ponedeljek, 30. maj 2016

Višegrajsko predzidje krščanstva

Uničeni sovjetski tank v madžarski protikomunistični vstaji l. 1956 (Wikipedia)

To silo mi zaustavljamo že sedemnajst let izgubljajoč naša telesa, življenja in vse mogoče dobrine, ko kot trdnjava in predzidje krščanstva v vsakodnevnem boju branimo krščanske dežele.
Hrvaško plemstvo, zbrano l. 1494 v Bihaću, v pismu papežu in cesarju, v katerem ju prosi za pomoč v boju zoper Turke

Navadno so prav plitvi in omledni kristjani tisti, ki pripisujejo krščanstvu nemogoče vrline.
Gilbert K. Chesterton, l. 1908 v knjigi Pravovernost

Luč z vzhoda

Slovenska politična desnica je v zadnjem letu pospešena odkrivala, kaj ji je v teh časih biti, kam ji je iti in s kom se bratiti. Iz njenih logov je bilo vse pogosteje slišati, da bi se Slovenija morala pridružiti višegrajski skupini držav, se pravi, Poljski, Češki, Slovaški in Madžarski. To so z izjemo Poljske severovzhodne dežele rajnke Avstro-Ogrske, vse štiri trdožive dežele, ki jih stoletja življenja v nehvaležni geografski legi me kladivom (Germani) in nakovalom (Mongoli, Turki, Rusi) niso zlomila temveč okrepila.

Ex oriente lux, z vzhoda prihaja luč – luč Viktorja Orbána, takoj dodajmo! Je ta luč res tako out, kot trobenta levičarstvo? Je višegrajsko desničarstvo res fašistoidno? Kaj pa če gre za reprizo vzorca, ki je star vsaj petsto let, in ga oni, za katere se zgodovina prične l. 1941, enostavno niso sposobni ugledati?

Mimogrede. Katoličani bomo letos spet obhajali Svetovni dan mladih (SDM) z milijonsko udeležbo. Zakaj si danes pol milijona mladih Evropejk v tankih majicah in kratkih hlačah ni mogoče več predstavljati na ulicah Pariza, kjer je SDM potekal l. 1997? Zakaj si pol milijona evropskih najstnic in študentk ni mogoče več predstavljati na ulicah Kölna, kjer je SDM potekal l. 2006? Zakaj si jih še vedno lahko predstavljamo na ulicah „višegrajskega“ Krakova, kjer bo potekal to poletje? Kaj se je zgodilo, da smo danes na „zavrti“ strani bivše železne zavese bolj varni kot na njeni „svobodni“ strani? Orbán odgovor ima ...


Evropa v iskanju lastnih korenin

Komaj deset let potem, ko so „napredne“ levo-desne sile dosegle, da se vprašanje o globoki evropski identiteti zaobide in da se torej judovsko-krščanske korenine (beri: Stara in Nova zaveza) v temeljnih aktih EU ne omenijo, smo na tem, da ne vemo, kaj bi sploh radi. Sredi Evrope prihaja do laboratorijskih spačkov: do križancev med človekovimi pravicami in šeriatskim pravom, do koketiranja med gorečimi ateisti in (dobesedno) gorečimi verniki, do neofeminističnih počepov pred likom ženske, ki je vstopila v zaukazano ji poročno zvezo kot pubertetnica in zdaj nosi nikab.

Razsvetljenska paradigma je v škripcih. Poskušala je nadomestiti krščanstvo, po dobrih dveh stoletjih pa kot da nima recepta za preživetje Evrope. Bogovi se smejijo do solz še iz drugega razloga. Pariz, nekoč prestolnica laične in razsvetljene Evrope, je danes ena izmed tistih evropskih metropol, kjer je na javnih mestih mogoče videvati može kremenitih obrazov, kako se pobožno klanjajo usmerjeni po daljici, katere konec je zunaj Evrope - tam v arabski puščavi.

Nosilna ideja višegrajske opcije – ta zna biti tudi levičarsko obarvana, saj Slovaško vodi „heretično“ ne-filo-migrantski levičar Robert Fico, Češki načeluje do multi-kultija „heretično“ odklonilen Miloš Zeman, ki je socialni demokrat – je ideja o globoki evropski identiteti. Ker je globoka, mora biti stara, pred-razsvetljenska. Stara in realna. Ker je stara in realna, učinkuje tudi danes. Govorimo o Christianitas.


Christianitas še učinkuje

Latinisti bodo besni, toda jaz ne bi prevedel christianitas = krščanstvo, temveč christianitas = kristjaniteta, se pravi, krščanstvo kot civilizacija, ki jo je na tak ali drugačen način mogoče s prstom pokazati na političnem zemljevidu. Pojem se pojavi ob koncu antike in je sprva teološke narave. V času Karla Velikega dobi močnejše politične konotacije. Tozadevno specializirani zgodovinar Jean Rupp izpostavlja papeža Janeza VIII.. Slednji l. 878 piše Lambertu iz Spoleta, s katerim je bil v sporu zaradi zemlje, in pri argumentiranju, zakaj moramo držati skupaj, uporabi termin christianitas (… ac defensione terre sancti Petri et totius christianitatis …). Rupp pojasnjuje, da tu Janez VIII. ne govori o mestu Rim in o Cerkvi temveč o Evropi.

Ne stare Atene, ne stari Rim, pač pa je bilo krščanstvo tisto, ki je v drugi polovici prvega tisočletja grško, latinsko, germansko in slovansko Evropo zvezalo v eno. Logično, da „napredne“ sile dobijo cmok v grlu in rdečico sramu na lica, ko je treba krščanstvu priznati to vlogo. Ni čudno, da nekateri naši levičarji (link) zahtevajo izstop Slovenije iz EU, ki so jo ustanovili trije katoličani, in navezavo na Rusijo in Kitajsko (saj pravim: ex oriente lux). In zanimivo, da so ravno države višegrajske skupine tiste, ki se na tem mestu ne obotavljajo: Evropa je krščanska in taka mora ostati!


Christianitas in njen antemurale

Še več, višegrajske države se v teh dramatičnih časih nekontroliranih migracij in islamskega terorizma zavestno ali manj zavestno naslanjajo na posebno vojaško-duhovno tradicijo in potezo v svojih nacionalnih identitetah, ki je biti antemurale Christianitatis, predzidje krščanstva. Naziv je v času turške nevarnosti bil tako realne sorte (prva linija pri zaustavljanju Turkov) kot uradne sorte. Od papežev so ga sprejele najprej Hrvaška, nato še Madžarska in Poljska (članek na Wikipediji).

Še nekaj desetletij nazaj so Madžarska (1956), Češkoslovaška (1968) in Poljska (1976) v odporu proti aziatskemu komunizmu spet zafunkcionirale po vzorcu „predzidja“, le da tokrat bolj predzidja zahodnjaške svobode kot krščanstva. Bile so krvaveči antemurale libertatis, ko so si Zahodnjaki čehljali popek in vzdrževali mir z ruskim medvedom

Zlasti Poljska! Vedno znova smo njeni dolžniki. Bi Slovenci zadnjih tristo let ostali kristjani, če ne bi Poljaki l. 1683 pod vodstvom Jana III. Sobieskega pred Dunajem natolkli Turkov? Bi Slovenci l. 1991 že dosegli samostojno demokratično državo, če se ne bi l. 1976 in l. 1980 poljski delavci dvignili proti komunistični diktaturi?



Višegrajski recept zoper samomor

Arnold J. Toynbee, angleški zgodovinar in filozof (1889-1975), je dolga leta preučeval vzpone in padce civilizacij ter prišel do sklepa: „Civilizacije umrejo zaradi samomora, ne zaradi umora.“ Za razliko od kakšnih drugih zgodovinarjev, ki so trdili, da civilizacije naravno rastejo in naravno zamirajo, je Toynbee ugotovil, da civilizacije ne zamirajo „naravno“. Civilizacije zamrejo, ker na neki točki naredijo strateško napako; nekega izziva ne speljejo, kot bi bilo treba. Če tiste napake ne bi bilo, bi živele naprej.

„Višegrajci“ in mnogi drugi kritiki Angele Merkel, oz. ležerne politike odprtih vrat za vse migrante, so prepričani, da je ta usodna napaka že bila storjena. Zdaj je treba rešiti, kar se v tej civilizaciji rešiti še da. Recept zna razložiti Viktor Orbán, znameniti ograjekovec. Zanj so to „krščanske korenine Evrope, zaradi katerih je bila ta vedno močna“ (novembra lani na obisku v Lendavi); sledi še, „da je pomembna krščanska tradicija, da je pomembna družina, da je pomemben zakon enega moža in ene žene, verjamemo, da je narodna zavest nekaj dobrega, ni nevarna, kot na primer nacionalizem“ (za Nova24tv).

Balzam za krščansko uho. Mnogo let so evropske kristjane s čislanjem razuma vzgajali za intelektualno podrejenost; z bebavim natolcevanjem o križarskih vojnah za zgodovinsko krivdo. Zdaj je drugače. Nastopil je trenutek, ko podrejena Pepelka postane dominantna princesa. Christianitas bo rešila Evropo pred njenim samomorom. Rešitev je na dlani. Razen če …


Bi Janez Pavel II. res blagoslovil vse to?

