četrtek, 28. december 2017

Vzgoja za hude čase




Tisočletja in tisočletja si človeštvo želi in si prizadeva, da bi ne bilo hudih časov. Tisočletja in tisočletja se bori za preživetje, za sita in zdrava telesa, za pomirjene duše, za odsotnost vojne, za mirno soseščino, za rast blaginje. Toda tisočletja in tisočletja doživlja, da so njena prizadevanja za zdravje in mir prej ali slej ogrožena. Pride slaba letina, pride bolezen, pride spor v soseščini, pridejo strašne vojne,... z drugimi besedami, hudi časi kar naenkrat planejo izza vogala.

Ker nikoli ne vemo, če bo jutri še tako lepo, kot je danes, smo vzgojo otrok in mladine vedno naravnavali tudi na to, da bodo pripravljeni na morebitni nastop hudih časov. „Bodi pripravljen!“ ni samo skavtsko geslo, je tudi obče vzgojno geslo.

S tako imenovano milenijsko generacijo (iz lat. mille, tisoč), s pravi, z rojenimi med letoma 1980 in začetkom tretjega tisočletja, smo vzgojo za hude čase precej opustili. Naše hiše so dobile hladilnike polne hrane, padel je berlinski zid, bilo je konec hladne vojne in grožnje z nuklearno apokalipso, države so druga za drugo začele ukinjati naborniško vojsko, prišel je internet in z njim občutek vsepovezanosti in vsedosegljivosti. Zdelo se je, da hudih časov več ne bo. Zdelo se je - kot je zapisal filozof Francis Fukuyama - da je prišlo do „konca zgodovine“, to je, do konca velikih napetosti in velikih nestabilnosti.

To je bil čas, ko smo v teoriji vzgoje začeli verjeti v permisivnost (iz lat. permissus, dovoljenje): češ, otroku je treba dovoliti tako rekoč vse, kar si zamisli in zaželi; češ, močno je treba zmanjšati disciplino, kazen pa po možnosti kar ukiniti; češ, le otrok, ki ne bo omejevan od drugih ljudi, se bo do konca razcvetel.

Vse to so bili računi brez krčmarja. Po l. 2000 smo se začeli bolj zavedati grožnje klimatskih sprememb, l. 2001 je islamski terorizem udaril v srce Zahoda, gospodarska kriza je l. 2008 pokazala na krhkost finančnih sistemov, raka nismo odpravili, vojne in revščina iz Afrike nista odšla, internet ni povečal človekovih občutij sreče. Hudi časi so dali znake. Še so tu. Še prežijo za vogalom. Smo pripravljeni nanje?

Nihče si ne želi hudih časov in na mestu je Boga prositi, da jih nikoli ne bi bilo. Vendar moramo biti podobnim tistim devicam iz Matejevega evangelija, ki imajo dovolj olja za svoje svetilke. Na hude čase moramo biti enostavno pripravljeni. Kako doseči to pripravljenost? Z ustrezno vzgojo.

Najprej je potrebno otroku privzgojiti trezen in realističen pogled na svet. Svet je lep in dober, toda v njem je v mnogih oblikah prisotno zlo, s katerim se moramo znati soočiti, ne da bi mu podlegli. Nadalje je potrebno vzgajati za zmernost. Kdor zna v dobrih časih zmerno živeti, bo hude čase veliko lažje prestal. Kdor zna disciplinirati svojo požrešnost, ko so hladilniki polni, bo lažje preživel dneve, ko bodo hladilniki prazni.

Sledi ljubezen do dela. Generacija naših (pra)babic in (pra)dedkov je rada svetovala: „Če boš rad delala, ti ne bo hudo.“ Pomislite na njih! Preživeli so prvo svetovno vojno, gospodarsko krizo l. 1929, drugo svetovno vojno, pomanjkanje zaradi komunističnega eksperimentiranja s kmetijstvom. Doživeli so finančne zlome, ko je denar čez noč postal brez vrednosti. V živo so spoznali, da „denarja se ne da jesti“. Kaj jih je rešilo poleg skromnosti? Rešila jih je izredna delavnost.

