ponedeljek, 25. maj 2015

Klaret: pet misijonarjevih kreposti

Klaret, kot ga je upodobil p. Marko I. Rupnik
v kapeli Španske škofovske konference
v Madridu.
Sv. Anton Marija Klaret - misijonar, škof in ustanovitelj reda klaretincev (1807-1870) – je nekaj let pred smrtjo napisal Avtobiografijo. Napisal jo je iz pokorščine. Njegovi predstojniki so želeli, da bi sam povedal, kako je zorel njegov poklic in kako se je odvijalo njegovo misijonarsko življenje. Klaretova Avtobiografija je zato nadvse dragocen dokument ne samo za klaretince, temveč tudi za ostalo cerkveno občestvo. Predvsem danes, ko vsi govorimo o novi evangelizaciji, malo pa jih točno ve, kaj naj bi nova evangelizacija bila. Klaret je namreč že pred 150 leti uvidel, da bo v Evropi potreben nov in temeljit val oznanjevanja evangelija.

V Avtobiografiji Klaret med drugim našteva kreposti, ki jih potrebuje misijonar moderne dobe. Te so: ponižnost, uboštvo, zmernost, zmernost in samozatajevanje (prim. Autobiografía, 340 - 413).

I. Ponižnost

Poglejmo najprej ponižnost. Tako piše Anton Marija Klaret: „Da bi imel kreposti, ki jih potrebuje misijonar, sem brž razumel, da moram začeti s ponižnostjo. Ponižnost je temelj vseh kreposti.“ Ponižnost je povezana z zavestjo, da vse prihaja od Boga. Klaret pove: „Jasno sem se zavedel, da svojega nimam ničesar, razen greha. Če kaj sem, če kaj imam, vse sem prejel od Boga. Že moje telo ni moje, temveč je od Boga - Stvarnika.“ Ponižnost je torej povezana z močno vero v Boga, z močnim občutkom popolne odvisnosti od Boga. Klaret je odvisnost od Boga doživljal kot srečno odvisnost.

Če je torej naš le greh, vse ostalo pa je Božje, ni razloga, da bi se visoko nosili. Če smo verni in srečno skriti v Bogu, je nadutost velik tujek v našem duhu. Ponižnost je sonaravna veri, nadutost ali samovšečnost pa vero ruši v njenem temelju, v odnosu do Boga samega.

Jasno je torej, zakaj je po Klaretu prva krepost misijonarja ponižnost. Ne zaradi nekakšne same sebi namenjene duševne vadbe ali duhovnega treninga, temveč zaradi Boga. Bog preko ponižnega misijonarja govori kakor skozi megafon. Preko nadutega misijonarja pa ne more spregovoriti. Ponižni misijonar, ki je – ko pravi Klaret – srečno odvisen od Boga, je oznanjevalec Resnice, še preden govori s prižnice.

II. Uboštvo

Klaret – bodisi kot misijonar bodisi kot škof- je živel radikalno uboštvo. V Avtobiografiji piše: „Denarja nisem imel in ga nisem potreboval. Nisem ga potreboval za konja, za voz ali za vlak, saj sem vedno hodil peš. Nisem ga potreboval za hrano, saj sem prosil zanjo tam, kamor sem prišel. Nisem ga potreboval za obleko, kajti Gospod mi je ohranjal oblačila in obutev kakor Hebrejcem v puščavi. Jasno sem spoznal, da je bila Božja volja, da nimam denarja in da ne sprejmem ničesar razen hrane za tisti trenutek, brez da bi jo vzel za na pot.“ Tudi kot škof se je izogibal denarja do mere, da ga nikoli ni imel v žepu ali blizu sebe. Klaret se je glede uboštva zgledoval pri Jezusu in to dosledno in skoraj na fizično enak način.

