četrtek, 08. december 2016

Odgovor Brščiču glede papeževe "krive vere"


Bernard Brščič je v zadnjem Reporterju (5.XII.2016) objavil kolumno Kriva vera papeža Frančiška (link). Pravo veselje jo je brati. In sicer, ker je in ker je podpisana. Doslej so se slovenski kritiki papeža Frančiška najraje skrivali za anonimnimi vzdevki ali pa so govorili po ovinkih. Brščič pa je le „izpljunil krastačo“ - kot pravijo Italijani trenutku, ko končno jasno in glasno poveš, kar te je dolgo mučilo. Sinteza trpljenja nekaterih katoličanov pod pastoralom sedanjega papeža je zdaj tu, na Reporterjevi strani. Dragocenega trenutka ne gre pustiti vnemar. Odzivam se. Najprej bom navedel Brščičevo misel, nato repliko.
Brščič: Ob smrti kubanskega diktatorja Fidela Castra, ki smo se je razveselili vsi svobodoljubi, je Jorge Bergoglio ponovno upravičil svoj vzdevek papa ruber, rdeči papež. (…) se je zavezal k molitvi in priprošnji za njegovo dušo.
Ne gre za papežev filo-komunizem, gre za osnovno antropologijo in teologijo duhovništva. Duhovnik je v vseh religijah posrednik med Bogom (bogovi) in ljudmi, med „tem“ in „onim“ svetom. Tudi ko je umrl Tito, so nekateri slovenski duhovniki imeli mašo zadušnico zanj. Molitev za rajne ni opravičevanje njihovih grehov, pač pa je prošnja, da bi ti grehi ne bili ovira za njihovo zveličanje.
Brščič: S svojimi poniglavimi izjavami in ponesrečenimi gestami je sicer postal ljubljenec mainstream medijev in ikona novega svetovnega reda, a pravoverni katoliki se lahko samo držijo za glavo in molijo, da bi se ta agonija čim prej končala.
Mediji ga res imajo radi, ni pa ikona novega svetovnega reda. Zlasti ne, če imamo v mislih teorije o NWO (New World Order), ki so kakor kopirane iz scifi kanalov in jih pogosto krmi stara kača antisemitizma. Obratno: desničarski kapital je hudo zaskrbljen, ker papež ni pokleknil pred neoliberalizmom. Morda bomo nekoč videli, da so njegove težave s teološko „opozicijo“ pravzaprav težave s pobožanstvenim kapitalom, ki to opozicijo od zadaj bodri.
Brščič: … skupina kardinalov, t. i. »santgallenska mafija« (Danneels, Kasper, Martini), /je/ v nasprotju z apostolsko konstitucijo Universi Dominici gregis že leta 2005 skušala preprečiti izvolitev kardinala Ratzingerja za papeža in vsiliti Argentinca.
Na vsakem konklavu kakšna skupina poskuša „preprečiti“ izvolitev kakšnega zanjo neustreznega kandidata. To je del „špila“. Danneels je omenjeno skupino kardinalov imenoval „mafija“ s humorno noto in tudi zato, da bi poudaril, da so bili časi, ko se je kardinalska „opozicija“ morala skrivati. Da se kardinalom, ki danes oponirajo papežu Frančišku, ni treba skrivati v švicarskih alpah, je korak naprej. Zasluge za to pa ima ravno Argentinec in njegova stava na parresio, odprti govor.
Brščič: Ugotovil je, da tržno gospodarstvo ubija, povzroča neenakost, revščino, onesnaženje, vojne in menda botruje islamskemu terorizmu. Ob prebiranju sem se spraševal, ali dokumenta prihajata iz Vatikana ali morda iz Havane ali Caracasa. Obupen intelektualen padec v primerjavi z Benediktom XVI..
V odnosu do tržnega gospodarstva se papež Frančišek ne obnaša kot ekonomist ali politolog, ki bi analiziral in postavljal teorije. Je duhovni voditelj in njegova drža je v tem primeru res še najbolj podobna drži jeznega preroka. To ga seveda približuje levičarski kritiki dominantnega sistema. Če je v kakšnem pogledu in dikciji podoben levičarjem in če na simpoziju v Vatikanu gosti Bernija Sandersa (link), še ne krši dogme. Širi pa prostor dialoga. Težko je reči, kakšno makro-ekonomsko recepturo ponuja papež. Gotovo je dvoje: 1. butastega ateističnega socializma nam ne bo predpisal; 2. bolj, kot smo od papežev vajeni doslej, bo kritičen do kapitalizma; odločen, da dregne vse tja do perverznih para-religioznih korenin kapitala, ki storijo, da se denar spremi v božanstvo.
Brščič: Zame najbolj oduren dogodek je bil na letošnji veliki četrtek, ko je negroidnemu muslimanu umil noge. Umivanje nog muslimanskim klavcem in posiljevalcem je simptom izrojenosti patološkega altruizma in vatikanskega islamoljubja.
Zame je najbolj oduren rasizem. Če rasizem poskušamo opravičevati s Svetim pismom in Cerkev spremeniti v agenturo za boj proti „negroidnim“ elementom, je tak rasizem oduren na kvadrat. Pred desetletji se je zgodilo, da je neki ameriški škof izobčil nekaj katoličanov, ker se niso hoteli odreči članstvu in ideologiji KKK. S strani škofa edino pravilno!
Brščič: A tokratni Frančiškov aggiornamento ni nikakršna posodobitev, ampak implicitna apostaza temeljev katoliškega moralnega nauka. Pod krinko usmiljenja želi osebam, ki živijo v smrtnem grehu (ločenci, konkubinatorji, sodomiti, ipd.) omogočiti prejemanje svetega obhajila.
Urad za laike pri Nadškofiji Ljubljana je prevedel natančen in premišljen odziv na dubia štirih kardinalov. Avtor odziva je filozof in politik Rocco Buttiglione, ki ga ne gre sumiti progresistične ihte. Nikjer ni nagiba k dovoljenju, da bi neskesani smrtni grešnik lahko prejel sv. obhajilo. Nikjer. Papež Frančišek ni apostat in heretik. Amen. Prilagam link.
Brščič: Katoliška cerkev danes po mojem ne potrebuje shizme in nove reformacije, ampak protireformacijo, dekonstrukcijo izročila drugega vatikanskega koncila in vrnitev k tridentinski zapuščini.
Katoliška cerkev ni sekta pravičnih in čistih. Povratek v Bastiljo ne pride v poštev... Ker je CERKEV, se pravi planetarna Kristusova nevesta in izvedena ustvarjalka prihodnosti človeštva. Tradicija je sveta. Vendar zaljubljenost vanjo lahko potegne v močvirje. Tradicija je sveta in je trampolin, odskočna deska. Temu dokaz je ravno 2. vatikanski koncil. Če ne bi bilo vnetega odkrivanja zaspane tradicije v polju liturgike, patristike in svetopisemskih ved, ne bi bilo reforme.
Brščič: A upati je, da bo vedno glasnejša opozicija v katoliškem občestvu zaustavila Frančiškovo samovoljo. Čas pa bo opravil svoje, in Frančišek se utegne kmalu pridružiti svojemu prijatelju Fidelu.
Na ta citat sem s kančkom zlobe odgovoril že na Twitterju. Prepišem od tam: „Ne bo šlo tako hitro. Papež živi v hostlu, ne v Apostolski palači. Čaje pa si kuha sam.“


