sreda, 29. april 2020

V ponedeljek, 4. maja, prihaja srednji vek


Tudi na fejsbuk je prišlo, da na tviterju galamijo, ker od ponedeljka, 4. maja, Slovenska škofovska konferenca (SŠK) spet odpira duri cerkva in dovoljuje javne maše. Šel sem pogledat in res: galamijo in se protivijo. A ni tako hudo. Kdo od tviterašev tudi razmišlja in podpira. Tako profesor Igor Lukšič zapiše:
Cerkve odpira racionalna od države in vlade neodvisna SŠK. Vrtce in šole pa malo manj racionalna vlada.
Ķdo bi si mislil, da bo RKC leta 2020 vlekla boljše poteze od konservativne vlade.

Laskavo. Hvala.
Lukšič, ki je bil nekoč šef leve stranke SD, nekemu bentenju nato celo replicira:
Za zdravje mora najprej skrbeti vsak sam. Cerkveni mozje in tisti, ki se bodo odlocili priti, bodo znali poskrbeti, da bo vse v redu. Zaupam.

Hvala še enkrat, gospod profesor. Cerkveni možje bomo poskušali biti vredni zaupanja.

*

Pojdimo in media res. Zdi se, da je Lukšič za razliko od koga drugega že dobil na vpogled navodila, ki jih bo jutri objavila SŠK. Cerkve se resda odpirajo, vendar bodo epidemološka pravila zelo ostra. 

Sam sem včeraj na seji Zbora svetovalcev celjske škofije pripravljena navodila SŠK videl, predebatiral z ostalimi, podali smo kakšno pripombo. Zato lahko rečem, da bodo pravila v cerkvah bolj stroga, kot bodo denimo v knjižnicah ali so zdaj v trgovinah. Na primer: razdalja, število vernikov prilagojeno prostornini, maske, razkužila, dezinfekcija in prezračevanje po vsaki maši, dezinfekcija duhovnikovih rok pred in po obhajanju, prepoved petja (razen organista, solista ali pevske družine na koru), kakšni manj potrebni deli obreda se opustijo, prepoved velikih slovesnosti in procesij ter – tisto, kar nekatere najbolj pika in še ne vemo, kako točno bo oblikovano – starejšim od 70 let se odsvetuje obisk nedeljskih maš, lahko pa bodo šli k maši med tednom, saj bodo delavniške maše veljale kot nedeljske.

*

Seveda so na tviterju tudi cvetke v slogu hej, brigade, hitite. Ena takih je drugi Igor, tudi profesor, tudi levičar – Igor Pribac. Gospod, sicer znan po svojem inšpekcijskem odnosu do slovenskega katolištva, je čivknil:
SŠK meni nič tebi nič odpira cerkve vernikom!? In vlada te nepokoriščine še ni obsodila?! Niti ne ve, ali jo sploh bo?!
Kakšen JJ neki, oblast imajo kleriki. Srednji vek, prihajamo.

Pribčev tvit se komentira sam. Nekoliko mu bodi oproščeno, v kolikor je tvit morda mišljen kot ironija ali predlog za štos na Radiu Ga Ga. Ker potem ni povsem slab predlog. Jaz bi samo dostavil, da iz zgodovine celjskih grofov, ki so od visokega srednjega veka naprej vladali mnogim našim deželam, ni razvidno, da bi se ti kaj dosti ozirali na klerike oziroma da bi namesto njih, gospodov Žovneških, oblast v dotičnih deželah imeli kleriki. 

Je pa res, da z gospodom Pribcem ne bereva istih knjig ne o srednjem veku ne o klerikih.


* Foto: Marko Hohnjec, maša v prazni cerkvi za Cvetno nedeljo 2020

sobota, 25. april 2020

5 knjig moje karantene


Karantena ni povečala prodaje knjig, pravijo. Kljub temu nimam slabega občutka. Ljudje morda res ne kupujejo knjig (nenazadnje so zaradi splošne negotovosti z denarjem bolj skrbni kot sicer), zato pa berejo, kar jim je neprebranega ostalo na policah ali kar si lahko sposodijo pri sosedih in prijateljih. Vsaj tako se mi zdi iz stikov, ki jih imam.