Nemški teolog Medard Kehl je prepričan, da bo nova evangelizacija v Evropi mogoča le, če bo v znamenju popolne zastonjskosti. Če bo sodobni Evropejec posumil, da misijonar oznanja z nekim prikritim namenom, z interesom, z željo po moči, zaradi samopotrditve ali pa zaradi denarja, mu ne bo verjel. Verjel bo le tistemu, ki bo o Jezus govoril popolnoma zastonj in brez interesov. Misijonarju bo edini dovoljeni nagib nagib ljubezni, edini dovoljeni interes interes, da bi bilo ljudem dobro zdaj in v večnosti. Vse ostalo bo sumljivo.

Klaret se je tega zavedal že v sredini 19. stoletja. Zavedal se je tudi, da denar zelo vpliva na oznanjevanje. Nenazadnje so že apostolu Pavlu očitali, da oznanja zaradi denarja. V teh razmerah Klaret vidi edino možno pot – to je pot apostolskega uboštva. Pot misijonarja, ki noče zase nič: ne posvetne slave, materialnih nagrad. Če misijonar ne bo vezan na denar, bo verodostojen. Če bo verodostojen, pa tudi lačen ne bo. Občestvo bo poskrbelo zanj.

III. Krotkost

V književnosti, filmu in javnem mnenju se je uveljavila podoba jeznega pridigarja. Kot da duhovniku ali škofu, kadar oznanjata, nujno pripada, da to delata z jezo. Da torej grmita in rohnita, očitata, kregata, grozita,... Koliko je ta podoba resnična, vedo zgodovinarji. Res je bilo v Evropi v preteklih stoletjih več trših prijemov pri pridiganju, res so pod vplivom janzenizma duhovniki kdaj oznanjali kakor, da bi tolkli s kladivom, res pa je tudi, da to ni bil edini način.

Kakor koli, sv. Anton Marija Klaret misijonarje moderne dobe uči, da naj bodo krotki. Takole pravi: „Ni kreposti, ki bi privlačila tako kot privlači krotkost. Zgodi se podobno kot pri ribniku. Če vržeš kruh, se vse ribe brez strahu približajo obali.“ „S ponižnostjo si všeč Bogu, s krotkostjo pa ljudem,“ citira Klaret sv. Bernarda. Jezusov blagor o krotkosti se glasi: „Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Klaret ga razlaga v misijonarskem smislu: „Krotki ne bodo podedovali le tiste zemlje, ki je v nebesih, temveč bodo posedovali tudi zemeljska srca ljudi.

Misijonar poskuša danes priti v „zemeljska srca ljudi“ - kot imenuje vsakdanje človekovo izkustvo Klaret. Kako pa priti v srce, če se že pred vrati srca razburjaš, dereš in obsojaš? Jezen pridigar je kakor slon v trgovini s porcelanom. Srce se pred njim še bolj zapre. Pristop sodobnega oznanjevalca mora biti tenkočuten in sočuten. Danes so mnogi ljudje utrujeni, ranjeni in sumničavi. Razumeti je treba njihov položaj in njihovo izkušnjo. Biti sočuten. Seveda bo prišel trenutek, ko bo potrebno spregovoriti tudi o zablodah in grehu. Trenutek, ko bo treba biti odločen. Toda nikdar resnice ne ločimo od ljubezni. Krotkost je pravzaprav to: da povemo resnico o človeku in o Bogu v edinem jeziku, ki tej resnici gre – v jeziku ljubezni.

IV. Zmernost

Kaj je zmernost – krepost, ki so jo visoko cenili že stari Grki? Klaret piše: „Zmernost je krepost, ki nas uči vsako stvar opraviti na ustrezen način.“ Za kristjana in za misijonarja pri tem ni dvoma, kje se navdihovati glede ustreznega delovanja. Klaret pravi: „Ker moramo vse stvari delati, kot jih je delal Jezus Kristus, sem se jaz vedno vprašal, kako jih je On opravljal; s kakšno pozornostjo, s kako čistim in pravilnim namenom.

Misijonar mora biti po zgledu Jezusa Kristusa zmeren v vsakdanjem obnašanju, ne sme izstopati po govorici in gestah, po življenjskem slogu. Zmernost je pravzaprav umetnost, da v nobeni stvari ne pretiravaš, da pa si v vsaki drobni stvari na mestu in usklajen s skrivnostjo Božjega kraljestva.

