četrtek, 27. marec 2014

Spopad za katoliški glas

Cerkev na Uršlji gori (foto B.C.)

Mislim, da ne razkrivam nobene posebne skrivnosti, če povem, da smo minulo jesen v tajništvu Slovenskega pastoralnega sveta za potrebe Slovenske škofovske konference opravili nekakšno „analizo stanja v narodu in Cerkvi“. V razdelek „plusov“, se pravi, pod poglavje dobrega in spodbudnega, smo med drugim dali tudi „relativno stabilnost katoliškega občestva“. To pomeni, da je jedro katoličanov kljub nemirnim časom (mariborska afera, odstop nadškofov, medijska propagandna obravnava), nekaj pa tudi zaradi priljubljenosti papeža Frančiška, ostalo dokaj trdno. 

Seveda ne mižimo pred napredovanjem sekularizacijskih procesov in upadanjem števila vernikov (zlasti mladih) pri nedeljski evharistiji. Tudi ne mižimo pred dejstvom, da so ti procesi v samem mestu Maribor v zadnjih letih dobili pospešek, kar gre pripisati prav finančni aferi. Toda „katoliški korpus“ se ni razsul. Nismo na pogorišču. Iz nemalo župnij in drugih sredin dobivamo zanimive signale: res je manj ljudi pri mašah, a več je dejavnih skupin, odgovornih laikov, kompetentnih pastoralnih sodelavcev. Zunanja lupina na čebuli odpada, jedro ostaja zdravo.

***

Ta „relativna stabilnost“ katoliškega korpusa ni mogla ostati neopažena v analitičnih oddelkih političnih strank. S tem v zvezi - tako domnevamo - in tudi pod vtisom velike zmage Angele Merkel na Nemškem je v jeseni prišlo do poudarjenega zanimanja dela slovenske politike za krščansko-demokratsko idejo, oz., za krščansko civilizacijsko platformo. Prevedeno v volilni jezik to pomeni zanimanje za katoliškega volivca. Prevedeno v jezik političnega antagonizma pa spopad dveh ali treh strank za politični primat v slovenskem katolištvu. Spopad, ki je v tekočem letu postal odkrit, oster, celo neusmiljen.

Na eni strani je Slovenska demokratska stranka, na drugi Nova Slovenija v zavezništvu s Slovensko ljudsko stranko. SDS ima seveda, če se izrazim po vojaško, prednost pred NSi in SLS, kar se tiče težkega topništva in specialnih bojnih veščin. Prednosti ima toliko, da lahko določa bojno polje. SDS je določila: to bo polje narodne travme, povojih pobojev, trpljenja kristjanov pod diktaturo, polje dandanašnjega podaljševanja krivic preko postkomunistične paradigme in nanjo vezane državne-poslovne-medijske mreže.

Skratka, spopad se bo odvijal po visokovoltažnih simbolnih, moralnih in čustvenih kanalih. Dotikal se bo globokih, tako rekoč srčnih vsebin slovenskega katoličana. Katoličan ne bo toliko izzvan, da se racionalno opredeli med tem ali onim političnim programom, sprva tudi ne med Janšo in Novakovo, kot bo izzvan, da se opredeli do svojih nad-racionalnih korenin, do nečesa svetega. Zadeva je torej zastavljena tako, da bo na volitvah katoliški korpus pritegnil in okrog sebe strnil tisti politik, ki bo nastopil kot varuh svetega spomina ter granitni branik pred skrunitelji spomina.

Povejmo naravnost: polje je zakoličeno po meri Janeza Janše in mehanizem, po katerem Janša dobiva katoliške glasove, že teče. Ker je katoliški spomin ranjen, je mehanizem toliko bolj močan. Novakova, ki se je takšni rabi mehanizma uprla ter ga poskušala nadomestiti z nič manj evangelijsko alternativo dialog-odpuščanje-sprava, zdaj tvega izrinjenost na rob. Slično bo katoličan, ki bo do tovrstnega mehanizma zadržan ali sumničav, zlahka označen za rdečega podtaknjenca“, grmičevca in podobno

