torek, 20. december 2016

„Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“


Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“

Pri nas na vasi in tudi doma sem kot otrok večkrat slišal nasvet: „Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!“ Nasvet so običajno izrekali starejši ljudje, naslovniki pa smo bili otroci in mladina. Izrekali so ga v prav posebnih situacijah. Recimo, kadar je na vasi prišlo do spora med dvema sosedoma, ki sta potem kar tekmovala, kdo bo na svojo stran dobil čim več sovaščanov. Kadar se je pojavil kak zanesenjak z neko novo in čudno idejo ter nas hotel z gorečim prepričevanjem pridobiti na svojo stran. Kadar so socialistični učitelji udrihali po krščanstvu in je bilo preveč tvegano, da bi jim kakšno zabrusil nazaj.

Skratka, obnašanje po vzorcu „tiho bodi - dol glej - svoje si misli“ nas je obvarovalo nepotrebnega izpostavljanja v javnosti in zdrsov v škodljive zdrahe. Temeljilo je na stoletni izkušnji naših kmečkih očetov in mater, ki so morali znati preživeti v takšnih in drugačnih družbenih in političnih okoljih.

Vsak del nasveta je po svoje dragocen:
- „tiho bodi“ - pazi na besede, molk je zlato;
- „dol glej“ - ne pusti, da skozi tvoje uči preberejo tvoje misli in ugotovijo tvoje razpoloženje;
- „svoje si misli“ - v duši ohrani prostor za svobodno in le tebi lastno misel.


Ko tiho biti, dol gledati in si svoje misliti ni dobro

Toda nasvet se lahko izkaže za zahrbtnega. Če vedno dol gledaš in si tiho, si na koncu soodgovoren za družbeno zlo. Podobno kot je bila molčeča večina Nemcev na koncu soodgovorna za zlo nacizma. Če vedno dol gledaš in si tiho, daješ prostor ljudem, ki so naduti, oblastni in požrešni. Ti te bodo posredno ali neposredno izkoristili in oropali. Ko boš dvignil glavo in hotel biti glasen, bo prepozno. Če vedno dol gledaš in si tiho, ne boš svetu predal najlepšega, kar je v tebi – tvoje vere, upanja, ljubezni.

Za kakovostno življenje je potrebno oboje: zdrava zadržanost in zdrava odzivnost. Včasih je res bolje biti tiho in se zateči v svojo „notranjo celico“ - kot je intimno središče človeka imenovala sv. Katarina Sienska; včasih se je treba odzvati in takoj dvigniti glas - po vzoru sv. Janeza Krstnika, ki se ni ustrašil Heroda. Sveti Duh naj nas sproti navdihuje, kar je najbolj primerno in prav.


Blagostanje in pasivnost

Če smo v prejšnjih desetletjih bili apatični in neodzivni, ker smo se bali „gospodov“ in „tovarišev“, se dandanašnji zdi, da smo apatični in neodzivni predvsem iz nekega drugega razloga. Blagostanje, polni hladilniki, 200 televizijskih programov na domačem televizorju, računalniška virtualna galaksija,... nas spreminjajo v brezbrižneže in neodzivneže, kot jih še ni bilo. Včasih je bilo „tiho bodi - dol glej - svoje si misli“, danes je „tiho bodi – v telefon glej – nič ne misli“.

Da je blagostanje lahko past, pove že Peta Mojzesova knjiga, v odlomku, ki ga katoliški obrednik predvideva za blagoslov stanovanj in hiš (5 Mz 8,12-14)
Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.

Počivaj, jej, pij, bodi dobre volje!“

Starozavezni nauk pravi, da je blagostanje lahko vir prevzetnosti, napuha. Napuha, ki se kaže kot duhovna in spoznavna motnja. Napuhnjen človek namreč kmalu več ne vidi realnega stanja in ne spoznava Božjih del. Še več, blagostanje človeku odvzame pozitivno življenjsko napetost. Človek se poleni, miselno posurovi in družbeno zaspi. V Lukovem evangeliju beremo, kako razmišlja bogataš: „Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje“ (Lk 12,19).

Vzorec „počivaj – jej - pij - bodi dobre volje“ sam po sebi ni slab. Počivati, jesti in se veseliti se je treba. A ko pretiravaš z njim, je to vzorec, ki te pripelje v brezbrižnost in ne-razmišljanje. Gledaš vase, rasteš v egoizmu in vse manj možgančkaš.

