sreda, 23. januar 2013

Eslovenia: una democracia emocional



Querido amigo de lengua española, es difícil, pero no imposible. Con mis pobres conocimientos de la lengua de Cervantes y de san Juan de la Cruz, te voy a explicar cómo funciona la política eslovena. En breve, en dos páginas y con una caricatura.

Cómo interpreta la izquierda a sus rivales de derecha

Los eslovenos somos entre los pueblos europeos ex-comunistas los más polarizados, según una encuesta internacional (Aufbruch 2007). La polarización es cultural (cristianismo-secularismo), política (derecha-izquierda) y agresiva, ya que en 22 años de democracia no permitió el desarrollo de una alternativa. Para no ser parcial, vamos a ver cómo la izquierda eslovena ve y interpreta a sus antagonistas de derechas. Luego a revés, cómo la derecha ve y interpreta a sus rivales de izquierdas.

La izquierda eslovena ve a sus antagonistas de derechas en siguiente modo:

El principal enemigo es Janez Janša, en años de la lucha para la independencia un héroe, ahora el jefe del mayor partido de derecha. Es un hombre tenaz e inteligente, un adversario muy duro. Desde hace 20 años resiste a los ataques de la prensa y a muchas tentativas con las cuales se quiso demostrar que es un corrupto, ex-traficante de armas y fascistoide.

La derecha tiene apoyo en algunos grupos de intelectuales neoliberales y en algunos títulos de prensa claramente parciales, poco profesionales e intolerantes. Tenemos que añadir también el mundo católico, que con todo su aparato apoya a los partidos de derecha y al mismo Janša.

Los votantes de la derecha son en gran parte gente del campo, los agricultores, gente con poca cultura y formación y con los gustos más bien oscurantistas y autoritarios. Esta población es fácil para ser manipulada y fanatizada.

El verdadero capitán, la verdadera fuerza, que mantiene en pie el edificio derechista es la Iglesia católica. Es un enemigo secular y estratégico. Tiene poder de guiar las conciencias de los débiles y interés de aumentar y conservar sus riquezas materiales.

La Iglesia es la guardiana de la mitología teológico-nacionalista, según la cual somos los eslovenos por definición una nación cristiana. Quien no es católico es como excluido de la comunidad nacional. Lugar mítico-fundacional de la Iglesia eslovena es el santuario mariano de Brezje, donde el arzobispo de Ljubljana cada 15 de agosto pronuncia su "profecía" sobre el estado de la nación.

La Iglesia con su política de exclusión y con sus tendencias filo fascistas es la principal culpable del conflicto armado entre los eslovenos durante la segunda guerra mundial. No solo no reconoce esta su culpa, sino se atreve a considerar y llamar "mártires" a los colaboradores de los nazis, ajusticiados por los comunistas en 1945.

Cómo interpreta la derecha a sus rivales de izquierda

La derecha eslovena ve a sus antagonistas de izquierdas en siguiente modo:

El enemigo de turno es Zoran Janković, de origen serbio, en años precedentes director de una cadena de tiendas, ahora alcalde de la capital y jefe del mayor partido de izquierda. Es algo débil en ideología política, pero fuerte en soluciones prácticas. Es un corrupto y su puesto en la política le sirve a él y a su familia para salvarse de las persecuciones legales.

La izquierda tiene apoyo en grupos de intelectuales socialistas y en la mayoría de los mass media. Su poder mediático es enorme. Tenemos que añadir también el mundo de las universidades del estado, que es un verdadero almacén de activistas izquierdistas.

Los que votan a izquierda son en gran parte la burguesía, empleados en sector público, inmigrantes de la ex-Yugoslavia. Es decir el sector de población que recibe sus entradas del estado. Esta gente no está acostumbrada a moverse en el mundo moderno de la competitividad. Tiene miedo de perder sus puestos de trabajo y sus ingresos. Por ese miedo es un sector fácil de ser manipulado y radicalizado.

Pero el verdadero capitán, la verdadera fuerza, que mantiene en pie el edificio izquierdista es el grupo de las eminencias grises del antiguo partido comunista. Se trata de ex-políticos, ex-hombres de servicios secretos y de los viejos veteranos de la lucha comunista antifascista. Este grupo es informal pero tiene poder de guiar las conciencias y perseguir su interés principal, el de aumentar y conservar riquezas materiales acumuladas durante el período comunista. Jefe indiscutible de este grupo y con ello de toda la izquierda eslovena es Milan Kučan, último secretario del partido comunista y luego dos veces elegido como presidente de la república.

