja drugih. Prevečkrat duhovnik dela, kar je laikovega, in laik, kar je duhovnikovega. Augé na tej točki predlaga, da se držimo navodila Ecclesiae de Mysterio, ki ga je izdala Kongregacija za duhovščino l. 1997. V navodilu je med drugim rečeno, da naloga duhovnika ni, da nadomešča krstno duhovništvo vsega božjega ljudstva, pač pa da pomaga, da to duhovništvo tudi v liturgiji pride do polnega izraza. „V nasprotju z duhovniško identiteto je, če poskušamo vzpostaviti sami sebe kot protagoniste liturgičnega dejanja,“ nenazadnje uči sam Benedikt XVI..
  1. Najti smisel in vlogo obreda. Po neki raziskavi je zanimanje mladih Italijanov za obred (ritualnost) v zadnjih letih padlo za 43 %. Augé to pripisuje tudi preveliki ležernosti v obhajanju pokoncilskega bogoslužja in preveliki personalizaciji (prilagoditvi) obreda željam posameznikov in skupin. Obred je občestven, to pa tudi pomeni, da se drži splošnih predpisov.
  1. Smisel za sveto. Summorum Pontificum iz l. 2007 poudarja svetost (it. sacralità) obhajanja sv. maše. Kaj je ta svetost, se vpraša Augé. Odgovor najde v tradiciji, kjer svetost obreda pomeni „spoštljivost do Boga“. Površno, hitro, tehnično maševanje duhovnika, pa tudi preveč banalna udeležba ljudstva poškoduje to svetost. Na nas je, da spet najdemo svetost obreda.
Kot vidimo, častitljivi liturgist Matias Augé, v zadnjih dveh točkah implicitno pove, da je razumljivo, da se nekateri hočejo vrniti k tridentinski maši, saj se predstavlja kot maša, v kateri je obred še obred, sveto še sveto. Četudi se ne strinjamo za vse večjo popularnostjo, menda „izredne“, maše po starem, lahko iz želje po njej razberemo smernice za poglobitev liturgične reforme 2. vatikanskega koncila.

* Ta članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes (5/2015), katere tema je imela naslov Liturgia semper reformanda (ves čas prenavljajoče se bogoslužje).

nedelja, 15. november 2015

Kakšna vojna proti Islamski državi?


Če nasilje, premoč ali zanemarjanje čuta za skupnost izvirajo iz kraljeve oblasti, gre to imeti za nepravičnost in zločin, to obsoja tako verski zakon kakor tudi politična modrost.
Ibn Haldūn, arabski mislec, XIV. stoletje, v delu Mukadima. Uvod v knjigo primerov

Zdi se skoraj nemogoče misliti, da bi v atomskem veku bila vojna uporabljena kot sredstvo za doseganje pravičnosti.
Janez XXIII., leta 1963, v okrožnici Pacem in terris (Mir na zemlji)

Iz obrambe v napad?

Še smo pretreseni zaradi krvavih pariških dogodkov. Islamska država tokrat ni udarila po razvidnem političnem cilju, kot je bilo v primeru napada na uredništvo Charlie Hebdo, kar smo razlagali kot napad na svobodo govora. Pač pa se je v Parizu zgodil – kot sem tvitnil dan potem - napad na rock'n'roll, na šport, na večer ob fast foodu in vinu, na prosti čas, skratka, napad na nas, ker smo, kakršni smo. Po 13. novembru smo tarče Islamske države vsi, ki živimo na nam lasten evropski način. Bolni islamistični umi nas imajo na muhi že zato, ker smo kristjani, ker smo ateisti, ker smo humanisti, ker pijemo alkohol, ker plešemo na veselicah, ker se valjamo po blatu na rock festivalih, ker se sončimo na plaži. Niti to, da smo muslimanskim beguncem odprli meje in dokazali evropsko človekoljubje, nas ne reši. Za fanatike smo vsi le Alahovi kazni zapisani “neverni psi”, t.j. nižja bitja, ki jih je dovoljeno pobiti.

Vsako napadeno bitje se brani. Po pariškem pokolu se bo zato gotovo okrepila naša obrambna drža glede tega, kar prihaja z Jutrovega. Tudi glede beguncev. Če smo do zdaj tehtali gostoljubje do beguncev in lastno varnost ter se odločali najprej za gostoljubje nato za varnost - kar je vsekakor znak, da smo Evropejci še Kristusovo potomstvo - bomo poslej na prvo mesto postavljali varnost. Ta zasuk je naraven in če ga bomo modro zastavili, ne bo na škodo beguncev, ki so med nami.

Veliko bolj težek in dolgoročno tvegan je naslednji korak - korak iz obrambe v napad. Islamska država mora pasti, kot je padla nacistična Nemčija. To je zdaj že jasno. Dan potem zahodni politiki govorijo o nujnih “silovitih in neusmiljenih dejanjih” za zaščito Francije (F. Hollande) ter da Islamske države ni dovolj “zamejiti, temveč jo je treba poraziti” (H. Clinton). V. Putin v tej smeri vojaško že deluje in zato žanje simpatije - ne samo tistih iz obvezne kvote rusofilov, ki jih najdeš v vsaki naciji – pač pa tudi mnogih drugih levičarjev in desničarjev iz širnega sveta.