***

Cerkvena hierarhija seveda ne bo odrejala, kolikšne naj bodo porcije volilnih glasov za posamezne stranke, ki se potegujejo za katoliškega volivca. Politična tekma znotraj katoliškega korpusa je nekaj normalnega, legitimnega. Pomembno je, da je fer. Da ni nesramnih podtikanj, laži, manipulacij. Bodo pa hierarhija (škofje) in drugi udeleženi pri vodstveni službi Cerkve (župniki, teologi, katehistinje, člani ŽPS,...) pozorni:

    - ko bo politična tekma med krščansko usmerjenimi strankami posegla v temeljno cerkveno doktrino in etiko;

    - ko bo politična tekma načela občestveno strukturo Cerkve.
Oboje se lahko kaj hitro zgodi. Poskušajmo za vzorec odgovoriti na naslednja vprašanja. Kakšna bo podoba Cerkve, ki „veselo oznanjuje“, če bomo katoličani po politični strani kar naprej ujeti v grenak spopad z „onimi“? Kaj bo s Kristusom, če ga bomo kontemplirali zgolj kot mučenca, ki trpi, ne pa tudi kot zveličarja, ki odpušča? Kaj bo z bratstvom in sestrinstvom, če bo politika - kot nekoč - izvajala „diferenciacijo“ in določala, kdo je pravi kristjan in kdo „odpadnik“? Kaj bo s sinodalno naravo Cerkve, če bomo zaradi potreb konsolidacije in bojne discipline morali biti tiho glede teh ali onih kočljivih zadev? 


Ne trdim, da zdajšnja politika naravnost in usodno ogroža doktrino in občestvo Cerkve. Le opozarjam, da bodimo pozorni, kaj vse lahko sproži desant kakšne od strank na cerkveno dvorišče. Sproži lahko premike v pastoralni naravnanosti ter posredno v sami ekleziologiji.

***

Ljubljanska nadškofovska mitra še nima glave, ki bi jo pokrila. Mitra čaka. Je lepa in vanjo so, kot se spodobi, na notranji strani všiti trni. Že to, da jo bo nekdo dobil na glavo, bo velika stvar. V trenutku kronanja se bodo trni zarili v njegovo glavo, da bo rekel „auč“. Ostali pa si bomo oddahnili. Tistega, ki bo imel mitro na glavi, bomo namreč videli. Minila bo nevarnost, da bi si jo potihoma natikal nekdo, ki ga ne vidimo.

ponedeljek, 24. marec 2014

Kriza, brezposelnost in priložnost za nekaj novega

Objavljeno 23. 3. 2014  v Mladem valu v tedniku Družina pod naslovom "Kriza in brezposelnost sta priložnost" kot odgovor na vprašanje, kaj bo brezposelnim mladim prinesel čas in kaj lahko storijo sami.


Kaj bo prinesel čas, ne vemo natančno. Kaj lahko storite sami, pa bi lahko bilo po petih letih krize bolj jasno. Lahko verjamete v zdajšnji kapitalizem in se zavzemate za idejo svobodnega trg. Ampak s tem boste verjetno pripravljali naslednje krize. Lahko verjamete v socializem in se zavzemate za idejo vodenega trga ter zaposlovanja na politično komando. Ampak skoraj gotovo boste sebe in svoje potomce zapisali revščini, verjetno tudi diktaturi.

Lahko pa čas krize izkoristite za razmislek, kot ga pred vami še ni opravil nihče. Ne da bi ukinjali svobodni trg ter ne da bi se odrekli socialni pravičnost in solidarnosti, lahko začrtate nekaj novega, boljšega.

Kaj? Ne vem. Vem pa, da boste morali delati na sebi. Ždenje doma in čakanje na boljše čase je samomorilsko. Zgolj vstajniško zaganjanje v vladajoči sistem tudi ne pomaga, če alternativnega sistema nimaš v sebi, če nisi ponotranjil drugačnih in boljših drž. Ne pomaga, če si proti ideji kapitalističnega potrošništva, sam pa požiraš pop-kulturo, goltaš poceni izdelke, nadiraš starše, ker v hladilniku ni neke fine paštete.

