ponedeljek, 30. december 2019

2020: moj Blog in Twitter gresta v stanje mirovanja



Dragi bralci mojega bloga! 

Zaradi mnogih obveznosti vezanih na branje in pisanje (urednikovanje revije Cerkev danes, kolumne za Družino in Ognjišče, pisanje novega romana, predavanja ...) sem sklenil, da bom z letom 2020 nehal pisati blog in tvitati.

Branenacesti.blogspot.com in račun @BCestnik bosta ostala, le odvezal sem bom naloge, da ju spremljam in uporabljam. Šla bosta v stanje mirovanja (sleep mode). Morda bosta kdaj za kratek čas zbujena, a dokler se stvari ne postavijo drugače, bom nehal biti bloger in tviteraš.

Hvala vsem, ki ste mojemu blogu zvesto sledili. 409 objav ter 1.054.735 obiskov do 30.12.2019, 22:07 h, za povsem nekomercialen blog, mestoma s kar zahtevno vsebino, ni malo.

Velika hvala vsem, ki ste vsebine bloga delili po medmrežju in jih tudi drugače kje citirali.

Posebej sem hvaležen komentatorjem, ki ste se oglašali pod zapisi in tako bogatili sporočilo platforme. V prvi vrsti seveda hvala anonimnemu komentatorju Jonu, ki je s svojo besedo redko zamujal.

Prvi zapis na tem blogu sem ustvaril 19. oktobra 2012 v Milanu in vanj vstavil košček italijanske poezije (link). Naj s poezijo naših zahodnih sosedov tudi zaključim.

***

Giuseppe Ungaretti je v letu 1915/1916 kot italijanski vojak na soški fronti napisal cikel presunljivih pesmi. Večinoma so nastale v rovih na kraškem bojišču (boji za doberdobsko planoto). Ena izmed njih nosi naslov Budnost (prevod Ciril Zlobec):


BUDNOST

Vso strašno noč
vržen poleg
nekega pobitega
tovariša
z njegovimi režečimi
se usti
v polno luno uprtimi
z vso krvjo
njegovih rok
ki se prelila
je v moj molk
sem pisal pisma
najpopolnejše ljubezni

Nikoli nisem bil
tako
navezan na življenje

Višina 4, 23. december 1915


petek, 27. december 2019

K direndaju ob Štromajerjevemu voščilu


Preveril sem nekaj farnih podatkov za nazaj. Lahko rečem, da je za letošnji božič bilo največ obiska pri štirih božičnih mašah, odkar sem župnik na Frankolovem. Pastoralna skrivnost je v otroški polnočnici na sveti večer ob 20h, ki smo jo uvedli leta 2010 in je v zadnjih letih obiskana tako kot tista prava polnočnica ob 24h. Veselje je videti kopico otrok ob jaslicah in številne mlade družine po klopeh. 

Vem, med letom jih ne bo. A na sveto noč so bili v cerkvi in so na liturgičen način počastili Odrešenikovo rojstvo.

Nisem edini župnik, ki mu božič in velika noč zaradi množičnega obiska prazničnih maš dvigneta duha. Marsikje vidimo napredovanje sekularizacije in ateizma, toda marsikje se naše krščanstvo kaže kot – če povem po nemško – säkularisierungresistent, t.j. odporno na sekularizacijo.

***

Nakar na božično popoldne odprem Twitter, naivno misleč, da bom kaj lepega prebral, kaj primernega svetemu dnevu. Na Twitterju pa zaradi Štromajerjevega tvita, ki se je (izvorno v angleščini) glasil

SREČEN BOŽIČ,
UMAZANE ŽIVALI,

gorka ideološka fronta z, kot je bilo videti, trenutno močno protiofenzivo desnih sil.

Prvo, kar me je obšlo, ni bilo pohujšanje nad tvitom nekoga iz nabora levih oblastnikov, pač pa pohujšanje nad kristjani, ki so na sam božični dan vehementno navalili na ta tvit in po dolgem in počez sesuvali avtorja, s tem pa – kot sem prepričan – kršili tretjo Božjo zapoved, ki pravi: Posvečuj Gospodov dan!

