ponedeljek, 23. maj 2016

Amoris laetitia - novo poglavje starih zdrah?

Jezuit (Jeremy Irons) igra domorodcem na oboo.
Prizor iz filma The Mission (1986).

Jezuite kliče na sodbo zdrave pameti in morale, in če se pred to sodbo ne morejo opravičiti, pomeni, da so krivi in da morajo utihniti. O tem, da se lahko na takšni sodbi izkažeš za krivega, čeprav v resnici nisi, Pascal ne govori ničesar.
Lev Šestov, ruski filozof, l. 1924 v eseju Getsemanska noč – Pascalova filozofija


Povratek „jezuitske zmote“?

„Spoštovani, spoštovane, primite se nečesa trdnega! Brezskrbnih dni za katoliško občestvo je konec. Znašli smo sredi vojne, starodavne vojne. To je vojna ki traja tisočletje in pol, posebej divja pa je zadnjih 400 let. Da, to je vojna med Pelagijem in Avguštinom, med jezuiti in Pascalom, med laksisti in janzenisti, med tistimi, ki bi kakšnemu od ločencev in koruznikov dali sveto obhajilu ter onimi, ki mu ga nikakor ne bi dali. Amoris laetitia je najnovejše poglavje te vojne, gotovo pa ne zadnje.“

Tako - v slogu uvoda v prenos nogometne tekme - bi lahko komentirali dogajanje okrog dveh družinskih sinod in iz njiju izhajajoče apostolske spodbude Amoris laetitia (AL), v kateri papež Frančišek poučuje o zakonski ljubezni in družini. Kajti problem ni od včeraj, temveč, kot opozarja Robert Spaemann, „se pravi problem že mnogo let nahaja v vplivnem toku moralne teologije, ki zagovarja čisto situacijsko etiko. Na ta tok naletimo že med jezuiti v XVII. stoletju“ (prim. Spaemannov intervju za CNA).

Kaj se je zgodilo v XVII. stoletju?

Če sledimo Spaemannovi razlagi, se je prav ozreti v XVII. stoletje. Se s papežem jezuitom ponavlja takratna „jezuitska zmota“ glede moralnih vprašanj? Se ponavlja strasten teološki spopad, ki je takrat na eno stran postavil jezuite (oz. moliniste), na drugo pa nikogar drugega kot Pascala in janzeniste? Pomnimo, Blaise Pascal je pod psevdonimom z zbirko pisem Lettres provinciales (l. 1657) tako ostro, satirično in brezkompromisno udaril po „laksističnih“ jezuitih, da je njegovo pisanje brž obsodil rimski papež, francoski kralj pa ukazal knjige zapleniti in zažgati. Z avreolo ilegalne literature, kakopak, so Pascalova proti-jezuitska pisma bila toliko bolj brana in prevajana.

Toda tudi laksizem je ni odnesel brez obsodbe Rima. Pravzaprav je rimska gorjača v XVII. stol. pridno tolkla pa glavah enih in drugih, po laksistih in po janzenistih, po moralno „popustljivih“ in po moralno „zagamanih“.

Jezuiti v spopadu s protestantizmom

Zgodovinsko izhodišče je protestantizem ter velikanski trud katolištva v XVI. in XVII. stoletju, da bi Evropa ostala pravoverna. Eno izmed ključnih točk spopada je bilo vprašanje milosti in svobodne volje. Medtem ko so protestanti poudarjali „premoč“ milosti (samo Bog rešuje - človek je ničla), so zlasti jezuiti branili vlogo človekovega svobodnega delovanja (Bog rešuje - človek sodeluje) in se pri tem naslanjali na Luisa de Molino, učenjaka iz salamanške šole.

Jezuiti so na človeka gledali optimistično: človek je dober, želi si odrešenja in ima moč, da za svoje odrešenje tudi kaj stori. Samo veseli smo lahko, da so tako razmišljajoči jezuiti prišli tudi v naše dežele in imeli v XVII. stol. zlasti preko jezuitskega kolegija v Gradcu precejšen vpliv na porajajočo se slovensko inteligenco. (Prim. diplomsko delo Damjane Vršič o takratnih jezuitih pri nas.)