Še enkrat: „Bodi pripravljen!“ ni samo skavtsko geslo.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno decembra 2017 v reviji Skavtič. Fotografija je iz arhiva skavtskega stega Rakova Steza 1.

sreda, 13. december 2017

Kapital in potrošništvo imata svoj praznik – božič. Kaj pa mi?


Zmagoslavje kapitalističnega božiča 

Božič se je v zadnjih desetletjih spremenil v najbolj praznovani praznik v zahodni civilizaciji. Obstaja božična glasbena in filmska produkcija; obstaja božična industrija daril; obstaja božično nakupovanje in zapravljanje, ki si ga med letom mnogi nikakor ne bi privoščili; obstaja t.i. „veseli december“, kot priprava na božič; obstaja cela serija reklam narejenih za božični čas, med katerimi prednjačijo tiste za Coca-Colo; obstajata božična estetika in božična romantika, ki morata zaznamovati vsako ulico in vsako hišo. Božič je s priključenim novoletnim praznovanjem postal tudi praznik z najdaljšim spremljevalnim prazničnim časom. Po nakupovalnih središčih sodeč „božično vzdušje“ traja vsaj dva meseca in pol. Prve božične ponudbe se v trgovinah pojavijo v začetku novembra, do poprazničnih razprodaj pride v sredini januarja. Božič je postal nekakšna kapitalistična in potrošniška velika noč, prvi med največjimi prazniki.

Božič – praznik št. 1! In kaj je skrivnost njegovega „uspeha“? Kako se je zgodilo, da sta kapital in duh potrošništva za svoj praznik prevzela ravno božič? Če jima je to uspelo, je to zato, ker sta si znala prirediti in podrediti najgloblje poudarke klasičnega krščanskega božiča. Ti so še vedno trije: 1. rojstvo; 2. zmaga luči; 3. darilo.


Uporaba trojčka rojstvo–luč-darilo

Krščanski božič je in ostaja praznik Jezusovega rojstva. 25. december kot praznik Jezusovega rojstva se je redno začel praznovati šele po letu 400, vendar datum 25. december krščanski avtorji omenjajo že po letu 250. Kmalu je božič postal drugi najpomembnejši krščanski praznik, kar je še danes. Praznovanje rojstva samo po sebi obrne pozornost na otroke in s tem na družino. Božič se je zato začel vse bolj praznovati kot družinski praznik.

Drugi korak. Božič se praznuje blizu zimskega sončevega obrata (21. december, včasih dan kasneje). Sonce začne spet dobivati na moči, dnevi se začnejo daljšati. Že predkrščanska doba je tako ali drugače praznovala ta naravni dogodek in mu dajala duhovni pomen, v smislu: luč premaguje temo, dobro premaguje zlo, življenje premaguje smrt. Luč torej kot prasimbol vsega dobrega.

Sledi tretji korak. Tako rojstvo otroka kot rast sonca in daljšanje dneva so ljudje vedno doživljali kot nekaj, kar jim je bilo podarjeno. V trenutkih, ki se počutiš obdarovanega, tudi sam obdaruješ druge. Od tod velik poudarek na darilih. Noben drug praznik ni tako naravnan na darila kot božič.

Kapital in duh potrošništva nista storila nič drugega kot to, da sta se navezala na troje duhovno globokih božičnih vsebin: rojstvo, luč, darilo. Samo po sebi to še ne bi bil problem, če se kapital in potrošniški duh pri tem ne bi obnašala kot slon v trgovini s porcelanom. Trojček rojstvo-luč–darilo je danes v nevarnosti, da se popolnoma zmaliči in izgubi, saj je vse podrejeno logiki zunanjih dražljajev, omamnega veseljačenja, predvsem pa nebrzdane potrošnje in dobička.


Vztrajanje pri vsebini bodi naš upor

Če hočemo praznovati božič v njegovih globokih vsebinah, se moramo znati zoperstaviti divjemu potrošništvu. Treba si je enostavno naredi red v glavi in se odločiti za bolj zmerno in vsebinsko držo.