Kučan y compañía son guardianes de la mitología comunista-nacionalista, según la cual Eslovenia moderna nació con la lucha antifascista y la revolución comunista en 1945. Quien no es en esta linea de interpretación es considerado fascista. Lugar mítico-fundacional es un pueblo alpino llamado Dražgoše (aquí tuvo lugar una batalla entre los alemanes y los partisanos), donde el grupo de Kučan y Stanovnik (jefe de los veteranos partisanos comunistas) cada año, en un domingo de enero, pronuncia su "profecía" sobre el estado de la nación.

Los comunistas, por haber empezado la revolución violenta, son los principales culpables del conflicto armado entre los eslovenos durante la segunda guerra mundial. No solo no reconocen su culpa, sino aún hoy adoran la figura del dictador Tito y se atreven llamar "héroes nacionales" a sus caudillos, responsables de las matanzas de miles y miles civiles ya desde 1942.

Una democracia bipolar y emocional

¿Qué pasa si juntamos las dos imágenes (dos caricaturas): la de la derecha, hecha por la izquierda, y la de la izquierda, hecha por la derecha?


Como ves, querido amigo, una vez juntadas las dos interpretaciones, llegamos a una imagen simétrica, a un bipolarismo perfecto. Todo lo que tiene la derecha, lo tiene también la izquierda, y al revés, la estructura de la izquierda es la de la derecha: desde los protagonistas en primera linea, hasta el papel del capital, el de los martires y la mitología fundacional.

Dirás, estimado observador, que el bipolarismo es normal. También Estados Unidos son políticamente bipolares. Yo digo, que tienes razón. Pero Estados Unidos obtienen de su bipolarismo una síntesis de dinámica social y un provecho económico. Mientras el bipolarismo esloveno no es provechoso: asfixia el espíritu social, creando el odio; la economía, encerrándola en una lucha política omnicomprensiva. Muy particular, muy esloveno, es también el papel “activo” de las víctimas de los conflictos violentos (guerra y revolución) de hace 70 años. Son los muertos nunca de verdad enterrados, y por eso condicionan a los vivos de ambos polos.

Quizás lo único útil de nuestro bipolarismo es, que nos permite con cierta facilidad ver y analizar como estamos hechos. Es que cuando uno interpreta a su rival político, a decir verdad, habla más de si mismo que del otro. Los problemas y traumas que tiene consigo mismo los proyecta en el adversario. La inseguridad personal (la duda) en relación a su mitología se resuelve atacando la mitología de la parte opuesta. La vergüenza íntima de estar sometido a los jefes ideológicos como un servidor a su dueño, la mimetiza burlándose de la sumisión que ve en otro lado.

Me voy a ayudar de Adela Cortina, famosa filósofa española, que distingue tres tipos de democracia: agregativa, emocional y deliberativa. Pues bien: la democracia eslovena es una democracia emocional. No solo porque se trata de un apasionante choque de dos posturas ideológicas, dos visiones históricas (choque, que sucita vibrantes emociones, no siempre negativas), sino porque los electores, los intelectuales ideólogos y los políticos mismos son como poseídos por dos estados emotivos, ambiguos y peligrosos: el rencor y el miedo. Los eslovenos vivimos las elecciones parlamentarias como una continuación de la guerra civil. Movidos por el rencor estas elecciones nos sirven como una occasión para herir al otro, humillarlo, vengarse. Al mismo tiempo tenemos miedo que la victoria del adversario signifique para nosotros una amenaza existencial.

Según los teóricos, de los tres tipos, es justamente la democracia emocional la más peligrosa. Juega con los sentimientos de la gente, crea los populismos ( = la política cerca de la gente y lejos de la democracia), nos lleva fuera de la realidad, cierra los espacios para el dialogo y el raciocinio. En Eslovenia la situación es todavía más grave por el hecho que casi no hay periodistas, artistas o intelectuales independientes, libres de la fluctuación política emotiva. Gran parte de ellos, que deberían estar llamados a vigilar y estar por encima de las partes, en el caso esloveno están fomentando esta perniciosa democracia emocional.