Spet in spet: vprašanje milosti in svobodne volje

A kaj se zgodi, če optimistični pogled na človeka potenciramo? Zgodi se Pelagij. Ta britanski menih, Avguštinov sodobnik, je namreč trdil, da je človek tako dober, svoboden in močan, da se more rešiti zgolj z lastnim naporom in lastnimi svobodnimi odločitvami. Po Pelagiju človek ne potrebuje dodatne milosti, da se zveliča. Bog ga je naredil plemenitega in niti izvirni greh ga ni bistveno pokvaril.

Proti pelagijancem je nastopil sv. Avguštin, ki je Pelagija verjetno tudi osebno srečal, in v polemiki z njimi med drugim zapisal:

Po milosti Božji, po Gospodu našem Jezusu Kristusu, je (človeška) narava ozdravljena, ker je bila pokvarjena, ali pa ji je pomagano, ker je sama sebi nezadostna.

Pelagijanstvo je od Cerkve odločno obsojena herezija. Pravoverno anti-pelagijanstvo je še kako navzoče v vsaki slovenski župniji pri otroškem verouku, ko kot šesto od Šestih resnic recitiramo: „Da je milost božja za zveličanje potrebna.“

Moramo pristaviti, da pelagijanstvo danes kljub vsemu kraljuje; namreč kot miselnost o človekovi samozadostnosti v okviru ateističnega humanizma ter splošnega sekularizma.

Kako pridemo do laksizma?

Kaj se še zgodi, če optimistični pogled na človeka potenciramo? Zgodi se moralni laksizem (iz lat. laxus: širok, počasen, sproščen, popustljiv,...). Človek je dober in hoče dobro, zlo v njem je šibko. Četudi ima nekaj grehov, je še vedno usmerjen v dobro. Razumeti ga je treba, videti pogoje, v katerih živi (situacija), upoštevati olajševalne okoliščine in šele potem podati sodbo (situacijska etika). Kmalu smo na tem, da rečemo: Kaj zato, če ima ljubico in po malem krade v svojem podjetju, v bistvu je še vedno dober človek, a ne?

Ko v XVII. stol. janzenisti in Pascal jezuitom očitajo laksizem in kazuistiko, jim očitajo nič manj kot odpravo jasnega in zavezujočega moralnega zakona.

Zanimiva in aktualna pri tem je že pred 400 leti izrečena kritika laksizma, češ da se z moralno ohlapnostjo poskuša privabiti čim večje množice in jih zadržati v naročju Cerkve.

Je AL kripto-pelagijanska in laksistična, torej heretična?

Današnji duhovniki in pastoralni delavci se v stikih s sodobno družino s tovrstnimi dilemami srečujemo vsak dan. Ves čas tehtamo med resnostjo načel in razumevanjem situacije. Kako s koruzniki? Krstiti njihove otroke ali ne? Kako s polovičarskimi verniki? Jih spustiti k zakramentom ali ne? Zakaj versko polovičarskega otroka spustimo k zakramentom (npr. divjega in praktično neverujočega pubertetnika k birmi), versko polovičarskega odraslega (npr. koruznika ali ločenca k spovedi in obhajilu, čeprav veruje in si morda zakramenta želi) pa ne?

Nas Amoris laetitia rešuje teh dilem? Ne. Amoris laetitia popušča ali celo razveljavlja starodavne in po svoje slavne moralne zakone kot je ta, da pred poroko ne sme biti spolnih odnosov? Ne. Pravi, da lahko vsak, ki v srcu dobro misli in si obhajila želi, tudi kar pristopi k obhajilu? Ne. 

Skratka, četudi Robert Spaemann in podobni - morda zaradi čustvene navezanosti na prejšnja dva evropska papeža; morda zaradi stoletnega proti-jezuitskega refleksa - trdijo, da je Amoris laetitia na meji laksistične herezije daljnega pelagijanskega porekla, če ne že čez, pri pozornem in celostnem branju tega ni mogoče reči.

Povabilo k branju AL

Toda kako potem razumeti Frančiškovo poudarjanje „olajševalnih okoliščin“ (AL 301-303) in si razlagati naslednjo trditev zapisano v členu 301?

Ni mogoče reči, da vsi, ki živijo v kakšni t. i. „neregularni“ situaciji, živijo v stanju smrtnega greha in brez posvečujoče milosti.

