Ko sekularizacija udari s kladivom malodušja

Prispevek na seji Duhovniškega sveta škofije Celje, Vrbje, 12.3.2014.

I.

Še pred petindvajsetimi leti bi tej temi bilo naslov Ko ateizem udari s kladivom represije. Zdelo se je namreč, da bo ateizem tisti, ki bo (v vzhodni Evropi tudi s pomočjo državne represije) zamenjal teizem – vero. Danes vidimo, da ateizem ni ne zmagovita svetovnonazorska opcija (čeprav po 11.9.2001 spet narašča), ne prvi problem Cerkve in njenih duhovnikov. Prvi problem Cerkve je nekaj, kar se dogaja bliže njenega jedra, nekaj, kar je sorodno ateizmu, a obenem ateizem ni. Temu „nekaj“ smo se od Plenarnega zbora naprej navadili reči „sekularizacija“. PIP, denimo, v sredino svoje diagnoze duhovnega stanja na Slovenskem postavlja pojem sekularizacije in ne pojma ateizma.

foto: chiesaepostconcilio.blogspot

Ob tem sociologi opozarjajo (npr. V. Potočnik), da je tudi sekularizacija le en vidik velike preobrazbe današnje družbe. Vidik, ki tudi s cerkvenega zornega kota, ni nujno negativen. Tudi ni nujno protiverski. Pod vplivom sekularizacije namreč še ni nujno, da izginja religioznost, niti tista osebna molitvena religioznost ne. Gotovo pa se religioznost raz-cerkveni. Govorimo lahko o raz-cerkvenjenem krščanstvu. Krščanstvo toliko ne izginja kot spreminja „agregatno stanje“: iz trdega je najprej prešlo v tekoče stanje, zdaj se zdi, da prehaja v plinastega. Je komaj vidno, neoprijemljivo, nevezano na trdno strukturo.

Kakorkoli, pojav, ki smo mu se mu navadili reči sekularizacija, vključno z raz-cerkvenjenim krščanstvom v plinastem stanju, duhovnika skorajda ne rabi več. Duhovnikova stoletna identiteta je na udaru. Duhovnik postaja obrobni lik. Sicer še pomemben za določeno obredje in ohranjanje tradicije, a brez večjega pomena za bistvene usmeritve v življenju ljudi.

Duhovniško malodušje je zato za vogalom. Vse kar smo storili, da bi zajezili sekularizacijo, ni zdržalo. Sekularizacijski cunami je odnesel vse zaščite in izničil protiukrepe. Občutek poraženosti ni majhen zlasti pri duhovniku, ki je, recimo, pred 30 leti sprejel župnijo X, vanjo vložil celega sebe, se odrekal, ni hodil na počitnice, zdaj pa kljub temu župnija X nima ne otrok pri nedeljski maši, ne mladincev, komaj koga za ministriranje, komaj koga od mladih parov v svetem zakonu ipd..

II.

Papež Frančišek se je v apostolski spodbudi Veselje evangelija boju proti demonu malodušja posebej posvetil v podpoglavju Zavračanje jalovega pesimizma (VE 84-86). Še prej pa v VE 83 zapiše: Tako nastaja največja nevarnost, »sivi pragmatizem cerkvene vsakdanjosti, kjer na videz vse poteka v redu, v resnici pa vera peša in se utaplja v malodušju« (citiran Ratzinger). Nastaja pokopališka psihologija, ki postopno spreminja kristjane v muzejske mumije. Razočarani nad resničnostjo, nad Cerkvijo ali nad samim seboj, kristjani živijo v stalni skušnjavi, da bi se oklepali žalosti, ki se polasti srca, kakor »najdragocenejši od demonovih napojev« (citiran Bernanos).

“Sivi pragmatizem cerkvene vsakdanjosti“, kot je to stanje imenoval Ratzinger l. 1996 na nekem predavanju v Mehiki, je pravzaprav že zmaga malodušja, četudi se zdi, da „zadeve še nekako funkcionirajo“ in četudi duhovnik še ima precej dela in stabilne prihodke. Sekularizacija torej preko žalosti, jamranja in občutka nemoči posredno prodre v osrčje Cerkve in v življenje duhovnikov. Še bolj nevarno je, da bi se občutek nemoči prelevil v jezo, celo v sovraštvo do sodobnega sveta. Hudobni duh poraza je brat skušnjave, da bi predčasno ločili pšenico od plevela, opozarja papež (VE 85).

Pastoralno malodušje je z Veseljem evangelija postalo resen predmet pastoralne refleksije, eden izmed negativcev, s katerim se moramo spopasti. Pojav pastoralnega malodušja je toliko bolj nevaren, ker se zna maskirati. Ateizem s kladivom represije za duhovnika ni bil psihološko tako zahrbten, kot je zahrbtna sekularizacija s kladivom malodušja.