V. Samozatajevanje

Zadnja vrlina, ki jo Klaret priporoča misijonarjem, je samozatajevanje ali mrtvičenje. Klaret je seveda živel v 19. stoletju in takrat je bila pri redovniki redna praksa, da so se strogo postili, delali takšne ali drugačne asketske vaje kot na primer bičanje in nošenja cilicija. Danes take strogosti več ni in je celo nezaželeno in odsvetovano, če bi se kdo zaradi svoje duhovne rasti hotel bičati. Vendar to ne pomeni, da je tudi samozatajevanje brez pomena. Kakor brez samozatajevanja učenec ne more dobro opraviti šole in atlet postati vrhunski atlet, tako tudi v duhovnem življenju ni napredka, če ni reda in discipline. Red in disciplino pa dosežemo tudi z načrtno vajo.

Klaret uči, da samozatajevanje in vaja v mrtvičenju zelo pripomoreta k dvojemu. „Da delo z dušami obodi sad in da je molitev dobro opravljena,“ povzame v Avtobiografiji. Urejen in zmeren misijonar je veliko bolj verodostojen kot razhajkan. Molitev, ki je vztrajna in osredotočena, je veliko bolj molitev kot tista, ki je neredna in površna.


* To besedilo je bilo najprej prebrano na Radiu Ognjišče v seriji kratkih duhovnih misli konec aprila 2015.

sreda, 20. maj 2015

Subverzivni spomin na žrtev


foto: B.C.

Hiša na lobanji

Pred približno dvema desetletjema je svet obšla novica, da so v Nigeriji lastniki neke mreže hotelov in restavracij obglavljali ljudi, odrezane glave pa pokopavali pod temelje svojih hotelov. To so počeli na podlagi verovanja, da lobanja pod hišo prinaša srečo in blagostanje. Z (obrednim) žrtvovanjem človeka pač pomiriš demone; dobiš jih na svojo stran. Tvojemu podjetju je zagotovljen uspeh. Podobne novice so prihajale in še prihajajo iz Mehike, kjer se nekatere kriminalne tihotapske združbe prav tako zatekajo k žrtvovanju ljudi, da bi sam Satan ščitil njihovo drogo na poti na sever. Obredno žrtvovanje nedolžnih na čast bogov in za blagor skupnosti poznamo tudi iz zgodovine religij. V predkolumbovem času so se k tej praksi zatekali tako Azteki kot Maji in Inki (prim. Gibsonov film Apocalypto).

Faza, ki sledi tovrstnemu žrtvovanju nedolžnega človeka, je faza pozabe žrtve. Predstavljajmo si nigerijski primer. Ko posel v hotelu zacveti, ko lastniki začnejo uživati blagostanje in družbeni ugled, ko postanejo celo dobrotniki in prispevajo kak ček za izgradnjo sirotišnice, takrat se ne sme zgoditi, da bi se spominjali lobanj pod hišo. Njihov spomin s temu primerno „sfrizira“. Specializira se za selektivne priklice preteklosti, preraste v interpretativni vzorec, kjer ne sme biti senc – postane spomin pozabe žrtve.

Lobanje pod temelji zgradb in njih „obvezna“ pozaba se ne pojavljajo le v črnih kronikah daljnih dežel. Paradigmatično so eno izmed mračnih pravil naših družb, naših mitskih verovanj v napredek, našega egocentričnega hlastanja za blagostanjem.


Obvezna“ pozaba žrtev

Najbolj očitno je upoštevanje tega „pravila“ pri revolucionarnih doktrinah. Te učijo, da so žrtve „nujne“, da lahko družba naredi korak naprej. Že francoska revolucija je ovekovečila svojo giljotino in ni skrivala faze terorja. Bolj je skrivala sadistične pokole katolištvu in kralju predanih vendejskih kmetov, ki so jih natrpali v trupe ladij, slednje pa potopili (da bi šlo hitreje); ter poboje lyonskih upornikov, ki jih je zvezane v gruče po sto pobijala kar s topovi (da bi šlo hitreje). O tem se ne govori veliko, kajti tudi francoska revolucija ima svoje „ministrstvo za pozabo“.

