Avtobus pred zidom Milosti (2007)

Lukas Bärfuss: Avtobus (Kako se kali svetnica) 

SNG Drama Maribor, 2006; režija Samuel Schwarz; prva slovenska uprizoritev

V mariborsko gledališče rado zaide, kar je svežega na Nemškem. Prevedeni germanski komadi, od tam gostujoči režiserji, kakšna koprodukcija in ne nazadnje več ali manj redni obiskovalci mariborske opere iz Avstrije postindustrijski Maribor spet nekoliko naredijo Marburg an der Drau. V dobrem smislu.

Z dramo Avtobus (Kako se kali svetnica), švicarskega pisca Lukasa Bärfussa, se je preko severne meje k nam razlila jedka, v intenziven črnodramatski paket zavita refleksija o hrepenenju po Bogu. Prav tako germansko švicarski režiser Samuel Schwarz (glede na temo Avtobusa je etimologija njegovega imena igrivo umestna: Samuel = božje ime, Schwarz = Črno) je Bärfussovo refleksijo v temotnosti še dodatno izpopolnil in dopolnil z vpadljivimi elementi psihološke grozljivke. Odrsko dogajanje sicer vsake toliko časa skorajda zaspi, ampak ravno toliko, da je naslednja slika bolj udarna. Zanimiva je uporaba mikrofonov in zaključnega recitiranja na playback. Perverzni angelski šofer avtobusa Hermann (Nenad Tokalić), ki se razkazuje kot death metalec, s kitaro, efekti, dolgimi lasmi in podočnjaki vred, s samozavestnim govorom na mikrofon dosega učinek moralističnega pridigarja, katerega občestvo je spoštovano gledalstvo; angelsko perverzna romarica v Čenstohovo (Eva Kraš) z zaključnim playbackom popelje vso stvar v nadnaravni srh hollywoodskega pridiha.

Vsi ti učinki so v službi osrednjega sporočila, ki pravi, da je Bog mrtev in da so tudi poskusi oživitve Boga obsojeni na propad oziroma bodo prej kot Boga zbudili demona. Pristna religioznost je vpričo človekove dvolične in labilne narave po Bärfussu tako rekoč nemogoča. Toda švicarski avtor je prebrihten, da bi se naslajal v teh, nekoliko že obrabljenih tezah. Ob vsem vendarle opaža in na odrske deske pošilja gon po Bogu, blazno željo po nesmrtnosti. Religioznega čuta, ki jim razjeda um in povzroča trpljenje, bi se Bärfussovi ljudje najraje znebili. Sami sebe bi prisilili v ateizem, če bi bilo mogoče. Pa ni.

Zato je tragedija neizogibna. Hermannov Avtobus mora zdrveti v prepad. Erika se mora na cilju svojega romanja, v Čenstohovi, posataniti. Poljsko romarsko središče mora izgledati kot umobolnica, v katero prodira rajska svetloba nekega, morda umetnega ali zafrkantskega Boga.

Da se na takem avtobusu proti prividom odrešenja »cijazimo« vsi, mariborska izvedba pove s preprosto potegavščino, ko hell driver, peklenski voznik Tokalić vztrajno šarmira in koketira s publiko, ki se mu v izzvanem zaključnem aplavzu, naivna kot izpade, simbolno pusti potegniti na oder.

Gledano širše je germanski duh glede vere znova vznemirjen. Zlasti odkar je v Rimu vrhovni duhovnik Nemec. Tednik Der Spiegel objavlja obsežne dosjeje o religiji, kulturkampfersko zna biti razpoložena novičarska N-TV, pop kultura se gre raziskovalko verskih misterijev, na nemških kanalih smo videli kar nekaj mirnih televizijskih nadaljevank o menihih in nunah. Očitno germanski teater v zanimanju za religijo ne zaostaja, le da je za razliko od drugih medijev krut, osredotočen na bistveno in resnicoljuben. S kafkijansko točnostjo definira zid Milosti in naravnost pove, da sodobni človek – kljub občasnemu silnemu butanju vanj – ne zmore, ne ve in noče čez.

Ampak definira pa jo. Teater Milost, namreč.

* Objavljeno v tedniku Družina, 14.1.2007; slika: wikimedia.org

AD LOTODOS - Stranice v rimskem času

 

Prijatelj Gojko Jevšenak iz Sp. Stranic, znan muzikant, me je pred karanteno vprašal, če imam kaj materiala o antični rimski naselbini LOTODOS, ki jo stroka locira v današnje Stranice (občina Zreče). Povedal sem mu, da imam in da se bova zmenila za srečanje. Danes je med nama občinska meja in prepoved prehajanja meja (jaz sem v občini Vojnik), pa mu zbrano dostavljam kar preko bloga – ta način 100% ne prenaša virusa.

Pričujoči zapis je seveda na ravni ljubiteljskega referata. Zbiram namreč gradiva in si skiciram zemljevide (slikica na vrhu: zeleno je rimski Norik, belo rimska Panonija), ker pripravljam še en roman o rimskih časih na naših tleh, ki pa se bo za razliko do prvega (Sonce Petovione) več dogajal na podeželju. Če se glede Lotodosa oglasi kak strokovnjak z drugimi ali drugačnimi podatki, bom z veseljem popravil in dopolnil. Moj »naročnik« Gojko bo tudi vesel.