Sam nisem izjema. Prvi teden epidemije sem resda visel ob televizorju, saj sem poleg naše intenzivno spremljal še situacijo v Lombardiji in Madridu, krajih, kjer sem svoj čas bival. Čez čas sem šel po svojih knjižnih policah, pogledal sem še po župnijski knjižnici, tudi kakšno kartonasto škatlo z davno odloženimi knjigami sem odprl. Kaj torej berem v dnevnih karantene? Okrog teh petih knjig se je zavrtelo moje karantensko branje:

Asia Bibi in Anne-Isabelle Tollet

Anne-Isabelle Tollet, Asia Bibi: Končno svobodna!
Celjska Mohorjeva, 2020

Najprej sem prebral pretresljivo izpoved Asie Bibi, nepismene pakistanske kristjanke, ki so jo l. 2010 obsodili na smrt, ker naj bi kršila zakon o bogokletju. Storila pa ni nič drugega kot to, da je pila vodo iz iste skodele kot njene muslimanske sodelavke ter nato zagovarjala svojo vero, ko so od nje zahtevali spreobrnitev v islam. Smrtno kazen bi pakistanske oblasti verjetno izvršile, če ne bi prišlo do internacionalizacije primera, za kar je zaslužna francoska novinarka in vojna poročevalka Anne-Isabelle Tollet. Internacionalizacija primera je s seboj prinesla številne politične in varnostne zaplete. Skrajneži so ubili dva Asiina zagovornika, velikanske množice so protestirale proti Asiini oprostitvi, otroci so obešali lutke, ki so predstavljale to kristjanko. V knjigi je opisana devet let trajajoča pot do razveljavitve obsodbe, odpustitve iz zapora, preselitve Asie in njene družine v Kanado. Naučiš se, kako veliko zlo je lahko religija – na kar s svojimi besedami opozori tudi Asia Bibi. Spomniš se besed Antona Trstenjaka, ki je dejal, da je od vseh fanatizmov najhujši verski fanatizem.


Del zgodnjekrščanskega mozaika
najden na griču Panorama na Ptuju

Viktorin Ptujski: Razlaga Razodetja in drugi spisi
Celjska Mohorjeva, 1999

Nobena skrivnost ni, da pišem roman o Viktorinu Ptujskem, pisatelju, škofu, mučencu, ki je pred 1700 živel in delal v naših krajih. Zato imam ves čas na mizi slovenskih prevod njegovih spisov. Spisi niso dolgi, znajo pa biti zahtevni, saj so sad krščanskega miselnega in duhovnega sveta tretjega stoletja, ki je seveda precej drugačen od današnjega krščanskega miselnega in duhovnega sveta. Če ne bi bilo dobre strokovne spremljave s strani prevajalca in patrologa Mirana Špeliča, bi bralec velikokrat mučno taval od pojma do pojma, od pomena do pomena. V karanteni sem še enkrat natančno prebral Viktorinovo razmišljanje O zgradbi sveta (De fabrica mundi). Preseneča navdušenost ptujskega antičnega škofa nad številkami. No, morda bi danes, ko je vse dano v številke, statistiko, grafe; danes, ko tiste znanosti, ki ni matematizirana, skorajda ne priznavamo kot znanost – Viktorin prav užival.


Naslovnico za Zajčeve pesmi je prispeval slikar Janez Bernik;
knjiga je pravokotne oblike

Dane Zajc: Zarotitve
Mladinska knjiga, 1985

V gimnazijskih letih sem najraje prebiral slovenske in tuje pesnike. Tudi zagonetne. Sošolke so brale Minattija, Pavčka in Makarovičevo, jaz Krakarja, Zajca, Šalamuna. Nekaj od teh sem tudi kupil. Med njimi zbirko Zarotitve Daneta Zajca. Na začetku karantenski dni sem jo – ne brez razloga, saj sem po neki drugi liniji srečeval tematiko zarotitev – položil na delavno mizo. Ne berem sistematsko, temveč tu in tam – kot mislim, da se poezija tudi bere. Ena dobra pesem na dan prežene duhovno lenobo vstran. Iz Zajčeve pesmi Druga luč:

mogoče je nek drugi veter že razsejal
dva grička prahu ki sta bila dom
tega smeha brez doma ki prši
v zelenem šumenju visoko nad njim


Na naslovnici Riesove knjige je prizor z etruščanske vaze:
človek med dvema drevesoma v kozmičnem krogu