Brotes de esperanza

El bipolarismo emotivo es omnipresente, es una "forma mentis", una dependencia psicológica de largos estratos de población. A un individuo le resulta difícil sustraerse. Los columnistas de la prensa dominante parece que trabajen duro para que todos estemos sistematizados en uno u otro de los dos “ejércitos”.

Pero hay algunos brotes de esperanza para el futuro, que prometen la superación de este estado de cosas. Menciono tres:
- El periódico Finance: un diario especializado en economía, parece ser el único que en sus comentarios sale de la trampa bipolarista y emocional;
- Pridite in poglejte (Venid y ved), un documento pastoral sacado por los obispos eslovenos en 2012; en él, entre otras cosas, la Iglesia hace una autocrítica y elabora su contribución a la pacificación nacional;
-
La elección del presidente de la república Borut Pahor (de izquierda) en 2012: casi el 70 % de electores, rechazando a un representante típico del esquema bipolar, ha votado a un candidato que promete la salida de la situación de permanente guerra civil.

Querido amigo de habla hispana,
los eslovenos estamos cansados...



------ v slovenščini ----------


Slovenija: emocionalna demokracija

Dragi špansko govoreči prijatelj, težko bo, a ne nemogoče. V okviru svojega ubogega znanja jezika, ki je jezik Cervantesa in sv. Janeza od Križa, ti bomo razložil, kako deluje slovenska politika. Na kratko, na dveh straneh in s karikaturo.

Kako razlaga levica desne tekmece

Slovenci smo med ljudstvi, ki so izšla iz komunizma, najbolj razdeljeni (polarizirani). Tako pravi mednarodna raziskava Aufbruch 2007. Polarizacija je kulturna (krščanstvo-sekularizem), politična (levi-desni) in silovita, saj v 22-ih letih demokracije ni dovolila, da bi bilo moč razviti kakšno alternativo. Da ne bom pristranski, poglejmo najprej, kako slovenska levica vidi in razlaga slovensko desnico. Nato obratno, kako desnica vidi in razlaga svoje leve tekmece.


Slovenska levica vidi svoje nasprotnike z desne na naslednji način:

Glavni sovražnik je Janez Janša, junak iz obdobja boja za samostojnost, zdaj vodja največje desne stranke. Gre za vzdržljivega in bistrega človeka, za trdega nasprotnika. Že dvajset let kljubuje napadom tiska in mnogim poskusom, da bi mu dokazali koruptivnost, trgovino z orožjem in fašistoidnost.

Desnico podpirajo nekatere skupine neoliberalnih intelektualcev in nekaj tiska, ki je nazorno pristranski, neprofesionalen in nestrpen. Dodati moramo še katoliško sfero, ki z vsem svojim aparatom podpira desne stranke in samega Janšo.

Volivci desnice so v glavnem s podeželja, kmetje, manj izobraženo in razgledano ljudstvo, nagnjeno k oskurantizmu in avtoritarnosti. Tega ljudstva ni težko manipulirati in fanatizirati.

Resnični vodja, resnična sila, ki drži pokonci desničarsko stavbo pa je katoliška Cerkev. To je stoletni strateški sovražnik. Ima moč, da vodi zavest šibkih, in interes, da si poveča in ohrani materialno bogastvo.

Cerkev je varuhinja teološko-nacionalistične mitologije, po kateri smo Slovenci po definiciji krščanski narod. Kdor ni katoličan, je kot izključen iz občestva. Kraj mitske fundacije je za slovensko Cerkev Marijino svetišče na Brezjah. Tu 15. avgusta vsako leto ljubljanski nadškof izreče svojo „prerokbo“ o stanju naroda.

Cerkev je zaradi svoje politike izključevanja in zaradi svojih filofašističnih nagnjenj glavna krivka za oboroženi spopad med Slovenci za časa druge svetovne vojne. Ne samo da ne prizna svoje krivde, temveč si celo drzne nacistične kolaborante, ki so jih komunisti likvidirali l. 1945, obravnavati in imenovati „mučenci“.

Kako razlaga desnica leve tekmece

Slovenska desnica vidi svoje nasprotnike z leve na naslednji način:

Trenutni sovražnik je Zoran Janković, srbskega porekla, v prejšnjih letih direktor trgovske verige, zdaj župan glavnega mesta in voditelj največje leve stranke. Je nekoliko šibak v politični ideologiji, ampak dokaj močan v praktičnih rešitvah. Je koruptiven in mesto v politiki služi njemu in njegovi družini, da se izmikajo roki pravice.