Razumemo, da ima Bog rad vsakega človeka. Tudi „neregularca“. Toda ali ni papeževa trditev nekoliko vijugasta in dvoumna? Bo zdaj tudi koruzništvo - na Slovenskem najbolj pogosta „neregularna situacija“ - pod dežnikom posvečujoče milosti? Bo za katoličana vseeno, če si ali nisi poročen, smrtnega greha itak še ni obzorju? ... 

Ni kaj, Amoris laetitia vseeno ni povsem enoznačna in lahkotna. Apostolsko spodbudo bo res treba brati in premišljevati.

Kot laksizem je problem tudi janzenizem

Ideal je na sredi: razumeti konkretnega človeka, vendar ne popuščati v dogmi in moralnih zakonih. Na tej liniji vztraja Amoris laetitia.

Povratek laksizma skozi glavni vhod? Nikakor. Če smo malo hudobni, lahko rečemo, da, tako kot nekdo poskuša povezovati Frančiškovo Amoris letitia s heretičnim laksizmom izpred 400 let, enako lahko nekdo drug nasprotovanje Frančiškovi Amoris letitia povezuje s heretičnim janzenizmom izpred 400 let.

Pozor! Bil sem priča, ko je veliki Anton Trstenjak konec osemdesetih na vprašanje, kaj je prvi problem slovenskega katolištva, izstrelil: „Janzenizem.“

7 komentarjev:

  1. G. Cestnik torej nasprotovanje Frančiškovi Amoris letitia povezuje s heretičnim janzenizmom izpred 400 let.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Socialist pač. Levak. Multikulti, malo razvrata in malo Boga. Bog po meri človeka. Tako nekako.

      Izbriši
  2. Ja, to je žalost večnega prerivanja. Kjer tako prerivanje obstaja, četudi v Cerkvi, je to znak posvetnega uma in ne-duhovne duhovnosti. V nebesih namreč teh vojn ni, ker so vsi eno, po Kristusu. Kjer ni osebnega spoznanja Boga in s tem odrešenosti, je vedno konflikt, ki pa se začenja že v vsaki osebi posebej – ta konflikt nam je dan že po Evi, in ga krst očitno še ne preseže, je pa začetek. Krščanstvo je izgubilo ključ, ki pelje domov, k Bogu. A Gospod je tako milosten, da vedno prinaša nove spodbude, vendar, če je kristjan prearoganten, bo do konca sveta ostal tam, kamor je Jude obsodil biti. Vsakršna teologija, tudi moralna, je prazna in plehka, če je ne razlagajo Gospodovi odrešenci. Problem vseh teh teoloških razglabljaj je v temeljnem grehu, ki je tale: ne poslušaj neodrešenih teologov in filozofov, duševnih intelektualcev, ampak poslušaj SVETE. Poslušaj SVETNIKE. Vse ostale umne špekulacije pa NEMUDOMA odvrzi. Dobro poslušaj tudi duhovnika pri maši, a predvsem svetopisemska berila, če pa živi drugače kot govori, ali pojasnjuje iz svoje zmede, ga od tam naprej dobrohotno ne poslušaj več. Vse je v Knjigi, a problem je, ker ti mora Knjigo 'odpreti' nekdo, ki ni le teološki pismouk, neodrešenec neodrešencev. Tu je edini problem krščanstva, katolištva. Prijatelj Brane, tudi tvoj razkol bo s tem ozdravljen in tvoja karizma bo odslej naprej zdrava, enotna, kot lepo jabolko. To je nujen korak za vse nas duševne reveže.