Ad Lotodos, v antičnem zemljepisu

Znameniti poznoantični zemljevid rimskih cest in cestnih postaj Tabula Peutingeriana (Wikipedia) zaselka Lotodos ne prikaže. Med Celjem (Celeia) in Ptujem (Poetovio, Poetovione) je označena le postaja in zaselek RAGANDO (tudi Ragindone, verjetno Spodnje Grušovje pri Tepanju, druga možna lokacija je Oplotnica). Območje današnje Slovenije na tej Tabuli izgleda takole:

Drugače je z drugim virom, ki se imenuje Itinerarium Burdigalense - Bordojski itinerarij, imenovan tudi Itinerarium Hierosolymitanum - Jeruzalemski itinerarij (Wikipedia ). V njem je Lotodos imenovan, povedana je njegova vloga v sistemu cest in njegova razdalja od Celja. 

Bordojski »popis krajev« je zelo pomemben za zgodovino krščanstva, saj priča, da so okrog leta 333 kristjani (celo iz daljne Galije, t.j. Francije) že romali v Sveto deželo, kakšen od njih čez naše kraje. Seznam krajev je namreč naredil nek romar na poti v Jeruzalem.

Bordojski romar: Lotodos leži 12 milj od Celja

Pojdimo k omembi Lotodosa v Bordojskem itinerariju. Poglejmo, kako romar na poti v Jeruzalem beleži kraje in postaje na območju današnje Slovenije. Zraven v velikih črkah dodajam današnje lokacije, zavedajoč se, da nimamo pri vseh 100 % gotovosti in da se marsikje lokalpatrioti potegujejo za antično lokacijo v svoji vasi. Se opravičujem, če sem komu stopil na žulj.

mutatio ad fornolus milia XII - PRVAČINA

mutatio castra milia XII - AJDOVŠČINA

inde surgunt alpes iuliae - OD TOD SE DVIGAJO JULIJSKE ALPE

ad pirum summas alpes milia VIIII - HRUŠICA

mansio longatico milia X - LOGATEC (Dolnji)

mutatio ad nonum milia VIIII - VRHNIKA

ciuitas emona milia XIIII - LJUBLJANA

mutatio ad quartodecimo milia X - MENGEŠ

mansio hadrante milia XIII - TROJANE

fines italiae et norci - MEJA MED ITALIJO IN NORIKOM

mutatio ad medias milia XIII - ŠEMPETER

ciuitas celeia milia XIII - CELJE

mutatio lotodos milia XII - STRANICE

mansio ragindone milia XII - SP. GRUŠOVJE

mutatio pultouia milia XII - STRAŽGONJCA

ciuitas poetouione milia XII - PTUJ

transis pontem intras pannoniam inferiorem - PREČKAŠ MOST, VSTOPIŠ V SPODNJO PANONIJO

mutatio ramista milia VIIII - ZAVRČ

Lotodos je označen z MILIA XII - 12 rimskih milj od Celja. 12 milj pomeni slabih 18 km. Če vemo, da je v Ivenci pri Vojniku bil najden 6. miljni kamen, kar je točno pol poti, nam bo lažje meriti od Ivence. Torej, če po moderni cesti peljemo od Ivence 6 milj oz. 9 km v smeri Maribora, pridemo do Bukovlja pri Stranicah. S tem, da takrat cesta med Frankolovim in Stranicami ni šla skozi sotesko kakor danes, temveč preko kucljev na zahodni strani soteske. Nekje pri današnjem bazenu v Verpetah se je dvignila na Sp. Lindek, od tam spustila v Beli Potok, pa spet dvignila na zahodni del Sp. Stranic, nato v dolino. Nakar en krak proti Stranicam in naprej proti Oplotnici, drugi pa mimo ribnikov proti Čretvežu in Slovenskim Konjicam.

Striktno gledano bi torej 12 rimskih milj od Celja po verjetni trasi rimske ceste bilo nekje na Spodnjih Stranicah in ne na Stranicah. Vendar je 12. miljni kamen (kamen je iz časa cesarja Antonina Pija, t.j. okrog l. 150) že za časa Avstro-Ogrske bil najden in je odpeljan v muzej v Gradec. Najden pa ni bil na Spodnjih Stranicah, temveč v Križevcu pri Stranicah, nekje pri današnjem krožnem križišču ali v okolici gostišča Jana.

12. miljni kamen s Stranic

Kje točno je stala postaja Lotodos

Kje je torej bila natančna lokacija obcestne postaje in zaselka Lotodos? Zaenkrat zanesljivo ne moremo reči tu ali tam. Kolikor mi je znano, arheologi na Stranicah niso našli temeljev kakšnih rimskih hiš (Vira: RKD - Register kulturne dediščine, ARKAS - Arheološki kataster Slovenije). A glede na to, da so v samih Stranicah okrog cerkve sv. Lovrenca našli sledi rimskih grobov, vendarle lahko domnevamo, da je verjetno jedro naselja Lotodos stalo bližje Stranicam kot Spodnjim Stranicam. Čeprav moramo upoštevati tudi to, da so lahko včasih grobovi postavljeni dlje od naselja, saj so se Rimljani držali pravila, da se »mesto mrtvih« in mesto živih ne smeta prepletati.