Ne, ne bomo si prepovedovali obisk trgov in božičnih nakupov, bomo pa jih omejili in bolj načrtno speljali. Na primer: nikakor ne smemo dovoliti, da bi na sam sveti večer (24. december) „noreli“ po trgovinah, kar se mnogim rado zgodi. Nakupe bomo opravili prej, na sveti večer bomo s svojimi doma. Naslednja poteza bo omejevanje nakupov, zlasti hrane in pijače. Mnogo božične hrane se na koncu kotali po mizah sem ter tja, dokler na konča v košu. Tudi pri darilih bodimo bolj domiselni in pozorni. Naredimo kakšno darilo s svojimi rokami! Kdaj smo to storili zadnjič?

Predvsem pa vsebina. Da se božični prazniki ne izjalovijo v kapitalistično veliko noč, je potrebno vztrajati pri njihovi pristni vsebini. Obujanje starih božičnih običajev je preprosta pot, da obnovimo vsebino praznika.

Kdor je krščanske vere, mu pri obnavljanju vsebine ne bo težko. Vsebina božiča - kot že ime pove - je rojstvo „malega“ Boga. To je tolikšna vsebina, da je ne bo mogel nikoli izčrpati. Kdor ni krščanske vere, še vedno lahko praznuje božič na vsebinski način. Trojček rojstvo-luč-darilo ima duhovni pomen za vsakogar. Družina je vsakomur svetinja, svetinje pa kličejo k praznovanju. Vztrajanje pri vsebini bodi naša varovalka pa tudi naš upor proti božični potrošniški mrzlici in proti zmaličenju samega praznika.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno decembra 2017 v Ogledalu, glasilu občine Vojnik.
Karikatura: Steven Cutts, www.buzzworthy.com/live-sad-sad-world-according-steve-cutts-satirical-illustrations/ 

četrtek, 07. december 2017

Islamski učenjak o krščanstvu



Profesor Niyazi Oktem, učenjak iz carigrajske univerze Bilgi, je bil l. 2005 povabljen na mednarodni teološki simpozij o Kristusovem obličju, da bi spregovoril o Jezusovem liku v islamu. Gre za enega izmed vrste simpozijev, ki jih vse do danes redno prirejajo v Rimu. Predavanje muslimanskega učenjaka si lahko v italijanščini v celoti preberete tukaj. Ker danes na Slovenskem zanimanje za odnos med islamom in krščanstvom narašča, na tem blogu povzemam glavne poudarke profesorja Oktema.

Razlika v dojemanju razodetja
Profesor Oktem zapiše: „Vsi preroki omenjeni v tem Svetem pismu so tudi za nas preroki.“ Islam torej spoštuje Staro in Novo zavezo. Za Jezusa priznavajo, da je delal čudeže; Jezusov moralni vzor je za muslimane in tudi obče veljaven. Vendar je pri tem treba upoštevati, opozarja carigrajski učenjak, da je Koran napisan na podlagi Mohamedovega zamaknjenja, medtem ko Jezus ni narekoval iz zamaknjenja in tudi nima „svoje“ knjige. O Jezusu so pisali drugi, ki so lahko marsikaj dodali. Tu gre za dvoje različnih pojmovanj božjega razodetja in svetih knjig: neposredno razodetje po zamaknjenju preroka pri islamu ter pisateljsko opisovanje razodetja pri krščanstvu.

Globoka razlika v dojemanju Boga
Naslednja in največja razlika med islamom in krščanstvom je v pojmovanju Boga. Islam vztraja v strogi transcendenci in enosti Boga, krščanstvo temelji na Bogu kot Trojici. Profesor Oktem ne verjame, da je krščanstvo zapadlo v triteizem (vera v obstoj treh bogov), meni pa, da je krščansko pojmovanje Boga kot Trojice (en Bog, tri osebe) zapleten filozofski manever, ki ga povprečen musliman ne razume. Kontrast v pojmovanju Boga je prvi vir napetosti med religijama. Profesor Oktem zato predlaga, da se filozofska razprava o Trojici ne postavlja v prvi plan, saj vedno znova odpirati te probleme lahko vznemirja neuke množice, kar pa lahko izkoristijo zlonamerni politiki in prodajalci orožja.

