četrtek, 01. december 2016

Pet stopenj preganjanja kristjanov na Zahodu (prevod)

Tik pred volitvami se je Donald Trump izrecno obrnil tudi na ameriške katoličane in jim brez dlake na jeziku obljubil konec „sovražnega odnosa Washingtona“ do njih (glej na YouTube). Vemo, da so katoličani nato glasovali bolj zanj kot za Clintonovo. Kaj se je pod Barackom Obamo dogajalo v ZDA, da je Trump lahko govoril o „do katolištva sovražnih washingtonskih politikih“? Smo v zadnjem desetletju v ZDA bili priča nič manj kot kršenju načela verske svobode in podtalnemu preganjanju Cerkve? Charles Pope, duhovnik washingtonske škofije in vsestranski kolumnist, nima dvoma: indici so takšni, da lahko govorimo o preganjanju oz. o stopnjah preganjanja kristjanov.

Septembra letos je Pope na portalu tednika National Catholic Register objavil posodobljeno inačico nekega svojega starejšega zapisa o petih stopnjah preganjanja kristjanov na Zahodu danes. Naslov članka je Kako prepoznamo pet stopenj preganjanja vere. S tem, da je pet stopenj veljavnih tudi za druge manjšine, ki živijo znotraj neke kulture, ko se ta kultura s politiko vred obrne proti njim (npr. Judje v nacistični Nemčiji, Romi, homoseksualci,...). Pope v spodaj prevedenem članku stopnje aplicira na položaj ameriškega krščanstva, ki se je v zadnjih desetletjih sooča z vse bolj militantno sekularistično politiko.

Izvirnik je v celoti – vključno s tukaj neprevedenim uvodnim delom - dosegljiv na www.ncregister.com. S pomočjo španskega prevoda sem zadevo uslovenil Branko Cestnik.

------------


Kako prepoznamo pet stopenj preganjanja vere

Charles Pope


Od kod pet stopenj

Teh pet stopenj ni nekaj, kar sem ugotovil sam. Prihajajo iz sveta sociologije in politične teorije ter so običajno opažene v tistih kulturah, ki se obrnejo proti določenim segmentom, ki jih one same vsebujejo.

Kot boste videli, preganjanja ne pridejo iz nič. Rastejo znotraj neke kulture do določenega trenutka, ko nastopijo v obliki strašnih dejanj ter z akterji, ki se čutijo opravičene, da ta dejanja storijo.

Ko pregledamo pet stopenj, je težko ne reči, da tukaj, v Ameriki, nismo na četrti stopnji stopajoč v končno peto.

Podal bom torej pet stopenj, ob čem bo moj komentar osredotočen na preganjanje vere.


PRVA STOPNJA
Stereotipizacija ciljne skupine


Stereotipizirati pomeni, da nenehno ponavljamo naslednji postopek: izpostavimo neko lastnost ali označbo omejenega števila ljudi in jo pri opisovanju posplošimo ter razširimo na celo skupino. S tem poenostavimo in standardiziramo našo idejo (predstavo) o ciljni skupini temelječ na opazovanju le nekaterih članov skupine.

Tako so v šestdesetih in sedemdesetih prejšnjega stoletja katoličane in druge kristjane, ki verjamejo v Sveto pismo, mediji karikaturizirali kot nadležne tepce z Biblijo v roki /Bible thumpers/, kot prostake, sovražnike znanosti, dvoličneže, pravičneže, staromodneže, nazadnjake.

Zlasti katoličane so obtoževali, da smo podvrženi nevrotični krivdi ter sovraštvu do spolnosti. Reklo se je, da smo seksistična ustanova polna duhovščine, ki je zatrla svojo spolnost ali pa je homoseksualna in pedofilska. Etiketirali so nas kot avtoritarno ustanovo, ki tiči v preteklosti in ima veliko omejevalnih pravil.

Skratka, stereotip je katoličane in druge kristjane risal kot žalostne, jezne, dolgočasne, nazadnjaške in precej zavrte. Za mnoge, ki so sprejemali ta stereotip, smo bili smešna – celo tragična - skupina, ujeta v minula praznoverja in nesposobna se rešiti „spon“ vere.

Seveda ni bilo vse enako stereotipizirano, ampak to so bili glavni poudarki, ki pa so pripravljali razpoloženje za prehod na naslednjo stopnjo.


DRUGA STOPNJA
Obrekovanje ciljne skupine, povezujoč jo s kriminalom in grdim vedenjem

Bolj ko je stereotip rasel, manj so katoličani in kristjani ustrezali smernicam kulturne revolucije. Temu primerno so bili opisani kot ljudje zaprtega mišljenja, škodljivi za človekovo dostojanstvo in svobodo, nestrpni, sovražni, zagrizeni, krivični, homofobni, reakcionarni, … se pravi v bistvu slabi ljudje.