OK. Dr. Jernej Štromajer je v slogu neokomunista ter ljubitelja holivudskega popa (kdo od komunistov za zaprtimi vrati svoje tople hiše ni ljubitelj ameriškega popa?) grdo udaril po vseh, ki praznujemo božič. Udaril je tudi po onih, ki božič praznujejo iz ne povsem verskih nagibov. Udaril je nenazadnje po »svoji« rdeči buržoaziji, ki se je na božični večer zgnetla v Stožice, da bi malikovala Magnifica, iz ust malika pa dočakala pesem Sveta noč.

Ker Štromajer ni kdorkoli, temveč državni sekretar v občutljivem sektorju šolstva in vzgoje, je njegov greh dvakraten. Zanj bo nekako moral odgovarjati. Prav njega in njegove stranke so namreč polna usta, češ kako nujno da je potrebno zatirati sovražni govor.

A greh imajo tudi oni, ki so si vsled komunistične provokacije pustili vzeti božič. Zapoved Posvečuj Gospodov dan! namreč pomeni, da na velik praznik v konico svojih misli in čustev postaviš Boga oz. njegovo delo med nami. Četudi se ti za velik verski praznik ponudi enkratna priložnost, da v kot stisneš svojega hudega političnega nasprotnika, tega ne smeš storiti. Ker boš prestopil črto med svetim in profanim; ker boš odrinil odmerjen ti čas milosti, kar tak praznik je; ker boš v osrčju svetega časa spustil profano dinamiko; ker boš na ta način prav ti – ne nek dežurni revolucionar, ki laja na verujoče – skazil praznik.

***

Da me ideološka fronta ne posrka, zaprem Twitter. Preveč lep in bogat je bil božič 2019, preveč miline je bilo na obrazih praznujočih faranov, da bi moja misel še isti dan zaplavala v povsem druge vode. Oglasil sem se naslednji dan, na štefanovo. Tvitnil sem:

Betlehemsko verujoči smo praznovali božič okrog nam najbližjih jaslic,
ostali so ga »praznovali« okrog Štromajerjevega tvita.

In je šel ... božič, namreč.

Tvitnem, počakam slabo urco – že se znajdem v metežu bitke. V nadaljnjih urah mnogi moj tvit všečkajo, a nekateri ga razumejo kot nekakšno obrambo Štromajerja. Češ, da sem od Štromajerja ponižane vernike s svojim tvitom dodatno ponižal; češ, da sem medel in prodan, ko gre za obrambo krščanskih vrednot in Cerkve; češ, »zanič duhovnik«, »podtaknjenec«, »nedostojen svete Cerkve« ... že skoči ven spomin na škofa Grmiča, ki se je udinjal komunističnemu trdorokcu Ribičiču, itd. itd..

Razumeli so, da branim skrunitelja. Niso razumeli, da pred običajnim levo-desnim direndajem branim tempelj, božič, praznik, Gospodov dan ter nenazadnje ljudi, ki izvorni božič še hočejo in znajo praznovati.

***

Dr. Christian Gostečnik je v lanskem božičnem intervjuju za Delo dejal, da so prazniki čas, ko se najbolj na široko odpirajo travme, zamere, hrepenenja. To drži ne samo na ravni posameznika in družine, to pri nas drži tudi na ravni naroda. Ker smo kot narod travmatizirani, je toliko bolj pomembno, da prazniku pustimo, da je praznik; da torej Gospodov dan razvije svojo terapevtsko moč. Če Gospodovemu dnevu zaradi neke sprotne politične strasti ne pustimo do izraza, rana ostane rana.

Kot je nekoč zapisal Albert Camus: so ljudje, ki grebejo po svojih nezaceljenih ranah in pri tem celo uživajo. Prevedeno: so slovenski levičarji in desničarji, ki brez razdora in venomer odprtih ran ne znajo bivati, ne s seboj ne z drugimi. Žal.


Foto: FB Bosko Mariborski, letošnja otroška božična maša pri Don Bosku v Borovi vasi v Mariboru

petek, 13. december 2019

Papež Frančišek je »ànthropos syntetikós« našega časa


Praznujemo papeževo zlato mašo. Zato na blogu (ob dovoljenju Družine) priobčujem moj povsem svež zapis o misijonu in papežu Frančišku, ki je izšel v novi številki revije Cerkev danes (6/2019) - v reviji torej, katere urednik sem. Naslov članka v reviji je Inkulturacija, medverski dialog in afera s Pačamamo.