O dvojčku nacizem/komunizem veliko vemo in še več bomo vedeli. Demonski vzorec žrtvovanja ljudi za „veliko svetlo prihodnost“ nemške nacije oz. delavskega razreda je prignan do nepredstavljivega; do milijonov in milijonov lobanj pod temelji utopične stavbe. Nemški nacist, komandant uničevalnega taborišča, in komunistični politkomisar, na robu katinske ali kočevske jame, sta kot poganska svečenika, ki iz žrtvinega prsnega koša izrujeta živa srca in jih ponudita „v prijetno daritev“ idiotskemu soncu svoje zle utopije. A le nekaj kilometrov vstran od prizorišča „daritve“, se prične dežela blažene pozabe za množice, ki so na „pravi“ strani, ter dežela ustrahovanega spomina za one, ki trpijo izgubo.

Žrtev ni nujno fizično likvidirana, obvezna pozaba žrtve pa ni le v domeni hudobnih totalitarnih režimov. Žrtve ustvarja in nanje pozablja tudi naše uživaško potrošništvo. Ti ki se nažiraš s poceni tunino, ali veš, da v Afriki večja obalna področja pesti revščina, ker zaradi japonskih in evropskih ropanj morja ni dovolj rib za preživetje? Ti, ki buljiš v internetne pornografske strani, ali veš, koliko mladih deklet je ustrahovanih in prodanih zaradi potreb pornografske industrije? Ti, ki v koš odvržeš skoraj nove športne copate, saj so vendar takoooo poceni, ali veš, da ponekod v Aziji tekstilne delavke držijo v tovarnah kot v zaporniškem režimu?

Ali veš, koliko lobanj je pokopanih pod v flourescentno fasado odeto čedno hišico tvoje porabniške sreče, cepec zaležani?!


Subverzivni spomin

Na tej točki prikličimo na pomoč t.i. politično teologijo velikega nemškega teologa Johanna Baptista Metza*. Kdo bolje kot Metz, ko gre za umevanje temnih podtalnih dinamik naše civilizacije? Tudi tisti, ki ga ne marajo, mu priznajo, da je eden najboljših diagnostikov našega časa.

Osrednji pojem Metzove politične teologije je „subverzivni spomin“. Spomin na koga ali kaj? Spomin na trpljenje malih in nedolžnih; spomin na žrtve velikih pohotnih političnih in gospodarskih sistemov. Tak spomin je subverziven, ker prevrača od močnih zapovedano hierarhijo resnic. Ko jo prevrača, osvobaja človeka in moralno-politično spreminja družbo na bolje. Subverzivni spomin je na primer bil na delu, ko smo Vzhodnoevropejci samoniklo in od znotraj zavrnili vsiljeno nam komunistično sanjo in dozoreli za demokratično spremembo.

Vendar subverzivni spomin ne črpa svoje moči iz politične spretnosti karizmatičnih likov, kot so bili poljski Wałęsa, južnoafriški Mandela in naš Pučnik. Črpa jo iz žrtve, uči Metz. Ravno tista lobanja pod temeljem zgradbe, ki naj bi po pogansko-demonični logiki zločincu in lažnivcu zagotavljala srečo, zdaj po logiki subverzivnega spomina, ki stre pregrade pozabe, zločinca in lažnivca pahne v brezno.

Najresničnejše jedro subverzivnega spomina je kristološko. Spomin na nedolžno žrtev, tudi ko je ta fizično živa, je spomin na Kristusa. Skozi spomin na žrtev se Kristus vrača med nas in vzame, kar je njegovega. Zato kristjanom ni dovoljeno subverzivnega spomina manipulirati in banalizirati, ampak ga moramo obravnavati kot molitev, svetinjo, dotik Neba. Zato, ker Kristus prihaja k svojim, se nam v teh dneh, v kolikor imamo zgolj ploski politični račun v srcu, ni dovoljeno približevati teharskim in roškim žrtvam.