Sv. Ambrož preprečuje cesarju Teodoziju vstop v milansko stolnico, dokler cesar ne opravi pokore.
(Antoon van Dyck, okoli l. 1619)

32 komentarjev:

  1. Bi tako kot ob smrti kubanskega diktatorja Fidela Castra papež Frančišek ravnal tudi napr. ob smrti čilenskega diktatorja Augusta Pinocheta?

    Kardinali, ki danes "oponirajo" papežu Frančišku, so zgolj postavili par vprašanj. Vsi so upokojenci. Samo zaradi tistih par vprašanj jim zdaj grozijo, da jih degradirajo. Drugi pa se morajo skrivati. Čigav korak naprej je to!?

    Res bi se pa Brščič lahko izražal bolj umirjeno in kultivirano.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zanimiv povzetek na Brščičvo temo domicilnega poslanstva,tako po izjavah,kot obiskih papeža,Frančiška.B.ima v tem pogledu glede Wojtila popolnoma prav saj le ta ni nanizal toliko zaskrbljujočih potez ideoloških konsekvenc nagiba v levo z retardirano obliko utopije,čeprav mu vatikanski sedež v hierarhični lestvici to dovoljuje saj svetovni nazor v Krščanstvu po pripadnosti vernikov uvršča na prvo mesto.Obisk Kube naj bi pri katoliških vernikih vzbudil nagibe krščanskih vrednot.Ta imaginacija pa je močno dvomljiva,saj vemo za stanje pri nas,ko niti trije obiski papeža niso pripomogli k tradicionalni verski osveščenosti!Še več,levičarski mediji so z lažmi deskriditirali kardinala Franca Rodeta,ki bi lahko postal papež(sence dvomov)in bi po mojem lastnem mnenju ustvaril boljši vtis od sedanjega!?

    OdgovoriIzbriši
  3. Slutil sem, da bo Branko odgovoril na ta ponovni Brščičev poskus pogroma nad papežem, in vesel sem dobrih odgovorov! Brščič je že na začetku pontifikata papeža žigosal z marksističnim sinkretistom. Pa bi tole pokomentiral v eni drugi luči, da katoliki in 'katoliki' ne bodo preveč globoko zabredli v temine večnosti.