Julien Ries: Il sacro nella storia religiosa dell'umanità
(Sveto v verski zgodovini človeštva)
Jaka Book, 1989

Župnik iz Črešnjic mi je prejšnji teden dostavil škatlo mojih knjig, ki sem jo l. 2012, ko sem nehal upravljati črešnjiško faro, pozabil preseliti na Frankolovo. Takoj na vrhu italijanski prevod v francoščini napisane knjige o temeljih religije: Sveto. Avtor je odlični belgijski zgodovinar religije Julien Ries (profesor, duhovnik, na koncu kardinal, umrl l. 2013). Še isti dan sem prebral Riesovo poglavje o svetem v najbolj zgodnji fazi rimske civilizacije. Prebereš in se ti zasvetlika, zakaj sta se Rim in krščanstvo na neki točki »morala« srečati. Kot prvo: Rimljani so bogove od vsega začetka razumevali kot osebe. To je pomenilo tako oseben (bogovšečna moralna drža) kot kolektiven (politično-praven, civilizacijski) odnos do bogov. Ker so bogovi osebe in ne neka mistična energija (kakršna je na primer Sila v Vojni zvezd), Rim ni zapadel v šamanizem, magijo pa je nemalokrat preganjal. Kot drugo: Rimljani so religijo od vsega začetka razumeli kot prizemljeno. Torej ne kot ekstatično, spiritualistično. Na nek način – če uporabim krščanski pojem – je religija vedno morala biti učlovečena oz. v pomoč zemeljskemu človeku. Zanimiv podatek: noge postelje velikega flamina (glavnega rimskega duhovnika) so bile obdane s prstjo, da bi poudarile povezavo zemlje in neba. Trenutno berem Riesovo poglavje o Hetitih in o zgodnji indoevropski zavesti o svetem.


A. Knapp z iraškimi kristjani, begunci v Ankavi (blizu Erbila v Iraku),
kjer živijo vsi v eni sobi

Andreas Knapp: Poslednji kristjani
Celjska Mohorjeva, 2018

Po prebrani zgodbi Asie Bibi me je tema preganjanih kristjanov še naprej držala. Včeraj sem tako do konca prebral še zgodbe sodobnih kristjanov z Bližnjega vzhoda, kot jih je na podlagi pričevanj popisal nemški duhovnik in pesnik Andreas Knapp. Spremno besedo je napisal Ivan Štuhec. Grozodejstva Islamske države nad kristjani v Iraku in Siriji so bila nepredstavljiva. In kar te spravlja v dodatno žalost, če ne bes, je, da Zahod – ta slavnoslavni varuh človekov pravic – v primeru trpljenja in izginjanja kristjanov od tam, kjer ti bivajo že od samega začetka krščanstva, gleda vstran. Še huje: vojaški posegi Zahoda v islamskem svetu po pravilu sprožajo nasilje nad kristjani, saj tam ameriško, francosko, rusko ali britansko bombo mnogi domačini razumejo kot »krščansko bombo«. Maščevanja islamistov so zato kot prvi deležni njim najbližji kristjani. Kar pa Zahod ali zamolči ali obravnava s srhljivo sintagmo »collateral damage«, stranska škoda. Pretresljivi so tudi zgodovinski uvidi, ki jih našteva Knapp. Ali veste, da je veliki genocid Turkov nad Armenci v l. 1915 na svoj način sponzoriralo Nemško cesarstvo? Ne? Tudi jaz nisem vedel. Turška verska radikalizacija, katere žrtev so bili Armenci, je namreč Nemčiji odgovarjala iz vojaških razlogov: Turki, zavezniki Nemcev, so bili zaradi umetno spodbujene logike »džihada« bolj motivirani za vojno zoper Rusijo.




torek, 21. april 2020

Prepir, prepir, prepir



Res več ne vem, naj se izselim iz Slovenije ali naj še vztrajam na tej krtini; naj grem drugam dihat boljšo komunikacijo ali naj ostanem v kraljestvu prepira.

Tako sem včeraj za potrebe romana, ki ga pišem, brskal po spletu in se izobraževal o genskih boleznih, ki nastanejo, če prihaja do porok v sorodstvu. Vesel sem bil, da sem tudi na nekem slovenskem portalu našel debato obetavnega naslova … Ter bil kmalu priveden v stanje trpke treznosti: na koncu debate so se razpravljalci prepirali glede Cerkve – da, glede Cerkve. 