A da bi lokacija Lotodosa lahko bila kje na Sp. Stranicah, ne gre povsem ovreči, saj so sledovi rimske ceste bili najdeni med Straniškimi ribniki in Čretvežem. To pomeni, da je križišče moralo biti nekje v Sp. Stranicah, naselje pa je običajno blizu križišča.

Vsekakor si moramo predstavljati, da je Lotodos stal na sončni in varni legi in da ni bil daleč od ceste in vodnega vira.

Lotodos kot križišče

Rimska cesta skozi današnjo Slovenijo po osi zahod-vzhod in s tem tudi skozi Stranice je bila zelo pomembna. Povezovala je Oglej, se pravi Italijo, in podonavsko območje med Dunajem in Budimpešto. Zagotovo vemo, da se je ta cesta pri Stranicah cepila. En krak je šel proti Brinjevi gori in skozi Markečico proti Čadramu, drugi mimo Straniških ribnikov, skozi Čretvež, Polene in Slovenske Konjice do Sp. Grušovja. Kraka sta se potem nazaj združila pred Slovensko Bistrico. Težko je reči, kateri krak je bil prvoten. Gotovo je krak na Oplotnico bil pomemben v lokalnem smislu, saj so po tej poti do Celja tovorili pohorski marmor.

Z vprašanjem teh dveh krakov je povezano tudi vprašanje, kje točno je stalo počivališče in gostišče RAGANDO. V Sp. Grušovju, nedaleč od današnjega avtocestnega počivališča Tepanje, ali jugovzhodno od Oplotnice? Večina se jih nagiba, da je vendarle stalo v Sp. Grušovju.

Naslednje vprašanje je vprašanje odcepa za COLATIO (Stari Trg pri Slovenj Gradcu) in VIRUNUM, glavno mesto rimske province Norik, se pravi vprašanje odcepa za smer Vitanje – Slovenj Gradec – Gosposvetsko polje. Vprašanje je povezano z vprašanjem, kje je stalo naselje UPELLAE, ki ga nekateri dajejo v Velenje, drugi v Vitanje. Na Tabuli Peutingeriani je odcep za Virunum postavljen zahodno od Celja. Potemtakem je glavna rimska pot med Celjem in Gosposvetskim poljem šla po smeri Žalec – Velenje – Graška Gora – Slovenj Gradec. Upellae je torej rimskodobno ime za Velenje in ne za Vitanje. Po lokaciji nekega rimskega nagrobnika sodeč, pa bi ta cesta mogla iti od Stranic proti Vitanju in Upellae bi lahko bilo ime za današnje Vitanje.

Mutatio, preprežna postaja

Bordojski itinerarij Lotodos označi kot MUTATIO (db. sprememba, menjava, mutacija), kar pomeni cestno preprežno postajo v državni lasti. Mutatio je bila neke vrste bencinska črpalka rimske dobe: prideš z utrujenimi konji, jih odpočiješ ali dobiš sveže, voziš naprej. Na preprežni postaji so se AURIGA (kočijaž, voznik) in konji spočili, prespali. Če je bilo potrebno kakšno popravilo na vozu, se je le-to opravilo. Če se je zelo mudilo, so se konji enostavno menjali. Na spletu najdemo tole upodobitev rimske preprežne postaje:

Zaradi sistema preprežnih postaj, ki so v razvitejših delih praviloma stale na vsakih 12-18 milj (18-27 km), se je po Rimskem cesarstvu lahko s konji zelo hitro potovalo. O cesarju Tiberiju je zapisano, da je l. 9 v 24 urah opravil 300 milj poti (450 km), da je lahko videl svojega bolnega brata Druza, preden je slednji umrl.

Drugačna in manj pogosta pa je bila postaja imenovana MANSIO, kar bi lahko prevedli gostišče, motel. Kot vidimo, so tovrstne postaje na osi zahod-vzhod bile le v Logatcu, na Trojanah in v Sp. Grušovju. Če se pošalim: avtocestno počivališče v Tepanju potrebuje samo še prenočitvene zmogljivosti (s finimi kopalnicami), pa bo po 2000 letih imelo ponudbo, kakor jo je imelo rimsko počivališče Ragando, ki je stalo le dober kilometer vstran v smeri jugovzhoda.

Prebivalci Lotodosa

Okrog preprežne postaje je lahko zraslo naselje, lahko pa tudi ne. Glede na najdene nagrobne spomenike, zapisana imena in nekaj drugih upodobitev, lahko predvidevamo, da Lotodos ni bil zgolj preprežna postaja, z zgolj zaposlenimi in sužnji v njej. Portal Ubi erat Lupa (Kjer je bila Volkulja) kot v Stranicah najdene šteje 10 rimskih pomnikov (povezava). Čeprav je takoj jasno, da denimo 9. miljni kamen izvorno ni iz Stranic, temveč iz Frankolovega; najbrž je stal ob rimski cesti v današnjih Verpetah.