… se ne bo spet pojavil špilferderber“ Jorge Mario Bergoglio, Argentinec na začasnem delu v Vatikanu. Minulega 17. maja je v intervjuju za francoski La Croix (link) papež namreč dejal:

O koreninah moramo govoriti v množini, ker jih je mnogo. V tem smislu, ko slišim govoriti o krščanskih koreninah Evrope, se včasih bojim tona, ki je lahko triumfalističen in revanšističen. To postane kolonializem. Janez Pavel II. je govoril v mirnem tonu. Da, Evropa ima krščanske korenine. Krščanstvo ima dolžnost zalivati, toda v duhu služenja, kot pri umivanju nog.

Pomembno je, da se Frančišek nasloni na Janeza Pavla II.. Zadnje čase se seveda tudi pri nas dogaja, da nekateri kritizirajo do komunistov, muslimanov in beguncev „popustljivega“ papeža Frančiška ter v isti sapi hvalijo papeža Janeza Pavla II. kot velikega antikomunista in branitelja Evrope. Da se ime Janeza Pavla II. uporablja za razpihovanje proti-begunskega razpoloženja, je velika zloraba ali vsaj sad velikega nepoznavanja naukov poljskega papeža.

Andrea Tornielli - prvak med italijanskimi vatikanisti in analitik, ki sicer nerad piše polemične članke - je „napadel“ poljsko vlado, ki jo vodi Beata M. Szydło, ter jo obtožil, da je izdala ravno njega, katerega kip stoji malodane na vsakem poljskem trgu - papeža Janeza Pavla II.. V članku Migranti – tako Poljska 'pokopava' Janeza Pavla II. (link) navaja več odlomkov, iz katerih je razvidno, da Janez Pavel II., ki je sicer resda govoril o „teologiji narodov“, ne bi nikoli pristal na nacionalistične in proti-migrantske drže, ki jih dandanašnji gojita Poljska in Madžarska.

Naj zaključim. Višegrajska opcija ni slaba, lahko pa zelo zablodi. Kristjani smo veseli, da so se vidni vzhodnoevropski politiki otresli kristjanom vcepljene inferiornosti in se danes neboječe zavzemajo za krščanske korenine. Bojimo pa se, da bo ta nova Christianitas pozabila na njega, po katerem ima ime – na Kristusa, milega in služečega.

Januar 2016, poljski navijači vsled kölnskih dogodkov sporočajo Nemčiji:
"Zaščitite vaše ženske, ne naše demokracije!"
(Twitter)

ponedeljek, 23. maj 2016

Amoris laetitia - novo poglavje starih zdrah?

Jezuit (Jeremy Irons) igra domorodcem na oboo.
Prizor iz filma The Mission (1986).

Jezuite kliče na sodbo zdrave pameti in morale, in če se pred to sodbo ne morejo opravičiti, pomeni, da so krivi in da morajo utihniti. O tem, da se lahko na takšni sodbi izkažeš za krivega, čeprav v resnici nisi, Pascal ne govori ničesar.
Lev Šestov, ruski filozof, l. 1924 v eseju Getsemanska noč – Pascalova filozofija


Povratek „jezuitske zmote“?

„Spoštovani, spoštovane, primite se nečesa trdnega! Brezskrbnih dni za katoliško občestvo je konec. Znašli smo sredi vojne, starodavne vojne. To je vojna ki traja tisočletje in pol, posebej divja pa je zadnjih 400 let. Da, to je vojna med Pelagijem in Avguštinom, med jezuiti in Pascalom, med laksisti in janzenisti, med tistimi, ki bi kakšnemu od ločencev in koruznikov dali sveto obhajilu ter onimi, ki mu ga nikakor ne bi dali. Amoris laetitia je najnovejše poglavje te vojne, gotovo pa ne zadnje.“

Tako - v slogu uvoda v prenos nogometne tekme - bi lahko komentirali dogajanje okrog dveh družinskih sinod in iz njiju izhajajoče apostolske spodbude Amoris laetitia (AL), v kateri papež Frančišek poučuje o zakonski ljubezni in družini. Kajti problem ni od včeraj, temveč, kot opozarja Robert Spaemann, „se pravi problem že mnogo let nahaja v vplivnem toku moralne teologije, ki zagovarja čisto situacijsko etiko. Na ta tok naletimo že med jezuiti v XVII. stoletju“ (prim. Spaemannov intervju za CNA).

Kaj se je zgodilo v XVII. stoletju?

Če sledimo Spaemannovi razlagi, se je prav ozreti v XVII. stoletje. Se s papežem jezuitom ponavlja takratna „jezuitska zmota“ glede moralnih vprašanj? Se ponavlja strasten teološki spopad, ki je takrat na eno stran postavil jezuite (oz. moliniste), na drugo pa nikogar drugega kot Pascala in janzeniste? Pomnimo, Blaise Pascal je pod psevdonimom z zbirko pisem Lettres provinciales (l. 1657) tako ostro, satirično in brezkompromisno udaril po „laksističnih“ jezuitih, da je njegovo pisanje brž obsodil rimski papež, francoski kralj pa ukazal knjige zapleniti in zažgati. Z avreolo ilegalne literature, kakopak, so Pascalova proti-jezuitska pisma bila toliko bolj brana in prevajana.

Toda tudi laksizem je ni odnesel brez obsodbe Rima. Pravzaprav je rimska gorjača v XVII. stol. pridno tolkla pa glavah enih in drugih, po laksistih in po janzenistih, po moralno „popustljivih“ in po moralno „zagamanih“.

Jezuiti v spopadu s protestantizmom

Zgodovinsko izhodišče je protestantizem ter velikanski trud katolištva v XVI. in XVII. stoletju, da bi Evropa ostala pravoverna. Eno izmed ključnih točk spopada je bilo vprašanje milosti in svobodne volje. Medtem ko so protestanti poudarjali „premoč“ milosti (samo Bog rešuje - človek je ničla), so zlasti jezuiti branili vlogo človekovega svobodnega delovanja (Bog rešuje - človek sodeluje) in se pri tem naslanjali na Luisa de Molino, učenjaka iz salamanške šole.

Jezuiti so na človeka gledali optimistično: človek je dober, želi si odrešenja in ima moč, da za svoje odrešenje tudi kaj stori. Samo veseli smo lahko, da so tako razmišljajoči jezuiti prišli tudi v naše dežele in imeli v XVII. stol. zlasti preko jezuitskega kolegija v Gradcu precejšen vpliv na porajajočo se slovensko inteligenco. (Prim. diplomsko delo Damjane Vršič o takratnih jezuitih pri nas.)

Spet in spet: vprašanje milosti in svobodne volje

A kaj se zgodi, če optimistični pogled na človeka potenciramo? Zgodi se Pelagij. Ta britanski menih, Avguštinov sodobnik, je namreč trdil, da je človek tako dober, svoboden in močan, da se more rešiti zgolj z lastnim naporom in lastnimi svobodnimi odločitvami. Po Pelagiju človek ne potrebuje dodatne milosti, da se zveliča. Bog ga je naredil plemenitega in niti izvirni greh ga ni bistveno pokvaril.

Proti pelagijancem je nastopil sv. Avguštin, ki je Pelagija verjetno tudi osebno srečal, in v polemiki z njimi med drugim zapisal:

Po milosti Božji, po Gospodu našem Jezusu Kristusu, je (človeška) narava ozdravljena, ker je bila pokvarjena, ali pa ji je pomagano, ker je sama sebi nezadostna.

Pelagijanstvo je od Cerkve odločno obsojena herezija. Pravoverno anti-pelagijanstvo je še kako navzoče v vsaki slovenski župniji pri otroškem verouku, ko kot šesto od Šestih resnic recitiramo: „Da je milost božja za zveličanje potrebna.“

Moramo pristaviti, da pelagijanstvo danes kljub vsemu kraljuje; namreč kot miselnost o človekovi samozadostnosti v okviru ateističnega humanizma ter splošnega sekularizma.

Kako pridemo do laksizma?

Kaj se še zgodi, če optimistični pogled na človeka potenciramo? Zgodi se moralni laksizem (iz lat. laxus: širok, počasen, sproščen, popustljiv,...). Človek je dober in hoče dobro, zlo v njem je šibko. Četudi ima nekaj grehov, je še vedno usmerjen v dobro. Razumeti ga je treba, videti pogoje, v katerih živi (situacija), upoštevati olajševalne okoliščine in šele potem podati sodbo (situacijska etika). Kmalu smo na tem, da rečemo: Kaj zato, če ima ljubico in po malem krade v svojem podjetju, v bistvu je še vedno dober človek, a ne?

Ko v XVII. stol. janzenisti in Pascal jezuitom očitajo laksizem in kazuistiko, jim očitajo nič manj kot odpravo jasnega in zavezujočega moralnega zakona.

Zanimiva in aktualna pri tem je že pred 400 leti izrečena kritika laksizma, češ da se z moralno ohlapnostjo poskuša privabiti čim večje množice in jih zadržati v naročju Cerkve.

Je AL kripto-pelagijanska in laksistična, torej heretična?