    Kdorkoli ima tolikšen svetovni duhovni vpliv, je od nekdaj spoznan kot 'učitelj sveta'. Četudi morda še ni popolnoma realiziran v Gospodu, je takšna duša poseben Božji izbranec za tisti čas, ko se pojavi. Zdaj pa k bistvu: takšne osebe včasih v znatni meri ali celo zelo SPREMENIJO Gospodov nauk. To je storjeno po Božji volji z namenom, da se nekako približajo omahujočim vernikom ter ateistom. Tako je že tisoče let in ni prostora tu, da bi vse naštel. Zaradi tega je prišlo tudi do reformacije, do zmehčanega zadnjega koncila in raznih 'potvorb' originalnega celostnega Nauka. Zaradi tega zdaj mnogi modernizirani duhovniki ne razumejo vere starih svetih očakov, ter namigujejo, da je pekel nemara prazen (dr.dr.dr. G.), ali pa se malo posmehujejo Gospodovemu posrednemu vladanju narave, kot recimo Branko pred časom. Po koncilu se tudi zeloo malo moli za rajne v vicah, ker so sklenili, da so te zdaj v raju. Vse to so zmote, ki jih razkrinkavata tako Beseda kot duhovna videnja svetih. Tudi teologija papeža Frančiška je v tem kontekstu v nekaterih delih drugačna od Jezusove in starokrščanske, ki je rojevala svetnike. A kristjan, katoličan, bi moral imeti vsaj tisti drobec znanja in zaupanja, da ob tem ne bi grešil s svojo ozkosrčnostjo in neznanjem, v svojem 'znanju'.

    Problem je v veri in zaupanju v Gospoda: da ON na koncu določi, kdo bo papež in kaj bo ta inačica pridigal. Mi vsega tega NE ZMOREMO RAZUMETI – nihče ne more razumeti daljnosežnih Božjih načrtov Božjega služabnika, ki je svetovni učitelj! Zato je veliko bolje, da ostanemo PONIŽNI in zaupljivi – čas vedno pokaže, da je bilo tako najbolje. Svetovni učitelji so tisti, ki potujejo po vsem svetu, tam jih sprejemajo mase ljudi, kateri potem poslušajo Božji nauk skozi besede in delo tega človeka. Frančišek je drugačen, a ker ga je Gospod izbral, četudi skozi morda grešne kardinale, moramo imeti naklonjenost do njegovih naporov in čakati na lastno pamet ob tem. Že res, da bo zdaj ob odhodu Domov za nogo s seboj vlekel še Fidela – a kaj to tebi mar, finančni 'kristjan' šibke pameti? Umen is umen, pameten pa ne.

    Pa še tole bi opomnil one, ki imajo vsaj malo zdravja v glavi: Gospod zlahka oprošča tistim, ki GA žalijo, nikoli pa ne oprošča tistim, ki žalijo njegove posebne odposlance. To je spoznanje starih svetih očakov. Takim pušča njihove strupe, da se od njih kaj naučijo. Takšna nespametna duša, ki je sojena po lastnih besedah in delih, ne po Gospodu, ima samo eno možnost: pasti na tla pred svetim človekom, se pokesati, sprejeti blagoslov (če si ga zasluži) ter živeti po dobljenih navodilih. Sicer je njen duhovni razvoj popolnoma zaustavljen, ne glede na teološke bravure. Začne se ji pekel.

    OdgovoriIzbriši
  4. Še kaka beseda ohlapnemu katoličanu: da je p. Frančesko poljubil Koran, se mu očita – neznalcu, brezvernežu, heretiku? A prav ta gesta je dokaz Svetega Duha v tej osebi. Le malokateri duhovnik namreč razume (npr. p. M. Rupnik), da je sveta knjiga v resnici Gospod osebno, če smo le sami transcendentni. Takrat je Njegovo ime in križ in razpelo - Gospod osebno, nikakršen simbol več. In pridiga duhovnik, da je Alah neki drugi Bog kot 'naš Jezus', a Alah preprosto pomeni: Bog. Koliko pa je Najvišjih Bogov, kot le eden? Koliko je Bogov Očetov? Zato je poljubljanje svetih knjig perosnalističnih (Gospod je OSEBA, ne le vsesplošna energijska meglica) religij znak duhovne zrelosti, pristne ponižnosti in Svetega Duha. Toliko teoretičnim teologom ali celo klerikom, ki še vedno živijo v prerivanju mesa, in vernikom, ki jim sledijo.

    Lažni preroki in obrekovalci, želelci smrti Božjih služabnikov, brščiči, pa se lahko odkupijo še drugače, kot sem zgoraj omenil: če jim smrdi iti do Božjega človeka, lahko javno izrazijo svoje kesanje in spreobrnjenje, kot so javno preklinjali. Le to je dokaz, da si res kristjan in vrata pekla se zate zapro. Izbira je torej svobodna in vsakdo naj stori, kot mu je volja, Gospod pa bo ocenil po njegovi volji.

    OdgovoriIzbriši
  5. "More uxorio" v prevodu Buttiglionejevega teksta ni "z več ženami" ampak, vsaj pomensko, "kakor mož in žena".

    More je namreč ablativ od mos,moris - običaj. Uxor je seveda zakonska žena.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Res je, gre za prevajalčevo napako zaradi neznanja latinščine. So pa ti gospodje "z več ženami" nehote morda pokazali, kam pes taco moli.

