petek, 30. december 2016

Zaostritev spopadov okrog papeža Frančiška

Katoliški "samizdat" nove generacije. Del "protipapeškega" gradiva, ki ga anonimneži trenutno širijo po Štajerskem.

Na španskem portalu Religión Digital se novinar Mauro Lopes v izteku leta 2016 v članku En 2017, se agravará la confrontación en la Iglesia (V 2017 – zaostritev spopada v Cerkvi, link) sprašuje, kakšno bo leto 2017 za papeža Frančiška glede na vse hujše napade, ki jih doživlja s strani konservativnega krila. Zadnji mesec in pol se je namreč zgodilo, česar v Cerkvi nismo vajeni: intenzivno in javno nasprotovanju papežu s strani dela cerkvenega vrha.

A pojdimo „lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti“. Najprej bomo po Lopesu povzeli „kroniko spopada“, ki se je odvil v zadnjih dveh mesecih. Nato bomo pogledali, kaj od tega se je dogajalo na Slovenskem. Zaključili bomo s pogledom v ozadje in s prognozo.


Kronika: od „dubia“ do zamenjave malteškega velikega kanclerja

14. november 2016
Štirje kardinali - Walter Brandmüller, Joachim Meisner, Carlo Caffara in Raymond Burke – preko novinarja Sandra Magistra dajo svetu spoznati njihovo zasebno pismo, ki so ga pisali papežu Frančišku že septembra. V pismu so izrazili svoje dvome in vprašanja (lat. dubia) glede nauka o nerazvezljivosti zakonske zveze. Menijo, da je v apostolski spodbudi Radost ljubezni (Amoris laetitia, AL) ta nauk ogrožen. Pričakujejo papežev odgovor.

16. november 2016
Kardinal Burke v nekem intervjuju že govori o možnosti, da bo proti papežu sprožen „formalni postopek korekcije hude zmote“.

18. november 2016
V intervjuju za katoliški časopis Avvenire papež kritizira kardinale, ker da vnašajo razdor v Cerkev in se gredo ideološko obarvanega legalizma.

20. november 2016
Škof Fragkiskos Papamanolis, predsednik Grške škofovske konference, v odprtem pismu poziva štiri kardinale, naj bodo dosledni in naj se odpovejo svojim položajem v kardinalskem zboru.

26. november 2016
Papež v pismu udeležencem redovniškega simpozija o ekonomiji piše o „dvoličnosti posvečenih, ki živijo kot bogataši in so slab zgled za vernike ter škodijo Cerkvi“. To je točka, v kateri se papež direktno spopade s konservativci.

30. november 2016
Škof Bruno Forte, eden najvidnejših teologov našega časa, brani sinodo o družini ter spodbudo AL ter ju vidi v skladu z 2. vatikanskim koncilom.

8. december 2016
Kardinal Burke, kot patron malteških vitezov, sodeluje pri zamenjavi velikega kanclerja Suverenega malteškega viteškega reda Albrechta von Boeselagerja. S to potezo, ki je papež ni odobril, kardinal Burke dodatno mobilizira svoje privržence.

19. december 2016
Kardinal Burke v intervjuju za portal LifeSite reče, da bodo januarja 2017 sprožili „formalno korekcijo“, če papež ne bo odgovoril na „dubia“. Burke za portal Catholic World Report izjavi: „Če papež izpoveduje herezijo, formalno neha biti papež.“ A doda: „Ne pravim, da je papež Frančišek heretik.

22. december 2016
Papež imenuje komisijo, ki naj razišče, kako je potekala zamenjava velikega kanclerja Malteškega viteškega reda.

22. december 2016
Papež se v nagovoru kuriji z ostrimi besedami loti tistih, ki zavirajo reformo Cerkve.

24. december 2016
Vrh Malteškega viteškega reda kritizira odločitev papeža, ker je ustanovil preiskovalno komisijo. Da se vrh vitezov na tak način zoperstavi nekemu papežu, je nekaj novega.


Slovenske vzporedne prigode


Pastoralno leto z Amoris laetitia
Slovenski škofje so odločili, da bo pastoralno leto 2016/2017 namenjeno branju, študiju in meditaciji o AL. Za vse člane ŽPS izide gradivo Krščanski zakon in družina – njuna lepota in izzivi v nakladi 11400 izvodov. AL bo tudi tema raznih tečajev in simpozijev. AL seveda ne bo mogla iti mimo 400 zakonskih skupin, ki delujejo v Sloveniji.

Pastoralni tečaj o AL
Na tradicionalnem Pastoralnem tečaju, ki se ga udeleži večina slovenskih duhovnikov, o AL kompetentno spregovorita dva doktorja: teolog Blaž Jezeršek in cerkveni pravnik Stanislav Slatinek. Oba pozivata, da sledimo duhu AL. Slatinek z razlago „razlikovanja“ in „razločevanja“ poda ključ za razumevanje „zloglasnega“ osmega poglavja.

Štajerski protipapežniki v akciji
Na Štajerskem koncu neznana skupina ali posameznik tiska spise proti papežu Frančišku in jih oktobra in novembra 2016 razpošilja duhovnikom. Na udaru je AL pa tudi splošne papeževe usmeritve, kot prevelika popustljivost do muslimanov in beguncev. Gradivo vključuje intervju z nemškim filozofom Robertom Spaemannom, ki ga je - šmentana reč! - prevedel in na svojem blogu objavil nihče drug kot to pišoči (link). Med razposlanim gradivom izstopa v slovenščino prevedena brošura Antonija Soccija, italijanskega publicista, ki zelo nasprotuje papežu Frančišku. H gradivu so dodani tudi listki, ki v maniri apokaliptike opozarjajo na skorajšnji Jezusov drugi prihod. Tako šepetanja iz prvih mesecev sedanjega pontifikata, češ da je zadnji pravi papež bil Benedikt XVI., Frančišek pa da je proti-papež, ne potihnejo. Imen prevajalcev, izdajateljev, tiskarjev in distributerjev tega protipapeškega „samizdata“ ni navedenih nikjer. Predvidevamo, da gre za osebe s Celjskega. Škof Stanislav Lipovšek je duhovnikom dejal, naj tovrstne publikacije brž damo za stari papir.