Levico podpirajo socialistično usmerjene skupine intelektualcev in večina medijev. Njena medijska moč je ogromna. K temu moramo dodati še sfero državnih univerz, ki so pravo skladišče levičarskih aktivistov.

Volivci levice so večinoma meščanstvo, uslužbenci javnega sektorja, priseljenci iz bivše Jugoslavije. Se pravi, ljudstvo, ki je svoje prihodke sprejema s strani države. Ti ljudje se niso vajeni gibati v modernem svetu konkurence. Strah jih je, da bodo izgubili delovno mesto in prihodke. Zaradi tega strahu jih je moč zlahka manipulirati in radikalizirati.

Resnični vodja, resnična sila, ki drži pokonci levičarsko stavbo pa je skupina sivih eminenc, ki izhajajo iz bivše komunistične partije. To so bivši politiki, bivši pripadniki tajnih služb in ostareli veterani komunističnega antifašističnega boja. Ta skupina ima moč, da usmerja mišljenje, in interes, da si poveča in ohrani v času komunizma nagrmadeno materialno bogastvo. Nesporni šef te skupine in s tem celotne slovenske levice je Milan Kučan, zadnji partijski voditelj, kasneje pa dvakrat izvoljen za predsednika republike.

Kučan in tovariši so varuhi komunistično-nacionalistične mitologije, po kateri se je sodobna Slovenija porodila iz antifašističnega boja in komunistične revolucije l. 1945. Kdor se s tako razlago ne strinja, je označen za fašista. Kraj mitske fundacije je alpska vasica po imenu Dražgoše (tu je potekala ena izmed bitk med Nemci in partizani), kjer Kučanova in Stanovnikova skupina vsako leto, na kakšno januarsko nedeljo, izreče svojo „prerokbo“ o stanju naroda.

Ker so začeli nasilno revolucijo, so komunisti glavni krivci za oboroženi spopad med Slovenci za časa druge svetovne vojne. Ne samo da ne priznajo svoje krivde, temveč še dandanašnji častijo diktatorja Tita in si drznejo imenovati za „narodne heroje“ vojskovodje, ki so odgovorni za umore na tisoče civilistov že od l. 1942 naprej.

Bipolarna in emocionalna demokracija

Kaj se zgodi, če damo skupaj dve podobi (karikaturi): podobo desnice, kot jo ustvarja levica, in podobo levice, kot jo ustvarja desnica?

/karikatura/

Kot vidiš, dragi prijatelj, ko združimo dvoje razlag, pridemo do simetrične podobe, do popolne dvopolnosti. Vse kar ima desnica, ima tudi levica, in obratno, struktura levice je struktura desnice: od junakov v prvih črtah, do vloge kapitala, mučencev in mitske fundacije.

Boš rekel, spoštovani opazovalec, da je dvopolnost pač normalna. Tudi Združene države Amerike so politično dvopolne. Rekel bom, da imaš prav. Toda Združene države Amerike s svojo dvopolnostjo pridobijo sintezo družbenih dinamik in gospodarsko korist. Medtem ko naša dvopolnost nima takega učinka. Pač pa duši družbenega duha, ko ustvarja sovraštvo, in ekonomijo, ko jo podredi vseobsegajočemu političnemu spopadu. Čisto posebna, zelo slovenska, je tudi „dejavna“ vloga žrtev nasilnih spopadov (vojna in revolucija) izpred 70 let. Ti mrtvi niso bili nikoli zares pokopani in zato še vedno pogojujejo žive z obeh polov.

Morda je edina korist naše dvopolnosti ta, da nam dovoli, da z določeno lahkoto vidimo in analiziramo, kako smo pravzaprav narejeni. Resnici na ljubo, kadar nekdo razlaga svojega političnega tekmeca, bolj govori o sebi kot o drugem. Težave in travme, ki jih ima sam s seboj, projicira na svojega nasprotnika. Osebno negotovost (dvom) glede lastne mitologije rešuje tako, da napada mitologijo nasprotne strani. Tihi sram, ker je svojim ideološkim vodjem pokoren kot služabnik gospodarju, prikrije tako, da se norčuje iz pokorščine, ki jo vidi na drugi strani.