      Če bi radi resno razpravljali, pa naj se resno lotijo prevajanja in odgovarjanja pravim poznavalcem in ne nekim brščičem. Kar izvolite:
      http://www.faz.net/aktuell/feuilleton/debatten/amoris-laetitia-zweifelnde-kardinaele-bald-ohne-kardinalstitel-14561982.html

      Izbriši
  6. No, je zanimivo brati te "teologe" in teologe. Najprej zato, ker se brščiči in aleši primci izpostavljajo kot da so teologi (primc je celo na željo slovenskih škofov predaval župnikom na teološkem pastoralnem tečaju), drugič pa zato, da se vedno bolj vidi, kakšne so "volitve" novega papeža. Seje že kardinal Rode enkrat opekel, ko je prvič razlagal, da je izvolitev novega papeža delo svetega Duha, drugič pa je govoril o lobijih, ne da bi vedel, kaj je prvič govoril. Tu pa je nasedel in "izpljunil krastačo" poleg Rodeta tudi Frankolovčan pater Cesnik: Na vsakem konklavu kakšna skupina poskuša „preprečiti“ izvolitev kakšnega zanjo neustreznega kandidata. To je del „špila“. Kakšnega špila? A svetega Duha? Oho, ho: kaj je torej konklave: delo svetega duha ali "špil" ali rezultat lobijev. Res zanimiva teologija!!!!

    OdgovoriIzbriši
  7. »Oho, ho: kaj je torej konklave: delo svetega duha ali "špil" ali rezultat lobijev. Res zanimiva teologija!!!!«

    Takšni pomisleki so seveda normalni za običajno 'vero' današnjega človeka. A že samo hipno spominjanje na Sveto pismo prinese odgovore. Npr. Izraelci niso hoteli kralja, ki ga je ponudil Bog Oče, ampak svojega (1 Samuel …). V redu, izvolili so si ga, bil je dober kralj, zmagoval je vojne, dokler ni postal nespameten kralj. Prišli so Filistejci in ponižali Izraela, a Gospod je spet deloval in jim poslal dečka Davida v odrešitev. Še pred tem pa seveda zverino Goljata. Ko je Gospod izbral Davida, je Božji Duh vstopil vanj (1 Sam 16,13), četudi je bil pred tem najmanjši med pastirji drobnice . Enako je pri konklavu: nadškofje izvolijo papeža, a ko je izvoljen, ni več isti, kot 5 minut pred tem. Nekaj vstopi vanj, če je le malo čistega srca. Če pa ni čistega srca, Gospod v tistem času iz preprostih in ponižnih vernikov rodi SVETNIKA in ga predstavi ljudstvu, ter na tak način vzdržuje nujno ravnovesje.

    Kakorkoli torej storimo, na koncu vedno vse vodi Gospod: ali nam dopusti mešetarjenje in si izvolimo mešetarje, ali pa po Svetem Duhu On izvoli voditelja, v vsakem slučaju je vse po Gospodovi dopustitvi narejeno. Imeli smo tudi kakšne precej padle papeže pred stoletji, nevredne svojega naziva, a je Gospod istočasno pošiljal velike svetnike, ki so kazali pravo smer. In vemo, da so Jezusovi učenci med seboj IZŽREBALI še enega – s kocko: (Apd 1 23-26):

    »Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Barsaba in Matija. Nato so takóle molili: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, naj prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda!« In ŽREBALI so, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom.«

    Današnjega papeža pa lahko diagnosticiramo tudi empirično, če je pravi ali ni. Kdor je res Božji, vse ljudi vidi ENAKO: kot Božje otroke, ne glede na to, če so eni Kajni in drugi Abeli. Če pa želi oznanjevati, se mora spustiti s tega nivoja in svet ločiti na tiste, ki želijo služiti Gospodu in tiste, ki mu ne želijo služiti. Tako je celo Jezus storil, da so ga učenci lahko razumeli in se naučili razlikovanja. Vsem je sicer ponudil Božje Kraljestvo, a družil se je s tistimi, ki so Kraljestvo skušali sprejeti, grešne klerike pa je upravičeno označil za hinavce. Normalno – tudi otroke vzgajamo tako, da jim povemo kaj je prav in kaj ni. In da biti prijatelj s tistimi, ki so zlobni, ni dobro. Kak Božji človek pa včasih 'preklaplja' med prvim in drugim nivojem. To se dogaja papežu Frančišku: vse ljudi sprejema kot Božje otroke, potem pa tiste, ki so pozabili, da so Božji otroci, kdaj malo pokara. In zdaj so teologi zmedeni? Seveda so, če so še vedno kamnitih umov. Če je papež ponižen, skromen, NENEHNO govori le o Gospodovi ljubezni in usmiljenju in je strpen celo do od hudega duha obsedenih, je to ZAGOTOVO človek od Svetega Duha. Bom pa še jaz rekel: amen.

    OdgovoriIzbriši
  8. Razjasnilo: zgoraj sem napisal, da nadškofje izvolijo papeža, manjka pomišljaj: nad-škofje; kardinali torej.