Velika prednost Stranic pred drugimi podobnimi kraji je, da je večina pomnikov hranjenih doma, natančneje, vgrajenih in vidnih na straniškem župnišču. Nekoč je moral biti nek straniški župnik zelo bister in uren, da je doma najdene rimske kamne vgradil v župnišče in tako preprečil, da jih niso odpeljali v muzej, praviloma v avstrijski Gradec.

Med nagrobniki izstopa Trogimarjev nagrobni napis, na katerem je več imen. Prof. Julijana Visočnik, strokovnjakinja za rimske napise, opozori, da so med temi imeni tri tipično domorodna: Maenus, Trogimarus in Trogimara. Zlasti ime Maenus bi lahko bilo izrazito lokalno, domače, saj ga nikjer drugje ne najdemo. Na drugem straniškem nagrobniku naletimo na ženski imeni Boniata in Briga, ki zvenita keltsko. Podobno na tretjem Tatucus in Nonna. Nedomorodna imena na straniških nagrobnikih so: Succesus, Severa, Apro, Surio, Genialis, Ianuarius, Saturia, Severus, Quadratus, Secundinus, Sabianus, Caius, Severa, Quartus, Firmus. Surio bi lahko pomenilo »iz Sirije«, še opozori Visočnikova v svoji monografiji The Roman Inscriptions from Celeia and Its Ager (Celjska Mohorjeva, 2017).

Maen, Trogimar, Trogimara, Bonjata, Briga, Tatuk, Nona – torej 7 zanimivih nerimskih imen iz Lotodosa ... So v Lotodosu poleg latinskih priseljencev še dolgo živeli tudi potomci domorodnih Keltov? Nenazadnje je tudi ime kraja Lotodos oz. Ad Lotodos (Pri Lotodu) verjetno keltskega izvora.

Ko smo že pri prebivalcih ... V romanu Janka Modra Vladar Samo Lotodos nastopa že v prvih poglavjih. In sicer kot manjša utrdba, postavljena v to povezovalno dolino, torej kot predstraža Celeje, ki barbarom preprečuje dostop v Celjsko kotlino. Zadnji antični prebivalci Lotodosa po Modru naj bi bili vojaki. Potem ko jih neko zimo med letoma 580 in 590 Slovani premagajo in prepodijo, obenem pa z zvijačo zavzamejo Celejo, rimskega Lotodosa ni več.

Se med Belim Potokom in Sp. Stranicami še vedno vozimo po rimskem mostu?

Na starih razglednicah Frankolovega je naslikan »rimski most«. Gre za most, preko katerega peljemo, če pri Belem Potoku na nevarnem ovinku zavijemo iz glavne ceste in iz soteske ob Tesnici ter se skozi manjši spodnjestraniški zaselek namenimo v Zg. Lindek in na Malo Goro. Takoj po vstopu na to ozko cesto, zavije pot desno in prečka grapo, v kateri teče potok. Ta grapa je danes katastrska meja med občinama Vojnik in Zreče, pa tudi meja med škofijama Celje in Maribor. No, kratek most, po katerem se peljemo preko nje, ne da bi ga videli, naj bi bil iz rimskih časov (lokacija: 46.343724, 15.332714).

Domačini mu še vedno pravijo »rimski«, čeprav je iz turistične ponudbe Frankolovega izginil in ga tudi v Registru kulturne dediščine ni. Ko sem bližnje domačine vprašal, je ta most rimski ali ne, so povedali, da so pred nekaj leti prišli strokovnjaki in si ga ogledovali, vendar na njihov odgovor, koliko je star, še čakamo.

V bistvu bi mi bilo všeč, če bi lahko rekel, da sem župnik v kraju, kjer se še vedno vsak dan vozimo po rimskem mostu.

Stranice: služabnik s stilusom in poliptihom,
 marmorni relief najden pri prenovi cerkve l. 2008

Migracije, pluralizem, Bog

Pluralizem je dejstvo, priložnost, problem

Zaradi migracij sodobna družba postaja nezadržno pluralna. Da to ugotovimo, niso potrebne sociološke ekspertize. Dovolj je pogled na najbližje gradbišče. Enega takih je že drugo leto povsem zraven župnišča na Frankolovem, kjer se gradi nov vrtec z dodatnimi prostori za šolo. Na gradbišču delajo Slovenci, Bošnjaki, Srbi, Albanci; po verski pripadnosti pa kristjani katoličani, kristjani pravoslavci in muslimani suniti. Gradbeništvo in sploh gospodarstvo je že dolgo »multi-kulti« in »versko pluralno«. Spomnim se, ko so že v sedemdesetih in osemdesetih slovenski »gastajbajterji« pripovedovali, kako so tovarniške hale na Nemškem polne različnih narodov. S padcem Berlinskega zidu, s prihodom daljnoazijskih delavcev, se je ta raznolikost na evropskih tleh občutno povečala.

Nacionalni in verski pluralizem je dejstvo, je priložnost in je tudi problem. Ko razmišljamo o njem, moramo imeti vso troje pred očmi. Dejstvo, ker tako je in nič drugače; priložnost, ker se »mi, ki smo bili nekoč daleč«, zdaj srečujemo od blizu; problem, ker je zgodba vse prej kot enostavna, saj se kdo v pluralizmu ne znajde, kdo ga načrtno zavrača.