Današnji duhovniki in pastoralni delavci se v stikih s sodobno družino s tovrstnimi dilemami srečujemo vsak dan. Ves čas tehtamo med resnostjo načel in razumevanjem situacije. Kako s koruzniki? Krstiti njihove otroke ali ne? Kako s polovičarskimi verniki? Jih spustiti k zakramentom ali ne? Zakaj versko polovičarskega otroka spustimo k zakramentom (npr. divjega in praktično neverujočega pubertetnika k birmi), versko polovičarskega odraslega (npr. koruznika ali ločenca k spovedi in obhajilu, čeprav veruje in si morda zakramenta želi) pa ne?

Nas Amoris laetitia rešuje teh dilem? Ne. Amoris laetitia popušča ali celo razveljavlja starodavne in po svoje slavne moralne zakone kot je ta, da pred poroko ne sme biti spolnih odnosov? Ne. Pravi, da lahko vsak, ki v srcu dobro misli in si obhajila želi, tudi kar pristopi k obhajilu? Ne. 

Skratka, četudi Robert Spaemann in podobni - morda zaradi čustvene navezanosti na prejšnja dva evropska papeža; morda zaradi stoletnega proti-jezuitskega refleksa - trdijo, da je Amoris laetitia na meji laksistične herezije daljnega pelagijanskega porekla, če ne že čez, pri pozornem in celostnem branju tega ni mogoče reči.

Povabilo k branju AL

Toda kako potem razumeti Frančiškovo poudarjanje „olajševalnih okoliščin“ (AL 301-303) in si razlagati naslednjo trditev zapisano v členu 301?

Ni mogoče reči, da vsi, ki živijo v kakšni t. i. „neregularni“ situaciji, živijo v stanju smrtnega greha in brez posvečujoče milosti.

Razumemo, da ima Bog rad vsakega človeka. Tudi „neregularca“. Toda ali ni papeževa trditev nekoliko vijugasta in dvoumna? Bo zdaj tudi koruzništvo - na Slovenskem najbolj pogosta „neregularna situacija“ - pod dežnikom posvečujoče milosti? Bo za katoličana vseeno, če si ali nisi poročen, smrtnega greha itak še ni obzorju? ... 

Ni kaj, Amoris laetitia vseeno ni povsem enoznačna in lahkotna. Apostolsko spodbudo bo res treba brati in premišljevati.

Kot laksizem je problem tudi janzenizem

Ideal je na sredi: razumeti konkretnega človeka, vendar ne popuščati v dogmi in moralnih zakonih. Na tej liniji vztraja Amoris laetitia.

Povratek laksizma skozi glavni vhod? Nikakor. Če smo malo hudobni, lahko rečemo, da, tako kot nekdo poskuša povezovati Frančiškovo Amoris letitia s heretičnim laksizmom izpred 400 let, enako lahko nekdo drug nasprotovanje Frančiškovi Amoris letitia povezuje s heretičnim janzenizmom izpred 400 let.

Pozor! Bil sem priča, ko je veliki Anton Trstenjak konec osemdesetih na vprašanje, kaj je prvi problem slovenskega katolištva, izstrelil: „Janzenizem.“

ponedeljek, 16. maj 2016

Robert Spaemann kritično o Amoris Laetitia

Papeževa apostolska spodbuda o družini Amoris Laetitia v svetu žanje veliko zanimanje. Deležna je tako vzhičenih odobravanj kot ostrih kritik. Na tem blogu sem že objavil prevod enega od odobravanj, in sicer odobravanje s strani Hansa Künga (link). „Da bo pravici zadoščeno“, ni narobe, da objavim tudi prevod kakšne od ostrih kritik. Nisem rabil veliko utrujati strica Googla, da sem argumentirano in ostro kritiko tudi našel. Ter nadvse ugledno ime, ki je to kritiko izreko.

Robert Spaemann je eden najpomembnejših nemških filozofov, gotovo pa prvo ime nemške katoliške filozofije zadnjega stoletja. Bil je svetovalec in prijatelj prejšnjih dveh papežev. Konec aprila je Spaemann novinarju Anianu Christophu Wimmerju za nemško inačico portala Catholic News Agency (CNA) podal ekskluzivni intervju (link) o zadnji apostolski spodbudi papeža Frančiška. Uredniki CNA so ga naslovili „Prelom s tradicionalnim naukom“. Kot je videti iz spleta, je intervju imel v notranjecerkveni javnosti precejšen odmev. Iz nemščine sem ga prevedel Branko Cestnik.

------------

Robert Spaemann (infocatolica.com)

CNA: Profesor Spaemann, Vi ste s svojo filozofijo spremljali pontifikat Janeza Pavla II. in pontifikat Benedikta XVI.. Mnogi verniki ta čas razpravljajo o apostolski spodbudi papeža Frančiška Amoris Laetitia, kako jo brati v kontinuiteti z nauki Cerkve in teh dveh papežev. Kako vidite te zadeve?

Robert Spaemann: V veliki meri je to mogoče, čeprav usmeritev dopušča sklepe, ki so lahko nekompatibilni z nauki Cerkve. Vendarle je člen 305, skupaj z opombo 351, kjer je postavljeno, da so nekateri „verniki v stanju objektivnega greha“ na podlagi „olajševalnih okoliščin“ lahko pripuščeni k zakramentom, v direktnem nasprotju s členom 84 iz apostolske spodbude Familiaris Consortio Janeza Pavla II..

CNA: Kaj je hotel povedati papež Janez Pavel II.?

Robert Spaemann: Janez Pavel II. je razglasil človeško spolnost za „realni simbol podaritve vse osebe“ in sicer „brez časovne ali kakšne druge omejitve“. V členu 84 zato jasno pove, da se morajo ločeni in ponovno poročeni odpovedati spolnim dejanjem, če hočejo prejeti sveto obhajilo. Sprememba te zakramentalne prakse zato ne bi bila „nadaljnji razvoj spodbude Familiaris Consortio“, kot meni kardinal Kasper, ampak bi to bil prelom z njenimi bistvenimi antropološkimi in teološkimi nauki o zakonski zvezi in spolnosti.

Če ni poprejšnjega spreobrnjena, Cerkev nima oblasti, da bi preko podelitve zakramentov pozitivno sodila neurejeno spolnost in s tem prehitevala Božje usmiljenje. Ne glede na to, kako ta stanja obravnavamo po človeški in moralni plati. Na tem mestu – podobno kot pri ženskem duhovništvu – so vrata zaprta.

CNA: Se ne bi moglo ugovarjati, da so od Vas omenjeni antropološki in teološki razmisleki sicer pravilni, toda Božje usmiljenje ni vezano na tovrstne omejitve, temveč se navezuje na konkretno stanje vsakega posameznega človeka

Robert Spaemann: Božje usmiljenje je v srčiki krščanske vere v učlovečenje in odrešenje. Seveda Bog gleda na konkretno stanje vsakega posameznega človeka. On ga pozna bolje, kot slednji pozna sam sebe. Ampak krščansko življenje ni nekakšna pedagoška prireditev /pädagogische Veranstaltung/, na kateri bi se približevali zakonski zvezi kot k nekakšnemu idealu – k čemur se zdi, da na mnogih mestih napeljuje Amoris Laetitia. Celotno področje odnosov, zlasti področje spolnosti, se dotika človekovega dostojanstva, njegove osebnosti in svobode. To področje sovpada s pojmovanjem telesa kot „božjega templja“ (1 Kor 6,19). Kakršna koli kršitev na tem področju, pa naj se dogaja še tako pogosto, je potemtakem tudi kršitev v polju odnosa do Boga, h kateremu se kristjani čutimo poklicani; gre za greh proti njegovi svetosti, kar ves čas zahteva očiščenje in spreobrnjenje.

Božje usmiljenje je ravno v tem, da nam to spreobrnjenje omogoča. Gotovo ni vezano na te ali one meje. Toda Cerkev je zavezana oznanjevanju spreobrnjenja. Cerkev nima moči, da bi preko podeljevanja zakramentov prekoračila postavljene meje in Božjemu usmiljenju delala silo. To bi bilo drzno.

Kleriki, ki se držijo obstoječe norme, zato nikogar ne obsojajo, upoštevajo in oznanjajo pa to mejo v odnosu do Božje svetosti. Gre za zdravilno oznanilo. Podtikati jim, da „se skrivajo za nauki Cerkve“ in da „sedijo na Mojzesovi stolici“, da bi „metali kamenje na človeška življenja“ (Amoris Laetitia 305), je zato nekaj, kar nočem niti komentirati. Zabeležimo samo, da je tu v igri nerazumevanje tega evangeljskega odlomka. Jezus res pravi, da pismouki in farizeji sedijo na Mojzesovi stolici, toda jasno pove, da se morajo učenci držati vsega, kar pismouki in farizeji zapovedujejo, a naj pa ne živijo kakor oni (Mt 23,2).

CNA: Papež Frančišek je vendarle poudaril, da naj se ne fokusiramo samo na posamezne stavke njegove spodbude, temveč da imejmo pred očmi celoto.

Robert Spaemann: Po mojem je povsem na mestu, če se koncentriramo na določena mesta v besedilu. Pri papeškem učiteljskem pisanju ne moremo pričakovati, da se bodo ljudje veselili lepega besedila, obenem pa vstran gledali pri stavkih, ki spreminjajo cerkveni nauk. Dejansko je na teh mestih potreba jasna odločitev za DA ali za NE. Podeliti sv. obhajilo ali ga ne podeliti – med tem dvojim mi tretje poti.