    OdgovoriIzbriši
  9. Strinjam se v marsičem s p. Cestnikom, da je bil Brščič preoster, je pa naštel glavne točke, kritik, ki letijo na papeža z vseh strani. Zgodovina bo pokazala, če so bile upravičene in če gre v nekaterih primerih res za mehčanje nekoliko pretrdih stališč katoliške cerkve.
    Sem teološko premalo izobražen laik, da bi bi si upal javno pisati kritike čez papeža kot veren katoličan. V enem primeru je pa mojo vero omajal do te mere, da si želim Cestnikovega pojasnila, če si je že zaželel stopiti mu v bran.
    Papež je zapisal, da bo molil za Castra, Cestnik pa, da molitev za rajne ni opravičevanje njihovih grehov pač pa prošnja, da biti grehi ne bili ovira za njihovo zveličanje. Vera v posmrtno življenje je eden od glavnih temeljev krščanstva in verniki imamo po tisočletnih navodilih cerkve in njenem katekizmu o tem neke predstave. Tudi Jezus je govoril o nebeškem kraljestvu, raju in pogubljenju. Zelo preprosto povedano gredo svetniške osebe naravnost v nebesa, večina večjih in manjših grešnikov, kot smo, bomo po smrti šli v nekakšno očiščevanje v vicah, največji grešniki, ki so odklonili Boga pa v pogubljenje, ki smo ga ljudje preprosto imenovali pekel. O vsem seveda presoja Bog, ne pa mi. Tako nekako piše tudi v katekizmu.
    Če za pokojnika moliš, pomeni to, da predvidevaš, da ni pogubljen in da mu Bog še daje možnost zveličanja, kot vsakemu umrlemu človeku. Torej predvidevaš to možnost tudi za enega od največjih zločincev v zgodovini človeštva, množičnem morilcu in mučitelju, ki je sovražno odklonil Boga in to zahteval tudi od svojih podložnikov. Če prav o vsem presoja Bog, pa o takem človeku celo papež ne bi smel odpirati možnosti, da ne bo pogubljen. Jezus je v priliki o posmrtnem življenju neusmiljenega bogataša in ubogega Lazarja zavrnil pomoč hudemu grešniku, ki sploh ni bil množični morilec in Bogu sovražnik. Menim, da groznih grehov ne smemo tako relativizirati, da zločincem, ki odklanjajo Boga, pripisujemo možnost, da skupaj s svetniki in očiščenimi verniki gledajo v raju Jezusa in njegovo sveto mater Marijo. Potem so take sinode, ki so v zadnjem času vzbujale pozornost s stališči o možnosti obhajila prešuštnikom nesmiselne in smešne. Uresničevanje spolnega nagona, ki nam ga je podaril Bog potem sploh ni več greh, če si lahko celo množični morilec in bogokletnik prisluži zveličanje.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ideja, da si lahko kdorkoli zveličanje prisluži, je pelagijanska zmota. Uradno v RKC sicer že davno zavrnjena, a v razmišljanju številnih katoličanov očitno kar trdoživo prisotna.

      Izbriši
  10. Tale mali dialog med Brščičem in med Cestnikom je zgolj dialog znotraj katoliške cerkve. Dialog med radikalnim in med manj radikalnim vernikom.

    Cestnik Brščiču odgovarja strpno in na intelektualnem nivoju,
    le pri tem citatu ga je zaneslo: "1. butastega ateističnega socializma nam ne bo predpisal".

    Cestnika tu opozarjam, da je v zadnjih 25 letih pojem "ateističnega socializma" v splošnem pojmovanju ljudi, že uspelo diskreditirati v veliki meri. In je pojem kot tak že sam v zadostni meri diskreditirajoč. Čemu mu je bilo potrebno pristaviti še pridevnik "butasti"? Morda zato, da bi Brščiču zagotovil, da zaradi zagovora domnevno levega papeža Cestnik sam vendarle ni simpatizer levice.

    OdgovoriIzbriši
  11. Moje mnenje je, da greste v teh katoliških travmatikah predaleč: papež je molil za Fileda zato, ker ga je ta sprejel in sta se OSEBNO srečala. Osebno sta se spoznala, rokovala sta se in to je bilo v DOBRO kubanskih vernikov. Zato je bil Frančišek hvaležen, četudi zločincu. Če moli zanj to lahko pomeni dvig iz dna pekla v osrednji del, ne pa odrešenja. Če berete sv. Brigito Švedsko in še koga, nam postane jasno, da nihče ni popoln zločinec in celo Gospod ga nagradi za tisto nekaj malo dobrega, kar je morda storil – pri Bogu je vse pošteno. Castro je očitno le nekaj dobrega storil, da je sprejel papeža in očitno tudi kaj malega, da papež moli zanj. Vse skupaj pa je v korist kubanskim kristjanom in ateistom. Tudi Frančiškovo ponižanje pred ateisti in muslimani zmanjšuje pogrom le teh nad kristjani – 100.000 na leto je ubitih – in ker je papež ponižen, jih je kvečjemu manj, ne več – ubitih. To je naloga papeža. Naloga vojská pa je, da branijo nedolžne. Zato mislim, da Frančišek dobro opravlja SVOJE delo. Mi pa moramo svojega.