Pomagal si bom z znano špansko filozofinjo Adelo Cortina, ki loči tri vrste demokracija: agregativno, emocionalno in deliberativno. Torej, slovenska demokracija je emocionalna (čustvena). Pa ne le zato, ker smo priča strastnemu trku dve ideoloških drž, dveh zgodovinskih vizij (trk sprošča vznemirljiva čustva, ki niso nujno negativna), temveč zato, ker so volilci, ideologi intelektualci in politiki kot obsedeni z dvema čustvenima stanjima, dvoumnima in nevarnima: z zamero in s strahom. Slovenci doživljamo parlamentarne volitve kot nadaljevanje državljanske vojne. Poganja nas zamera in volitve nam služijo kot priložnost, da ranimo drugega, da ga ponižamo, da se maščujemo. Istočasno pa nas je strah, da se bo zmaga nasprotnika za nas sprevrgla v bivanjsko grožnjo.

Teoretiki pravijo, da je od treh vrst najbolj nevarna ravno emocionalna demokracija. Poigrava se s čustvi ljudi, ustvarja populizme ( = politika, ki je blizu ljudem a daleč od demokracije), povzroča izgubo stika s stvarnostjo, zapira prostor za dialog in razmišljanje. Na Slovenskem je položaj toliko resnejši, v kolikor skorajda ni neodvisnih novinarjev, umetnikov ali intelektualcev; ljudi, ki bi bili osvobojeni politično-čustvenega valovanja. Večina teh, ki naj bi bila poklicana k budnosti in nepristranskosti, v slovenskem primeru to pogubno emocionalno demokracijo boljkone spodbuja.

Poganjki upanja

Čustvena dvopolnost je vsenavzoča, je „forma mentis“, je neke vrste psihična odvisnost širokih ljudskih slojev. Posamezniku se je težko izmakniti. Zdi se, da kolumnisti vodilnih časopisov trdo delajo na tem, da smo vsi porazdeljeni v to ali ono od obeh „armad“. 

Kljub temu je nekaj poganjkov upanja za prihodnost, ki nakazujejo na izhod iz sedanjega stanja. Navajam tri;
- časopis Finance: dnevnik namenjen gospodarstvu; zgleda, da je edini, ki s svojimi komentarji uide iz zanke emocionalne dvopolnosti;
- Pridite in poglejte: pastoralni dokument, ki so ga izdali slovenski škofje l. 2012; med drugim je Cerkev kritična do sebe in zastavlja svoj prispevek k narodni pomiritvi;
- izvolitev Boruta Pahorja (levičarja) za predsednika države l. 2012: skoraj 70 % volivcev je odklonilo tipičnega predstavnika dvopolnega vzorca in volilo kandidata, ki je obljubil izhod iz položaja stalne državljanske vojne.

Dragi prijatelj, ki govoriš po špansko, Slovenci smo utrujeni...

sreda, 16. januar 2013

Vidna vloga žensk na začetku krščanstva


Antična ženska s peresom in beležko.
Znamenita freska najdena v Pompejih 
imenovana tudi "Saffo" in "pompejska Mona Liza".



Leto 60: v krščanskih skupnostih so ženske lahko voditeljice občestva, prerokinje, diakonise, potujoče misijonarke, organizatorke, mecenke,....
Leto 160: v krščanskih skupnostih ženske nimajo nobene vodilne vloge; njihovo mesto je biti doma in vzgajati otroke.
Kaj se je zgodilo vmes? Na to vprašanje odgovarja poglavje španskega zgodovinarja...

 Fernando Rivas Rebaque: Vidna vloga žensk na začetku krščanstva (2008)


... prijetno branje!

torek, 15. januar 2013

Galicija, kaj bo pa danes na mizi?


V Galiciji sem preživel 19 dni. Ker je to dežela ribičev in gojiteljev školjk ter z izrazito morsko kuhinjo, sem sproti beležil, kaj je bilo na mizi. Malo sem povprašal kuharice, malo pogledal na ribje tržnice, malo na internet in nastal je tale gastronomski dnevnik. Vključuje le tisto, ker so v 19 dneh pač postavili predme. Pod slikicami so španska imena živali.


camarón / langostino
kozica - pogosto kot samostojna predjed ali na vrhu paelle...

gamba pelada china
manjša kozica - daje se v solate, juhe,...


