petek, 29. marec 2019

Religije in kritika kapitalizma


Papeži in kritika kapitalizma

Pred tremi leti smo se nekateri cel večer družili z Andrea Torniellijem, takrat zelo vplivnim novinarjem vatikanistom, danes voditeljem vatikanskih medijev. V Slovenijo je prišel kot Družinin osrednji gost na Knjižnem sejmu (link). Med večerjo na ljubljanskem gradu nam je povedal nekaj, kar nam je sprva skoraj vzelo sapo. Dejal je, da naj bi Janez Pavel II. po padcu Berlinskega zidu in vzhodnoevropskega socializma imel namen v svoji doktrini ostreje obračunati tudi s kapitalizmom. Zakaj do tega ni prišlo? Tornielli je rekel, da so poljskega papeža nekako pretentali svetovalci, zlasti oni iz severnoameriškega bazena.

Leto zatem, ob smrti severnoameriškega filozofa Michaela Novaka (+2017), je Tornielli o vplivu teh »svetovalcev« pisal v članku Umrl je Novak, teolog kapitalizma (link).

Kakor koli, v vrhu katolištva kritika kapitalizma ni izostala. Najdemo jo pri Benediktu XVI. v okrožnici Ljubezen v resnici (2009), najdemo jo pri papežu Frančišku v apostolski spodbudi Veselje evangelija (2013). Tu v 54. točki beremo kar hude besede:
V tej povezavi nekateri zagovarjajo tudi teorije »pronicanja« (teorije trickle-down), ki predpostavljajo, da vsaka gospodarska rast, ki jo pospešuje svobodni trg, zmore sama po sebi povzročiti večjo enakost in družbeno vključitev v svet. Ta nazor, ki ga dejstva nikdar niso potrdila, izraža nespametno, lahkoverno zaupanje v dobroto tistih, ki imajo v rokah gospodarsko moč, kakor tudi zaupanje v oboževane mehanizme prevladujočega gospodarskega sistema. Medtem izključeni še naprej čakajo.

Kot  imamo dandanašnji na eni strani dediščino Michaela Novaka, se pravi, nazor o »demokratičnem kapitalizmu«, po katerem sta krščanstvo in kapitalizem kot brat in sestra, imamo na drugi strani papeže in teologe, ki se ukvarjajo z ostrejšo kritiko kapitalizma in prostega trga. Slednje je nadvse pomembno. Iz več razlogov. Prvi je praktičen: kapitalizem nima sebi doraslega tekmeca.


Socializem se vrača, a je preplitev, da bi zrušil kapitalizem 

Pred leti sem skupini srednješolcev med vožnjo v hribe razlagal razliko med kapitalizmom in socializmom. Bil sem nekoliko zgrožen. V slogu piščancev, ki gledajo v računalnik, so bili popolnoma nepoučeni o najbolj osnovnih postavkah enega in drugega ekonomsko-političnega modela. Danes opažam, da se je slika nekoliko spremenila. Razprava o kapitalizmu in socializmu se je vrnila in ljudje se čutijo bolj kompetentne, da kaj rečejo. Tudi najavljeno diskusijo Jordan Peterson vs. Slavoj Žižek kdo poskuša zožiti na nekak kiklopski boks med kapitalizmom in marksizmom (link).

Zagovorniki socializma se te situacije veselijo, saj se jim zdi, da smejo iz kloake zgodovinskih luzerjev, kamor jih je konec prejšnjega stoletja sunil padec Berlinskega zidu oz. nepozabni trojček Ronald Reagan (ki mu je teološko asistiral prav Michael Novak), Margaret Thatcher in Janez Pavel II..

Drugi se povratka socializma na sceno ne veselimo. Pa ne le zaradi socializma kot socializma, temveč zaradi izkušnje, da socializem ni sposoben premagati kapitalizma, oz. ga zmore premagati le, če vzpostavi nedemokratično družbeno ureditev. 

Povratek socializma v obči diskurz dela uslugo kapitalizmu, saj slednjemu ponuja priložnost za vnovično dokazovanje svoje superiornosti. Naj razložim.

