ZAKAJ NI NOVIH DUHOVNIKOV?

Zakaj je v Galiciji duhovnik vsaki drugi dan (ali pogosteje) na pogrebu?

V prvih sedmih dneh, ki sem jih preživel v Galiciji (Španija, atlantska obala), sem bil na štirih pogrebih. Naj opišem enega izmed njih.

Pogreb v Galiciji (foto B.C.)

Na pogrebu navzoči štirje duhovniki. Župnik mašuje in pridiga, drugi duhovnik somašuje in kasneje vodi pokop, tretji duhovnik bere prvo berilo, ne somašuje, enako ne somašuje četrti duhovnik, ki edinole streže s kadilom glavnega duhovnika.

Zakaj štirje duhovniki? Zakaj dva niti ne somašujeva? Zakaj sva prišla iz 40 km oddaljene Villagarcije? Poznava pokojnega? Ne. Še na začetku pogrebnih opravil nisva vedela ali je moški ali ženska. Je pokojni starš od kakšnega duhovnika, pa zato toliko duhovnikov na pogrebu? Tudi ne.

V Galiciji je na prvem mestu najprej karseda slovesen pokop rajnih, nato njihovo češčenje. K slovesnemu pokopu spada slovesna pogrebna maša, na kateri so včasih bili prisotni subdiakoni, diakoni in bližnji duhovniki. Danes, ko subdiakonata ni več, diakonov pa skorajda nič, je pomembno, da je okrog oltarja čim več duhovnikov, četudi ne somašujejo. Po pravilu morajo biti vsaj trije, če jih je več, toliko bolje. So duhovniki od blizu ali daleč, jih kdo pozna ali ne, ni važno. Važno je, da so. Po naše patre iz Villagarcije, ki ne vozijo avta, pošljejo taksi, le da potem v kakšni oddaljeni vasi med pogrebno mašo zgolj stojijo ob krsti in za oltarjem.

Na pogrebu mora biti čim več ljudi. Žalujoči domači zato prek pogrebne službe naročijo avtobus ali dva, ki uro pred pogrebom zapeljeta po zaselkih in pobereta ljudi. Med pogrebom mora biti petje - na koru so honorarni pevci. Pogreb zahteva posebno pritrkavanje - v zvoniku sta mož ali dva, ki z zvonovi ustvarjata žalostne sekvence. Na pogrebih ni otrok in ministrantov. Pri oltarju ministrira vedno odrasli moški, običajno mežnar, pri samem pokopu pa možje iz pogrebne službe.

To ni vse. Ko bo čez eno leto obletna maša za rajnega, mora slednja biti prav tako slovesna kot pogrebna: petje, kadilo, pridiga in seveda – poleg domačega še vsaj dva duhovnika za oltarjem, četudi ne somašujeta.

Kakšno duhovništvo je to?

Kakšno duhovništvo je to? Povprečen duhovniški dan na podeželju Galicije je izrazito "sakralen", če ne „zakristijski“. Dopoldan spovedovanje pred mašo (ki ga je resda precej več kot v Sloveniji), maša in administracija v župniji. Popoldan pogreb v svoji ali v eni izmed sosednjih župnij. Zvečer spovedovanje in maša ali dve na kakšni podružnici. Ker je mašnih namenov za rajne veliko in ker ljudje hočejo, da se njihovih rajnih spomnijo na točno določen dan, so lahko v kakšni cerkvici neko delavniško popoldne zaporedoma kar dve ali tri maše.

Duhovniki so starejši. V celi dekaniji samo eden pod 60 let. A izjemno vztrajni za toliko vsakodnevnih obrednih opravil. In jih občuduješ in se ti smilijo, ker garajo, dokler jih noge nesejo. Vendar a takšno duhovništvo še nagovarja mlade?

Galicija je po statistikah sicer najbolj tradicionalna krščanska španska regija. V srcu te dežele se nahaja Santiago de Compostela, velika duhovna luč današnje Evrope. Tudi na politični sceni tukaj vsa leta z absolutno večino zmaguje demo-krščanska Ljudska stranka. Ampak leta 2012 je šest škofij skoraj trimilijonske regije premoglo zgolj sedem novih maš. Najbolj krščanska španska regija je po številu novih maš presenetljivo podobna najbolj razkristjanjeni španski regiji – Kataloniji. Kako to?

Čudna so pota Gospodova, čudne in raznovrstne so oblike sekularizacije, lahko rečemo. Ampak zastavil bom bolj drzno vprašanje...

A Gospod sploh še kliče fante v takšno duhovništvo?

Večinoma smo prepričani, da ni novih duhovniških poklicev zaradi:

• demografskih razmer: preveč edinčkov;
• kulturnih razmer: sekularizacija in porabništvo obračata mlade k bolj plehkim in lahkotnim izbiram;
• nevere: ljudje manj verujejo in zato mladi manj iščejo Gospoda;
• slabe poklicne pastorale: cerkveno okolje ne zna in ne zmore nagovoriti mladih;
• premalo molitve za nove duhovne poklice.

Naštel sem pet dejavnikov. Morda je dozorel čas, da se vprašamo o šestem.

Kaj pa če Gospod sam noče novih duhovnikov? Kaj če je Gospod izračunal, da se mu ne splača klicati mladih, ki bi jih potem sedanji obredni in pastoralni sistem posesal, jim naprtil oskrbo desetih cerkva in jih zaprl v deset različnih zakristij? Kaj če mu je škoda duhovnikov, ki bi preživljali popoldneve na poti od pogreba do pogreba? Kaj če Gospod za novo evangelizacijo pripravlja nov tip duhovnikov? Kaj če čaka, da sedanji ritualni tip duhovništva skupaj s preživelo formo množičnega krščanstva preprosto izumre, da bo šele potem On lahko poslal novi val duhovniških poklicev?

Val duhovnikov za novo evangelizacijo. Takšnih, ki bodo najprej močni v oznanjevanju in ne zgolj močni v obredju. Kajti sodobni človek mora spet slišati Besedo, ji verjeti, postati njen učenec, da bo potem lahko spet sedel za evharistično mizo. Takšen je redosled evangelizacije in temu redosledu primerno bo novo evropsko duhovništvo.

PS: A sem res moral priti na "konec sveta", kot so včasih imenovali Galicijo, da sem vprašal o šestem razlogu?