"Manj, da bi živeli bolje."
Serge Latouche (wikipedia)
Prvi korak k alternativni ekonomiji je razstrupljanje samega sebe od potrošništva. Francoski ekonomist Serge Latouche* je prepričan, da je možno „živeti veliko bolje z veliko manj“.** Med drugim pravi: „Eden glavnih problemov našega ekonomskega modela so viški. Trgovski center odvrže 20% hrane, ostalih 20% odvržejo gospodinjstva. Rok trajanja je eden izmed motorjev moderne družbe. Vse je programirano, da traja kratko, da bi se potem kupovalo več in več.“ Reklame so zadolžene, da ljudi za tak ekonomski model psihično preparirajo. Oglaševanje ima po Latouchu nalogo, da „frustrira ljudi in jih dela nezadovoljne“. Trik končno uspe, ko pri tebi, potrošniku, zaradi nakupa oglaševanega izdelka nastopi psihična pomiritev, zadovoljstvo.

Že če si izstopil iz tega vedno istega trika reklam in iz modela „več in več“, si naredil veliko. Si kakor Neo, glavni junak filma Matrica, v trenutku osvoboditve iz primeža strojev.

Naslednji korak je dejavno iskanje novih gospodarskih vzorcev. Navedimo samo eno možnost: ekološko kmetijstvo. Latouche, sicer znan kot „ideolog padca rasti“, meni, da bi se več ljudi moralo vrniti k zemlji, saj je absurdno, „da jogurt do nas potuje 9000 km“. Z vrnitvijo k zemlji bi bilo več delovnih mest, jedli bi boljšo hrano, krepile bi se socialne vezi.

In tretje ter najpomembnejše: etika. Slovenije v krizo in mlade v brezposelnost ni toliko potisnil sam sistem kot pomanjkanje ali celo popolna odsotnost etike v njem. Če nimaš nove gospodarske in socialne etike, je morda res bolje, da ždiš doma, in čakaš, kaj bo prinesel čas.


* Rojen 1940, specialist za vprašanja ekonomske antropologije, eden najbolj vplivnih zagovornikov teorije padca rasti (degrowth theory).
** V slovenskem prostoru podobno ekonomsko, okoljsko in sploh življenjsko izbiro razvija Aleš Čerin; glej blog Preprostost http://www.edusatis.si/preprostost/ 

sreda, 12. marec 2014

Ko sekularizacija udari s kladivom malodušja

Prispevek na seji Duhovniškega sveta škofije Celje, Vrbje, 12.3.2014.

I.

Še pred petindvajsetimi leti bi tej temi bilo naslov Ko ateizem udari s kladivom represije. Zdelo se je namreč, da bo ateizem tisti, ki bo (v vzhodni Evropi tudi s pomočjo državne represije) zamenjal teizem – vero. Danes vidimo, da ateizem ni ne zmagovita svetovnonazorska opcija (čeprav po 11.9.2001 spet narašča), ne prvi problem Cerkve in njenih duhovnikov. Prvi problem Cerkve je nekaj, kar se dogaja bliže njenega jedra, nekaj, kar je sorodno ateizmu, a obenem ateizem ni. Temu „nekaj“ smo se od Plenarnega zbora naprej navadili reči „sekularizacija“. PIP, denimo, v sredino svoje diagnoze duhovnega stanja na Slovenskem postavlja pojem sekularizacije in ne pojma ateizma.
foto: chiesaepostconcilio.blogspot

Ob tem sociologi opozarjajo (npr. V. Potočnik), da je tudi sekularizacija le en vidik velike preobrazbe današnje družbe. Vidik, ki tudi s cerkvenega zornega kota, ni nujno negativen. Tudi ni nujno protiverski. Pod vplivom sekularizacije namreč še ni nujno, da izginja religioznost, niti tista osebna molitvena religioznost ne. Gotovo pa se religioznost raz-cerkveni. Govorimo lahko o raz-cerkvenjenem krščanstvu. Krščanstvo toliko ne izginja kot spreminja „agregatno stanje“: iz trdega je najprej prešlo v tekoče stanje, zdaj se zdi, da prehaja v plinastega. Je komaj vidno, neoprijemljivo, nevezano na trdno strukturo.

Kakorkoli, pojav, ki smo mu se mu navadili reči sekularizacija, vključno z raz-cerkvenjenim krščanstvom v plinastem stanju, duhovnika skorajda ne rabi več. Duhovnikova stoletna identiteta je na udaru. Duhovnik postaja obrobni lik. Sicer še pomemben za določeno obredje in ohranjanje tradicije, a brez večjega pomena za bistvene usmeritve v življenju ljudi.