Tudi zgodovino Cerkve so opisovali zelo ozkogledno. Kot da je zgodovina Cerkve komaj kaj več kot litanije zlih in represivnih dejanj, ki so pripeljala do križarskih vojn, inkvizicije, sovraštva do Galileja in znanosti. Zanje ni pomembno, da je Cerkev ustanavljala univerze in bolnice, da so nekateri veliki znanstveniki bili obenem tudi duhovniki, da je bila mecenka umetnosti ter da je oznanjala evangelij, ki je prinesel red in civilizacijo v razdeljene in barbarske čase, ki so sledili Rimskemu cesarstvu. Kritiki Cerkve o tem nočejo nič slišati. Če že slišijo, pa raje verjamejo komurkoli drugemu in v karkoli drugega, kot da bi verjeli Cerkvi in veri.

Kot v vsaki veliki skupini ljudi je tudi med katoličani in drugimi kristjani moč naleteti na negativne pojave. Toda stereotipizirati, obrekovati ter na surov in nekritičen način s slabimi lastnostmi nekaterih označiti vso skupino, je krivično.

Zaradi tega pride pri nekaterih do nekakšnega pravičniškega srda /a self-righteous indignation/ v odnosu do vernikov. Protikatoliška in protikrščanska drža na ta način danes za mnoge postane kar dovoljena jeza /a permissible bigotry/.


TRETJA STOPNJA
Odrinjanje ciljne skupine na družbeni rob

Ko so vzpostavili lažno izhodišče, češ da sta Cerkev in vera slabi, celo škodljivi za človekovo dostojanstvo in svobodo, kritiki naredijo naslednji korak: Cerkvi odredijo mesto na družbenem robu.

V sekularizirani kulturi je religija dojeta kot nekaj, kar mora oditi. Morda nam je še dopuščeno, da pojemo naše duhovne pesmi za štirimi zidovi naših cerkva, toda vera mora izginiti iz javnih trgov.

Na tej stopnji postane nesprejemljivo in nevzdržno, da kdo omenja Boga, javno moli ali kakorkoli vnaša vero v javne zadeve. Božič mora biti odpravljen. Skupaj z božičnimi drevesi. V marsikateri javni šoli sta v prazničnem času rdeča in zelena barva kar prepovedani.

Naj se ti ne zgodi, da boš v javnosti omenil Jezusa ali da ga boš omenil v svojem poslovilnem nagovoru! Kajti lahko se ti zgodi, da ti bo zadeva sodno prepovedana. Lahko govoriš o pevki Madonni /Madonna/, ne moreš pa govoriti o Madonni /the Madonna/, o Devici Mariji.

LGBTQUIA združenja so dobrodošla, da v javni srednji šoli postavijo stojnico in izobesijo mavrične kondome, kristjanom kvečjemu ostane cesta. Nobeno Sveto pismo ali verska brošura se ne sme prikazati znotraj šolskega objekta. Saj veste, … država in Cerkev sta ločeni.


ČETRTA STOPNJA
Kriminalizacija ciljne skupine in njene dejavnosti

Kaj reči o HHS Mandate in kaj o primeru Washington State Pharmacy?

Toda še pred tema in drugimi resnimi poskusi kršenja naše verske svobode smo se morali obrniti na sodišče in se boriti za pravico do odkritega prakticiranja naše vere. Vedno več je polemičnih napadov na Cerkev in druge kristjane, ki si drznejo živeti svojo vero.

Poleg zgoraj navedenih primerov so nekatere sodne oblasti prisilile katoliške bolnice in pro-life klinike, da podajo informacije o svojem odnosu do splava. Podobno so prisilile lekarnarje, da morajo zagotoviti tablete za t.i. „nujno kontracepcijo“ (gre za abortivno sredstvo znano kot „tabletka dan po tem“). Nekaterim krščanskim karitativnim skupinam se je prepovedalo opravljati dejavnost mediacije pri posvojitvah otrok, ker otrok niso dodeljevali homoseksualnim parom. Leta 2009 je država Connecticut poskušala uveljaviti svojo regulacijo struktur v katoliških župnijah.

Pred kratkim je več kristjanov iz večih držav doživelo sodne prepovedi, ko se je zvedelo, da nameravajo v svojih poslovilnih govorih na gimnazijah in univerzah omeniti Boga.

Nekateri od teh poskusov kriminaliziranja vere so bili na sodiščih uspešno zavrnjeni. Toda število pravd ter čas in denar, ki se trošita zanje, predstavljajo vse večje breme. Jasno je, da se poskusi kriminaliziranja krščanskega obnašanja množijo ter da so znamenje vztrajne erozije verske svobode.

V resnici se mnogi počutji precej pravične in precej politično korektne, ko se trudijo, da bi izločili versko življenje iz javnega prostora.