CNA: Sveti oče v svojem pisanju vedno znova podčrtuje, da ni nihče za večno obsojen.

Robert Spaemann: Težko razumem, kaj on s tem misli. Da Cerkev ne sme nikogar osebno obsoditi, še manj za večno obsoditi – česar, hvala Bogu, niti ne more, je jasno. Toda ko gre za spolne odnose, ki so objektivno v nasprotju z urejenim krščanskim življenjem, bi pa rad od papeža zvedel, po kolikem času in pod katerimi pogoji se neko objektivno grešno obnašanje spremeni v boguvšečnega.

CNA: Gre po Vašem na tem mestu dejansko za prelom s tradicionalnim cerkvenim naukom?

Robert Spaemann: Da gre tu za prelom /Bruch/, je nedvomno jasno vsakemu razmišljajočemu človeku, ki pozna dotična besedila.

CNA: Neodvisno od tega, če se s tem strinjamo, nastopi vprašanje: kako je do tega prišlo?

Robert Spaemann: Da se Frančišek postavlja v kritično distanco do papeža Janeza Pavla II., se je pokazalo že, ko ga je razglasil za svetnika skupaj z Janezom XXIII in ko se je za slednjega odredila nepotrebnost drugega čudeža, ki se sicer zahteva za kanonizacijo. Zdelo se je, da hoče papež relativizirati pomen Janeza Pavla II..

Vendar se pravi problem že mnogo let nahaja v vplivnem toku moralne teologije, ki zagovarja čisto situacijsko etiko /eine reine Situationsethik/. Na ta tok naletimo že med jezuiti v XVII. stoletju. Citati Tomaža Akvinskega, ki jih papež vstavlja v spodbudo Amoris Laetitia, se zdi, da podpirajo to usmeritev. Na tem mestu pa spregleda, da Tomaž Akvinski pozna objektivno grešna dejanja, za katere ni situacijski izjem /keine situativen Ausnahmen/. K tem dejanjem spadajo tudi vsa neurejena spolna obnašanja. Kot je storil že v petdesetih letih jezuit Karl Rahner v knjigi, v kateri so zbrani vsi bistveni in še danes veljavni tozadevni argumenti, je tudi Janez Pavel II. zavrnil situacijsko etiko in jo obsodil v okrožnici Veritatis Splendor.

Amoris Laetitia prelomi tudi s to okrožnico. Ob tem ne smemo pozabiti, da je bil Janez Pavel II. tisti, ki je svoj pontifikat postavil pod temo Božjega usmiljenja, kateri je posvetil svojo drugo okrožnico; in da je v Krakovu odkril dnevnik sestre Favstine Kowalske, ki jo je kasneje razglasil za svetnico. On je nje pristni razlagalec.

CNA: Kakšne posledice za Cerkev vidite?

Robert Spaemann: Posledice je moč ugledati že zdaj: negotovost in zmeda od škofovskih konferenc do zadnjega župnika v pragozdu. Pred nekaj dnevi mi je nek duhovnik iz Konga izrazil svojo zmedenost vsled tega cerkvenoučiteljskega pisanja in vsled pomanjkanja jasnih smernic. Glede na dotične odlomke v Amoris Laetitia in brez nadaljnje definiranih „olajševalnih okoliščin“ se lahko zgodi, da bodo ne samo ločeni in ponovno poročeni, temveč tudi vsakdo živeč v „neregularnem stanju“, lahko pristopili k spovedovanju grehov in k obhajilu, ne da bi se potrudili opustiti svoja spolna obnašanja, se pravi, brez kesanja in spreobrnjenja.

Vsak duhovnik, ki se drži dozdajšnje zakramentalne prakse, je lahko stiskan s strani svojih vernikov in s strani škofa. Rim lahko poda takšne smernice, po katerih bodo za škofe imenovani samo „usmiljeni“, ki bodo pripravljeni obstoječo prakso mehčati. S potezo peresa je bil kaos povzdignjen na raven načela. Papež bi moral vedeti, da bo s tako potezo razdelil Cerkev in jo popeljal na pot razkola. Razkol, ki se ne bil naselil na obrobju temveč v srcu Cerkve. Bog nas varuj!

Gotovo se mi zdi tole: želja tega pontifikata, da bi Cerkev premagala svojo samozaverovanost in svobodnega srca šla naproti ljudem, je bila s tem cerkvenoučiteljskim spisom za nedoločen čas izničena. Lahko pričakujemo še en sunek sekularizacije in nazadovanje števila duhovnikov v širših delih sveta. Že dalj časa lahko opazujemo, da imajo škofje in škofije z nedvoumno držo v zadevah vere in morale več mlajših duhovnikov. Spomniti se velja besed sv. Pavla Korinčanom: „Kdo se bo pripravil za boj, če trobenta ne bi dala razločnega glasu?“ (1 Kor 14,8).

CNA: Kaj se bo po Vašem zgodilo zdaj?

Robert Spaemann: Vsak kardinal pa tudi vsak škof in duhovnik je poklican, da v svojih pristojnostih ohranja katoliški zakramentalni red in ga javno priznava. V primeru, da papež ne bo pripravljen podati popravkov, je kasnejšemu pontifikatu pridržano, da zadeve uradno povrne v stare tire.  

petek, 13. maj 2016

Največji prispevek krščanstva k politiki


Duha narodne in državne občestvenosti je nadomestila brezobzirna borba za matematično večino, in to tem bolj, čim bolj se trudimo, da bi bil parlament matematično točen izraz volje ljudi.
Andrej Gosar, slovenski katoliški politik in mislec, l. 1933 v knjigi Za nov družbeni red.

Ni država tista, ki si nas podredi. To stori njena sakralna pretvorba.
Jacques Ellul, krščanski „anarhist“, l. 1973 v knjigi Les nouveaux possédés


Demitizirati politiko in državo

Kardinal Joseph Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI., je nekoč zapisal, da je največji prispevek krščanstva k napredku politike in politične skupnosti (države) ta, da demitizira državo in politiko. Oziroma, ko kristjan ne sme dati cesarju, kar je božjega (prim. Mt 22,21), krščanstvo pove, da politika ne sme imeti atributov mita ali religije. Pomnimo, prvi kristjani so šli raje v smrt, kot da bi cesarja (političnega voditelja, državo, partijo,..) častili po božje.

Takole piše Ratzinger v svoji knjigi Cerkev, ekumenizem in politika (vse tri Ratzingerejeve navedke prevajam iz španske izdaje iz l. 1987):

Prva usluga, ki jo vera daje politiki, je osvoboditi človeka od iracionalnosti političnih mitov, ki dandanašnji predstavljajo pravcato nevarnost. Biti skromen in realizirati, kar je mogočega, namesto da z gorečnostjo zahtevaš nekaj nemogočega, je bilo vedno težko; glas razuma ni nikoli tako glasen kot je glasen iracionalni krik.

Iracionalni politični mit lahko vidimo v starih imperijih, ki jih knjiga Razodetje opisuje pod šifro Babilon, in ki so zahtevali, da se njih cesarja, katerega šifra je število 666, časti po božje. Iracionalni politični mit so moderni totalitarizmi, ki so vsi po vrsti padli v staro zanko milenarizma, ko so obljubljali uresničitev Nebeškega kraljestva na zemlji. Elemente iracionalnega političnega mita lahko ugledamo tudi v postmoderni družbi kapitalističnega no stopping blagostanja. Pa tudi v utopiji neskončno raztegljivih človekovih pravic, ki si je krono irracinalnosti nadela s t. i. teorijo spola.

Henryk Siemiradzki (1848-1902), Neronove bakle, Nacionalni muzej v Krakovu (abcgallery.com)

Iracionalni politični mit vodi v tiranijo

Jezusov izrek „dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega“ je torej zelo racionalen. In samo na prvi pogled zgleda, da nas navaja na družbeno pasivnost, v smislu, „plačuj davke, v svoji kamrici neguj verska čustva in bodi tiho“. Toda ravno s svojo racionalnostjo, se pravi, ko loči cesarjevo in božje, Neronovo palačo in tempeljski oltar, je Jezusovo navodilo še kako proaktivno. Najeda iracionalni politični mit o odrešujoči vlogi države. Demitizacija države in politike je potrebna, če hočemo racionalno in realistično opravljati zadeve tega sveta. Še več: demitizacija države in politike je potrebna, če hočemo ohraniti svobodno družbo.

Kaj se zgodi, če znamo demitizirati državo in politiko? Prostor tiranije se začne zapirati. Ratzinger piše:

Odpoved mitičnemu upanju je značilna za netiranske družbe. (...) Mitično upanje v skorajšnji in samozadostni raj človeka pripelje le do frustracije; frustracije zaradi neuresničenih obljub in zaradi velike praznine, ki preži ob njih. Ta tesnobna frustracija je hči lastne sile in surovosti.