Duhovniško malodušje je zato za vogalom. Vse kar smo storili, da bi zajezili sekularizacijo, ni zdržalo. Sekularizacijski cunami je odnesel vse zaščite in izničil protiukrepe. Občutek poraženosti ni majhen zlasti pri duhovniku, ki je, recimo, pred 30 leti sprejel župnijo X, vanjo vložil celega sebe, se odrekal, ni hodil na počitnice, zdaj pa kljub temu župnija X nima ne otrok pri nedeljski maši, ne mladincev, komaj koga za ministriranje, komaj koga od mladih parov v svetem zakonu ipd..

II.

Papež Frančišek se je v apostolski spodbudi Veselje evangelija boju proti demonu malodušja posebej posvetil v podpoglavju Zavračanje jalovega pesimizma (VE 84-86). Še prej pa v VE 83 zapiše: Tako nastaja največja nevarnost, »sivi pragmatizem cerkvene vsakdanjosti, kjer na videz vse poteka v redu, v resnici pa vera peša in se utaplja v malodušju« (citiran Ratzinger). Nastaja pokopališka psihologija, ki postopno spreminja kristjane v muzejske mumije. Razočarani nad resničnostjo, nad Cerkvijo ali nad samim seboj, kristjani živijo v stalni skušnjavi, da bi se oklepali žalosti, ki se polasti srca, kakor »najdragocenejši od demonovih napojev« (citiran Bernanos).

“Sivi pragmatizem cerkvene vsakdanjosti“, kot je to stanje imenoval Ratzinger l. 1996 na nekem predavanju v Mehiki, je pravzaprav že zmaga malodušja, četudi se zdi, da „zadeve še nekako funkcionirajo“ in četudi duhovnik še ima precej dela in stabilne prihodke. Sekularizacija torej preko žalosti, jamranja in občutka nemoči posredno prodre v osrčje Cerkve in v življenje duhovnikov. Še bolj nevarno je, da bi se občutek nemoči prelevil v jezo, celo v sovraštvo do sodobnega sveta. Hudobni duh poraza je brat skušnjave, da bi predčasno ločili pšenico od plevela, opozarja papež (VE 85).

Pastoralno malodušje je z Veseljem evangelija postalo resen predmet pastoralne refleksije, eden izmed negativcev, s katerim se moramo spopasti. Pojav pastoralnega malodušja je toliko bolj nevaren, ker se zna maskirati. Ateizem s kladivom represije za duhovnika ni bil psihološko tako zahrbten, kot je zahrbtna sekularizacija s kladivom malodušja.

Naredimo zatorej korak naprej. Kje bolj natančno se skrivajo pasti za duhovnikovo malodušje v času zmagovite sekularizacije? Kakšen naj bo njegov odgovor?

III.

Dominikanec Timothy Radcliffe je imel l. 2004 v Atlanti na Nacionalnem kongresu duhovniških svetov predavanje z naslovom Duhovnik: med krizo in upanjem. Sodobnega duhovnika je videl v treh velikih zagatah oz. kriznih situacijah, ki obenem silijo v malodušje in kličejo k upanju. Zagate so:
- DILEMA: biti zvest uradnemu katoliškemu nauku in obenem biti zvest svojemu ljudstvu, ki se požvižga na ta nauk;
- RAZDOR: težka enotnost med duhovniki, nenehne delitve tudi na podlagi teologije;
- POHUJŠANJE: vpliv velikih duhovniških škandalov na duhovniško počutje in pastoralno delo.
Poskušajmo Radcliffovo diagnozo aplicirati na slovenskega duhovnika.