Trije igralci v areni pluralizma

V osnovi imamo v Evropi v areni pluralizma tri igralce. Liberalno-sekularno silo, ki jo tvori evropska intelektualna, medijska in politična elita; ljudsko-krščansko čutenje, ki gnezdi v evropskem srednjem in nižjem sloju; in priseljence, ki se do samega kulturnega jedra Evrope zelo različno pozicionirajo. Med priseljenci imamo od južnoameriških in vzhodnoevropskih, ki se z lahkoto integrirajo v osrednjeevropsko sredino, do radikalnih islamistov, ki evropsko kulturno jedro zavračajo, četudi nekateri v Evropi živijo od svojega rojstva.

Zgodba, ki nam jo podaja vrhnja sila, t.j. liberalno-sekularna elita, pravi, da bodo dogma človekovega dostojanstva, dogma človekovih pravic in stava na razsvetljensko izročilo razuma same po sebi pripeljale multi-kulti procese do srečnega konca. Če se srečni konec odmika, se rado krivi ljudsko-krščansko čutenje in politične opcije, ki izhajajo iz njega (dežurni krivki sta trenutno Poljska in Madžarska), ki da znajo biti »ksenofobne« in »populistične«.

Liberalno-sekularna elita se pri tem nekako sramežljivo vede do islama, vere, ki jo s seboj v Evropo nosijo mnogi migranti. Ostra kritika religije, kakršne se poslužuje v odnosu do domorodnega krščanstva, je do prihajajočega islama ublažena. Pa bi ostrina uma bila potrebna. V Evropi imamo opravka z »islamskim« terorizmom in ne denimo s »kitajskim« ali »filipinskim«, pa so se mnogi Kitajci in Filipinci prav tako priselili v Evropo. Ko znotraj članov islamske skupnosti vznikne nek čuden vzgib sovraštva do Evrope in štejemo mrtve na ulicah, ki bi morale biti varne in svobodne, se ta elita rada zateka k na videz strokovnemu pojmu »radikalizacije«, ne da bi točno pojasnila, kaj to je.

Naštel sem tri igralce in mislim, da so vsi trije del rešitve evropskega multi-kulti vozla, a pod pogojem, da se bodo znali soočiti s četrtim igralcem, ki je Bog.

Evropski ateist: Priznam, tudi Bog je igralec

Pretežno ateistična liberalno-sekularna elita bi morala pod nujno revidirati svoj odnos do religije. Ker, če ga ne bo, ne bo več ne razumela, ne obvladala procesov, ki se dogajajo pred njenimi očmi. Kako boš razumel tako medversko napetost kot medverski dialog, če zviška gledaš na vero v Boga? Kako boš razumel grožnjo verskega fanatizma, če ne razumeš religiozne psihologije, predstav o Bogu in znaš le aseptično reči, da pri tem pojavu gre za neko »radikalizacijo«, ki so jo zakrivili »hujskaški pridigarji«?

Ne pričakujemo od ateista, da bo veroval v Boga, pričakujemo, da bo z večjim spoštovanjem obravnaval vero v Boga, zlasti če je na odgovorni funkciji v medijih in politiki. Sliši se epohalno: toda evropski ateist, če bo hotel v času velikega pluralizma sodelovati pri gradnji skupne hiše, bo moral psihološko in intelektualno preseči ničejanski (Bog je mrtev), marksistični (religija je opij) in freudistični (religija je nevroza) pogled na verujočega človeka. Kar ne pomeni, da se bo moral odreči sami kritiki religije, ki je vendarle del evropskega duha.

Predstavljate si evropskega ateista, ki reče: Priznam, tudi Bog je igralec. Ker sem koga od takšnih že srečal, vem, da to ni iluzija.

Evropski kristjan: Moj Bog je tudi njegov Bog

Drugi igralec je evropski domorodni kristjan. Tudi on je del rešitve. Lani preminuli nemški teolog Johann Baptist Metz (1928-2019), ki so mu celo nasprotniki priznali, da je eden najboljših diagnostikov našega časa, je do globin raziskal razmerje med Bogom in pluralizmom. Še dva meseca pred smrtjo je v nekem predavanju v Španiji spodbudil sodobne kristjane, da ponovno odkrijejo »Boga Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega«, da se torej približajo izviru »mehkega monoteizma«, kot mu pravi, in tam srečajo judovske in muslimanske brate.

Predstavljate si evropskega kristjana, ki se zaveda svojih abrahamičnih korenin in reče: Ni me strah muslimanov, moj Bog je tudi njihov Bog.

Oblika monoteizma, o kateri govorimo, ni v nasprotju z vero v Božjo trojiškost in v Jezusa kot Mesija. Pravzaprav nas sam Jezus s tipično judovskim spominom na »Boga Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega« ter naukom o Očetu uvaja v izvorni monoteizem.

Monoteizem pri izviru, zaznamovanem z beduinsko kulturo gostoljubja, je monoteizem povezovanja in sočutja, uči Metz. Drugega (muslimana, juda, priseljenca, kristjana, ...) gledaš skozi njegovo zgodbo trpljenja in se poistovetiš z njo. Medverski dialog, ki je danes potreben tudi za ohranitev svetovnega miru, tu ne more zgrešiti.