Ti hočeš vedeti, kaj se kliničnega zgodi, če ima nekdo s svojo sestrično otroke, Slovenci ti postrežejo s prepirom o tukajšnji verski ustanovi.

Danes (21.4.2020) me kot Ptujčana pritegne novica, da bo ptujski špital postal bolnica za covid-19. 40 koronavirusnih bolnikov iz Ljutomera naj bi prišlo v mesto ob Dravi, v mesto, je treba dodati, ki je vložilo kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture 2025.

Ptujčani, korantovo pokolenje, seveda v luft! Češ: mi, f Ptuje, smo čisti od totih koronavirusof, zaj pa nas bojo ovi Prleki okužli ali ka?

In me postane sram, da so moji rojaki takšni. 

Kljub temu že iz literarne radovednosti nadaljujem z branjem njihovih izlivov na socialnih omrežjih. Kajti takšne, kot jih spuščajo Spodnjepodravci, so v ljudsko-retoričnem smislu redke. Ne zdržim dolgo: spodnjepodravski komentariat konča po klasični slovenski shemi. Eden: SDS – druščina največjih lopovov; drug: ka je možno, da si taki butl komunajzarski. 

In tako namesto gibčnih in sočnih ptujskih besedovanj, ki jih pričakuješ, skočita predte partizan in domobranec. Kot da si na zahodni strani Trojan.

Včasih sem gojil hipotezo, da se Slovenci delimo na dva tipa: na nevinorodne in vinorodne. Nevinorodni so zagrizeni (tudi v pozitivnem smislu) in prepirljivi, vinorodni so bolj šlampasti, ampak tudi bolj široki in prožni. Denimo: nevinorodna Cerar in Erjavec nista bila zmožna koalicije preko sredine političnega prostora; nato njuni stranki SMC in Desus prevzameta vinorodna Počivavšek in Pivčeva, človeka, ki dihata s trtami; glej, prestop preko te hudo prepovedane črte, te slovenske Maginotove linije, je dvema Štajercema lahek, kakor da bi prestopila deževnika na asfaltu. 

Ali naslednja distopično-utopična projekcija: nevinorodni Ljubljančani nas s svojimi obkoritniškimi kolobocijami tiščijo v novo državljansko vojno; vinorodni Ptujčani si natočijo deci polsuhega in rečejo: saj nisem hempast, da bi se zaradi takih stvari z nekom zrukal! – in zdrs v vojno preprečijo.

Zdaj vidim, da je povsod (zlasti v t.i. vodilnem sloju) enako – prepir, prepir, prepir … Koronavirus prihaja – prepir, prepir, prepir. Koronavirus je med nami – prepir, prepir, prepir. Aleluja, koronavirus smo premagali – prepir, prepir, prepir.

Veliki Anton Trstenjak je o Slovencih dejal, da so zanje značilne tri lastnosti: delavnost, poštenost in prepirljivost. Čas je, da ga popravimo. Nacionalna karakterologija se spreminja. Zaradi ideala lagodne buržujskosti se je klasična delavnost precej izgubila, poštenosti je danes več v dinaroidni obliki kot v alpski, no, prepirljivost je ostala čila, čvrsta, nespremenjena, naša.

Po redovniški liniji (od 1.1.2020 sem član nove klaretinske province) imam možnost prositi za premestitev v Milano, kjer je La Scala, v Barcelono, kjer žogo brca Messi, v Toulouse, kjer je grob Tomaža Akvinskega in Airbus fabrika, v Bilbao, kjer je Guggenheimov muzej. Jaz ostajam na tej krtini, kjer ni ničesar od naštetega. Le za vsakim vogalom besen pes in naježena mačka.

Da, naveličan sem dogodkov za slovenskimi vogali. A vse je za nekaj dobro.

sobota, 18. april 2020

Papež za The Tablet o izzivih koronadobe


27. marec 2020, papež pred praznim Trgom sv. Petra.
Med drugim je tisti dan v molitvi dejal:
"Mislili smo, da bomo ostali zdravi sredi bolnega sveta."