Intelektualne razprave o AL
Glede AL se je novembra razvnela zelo ostra debata na enem od Nikodemovih večerov. Dvomi in nasprotovanja papežu so se pojavili v desnih medijih, kot sta Reporter in portal www.politikis.si. Debata se vodi tudi na portalu www.casnik.si. Urad za laike Nadškofije Ljubljana na svoji strani objavi prevod obrambe AL in papeža Frančiška, ki jo je spisal filozof Rocco Buttiglione (link). Zaradi svoje sintetičnosti dragocena - a žal preagresivna – je kolumna Bernarda Brščiča v Reporterju z začetka decembra z naslovom Kriva vera papeža Frančiška (link). Avtor v njej strne nelagodje naše desne in konservativne katoliške scene glede sedanjega papeža ter poda nekak obris programa za revizijo celotnega pokoncilskega katolištva.

Obisk vatikanista Torniellija v Ljubljani
Andrea Tornielli, urednik portala VaticanInsider, je mož, na katerega se obrača tudi CNN, ko potrebuje tehtno mnenje o dogajanju v vrhu Cerkve. Konec novembra je na povabilo Založbe Družina obiskal Slovenski knjižni sejem v Ljubljani, kjer je predstavil svojo knjigo-intervju s papežem Frančiškom. Med drugim je za Radio Ognjišče imel pogovor z Marjano Debevec (link). Tornielli zna povedati o tistih ozadjih napadov na papeža, ki niso vidna, so pa odločilna.
Andrea Tornielli in moja malenkost na ljubljanskem gradu.

Česa se boji „resnična oblast“ in kaj sledi?

Mauro Lopes predvideva, da se bo „križarska vojna konservativcev“ proti papežu Frančišku v l. 2017 nadaljevala in krepila. S tem, da je kontroverzija o Amoris laetitia boljkone povod za bitko, ki zasleduje druge strateške cilje, kot:
- preprečiti, da bi papež uveljavil t.i. „prednostno odločitev za uboge“;
- revizija 2. vatikanskega koncila.

Podobno sliko nariše Andrea Tornielli. Za Radio Ognjišče najprej pove, zakaj papež ne odgovarja na „dubia“ štirih kardinalov. In sicer, prvič, ker se odgovori na „dubia“ praviloma snujejo v Kongregaciji za nauk vere in to lahko traja tudi kakšno leto; drugič, ker je ton pisanja kardinalov neustrezen in izsiljujoč do papeža. Na vprašanje Marjane Debevec, zakaj papež ni všeč konservativcem, Tornielli odgovarja:
Mislim, da papeža napadajo, tudi zaradi nekaterih točk glede nauka o zakonski zvezi, s strani tistih, ki imajo v rokah resnično oblast sveta. Ljudi, ki imajo oblast, ne zanima, ali nekdo v spovednici dá možnost prejema zakramentov ločenih v novih civilnih zvezah. Resnična oblast sveta pa se boji tega, da se pod vprašaj postavi določen sistem; bojijo se, če nekdo reče, da je treba spremeniti smer, da ne bomo zašli v še večjo krizo. Bojijo so tistega, ki pravi, da je treba spremeniti način, kako gledamo na druge narode, v katerih smo zanetili vojne, v katerih sklepamo naše kupčije, sicer bodo ubogi trkali na naša vrata. In to je resnično jabolko spora s papežem. Gre torej za oblasti zunaj Cerkve, pa tudi nekaterim znotraj Cerkve gre že malo na živce, ker po njihovem papež preveč govori o ubogih.

Zaključimo z diagnozo in prognozo. Resnično jabolko spora torej ni osmo poglavje Radosti ljubezni, pač pa papeževa odločitev za prvenstvo ubogih ter njegova ostra kritika globalnega ekonomskega sistema. Elite, ki se zaradi takšne papeževe drže počutijo ogrožene, bodo tudi v l. 2017 resno zainteresirane, da bo v Cerkvi čim več delovanja proti papežu Frančišku – iz katerega koli razloga že. Njim naproti bodo iz cerkvenega nedrja prihajali tridentinski nostalgiki tipa kardinal Burke in desničarski kato-nacionalisti tipa Brščič. Od Goričkega do Pirana raztegnjeno katolištvo, v svojstvu članov ŽPS in drugih aktivnih laikov, pa bo v prihajajočem letu po naročilu slovenskih škofov - Radost ljubezni do konca prebralo.

četrtek, 22. december 2016

Galantino: Nasilneži hočejo spopad civilizacij (prevod)

Škof Nunzio Galantino je tajnik Italijanske škofovske konference in iskan sogovornik italijanskih medijev. Spoznate ga lahko tudi na njegovi spletni strani www.nunziogalantino.it.
Dan po atentatu na božični sejem v Berlinu se je za Corriere della Sera (italijanski dnevnik z največjo naklado) na kratko z njim pogovarjal Gian Guido Vecchi (link). Intervju, ki so ga pri Corriereju naslovili "Spopad civilizacij? Ne gre za vero, gre le za denar.", je imel odmev tudi v Bosni (link). Prevedel sem ga Branko Cestnik.
------------

Msgr. Nunzio Galantino (nunziogalantino.it)

Spopad civilizacij? Ne gre za vero, gre le za denar.