* Vem, kakšni naši izvedenci bodo hudo pogledali ob naslombi na Metza. Češ, ta teološki levičar, od katerega so se učili južnoameriški teologi osvoboditve! Ta vztrajni demistifikator lagodnega katoliškega konservativizma!

petek, 08. maj 2015

V bran patru Knavsu

Foto B.C.

Maša za partizane kot problem

V reviji Reporter (kolumna Mamico so zatajili, 4.5.2015) zgodovinar Jože Dežman problematizira sv. mašo, ki jo je p. Bogdan Knavs prejšnji mesec daroval na Pohorju „za vse padle partizane in žrtve nacifašizma“. Ne pravi, da te maše ne bi smelo biti. Pod vprašaj postavlja njeno umeščenost ter kritizira med obredom izrečene besede p. Knavsa. Povedano v „cerkvenščini“, Dežman ne oporeka dogmatično-zakramentalnemu vidiku dogodka (ex opere operato), temveč njegovi dušnopastirski primernosti (ex opere operantis).

Seveda, besede patra Knavsa je moč problematizirati, saj pohorski partizani niso bili svetniki, kot jih je kak ljudski glas plasiral še pred leti. („Bili so 'pravi' partizani,“ se je reklo, „niso pobijali svojih.“) Možnost, da je maša za partizane uporabljena v propagandne namene, tudi ni majhna. Nenazadnje vodstvo slovenske borčevske organizacije predstavlja eno najbolj jeznoritih, nestrpnih in ideološko togih sredin pri nas (prim. govor Tita Turnška 7. maja 2015 v Kočevju). Previdnost v stikih s tako organizacijo ni odveč.

Nikakor pa se ne gre strinjati z besnimi spletnimi forumaši, ki nimajo Dežmanove rafiniranosti in mašo za partizane obravnavajo kot zavrženo, p. Bogdana kot slovenskega Judeža. Pred takimi si maša za partizane in p. Bogdan zaslužita biti vzeta v bran. Ne le zaradi pokojnih partizanov in osebe p. Bogdana, temveč tudi zaradi mašniškega in evharističnega zakramenta kot takega ter zaradi edinosti Cerkve. Prav ste prebrali - zaradi edinosti Cerkve.

Congar: „Vi ne veste, kaj je duhovnik.“

Eden največjih in najvplivnejših teologov XX. stoletja Yves Congar (1904-1995)* je kot francoski sanitejec večino druge svetovne vojne preživel v nemškem jetništvu. Nekega dne se je pogovarjal s „precej laično“ usmerjenim članom francoskega Odpora. Slednji mu je dejal, da mu ne more povsem zaupati. V smislu, da ne deluje 100-odstotno opredeljen le za eno stran v spopadu. Congar mu je odgovoril: „Vi ne veste, kaj je duhovnik. Kot duhovnik nimam nobene pravice, da bi komu dal trden motiv, da bi me imel za svojega nasprotnika do mere, da se ne bi obrnil name, če bi bil v duhovni potrebi.“


Denimo, če bi francoskega duhovnika, sodelavca Odpora, kak okupatorski oficir ali vojak prosil za spoved, bi ga moral spovedati. Še več, duhovnik bi se moral potruditi, da bi bilo med duhovnikom, sicer sodelavcem protinemškega Odpora, in spovedancem, sicer članom nemške okupatorske armade, čim manj ovir za pastoralno zaupanje.

Absurdno? Da, če smo v svetu, kjer je človek človeku volk. Ne, če so Francozi in Nemci bratje v eni Kristusovi Cerkvi.