Vzorec „počivaj – jej - pij - bodi dobre volje“ je danes za marsikoga malodane dogma. Zlasti mladi so zlahka kot očarani nad formulo „ne preveč delati – zelo pa žurirati“. Toda tovrstna življenjska drža je kratkega diha. Ekonomska in moralna kriza, ki smo ji zdaj priča na Slovenskem, se je zaredila tudi zaradi družbeno pasivnih, neodzivnih, žurerskih in vase zagledanih ljudi iz srednjega in nižjega sloja. Povedano drugače, straža (njih družbena budnost) je zaspala, tat (korupcija) je opravil svoje.


Izstop iz pasivnosti: jezni izbruh

Kako se dvigniti iz pasivnosti? Najslabši izhod iz pasivnosti in apatičnosti je tisti, ki se zgodi v obliki nenadnega jeznega izbruha. Dolgo tiščiš v sebi, nato ponoriš. In ker ponoriš, zadeve poslabšaš.

Primer jeznega izbruha je revolucija. Revolucija nas res na hitro dvigne iz pasivnosti, a ker je jezna, se pravi nekontrolirano čustvena, smo udeleženci zlahka manipulirani od „poklicnih“ revolucionarjev. Z revolucijo na koncu ustvarimo več problemov, kot jih rešimo. Zgodovina uči, da z revolucijo samo menjamo tistega, pred katerim smo tiho, gledamo dol in si svoje mislimo. Pred revolucijo se mu je reklo „gospod“, po revoluciji mu rečemo „tovariš“.


Izstop iz pasivnosti: zaradi dostojanstva in poslanstva

Izhod iz pasivnosti se prične z zavestjo o lastnem dostojanstvu in lastnem poslanstvu. Rečem si: Moje krščansko in človekovo dostojanstvo je takšno, da ne morem in ne smem biti družbeno neodziven. Usoda drugih in usoda celotne skupnosti, celo celotnega človeštva je moja usoda. Če te razsežnosti nimam, je prizadeto moje lastno poslanstvo. Nisem to, kar bi moral biti.

Da pridemo do jasne zavesti, kdo smo in kaj nam je storiti, je pogosto potrebno očistiti spomin. Stara vzgoja „tiho bodi - dol glej - svoje si misli“ je zlasti v katoličanih pustila posledice. Marsikdo je ostal v zanki neodzivnosti in pasivnosti, ker ga je strah izpostaviti se v javnosti. Enako nas je lahko v obdobju gospodarske rasti in utopije blagostanja poškodoval vzorec „počivaj – jej - pij - bodi dobre volje“. Marsikdo se ne premakne, ker noče iz t.i. „cone udobja“ - četudi materialne udobnosti več ni. Pred nami zna biti nekoliko boleča naloga soočanja samih s seboj in globinskega moralnega očiščenja. Ozdraviti od pasivnosti namreč pomeni kaj več kot zgolj spremeniti nekaj življenjskih navadic in razvadic.


Izstop iz pasivnosti: ker smo birmani

Za kristjana najbolj odlična pot je tista, ki se je je „priučil“ s sveto birmo. Naloga spreminjanja sveta sovpada z darovi Svetega Duha. Vključenost v notranje Božje življenje nam odpira oči za potrebe bližnjih. „Kristusova ljubezen nas stiska,“ pravi sv. Pavel (2 Kor 5,14). Kar bi lahko tudi prevedli: Kristusova ljubezen nas priganja, žene, sili v dejavnost... V Prvem Janezovem pismu pa beremo (3,16-17): 
Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. In takó smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?


* Besedilo je bilo objavljeno v decembru 2016 na strani www.spletni-misijon.si kot adventa meditacija pod naslovom "Iz zanke neodzivnosti in pasivnosti". Foto B.C.: kip sv. Jurija ob baziliki Jezusovega rojstva v Betlehemu.

3 komentarji:

  1. Tole je pa nekje med Cankarjem in Slomškom - zelo lepo in žive resnice. Na koncu pa … smrk … - ker je res. Težko je kaj dodati.