8. aprila 2020 je angleška revija The Tablet objavila intervju, ki ga je s papežem Frančiškom naredil novinar Austen Ivereigh (link), sicer znan publicist, specialist za verska vprašanja, pisec papeževe biografije. Postavil je 6 vprašanj o zdajšnji koronavirusni situaciji. Papež je odgovoril v španščini. Iz izvirnika, ki ga je objavil španski časnik ABC (link), prevajam nekaj zanimivih papeževih misli.


*

Ni enostavno biti zaprt v hišo. Na misel mi pride verz iz Eneide, nasvet sredi poraza: Ne smeš pobesiti rok. Potrebno se je ohraniti za boljše čase. Kajti v boljših časih nam bo spomin na to, kaj smo preživeli, pomagal. Ohranite se za prihodnost, ki prihaja. Ko bo ta prihodnost prišla, vam bo spomin na preteklost dobro del.

*

Gotovo so nekatere vlade vzorno ukrepale in dobro postavile prioritete za zaščito prebivalstva. Toda ob tem spoznavamo, kako se vsa naša misel, pa če nam to odgovarja ali ne, strukturira okrog ekonomije. V svetu financ se zdi, da je normalno žrtvovati /ljudi/. Gre za politiko, ki temelji na kulturi odmetavanja /the throwaway culture/. Od začetka do konca – politika kulture odmetavanja. Mislim, na primer, na prenatalno selekcijo. (…) Vidimo selekcijo glede na sposobnost proizvajati – kar je spet kultura odmetavanja. Brezdomci ostajajo brezdomci. Objavljena je bila fotografija iz Las Vegasa, kjer so brezdomci bili postavljeni v karanteno na parkirišču. Hoteli pa so ostali prazni.

*

Poznamo pregovor: Bog vedno odpušča, človek včasih, narava nikoli. Delne katastrofe niso bile vzete k srcu. Kdo danes govori o avstralskih požarih? Kdo o tem, da je pred letom in pol neka ladja preplula Severni tečaj, saj se je led stopil? Kdo govori o poplavah? Ne vem, če gre za maščevanje narave, vem pa, da gre za njen odgovor. Naš spomin je selektiven – to hočem poudariti.

*

Spet mi pride na misel Vergilijev verz: meminisse iuvabit /spominjati se bo godilo/. Obuditi je potrebno spomin, kajti spomin nam bo pomagal.

*

Ta kriza se dotika vseh: bogatih in revnih. Je opozorilo proti hinavščini. Zaskrbljen sem zaradi hinavščine določenih politikov, ki govorijo, da jih kriza skrbi, govorijo o lakoti v svetu, hkrati pa proizvajajo orožje. Čas je, da se spreobrnemo od te pragmatične hinavščine. Zdaj je čas za koherentnost. Ali bomo koherentni ali pa bomo izgubili vse.

*

Ta kriza je priložnost, da se izognemo nevarnosti. Mislimo, da moramo danes upočasniti določen ritem proizvodnje in porabe ter se naučiti razumevanja in kontemplacije narave. Ponovno se moramo povezati z našo naravno okolico. To je priložnost za spreobrnjenje.

*

Videti uboge pomeni, vrniti jim človeškost. Niso stvar, niso odvržen predmet, so osebe.

*

Razmišljam v teh težkih trenutkih o svetnikih, ki živijo v naši soseščini. Junaki! Zdravniki, redovnice, duhovniki, delavci, ki skrbijo, da družba deluje. Koliko zdravnikov in bolničark je umrlo! Koliko duhovnikov in redovnic je umrlo! Ko so služili bližnjemu. Spomnim se, kar je dejal krojač, preprost in pošten lik iz romana Zaročenca. Rekel je: Non ho mai trovato che il Signore abbia cominciato un miracolo senza finirlo bene. Prevedeno: Nikoli nisem videl, da bi Gospod začel nek čudež in ga ne bi dobro končal. Če bomo videli ta čudež svetnikov, ki živijo v naši soseščini, čudež teh junaških mož in žena, in če jim bomo znali slediti, se bo ta čudež dobro končal, v dobro vseh. Bog ne pušča zadev na pol dovršenih. Mi smo tisti, ki jih puščamo in odidemo.

*

Institucionalizirana Cerkev pomeni Cerkev, ki jo institucionalizira Sveti Duh. Napetost med neredom in harmonijo – to je Cerkev, ki mora iziti iz te krize. Moramo se naučiti živeti v Cerkvi, ki je v napetosti med neredom in harmonijo, ki ju ustvarja Sveti Duh. Če me vprašate, katera teološka knjiga najbolj pomaga, da to razumemo, vam povem, da so to Apostolska dela.