Pogovor s škofom Galantinom


Ekscelenca, Italija in Evropa sta polni božičnih sejmov. Že pred svetim letom usmiljenja je Cerkev dejala, da se ne smemo pustiti ustrahovati. Kaj lahko rečemo zdaj /po berlinskem napadu/?

Kdor počenja takšne stvari, nas hoče ravno ustrahovati. Za Božič, razumljivo, je udarec še hujši. Razumemo strah, izgubo poguma, vdanost v usodo. Ampak ni neodgovorno reči, da njihove igre ne smemo sprejeti. Ne moremo tem ljudem dati moči, da izničijo našo voljo po življenju, voljo, da gremo naprej in težimo k spremembam. Vseeno vse to povedati ni dovolj.

V kakšnem smislu?

Reči, da se ne smemo pustiti premagati od strahu in od nasilja, je lahko neumna in prazna fraza, če ji ne sledi zavzemanje vsakega izmed nas, da prevzame svoj del odgovornosti. Moramo biti bolj enotni, bolj strpni. Paziti se moramo nasilja tudi v rabi našega jezika.

Gre za razširjeno nasilje?

Nočem metati vsega v isti koš. Toda vulgarnost in agresivnost v jeziku krepijo klimo, v kateri ljudje postanejo bolj hudobni. Tak jezik izničuje napore za mirno sobivanje. Obstaja tudi terorizem jezika, ubijamo tudi z obrekovanjem. Poglejte medije, televizijo, politiko. Da ne govorim o družabnih omrežjih. Kot je dejal Umberto Eco, beseda bedaka ima enako težko kot beseda nobelovca in pogosto je tako, da ima beseda nasilneža in spodbujevalca vojne več podpore.

Vrnile so bodo polemike o spopadu civilizacij …

Vsako nasilje je neopravičljivo in nesprejemljivo, toliko bolj, če je versko motivirano. Spopad civilizacij je to, na čemer delajo nasilneži. Četudi bi šlo za to, kar ne verjamem, je spodaj zgolj egoizem in želja po nadvladi. Pridobi tisti, ki ga žene interes po oblasti in denarju, tisti, ki prodaja orožje. Na koncu v vojnah umirajo ubogi ljudje. Gospodje obogatijo.

V Ankari je bil ubit ruski ambasador...

Treba je razumeti, kaj je v ozadju. Ambasadorja se ne ubije kar tako, slučajno. Tudi ta atentat bo sprožil mehanizem povračilnih dejanj...

Leta 2017 bo minilo 100 let od „pisma voditeljem narodov v vojni“ papeža Benedikta XV., ko je govoril o Veliki vojni kot o „nekoristnem pokolu“. Papež Frančišek govori o „tretji svetovni vojni po delčkih“. Bo tudi on preslišan?

Bojim se, da bo preslišan. Papeži so bili doslej preslišani. Pretehtali so egoizmi in interesi. Ni treba do Benedikta XV., spomnimo se jasnih besed papeža Janeza Pavla II. na začetku prve zalivske vojne. Frančišek nam polaga na srce, naj spoštujemo življenje. Terorist ne spoštuje življenja. Tudi nasilnež ga ne spoštuje, četudi gre za verbalno nasilje.

Kaj lahko naredimo?

Mnogo lepih dejanj, ki smo jim priča te dni, čaka usoda božičnih okraskov. Ko je praznik mimo, jih pospravimo v škatle. Naprezanje za mir pa mora iti naprej.


torek, 20. december 2016

„Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“


Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“

Pri nas na vasi in tudi doma sem kot otrok večkrat slišal nasvet: „Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“ Nasvet so običajno izrekali starejši ljudje, naslovniki pa smo bili otroci in mladina. Izrekali so ga v prav posebnih situacijah. Recimo, kadar je na vasi prišlo do spora med dvema sosedoma, ki sta potem kar tekmovala, kdo bo na svojo stran dobil čim več sovaščanov. Kadar se je pojavil kak zanesenjak z neko novo in čudno idejo ter nas hotel z gorečim prepričevanjem pridobiti na svojo stran. Kadar so socialistični učitelji udrihali po krščanstvu in je bilo preveč tvegano, da bi jim kakšno zabrusil nazaj.

Skratka, obnašanje po vzorcu „tiho bodi - dol glej - svoje si misli“ nas je obvarovalo nepotrebnega izpostavljanja v javnosti in zdrsov v škodljive zdrahe. Temeljilo je na stoletni izkušnji naših kmečkih očetov in mater, ki so morali znati preživeti v takšnih in drugačnih družbenih in političnih okoljih.

Vsak del nasveta je po svoje dragocen:
- „tiho bodi“ - pazi na besede, molk je zlato;
- „dol glej“ - ne pusti, da skozi tvoje uči preberejo tvoje misli in ugotovijo tvoje razpoloženje;
- „svoje si misli“ - v duši ohrani prostor za svobodno in le tebi lastno misel.


Ko tiho biti, dol gledati in si svoje misliti ni dobro

Toda nasvet se lahko izkaže za zahrbtnega. Če vedno dol gledaš in si tiho, si na koncu soodgovoren za družbeno zlo. Podobno kot je bila molčeča večina Nemcev na koncu soodgovorna za zlo nacizma. Če vedno dol gledaš in si tiho, daješ prostor ljudem, ki so naduti, oblastni in požrešni. Ti te bodo posredno ali neposredno izkoristili in oropali. Ko boš dvignil glavo in hotel biti glasen, bo prepozno. Če vedno dol gledaš in si tiho, ne boš svetu predal najlepšega, kar je v tebi – tvoje vere, upanja, ljubezni.