Naredimo zatorej korak naprej. Kje bolj natančno se skrivajo pasti za duhovnikovo malodušje v času zmagovite sekularizacije? Kakšen naj bo njegov odgovor?

III.

Dominikanec Timothy Radcliffe je imel l. 2004 v Atlanti na Nacionalnem kongresu duhovniških svetov predavanje z naslovom Duhovnik: med krizo in upanjem. Sodobnega duhovnika je videl v treh velikih zagatah oz. kriznih situacijah, ki obenem silijo v malodušje in kličejo k upanju. Zagate so:
- DILEMA: biti zvest uradnemu katoliškemu nauku in obenem biti zvest svojemu ljudstvu, ki se požvižga na ta nauk;
- RAZDOR: težka enotnost med duhovniki, nenehne delitve tudi na podlagi teologije;

- POHUJŠANJE: vpliv velikih duhovniških škandalov na duhovniško počutje in pastoralno delo.

Poskušajmo Radcliffovo diagnozo aplicirati na slovenskega duhovnika.

DILEMO doživljamo duhovniki praktično vsak dan. Duhovnik je po stari tradiciji učitelj in varuh čistega nauka in morale. Ljudje iz njegove župnije pa katoliški nauk mešajo s takšnimi in drugačnimi tujerodnimi primesmi (horoskop, bioenergija, vera v reinkarnacijo,...); moralo, zlasti spolno, si razlagajo precej po svoje (kontracepcija, tudi splav, koruzništvo,...). Duhovnik je v škripcih. Prepad me življenjem vernikov in naukom Cerkve je velik. Če jasno pove, kaj je prav in narobe, se zameri ljudem; če je tiho, opušča tako skrb za pravilni nauk kot povezovanje svojega občestva z vesoljno Cerkvijo. Radcliffe vidi rešitev v nauku Tomaža Akvinskega o učiteljstvu, ki je prijateljstvo; o prijateljstvu, ki je učiteljstvo. Duhovnik mora vztrajati v prijateljstvu z ljudmi. Prijatelj ni vsiljiv, jezljiv, dvoličen. Prijatelju ne zameriš, ko te kaj pouči ali ti celo kaj očita.

RAZDOR med duhovniki, ki je na Zahodu in v Južni Ameriki nastal vsled vatikanskega obračuna s t.i. progresistično teologijo v osemdesetih in devetdesetih, v vzhodni Evropi ni bil tako prisoten in viden. Na Slovenskem so nekoliko povečane možnosti za razdor na črti laksizem/rigorizem pri podeljevanju zakramentov; malenkost tudi na črti rivalstva svetno/redovniško duhovništvo ter na črti zgodovinskega rivalstva štajerski/kranjski kler. Trenutno najbolj razdiralno za duhovniško bratstvo pri nas pa je sumničenje, kdo pripada kakšnemu lobiju in kdo ne, kdo koga špeca, kdo koga ruši. Razdor hromi duhovnika in vso pastoralo. Se bomo zdaj na silo uniformirali, da se izognemo sporom? Treba je reči, da smo duhovniki (in kristjani) med seboj povezani po zakramentu in ne po mentaliteti, ideologiji in človeških interesih. Ravno ker smo različni, smo zakrament Kraljestva, pravi Radcliffe. Nadalje: potrebno je ustvarjati duhovniške prostore dialoga, pogovora, pogumnega zavzemanja za resnico. Pogovor in resnica sta protistrup razdoru. Pometanje pod preprogo je razdor na zalogo.

POHUJŠANJE, ki so ga povzročile duhovniške zlorabe otrok (in druge stranpoti), bo še dolgo kot črn oblak viselo nad cerkveno krajino. Tudi nad slovensko. Četudi je pri vsem tem bilo ogromno antiklerikalne propagande, ki je napihovala, po potrebi celo lagala o razširjenosti pedofilije/efebofilije med duhovniki, se ne smemo braniti, češ zgodba je predvsem zlonamerno napihnjena. Resnica je takšna: nekateri duhovniki so grdo izdali duhovniško službo - in pika. Sram in ponižanje je zaradi njih prizadelo vsakega izmed nas. Zdaj je trenutek, da izdajstvo in greh postaneta platforma za milost in prenovo. Radcliffe v zvezi s tem spominja, da se je tudi Jezus na zadnji večerji pustil obkrožiti z izdajalci, zanikovalci, strahopetci,... pa vendar je Večerja še danes vir milosti in odrešenja. Paziti še moramo, da sobratov, ki so zgrešili zla dejanja, pred javnostjo ne zanikamo s Petrovim „ne poznam ga“. Še vedno so sobratje, ki potrebujejo naše odpuščanje in sprejetje.