*

Napetost med mladimi in starimi se mora vedno steči v srečanje. Kajti mladenič je popek, poganjek, ki pa potrebuje korenino; če je nima, ne obrodi sadu. Starec je korenina. Dandanašnji bi starejšim rekel: Vem, da čutite smrt blizu in vas je strah, a glejte na drugo stran, spominjajte se vnukov in ne nehajte sanjati. To je, kar Bog od vas pričakuje: sanjati sanje. In kaj bi rekel mladim? Tole: Glejte malo bolj naprej in bodite preroki. Naj sanje starejših ustrezajo vašemu preroštvu. To najdemo pri preroku Joelu (3,1-5).

sreda, 15. april 2020

Kuga, človek, Bog


»Prva stvar, ki jo je kuga prinesla našim meščanom, je bilo pregnanstvo,« piše Albert Camus v znamenitem romanu Kuga. Kuga oziroma vsaka velika epidemija – v našem primeru epidemija virusa COVID-19 – namreč ljudi ‘prežene’ iz njihovega vsakdanjika. Ljudje se počutijo tuje, čeprav dneve epidemije preživljajo s svojimi. Ljudje se počutijo negotove, kakor da bi bili v daljni in neprijetni deželi, čeprav so ves čas doma. Konec kuge zato Camus primerja s koncem pregnanstva: povratek domov, povratek v ustaljeno, vesela zavest, kako lep je pravzaprav slehernikov vsakdanjik.

Vendar se v romanu Kuga Camus ne sprašuje le o psihologiji in sociologiji bolezni. Smrtonosna bolezen, ki se nevidno širi po mestu, posameznika izpraša o vsem in o vsem do konca. Kuga je čas globokih vprašanj o smislu življenja kot takšnega. S kugo v mestu se ogroženim naenkrat odprejo oči za vprašanja o absolutnem. Kuga je priložnost za ateizem, kuga je priložnost za vero.

Zdravnik Rieux, glavni junak Camusovega romana, se tako sreča z jezuitom Panelouxom ob postelji umirajočega otroka. Ob pogledu na otroka sta oba zaprepadena in potrta. Jezuit izjavi, da moramo včasih ljubiti nekaj, česar ne razumemo. Zdravnik se tej izjavi strastno upre. »Ne, oče,« reče, »jaz imam drugačno predstavo o ljubezni; jaz bom do smrti odklanjal stvarstvo, v katerem so mučeni otroci.«

Albert Camus na ta način bralcu pokaže temelje svojega ateizma: stvarstvo, ki muči nedolžnega otroka, ni vredno ljubezni; Bog, ki to dopušča, ni vreden vere. Z drugimi besedami: kuga je dokaz, da ni Boga.

A je res tako? Kaj če drži nasprotno? Denimo: prišla je kuga in spoznali smo Boga. Poglejmo manj znani primer iz zgodovine zgodnjega krščanstva.

Pred desetletjem preminula italijanska zgodovinarka Marta Sordi, specialistka za antični Rim, se je posebej posvečala vprašanjem odnosa Rimskega cesarstva do kristjanov. V svojih spisih se je z veliko strokovnosti in poguma lotevala manj znanih vidikov tega odnosa. Med drugim se je poglobila v pojav kuge, imenovane ‘antoninska’, v drugem stoletju. Kuga, ki je izbruhnila na Bližnjem vzhodu okrog leta 165, je dobrih deset let morila po vsem cesarstvu, s posebej veliko žrtvami v samem Rimu in na področju današnje Francije.

Marta Sordi opaža, da je po koncu te kuge nastopilo nenavadno dolgo obdobje miru za kristjane; obdobje, v katerem se je Cerkev utrdila, tiho večala, širila na nove teritorije (vključno na področje današnje Slovenije, dodajmo); obdobje, ki je trajalo vse do Decijevega preganjanja leta 250. Sordijeva postavi tezo, da gre to obdobje pripisati tudi kugi. Najprej je tu povsem naraven družbeni dejavnik, da velika nesreča ljudi poveže; verske in ideološke razlike gredo v drugi plan; tisti, ki kugo preživijo, se tega veselijo in bolj držijo skupaj.