Priseljenec v Evropo: Prihajam v deželo mojega Boga

Tretji igralec in del rešitve je priseljenec, tujec, često musliman, nov Evropejec. Evropo ta priseljenec že gradi, saj bi se brez njega marsikje gospodarsko ustavila; če ne bi bilo njegovih otrok, bi marsikateri evropski park bil mrtev.

Seveda mora priseljenec dopustiti, da tudi Evropa gradi njega. Bodisi po njenem krščanskem izročilu, bodisi po njenem liberalno-sekularnem ustroju. Krščansko izročilo priseljencu muslimanu omogoča, da je prihaja v deželo, kjer domuje isti »Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov«, ki domuje tudi v njegovi domovini. Protireligioznih refleksov očiščen liberalno-sekularni ustroj priseljencu zagotavlja neideološko in demokratično dojemanje države ter njeno profesionalno asistenco.

Predstavljate si muslimana, ki pride v Evropo in reče: Ni me strah te dežele, v njej so kristjani, znak, da prihajam v deželo mojega Boga. Teološko zrela oseba z osebnim verskim izkustvom kaj takega vsekakor zmore.

Zaključek

Ne mižimo pred skušnjavami in zdrsi. Vsak od treh opisanih igralcev jih ima. Prvega hitro pograbi nadutost, drugega užaljenost, tretjega frustracija in jeza. Z velikim Metzom verjamemo, da je vsak udeleženec v veliki zgodbi pluralizma priložnost, ne grožnja. Isto velja za Boga, ki je bil najprej Bog bližnjevzhodnih puščavskih očakov. Bog je v tej zgodbi priložnost, ne grožnja. Bog Stvarnik je vir pluralizma, ne njegov sovražnik.

* Besedilo v krajši obliki izide v decembrski št. revije Cerkev danes z naslovom: Pluralizem ter Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov. Foto: B.C. ,2015, Judejska puščava, Izrael.

Vsak v svoj geto? Ne!

Franciji smo včasih rekli »prvorojenka Katoliške cerkve«, danes jo nazivamo »učiteljica družbenih sprememb«, v smislu, kar se v Evropi zgodi družbeno prelomnega, se običajno najprej zgodi v Franciji. In kaj se dogaja v Franciji ta čas?

Prejšnje tedne smo doživeli več terorističnih napadov. Najprej je terorist čečenskega porekla obglavil francoskega učitelja, ker je zagovarjal svobodo govora in karikatur. Potem so v Nici pod nožem radikaliziranega muslimana, migranta iz Tunizije, umrli domači cerkovnik in dve ženski, ki sta v cerkvi molili, ena od njiju brazilska priseljenka. V Lyonu je nekaj dni zatem bil napaden in hudo ranjen pravoslavni duhovnik grškega porekla. Manjša novica pravi, da so v Franciji živeči Turki v tem času obračunavali z Armenci. Zadeva dobiva mlade drugod: na Dunaju je tako predprejšnji teden skupina tridesetih turških, sirskih in afganistanskih fantov razgrajala v cerkvi Antona Padovanskega ter kričala »Alahu Akbar«, prejšnji ponedeljek pa je islamski skrajnež albanskega porekla izvedel grozljiv atentat v samem centru mesta.

V kratkem poročilu, ki sem ga podal, nastopajo predstavniki kar nekaj narodov in kultur: Francozi, Tunizijec, Brazilka, Grki, Turki, Armenci, Čečen pa tudi Avstrijci, Sirci, Afganistanci in Albanec. Ter predstavniki vsaj treh svetovnih nazorov oz. ver: ateistično-sekularnega nazora, muslimanskega, krščanskega. Če bi poročilo o nemirih, v kateri ena skupina napada drugo, razširil, bi na spisek prišli še drugi.

Kaže, da to, kar je bilo pred nekaj desetletji v Franciji multi-kulti, vsakdanjik sožitja različnih narodov in ver, danes razpada in postaja multi-geto, vsakdanjik ločenosti in strahu pred drugim. Nam torej »učiteljica družbenih sprememb« napoveduje distopično, fragmentirano in nevarno družbo? Bo t.i. »odprta družba« ob nesposobnosti sodobnih držav, da prebavijo velik pritok ljudi, ki so mnogih ver in kultur, povsod v krizi? Bo še najbolj varno, če bomo staroselci in priseljenci živeli drug mimo drugega? Bo geto, ki prej ali slej postane »no go zone«, jutri nekaj normalnega? Mimogrede: svarilni vzklik policajem »Ljubljana – to je naše mesto, pojdite nazaj v vaše vasi« ter napad na policijsko vozilo na Fužinah dajeta slutiti, da tudi v Sloveniji nekatere mika miselnost geta.