    Kdor vstopi v takšno grozljivo teološko argumentiranje, v to duševno (a ne duhovno) klavnico, v to hudo jamo brez dna, ni od Gospoda poljubljeni, nima kaj dosti milosti nad seboj, ampak se preriva kot živali v gozdu. Vso to bolezen je potrebno preseči z ljubeznijo do Gospoda, in Gospod se odzove. Ko ga začutiš v lastnem srcu, TI JE VSE OD VEDNO IN ZA VEDNO JASNO. Takšno parlamentarno razpravljanje je seveda nujno, do neke mere, ko se gre za RELIGIJO. Ko pa se gre za Gospoda, za evangelij, pa je totalno brezplodno. Kajti recept evangelija je popolnoma preprost: vrzi se pred njim na tla, predaj se mu, daruj mu vse in živi čisto. In Gospod te takoj sprejme za svojega ljubljenega. Jezus je takšne duše iskal, on ni ustanavljal religije, krščanstva, ampak je zbiral duše godne za nebeško kraljestvo. Ni bil Peter frančiškan in Pavel jezuit in Magdalena klarisa ali Marta uršulinka. Svoje karizme so uresničevali kar sproti, ob Gospodu, kjer je vse jasno kot na beli dan.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ker komentar ne dovoli preveč znakov, pišem še enega, o AL (če sem nadležen, naj mi je dano vedeti, in zakaj). Dileme: milost/svobodna volja, problem je sedaj? Mar niso to razrešili že vsi svetniki: imej močno voljo, a podrejeno Gospodovi. Znotraj njegove, pa je tvoja volja zelo zelo SVOBODNA, da kreira darovanja zanj. Pelargij je bil očitni norec. In današnji zmedeni kristjan je prav tako. Laksizem je očitno prav tako bebavost, ki ne pozna svetnega v človeku in moči kralja sveta, ki je grenki. Joj, kako grozne teme odpira Branko!! To kar para srce! Tur se mu je predrl!! Nazaj k osebni svetosti, je preprosta in edina pot. Kaj dogaja vernim?

    Papeževa trditev v členu 301: zakaj da je dvoumna, celo vijugava? Zakaj ste zmedeni? 'Neregularna situacija' pomeni da je neregularna glede na pravila religije, ki pa je podrejena Božji milosti, Duhu evangelija. Če ni, je to zaporniški zakonik. Kako zelo prav ima papež s to svojo izjavo! Ko poznaš Boga, ni nobenega dvoma. Neregularnost pač ni smrtni greh, četudi ga je religija nekoč tako imenovala, da je lažje držala divji narod na vajetih, v njegovo dobro. Neregularnost pogosto vodi v hude grehe, ti pa vodijo v smrtne. A to še ne pomeni, da so take osebe že v takem grehu, in da Gospodova milost zanje ni dostopna. To bi bil brezmejno neumen in grešen zaključek. Bog se od takih zaključevalcev obrne vstran in tesnoba je odslej njihova nevesta. In kako je s koruzniki: daj jim obhajilo, če so se spovedali in niso vzvišeni. Če so vzvišeni, so v grehu in če so ponižni v svoji situaciji in nemoči, potrebujejo Gospodov kruh, da se okrepijo. Daj ga vsem, ki pokleknejo, vsem, ki se sklonijo, vsem, ki vekajo, vsem, ki priznajo šibkost, vsem, ki kažejo znake kesanja, vsem, ki jih zanima Gospod … Daj ga vsem. Še tujevernim ga lahko daš, če ga srčno želijo, saj z Gospodom se ne da manipulirati – sam bo izbral, kaj stori. Zdaj so pač taki časi, da mora biti duhovnik počaščen, če kdorkoli pride po Gospoda. Da le ni odkrite zlobe v njem. Krstiti njihove otroke ali ne? Mar ni papež Frančišek o tem povedal že vse in krstil ženi kup nezakonskih otrok? Mar jim ni odrešenje zdaj bližje, kot da bi jih nek hladnobni duhovnik zavrnil? Ni? Kaj se vam dogaja, verni, duhovniki? Kje je Sveti Duh, in zakaj ga je tako malo? Divjega in pol-vernega mulca dati k birmi ali ne? Če ima samo enega prijaznega sorodnika, ki tako želi, ga dajte. Če se vsaj takrat lepo obnaša, mu daj blagoslov. Seveda bo takoj zatem spet podivjal, a nekoč, nekoč, ko bo vseh bolečin dovolj, ga bo ta kruh rešil. To je Gospodov evangelij, ki ga pozna vsak najnevrednejši pravi vernik. In: o tem ni za premišljevati, globoko, globoko, ampak čutiti v srcu, široko, široko. Če vas zmeda daje: na vlak in v Vatikan, ter vsa ta vprašanja papežu zastaviti. In če bi bral tale komentar, bi se nasmehnil. Vi pa vsi v dvom, kaj ta nasmeh pomeni? Norost ali resnico? Odgovor je v srcu. Resnica je preprosta.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. "Nazaj k osebni svetosti, je preprosta in edina pot. Kaj dogaja vernim?"

