Subverzivni spomin na žrtev

foto: B.C.

Hiša na lobanji

Pred približno dvema desetletjema je svet obšla novica, da so v Nigeriji lastniki neke mreže hotelov in restavracij obglavljali ljudi, odrezane glave pa pokopavali pod temelje svojih hotelov. To so počeli na podlagi verovanja, da lobanja pod hišo prinaša srečo in blagostanje. Z (obrednim) žrtvovanjem človeka pač pomiriš demone; dobiš jih na svojo stran. Tvojemu podjetju je zagotovljen uspeh. Podobne novice so prihajale in še prihajajo iz Mehike, kjer se nekatere kriminalne tihotapske združbe prav tako zatekajo k žrtvovanju ljudi, da bi sam Satan ščitil njihovo drogo na poti na sever. Obredno žrtvovanje nedolžnih na čast bogov in za blagor skupnosti poznamo tudi iz zgodovine religij. V predkolumbovem času so se k tej praksi zatekali tako Azteki kot Maji in Inki (prim. Gibsonov film Apocalypto).

Faza, ki sledi tovrstnemu žrtvovanju nedolžnega človeka, je faza pozabe žrtve. Predstavljajmo si nigerijski primer. Ko posel v hotelu zacveti, ko lastniki začnejo uživati blagostanje in družbeni ugled, ko postanejo celo dobrotniki in prispevajo kak ček za izgradnjo sirotišnice, takrat se ne sme zgoditi, da bi se spominjali lobanj pod hišo. Njihov spomin s temu primerno „sfrizira“. Specializira se za selektivne priklice preteklosti, preraste v interpretativni vzorec, kjer ne sme biti senc – postane spomin pozabe žrtve.

Lobanje pod temelji zgradb in njih „obvezna“ pozaba se ne pojavljajo le v črnih kronikah daljnih dežel. Paradigmatično so eno izmed mračnih pravil naših družb, naših mitskih verovanj v napredek, našega egocentričnega hlastanja za blagostanjem.

„Obvezna“ pozaba žrtev

Najbolj očitno je upoštevanje tega „pravila“ pri revolucionarnih doktrinah. Te učijo, da so žrtve „nujne“, da lahko družba naredi korak naprej. Že francoska revolucija je ovekovečila svojo giljotino in ni skrivala faze terorja. Bolj je skrivala sadistične pokole katolištvu in kralju predanih vendejskih kmetov, ki so jih natrpali v trupe ladij, slednje pa potopili (da bi šlo hitreje); ter poboje lyonskih upornikov, ki jih je zvezane v gruče po sto pobijala kar s topovi (da bi šlo hitreje). O tem se ne govori veliko, kajti tudi francoska revolucija ima svoje „ministrstvo za pozabo“.

O dvojčku nacizem/komunizem veliko vemo in še več bomo vedeli. Demonski vzorec žrtvovanja ljudi za „veliko svetlo prihodnost“ nemške nacije oz. delavskega razreda je prignan do nepredstavljivega; do milijonov in milijonov lobanj pod temelji utopične stavbe. Nemški nacist, komandant uničevalnega taborišča, in komunistični politkomisar, na robu katinske ali kočevske jame, sta kot poganska svečenika, ki iz žrtvinega prsnega koša izrujeta živa srca in jih ponudita „v prijetno daritev“ idiotskemu soncu svoje zle utopije. A le nekaj kilometrov vstran od prizorišča „daritve“, se prične dežela blažene pozabe za množice, ki so na „pravi“ strani, ter dežela ustrahovanega spomina za one, ki trpijo izgubo.

Žrtev ni nujno fizično likvidirana, obvezna pozaba žrtve pa ni le v domeni hudobnih totalitarnih režimov. Žrtve ustvarja in nanje pozablja tudi naše uživaško potrošništvo. Ti ki se nažiraš s poceni tunino, ali veš, da v Afriki večja obalna področja pesti revščina, ker zaradi japonskih in evropskih ropanj morja ni dovolj rib za preživetje? Ti, ki buljiš v internetne pornografske strani, ali veš, koliko mladih deklet je ustrahovanih in prodanih zaradi potreb pornografske industrije? Ti, ki v koš odvržeš skoraj nove športne copate, saj so vendar takoooo poceni, ali veš, da ponekod v Aziji tekstilne delavke držijo v tovarnah kot v zaporniškem režimu?

Ali veš, koliko lobanj je pokopanih pod v flourescentno fasado odeto čedno hišico tvoje porabniške sreče, cepec zaležani?!

Subverzivni spomin

Na tej točki prikličimo na pomoč t.i. politično teologijo velikega nemškega teologa Johanna Baptista Metza*. Kdo bolje kot Metz, ko gre za umevanje temnih podtalnih dinamik naše civilizacije? Tudi tisti, ki ga ne marajo, mu priznajo, da je eden najboljših diagnostikov našega časa.

Osrednji pojem Metzove politične teologije je „subverzivni spomin“. Spomin na koga ali kaj? Spomin na trpljenje malih in nedolžnih; spomin na žrtve velikih pohotnih političnih in gospodarskih sistemov. Tak spomin je subverziven, ker prevrača od močnih zapovedano hierarhijo resnic. Ko jo prevrača, osvobaja človeka in moralno-politično spreminja družbo na bolje. Subverzivni spomin je na primer bil na delu, ko smo Vzhodnoevropejci samoniklo in od znotraj zavrnili vsiljeno nam komunistično sanjo in dozoreli za demokratično spremembo.

Vendar subverzivni spomin ne črpa svoje moči iz politične spretnosti karizmatičnih likov, kot so bili poljski Wałęsa, južnoafriški Mandela in naš Pučnik. Črpa jo iz žrtve, uči Metz. Ravno tista lobanja pod temeljem zgradbe, ki naj bi po pogansko-demonični logiki zločincu in lažnivcu zagotavljala srečo, zdaj po logiki subverzivnega spomina, ki stre pregrade pozabe, zločinca in lažnivca pahne v brezno.

Najresničnejše jedro subverzivnega spomina je kristološko. Spomin na nedolžno žrtev, tudi ko je ta fizično živa, je spomin na Kristusa. Skozi spomin na žrtev se Kristus vrača med nas in vzame, kar je njegovega. Zato kristjanom ni dovoljeno subverzivnega spomina manipulirati in banalizirati, ampak ga moramo obravnavati kot molitev, svetinjo, dotik Neba. Zato, ker Kristus prihaja k svojim, se nam v teh dneh, v kolikor imamo zgolj ploski politični račun v srcu, ni dovoljeno približevati teharskim in roškim žrtvam.

* Vem, kakšni naši izvedenci bodo hudo pogledali ob naslombi na Metza. Češ, ta teološki „levičar“, od katerega so se učili južnoameriški teologi osvoboditve! Ta vztrajni demistifikator lagodnega katoliškega konservativizma!