Za kakovostno življenje je potrebno oboje: zdrava zadržanost in zdrava odzivnost. Včasih je res bolje biti tiho in se zateči v svojo „notranjo celico“ - kot je intimno središče človeka imenovala sv. Katarina Sienska; včasih se je treba odzvati in takoj dvigniti glas - po vzoru sv. Janeza Krstnika, ki se ni ustrašil Heroda. Sveti Duh naj nas sproti navdihuje, kar je najbolj primerno in prav.


Blagostanje in pasivnost

Če smo v prejšnjih desetletjih bili apatični in neodzivni, ker smo se bali „gospodov“ in „tovarišev“, se dandanašnji zdi, da smo apatični in neodzivni predvsem iz nekega drugega razloga. Blagostanje, polni hladilniki, 200 televizijskih programov na domačem televizorju, računalniška virtualna galaksija,... nas spreminjajo v brezbrižneže in neodzivneže, kot jih še ni bilo. Včasih je bilo „tiho bodi - dol glej - svoje si misli“, danes je „tiho bodi – v telefon glej – nič ne misli“.

Da je blagostanje lahko past, pove že Peta Mojzesova knjiga, v odlomku, ki ga katoliški obrednik predvideva za blagoslov stanovanj in hiš (5 Mz 8,12-14)
Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.

Počivaj, jej, pij, bodi dobre volje!“

Starozavezni nauk pravi, da je blagostanje lahko vir prevzetnosti, napuha. Napuha, ki se kaže kot duhovna in spoznavna motnja. Napuhnjen človek namreč kmalu več ne vidi realnega stanja in ne spoznava Božjih del. Še več, blagostanje človeku odvzame pozitivno življenjsko napetost. Človek se poleni, miselno posurovi in družbeno zaspi. V Lukovem evangeliju beremo, kako razmišlja bogataš: „Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje“ (Lk 12,19).

Vzorec „počivaj – jej - pij - bodi dobre volje“ sam po sebi ni slab. Počivati, jesti in se veseliti se je treba. A ko pretiravaš z njim, je to vzorec, ki te pripelje v brezbrižnost in ne-razmišljanje. Gledaš vase, rasteš v egoizmu in vse manj možgančkaš.

Vzorec „počivaj – jej - pij - bodi dobre volje“ je danes za marsikoga malodane dogma. Zlasti mladi so zlahka kot očarani nad formulo „ne preveč delati – zelo pa žurirati“. Toda tovrstna življenjska drža je kratkega diha. Ekonomska in moralna kriza, ki smo ji zdaj priča na Slovenskem, se je zaredila tudi zaradi družbeno pasivnih, neodzivnih, žurerskih in vase zagledanih ljudi iz srednjega in nižjega sloja. Povedano drugače, straža (njih družbena budnost) je zaspala, tat (korupcija) je opravil svoje.


Izstop iz pasivnosti: jezni izbruh

Kako se dvigniti iz pasivnosti? Najslabši izhod iz pasivnosti in apatičnosti je tisti, ki se zgodi v obliki nenadnega jeznega izbruha. Dolgo tiščiš v sebi, nato ponoriš. In ker ponoriš, zadeve poslabšaš.

Primer jeznega izbruha je revolucija. Revolucija nas res na hitro dvigne iz pasivnosti, a ker je jezna, se pravi nekontrolirano čustvena, smo udeleženci zlahka manipulirani od „poklicnih“ revolucionarjev. Z revolucijo na koncu ustvarimo več problemov, kot jih rešimo. Zgodovina uči, da z revolucijo samo menjamo tistega, pred katerim smo tiho, gledamo dol in si svoje mislimo. Pred revolucijo se mu je reklo „gospod“, po revoluciji mu rečemo „tovariš“.


Izstop iz pasivnosti: zaradi dostojanstva in poslanstva

Izhod iz pasivnosti se prične z zavestjo o lastnem dostojanstvu in lastnem poslanstvu. Rečem si: Moje krščansko in človekovo dostojanstvo je takšno, da ne morem in ne smem biti družbeno neodziven. Usoda drugih in usoda celotne skupnosti, celo celotnega človeštva je moja usoda. Če te razsežnosti nimam, je prizadeto moje lastno poslanstvo. Nisem to, kar bi moral biti.

Da pridemo do jasne zavesti, kdo smo in kaj nam je storiti, je pogosto potrebno očistiti spomin. Stara vzgoja „tiho bodi - dol glej - svoje si misli“ je zlasti v katoličanih pustila posledice. Marsikdo je ostal v zanki neodzivnosti in pasivnosti, ker ga je strah izpostaviti se v javnosti. Enako nas je lahko v obdobju gospodarske rasti in utopije blagostanja poškodoval vzorec „počivaj – jej - pij - bodi dobre volje“. Marsikdo se ne premakne, ker noče iz t.i. „cone udobja“ - četudi materialne udobnosti več ni. Pred nami zna biti nekoliko boleča naloga soočanja samih s seboj in globinskega moralnega očiščenja. Ozdraviti od pasivnosti namreč pomeni kaj več kot zgolj spremeniti nekaj življenjskih navadic in razvadic.


Izstop iz pasivnosti: ker smo birmani

Za kristjana najbolj odlična pot je tista, ki se je je „priučil“ s sveto birmo. Naloga spreminjanja sveta sovpada z darovi Svetega Duha. Vključenost v notranje Božje življenje nam odpira oči za potrebe bližnjih. „Kristusova ljubezen nas stiska,“ pravi sv. Pavel (2 Kor 5,14). Kar bi lahko tudi prevedli: Kristusova ljubezen nas priganja, žene, sili v dejavnost... V Prvem Janezovem pismu pa beremo (3,16-17): 
Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?