Norberto Proietti, Frančišek se vrača iz vojne, Assisi (foto B.C.)
“Križarji vs. Saraceni”?

Historia magistra vitae est. Da je zgodovina učiteljica življenja, so rekli Latinci. Zdi se, da se bolj slabo učimo. Kajti, kot se najavlja, je pred nami še eno večje vojaško posredovanje Zahoda na Bližnjem vzhodu. Večno vračanje istega? Sama po sebi se namreč vsiljuje podoba tako “saracenskih” vdorov v Evropo kot “križarskih” vdorov v srce Levanta. Kot da sta ti dve civilizaciji igrači v areni ciničnih bogov in se morata zaradi njih zabave in po samo njim znanih urnikih vsake toliko stepsti.

Papež Janez Pavel II. je bil odločno tako proti prvemu (1991) kot proti drugemu (2003) posredovanju zahodnih sil v Iraku. Za razliko od politikov, ki so voljeni vsake štiri leta, papež stvar vidi drugače in dolgoročneje. Vojne zahodnjakov na Bližnjem vzhodu namreč resda rešijo kak sprotni problem, a obenem ustvarjajo konfliktna stanja na zalogo. Na ulicah naredijo navidezni mir, po kleteh se istočasno krepi zver.

Je pa 13. januarja 2003, v času priprav na posredovanje v Iraku, papež Janez Pavel II. v nagovoru diplomatskemu zboru dejal: “Ne smemo si pomagati z vojno, četudi bi slednja zagotovila neko skupno dobro. Vojna pride v poštev le kot skrajna možnost (estrema possiblità) ob spoštovanju precej strogih pogojev (ben rigorose condizioni).” Torej papež, ki je bil proti vojnama v Iraku, se na načelni ravni vendarle ni odrekel starodavni doktrini o pravični vojni, ki jo povzema tudi Katekizem katoliške Cerkve (prim. KKC 2263 in 2309).

Pogoji, da je vojaško posredovanje upravičeno

Kateri so ti “precej strogi pogoji”? Jih bo morebitno odločnejše vojaško posredovanje proti Islamski državi upoštevalo? Na podlagi tradicionalnega katoliškega nauka o pravični vojni, si zastavimo sedem vprašanj. Le če na vseh sedem odgovorimo pritrdilno, je vojaško posredovanje upravičeno (pravično). Dovolj je, da pri enem izmed njih dvomimo ali nanj celo odgovorimo nikalno, vojaško posredovanje ni upravičeno.*

1. Ali bo vojaški poseg odobrila legitimna avtoriteta?
Avtoriteta, ki naj bi odobrila to vojno, bi moral biti Varnosti svet ZN. Izjemno pomemben je pristanek regionalnih sil kot Iran, Turčija, Saudska Arabija. Avtoriteta in sodelovanje islamskih držav je potrebna tudi v izogib v naši kolektivni (pod)zavesti čemečega vzorca “križarji vs. Saraceni”.

2. Ali je razlog za vojaški poseg tehten in pravičen?
Razlog je nezaslišano nasilje Islamske države do civilnega prebivalstva na svojem območju, nasilje ki dobiva razsežnosti genocida, ter njena teroristična dejavnost drugod po svetu. Vojno posredovanje se bo lahko naslonilo zgolj na ta razlog. Še najmanj primeren razlog je maščevanje.

3. Ali je namen posredovanja iskren in pravičen?
Končni namen mora biti zaustavitev nasilja, zaščita ubogih ter vzpostavitev miru v regiji. Če bodo napadalci (Zahod in regionalni zavezniki) pri tem potihoma zasledovali druge ekonomske in politične cilje, posredovanje ni upravičeno.

4. Ali je uporaba sile zadnje sredstvo?
Dokler obstajajo kakršnekoli možnosti za diplomatsko in politično rešitev sovražnosti z Islamsko državo, ne smemo uporabiti sile. Takih možnosti, kot je trenutno videti, žal ni na vidiku.

5. Si lahko z gotovostjo obetamo, da bo vojaško posredovanje uspešno?
Je Islamsko državo sploh moč vojaško poraziti? Ali je zagotovljeno, da bo vojaški poseg hiter in učinkovit? Se bo grožnja terorizma po vojaškem porazu Islamske države res zmanjšana?

6. Ali bo pridobljena dobrina odtehtala povzročeno škodo?
Kljub uspešnemu posegu lahko nastopi veliko beguncev, civilnih žrtev, ogromno je lahko materialne in okoljske škode. Smo prepričani, da bo več koristi kot škode?

7. Ali bodo uporabljena pravična sredstva?
Ali bo vojna potekala s takšnim orožjem in po takih postopkih, da bo čim manj žrtev, uničenja, stranske škode?


* Naslanjam se na moj članek o vprašanju pravične vojne, ki sem ga objavil v Družini l. 2003 pred vojaškim posredovanjem v Iraku. Takrat sem na podlagi sedmih vprašanj zaključil, da nameravano posredovanje v Iraku ne odgovarja doktrini pravične vojne in da torej ni upravičeno.