A tu je še prav poseben dejavnik, ki je krščanska ljubezen do ubogih in bolnih. Sordijeva meni, da so se kristjani med antoninsko kugo izkazali kot dobri sosedje, kot negovalci bolnikov, kot zanesljiva pomoč, ko je najhuje. Če jih je poprej ljudski glas krivil za to ali ono nesrečo in jih postavljal pred sodnike, je njihov moralni ugled po kugi izjemno narasel. 

Sredi kužne vihre ni bilo težko v požrtvovalnih kristjanih zaslutiti obličja Boga, ki je ljubezen.

Camus bo rekel, da kuga, ko pobija nedolžne, dokazuje, da Boga ni. Kristjan bo s strežbo kužnim pokazal, da Bog je ter da Božja tolažba in rešitev delujeta tudi v mračnih časih človeštva.

Covid-19 nima razsežnosti kuge pokončevalke iz minulih stoletij. Ima pa moč izprašati vsakega o vsem in o tistem, kar je v njem zadnje in najgloblje. Ko nas na čuden način tudi fizično ‘prežene’ k sebi domov, nam ponuja čas za refleksijo in molitev. Da Bog je, v času sodobnih epidemij, ko imamo izdelane zdravstvene sisteme, povprečni kristjani več ne dokazujemo z neposrednim junaštvom pri strežbi bolnikom. Lahko pa v teh zmedenih časih na Boga pokažemo s svojim darom modrosti, bližine in tolažbe.


* Objavljeno aprila 2020 kot uvodnik v revijo Ognjišče (link). Foto: Branko Cestnik: Mučitelj (z levjo kožo na sebi) pritiska Kristusa k tlom, Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah.

torek, 07. april 2020

Sonce Petovione - pred tremi leti obisk muze


Te dni tiho obhajam prav posebno obletnico. Na začetku sončnega aprila pred tremi leti je bilo, ko me je na sprehodu po Konjiški gori obiskala muza. Blizu lovskega doma Štepih sem sedel pod visoko smreko in bral prva poglavja knjige Metoda Benedika Krščanstvo na Slovenskem v luči virov (2016, link). To so poglavja o krščanstvu na naših tleh v času Rimskega cesarstva. Zanimalo me je predvsem ptujsko območje, se pravi Petoviona (Poetovio), rimsko mesto s statusom kolonije, ki je na vrhuncu štelo do 30.000 prebivalcev, kar je bilo za tiste čase ogromno.

sv. Viktorinu Ptujskem (mučeniške smrti umrl leta 303 ali 304) sem nekaj znanja že imel, zato me je toliko bolj nagovorilo dvoje drugih vsebin: 1. o prihodu krščanstva na Ptuj pred letom 200, kar lahko (poleg delovanja kristjanov v Ogleju) štejemo za začetek krščanstva na naših tleh; 2. o ptujski verski aferi okrog leta 380, ko so se kristjani v mestu razdelili na pravoverne in arijanske; poleg tega se je ptujski arijanski škof Julijan Valens ob prihodu zavojevalcev Gotov oblekel v opravo gotskega svečenika. Presenetilo me je, da so o verskem in varnostnem stanju na Ptuju leta 381 razpravljali na sinodi v Ogleju in da je v razpravo odločno posegal tudi sloviti sv. Ambrož, škof iz Milana.

Od smreke do avta sem se spuščal dobro uro. Po glavi mi je ves čas razbijalo: Kakšne zgodbe! In nihče jih še ni popisal. To bi se dalo napisati kot roman. Daj, napiši ti!

Zdaj vem, da muze so. Ena izmed njih me je na tak način tečno obletavala vso pot navzdol. Pomagala si je s kar nekaj vzvodi: sem ljubitelj zgodovinskega romana, zlasti potem, ko sem prebral dva romana o saracenski Španiji, ki ju je napisal španski pisatelj in duhovnik Jesús Sánchez Adalid; v okviru zanimanja za evangelizacijo sem prebral nekaj resnih tekstov o antičnem krščanstvu; predvsem pa sem doma s Ptuja, natančneje s Hajdine pri Ptuju. Krave sem pasel streljaj od Spodnje Hajdine, kjer se je pričela Petoviona, naša domačija na Zgornji Hajdini je stala na robu rimskega pokopališča, v grbu občine Hajdina je bog Mitra, z oken ptujskem gimnazije sem gledal grič Panorama.