* Besedilo je bilo objavljeno v decembru 2016 na strani www.spletni-misijon.si kot adventa meditacija pod naslovom "Iz zanke neodzivnosti in pasivnosti". Foto B.C.: kip sv. Jurija ob baziliki Jezusovega rojstva v Betlehemu.

sreda, 14. december 2016

Šport, družina, duh, vera


Uspehi naših športnikov niso navdušujoči le z ožjega športnega vidika. Niso le izjemni dosežki telesa in duha nekaterih posameznikov in ekip. So dogodek obče narodnega značaja. Imenitno je biti Slovenec ali Slovenka, ko zmaga eden izmed nas.

Nato je tu še zanimiv socialni in zemljepisni vidik. Pomenljivo je, da večina naših svetovnih in olimpijskih prvakov prihaja iz province in podeželskega obrobja (saj veste: Trdobojci, Pečke, Črna, Dolenja vas, Lopata) in ne iz etabliranih in finančno močnejših metropolitanskih sredin. Po svetopisemsko povedano: pri nas je galilejsko zakotje v športnih arenah precej boljše od jeruzalemske ekscelence.

Ne pozabimo družinskega sporočila. Zgodbe o športnih uspehih so zgodbe o moči družine, ki stoji za svojim članom, vrhunskim športnikom. S tem da so ponekod očetje in matere v športnikovo dejavnost zajeti tudi strokovno in tehnično, ko opravljajo vlogo menedžerjev in trenerjev. Tudi v športu se dogaja, da družina zmore, česar ne zmoreta država in profesionalni klub.

Kaj pa šport in duhovnost? Ali nista telo in duh vsak na svojem bregu? Ne. Sodobni športniki so živ dokaz, da je šport dejavnost celega človeka, ki je telo, duša, duh. Mehansko pojmovanje telesa, se pravi mišljenje, da je telo brezdušni stroj, k športnemu uspehu ne pripomore, prej ga ovira. Filozofski materializem je v športnem okolju dokončno pogorel, ko je padel berlinski zid in smo izvedeli o pošastnih hormonskih eksperimentih na telesih socialističnih športnikov.

To ni vse. Slovenski športniki nove generacije kažejo še nekaj, česar poprej nismo bili vajeni. Ne samo da se ravnajo po občem geslu »zdrav duh v zdravem telesu« in tako zavračajo materialistično mehaniko, mnogi so tudi osebno verni in tega ne skrivajo. Ko takole razmišljam o nekaterih izmed njih, se mi prikrade vprašanje, ki si ga komaj upam povedati na glas. Namreč, ali ni morda v krščanskem humusu naše dežele potihoma vzklila nekakšna teologija telesa po slovensko? Ali ni morda v času »božjega molka« in cerkvenih kriz Bog našel način, da nam tudi preko vseh teh odličnih fantov in deklet pove, da je še tu in nas blagoslavlja?


* Objavljeno 11.12.2016 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: arhiv skavtskega stega Rakova Steza 1.

četrtek, 08. december 2016

Odgovor Brščiču glede papeževe "krive vere"