      Kolikor poznam katolike, sem dobila vtis, da nekateri menijo, da samo luzerji berejo npr. "Hojo za Kristusom" in da mora človek biti totalni faliranec, da bi tako knjigo jemal resno ...

      Izbriši
    2. To je precej točno. Katoličan je zadovoljen s krstom, medtem ko se drugi še sami potrudijo in Gospod z veseljem doda kar manjka. Iskrenim seveda. Tudi pri branju svetega je katolik zadovoljen z mladostnim znanjem, ostalo naj bere duhovnik, kadar se najde čas za sveto mašo. Glede branja so katoličanom morda lahko zgled pravoslavni in mormomi. Je pa Gospod daroval mnogo milosti, tudi za intelektualno lene in duhovno nepismene. Te dni se je na Zaplazu obhajalo svetništvo Lojzeta Grozdeta, in kdor je bil tam s čistim srcem, je hodil svojo Hojo za Kristusom. Saj je blaženi imel pri sebi to knjižico, ko je hodil svojemu mučnemu darovanju naproti! In ker na duhovni ravni ni kvalitativne razlike med svetnikom in Gospodom, ker svetnik je pri Gospodu, je njegov prst, je častiti svetnika enako dobro, če ne še boljše, ker nam je lahko bližji. Če pa ni branja svetega in ni čaščenja, potem tudi molitve ni prave in je vernik je le še navidezni okrasek cerkvi. Razklan v duhu in telesu išče srečo v svetu in voli brezverne ali celo Bogu sovražne, ki mu potem vzgajajo otroke. Takemu tudi blaženi Grozde ne more izprositi olajšanja.

      Izbriši
  4. Zdaj pa še en politični komentar: kdo, zmeden, bi morda rad povezoval janzenizem z janšizmom (izraz, ki so se ga izmislili levi kajni in somišljeniki), a srčna hladnoba janzenistov in zdrava pamet nista ena in ista stvar. Gospod ne želi, da je vse pomešano. To govori tudi sveti Pavel v pismu Korinčanom: »Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nepostavnost? Kakšno občestvo ima luč s temo?« In pa: »Zato pojdite iz njihove srede in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikajte; in jaz vas bom sprejel in vam bom Oče in vi boste moji sinovi in hčere …« Gospod daje vsem bitjem njim zaslužne pomoči in milosti, ne želi pa, da se ti darovi mešajo med seboj. Živalim daje živalske slasti in nevernim neverne slasti in zvestim zveste. Naj se vse to ne pomeša med seboj, vera z vero in rod z rodom in verni z nevernim. Kajti to ne bo ljubezen ampak kaos, šef kaosa pa je satan. Pa tudi janzenisti so storili kaj dobrega, četudi so bili podobni islamski državi: brez njih Baraga morda ne bi postal sveti, tam med Indijanci, kamor se je umaknil pred njimi, in morda so tudi Slomška spodbudili vanjo? Red mora biti, a znotraj reda mora biti milost. Božje milosti pa so deležni ponižni in potolčeni ali skesani ali zavrženi, ne pa kar vsi, ki so v srcu še vedno vzvišeni, nasilni in lažnivi - četudi so v težavah. Torej je treba ločiti begunca od begunca in koruznika od koruznika in polvernega od polvernega. Vsegliharstvo tu prinaša kaos. Potrebna je modrost. Izraelci so hoteli tako Božjega kot državnega voditelja, a ker je bil Kristus Gospod, je bil le odrešenik, Izrael pa je bil takoj razbit in izgnan za 2000 let. Država jim je razpadla! Evangelij je torej direktna pot domov po Jezusu, religija pa mora biti pametna v svoji politiki, da narod lahko preživi skozi stoletja. Imeti moramo Frančiškova odprta srca, a ločiti resnično uboge od zvijačnih ubogih. To je nujno, sicer bo zanje plačeval njih dušebrižnik.

    OdgovoriIzbriši