 
centolla
rakovica - členke sesamo, k vsebini trupa damo kakšno omako;
da jo lahko dobro razdremo in postrgamo, imamo na mizi poseben nožek;
je draga (okrog 50 evrov kila) in jo jedo le za praznike, npr. silvestrska večerja :)

pulpo
hobotnica - v Galiciji pogosto na mizi tudi zato, ker je v morju za razliko
od kakšnih drugih vrst ne primanjkuje; kot skupna jed na piknikih in ljudskih slavjih;
najbolj klasična galicijska priprava: kuhani krompir, olivno olje, nekaj začimb in sol;
porcija galicijske hobotnice v gostilni pride okrog 10 evrov.

choco
sipa, mehko belo meso

calamar
ligenj - na tržnici je nekoliko dražji
od hobotnice in sipe; ko poskusiš, veš za kaj: ima svojski okus, ki ga zmrznjeni lignji,
ki jih Slovenci kupujemo po veleblagovnica in jemo v restavracijah, enostavno nimajo;
kot da gre za drugo žival...



raya
skat raža - malo kiselkasto meso, dolga rebra, čuden občutek, kdor ga je prvič...




lenguado
morski list - med dražjimi ribami na tržnici ("poceni" ribe za vsakodnevno prehrano so okrog 5 evrov na kilo, "drage" se razumejo tiste nad 20 evrov na kilo); na mizi za velike praznike


platija
podobno m. listu, nekoliko bolj "navadnega" okusa


rapante
manjši od m. lista, precej okusen; v Galiciji ga pripravljajo z domačim belim vinom,
podobno kot prejšnja dva primerka izredno "čudnega obraza", 
kot da je kak ribič po nesreči stopinl nanj in ga sploščil in spačil,..

jurel
šnjur - klasična riba; peče se v pečici


merluza
oslič - verjetno najbolj pogosta riba na mizi v Galiciji; sto in en način;



fanega
majhna svetlopolta riba


japuta
grboglavka - dobra riba; živi menda tudi v Jadranu;
na severu Španije jo pripravijo v jabolčniku


dorado
orada - poznamo jo iz slovenskih ribjih restavracij


maragota
riba različnih barv, spada v srednji kakovostni razred, primerna za pečenje


bonito
vrsta tune - suho meso, ki ga je potrebno zaliti ali z oljem ali z omako,..


mejillón
Galicija je znana po gojenju te školjke;
kuhajo jo na pari.



zamburiña
manjša in bolj poceni od bolj znane školjke "vieira";
prodajajo jih po velikostnih razredih;
najmanjše lahko pridejo 7 evrov na kilo, največje 15...

torek, 08. januar 2013

ZAKAJ NI NOVIH DUHOVNIKOV?


Zakaj je v Galiciji duhovnik vsaki drugi dan (ali pogosteje) na pogrebu?

V prvih sedmih dneh, ki sem jih preživel v Galiciji (Španija, atlantska obala), sem bil na štirih pogrebih. Naj opišem enega izmed njih.
Pogreb v Galiciji (foto B.C.)
Na pogrebu navzoči štirje duhovniki. Župnik mašuje in pridiga, drugi duhovnik somašuje in kasneje vodi pokop, tretji duhovnik bere prvo berilo, ne somašuje, enako ne somašuje četrti duhovnik, ki edinole streže s kadilom glavnega duhovnika.

Zakaj štirje duhovniki? Zakaj dva niti ne somašujeva? Zakaj sva prišla iz 40 km oddaljene Villagarcije? Poznava pokojnega? Ne. Še na začetku pogrebnih opravil nisva vedela ali je moški ali ženska. Je pokojni starš od kakšnega duhovnika, pa zato toliko duhovnikov na pogrebu? Tudi ne.

V Galiciji je na prvem mestu najprej karseda slovesen pokop rajnih, nato njihovo češčenje. K slovesnemu pokopu spada slovesna pogrebna maša, na kateri so včasih bili prisotni subdiakoni, diakoni in bližnji duhovniki. Danes, ko subdiakonata ni več, diakonov pa skorajda nič, je pomembno, da je okrog oltarja čim več duhovnikov, četudi ne somašujejo. Po pravilu morajo biti vsaj trije, če jih je več, toliko bolje. So duhovniki od blizu ali daleč, jih kdo pozna ali ne, ni važno. Važno je, da so. Po naše patre iz Villagarcije, ki ne vozijo avta, pošljejo taksi, le da potem v kakšni oddaljeni vasi med pogrebno mašo zgolj stojijo ob krsti in za oltarjem.