Mitično upanje in tiranja gresta z roko v roki. Politična izdelava raja na zemlji in revolucionarno nasilje sta brat in sestra. Poglejmo okrog sebe! Kje v politiki je dandanašnji največ želje po nasilju? Tam, kjer je največ utopije. Bodisi pri skrajnih desničarjih, ki po novem varujejo čisto evropsko raso in mečejo molotovke v azilne domove; bodisi pri skrajnih levičarji, ki kar naprej verjamejo v utopijo brezrazredne družbe in imajo v koncept te utopije vključene begunce, nove nosilce proletarskega mesijanizma, tako zelo radi, da bi najraje s koli potolkli domače prebivalstvo.

Iracionalni politični mit je pri skrajnežih tako močan, da so brez pomislekov sposobni vzpostaviti tiranijo, če pridejo na oblast. In večja bo ob tem njihova frustracija – saj nemogočega ne bodo mogli spremeniti v mogoče, bolj bodo nasilni.

Krščanstvo ni protidržavno

Države niso brezmadežne. Kmalu jim je mogoče prideti apokaliptični šifri Babilon in 666. Še parlamentarne demokracije zmorejo sobivati z iracionalnimi miti in se spremeniti v bojno polje, kjer racionalni razmislek in dialoška razprava nista več doma. Bomo potemtakem rekli, da moramo kristjani v odnosu do države postati neke vrste blagi anarhisti? Biti protidržavni? Bo naš učitelj poslej francoski sociolog in teolog Jacques Ellul, ki se trudi tudi v slovenščino prevedeni knjigi Anarhija in krščanstvo (KUD Logos, 2009; prim. ocena Aleša Mavra v Pogledih) prikazati Sveto pismo kot učbenik anarhizma?

Zatecimo se na varno – k bavarskemu miselnemu stroju Josephu Ratzingerju. Takole pravi o prvih kristjanih:

Kristjani gotovo niso bili mukoma podrejeni avtoriteti, ljudje, ki ne bi vedeli za pravico do odpora in za dolžnost, da se ravnajo po svoji vesti. Ravno to zadnje nam pokaže, da so prepoznali omejenost države in da se ji niso uklonili v zadevah, v katerih po njihovem ni bilo prav, da se uklonijo, ker so šle proti Božji volji. Ravno zato je toliko bolj pomembno, da države niso skušali spodjedati, temveč so poskušali prispevati k njenemu obstoju. Proti nemorali so se bojevali z moralo, proti zlu s kleno odločitvijo za dobro - in ne obratno.

Kristjan gradi državo, vendar ne na mitičen in nemoralen način. V tem dvojem – v raciju in v morali - se kaže primarna politična metoda slovenskih kristjanov tudi leta Gospodovega 2016. Paradoksno slovenski kristjani ravno zaradi svojega upanja, ki je pri Bogu, ostajamo racionalni in „hladni kot špricer“, ko se okrog nas spet in spet širijo politični histerizmi, utopije in mitologije. Kristjani verjamemo v dobro in se tudi v izgradnji države ravnamo po njem, čeprav na Slovenskem menda „že vrabci na strehi čivkajo“, da se poštenost v politiki in gospodarstvu ne splača.


petek, 06. maj 2016

»Najprej duhovnike!«

Martin Gaberc, 1883-1941
(vir zupnija-gornja-radgona.rkc.si)

Pred 75 leti so slovenske dežele doživele velikonočni čas, ki je bil veliko bolj postni kot velikonočni. Nacistične in fašistične armade so 6. aprila 1941 prestopile meje in začele okupacijo, katere cilj ni bil zgolj prevzeti oblast in si priključiti ozemlje, temveč Slovence oropati slovenstva. 

V skladu s tem je bilo potrebno najprej udariti po vodilnih narodnostno zavednih ljudeh ter po simbolih. Vodilni in simbolno močni lik pa je v vsakem narodu, še posebej pri nas, (bil) duhovnik. Ni naključje, da je žrtev prve nacistične likvidacije pri nas bil duhovnik, gornjeradgonski župnik Martin Gaberc. Ustrelili so ga v župnišču v Gornji Radgoni takoj 6. aprila 1941 zjutraj. Pomenljiv je tudi dogodek pri Frankolovem. Ko se je 18. aprila 1941 iz Maribora proti Celju peljal Heinrich Himmler, načrtovalec in zapovednik nacistične raznarodovalne politike, je na cesti srečal frankolovskega župnika Alojza Sunčiča. Himmler je ustavil kolono in duhovnika osebno aretiral. Nato je podobno storil v Vojniku, kjer je ukazal peljati do župnišča in tam aretiral župnika Antona Lassbacherja.

»Najprej duhovnike!« – srhljiv ukaz hudobnih režimov. Toliko srhljivejši, ker se ga je poleg tujega okupatorja držal tudi domači komunist, brat po krvi. A ukaza, da je treba odločno udariti po duhovščini, ne gre brati zgolj kot praktično-političnega: češ, odpravimo duhovnike, ki vzgajajo in vodijo ljudstvo, da bodo potem to dvoje delali naši politkomisarji. Likvidacije, aretacije in pregoni duhovnikov so tudi globoko simbolna dejanja. 

Duhovnik predstavlja učlovečenega Boga, moč Milosti ter presežni smoter zgodovine. Totalitarni režimi si to troje lastijo. Zanje ni Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, oni povzdigujejo nad-človeka arijskega ali proletarskega porekla. Zanje ni Milosti, tihe in svobodoljubne urejevalke zgodovine, zanje obstaja jekleni načrt človeškega razvoja, ki ga je treba uresničiti tudi preko trupel. Zanje zadnji smoter zgodovine ni zunaj zgodovine, pri Bogu, pač pa zgodovina sama postane božanska.

Duhovniki smo polni napak, dokaj krhki material za božjo stavbo. Včasih šele neverjetno sovraštvo do nas razkrije veličino, katere nosilci smo. 


* Objavljeno kot uvodnik 1.5.2016 v tedniku Družina.

sreda, 04. maj 2016

Amoris laetitia, izbor citatov

Prebral sem španski izvirnik apostolske spodbude o družini Amoris laetitia (Radost ljubezni), ki jo je napisal papež Frančišek. Navdušen sem nad papeževo modrostjo in pogumom. V pričakovanju uradnega slovenskega prevoda, ki naj bi prišel med nas v juniju, podajam nekaj citatov razvrščenih po devetih poglavjih papeževega pisma. Citate sem izbral in prevedel Branko Cestnik.


------------

Jumbo plakat za Slovenski pastoralni dan, ki smo ga 10.5.2008 obhajali na celjskem stadionu.


AMORIS LAETITIA
papež Frančišek



I. V LUČI SVETEGA PISMA


- Družina namreč ni nekaj tujega samemu božjemu bistvu. (11)

- Otroci niso v lasti družine, temveč imajo pred seboj svojo življenjsko pot. (18)

- Na obzorju ljubezni, ki je bistvena v krščanski izkušnji poročenega stanu in družine, izstopa še ena krepost, v času hitrih in površnih odnosov nekoliko prezrta: nežnost. (28)


II. STANJE DRUŽIN IN IZZIVI

- Poklicani smo, da oblikujemo moralno vest ljudi, nismo pa poklicani, da jo nadomestimo. (37)

- Poudarjam, da je pozornost tako do migrantov kot do hendikepiranih oseb znamenje Duha. (47)

- Čeprav je legitimno in prav, da zavračamo stare oblike „tradicionalne“ družine, za katero je bila značilna avtoritarnost pa tudi nasilje, nas to ne sme pripeljati do omalovaževanja zakonske zveze, pač pa do odkritja njenega resničnega namena in do njene prenove. (53)

- Naslednji izziv prihaja s strani različnih oblik ideologije, ki ji na splošno pravimo „teorija spola“. Slednja zanika naravno razliko in naravno vzajemnost med moškim in žensko. (56)


III. GLEJMO JEZUSA: POKLICANOST DRUŽINE

- Evangelij družine je prisoten v vsej zgodovini sveta: od stvaritve človeka po božji podobi in sličnosti do dopolnitve skrivnosti zaveze v Kristusu ob koncu časov na Jagnjetovi gostiji. (63)

- Odrešenje po Jezusu Kristusu je povzelo naravni red na način, da med krščenimi ni mogoče veljavno skleniti zakonske zveze, ki ni obenem zakrament. (75)

- Družina brani življenje v vseh njenih fazah, tudi v fazi zatona. Zato tiste, ki delajo v zdravstvenih ustanovah, spomnimo, da imajo moralno obvezo ugovora vesti. (83) 


IV. LJUBEZEN V ZAKONSKI ZVEZI

- Družina, v kateri kraljuje temeljno in ljubeče zaupanje ter v kateri kljub vsemu vedno znova zaupamo, je podlaga za vznik resnične identitete njenih članov. (115)

- V potrošniški družbi občutek za lepo obuboža, s tem pa ugaša tudi veselje. (127)

- Nekatere fantazije o idilični in popolni ljubezni niso dobre, saj nas ne stimulirajo k rasti. (135)

- Ljubezen, v kateri ni nobenega užitka in strasti, je nezadostna, da bi simbolizirala združitev človeškega srca z Bogom. (142)

- Spolnost ni pripomoček za užitek in zabavo, temveč je medosebni jezik, v katerem je drugi vzet zares v njegovem svetem in nedotakljivem dostojanstvu. (151)