***

Afera s Pačamamo je razkrila, kako del katoliškega občestva s težavo sprejema medverski dialog, misijonarsko metodo inkulturacije ter papeža Frančiška, ki je »ànthropos syntetikós« našega časa


Škofovske sinode so vse bolj živahne

Škofovske sinode vse bolj postajajo sinode, v katerih niso protagonisti le škofje, ki se zberejo v Rimu in razpravljajo o izbrani temi. Škofovske sinode vse bolj postajajo širši eklezialni dogodek. Poleg škofov so vključeni delegati tudi iz vrst laikov in laikinj, razna cerkvena gibanja pripravljalo obsinodalne dogodke debatnega ali kulturnega tipa, mediji se bolj kot včasih zanimajo za sinodo, na razne povezane dogodke so povabljeni tudi nečlani Cerkve.

Zadnja sinoda o Amazoniji ni bila izjema. Pravzaprav je vse našteto dodatno poudarila in popestrila. Zlasti udeležba amazonskih domorodcev je prijetno obarvala sinodalno dogajanje. Domorodci so pokazali, kdo in kaj so, tudi s tem, da so se pojavljali v svojih tradicionalnih oblačilih in s pobarvanimi obrazi, ter s tem, da so s seboj prinesli nekaj predmetov in simbolov iz svoje kulture. Med slednjimi kipce Pačamame. Pačamamo lahko obravnavamo iz več zornih kotov. Lahko jo razumemo kot pogansko boginjo ali duhovno silo, ki je povezana tako s plemenitimi nagibi kot z določenim vraževerjem. Lahko jo razumemo kot odličen simbol Amazonije, saj sporoča o plodnosti, o ženskosti, o varovanju življenja, o varovanja stvarstva, o večnem iskanju ravnotežja med človekom in naravo. Pod tretjim vidikom pa jo lahko razumemo bolj etnografsko in kulturno, podobno kot Ptujčani razumejo kurenta in se enkrat na leto oblačijo v kurente, ne da bi zato nehali biti kristjani.

Če se amazonski domorodci – za katere vemo, da niso vsi kristjani – indentificirajo z likom in simbolom Pačamame, jih ne bomo zato označevali kot slabe; če bodo z likom Pačamame prišli na sinodo v Rim, jim tega lika in simbola ne bomo prepovedali nositi s seboj in ga kazati. Gre za spoštovanje do njihove religioznosti in kulture. Do tod se o Pačamami verjetno vsi strinjamo. Bolj kočljivo se komu zdi, da je v Vatikanskih vrtovih potekal amazonski obred s Pačamamo na sredi, da so pri izvajanju obreda sodelovali katoličani, da je papež stal na prizorišču in po svoje sodeloval. Kočljivo se komu zdi, da so kipe Pačamame potem postavili v cerkev blizu Vatikana. Kritiki papeža, ki smo jih že vajeni, so rekli, da se je s tem v Vatikanu dovolilo malikovanje in da je papež torej sodeloval pri malikovanju. Neki avstrijski mladenič je v tem ozračju ukradel kipe Pačemame iz cerkve in jih vrgel v reko Tibero, vse pa posnel in objavil na spletu.


Medverski dialog in inkulturacija

Prvo, kar se ob tem poraja, je, da določena katoliška javnost ne razume medverskega dialoga in ga verjetno ne razume, ker ga a priori zavrača. Če se srečata dve veri ali kulturi in če pripravita skupen dogodek, je logično, da dogodka ne vodi le ena kultura, druga pa le opazuje. Poskuša se ustvariti tak dogodek, da sta obe strani enako udeleženi.

Učitelj medverskega dialoga ni nihče drug kot papež sv. Janez Pavel II., ki je leta 1986 v Assisiju pripravil veliko medversko molitev za mir. Verski poglavarji iz vsega sveta in iz vseh vrst religij (vse do šamanskih) so se skupaj postili, skupaj premišljevali v tihoti, imeli so tudi skupne molitve, a na način, da je eden molil, drugi pa so ga spoštljivo poslušali. Podobnost med asiškim pristopom in obredom s Pačamamo v Vatikanskih vrtovih ter sploh medverski duh Assisija, ki je zavel ob amazonski sinodi, je dal kakšnemu komentatorju misliti, da se je amazonska sinoda pravzaprav »začela« leta 1986 v Assisiju.