Bernard Brščič je v zadnjem Reporterju (5.XII.2016) objavil kolumno Kriva vera papeža Frančiška (link). Pravo veselje jo je brati. In sicer, ker je in ker je podpisana. Doslej so se slovenski kritiki papeža Frančiška najraje skrivali za anonimnimi vzdevki ali pa so govorili po ovinkih. Brščič pa je le „izpljunil krastačo“ - kot pravijo Italijani trenutku, ko končno jasno in glasno poveš, kar te je dolgo mučilo. Sinteza trpljenja nekaterih katoličanov pod pastoralom sedanjega papeža je zdaj tu, na Reporterjevi strani. Dragocenega trenutka ne gre pustiti vnemar. Odzivam se. Najprej bom navedel Brščičevo misel, nato repliko.
Brščič: Ob smrti kubanskega diktatorja Fidela Castra, ki smo se je razveselili vsi svobodoljubi, je Jorge Bergoglio ponovno upravičil svoj vzdevek papa ruber, rdeči papež. (…) se je zavezal k molitvi in priprošnji za njegovo dušo.
Ne gre za papežev filo-komunizem, gre za osnovno antropologijo in teologijo duhovništva. Duhovnik je v vseh religijah posrednik med Bogom (bogovi) in ljudmi, med „tem“ in „onim“ svetom. Tudi ko je umrl Tito, so nekateri slovenski duhovniki imeli mašo zadušnico zanj. Molitev za rajne ni opravičevanje njihovih grehov, pač pa je prošnja, da bi ti grehi ne bili ovira za njihovo zveličanje.
Brščič: S svojimi poniglavimi izjavami in ponesrečenimi gestami je sicer postal ljubljenec mainstream medijev in ikona novega svetovnega reda, a pravoverni katoliki se lahko samo držijo za glavo in molijo, da bi se ta agonija čim prej končala.
Mediji ga res imajo radi, ni pa ikona novega svetovnega reda. Zlasti ne, če imamo v mislih teorije o NWO (New World Order), ki so kakor kopirane iz scifi kanalov in jih pogosto krmi stara kača antisemitizma. Obratno: desničarski kapital je hudo zaskrbljen, ker papež ni pokleknil pred neoliberalizmom. Morda bomo nekoč videli, da so njegove težave s teološko „opozicijo“ pravzaprav težave s pobožanstvenim kapitalom, ki to opozicijo od zadaj bodri.
Brščič: … skupina kardinalov, t. i. »santgallenska mafija« (Danneels, Kasper, Martini), /je/ v nasprotju z apostolsko konstitucijo Universi Dominici gregis že leta 2005 skušala preprečiti izvolitev kardinala Ratzingerja za papeža in vsiliti Argentinca.
Na vsakem konklavu kakšna skupina poskuša „preprečiti“ izvolitev kakšnega zanjo neustreznega kandidata. To je del „špila“. Danneels je omenjeno skupino kardinalov imenoval „mafija“ s humorno noto in tudi zato, da bi poudaril, da so bili časi, ko se je kardinalska „opozicija“ morala skrivati. Da se kardinalom, ki danes oponirajo papežu Frančišku, ni treba skrivati v švicarskih alpah, je korak naprej. Zasluge za to pa ima ravno Argentinec in njegova stava na parresio, odprti govor.
Brščič: Ugotovil je, da tržno gospodarstvo ubija, povzroča neenakost, revščino, onesnaženje, vojne in menda botruje islamskemu terorizmu. Ob prebiranju sem se spraševal, ali dokumenta prihajata iz Vatikana ali morda iz Havane ali Caracasa. Obupen intelektualen padec v primerjavi z Benediktom XVI..
V odnosu do tržnega gospodarstva se papež Frančišek ne obnaša kot ekonomist ali politolog, ki bi analiziral in postavljal teorije. Je duhovni voditelj in njegova drža je v tem primeru res še najbolj podobna drži jeznega preroka. To ga seveda približuje levičarski kritiki dominantnega sistema. Če je v kakšnem pogledu in dikciji podoben levičarjem in če na simpoziju v Vatikanu gosti Bernija Sandersa (link), še ne krši dogme. Širi pa prostor dialoga. Težko je reči, kakšno makro-ekonomsko recepturo ponuja papež. Gotovo je dvoje: 1. butastega ateističnega socializma nam ne bo predpisal; 2. bolj, kot smo od papežev vajeni doslej, bo kritičen do kapitalizma; odločen, da dregne vse tja do perverznih para-religioznih korenin kapitala, ki storijo, da se denar spremi v božanstvo.
Brščič: Zame najbolj oduren dogodek je bil na letošnji veliki četrtek, ko je negroidnemu muslimanu umil noge. Umivanje nog muslimanskim klavcem in posiljevalcem je simptom izrojenosti patološkega altruizma in vatikanskega islamoljubja.
Zame je najbolj oduren rasizem. Če rasizem poskušamo opravičevati s Svetim pismom in Cerkev spremeniti v agenturo za boj proti „negroidnim“ elementom, je tak rasizem oduren na kvadrat. Pred desetletji se je zgodilo, da je neki ameriški škof izobčil nekaj katoličanov, ker se niso hoteli odreči članstvu in ideologiji KKK. S strani škofa edino pravilno!
Brščič: A tokratni Frančiškov aggiornamento ni nikakršna posodobitev, ampak implicitna apostaza temeljev katoliškega moralnega nauka. Pod krinko usmiljenja želi osebam, ki živijo v smrtnem grehu (ločenci, konkubinatorji, sodomiti, ipd.) omogočiti prejemanje svetega obhajila.
Urad za laike pri Nadškofiji Ljubljana je prevedel natančen in premišljen odziv na dubia štirih kardinalov. Avtor odziva je filozof in politik Rocco Buttiglione, ki ga ne gre sumiti progresistične ihte. Nikjer ni nagiba k dovoljenju, da bi neskesani smrtni grešnik lahko prejel sv. obhajilo. Nikjer. Papež Frančišek ni apostat in heretik. Amen. Prilagam link.
Brščič: Katoliška cerkev danes po mojem ne potrebuje shizme in nove reformacije, ampak protireformacijo, dekonstrukcijo izročila drugega vatikanskega koncila in vrnitev k tridentinski zapuščini.
Katoliška cerkev ni sekta pravičnih in čistih. Povratek v Bastiljo ne pride v poštev... Ker je CERKEV, se pravi planetarna Kristusova nevesta in izvedena ustvarjalka prihodnosti človeštva. Tradicija je sveta. Vendar zaljubljenost vanjo lahko potegne v močvirje. Tradicija je sveta in je trampolin, odskočna deska. Temu dokaz je ravno 2. vatikanski koncil. Če ne bi bilo vnetega odkrivanja zaspane tradicije v polju liturgike, patristike in svetopisemskih ved, ne bi bilo reforme.
Brščič: A upati je, da bo vedno glasnejša opozicija v katoliškem občestvu zaustavila Frančiškovo samovoljo. Čas pa bo opravil svoje, in Frančišek se utegne kmalu pridružiti svojemu prijatelju Fidelu.
Na ta citat sem s kančkom zlobe odgovoril že na Twitterju. Prepišem od tam: „Ne bo šlo tako hitro. Papež živi v hostlu, ne v Apostolski palači. Čaje pa si kuha sam.“


Sv. Ambrož preprečuje cesarju Teodoziju vstop v milansko stolnico, dokler cesar ne opravi pokore.
(Antoon van Dyck, okoli l. 1619)

četrtek, 01. december 2016

Pet stopenj preganjanja kristjanov na Zahodu (prevod)

Tik pred volitvami se je Donald Trump izrecno obrnil tudi na ameriške katoličane in jim brez dlake na jeziku obljubil konec „sovražnega odnosa Washingtona“ do njih (glej na YouTube). Vemo, da so katoličani nato glasovali bolj zanj kot za Clintonovo. Kaj se je pod Barackom Obamo dogajalo v ZDA, da je Trump lahko govoril o „do katolištva sovražnih washingtonskih politikih“? Smo v zadnjem desetletju v ZDA bili priča nič manj kot kršenju načela verske svobode in podtalnemu preganjanju Cerkve? Charles Pope, duhovnik washingtonske škofije in vsestranski kolumnist, nima dvoma: indici so takšni, da lahko govorimo o preganjanju oz. o stopnjah preganjanja kristjanov.