Kristjani smo tukaj, da skupaj s Francijo rečemo: »Ne! Mi ne bomo živeli drug mimo drugega.« Za svojo bomo vzeli papeževo preroško okrožnico Fratelli tutti – Vsi bratje. Ni namreč dvoje Stvarnikov: prvi, ki ustvari kristjane, in drugi, ki ustvari muslimane; prvi, ki ustvari Turke, in drugi, ki ustvari Armence. Stvarnik vseh ljudi je eden in isti. Bog Stvarnik zato tudi ne more biti razlog, da bi se ljudje različnih ras in kultur skrivali vsak v svoj geto, odprto človeško okolje spreminjali v zaprto, se celo sovražili. Muslimani in kristjani, ki nosimo v srcu Boga in se iskreno trudimo živeti v njegovi bližini, v teh težkih časih nismo del problema, temveč del rešitve. Tako bi moralo biti, tako naj bo!

Toda ali bodo super-sekularna Francija, bruseljska Evropa ter vsi ti pretirano samozavestni multi-kulti ideologi znali računati z nami?

* Besedilo je izšlo v tedniku Družina 8.11.2020; za razliko od izvirnika je dodano etnično poreklo dunajskega napadalca, za katerega ob oddaji mojega besedila še nismo vedeli. Foto: B.C., Toulouse, Francija, oktober 2017, poročni ples na ulici.

Verska vzgoja in verski fanatizem

Nekateri bi ga radi spregledali, a verski fanatizem obstaja 

Evropa in Zahod ter ves islamski svet od Maroka do Filipinov se soočajo s pojavom verskega fanatizma in verskega terorizma. Zanimivo pri tem je, da se svetovni mediji, zlasti progresistično liberalne usmeritve, izogibajo izrazu »verski terorizem«. Zanimivo je to toliko bolj, ker sta bili svoj čas ostra kritika religije in domneva, da je religija, zlasti monoteistična, agresivna, v teh krogih precej udomačeni. Tokrat, ko bi se ta njihova domneva lahko še okrepila, pa se zdi, da ti krogi namenoma spregledajo versko podlago terorizma in se osredotočajo na socialne, politične in ekonomske vidike.

Toda, če teroristi ubijajo »v imenu Boga« in hočejo širiti »vladavino Boga« v podobi politične tvorbe kalifata, smo pred pojavom verskega fanatizma, versko sektaškega nasilja in »teološko« zasnovanega terorizma. Eden izmed razlogov, da progresisti tega niso sposobni opisati, je, da tega preprosto niso sposobni dojeti, ker nimajo miselnih orodij, da bi sploh mogli celovito spremljati nek izrazito verski pojav.

O tej intelektualni zagati progresistov in politične levice piše francoski novinar in publicist Jean Birnbaum v knjigi z naslovom Un silence religieux. La gauche face au djihadisme (Pobožni molk. Levica v soočenju z džihadizmom, 2016). Nesposobnost razumevanja religije in njeno podcenjevanje imata na koncu slabe posledice tako za politično analizo in akcijo kot tudi za policijsko delo za zatrtje džihadizma.

Če imamo na eni strani progresistično-liberalni molk o verskem vidiku terorizma, imamo na drugi konservativno-nacionalistično težnjo, ki hoče zaradi terorizma Islamske države kriminalizirati ves islam. Vsemu islamu pripisovati zlo terorizma je skoraj tako, kot bi vsemu krščanstvu pripisali zlo fašizma, nacizma in komunizma, ker so se te tri ideologije pač zaredile v krščanski civilizaciji in so njihovi vodilni akterji (Mussolini, Hitler, Stalin) bili krščeni.

Šibkejša je verska vzgoja, močnejši je verski fanatizem

Ob verskem fanatizmu in terorizmu, ki smo mu priča, prihajajo na dan podatki, ki imajo večjo težo, kot jim jo običajno daje javno mnenje. Podrobne analize mladeničev, ki na Zahodu sprožajo teroristične napade na nedolžne ljudi, marsikomu malodane rušijo njegovo »družbeno teorijo«.

Po nekakšnem marksističnem pojmovanju je terorist nekdo, ki je po krivdi družbe in kapitalizma ekonomsko, socialno in kulturno odrinjen. Ta odrinjenost povzroči jezo, ki jo izkoristijo teroristične organizacije. V resnici pa fantje običajno izhajajo iz normalnih ekonomskih okolij. Denimo, eden od napadalcev v Barceloni leta 2017 je bil zaposlen v firmi v državni lasti in je zaslužil skoraj 2000 evrov mesečno. Poleg tega običajno izhajajo iz mestnih četrti, v katerih živijo priseljenci, ki kot muslimani niso diskriminirani (npr. Moelebeek v Bruslju).

Po kakšnem desničarskem pojmovanju je terorist nekdo, ki je goreč musliman in ki v moči te verske gorečnosti izvaja napade. V resnici pa podatki kažejo, da fantje, ki so se odločili za samomorilske napade, največkrat niso obiskovali mošeje in bili deležni redne verske vzgoje, vsebine Korana pa skoraj niso poznali. Verska in teroristična radikalizacija se je dostikrat zgodila po logiki hitrega spreobrnjena, v zgolj letu dni in zunaj verskih struktur večinskega islama.

To pomeni, da sta redno versko življenje in temeljno versko izobraževanje obratno sorazmerna z pojavom verskega terorizma. Bolj je nekdo že od malega uveden v molitve in premišljevanje svetih besedil, manj je možnosti, da bi pri svoji dvajsetih versko »zblaznel« in šel pobijat »nevernike«. Z drugimi besedami, to pomeni, da je velik in glavni protistrup verskemu terorizmu nikjer drugje kot v veri sami, se pravi, v pravilni in redni verski vzgoji.