- Sv. Janez Pavel II. nas je zelo tenkočutno opozoril, da sta moški in ženska „ogrožena zaradi nenasitnosti“. Se pravi, ko sta poklicana k vse močnejši združitvi, je nevarno, da se zbrišejo tiste neobhodne razlike in tista distanca, ki je med njima. (155)


V. LJUBEZEN, KI POSTANE PLODNA

- To je lepota biti ljubljen vnaprej. Otroci so ljubljeni, preden pridejo. Slednje odraža prvenstvo Božje ljubezni, ki ima prva pobudo. (166)

- Cenim feminizem, če ta ne teži k enoličnosti in k zanikanju materinstva. (175)

- Civilizacija, v kateri ni mesta za stare ljudi, nosi v sebi virus smrti. (193)


VI. NEKATERE PASTORALNE PERSPEKTIVE

- Posvečenim osebam rado primanjkuje primerne poučenosti glede zapletenih problemov sodobnih družin. V zvezi s tem je lahko koristna izkušnja poročenih duhovnikov, ki prihaja iz stare vzhodne tradicije. (202)

- Na žalost se mnogi poročijo, ne da bi se poznali. (210)

- Smisel poročne privolitve pokaže, da se svoboda in zvestoba ne izključujeta, temveč se medsebojno podpirata, tako v medosebnih kot v družbenih odnosih. (214)

- Pomislimo na škodo, ki jo, v civilizaciji globalne komunikacije, povzroči inflacija neizpolnjenih obljub. (214)

- Družina, ki skupaj moli, tudi skupaj ostane. (227)

- Naj bo še tako očitno, da je vsa krivda na strani drugega, zakonske krize nikoli ni mogoče premagati misleč, da se mora spremeniti le drugi. (240)


VII. KREPITI VZGOJO OTROK

- Tukaj velja načelo „čas je več vreden kot prostor“. To pomeni, da moramo bolj spodbujati procese kot obvladovati prostore. (261)

- Otrok, ki ga kaznujemo z ljubeznijo, zazna, da je nekdo, in opazi, da starši priznavajo njegov potencial. (269)

- Pogosto se spolna vzgoja skrči na povabilo k „pazljivosti“ in k „varnemu seksu“. Tovrstni izrazi sporočajo negativno naravnanost do naravnega namena spolnosti, ki je rojevanje novega življenja. Kakor da bi morebitni otrok bil sovražnik, pred katerim se je treba braniti. Na ta način gojimo narcisoidno agresivnost namesto sprejemanja. (283)


VIII. SPREMLJATI, RAZLOČEVATI IN VKLJUČEVATI ŠIBKOST

- Izbira civilne poroke ali, v drugih primerih, zgolj skupnega življenja, često ni motivirana s predsodki ali z odporom do zakramentalne zveze, temveč izhaja iz kulturnih in praktičnih situacij. (294)

- Ni mogoče reči, da vsi, ki živijo v kakšnem „neregularnem“ stanju, živijo v stanju smrtnega greha in brez posvečujoče milosti. (301)

- Razumeti izredne situacije nikoli ne pomeni skriti luči polnega ideala. (307)

- Razumem tiste, ki hočejo bolj strogo pastoralo, v kateri ni mesta za zmešnjavo. Vendar iskreno verjamem, da Jezus Kristus hoče tako Cerkev, ki bo pozorna na dobrine, ki jih Duh razliva v okolju človeške šibkosti. (308)



XI. ZAKONSKA IN DRUŽINSKA DUHOVNOST

-  Zakonca sprejmeta izziv in željo, da bi se skupaj postarala in opešala ter na ta način bila ogledalo Božje zvestobe. (319)

- Kajti kdor se ni odločil, da bo nekoga ljubil za vedno, je težko, da ga bo zares ljubil en sam dan. (319)


- Potrebno je, da duhovna pot vsakemu – kot je dobro dejal Dietrich Bonhoeffer – pomaga, da se „raz-očara“ nad drugim, v smislu, da neha pričakovati od druge osebe nekaj, kar je lastno le Božji ljubezni. (320)

- Vse družinsko življenje je usmiljena „pastoralna dejavnost“. Vsak pozorno riše in piše v življenju drugega. (322)

torek, 03. maj 2016

Pastoralno spreobrnjenje (2012)

Na splet "obešam" svoje predavanje o novi evangelizaciji pod vidikom pastoralnega spreobrnjenja, ki sem ga imel na Pastoralnem tečaju septembra 2012. Če bi tako predavanje delal danes, bi gotovo ne mogel iti mimo kasnejšega dogajanja na sinodi o novi evangelizaciji (oktober 2012) in spodbude Veselje evangelija papeža Frančiška (november 2013).
Branko Cestnik
------------

Nowa Huta 1959 (newsweek.pl).
Nowa Huta je predel Krakova, ki so ga poljski komunisti zasnovali kot mesto "brez Boga".
Danes Nowo Huto zaradi tamkaj izrečenega govora papeža Janeza Pavla II. l. 1979
lahko razumemo kot rojstni kraj pojma in vsebine "nova evangelizacija".

Nova evangelizacija in pastoralno spreobrnjenje

O novi evangelizaciji začne govoriti Bl. Janez Pavel II. v prvi polovico 80' prejšnjega stoletja. V '90 se pojem udomači, vendar še ni neke "teologije nove evangelizacije". To dopušča različnost interpretacij, kar je za razvoj ideje dobro. Benedikt XVI. se ne potegne nazaj, pač pa naredi pomemben korak naprej. L. 2010 ustanovi Dikasterij za novo evangelizacijo, ki ga vodi ugledni profesor in škof Rino Fisichella. Za jesen l. 2012 pa papež skliče v Rimu škofovsko sinodo o novi evangelizaciji. Pričakujemo, da bo po sinodi nova evangelizacija teološko in pastoralno bolj celostno utemeljena. S sinodo nova evangelizacija pravzaprav postaja uradni pastoralni program Katoliške Cerkve, pa ne samo za Evropo.

Lineamenta za škofovsko sinodo 2012 v členu 9 govorijo o novih načinih, kako biti Cerkev. V členu 10 pa zapišejo (prevod B.C.): "Nova evangelizacija je nasprotna od samozadostnosti in ukvarjanja s samim seboj, od "status quo" miselnosti in od pastoralnega koncepta, za katerega je dovolj nadaljevati delati tako, kot se je vedno delalo. Danes "business as usual" ni dovolj. Kot so nekatere delne Cerkve že dejale, prišel je čas, da Cerkev pozove svoje krščanske skupnosti k pastoralnemu spreobrnjenju v misijonarskem smislu, tako v dejanjih kot v strukturah."

Pojavi se torej izraz "pastoralno spreobrnjenje" in takojšnja obrazložitev, kakšno naj bo to spreobrnjenje: spreobrnjenje miselnosti in struktur "v misijonarskem smislu". Ne more biti nove evangelizacije, če ne pride do globljih premikov v srcih, glavah in strukturah. Redna pastorala mora biti postavljena pod vprašaj. Konkretne novosti so nujne. Zdaj vsi delujemo v pogojih misijona. Misijona, kakopak, ki vsaj v Evropi, nima primerjave z dozdajšnjimi misijoni in katoliškimi prenovami. Sekularizacija nas postavlja v situacijo, v kateri še nismo bili.

Plenarni zbor in "nov način biti kristjan in Cerkev"

Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (1999-2001) visoko postavlja odločitev za novo evangelizacijo (PZ 56 - 65). Pravzaprav med tri strateške odločitve: človek, solidarnost, nova evangelizacija. Morda je bilo res še prezgodaj, da bi to odločitev razdelal in prevedel v pastoralno prakso. Izraza "pastoralno spreobrnjenje" PZ seveda ni uporabil. Imamo pa kar nekaj mest, ki imajo podobno vsebino.

O nezadostnosti klasične pastorale (PZ 35): "Ker pa se je nekdanje kulturno poenoteno kmečko in tradicionalno verno okolje močno spremenilo, tradicionalna vernost ne more biti edino merilo in izhodišče za pastoralno delo." O nujnih novostih (PZ 64): "Vse kliče po novem načinu, kako biti kristjan in biti Cerkev. To je mogoče ustvarjati le skozi spreminjanje sedanjih življenjskih, miselnih, vedenjskih in institucionalnih vzorcev, za kar je potreben čas, predvsem pa sodelovanje vseh."

Skratka, nova evangelizacija se začne v samem jedru Cerkve. Njeni člani najprej odkrijejo novo gorečnost. Pripravljeni so najprej spremeniti sebe in svoje ustaljene načine delovanja.

Slovenski pastoralni načrt "Pridite in poglejte"

Slovenski pastoralni načrt je naslov vzel iz odlomka o srečanju Jezusa s Samarijanko ob vodnjaku:
Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?«Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.
(Jn 4,29–30)

Ne samo ta odlomek, pač pa celotno srečanje Jezusa in Samarijanke, od prve besede do dogajanja na vasi, navdihuje Cerkev na Slovenskem za novo evangelizacijo. Temeljno vodilo (t.i. namen) načrta je zapisano v PIP 60: "Živa občestva Cerkve in njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se drug drugemu lahko darovali v ljubezni." Na kratko in preprosto: z novo gorečnostjo spremljati h Kristusu. Namen je izrazito kristocentričen. Poudarek je na osebni veri, na pastorali spremljanja in na novi apostolski gorečnosti.