Septembra letos je Pope na portalu tednika National Catholic Register objavil posodobljeno inačico nekega svojega starejšega zapisa o petih stopnjah preganjanja kristjanov na Zahodu danes. Naslov članka je Kako prepoznamo pet stopenj preganjanja vere. S tem, da je pet stopenj veljavnih tudi za druge manjšine, ki živijo znotraj neke kulture, ko se ta kultura s politiko vred obrne proti njim (npr. Judje v nacistični Nemčiji, Romi, homoseksualci,...). Pope v spodaj prevedenem članku stopnje aplicira na položaj ameriškega krščanstva, ki se je v zadnjih desetletjih sooča z vse bolj militantno sekularistično politiko.

Izvirnik je v celoti – vključno s tukaj neprevedenim uvodnim delom - dosegljiv na www.ncregister.com. S pomočjo španskega prevoda sem zadevo uslovenil Branko Cestnik.

------------


Kako prepoznamo pet stopenj preganjanja vere

Charles Pope


Od kod pet stopenj

Teh pet stopenj ni nekaj, kar sem ugotovil sam. Prihajajo iz sveta sociologije in politične teorije ter so običajno opažene v tistih kulturah, ki se obrnejo proti določenim segmentom, ki jih one same vsebujejo.

Kot boste videli, preganjanja ne pridejo iz nič. Rastejo znotraj neke kulture do določenega trenutka, ko nastopijo v obliki strašnih dejanj ter z akterji, ki se čutijo opravičene, da ta dejanja storijo.

Ko pregledamo pet stopenj, je težko ne reči, da tukaj, v Ameriki, nismo na četrti stopnji stopajoč v končno peto.

Podal bom torej pet stopenj, ob čem bo moj komentar osredotočen na preganjanje vere.


PRVA STOPNJA
Stereotipizacija ciljne skupine


Stereotipizirati pomeni, da nenehno ponavljamo naslednji postopek: izpostavimo neko lastnost ali označbo omejenega števila ljudi in jo pri opisovanju posplošimo ter razširimo na celo skupino. S tem poenostavimo in standardiziramo našo idejo (predstavo) o ciljni skupini temelječ na opazovanju le nekaterih članov skupine.

Tako so v šestdesetih in sedemdesetih prejšnjega stoletja katoličane in druge kristjane, ki verjamejo v Sveto pismo, mediji karikaturizirali kot nadležne tepce z Biblijo v roki /Bible thumpers/, kot prostake, sovražnike znanosti, dvoličneže, pravičneže, staromodneže, nazadnjake.

Zlasti katoličane so obtoževali, da smo podvrženi nevrotični krivdi ter sovraštvu do spolnosti. Reklo se je, da smo seksistična ustanova polna duhovščine, ki je zatrla svojo spolnost ali pa je homoseksualna in pedofilska. Etiketirali so nas kot avtoritarno ustanovo, ki tiči v preteklosti in ima veliko omejevalnih pravil.

Skratka, stereotip je katoličane in druge kristjane risal kot žalostne, jezne, dolgočasne, nazadnjaške in precej zavrte. Za mnoge, ki so sprejemali ta stereotip, smo bili smešna – celo tragična - skupina, ujeta v minula praznoverja in nesposobna se rešiti „spon“ vere.

Seveda ni bilo vse enako stereotipizirano, ampak to so bili glavni poudarki, ki pa so pripravljali razpoloženje za prehod na naslednjo stopnjo.


DRUGA STOPNJA
Obrekovanje ciljne skupine, povezujoč jo s kriminalom in grdim vedenjem

Bolj ko je stereotip rasel, manj so katoličani in kristjani ustrezali smernicam kulturne revolucije. Temu primerno so bili opisani kot ljudje zaprtega mišljenja, škodljivi za človekovo dostojanstvo in svobodo, nestrpni, sovražni, zagrizeni, krivični, homofobni, reakcionarni, … se pravi v bistvu slabi ljudje.


Tudi zgodovino Cerkve so opisovali zelo ozkogledno. Kot da je zgodovina Cerkve komaj kaj več kot litanije zlih in represivnih dejanj, ki so pripeljala do križarskih vojn, inkvizicije, sovraštva do Galileja in znanosti. Zanje ni pomembno, da je Cerkev ustanavljala univerze in bolnice, da so nekateri veliki znanstveniki bili obenem tudi duhovniki, da je bila mecenka umetnosti ter da je oznanjala evangelij, ki je prinesel red in civilizacijo v razdeljene in barbarske čase, ki so sledili Rimskemu cesarstvu. Kritiki Cerkve o tem nočejo nič slišati. Če že slišijo, pa raje verjamejo komurkoli drugemu in v karkoli drugega, kot da bi verjeli Cerkvi in veri.

Kot v vsaki veliki skupini ljudi je tudi med katoličani in drugimi kristjani moč naleteti na negativne pojave. Toda stereotipizirati, obrekovati ter na surov in nekritičen način s slabimi lastnostmi nekaterih označiti vso skupino, je krivično.

Zaradi tega pride pri nekaterih do nekakšnega pravičniškega srda /a self-righteous indignation/ v odnosu do vernikov. Protikatoliška in protikrščanska drža na ta način danes za mnoge postane kar dovoljena jeza /a permissible bigotry/.