Ko smo v 80-ih v sklopu nekega predavanja vprašali slovitega misleca Antona Trstenjaka, kaj je osnovna idejna napaka marksizma, je odgovoril: »Zmotna antropologija.« Marksizem ves čas izhaja iz napačne vizije človeškega bitja. (Mimogrede: sodobni socialisti s teorijo spola, s pravicami za živali in ideološkim veganstvom, z evtanazatorskim usmiljenjem,... zgolj potrjujejo Trstenjakovo misel o »zmotni antropologiji«.) Hočem reči, marksizem v kombinaciji z ateizmom človeka splošči in poplitvi. Nakar se s to svojo »plitvo« antropologijo gre boja proti kapitalizmu, ki pa vendarle samo na zunaj deluje »plitvo«. Kapitalizem pač ni zgolj »pohlep kapitalistov«, kot pridigajo socialisti, temveč je že od vsega začetka nekaj »globljega«; nekaj, kar je podobno religiji. Socializem se tako na koncu izkaže preprosto za preplitvega, da bi premagal kapitalizem, ki se obnaša kot univerzalno božanstvo in se je sposoben ugnezditi v najbolj skrite kotičke človeške duše.


Kapitalizem ima »versko strukturo«

Da ima kapitalizem »versko strukturo«, vemo že 100 let, če ne več. Walter Benjamin je l. 1921 zapisal: »Kapitalizem je čisti kult, brez dogem«, ki operira s »krivdo, brez pokore« (link). Kapitalizem in prosti trg s svojo famozno »nevidno roko« (ki je kar preveč nazoren para-teološki pojem) urejata svet v blagor vsega človeštva. Kapitalizem uspešno in v globino odgovarja na človekovo iskanje sreče – taka in nič drugačna je kapitalistična vera. Paul F. Knitter, sodobni ameriški teolog progresističnega nadiha, v zvezi s tem pravi:
Kjer je srednjeveška Cerkev učila »extra ecclesiam nulla salus«, sodobna veroizpoved pravi »extra mercatum nulla sallus«; to je »zunaj trga ni rešitve!«

Ker se kapitalizem obnaša kot religija, ker se gre zavezništva z religijo in ker tudi tekmuje z njo, je nujno, da se religija kritično sooči z njim.

Kar pravim, ni teoretična vadba. Naj spomnim, da so se cerkve v Sloveniji začele pospešeno prazniti z vzponom kapitalističnega porabništva. Danes je pri nedeljskih mašah manj ljudi, kot jih je bilo v času diktature ateističnega socializma. Kapitalizem zna narediti mnogo dobrega. Toda s svojo »nevidno roko« zna krasti tudi duše in na svoj način širiti praktični ateizem oz. sebično tuzemsko uživaštvo, ki nas zapre pred drugim in Drugim.


Religije sveta v spopadu s kapitalizmom

Če se kapitalizem obnaša kot religija, je to priložnost, da se mu religija zoperstavi, nanj vpliva, ga moralno očiščuje. Možnosti za uspeh so. Kajti za razliko od ploskega socializma religija vendarle gradi v globino.

Paul F. Knitter, drugače tudi strokovnjak za medverski dialog, v članku Kapitalizem in religije (2012) predlaga tri religijam inherentna načela, po katerih se lahko svetovne religije soočajo s kapitalizmom ter ga pozitivno spreminjajo:
1. družbeno bodi nad ekonomskim 
2. prosti trg bodi moralni trg
3. ekonomija bodi demokratična

Ad 1. Svetovne religije vzpostavljajo socialnega človeka nad ekonomskega človeka. Religije ves čas brzdajo človeka, da se popolnoma ne potopi v svoje materialne potrebe in ekonomijo. To delajo v imenu dušne dobrobiti in v imenu ohranjanja pravičnosti v občestvu.

Ad 2. Religije v svojih starodavnih svetih spisih seveda ne obravnavajo teme prostega trga kot prostega trga. Obravnavajo pa pravičnost v trgovini, spoštujejo delo, zavračajo krajo, zavračajo pohlep, svarijo pred zanko bogatenja. Iz tega lahko črpajo svojo kritiko prostega trga in zahtevo, da v ekonomiji svoboda in etika hodita z roko v roki.

Ad 3. Religije tudi ne vzpostavljajo nekih posebnih nazorov o demokraciji, čeprav navajajo primere ljudskega soodločanja. Ker pa od davnine učijo, da je homo socialis več kot homo oeconomicus, zmorejo podpreti sodobno zahtevo po demokratičnosti oz. zahtevo,da je ljudstvo soudeleženo v političnih in ekonomskih odločitvah.