DILEMO doživljamo duhovniki praktično vsak dan. Duhovnik je po stari tradiciji učitelj in varuh čistega nauka in morale. Ljudje iz njegove župnije pa katoliški nauk mešajo s takšnimi in drugačnimi tujerodnimi primesmi (horoskop, bioenergija, vera v reinkarnacijo,...); moralo, zlasti spolno, si razlagajo precej po svoje (kontracepcija, tudi splav, koruzništvo,...). Duhovnik je v škripcih. Prepad me življenjem vernikov in naukom Cerkve je velik. Če jasno pove, kaj je prav in narobe, se zameri ljudem; če je tiho, opušča tako skrb za pravilni nauk kot povezovanje svojega občestva z vesoljno Cerkvijo. Radcliffe vidi rešitev v nauku Tomaža Akvinskega o učiteljstvu, ki je prijateljstvo; o prijateljstvu, ki je učiteljstvo. Duhovnik mora vztrajati v prijateljstvu z ljudmi. Prijatelj ni vsiljiv, jezljiv, dvoličen. Prijatelju ne zameriš, ko te kaj pouči ali ti celo kaj očita.

RAZDOR med duhovniki, ki je na Zahodu in v Južni Ameriki nastal vsled vatikanskega obračuna s t.i. progresistično teologijo v osemdesetih in devetdesetih, v vzhodni Evropi ni bil tako prisoten in viden. Na Slovenskem so nekoliko povečane možnosti za razdor na črti laksizem/rigorizem pri podeljevanju zakramentov; malenkost tudi na črti rivalstva svetno/redovniško duhovništvo ter na črti zgodovinskega rivalstva štajerski/kranjski kler. Trenutno najbolj razdiralno za duhovniško bratstvo pri nas pa je sumničenje, kdo pripada kakšnemu lobiju in kdo ne, kdo koga špeca, kdo koga ruši. Razdor hromi duhovnika in vso pastoralo. Se bomo zdaj na silo uniformirali, da se izognemo sporom? Treba je reči, da smo duhovniki (in kristjani) med seboj povezani po zakramentu in ne po mentaliteti, ideologiji in človeških interesih. Ravno ker smo različni, smo zakrament Kraljestva, pravi Radcliffe. Nadalje: potrebno je ustvarjati duhovniške prostore dialoga, pogovora, pogumnega zavzemanja za resnico. Pogovor in resnica sta protistrup razdoru. Pometanje pod preprogo je razdor na zalogo.

POHUJŠANJE, ki so ga povzročile duhovniške zlorabe otrok (in druge stranpoti), bo še dolgo kot črn oblak viselo nad cerkveno krajino. Tudi nad slovensko. Četudi je pri vsem tem bilo ogromno antiklerikalne propagande, ki je napihovala, po potrebi celo lagala o razširjenosti pedofilije/efebofilije med duhovniki, se ne smemo braniti, češ zgodba je predvsem zlonamerno napihnjena. Resnica je takšna: nekateri duhovniki so grdo izdali duhovniško službo - in pika. Sram in ponižanje je zaradi njih prizadelo vsakega izmed nas. Zdaj je trenutek, da izdajstvo in greh postaneta platforma za milost in prenovo. Radcliffe v zvezi s tem spominja, da se je tudi Jezus na zadnji večerji pustil obkrožiti z izdajalci, zanikovalci, strahopetci,... pa vendar je Večerja še danes vir milosti in odrešenja. Paziti še moramo, da sobratov, ki so zgrešili zla dejanja, pred javnostjo ne zanikamo s Petrovim „ne poznam ga“. Še vedno so sobratje, ki potrebujejo naše odpuščanje in sprejetje.

sreda, 05. marec 2014

"Mitologija o papežu Frančišku mi ni všeč"

Italijanski časopis Corriere della sera danes (5.3.2014, Pepelnica) ponuja v branje intervju s papežem Frančiškom. Prevajam nekaj Frančiškovih poudarkov.

Foto: LaPresse
O Benediktu XVI.:
Njegova modrost je Božji dar. Nekdo je hotel, da bi se umaknil v neko benediktinsko opatijo daleč od Vatikana. Jaz sem pomislil na stare starše in njihovo modrost. Njihovi nasveti dajo moč družini. Ne zaslužijo si, da bi končali v domu za starejše občane.

O programu prenove Cerkve:
Marca lani nisem imel nobenega načrta za spremembe v Cerkvi. Nisem pričakoval, če se tako izrazim, te preselitve v drugo škofijo. Cerkev sem začel voditi tako, da sem poskušal udejaniti, kar je prišlo na dan v razpravah med kardinali v raznih kongregacijah. Pri svojem načinu delovanja pričakujem, da me Gospod navdihne.