Skupna vera v Stvarnika
Judovstvo, krščanstvo in islam verujejo, da je svet in človeka ustvaril dobri Bog. Od vseh bitij je človek najbolj podoben Bogu, saj ima razum in svobodno voljo.

Skupna vera v Boga, ki rešuje
Človek zapade v zlo, vendar ga Bog ne zapusti. Človeka rešuje poslušnost Božji besedi. Judovstvo, krščanstvo in islam verujejo v angele in demone, poslednjo sodbo, posmrtno življenje in spolnitev odrešenja v večnosti.

Razlika v pojmovanju delovanja Boga med nami
Bog je v vseh treh monoteističnih religijah bivajoč v nedostopnosti (transcendenca) in presega tako tvarni svet in kot človekovo umevanje. Vendar krščanstvo za razliko od islama precej bolj verjame, da Bog deluje tudi v svetu (imanenca). Tako so na primer v krščanstvu možni čudeži in Marijina prikazovanja, v islamu pa česa takega ni možno. Muslimani verujejo, da je Bog spregovoril po Mohamedu in da k temu ne bo dodajal novih in naknadnih sporočil ali znakov. Ne čudeži in drugi nadnaravni dogodki, pač pa človekova duhovnost in moralnost sta znamenja božjega v svetu, poudari Oktem.

Jezus in Marija nastopata v Koranu okrog 100 krat
V osrednjem delu predavanja profesor Oktem na dolgo našteva in komentira verze, v katerih Koran omenja krščanske like. Koran omenja:
- 25 krat Jezusa Kristusa;
- 11 krat Mesijo;
- 34 krat Devico Marijo;
- 12 krat Evangelije (Nova zaveza);
- 14 krat kristjane (nazarejci).

Oktem našteva in komentira tudi verze, v katerih Koran nastopa do kristjanov kritično. Kristjanom Koran seveda najbolj očita, da imajo Jezusa za Božjega sina in da enega Boga delijo na tri. Zanimivo pa je, da Koran pred judovsko kritiko vzame v bran deviškost Jezusove matere Marije. Koran judovskim vernikom tudi očita, da niso sprejeli Jezusa kot preroka.

Dialog med islamom in krščanstvom ter mir v svetu
Niyazi Oktem na koncu predavanja izrazi prepričanje, da so ravno Koranovi verzi o Jezusu in Mariji dobra podlaga za dialog med islamom in krščanstvom. Kot turški musliman med drugim razmišlja:
Ne smemo namreč pozabiti, da je je različnost me religijami eden izmed glavnih virov mednarodnih konfliktov. Pripadniki vsake religije hočejo širiti svojo vero. Misijonarji delujejo na polno. Zato mora tudi Turčija, bodoča članica Evropske Unije, vpeljati idejo dialoga. Tisti, ki se dialogu upirajo, nimajo zaupanja vase.

___
Fotografija: Medverski posvet verskih voditeljev 11. decembra 2015 v Celju. Na tem posvetu sem imel čast predstaviti okrožnico papeža Frančiška Laudato si', ki govori vsem ljudem dobre volje o varovanju stvarstva.

ponedeljek, 04. december 2017

Sv. Barbara ali Kako resnica skozi stene hodi



Zgodba o Barbari (goduje 4. decembra) govori o lepem in pametnem poganskem dekletu, doma iz grške Nikomedije, ki pa je imelo to nesrečo, da je bil njen oče Dioskur blazno posesiven. Da bi nadziral njene socialne stike in vplive nanjo, je sezidal stolp in Barbaro zaprl vanj. Kljub temu je preko Origenovih spisov in služinčadi prišla v stik s krščansko vero. Ko očeta ni bilo doma, se je dala krstiti in služabnike prosila, naj na stolpu poleg dveh že obstoječih okenc naredijo tretje, da jo bodo tako trije snopi svetlobe spominjali na sv. Trojico. Ko pride oče in zve, kaj se je zgodilo, pobesni. Hčer izroči sodnikom (smo namreč v l. 306, v času krutih Dioklecijanovih preganjanj kristjanov). Sodniki Barbaro obsodijo na smrt z obglavljenjem, oče, od vedno zagrizen nasprotnik kristjanov, pa se ponudi, da bo sodbo izvršil on sam. Kar se tudi zgodi: oče Dioskur v imenu države obglavi lastno hčer Barbaro.