* Foto na vrhu članka (s spleta): papež Janez Pavel II. in ameriški predsednik Ronald Reagan; foto pod člankom: Andrea Tornielli in moja malenkost novembra 2016 na ljubljanskem gradu.

petek, 22. marec 2019

Post 2019: Bog ≠ demonski sodnik


V začetku maja 2007 je takratni celjski škof Anton Stres obiskal frankolovske birmance z namenom, da jih sreča in opravi klasično »birmansko skušnjo«, t.j. da preveri njihovo versko znanje. Med drugim jih je nekoliko po filozofsko vprašal (navajam po spominu):
Postavil bom tri trditve o Bogu. Vse tri so pravilne. Vi boste pa povedali, katera je najbolj pravilna. Trditve so naslednje: 1. Bog je vsemogočen; 2. Bog je pravičen; 3. Bog je ljubezen. Katera je torej najbolj pravilna?

Škof in moja župnikova malenkost sva pričakovala, da bodo birmanci, novozavezno ljudstvo, rekli, da je najbolj pravilna trditev o Bogu tista, po kateri je Bog ljubezen. Tako učimo, tako bi moralo biti. Motila sva se. Otroci niso »rekli«, pač pa so v en glas skorajda zagrmeli: »Bog je pravičen!«

Njih trditev je bila »zaklicana« na način, da je stala trdna kot granit. Spreletelo me je: »Od kod jim to?«

Odgovor sem našel v silni človekovi potrebi po pravičnosti. Ta je tolikšna, da je tudi kristjan pripravljen dati na stran resnico o Bogu, ki je ljubezen, in pričakovati predvsem, »da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje« - kakor nenazadnje narekuje druga od znamenitih 6 resnic.

*

Kljub sveti potrebi človeštva po pravičnosti je gojenje sodniške podobe Boga zelo tvegano, kdaj za vero tudi usodno. Karl Frielingsdorf v knjigi Podobe Boga. Kako povzročijo bolezen – kako ozdravljajo (Ognjišče, 2016) postavlja boga sodnika na prvo mesto med »demonskimi« podobami boga. Po Frielingsdorfu je bog sodnik nekak »grozo vzbujajoči superbog«, ki je navzoč tudi v drugih popačenjih božje podobe.

Demonskega sodnika, ki z nebes deli predvsem kazni in pogubo, lahko ustvari tako cerkveno pridiganje (strašenje s peklom), kot družbena paradigma (tiranija), kot osebna travma (nasilje v družini). 

Vernik, ki ga obsede podoba boga hudega sodnika, zaide v samokaznovanje in samozatiranje. Frielingsdorf piše:
Davek vere v to demonsko podobo Boga je visok. Ljudje živijo svoje življenje iz negativnega ključnega izhodišča z občutkom, da je njihovo bivanje brez vrednosti, in zato ne dosežejo življenja, ki je zasnovano tako, da vsebuje svobodno darovanje in poteka iz usmiljenja.

Redno se najdejo oni, ki pred tovrstnim bogom sodnikom pobegnejo s pomočjo distanciranja in zanikanja. Duhovno travmo na videz rešijo: ali ko hudega sodnika pretvorijo v sladkega neškodljivega bogca z dolgo mehko brado; ali ko ga z opustitvijo duhovnega boja in verske prakse enostavno zanikajo. Rečejo si: »Kaj se sekiram! Saj Boga itak ni.«

Danes so mnogi ateisti in verskih brezbrižneži pravzaprav begunci, ki so zbežali pred spako »grozo vzbujajočega superboga«. Danes so lahko mnogi verniki, tudi tisti cerkveno najbolj lojalni, okuženi s to podobo. Namesto da bi poleteli, stopicajo na mestu in tiho trpijo. Pa še kdo zraven njih.

Ni še konec posta 2019. Dajmo pravemu Bogu priložnost, da nas očisti mračnih podob in bolnih vzgibov!


* Slika (wikimedia): William Blake, Bog sodi Adamu, 1795.

petek, 15. marec 2019

Post 2019: Bog ≠ predstave o Bogu



Naše predstave o Bogu niso Bog. Podobe Boga niso Bog. Mojster Eckhart (wikipedia) je v svarilo nam, ki s preveliko lahkoto operiramo s predstavami o Bogu, zapisal:
Vsi atributi pripadajo Bogu, ne da bi On bil eden izmed njih. Zato kdor si domišlja, da ve kaj o Bogu, ne ve ničesar. Če kdo kaj vidi ali če kaj vstopi v njegovo spoznanje, to ni Bog. Če kdo pravi, da je Bog tu ali da je tam, mu ne verjemite.