O „frančiškomaniji“:
Všeč mi je biti z ljudmi, s trpečimi, iti na župnije. Ideološke interpretacije in nekakšna mitologija o papežu Frančišku mi ni všeč. Ko se je, na primer, reklo, da gre ponoči ven in da na cesti Ottaviano deli hrano brezdomcem. Kaj takega mi ni nikoli prišlo na misel. Sigmund Freud je dejal, če se ne motim, da je v vsaki idealizaciji že nekaj agresije.

O tem, če ga je prizadelo, da so ga zlasti nekateri Američani označili za marksista:
Niti najmanj. Nikoli se nisem strinjal z marksistično ideologijo, saj nima prav. Poznal pa sem mnoge dobre osebe, ki so bile po prepričanju marksisti.

O pedofilskih škandalih:
Primeri zlorab so strašni, saj puščajo globoke rane. Benedikt XVI. je bil zelo pogumen in je odprl pot. Cerkev je na tej poti veliko storila. Morda več kot vsi ostali. Statistike o pojavu nasilja nad otroci jemljejo sapo, pokažejo pa tudi, da se velika večina zlorab zgodi v družinskem okolju in v okolju soseščine. Katoliška Cerkev je morda edina javna institucija, ki se je odzvala s transparentnostjo in odgovornostjo. Nihče drug ni storil več. Pa vendar je Cerkev edina, ki jo napadajo.

O tem, da je treba razpravo o družini poglobiti:
Mladi se poročajo malo. Mnogo družin je, ki so se razšle in je njihov načrt skupnega življenja propadel. Otroci zelo trpijo. Moramo dati odgovor. Zato moramo razmišljati zelo na globoko. To poskušata Koncistorij in Sinoda. Moramo se izogniti površinski razpravi. Težnja, da bi vsak problem reševali s kazuistiko, je napaka, je poenostavljanje globokih zadev – kakor so delali farizeji, je zelo površna teologija.

O vlogi ženske v Cerkvi:
Tudi tukaj kazuistika ne pomaga. Res je, da mora ženska v Cerkvi biti bolj navzoča tam, kjer se odloča. Ampak to bi jaz imenoval funkcionalna promocija. Na ta način ne bomo prišli daleč. Potrebno bo razmisliti, da je beseda Cerkev ženskega spola; izvorno je ženska. Veliki teolog Urs von Balthasar je veliko delal na tem: Cerkev poleg petrinskega načela vodi tudi marijansko načelo. Devica Marija je bolj pomembna kot katerikoli škof in katerikoli apostol.

O pravoslavju:
Važno je hoditi skupaj. Pravoslavna teologija je zelo bogata. Verjamem, da imajo oni ta čas velike teologe. Njihov pogled na Cerkev in sinodalnost je čudovit.


torek, 04. marec 2014

Moskva, tretji Rim, in objem, ki manjka

Zgodovinski objem Atenagore in Pavla VI.
5.1.1964 v Jeruzalemu. Vir: conciliaria.com
5. januarja 1964, ob pol desetih zvečer, sta se v stavbi Apostolske delegacije v Jeruzalemu po stoletjih sovražnosti med krščanskim Vzhodom in Zahodom objela carigrajski patriarh Atenagora in papež Pavel VI.. Papež je dejal: „Izražam Vam vse moje veselje, vso mojo ganjenost. Zares mislim, da je to trenutek, ki ga živimo v Božji navzočnosti.“ Atenagora pa: „V Božji navzočnost, ponavljam, v Božji navzočnosti.“

Naslednje leto sta preklicala izobčenje, ki sta si ga Carigrad in Rim drug drugemu izrekla daljnega leta 1054. Poslej za katoličane pravoslavci več ne bodo heretiki in shizmatiki ter obratno. Evropsko krščanstvo naj bi spet začelo složno dihati z obojnimi pljučnimi krili, se je reklo. Ekumenizem je obetal zlate čase. Ampak nekdo v serijo ekumenskih objemov, ki je v naslednjih letih sledila, ni vstopil. Nekdo, ki ima za razliko carigrajskega patriarha, ki je zadnjih 500 let realno gledano vodil le krščanski otoček sredi ogromnega islamskega morja, veliko moč. To je bil moskovski patriarh.