    Ob koncu sveta bo uničeno celotno materialno vesolje, ne bo pa uničeno duhovno vesolje in Kraljestvo. In ker so duše večne, tako kot Gospod, bodo, ko bo materialni svet s svojim podnom peklom uničen, odšle kam? Odrešene bodo, vse prav do zadnje. Kajti Gospod je ljubezen. To je teologija Resnice. Vsem drugim variantam pa še nekaj manjka. Odrešen bo tako Juda, kot Castro. A do takrat je lahko še kar dosti milijonov let, zato je bolje biti dober po srcu – »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli«.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. No, pa še nauk o apokatastazi se najde tu. Zanimivo.

      Izbriši
  12. Papež se gre krošnjarsko trgovino. Morilca Castra je objokoval v molitvi misleč, da bodo njegovi revolucionarni nasledniki sprotili stigmatizacijo RKC na Kubi. To se ne bo zgodilo in verniki na Kubi bodo še nadalje stigmatizirani, zaničevani,preganjani.
    Kako se takšni stvari streže je vedel papež Janez Pavel II, ki je doživel nacizem in komunizem.Zlasti komuniste je poznal kot svoj žep.

    OdgovoriIzbriši
  13. "No, pa še nauk o apokatastazi se najde tu. Zanimivo."

    Ne gre se za nek poseben nauk, ampak za neopovrgljivo transcendentno logiko, ki se je na koncu koncev zaveda tudi papež, sodeč po njegovih dejanjih.

    Gospod je večen, duše smo večne. Materialni svet pa ni večen. Enkrat ga bo konec. Nauk pravi, da 'ob koncu sveta' - kdaj pa. Torej bo takrat konec z vsemi materialnimi svetovi, tako fizičnimi kot energijskimi. Ne bo pa konec Gospodovega Kraljestva. Kam gredo zakrknjeni zločinci, ko je kak zapor razrušen? Svobodni so. In kam gredo duše, ko je konec sveta, ko pa vemo, da je Gospod LJUBEZEN?

    Sem nešolan idiot, a Gospodova nezlomljiva logika mi je v srcu. Gospod že zdaj ne kaznuje, ampak se kaznuje vsak sam, ker zavrača Njega usmiljenje. Zato bodo trmoglavi do konca sveta v peklenskih stanjih - ker so se lepšim odrekli. Blagor se tistim, ki se ne spotaknejo ob Gospoda in Božje usmiljenje! Usmiljenje je ABSOLUTNA stvar, tako kot je Gospod v vsakem pogledu absoluten: LJUBEZEN. To pa tudi papa Frančesko izkazuje, z vsem srčnim trudom. In ker je v njem Sveti Duh, je normalno, da smrdi mnogim teologom, ki so dali že Jezusa na križanje, za njim pa še kupe svetnikov. Da ne omenjamo ateistov. Se mi zdi, da je kar nekaj takih 'teologov', ki si žele smrti papeža? Temu se reče spotikanje ob Gospoda. Današnji evangelij:

    "In blagor mu, kdor se nad Menoj ne spotakne."

    OdgovoriIzbriši
  14. Šel sem brati, kaj je sploh "apokatastaza". Takole piše:

    "Apokatastaza je v Origenovi teologiji hipoteza, po kateri se bo ob koncu stvarstva vse razumno stvarstvo (vključno s hudobnim duhom) vrnilo nazaj k Bogu."

    Zdaj vidim, da je g. Peter G. zgoraj podtikal :). Razlaga: hudobni duhovi so vezani na materialni svet in ko je ta uničen, na kaj naj bodo vezani? Od kod jim še njihova hudobija? Tudi če so se nekoč neki padli angeli uprli v nebesih, so se zaradi zemljenih obljub. Takrat pa teh ne bo več. Žalitev bi bila razlaga, da se hudobni duhovi takrat vrnejo v Božje Kraljestvo, bodo se pa vrnile njih očiščene duše, ker bodo izgubile svojo oporo in up: materialni svet. Bog je ABSOLUTNA LJUBEZEN. Karkoli stori, VSE duše postopoma vodi Domov. Tudi Fidelovo. Papežu je ta stvar jasna. In ker v transcendentnem svetu Gospodovem NI ČASA, se tam ne računa na prihodnost, kot to dela pretežno materialistična religija, ampak se vse odvija že zdaj:

    že zdaj je Gospod tukaj, že zdaj se razodeva in že zdaj so zločinci potencialno odrešeni. Seveda pa tak transcendentni nauk ni dober za materialistične vernike, kajti še bolj bodo grešili. Po drugi strani pa, če bi vedeli, da se že ZDAJ odvija sodba, potem morda neki teologi le ne bi bili tako zelo smeli do Božjih služabnikov?

    OdgovoriIzbriši
  15. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  16. Tako kot je RKC kleru vseeno za kristjane-žrtve islamistov po Evropi in celo med migranti (se spomnite 12ih, ki so jih vrgli s čolna zaradi krščanske molitve), tako jim je vseeno za žrtve Castrovega režima. Cestnik seveda preusmerja na teološko dlakocepstvo.