Drži pa tudi, da brez predstav in podob težko razmišljamo o Bogu; Boga težko častimo, če nimamo »ničesar pred očmi«. Pravzaprav so naše predstave in podobe o Bogu velik in nujen pripomoček za približevanja Bogu. Denimo, Slovenci smo precej naravnani, da nam lepota narave sproži religiozni vzgib. Je to prav ali narobe? 

Sam Mojster Eckhart priznava možnost takšnih »pripomočkov«, ko pravi:
Vse stvari so sledi Boga.

Obenem pa tudi pove, kateri podobi ali predstavi oziroma kateremu »pripomočku« iz narave gre prvo mesto:
V stvarstvu ni ničesar bolj podobnega Bogu kot tišina.

Če torej ob motrenju fantastičnega sončnega zahoda »začutiš« Boga, to ni narobe. Narobe bi bilo duhovno doživljanje preveč vezati na fantastične sončne zahode in poskušati v slednje Boga nekako »ujeti«, si ga razpoloženjsko »udomačiti«. Sorodna tej je skušnjava duhovnikov, ko hočejo Boga »ujeti« v župnijsko aktivnost in ga ponujati v zgolj »klerikalizirani« priredbi.

Postno obdobje je pravšnji čas za čiščenje našega religioznega podstrešja. Zlasti če v njem kraljujejo pajčevinaste in temotne podobe Boga, ki nas dušijo in povzročajo, da smo do bližnjih trdi.

Ob tem pazimo, da zamenjavi božjih podob ne bomo dali preveč teže. Češ: zapustil bom podobo Boga Kaznovalca, h kateri so me vzgajali v otroštvu, od jutri si bom inštaliral podobo Boga Prijatelja. Približevanje Bogu ni miselna igra. Čustvene in umske vaje spadajo k poganskim transcendentalnim meditacijam, porabniškim jogam in tečajem samozavedanja za 40€/h.

Kdor v resnici išče Boga, mora biti pripravljen, da bo Bog nenehno uhajal iz »kletke« njegovih misli in razpoloženj. Pripravljen mora biti tudi na bridke ure brez podob.



Foto: B.C., golob v lini.

sreda, 06. marec 2019

Post 2019: Šifra nam bodi »d(D)rugi«


Mnogi postni čas vzamejo zares. Zlasti glede hrane. Na pepelnico in na veliki petek iz gostiln diši po ribah, doma se kuha fižol, še prenekatere šolske kuhinje pazijo, da pred otroke ne tiščijo mesa. Mnogi postni čas vzamejo zares z namenom poboljšanja fizičnega in psihičnega zdravja, mnogi z namenom moralnega boja zoper lastne razvade in šibkosti. 

Vse to je na mestu. Toda vse to še ni srčika posta.

Nevarnost raznovrstnih postenj in vaj zoper to ali ono razvadico je, da smo v središču pozornosti še vedno mi, naše potrebe, naše želje. Na koncu se nam more primeriti, da se bomo proti malikom sicer vešče borili, a tihoma bomo loščili podobo enega samega malika – sebe. Tak postni čas bi bil povsem mimo.

Postni čas je čas za poglobljeno premišljevanje o Drugem: o Bogu in bližnjem. To je čas za notranji eksodus, za prehod skozi »neprehodno«, čas za približevanje Drugemu.

Od Biblije naprej je Drugi »dva v enem«, v smislu, če imaš rad Boga imaš enako rad bližnjega; ter, če imaš rad bližnjega, imaš enako rad Boga. Moderna religiozna misleca Martin Buber (+1965) in Emmanuel Levinas (+1995) nas uvajata v skrivnost, ko Drugega lahko zapišemo takole: d(D)rugi ter D(d)drugi. Se pravi, ko ljubimo bližnjega (d z malo), trčimo na Boga (D z veliko); ko ljubimo Boga (D), pridemo do bližnjega (d).

Program za post nam torej bodi šifriran takole: d(D)rugi oziroma D(d)drugi.



* Foto: Lucija Špeglič, nad Robanovim kotom