PETA STOPNJA
Odkrito preganjanje ciljne skupine

Če se bo trend nadaljeval, bodo kristjani – zlasti verski voditelji – kmalu plačevali globe ali šli v zapor.

V Kanadi in ponekod v Evropi se je že zgodilo, da so katoliški kleriki bili aretirani in obtoženi "kaznivega dejanja spodbujanja sovražnosti", ker so pridigali katoliški nauk o homoseksualnosti.

V ZDA imamo svobodo govora v velikih zalogah, ampak, kot vidimo, se soočamo s stalno erozijo verske svobode. Več katoliških škofij se je že takorekoč navadilo, da izgubijo veliko časa po sodiščih zaradi obrambe osnovne verske svobode. Preganjanja vedno bolj naraščajo: od izgube službe do tožb in glob ter na koncu še zaporna kazen za tiste, ki se ne uklonijo.

Se vam zdi to neverjetno? Smo preveč panični? Kakor koli, stopnje od prve do četrte so že utečene. Nekdo bi želel "žvižgati si sprehajajoč se po pokopališču", toda zdi se, da vstopamo v peto stopnjo. Ti odločaš. Ni drugega, kot da smo pripravljeni.

Tisti, ki mislite, da Bog česa takšnega ne bo dopustil, pomnite, da je Bog od prvega dne določil čase, kraje in ljudi, ki bodo deležni preganjanj. Jezus ni bil izvzet iz preganjanja in nas opozarja, da nas bo svet sovražil (prim. Jn 15,18-25). V Apokalipsi pa beremo (Raz 13,10):
Če je komu namenjeno ujetništvo, pojde v ujetništvo. Če mora kdo umreti od meča, bo umrl od meča. Tukaj je stanovitnost in vera svetih.
Gospod je postavil nekatere, da bodo trpeli in postali mučenci različnih stopenj. Zaradi ljubezni do vere. Prosi nas, naj vztrajamo. Nobeden izmed nas tega ne išče, toda nekateri bodo v tej militantni kulturi pogosto preganjani. Ne pozabimo: tisti, ki trpijo zaradi oznanjevanja evangelija in ki to pogumno prenašajo, bodo v Božjem kraljestvu najbolj počaščeni.

Ostanite močni v veri.

4 komentarji:

  1. V Sloveniji smo vse to že preživeli, celo v veliko hujši obliki in OBSTALI !!!
    Kar se Trumpa tiče, pa počakajmo, da bomo videli kaj bo naredil. Američani so pač volili tistega, ki se jim je zdel manj slab, enako kot mi na zadnjih predsedniških volitvah. In kaj po štirih letih lahko ugotovimo, da je Pahor slab, vendar bi bil pa Turk še slabši!!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Te stvari se bližajo tudi naši idilični podalpski deželici. Ampak vse to je predvidljivo. Zanimivo je, da danes krščanstvo zelo hitro napreduje na Kitajskem, kjer je šikanirano in celo v Iranu, kjer se ni niti zdaleč varno spreobrniti iz islama. Ko nekaj prepoveš, ali omejuješ, postane tisto zanimivo. Seveda si nihče ne želi pregabnjanja, toda vse je v Božjih rokah, to pa je najpomembneje.

    OdgovoriIzbriši
  3. Spodoben napor je ta tekst. Najprej bi omenili, da je primarni vzrok Gospodovih pojavljanj na svetu (Abrahamu, Mojzesu, Jezus, Buda, Krišna, Mati, preroki, svetniki …) v največji meri DVOLIČNOST takratnega elitnega klera. Ljudje se temu dvojnemu življenju duhovščine upro in še v večji meri sprejmejo kajnovske razlage in greh. Tudi naši marksistični 'reformatorji' dobivajo moč od te naše delne hinavščine. Manjka torej svetosti. Zato se mora Gospod redno pojavljati, da rešuje situacije. Tudi v tem primeru se pojavi. Ko so grešni podtikovalci obiskali svetega Vianeja, da ga onečastijo in razkrinkajo, so onemeli nad njegovo podobo in svetostjo. Krščanstvo mora imeti moč in čistost, da proizvaja take svete osebe, da rešujejo čast krščanstvu. Biti resnični kristjan ni enako biti običajen človek. Kristjan pa hoče to biti.

    Prva: najprej denunciraj nasprotnika. Ameriškim vojakom so pred odhodom v Vietnam tiste ljudi slikali kot 'gooke', opice, ki jih ni škoda zaklati. Komunizem je v tem pedigreju še bolj peklenski. Naprej: seveda se žival v človeku upira spolni čistosti, zato pa je krst, ko naj bi krščeni 'umrl na križu s Križanim' in bil očiščen. A človeška nižja narava je hudo trdovratna, zato teh stvari ni za pridigati outsiderjem. Vendar - uprejo se insiderji, verniki sami. Ta upor potem izkorišča Kajnova propaganda. In imamo 'reformatorje', ki so brezbožni.