Seveda to, kar pišemo za islamsko okolje, velja tudi za krščansko, čeprav krščanskih terorističnih skupin na evropskih tleh ni. Toda nekatera nacionalistična in desničarska gibanja se že razglašajo za »zaščitnike krščanstva«. Če se bodo te skupine radikalizirale, se nam lahko zgodi, da bomo kristjani zaradi njih v podobnem položaju, kot so zdaj muslimani. Nekdo, ki ni nikoli zares bral evangelija (kot zdaj teroristi ne berejo zares Korana), nekdo, ki ne goji molitvenega odnosa do Boga, se bo šel nasilje »v imenu evangelija in krščanskega Boga«.

Vzgoja verske intime

Če govorimo o verski vzgoji kot protistrupu za verski fanatizem, seveda ne mislimo le na »veroučno piflanje« o verskih resnicah in normah, temveč mislimo predvsem na vzgojo verske intime. Vse stoji na spoznanju Boga in izkušnji njegove bližine. Pomagajmo si z uglednim muslimanskim učenjakom.

Mouhanad Khorchide, Avstrijec palestinskega porekla, ki uči islamsko versko pedagogiko na Centru za verske študije (CRS) na Westfälische Wilhelms-Universität v Münstru, je 18. decembra 2015 je v FAZ-u (Frankfurter Allgemeine Zeitung) objavil esej z naslovom Meka in Medina. V njem piše:

Islam močno boleha tudi zaradi tega, ker ga veliko muslimanov krči predvsem na njegovo pravno-normativno raven. Vernik želi najprej vedeti: „Kaj smem in kaj ne smem?“, „Kaj je dovoljeno in kaj prepovedano?“ Toda Koran hoče človeka vzgajati v polnoletno bitje, ki se bo tudi kot religiozna oseba samouresničil. Vera želi človeka ganiti v srcu. Kako naj vendar ljubim Boga in mu zaupam, če je lahko moj odnos do njega definiran zgolj v pravnih kategorijah? S pomočjo pedagogike strahu hočejo kakšni vzgojitelji priti hitro do cilja, saj izhajajo iz prepričanja, da je pri Bogu pomembno zgolj izpolnjevanje ukazov. Koran pa govori drugi jezik. Bog je namreč človeku blizu in brezpogojno naklonjen. Svoj odnos do človeka definira v kategoriji ljubezni: „On jih ljubi in oni ljubijo Njega“ (5:54). Tega ljubečega Boga smo muslimani, žal, skorajda opustili in zamenjali s projekcijo predstave nekaterih plemenskih očakov.

Izziv, ki ga Mouhanad Khorchide zaznava in postavlja za cilj prenovljene islamske verske pedagogike, je spoznanje »ljubečega Boga« in vernikova »ganjenost v srcu«. »Pedagogika strahu«, ki jo je mogoče najti v številnih verskih okoljih, oddaljuje človeka od resnice o Bogu in s tem tudi daje večjo podlago za nastanek morebitnega verskega fanatizma.

Toda problem krščanstva ni fanatizem, temveč brezbrižnost

Oglasil se bo nekdo in rekel, da je članek o verskem fanatizmu v slovenski pastoralni reviji čudna reč, saj da naš največji problem ni prehuda gorečnost, temveč strahotna brezbrižnost zlasti mladih kristjanov. Ta očitek velja samo do neke mere. Res je, da evropsko in naše krščansko okolje ne »proizvaja« fanatičnih in terorističnih verskih skupin, res pa je tudi, da so, kot kažejo analize, v Evropi rojeni islamski teroristi bili v glavnem »rekrutirani« iz versko ohlapnega in versko neizobraženega okolja. Z drugimi besedami, verska brezbrižnost se lahko razvije v popolno zvodenelost in izginotje neke religije, lahko pa po pravilu kontrastov spodbudi čudno reakcijo in vzbudi neko na hitro sfanatizirano versko ali politično držo.

Da iz brezbrižnosti lahko na hitro zraste fanatična drža, v Evropi že doživljamo. Zelo zanimiv je podatek o gibanju PEGIDA. To gibanje si je zastavilo za cilj ustaviti islamizacijo Zahoda. Zna biti grobo v retoriki, ki zadiši tudi po rasizmu. Na svojih pohodih visoko dviguje krščanski križ pravilnih latinskih oblik. In kje se je to »obrambno krščansko« gibanje rodilo? Rodilo se je v morda za evropske razmere najbolj sekulariziranem in najbolj versko brezbrižnem okolju vzhodne Nemčije, natančneje v Dresdnu.

Pot od verske brezbrižnosti do verskega fanatizma je lahko silno kratka. Urejene in tradicionalne verske skupnosti pa imajo ključ, da nas obvarujejo obojega. Ključ se imenuje redna in resna verska vzgoja s poudarkom na osebnem izkustvu ljubečega Boga.

* Članek Verska vzgoja in verski fanatizem je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes, št. 5, l. 2017.