Ko je prišla na vrsto Moskva

Moskva ima poklic tretjega Rima. Moskva je za ruske ideologe zadnji pravi Rim. Pri tem ne gre le za geopolitično retoriko, gre za realna dejanja in mišljenja, ki sežejo v čas padca Carigrada v turške roke (l. 1453) in torej v čas usihanja drugega Rima, kar je Carigrad od Konstantina naprej (od l. 330) hotel biti in bil. Ko je bil l. 1589 moskovski metropolit povzdignjen na raven patriarha in postal „patriarh Moskve in vse Rusije“, so Rusi opravili dvoje pravnih in simbolnih dejanj, katerih sadove moremo gledati in okušati še danes – tudi ko se soočamo s trenutnim dogajanjem na Krimu:

- carigrajski dvoglavi orel je postal simbol Moskve in je še danes simbol Ruske federacije; s tem se jasno nakaže kontinuiteta z drugim Rimom (Carigradom) in se tudi pove, da se je „središče pravovernega krščanskega sveta“ zdaj, ko so v drugem Rimu muslimani, premaknilo v Moskvo;


- moskovski patriarhat je vstopil v Pentarhijo; postal je član častitljivih petih antičnih patriarhatov (Jeruzalem, Antiohija, Aleksandrija, Carigrad in Rim), ampak na način, da je v Pentarhiji prevzel mesto, ki ga tam ima/imel Rim, saj je ta za pravoslavce postal krivoverski in razkolniški, torej izključen iz kluba petih; Moskva tako po bizantinski cerkveno pravni liniji direktno zamenja Rim.

Patriarh Ciril in predsednik Putin med versko slovesnostjo.
Foto: AP
Poslanstvo tretjega Rima

Poklic tretjega Rima je podoben poklicu prvih dveh Rimov. Biti vodilen, ustvarjati imperij, širiti svojo politično (prva orlova glava) in duhovno oblast (druga orlova glava), kakor daleč se le da – tudi na ameriško celino (Aljaska je bila pod Rusi do l. 1867). Ljudstva, ki jih ob tem srečaš, morajo priznati tvojo nadoblast in se sprijazniti, da so omejeno suverena. Pravzaprav morajo biti srečna, da so s teboj, ki si močan, najmočnejši, največji in ki prinašaš luč resnice. Kamor rusko cesarstvo ne seže z geografskimi mejami, naj seže moralno in politično. Tako se je Rusija v 19. stoletju trudila, da bi v odnosu do Turčije dobila status edine zaščitnice vseh kristjanov v otomanskem cesarstvu. Tudi zato, ker ji Turčija in Zahod tega nista dovolila, je izbruhnila krimska vojna (1854-1856). Navada je železna srajca. Poglejmo, kaj je storil Vladimir Putin v primeru še trajajoče sirske državljanske vojne. Postavil se je za zaščitnika sirskih kristjanov in preprečil Zahodu, da bi vojaško posredoval v korist sunitskih upornikov.

Zanimivo, da so vzorec Moskve kot tretjega Rima enako in še bolj kot pravoslavni carji pograbili ateistični komunisti. Stalin je razširil sovjetsko nadoblast globoko v Evropo (ruski tanki so desetletja dolgo prežali le 300 km od Rena), se imel za voditelja svetovne komunistične revolucije, Moskvo pa postavil za politično-vojaško (prva orlova glava) ter ideološko (druga orlova glava) središče socialistične preureditve sveta. Ko sta se l. 1960 Sovjetska zveza in Kitajska sprli in je Maocetungova Kitajska hotela prevzeti primat v svetovnem komunizmu, se je govorilo, da nastaja četrti Rim – Peking.

Objem, ki ga čakamo

Benedikt XVI. se je z zdajšnjim ruskim
patriarhom Cirilom, ko je bil slednji metropolit
Smolenska in Kaliningrada, srečal dvakrat.
Vir: catholic.org
Zdaj razumemo, kako pomemben in kako dolgoročno pozitiven za Evropo in svet bi bil objem rimskega papeža in moskovskega patriarha. „Ni miru brez miru med religijami,“ vztrajno ponavlja švicarski teolog Hans Küng. Ekumenizem ni neka interna obrobna dejavnost cerkvenih ljudi, nek teološki hobi za nekaj navdušencev, ekumenizem je strateška dejavnost kristjanov in njih voditeljev za prihodnost sveta. 