Pastoralno spreobrnjenje v Slovenskem pastoralnem načrtu

Besedilo PIP (51) je glede pastoralnega spreobrnjenja nazorno: "Pastoralno spreobrnjenje bo mogoče, če bomo upoštevali naslednja temeljna načela:
1. od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri;
2. od delne v celovito vero;
3. od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico."

Spreobrnjenje nima smisla, če ni spreobrnjenje misli. Meta-noia, drugačna-misel, pravimo v grščini. Če bomo hlastali zgolj po spremembah v strukturi in pastoralni metodi, bomo hitro ostali brez sape. To se nam je doslej večkrat dogajalo. Od pastoralistov se je zahtevalo: "Povejte nam, kaj nam je storiti, da bodo ljudje spet hodili v cerkev, da ne bo mladina ušla." Kot da obstaja nek trik, nek samodejen recept. Potem smo kakšno novo metodo sicer uvedli, rezultati pa so bili kmalu isti.

Trije dinamizmi, trije premiki, ki jih podaja PIP v drugem delu dokumenta, pa ciljajo predvsem na našo miselnost, na spremembe v naši ekleziologiji in v naši morda nezavedni teologiji. So srčika tega, kar imenujemo pastoralno spreobrnjenje. Pojdimo po vrsti.

Od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri

Lahko ugovarjamo: Je množica vedno nekaj slabega? Se bomo zdaj šli elitizma? Bomo 2/3 Slovencev kar pozabili? Jezus je deloval v malem občestvu, pa tudi v množici. Naročil je: „Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence.“ (Mt 28,16)

Množici se ne odrekamo in dejstvo, da 2/3 Slovencev in Slovenk v anketah in drugače izraža svojo pripadnost Cerkvi, štejemo za dar in priložnost. Vendar masovna religija s seboj prinaša dvoje nevarnosti:
- pasivizacijo in rutinizacijo pastorale: pastoralni delavci vse manj vidijo potrebo po novem, vse manj so kompetentni za soočenje z novimi družbenimi in kulturnimi situacijami;
- pozunanjenost in ritualizem: ljudje se oddaljijo o živega jedra in od svoje matične religije pričakujejo zgolj določene obrede ali humanitarno dejavnost, pastoralni delavci pa na to igro pristajajo.

Zavedamo se, da je nova evangelizacija klic k "duhu in resnici", kot se je izrazil Jezus Samarijanki (Jn 4,23), se pravi po živih občestvih in osebni veri. Kardinal Ratzinger je 2000 na nekem katehetskem simpoziju dejal: „Nova evangelizacija se mora podvreči skrivnosti gorčičnega zrna in ne pričakovati, da bo takoj zraslo veliko drevo.“ Opcija za gorčično zrno je tudi opcija za majhnost, ne-masovnost.

Seveda, vajeni „imperialnega“ vzorca velike in uspešne religije ter zgodovinsko zaslužne Cerkve težko preklopimo na „ostanek Jakobov“ in „malo čredo“. Na nek način se z novo evangelizacijo odpovedujemo "tekovinam", ki jih 28. oktobra 312 v bitki pri Milvijskem mostu priboril cesar Konstantin. Oziroma, vsaj priznavamo, da so se na Zahodu te "pridobitve" skupaj z imperialnim vzorcem Cerkve izčrple.

PIP 52 piše: „V pastorali bo (prvo) načelo zaživelo, ko bomo oznanjevalno in zakramentalno prakso prenovili v duhu kerigme in mistagogije ter večjo pozornost namenili osebni rasti in življenju majhnih skupin.“

Od delne v celovito vero

Spet ugovor: Ampak, nekje je treba začeti? Postopoma po delčkih. Vera je na začetku vedno delna. Se bomo zdaj ukvarjali samo s 100%-nimi kristjani? Kdo od nas sploh je takšen? Jezus se je naslonil na delčke dobrega (npr. na Zahejevo pozitivno radovednost) preden je zahteval celovito vero.

Nismo proti načelu postopnosti, saj brez njega ni evangelizacije. Naša težava je religijski šoping: iščem popust ter od zakramentov, obredov, nasvetov, zapovedi,... vzamem, kar mi ugaja.

Slovenec je „izbirni vernik“ že glede dogmatičnih resnic (povzeto po Aufbruch 2007, procenti so retorično zaokroženi):
30% - jih verjame v večno življenje
40 % - v Kristusa Odrešenika
50 % - v Boga
70 % - jih pripada RKC
Enako glede obredno zakramentalnega prakse in moralnega življenja.

Težava je naša pastorala, ki nekako sobiva s to "šoping religijo". Še večja težava pa je, ko ustvarjamo religijsko okolje brez fokusa na središče, ki je Kristus. Kakor, če v monštranci ni Kristusovega telesa, njeni žarki postanejo sami sebi namen, tako tudi delčki religioznega brez Kristusa postanejo neka simbolna in estetska dejanja, ki jih ljudje imajo sicer radi, v njih pa ni odrešenjskega in osvobajajočega naboja.

Če ni srečanja s Kristusom, je težko skupaj držati religijsko celoto. Zahteva po celostnosti je pravzaprav kristocentrična zahteva. PIP zato v skladu z napotki iz Lineament vztraja na vrnitvi k dvojcu kerigma + mistagogija. Kot enega izmed pripomočkov pa v skladu z letom vere priporoča celoto nauka, kot ga podaja KKC.

Iz delne v celovito vero mora najprej stopiti pastoralni delavec osebno. Nato pa upoštevajoč stanje človeka bolj naravnost oznanjati Kristusa, za nas umrlega in od mrtvih vstalega. Vse preveč oznanjevanje je trenutno oznanjevanje o religijskih dolžnostih (Hodite k maši? Berete verski tisk? Date kaj za cerkev? Spoštujete krščanske navade?), se pravi, oznanjevanje o delčkih, premalo pa je izvorne kerigme (Kristus je vstal in živi!).

Od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico

Ugovor: Ampak učenje, vodenje, zapovedovanje, prepovedovanje so normalne dejavnosti vzgoje, šolstva, tudi religije. Nenazadnje, Jezus se je imenoval Učenik in je rad poučeval množice. In kako se naj gremo dialoga v okolju, ki brije norce iz nas? Dialog in slovenski človek sta dva različna pojma!

Poučevanje je ovira za oznanjevanje, kadar se izrodi. Kadar ne upošteva naslovljenca, kadar učitelja povzdiguje nad ostale. Dr. Anton Trstenjak je na nekem predavanju dejal, da je slovensko krščanstvo globoko zaznamovano z dolgo senco janzenizma. Janzenizem kot dogmatična zmota je bil l. 1641 doživel obsodbo Rima in izumrl, živ pa je ostal kot moralna in pastoralna drža. Človek, zlasti tisti na robu ali zunaj Cerkve, je viden kot slab. Na podlagi janzenističnega pesimizma glede človeka zraste pastorala, ki ji je domač pridigarski slog očitanja, pastorala, ki ji je delitev duhov in izključevanje drugačnega nekaj povsem normalnega. Slovenski kulturni boj med katolištvom in liberalizmom je mogoč zaradi dolge sence janzenizma. Ta je tako dolga, da so se je navzeli bodisi komunisti, bodisi sodobni liberalci. Le da smo tisti slabi del človeštva za njih kristjani.

PIP (57) na tem mestu ponuja vzorec iz Janezovega evangelija. Še enkrat Samarijanka: „Odlomek o Samarijanki je pomemben tudi z vidika misijonarske metode. Ta se začne s srečanjem v vsakdanjem življenju, v katerem premagamo predsodke drug o drugem. Ko je ustvarjeno ozračje zaupanja in simpatije, se rodi dialog, ki postopoma in brez prisile sogovornika privede do globljih vsebin. Ko se sogovornik sreča z oznanilom, tudi v svoji ranjeni in hrepeneči intimi, se rodita iskanje smisla in želja po odrešenju. Človeškemu klicu po resnici in odrešenju se Jezus odzove z razodetjem samega sebe.“

Pastoralno spreobrnjenje na ravni metod

Vprašajmo se: Kje konkretno pa se bo videlo, da smo se pastoralno spreobrnili? PIP v tretjem in četrtem delu govori o več konkretnih metodah, kjer so ta tri načela pastoralnih sprememb dokaj razvidna. Gremo po vrsti:

1. od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri

Prva strategija nagovarja k ponovnemu odkritju molitve. Pravi celo, da smo “vsi skupaj povabljeni v šolo molitve” (PIP 71). Molitev je primarni pokazatelj osebne vere. Celo bolj kot udeležba pri sveti maši. Malo drzno rečeno: za prvih pet let uresničevanja PIP bi bilo dovolj to, da se naučimo spet moliti. Vzpostaviti molitvene skupine, moliti skupaj, moliti drugače, kot smo vajeni doslej,... to so konkretne spremembe, ki jih lahko začnemo danes. Nova evangelizacija s takim začetkom ne more zgrišiti.