Na pogrebu mora biti čim več ljudi. Žalujoči domači zato prek pogrebne službe naročijo avtobus ali dva, ki uro pred pogrebom zapeljeta po zaselkih in pobereta ljudi. Med pogrebom mora biti petje - na koru so honorarni pevci. Pogreb zahteva posebno pritrkavanje - v zvoniku sta mož ali dva, ki z zvonovi ustvarjata žalostne sekvence. Na pogrebih ni otrok in ministrantov. Pri oltarju ministrira vedno odrasli moški, običajno mežnar, pri samem pokopu pa možje iz pogrebne službe.

To ni vse. Ko bo čez eno leto obletna maša za rajnega, mora slednja biti prav tako slovesna kot pogrebna: petje, kadilo, pridiga in seveda – poleg domačega še vsaj dva duhovnika za oltarjem, četudi ne somašujeta.

Kakšno duhovništvo je to?

Kakšno duhovništvo je to? Povprečen duhovniški dan na podeželju Galicije je izrazito "sakralen", če ne „zakristijski“. Dopoldan spovedovanje pred mašo (ki ga je resda precej več kot v Sloveniji), maša in administracija v župniji. Popoldan pogreb v svoji ali v eni izmed sosednjih župnij. Zvečer spovedovanje in maša ali dve na kakšni podružnici. Ker je mašnih namenov za rajne veliko in ker ljudje hočejo, da se njihovih rajnih spomnijo na točno določen dan, so lahko v kakšni cerkvici neko delavniško popoldne zaporedoma kar dve ali tri maše.

Duhovniki so starejši. V celi dekaniji samo eden pod 60 let. A izjemno vztrajni za toliko vsakodnevnih obrednih opravil. In jih občuduješ in se ti smilijo, ker garajo, dokler jih noge nesejo. Vendar a takšno duhovništvo še nagovarja mlade?

Galicija je po statistikah sicer najbolj tradicionalna krščanska španska regija. V srcu te dežele se nahaja Santiago de Compostela, velika duhovna luč današnje Evrope. Tudi na politični sceni tukaj vsa leta z absolutno večino zmaguje demo-krščanska Ljudska stranka. Ampak leta 2012 je šest škofij skoraj trimilijonske regije premoglo zgolj sedem novih maš. Najbolj krščanska španska regija je po številu novih maš presenetljivo podobna najbolj razkristjanjeni španski regiji – Kataloniji. Kako to?

Čudna so pota Gospodova, čudne in raznovrstne so oblike sekularizacije, lahko rečemo. Ampak zastavil bom bolj drzno vprašanje...

A Gospod sploh še kliče fante v takšno duhovništvo?

Večinoma smo prepričani, da ni novih duhovniških poklicev zaradi:
  • demografskih razmer: preveč edinčkov;
  • kulturnih razmer: sekularizacija in porabništvo obračata mlade k bolj plehkim in lahkotnim izbiram;
  • nevere: ljudje manj verujejo in zato mladi manj iščejo Gospoda;
  • slabe poklicne pastorale: cerkveno okolje ne zna in ne zmore nagovoriti mladih;
  • premalo molitve za nove duhovne poklice.
Naštel sem pet dejavnikov. Morda je dozorel čas, da se vprašamo o šestem.

Kaj pa če Gospod sam noče novih duhovnikov? Kaj če je Gospod izračunal, da se mu ne splača klicati mladih, ki bi jih potem sedanji obredni in pastoralni sistem posesal, jim naprtil oskrbo desetih cerkva in jih zaprl v deset različnih zakristij? Kaj če mu je škoda duhovnikov, ki bi preživljali popoldneve na poti od pogreba do pogreba? Kaj če Gospod za novo evangelizacijo pripravlja nov tip duhovnikov? Kaj če čaka, da sedanji ritualni tip duhovništva skupaj s preživelo formo množičnega krščanstva preprosto izumre, da bo šele potem On lahko poslal novi val duhovniških poklicev?

Val duhovnikov za novo evangelizacijo. Takšnih, ki bodo najprej močni v oznanjevanju in ne zgolj močni v obredju. Kajti sodobni človek mora spet slišati Besedo, ji verjeti, postati njen učenec, da bo potem lahko spet sedel za evharistično mizo. Takšen je redosled evangelizacije in temu redosledu primerno bo novo evropsko duhovništvo.

PS: A sem res moral priti na "konec sveta", kot so včasih imenovali Galicijo, da sem vprašal o šestem razlogu?