Medverski dialog je naslednje veliko poglavje Katoliške cerkve. Če so katoliški misijoni v XX. stoletju dobivali močno socialno noto in so misijonarji v revnih deželah zidali bolnišnice in šole ter kopali vodnjake, bodo misijoni XXI. stoletja bolj v znamenju medverskega dialoga. Katoliški misijon stoji danes na obronkih tako velikih starih religij kot na obronkih nekaterih zakoreninjenih animističnih praks. Kdor se bo znal pogovarjati in sodelovati, bo tudi znal oznanjati. Afera s Pačamamo pa nam pove, da del katoliškega občestva izziva medverskega dialoga ne sprejema. Naslednje, kar pove afera s Pačamamo, je, da kljub mnogim učenjem in preverjenemu izročilu del katoliškega občestva ne razume metode misijonarske inkulturacije. Amazonija ni vsa krščanska. Še vedno govorimo o misijonarskem področju. Metoda inkulturacije evangelija je sonaravna metoda. Evangelij sam teži k temu, da bi se sprijel z določeno lokalno kulturo. Tudi slovensko katolištvo je rezultat inkulturacije evangelija med Slovani. Dopustiti je potrebno, da bo tudi amazonsko katolištvo sad inkulturacije enega in istega evangelija. 


Papež Frančišek kot »ànthropos syntetikós« našega časa

V antiki je prišlo do velikega spoja mladega krščanstva, ki je sicer izhajajo iz judovstva, z grško in rimsko kulturo. Pravzaprav je šele ta spoj krščanstvu omogočil, da je premagalo okvire judovske ločine in se napotilo v smeri svetovnosti – ne nazadnje je Kristus odrešenik vsega sveta. Antični kristjan se je izkazal kot »ànthropos syntetikós«, se pravi, kot človek, ki je zmožen sinteze med različnimi kulturami in verskimi podlagami. Če bi danes zelo natančno secirali denimo katoliško liturgijo, bi v njej poleg samosvojosti, ki izhaja iz Jezusa, našli prvine judovstva, grštva (vključno z misterijskimi kulti) in rimskosti. Sposobnost sinteze ni degeneracija, kot menijo nekateri, temveč je znamenje poguma in moči.

Ne vemo, ali je kje kdo papeža Frančiška tako imenoval, ampak argentinski papež je »ànthropos syntetikós« našega časa. Prav amazonska sinoda je pokazala, da se te svoje karizme zaveda in se ji ne misli odreči.


* Na sliki: papež z otroci picopeki ob veliki pizzi

ponedeljek, 02. december 2019

Za uvedbo novih konzumističnih praznikov


Po osamosvojitvi smo na Slovenskem doživeli triumf potrošništva, natančneje, ameriškega tipa potrošništva. To se najbolje vidi v prevzemu štirih ameriških konzumističnih praznikov.


Štirje veliki made in USA

Prvi, takoj ob padcu berlinskega zidu, je bil ameriški (Coca-Colin) Božiček, ki je spodrinil slovansko-komunističnega Dedka Mraza ter precej ogrozil tradicionalni slovenski Božič.

Drugi, ki nas je prevzel, je bil sv. Valentin made in USA. Ljudje so začeli po ameriško praznovati sicer katoliškega svetnika, zavetnika zaljubljencev (kateremu so trgovci pritaknili čokolado), sicer katoliški teologi pa smo pobrskali po starih knjigah, da bi zvedeli, kdo neki je ta Valentin v resnici bil.

Istočasno smo na Slovenskem začeli z ameriško Nočjo čarovnic, ki je preplastila Dan reformacije, deloma pa tudi Vse svete. (Čeprav smo podeželski otroci že dolgo pred tem prazne buče predelovali v pošasti.)

Ta zadnji je Črni petek, ki pa se ga šele učimo prevzemati. Gre za praznik norih znižanj in za pompozno otvoritev božične nakupovalne mrzlice.


Še so rezerve ...

V redu. Nimam kaj dosti proti. Domače intelektualne in duhovne elite svarijo pred potrošništvom, toda od Prešerna naprej velja, da slovenskemu idealistu »Kranjec moj osle kaže«. Ljudje imajo potrošništvo radi, to je pač njihov modus vivendi. Kaj hočem ...