Edinost Božjega ljudstva v času nacionalnih, ideoloških in vojnih delitev

„Duhovniški stan je učinkovito sredstvo transcendence, pogoj in sredstvo za edinost vsega Božjega ljudstva,“ piše Congar. Duhovnik zato ne sme biti nacionalno, strankarsko ali vojaško opredeljen do mere, da bi ga kakšni verniki zavračali. Enako ne smejo biti verniki nacionalno, strankarsko ali vojaško opredeljeni do mere, da bi zavračali bogoslužje duhovnika, ki ni enake nacionalne, strankarske ali vojaške opredelitve kot oni. Ne sme se zgoditi, pravi Congar, „kar se je dogajalo /v Franciji/ po l. 1791, ko se nekateri verniki niso udeleževali maš, ki so jih opravljali duhovniki, ki so prisegli Republiki. Bog nas varuj česa takega!“ Božje ljudstvo Nove zaveze ohranja svojo edinost, četudi se tokom zgodovine zgodi, da so njeni člani strankarsko in vojaško na različnih bregovih.

Prevedimo Congarjev nauk v naše razmere. Slovenski duhovnik nikoli ne sme biti tako zelo na desni, da ne bi k njemu k spovedi ali s prošnjo za sv. mašo prišel kak politični levičar (če ima tisti kanček vere); in nikoli tako zelo na levi, da ne bi k njemu k spovedi ali s prošnjo za sv. mašo prišel kak politični desničar. Tudi ne sme biti tako zelo narodnoobrambno nastrojen, da k njemu ne bi pristopil kak pripadnik italijanske ali madžarske manjšine. Duhovnik je namreč ves v službi Kristusovih zakramentov, do katerih imajo vsi slovenski katoličani (in vsi katoličani na Slovenskem) enako pravico. Kot tak ustvarja edinost tudi tam, kjer sta jo ideologija in vojna porušila.

Če je nacistična okupacija prihajala od zunaj, komunistična revolucija ni bila toliko zunanja agresija na občestvo kot razkol in kaos znotraj občestva. Praktično vsi slovenski komunisti, partizani, vaški stražarji, domobranci, liberalci, nemškutarji, četniki, mobiliziranci, oportunisti, denuncijanti, skrivači, terenci, deportiranci, talci - in kar je še protagonistov druge svetovne vojne - so bili krščeni in vzgajani v Katoliški cerkvi. Bili so torej zakramentalno zvezani v eno. Uničenje te teološke prvine je notranje jedro naše tragedije.

Maša za partizane je legitimna in veljavna

Kako se opredeliti do „fenomena“ patra Bogdana Knavsa in njegovih maš za (padle) partizane? Ne vem, zakaj se to sploh sprašujemo. Že to, da so se maševale in da jih hierarhično vodstvo, ki ima karizmo razločevanja, ni prepovedalo, pove, da so legitimne in veljavne. Kristus se je pri teh mašah na nekrvav način daroval za ubogo človeštvo kakor pri vseh drugih. Daroval se je enako, kakor se daruje pri mašah za med vojno padle ali po vojni zahrbtno pobite domobrance. Ker je K r i s t u s.

Če kdo meni, da je p. Bogdan izdajalec katolištva, ker je maševal za „hudobne in neverne“ partizane, potem naj naredi korak več in reče, če upa, da je p. Bogdan tudi bogoskrunitelj. Saj nam je v okvirih tovrstne argumentacije moč domnevati, da je Boga pod podobo kruha dal v roke „hudobnim in nevernim“. Če pa si ta isti kritik ne upa reči, da je p. Bogdan bogoskrunitelj, potem naj ne govori, da je izdajalec ali kak drugačen negativec. Naj bo lepo tiho.

Prav ste prebrali in naj še enkrat poudarim – za edinost Kristusovega mističnega telesa gre.


* Yves Congar - francoski dominikanec in duhovnik, ki je pred koncilom zaradi svoje „napredne“ misli doživljal cerkvene sankcije, na koncilu bil eden glavnih navdihovalcev, po koncilu postal obvezno čtivo novih generacij teologov in dejavnih laikov. Za njegov prispevek k samo-dojemanju Cerkve ga je papež Janez Pavel II. l. 1994 nagradil s kardinalskim klobukom. Congarjevi citati v tem zapisu so iz njegove knjige: Au milieu des orages. L'Église affronte aujourd hui son avenir (Sredi neviht. Današnja Cerkev v soočenju s svojo prihodnostjo), 1969.