    Druga: Pravičniški srd na izkrivljaje dejstev o Gospodovem ljudstvu dostikrat ni ravno najboljši odgovor. Pravi odgovor je čisto življenje in potem Gospod daruje MOČ, da se stvari pojasnjujejo tako, da odmeva do neba. Če te moči ni, je to znak lastne grešnosti. Gospod je kdaj zagrmel in njegovi sveti tudi. Kdor pa onemoglo piska, nima Božje moči. Moči nima, če ni čist v srcu. Njegove grehe izkorišča Kajn.

    Tretja: lahko se glasno govori o Jezusu Kristusu, če si resničen. Nihče ti tega NE ZMORE preprečiti. Drugače pa izumi svoj medij in nadaljuj svoje pričevanje. Včasih se ob tem res prebudijo demoni v nekih ljudeh, takrat se umakni, kot apostoli, in nadaljuj nekaj vasi, mest, medijev ali tednov naprej. Gospod daje moč svojim čistim. Je pa itak greh siliti ljudem Gospoda, če ga nočejo. Ker ga potem preklinjajo - zato je TVOJ greh, siliti jim. Svoje ljudstvo pa se lahko izobrazi znotraj občestva, in če sprejmejo, bo njihov glas šel v svet.

    Četrta: Enako kot prej. Peta: Tako je. Kdor ljubi Gospoda, nič iz materialnega sveta ne more motiti tega odnosa z Njim. Nobeno preganjanje in mučenje - to bi bilo res smešno. Je pa nespametno izzivati Kajne ravno ko imajo svoje orgije in ob(r)ede. Saj ni treba biti tako rigidno trmast, da so primorani nabiti te nekam, da imajo mir. Še pes ima rad pri jedi mir, je modrost naših dedov. Uči in oskrbi ga kasneje, ko je lačen, ranjen in izven svojega terena. K takim prihaja Jezus, ne k 'polnoritnim'. Kristjana pa itak čaka križ, ki pa zanj ni več mučilno orodje, ampak Gospodova sladkost. Le kdo mu kaj more, kristjanu, če je resničen??? Ne jamrat, molit. Svet je itak bojišče.

    OdgovoriIzbriši
  4. Je tale adventistični kristjan jamral ali je šel med krogle in granate ter rešil stotine ljudi? In Gospod se je inkarniral takrat vanj in Američani so bili in so še zdaj presunjeni. Kadar so mu dali čas moliti za svoj bataljon, so vsi preživeli, v drugem pa je bil popoln masaker. V 12h urah je rešil okoli 75 ranjencev, sredi toče krogel. Kolegi so ga sprva hudo šikanirali, zdaj pa je zanje skromni svetnik, kajti rešil je tudi tiste, ki so ga tepli. Thou shalt not kill, se je držal, in ko so drugi ubijali, je on reševal - nič ni imel z vojno. Po vojni je bil 90% invalid (največ zaradi tuberkoloze) ker je nosil križ za tiste, ki jih je želel rešiti, a je v Gospodu živel 88 let. Heroj krščanske skromnosti, neustrašnega poguma in ljubezni. Nič ni jamral, ko je dobival vojaške škornje v glavo od sovojakov in oficirjev. Tudi ni v ozadju lupil krompir in plavšal. Pol pa kristjančki javkajo, da Gospoda ni na vidiku? Gospod se nenehno, vsak dan znova in večkrat manifestira pred nami, a PRIPRAVLJENI moramo biti, da GA prepoznamo. No, tale inkarnacija je zgledala takole, čakajte nanjo pred ekrani. Na tej sliki je fotografiran v času, ko so vsenaokrog letele japonske krogle in šrapneli, in se še fotograf ni upal priti bližje. On pa stoji gor kot tisti, ki ga je Gospod poklical. Po tej pečini je z vrvjo spustil 75-100 ranjencev, sam, pred tem pa jih s platoja privlekel do roba pečine. Kadar ga je nek japonski vojak skušal ustreliti, mu je zablokirala puška:

    https://3.bp.blogspot.com/-9uhHbCJfy2s/WB8YHr7ki9I/AAAAAAAAnbA/6R-m08VxfhgvDMPDyxG7EJi3wmGclSCDQCLcB/s1600/hacksaw_ridge_desmond_doss.jpeg

    Tekst: http://www.historyvshollywood.com/reelfaces/hacksaw-ridge/

    Dokumentarec: https://www.youtube.com/watch?v=xNDXQRnmXSU&spfreload=5

    Film (trailer): https://www.youtube.com/watch?v=9BqgHYLvHIE

    OdgovoriIzbriši