Ponižno bi dodal le, da je za potrošniške praznike še zaloge. Ne preko oceana, temveč doma, v domačem katolištvu.


Nekaj teoloških nasvetov za morebitno uvedbo novih potrošniških praznikov

Nekaj iz katoliškega nabora smo Slovenci že dodobra izkoristili. Za Veliko noč jemo šunko, kot nihče na svetu, za Martina pijemo vino, kot nihče na svetu. Če hočete še materialističnih fešt na katoliški duhovni podlagi, vam kot teolog modro svetujem, kaj bi se še dalo izkoristiti. Tu je moj skromni seznam:

KLOBASE, KRAČE, MESNI IZDELKI

17. januar – Anton Puščavnik, ljudsko imenovan tudi Anton Prašiček (ki ga ne gre zamenjati z Antonom Solatjekom, t.j., Antonom Padovanskim). Ponekod so na ta dan licitacije krač in suhih klobas. Ne bi naredili iz 17. januarja velepraznik mesa in mesne industrije? Znižamo cene mesa, žremo čevape do onemoglosti, veganom v brk promoviramo nove mesne produkte.

SVEČE, SVETILKE, AROMATERAPIJA

2. februar – Svečnica. Praznik svečarstva in vsega, kar je svečam podobno, kar torej po malem brli in sveti: od namiznih lučk do pametnih telefonov, od kresil zadnjega surviving hita do bogovskih svetlobnih efektov. Sveče bi lahko povezali s promocijo aromaterapije. Iz mirne Svečnice bi mogla nastati nakupovalna norišnica v trgovinah s tehničnim blagom – se vam ne zdi? 

KRAVATE, BELGIJSKA PIVA, NOVE LETNE GUME

10. marec – Štirideset mučenikov. Sicer mnogi vedo povedati, da je to moški antipod ženstvenima 8. in 25. marcu, ni pa videti, da bi se 10. marec kaj poznal v veleblagovnicah. Sramota! A tako malo spoštujete svoje sinove, brate, može, očete, stare očete? Dajmo, 10. marca vse punce v trgovino! Nabavit darila za svoje moške! Ker je blizu datum menjave avtomobilskih pnevmatik, bi lahko tipično darilo za 40 mučenikov bile nove letne gume.

MULTIVITAMINSKE SOLATE, PEČENA PAPRIKA, INDIJSKI OREŠČEK

13. junij – Anton Padovanski. Vegetarijanstvo je vse bolj v modi, postaja celo politični trend povezan z varovanjem okolja, katolištvo pa ima svetnika, ki ga ljudsko kličemo Anton Solatjek. Hm … Ne bi mogli slednjega promovirati kot zavetnika zelenjave, zelenjadarstva in seveda vegetarijanstva? Že vidim v trgovskih verigah okrepljeno domačo in eksotično zelenjavno in sadno ponudbo, na osrednjih slovenskih trgih pa gurmanska praznovanja brez mesa.

CVETJE, ŠOPKI, IKEBANE

24. junij – Janez Krstnik. Včasih smo na ta dan v cerkvah sv. Janeza ali pri njegovih oltarjih na vrhuncu njih vegetacije blagoslavljali domače rože. Ženske so te rože odnesle domov, jih posušile, ko je prišla huda ura, so jih prižgale in s svetim dimom odgnale točo. Mistična moč cvetja. Praznik cvetličarstva se riše sam po sebi. Laščani s svojim Pivom in cvetjem 
so lahko vzor, kako bi se mogli te reči lotiti tudi v drugih krajih.

PSIČKI, MUCE, ZLATE RIBICE

4. oktober – Frančišek Asiški. A veste, da ponekod na ta dan blagoslavljajo male živali? Slednje imamo vse rajši. Ponekod psiček in muca že dolgo zamenjujeta otroka. Ne bi praznika malih živali in hišnih ljubljenčkov nekoliko povzdignili s praznjenjem naših denarnic? Mislim, živalske pravice pa to, mi pa še vedno nimamo pravega potrošniškega praznika živalim na čast! Sramota!


* Foto: zlato tele (prim. Exodus 32-34), s spleta.