Nujno se bo srečati. Prvi in tretji Rim za isto mizo. Da bi se srečala papež Frančišek in patriarh Kirill (Ciril), na tem se je v jeseni 2013 že delalo. Kardinal Kurt Koch je obiskal patriarha v Moskvi, metropolit Hilarion in predsednik Putin sta bila v Vatikanu. Izjave na obeh straneh so bile optimistične.

Pomnimo, kakšna hladnost je zavladala na relaciji Moskva-Vatikan, potem ko je v začetku devetdesetih papež Janez Pavel II. po vzhodni Evropi vzpostavljal pod komunizmom razrušeno mrežo katoliških in grško-katoliških župniji in škofij ter še enkrat podprl uniate, zlasti ukrajinske. Marca 1992 so se pravoslavni patriarhi srečali v Carigradu in v skupni izjavi ostro kritizirali rimsko pastoralno-pravno ofenzivo v deželah z večinskim pravoslavnim prebivalstvom. Predvsem vprašanje uniatov, ki jih pravoslavci imajo za izdajalce pravoslavja in Rimu prodane duše, je tisto vprašanje, ki Moskvo najbolj boli. Boli pa tudi Rim, saj je živ spomin na nasilno podrejanje ukrajinskih uniatov moskovskemu patriarhatu po l. 1946. Nasilno podrejanje z nasilnimi prepisi lastništva stavb grko-katoliške Cerkve na pravoslavno Cerkev sta z roko v roki izvajala komunistična NKVD in pravoslavni kler. Kakorkoli že, poljski papež ni mogel pričakovati, da bi obiskal Rusijo in da bi ga moskovski patriarh sprejel. Tudi zato, ker je Poljska po ruskem prepričanju „kriva“ za nastanek uniatov v 16. stol..

S Frančiškom je slika drugačna. Že to, da ni Evropejec, je z ruskega zornega kota plus. Povrh vsega se Frančišek rad naziva „rimski škof“ - naslov, ki mu ga pravoslavna stran ne oporeka. Da se je pripravljen od pravoslavne Cerkve tudi kaj učiti glede načina vodenja cerkvenih stvarnosti, je jasno (in silno pomenljivo) zapisal: „V pogovoru s pravoslavnimi brati imamo katoličani možnost, da se naučimo nekaj več o pomenu škofovske zbornosti in o izkušnji sinodalnosti.“ (Veselje evangelija 246).
Ob protestih v Kijevu so svet obšle zgovorne in za zahodnjaka nekoliko
nenavadne fotografije o vlogi duhovnikov.  Foto: AP

Ni miru brez miru med religijami

Ampak ali lahko objem dveh verskih voditeljev prinese mir? Ni diplomacija tista, ki največ naredi za pomiritev spopadov? Diplomacija, politične stranke, ideološke mode in državne tvorbe danes so, jutri jih več ni. Religije ostanejo. Religija zaznamuje človeka globlje, kot si predstavljamo. Zato, dolgoročno: „Ni miru brez miru med religijami.“ To moč religij je razumel Samuel Huntington, ki je v znamenitem delu Spopad civilizacij opozoril, da bo katoliško-protestantska Evropa vedno izpostavljena konfliktom z vzhodno pravoslavno Evropo, se pravi, predvsem z Rusijo. Ne gre samo za dvoje interesov, po Huntingtonu gre za dvoje civilizacij – latinske in bizantinske. Da so ti konflikti venomer za vogalom, vidimo danes na primeru Ukrajine. A pomnimo, kaj se je l. 1999 zgodilo v Prištini, na še eni izmed geografskih ločnic med civilizacijami (med tremi, če smo natančni), ko so si pri tamkajšnjem letališču nasproti stali ruski in britanski oklepniki in je malo manjkalo, da bi udarili drug po drugem.

Težko je z zgodovino. V Sloveniji poskušamo „popravljati“ stranpoti za 70 let nazaj, v Evropi bo to potrebno storiti za 1000 let nazaj. Zaradi prihodnosti. Zaradi ljubega, zares ljubega miru.