    Glede kapitala pa bolj ne bi moral biti smešen, saj ravno velekapital izrazito podpira in financira množično priseljevanje v Evropo in kler mu tu s svojim perverznim moraliziranjem o altruizmu odlično servisira.

    OdgovoriIzbriši
  17. "Jaz mislim, da je problem v nerazumevanju kaj eden govori in kako drugi to razume. Ko narediš -ali poveš- nekaj je tisto mogoče razumeti na vsaj dva načina."

    Točno: kateheza verouka/religije kot v veliki meri še vedno materialne združbe je drugačna od evangelijske. Jezus nadarjenim iskalcem v evangeliju naroči zelo jasne zahteve, ki jih religijsko življenje množic ne zmore izpolniti. Kaj šele po-evangeliski čas, ki je čas Božjih služabnikov: kako služiti Bogu, da si res čist v srcu in si lahko 'orodje Svetega Duha'? In tu se res krešejo različnonivojska razumevanja nauka. Kar pa ne pomeni, da ne obstaja končna Resnica, ki je Gospod in njegova Beseda. Gospoda se da srečati v živo, berite svetnike, in takrat so stvari doumljene v absolutnem, transcendentnem pomenu. Takrat odpade 'nešteto resnic, od katerih je Gospod samo ena'. Kdor pozna Gospoda, vse druge resnice spozna kot stare bergle. Do tega spoznanja pa se pride ali po veri ali po SPOZNANJU. Ali po obojem. Papež je videti kot tisti, ki služi po veri. Služi v transcendentnem pomenu.

    Zato je zelo pomembno Resnico POSLUŠATI od svetih ljudi, ki poznajo Gospoda, ne od ekonomskih teologov, modernističnih teologov, kaj šele od ateistov in polvernežev. Potem ni zmede, ni panike v duši. Kdor ni Božji sluga torej ne zasluži, da ga resna oseba posluša, ker je vse paberkovanje še vedno od materialnega uma. Ta pa je vedno protisloven sam sebi: v petih stavkih samega sebe negira. Po tem ga je za prepoznati.

    A ta debata je zašla, ker so nekateri hoteli Brščiča teološko podpreti, kar je utvara. Brščič pa je samo izražal politično-ekonomsko-varnostni vidik, gledano s stališča posvetnega sveta. Tudi do drugih je zelo oster, recimo do Junkerja in njegovega konjaka, slabo mu pride tudi pri nekaterih drugih vidnih evro politikih. A papež ne spada sem. Papež je ata.

    OdgovoriIzbriši
  18. Ha, vedno zanimivo, kako macke zacvilijo, ko jim stopis na rep :-) pa jih je toliko kot, da bi bil pri Makarovicevi. A se je zbudil duh ortodoksnosti iz Mr 1,21-28?

    OdgovoriIzbriši
  19. Tistim spečim vernikom in tudi klerikom, ki v pol-upanju čakajo na nekoč in daljni prihod Jezusa Kristusa, bi rad povedal, da se Gospod nenehno inkarnira med nami - če ne spimo. In tudi vsi njegovi večni spremljevalci. Poglejmo npr. tole inkarnacijo sv. Marije Magdalene, Judito, ki je zgoraj izjavila:

    "Ja, ta papež je res ata. Dober ata. Všeč mi je :)"

    To je ljubezen, ki ni le od tega sveta. Veselje!

    OdgovoriIzbriši
  20. Molitev sama ni problematična. Prav je moliti tudi za sovražnike.

    Toda tisti drugi del, ki ga Brščič izpušča, zato tudi Cestnik, je sožalje narodu, ki ga je ljubil (Castro). Tu pa pride do izraza po moje res za papeža nedopustna politična korektnost. Zaradi tega rečemo, da je Cerkev zlizana z oblastjo in zaradi tega včasih ali prevečkrat zasovražena celo s strani vernikov, kaj šele tistih zunaj. Vsaj molčati bi bilo dobro. A vedno znova nas škofje v tem smislu razočarajo.
    Ko bi vsaj pokazal malo sarkazma v tem. Kot npr, kardinal Rode, ko je od Kučana dobil neko odlikovanje, je to pospremil z besedami “čudovito je biti državljan pri takem predsedniku države” (oz. nekaj podobnega).
    Politična korektnost nas bo ubila.

    OdgovoriIzbriši
  21. "Politična korektnost nas bo ubila."

    Ali za Kubance ni imel svete maše? Mogoče pa noče podžigati potencialne kubanske državljanske vojne med starim režimom in maščevalci? 40 let državljanske vojne? Kdo ve, mi ne vemo.