Zgodba o sv. Barbari je tudi zgodba o zidovih, katerih namen je preprečiti prihod ljubezni in resnice. Barbara se ne bi smela srečevati s svojimi vrstniki, kaj šele se nenadzirano zagledati v kakšnega fanta. Barbara tudi ne bi smela spoznati resnice o smislu življenja in Bogu. Toda ljubezen in resnica, ki sta v Bogu eno, hodita skozi stene. Ljubezni je lastno, da se širi; resnici je lastno, da pride na dan, v Barbarinem primeru v temni stolp. To je Barbarino sporočilo, to je, če tako rečemo, Barbarino pravilo.

Barbarino pravilo se je na silno dramatičen način izkazalo pri odkritju umorjenih v Hudi jami. Ti so bili zmetani v rudarski rov – glej to igro skritih pomenov! – z imenom Barbara-rov. Kako naduti so morali biti krvavorokci, ki so l. 1945 mislili, da Barbarino pravilo ne bo delovalo v rovu, ki nosi njeno ime! 

Po eni strani nadutost, a po drugi vendarle strah, da se stvar ne izve. Po eni ubijalčev „božanski“ občutek moči nad življenjem in smrtjo, po drugi nizkotnežev pratrepet pred sijajem resnice. Pratrepet, pomislek, dvom, vest,... nekaj, kar gloda in postavlja vprašanja: Kaj, če se zve? Kaj, če resnica priden na dan? Resnica res skozi stene hodi, toda če bo sten več kot ena,... če bo sten več kot pet,... če bo sten enajst, se resnica morda le ne bo mogla prebiti skozi.

Konec 3. stoletja je v Nikomediji nek posesiven oče zgradil stolp, da bi do njegove hčere ne prisvetila luč spoznanja. Slovenski upravitelji skritih zločinov so l. 1945 v Hudi jami pozidali 11 pregrad, do pregrad pa po tleh nasuli finega peska, da bi lahko brž videli, če je kdo hodil tja, kamor po odredbi države ne bi smel. Fini pesek in 11 pregrad, da Barbarino pravilo v Barbarinem rovu ne bi delovalo?

Kakor je resnici lastno, da gre naproti človeku, tako je človeku lastno, da jo išče, kakršnakoli že je. Predstavljati si človeka, ki ne išče resnice, je kakor predstavljati si človeka brez možganov. Možgani so naš naravni organ za resnico. Resnica ni abstraktna, z resnico ne gre žonglirati, kajti resnica je tudi naše nevrološko naprezanje in stanje.

Sv. Barbara, ki ji je bilo bivati v temnem stolpu, je zavetnica rudarjev, podzemnih kopačev. Eden izmed njih je Mehmedalija Alić: musliman, ki ga je bil izbran, da razkrije še eno poglavje slovenske krščanske in protikrščanske travme; tujec, ki je kakor angel prišel od nikoder, bil od države izbrisan, da bi na koncu domačinom nakazal pravo pot; človek, ki je na nekem drugem morišču, v Srebrenici, izgubil najdražje. Mehmedalija Alić je vodil podiranje enajstih pregrad do žrtev Hude jame. V svoji knjigi Nihče je o moči resnice zapisal:
Do kdaj bomo čakali, da človeški um dozori in se vzpostavi medsebojno spoštovanje? Da prevladata resnica in pravica, ki bosta veljali za vse enako? O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti.

Resnica skozi stene hodi. Resnica ozdravlja in osvobaja. Sv. Barbara, prosi za nas!

* Foto: Mihael Hild, Trbovlje, rudarski prapor.