Opcija za majhne skupine (PIP 81). V njih ima posameznik ime, priimek in zgodbo. Vse prvine občestva so že prisotne v majhni skupini. Majhne skupine vzgajajo ljudi, ki so potem sol, luč in kvas v množici. Spomnimo se mladinskih skupin, kako so zaznamovale polpreteklost Cerkve in naroda. Zdaj isto moč majhnega vidimo pri zakonskih skupinah, pri skupina za dobrodelnost, pri animatorskih skupinah.

Celotno področje dobrodelnosti se lahko premakne k bolj občestvenemu in osebnemu. Zato PIP ne govori o solidarnosti, pač pa o sočutju (prim. PIP 86) v deobrodelnih dejavnostih. O nečem intimnem in močnem. Neka sodelavka Karitas je to pomlad ob branju osnutka PIP dejala: “Sočutje! Kako dolgo sem čakala na to besedo.“ Sočutje je Kristusovo čustvo.

2. od delne v celovito vero

Prenova verouka in podeljevanja zakramentov (PIP 118) bo gotovo še burila duhove. Pomnimo, da so bila vprašanja okrog birme najbolj dramatična vprašanja Plenarnega zbora. PIP predlaga dva stebra: 1. vzgojno-oznanjevalni - za vse otroke;
2. mistagogični - za otroke (in njih družine), ki zorijo za srečanje s Kristusom v zakramentih in iz zakramentov živijo.
Prvi steber je odprt, deloma pred-evangelizicijski, upošteva stanje človeka in postopnost. Drugi je odločno v Kristusu. Kako konkretno bo to izgledalo v prihodnjih letih bo povedal Slovenski katehetski urad, kateremu bo naloženo, da pripravi prenovo verouka.

Druga metoda, kjer pride do izraza načelo celovite vere, je kateheza odraslih - večni pokoncilski izziv Cerkve na Slovenskem (PIP 120-121). Povsod, kjer kakšna delna Cerkev govori o novi evangelizaciji, izpostavi potrebo po kateheze odraslih. Ta kateheza v zametkih v naši Cerkvi že obstaja, na nas pa je, da v prihodnjih letih postane sistemsko včlenjena v redno pastoralo.

3. od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico

Peta strategija PIP nosi naslov Odpuščanje in sprava. Ni drugih razen kristjanov, da naredijo prvi korak, v razmerah, ki kličejo po spravi. Pisatelji, intelektualci in pesniki so razdeljeni, umetniki preveč egocentrinčni, politiki preponosni in preveč preračunljivi, mladi pasivni... Kristjani, ki bodo znali odpustiti in prositi za odpuščanje, tudi na obredni način, bodo slovensko družbo premaknili naprej. “Krščansko odpuščanje je vodilna sila na poti sprave,” pravi PIP (100), ki daje tudi nekaj konkretnih napotkov za spravo.

“Dvorišče poganov” (PIP 126-127 ) je stara in mlada sintagma. Stara, ker je iz starozaveznega okolja, mlada, ker jo je papež začel uporabljati šele pred kratkim. Govori o ekumenski in kulturni odprtosti Cerkve. O prostoru za dialog z vsemi dobromislečimi. En tak prostor je umetnost (koncert v cerkvi), drug ljudski običaji (blagoslov konj (motorjev)), tretji akademska razprava.

Majhne skupine (PIP 81). Poleg ostalega sta v majhnih skupinah samoumevna dialog in pričevanje. Tudi duhovnik, čeprav bo v majhni skupini začel pri svojih zrelih letih, v taki skupini lahko le raste in se oblikuje v širokega in zrelega voditelja.

Ovire za pastoralno spreobrnjenje

Denar, ki je - denar, ki ga ni

Premalo govorimo o denarju. Premalo o tem, kakšne je realna vloga denarja pri pastoralnih odločitvah. Stara redna pastorala ima utečen sistem nagrajevanja in obdarovanja duhovnika (štolnina), nova evangelizacija pa nima štolnin. Tipične pristopi nove evangelizacije (oratorij, kateheza odraslih, zakonska skupina, delo z obrobnimi) za duhovnika prej predstavljajo odhodek, strošek. Grobo rečeno: Kar ni plačano, ni vredno! Če ne prinaša za preživetje, čemu bi se s tem ukvarjal? Zamislite si, koliko več zakonskih skupin v Sloveniji bi bilo, če bi mesečna štolnina za duhovno asistenco take skupine znašala 100 evrov. Koliko več skavtov, če bi vsak dan udeležbe na skavtskem taboru duhovniku prinesel 30 evrov.

Pozor! Hrbtenica ekonomije duhovnika so mašni nameni - najvišji v Evropi. Tak ekonomski sistem nujno vzdržuje klerocentrično strukturo, saj drugi razen duhovnika, od darov vernikov ne more živeti. Poleg tega žvenket denarja takorekoč na oltarju lahko usodno zaznamuje dojemanje in spoštovanje evharistije. Najprej pri duhovniku samem.

Eden izmed kriterijev, ali resno mislimo s pastoralnim spreobrnjenjem za novo evangelizacijo, bo, kam in zakaj gre denar.

Pastoralni individualizem

PZ govori o novih načinih biti Cerkev. Pravi (64): "To je mogoče ustvarjati le skozi spreminjanje sedanjih življenjskih, miselnih, vedenjskih in institucionalnih vzorcev, za kar je potreben čas, predvsem pa sodelovanje vseh.". V stavku je napovedano, da gre za dolgotrajne procese in da brez sodelovanja vseh ne bo šlo. Če bodo posamezniki in skupine proces načrtovanja gledale z "varne razdalje" ter čakale, kako se bo tam nekomu izšlo, je projekt nasedel že na začetku. Govorimo o pastoralnem individualizmu.

Pastoralni individualizem je eden zadnjih branikov fevdalne miselnosti: „Tu sem jaz gospodar (župnik). To je meni dan kos zemlje (župnija) in zanj odgovarjam samo fevdalnemu gospodu (škofu).“ Ima svojo logiko in zgodovinske korenine. Določa odgovornost in postavlja meje. Vendar je strašna cokla, ko gre za reformo Cerkve ali vsaj za poživitev pastorale. Če je pomešan s čustvi tekmovalnosti in zavisti, ni samo cokla, je strup.

Pastoralno malodušje

Največji krivec za malodušje je izkušnja nemoči pred napredujočo sekularizacijo. Tudi Plenarni zbor zapiše (403): "Težko obvladljive razmere v večjih mestnih središčih so za duhovnike lahko vzrok za beg v minimalizem ali malodušje."

Nadalje moramo upoštevati nezaupanje duhovnikov in pastoralnih delavcev do pastoralnih novosti in reform. Vodilni so vedno znali duhovniku reči, kaj naj še zraven stori, manj pa so bili zgovorni o tem, kaj naj opusti. Vsaka dobra reforma zna odvzeti delo, ne samo zraven dati. Nato je tu izkušnja, da smo veliko napisali, malo pa storili. Množica sestankov, gora papirjev, učinkov skoraj nič.

Malodušje se rodi tudi iz občutka, da nismo dovolj sposobni za nove pastoralne pristope. Kakšne so torej kompetence duhovnika za novo evangelizacijo? V letu 2010 je na področju mariborske metropolije med duhovniki stekla anketa o stalnem izobraževanju. Med drugim so duhovniki ocenili lastne kompetence na različnih področjih. Povzemamo iz internega gradiva Strateškega sveta za pastoralni načrt:

Najbolj se duhovniki počutijo usposobljene za:
Najmanj se počutijo usposobljene za:
1. bogoslužje;
2. obiske bolnih in ostarelih;
3. delo v pisarni;
4. obiske družin.
1. novo evangelizacijo;
2. duhovno vodstvo:
3. kulturno udejstvovanje;
4. katehezo odraslih.

Samoocena že na prvi pogled potrjuje tezo, da slovenski duhovnik stežka dohaja spremembe in izzive sodobne slovenske družbe. Za najmanj kompetentnega se izreka ravno na področjih, ki jih mnogi pastoralisti vidijo kot ključne za življenje Cerkve v prihodnjem (npr. nova evangelizacija in kateheza odraslih). Za najbolj kompetentnega pa na področjih, ki so tradicionalno duhovniška (bogoslužje) in kjer ni potrebno veliko inovativnih pristopov (pisarna in bolniki).

Taka nizka samoocena je lahko velika ovira za pastoralno prenovo. Mislimo pa, da se bo samoocena bistveno popravila, ko bo nova evangelizacija kot pojem bolj osvojena. Nova evangelizacija ni namreč toliko nova v polju novih prijemov in kompetenc zanje, kot nova v gorečnosti, se pravi, v obnovljeni ljubezni do Boga in bližnjega ter v poživljeni volji za pastoralno delo. In vse to, za kar se danes duhovnik čuti najbolj kompetentnega, so že vstopne točke za novo evangelizacijo. Bogoslužje je steber prenove Cerkve in nove evangelizacije (prim. PIP 72), obiski bolnih so veliko evangeljsko znamenje s prvinami duhovnega vodstva, dobro opravljeno delo v pisarni ima lahko dober učinek na družbeno okolico, obiski družin so že nekakšna oblika dela v manjših skupinah in kateheze odraslih. Gorčična zrna nove evangelizacije so že v tem, kar dobrega v naši pastorali že delamo.