TRETJA STOPNJA
Odrinjanje ciljne skupine na družbeni rob

Ko so vzpostavili lažno izhodišče, češ da sta Cerkev in vera slabi, celo škodljivi za človekovo dostojanstvo in svobodo, kritiki naredijo naslednji korak: Cerkvi odredijo mesto na družbenem robu.

V sekularizirani kulturi je religija dojeta kot nekaj, kar mora oditi. Morda nam je še dopuščeno, da pojemo naše duhovne pesmi za štirimi zidovi naših cerkva, toda vera mora izginiti iz javnih trgov.

Na tej stopnji postane nesprejemljivo in nevzdržno, da kdo omenja Boga, javno moli ali kakorkoli vnaša vero v javne zadeve. Božič mora biti odpravljen. Skupaj z božičnimi drevesi. V marsikateri javni šoli sta v prazničnem času rdeča in zelena barva kar prepovedani.

Naj se ti ne zgodi, da boš v javnosti omenil Jezusa ali da ga boš omenil v svojem poslovilnem nagovoru! Kajti lahko se ti zgodi, da ti bo zadeva sodno prepovedana. Lahko govoriš o pevki Madonni /Madonna/, ne moreš pa govoriti o Madonni /the Madonna/, o Devici Mariji.

LGBTQUIA združenja so dobrodošla, da v javni srednji šoli postavijo stojnico in izobesijo mavrične kondome, kristjanom kvečjemu ostane cesta. Nobeno Sveto pismo ali verska brošura se ne sme prikazati znotraj šolskega objekta. Saj veste, … država in Cerkev sta ločeni.


ČETRTA STOPNJA
Kriminalizacija ciljne skupine in njene dejavnosti

Kaj reči o HHS Mandate in kaj o primeru Washington State Pharmacy?

Toda še pred tema in drugimi resnimi poskusi kršenja naše verske svobode smo se morali obrniti na sodišče in se boriti za pravico do odkritega prakticiranja naše vere. Vedno več je polemičnih napadov na Cerkev in druge kristjane, ki si drznejo živeti svojo vero.

Poleg zgoraj navedenih primerov so nekatere sodne oblasti prisilile katoliške bolnice in pro-life klinike, da podajo informacije o svojem odnosu do splava. Podobno so prisilile lekarnarje, da morajo zagotoviti tablete za t.i. „nujno kontracepcijo“ (gre za abortivno sredstvo znano kot „tabletka dan po tem“). Nekaterim krščanskim karitativnim skupinam se je prepovedalo opravljati dejavnost mediacije pri posvojitvah otrok, ker otrok niso dodeljevali homoseksualnim parom. Leta 2009 je država Connecticut poskušala uveljaviti svojo regulacijo struktur v katoliških župnijah.

Pred kratkim je več kristjanov iz večih držav doživelo sodne prepovedi, ko se je zvedelo, da nameravajo v svojih poslovilnih govorih na gimnazijah in univerzah omeniti Boga.

Nekateri od teh poskusov kriminaliziranja vere so bili na sodiščih uspešno zavrnjeni. Toda število pravd ter čas in denar, ki se trošita zanje, predstavljajo vse večje breme. Jasno je, da se poskusi kriminaliziranja krščanskega obnašanja množijo ter da so znamenje vztrajne erozije verske svobode.

V resnici se mnogi počutji precej pravične in precej politično korektne, ko se trudijo, da bi izločili versko življenje iz javnega prostora.


PETA STOPNJA
Odkrito preganjanje ciljne skupine

Če se bo trend nadaljeval, bodo kristjani – zlasti verski voditelji – kmalu plačevali globe ali šli v zapor.

V Kanadi in ponekod v Evropi se je že zgodilo, da so katoliški kleriki bili aretirani in obtoženi "kaznivega dejanja spodbujanja sovražnosti", ker so pridigali katoliški nauk o homoseksualnosti.

V ZDA imamo svobodo govora v velikih zalogah, ampak, kot vidimo, se soočamo s stalno erozijo verske svobode. Več katoliških škofij se je že takorekoč navadilo, da izgubijo veliko časa po sodiščih zaradi obrambe osnovne verske svobode. Preganjanja vedno bolj naraščajo: od izgube službe do tožb in glob ter na koncu še zaporna kazen za tiste, ki se ne uklonijo.

Se vam zdi to neverjetno? Smo preveč panični? Kakor koli, stopnje od prve do četrte so že utečene. Nekdo bi želel "žvižgati si sprehajajoč se po pokopališču", toda zdi se, da vstopamo v peto stopnjo. Ti odločaš. Ni drugega, kot da smo pripravljeni.

Tisti, ki mislite, da Bog česa takšnega ne bo dopustil, pomnite, da je Bog od prvega dne določil čase, kraje in ljudi, ki bodo deležni preganjanj. Jezus ni bil izvzet iz preganjanja in nas opozarja, da nas bo svet sovražil (prim. Jn 15,18-25). V Apokalipsi pa beremo (Raz 13,10):
Če je komu namenjeno ujetništvo, pojde v ujetništvo. Če mora kdo umreti od meča, bo umrl od meča. Tukaj je stanovitnost in vera svetih.
Gospod je postavil nekatere, da bodo trpeli in postali mučenci različnih stopenj. Zaradi ljubezni do vere. Prosi nas, naj vztrajamo. Nobeden izmed nas tega ne išče, toda nekateri bodo v tej militantni kulturi pogosto preganjani. Ne pozabimo: tisti, ki trpijo zaradi oznanjevanja evangelija in ki to pogumno prenašajo, bodo v Božjem kraljestvu najbolj počaščeni.

Ostanite močni v veri.