    »Tiho bodi, dol glej in si svoje misli!« je seveda reševalo življenja, ko je bila stiska prehuda. Ali pa se tako dela, kadar je nesmiselno usta odpirati, četudi v svoj bran:

    Tedaj je veliki duhovnik vstal in MU rekel: »Nič ne odgovoriš? Kaj je to, kar ta dva pričata proti tebi?« Jezus pa je molčal.

    A ker so ga 'pri živem Bogu' :)) rotili, naj kaj pove, je povedal - in obsodili so ga. Zato naj tisti, ki še ni dozorel v svoji Nalogi, raje molči, kdor pa je dozorel, naj pove.

    Počivaj, jej, moli, beri o svetem in delaj - je popolnejša varianta. Kajti ni dovolj le telo gostiti, ampak dušo. Mi smo večne duše, telesa pa so začasna embalaža, zato je bolje za dušo skrbeti - to pa se ne dela skozi občudovanje lepot narave, ampak Gospoda.

    Krščansko poslanstvo: če imaš kaj po Duhu za storiti, delaj, sicer pa boš škodo počel in bolje bo, da grabiš listje okoli cerkve ter cvetliš oltarje. Sicer postaneš kot omenjeni veliki duhovnik, ki je 'pri živem Bogu' živega Boga rotil, potem pa GA dal pretepsti. Ko ga tepe kristjan, pa je to dvakrat za zjokat.

    Birma je zakon, a od nje sprva ni nič, je le ponovno seme posajeno, ki pa brez vztrajne in skrbne nege ne bo prineslo plamena nad glavo. Šele leta in desetletja kasneje komu prinesejo birmo, katera je za večno. Brane je v prejšnjem blogu omenil 'Božji molk in Cerkvene krize', a to je težko razumeti takemu birmancu po SPOZNANJU. Kajti večno čakanje na Gospodov prihod duše ubija in jih grehu prepušča, kdor pa je buden, kot tiste device, pa se mu dogaja, kajti vsak dan Gospod pride naokoli kakšne desetkrat, včasih stokrat, na običajne dni pa tisočkrat. To je birmanje, da kar zvonovi pokajo! In Gospod pripoveda vsem (Raz 3,20):

    Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z MENOJ.

    Že DANES večerjal, da se zastopimo, ne v v nebesih, ker tam ni večerij. In od tu dalje je Duha, če je Duha je moči, in če je moči, se svet počasi prebuja. A se nikoli ne prebuja brez dnevov, ko je tema kot da bi že zmagovala.

    OdgovoriIzbriši
  2. Božja tišina? A Gospod vendar nenehno prihaja in deluje. V srcu, če ga imaš zelo rad (rajši kot neverno ali polverno žlahto!), ali pa posredno, da to lahko še slepi vidi. Le zafilozofirane ter z izobiljem zasute duše ne vidijo nič ali se celo posmehnejo. Poglejmo si tale dva primera:

    1. Gospod nas preizkuša in če odzovemo v dobroti, je rezultat za nas drugačen, kot če se ne. Možak v severnem Iraku snema begunce, Yazide, ko naleti na deklico, ki pove, da ne ve, kje so njeni in da ima bolečine, zato se odloči rešiti jo. Odmakne se, da pokliče pomoč, ko pa pride nazaj, je ni nikjer. Medtem odleti helikopter, na katerem bi moral biti zaradi snemanja in – strmoglavi. Rešila mu je življenje. Zatem deklico išče med ljudmi, tudi s fotografijo, a je ni videl nihče. Malo me spominja na tisto Brankovo v Auschwitzu. A je vsaj vernim kaj jasno? Gospod se v duhovnem videnju prikaže tistim, ki so tega videnja zmožni, drugim pa posredno. Video (vklj. zvok):

    https://twitter.com/AJWitness/status/809723359370088449

    2. Tole pa je obratna zgodba: Gospod ne dovoli, da bi se preveč zvijačni grdi načrti uresničili – takrat zna delovati tudi preko narave. Kdo bo rekel, da je to stvar zidarstva in fasaderstva (če bi bila fasada, se to ne bi zgodilo?), a morda tega ne bo rekel več :) . Islamske specialne enote (posnetek te slave me spominja na kontroverznosti njih nauka):

    https://twitter.com/daeshhun/status/810496182829142016

    OdgovoriIzbriši
  3. No, zdaj pa izvem, da ime deklice Souad pomeni: Dobra sreča.

    OdgovoriIzbriši