    Je pa 'diplomacija' verskih vodij res že od nekdaj prepoznana kot GREŠNO ŽIVLJENJE. Duši in ljudstvu enako škodljivo kot prešuštvo in druge zlobe človeka. Sladkasti nasmeški in zadovoljno cmokanje, sedeč v prvih vrstah med demonsko elito? Svetniki v največji meri niso bili diplomati, Gospod Jezus pa sploh ne. Kdor je res Božji, je torej slab posvetni diplomat - in tudi Frančišek je precej takšen. Gospodova pota so pogosto obratna človeškim potem, zato je malo okretnosti dobre, a čim jo je za kanec preveč, ljudem začne smrdeti in odvrnejo se od vere. A Frančišek s svojo neposrednostjo mnoge pokliče k veri. Navsezadnje je Raul, Fidelov brat v zločinu (glejte fotko, ko skupaj vežeta človeka v gozdu, da ga pokončata:

    http://babalublog.com/wpr/wp-content/uploads/2012/05/RaulGettingReady.jpg ),

    po srečanju s papežem F. izjavil, da samo še malo manjka in postal bo veren. To je že na meji čudeža. Gospod vsem ponuja Kraljestvo, kdo pa ponudbo sprejme, je njegova stvar, a sprejme ga lahko vsak hip. Tudi jutranji morilec je lahko že zvečer skesan in pripravljen. Seveda pa se do takih rezultatov ne pride, če so vodilni verski možje diplomati. biti morajo svetniški.

    OdgovoriIzbriši
  22. Ko za Boga milega je ovaj Brščič? Še hvala Bogu, da je teh tridentinskih skrajnežev izredno malo. Če bi bilo po njihovo, bi se nas zdaj kak procent ali 2 zbiralo po skrajno odtujenih cerkvah. Pojmov inkulturacija, nova evangelizacija in predvsem božje usmiljenje ti ljudje ne razumejo, zgolj svoj prav in porivanje lastnih frustracij skozi Cerkveno življenje. Ali se res kdaj vprašajo zelo preprosto vprašanje: Kaj bi Jezus danes naredil ob tej in tej situaciji, ali pa sem ji zdi takšno spraševanje preveč naivno in nekaj zgolj za prvoobhajance?

    OdgovoriIzbriši
  23. Počasi se kaže delovanje določene “desne“ stranke in njenega velikega vodje, ki si je že pred časom nadel mitro in postal učitelj katoliške politične sredine in kateremu so upognili koleno tudi mnogi slovenski kleriki. Tako je, če si pač dobesedno bolj papeški od papeža. Ker kar si se kot Janezek obramboslovec v prejšnjem režima naučil, to pač znaš, predvsem kako preganjati papeža ter njemu zvesto ljudstvo in kler. Papež pač ni dovolj dobro slišal, kar ima slovenski rabi za povedati, zato si je upal zagovarjati begunce, socialno pravičnost, ter moliti za rajnega Castra in kubansko ljudstvo. Upal si je napasti kapital, ko le-ta uničuje družbeno pravičnost. Tako si velikemu vodju zvesti seveda na veliko upajo kritizirati papeža, saj imajo tudi takšno komando.

    OdgovoriIzbriši
  24. Tragedija slovenskega naroda je globlja kot le od hudega duha sprožen spor med desnico in SDS ter Cerkvijo: tragedija so večne volilne zmage brezbožnih in moralni propad naroda. Sicer pa, ker niso poslušali nasveta Svetega Duha, naj se SPRAVIJO med seboj, oboji delajo greh: veliko je članov SDS, ki grdo govorijo o Cerkvi, a za to je tudi Cerkveno besedišče in beganje krivo, predvsem pa, ker ne znajo z Božjimi argumenti pojasniti papeža. Ti argumenti pa morajo biti transcendentni, sicer le olja na ogenj prilivajo. In obratno: mnogi Cerkveni volijo post-komuniste in ponavljajo njih laži ter s tem podpirajo krivice še naprej. Potem so tu še tisti, ki ne vedo ali bodo le zrak spustili ali bo še kaj težjega ven prišlo, in si želijo prijateljevati s padlimi in lažnivimi, pa sveto hostijo na kako nedeljo zauživati. Ta golaž je res peklenski. SDS je najmočnejša stranka trenutno in kdor jo želi izničiti, je prav tako hudo nespameten. Eni zdaj čakajo na smrt papeža, drugi pa na Janševo? Oboji skupaj so hudičeva zalega, Kajnovi potomci. To so dejstva.

    Zato še enkrat: ZDRUŽITE SE vsi, ki vam je Cerkev vsaj malo simpatična, a ne vtikajte Cerkve v svoje politične programe, da ne bo Branko dobil ošpic in se bo prestrašena Cerkev umaknila v svojo hišico, skrila mehke rogove ter v strahu glasovala brezbožne.

    A Božji nauk, osnovne smernice za človeštvo, ki jih svetuje Gospod, MORAJO biti spoštovane, da bo narod uspešen, rejen in blagoslovljen. Zato je nujno, da se vse desne stranke združijo pod senco križa in dajo na prvo mesto svojih programov nezapisano naklonjenost Cerkvam. Da bi to uspevalo, pa bo potrebna velika uzda na ego vsakogar in velika strpnost. Ta strpnost bo postopoma dobrohotno vplivala tudi na ateiste in nasprotnike desnih in Cerkve. Tako bo dobro za ves narod.

    Takšen je Gospodov nasvet, vi pa počnite kar vas je volja in Gospod vas bo ocenil po SVOJI sveti volji. Samo ne pol jamrat. Causa finita est.

    OdgovoriIzbriši