Čez nekaj dni sem začel pisati roman Sonce Petovione – o prihodu prvih kristjanov na Ptuj oziroma na območje današnje Slovenije. Začel sem ga pisati pri zdajšnjem 11. poglavju: smo leta 183, huda atoninska kuga je mimo, markomanske vojne so mimo, vlada čudaški cesar Komod; poganski stotnik Leontid vstopa v pokoj, z območja današnje Srbije gre na Ptuj, kjer ga čaka družina; spotoma prevzame varovanje konvoja, saj razhajajo cestni razbojniki; v Sremski Mitrovici se v konvoj priključijo trgovec z blagom Heliodor, Grk iz Male Azije, in njuna otroka, ki iščejo novo poslovno priložnost v Panoniji; so kristjani, tisti prvi, ki prinesejo evangelij v naše kraje.

Obenem sem zbiral in bral zgodovinopisno gradivo. Veliko strokovnih člankov z interneta v večih jezikih ter dve trdni domači osnovi: Rajko BratožKrščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode (1986)Miran Špelič, uvod v prevod spisov Viktorina Ptujskega Razlaga Razodetja in drugi spisi (1999). Od leposlovja pa Alojz Rebula, V Sibilinem vetru (1968), saj se zgodba tega romana dogaja v drugi polovici 2. stoletja, nekaj malega celo na Ptuju. Kmalu po začetku pisanja sem moral za nekaj dni k sobratom v Rim. Prosti čas sem seveda izkoristil za ogled tega, kar bi lahko bilo povezano z romanom.

Pisal sem dve leti in pol. Tri poletja za računalnikom. Ni bilo lahko. Imel sem pomisleke. Rekel sem si: Vse življenje si malal stene, a zdaj boš pa kar naenkrat znal naslikati stropno fresko - ali kaj? Ni bilo lahko, saj sem se zadeve lotil študijsko tudi do malih podrobnosti. Pravzaprav sem, ne da bi ga tako imenoval, delal rekonstrukcijski roman. 

Zanimalo me je in me včasih do roba obsesije mučilo vrsto majhnih in velikih vprašanj: Kje točno so šle ulice v rimski Petovioni? Kje so stali templji? Kakšna je bila opekarniška dejavnost v rimskem Osijeku? Kaj je rimskega v slovaškem Trenčinu? Je obcestni zaselek Pultovija stal pri Šikolah ali pri Spodnji Polskavi? Katere vojaške enote so sodelovale v operacijah zoper Germane? Je cesarica Julija Domna nosila lasuljo? So rimske obleke nosile žepe? So Petovionci poznali češnje? So leta 190 grlice že gnezdile po naših krajih? Kako so uporabljali pepel iz črnega gabra? Kako so delovale rimske terme? Kaj je o znameniti bitki s čudežnim dežjem pisal Tertulijan? Kaj Evzebij Cezarejski? Kako točno je potekal obred krsta pred letom 200? So kristjani takrat za Boga že uporabljali ime Trojica?

In resnične osebe. Preko petnajst oseb, za katere arheološko dokazano vemo, da so v 2. in 3. stoletju živele na Ptuju, oživi v mojem romanu: od poganskega duhovnika Flavija Marulina do sužnja Merkatorija, od svetnikove žene Donie Maksimile do ptujskega župana Fuska in pohorskega kamnoseka Aprilisa.

Zaradi tovrstnega raziskovalnega pristopa in poudarka na rekonstrukciji krajev, miselnosti in dogodkov, mi je postalo brž jasno, da ne pišem romana za na plažo. Vedel sem, da Sonce Petovione tudi ne bo nekakšna ljudska povest z nazorno moralko, kakršno bi kdo pričakoval od katoliškega klerika.

Spočetka sem le članom zakonskih skupin in skavtskim voditeljem povedal, da pišem. Prvi, ki je izven tega kroga izvedel za nastajajoči romana, je bil hajdinski župnik Marijan Fesel, ki pa mi je takoj rekel: Glej, da bo roman izšel pri Mohorjevi. V bistvu me je ta njegov stavek opogumil za tiskano izdajo. Sprva sem namreč načrtoval, da bi roman izdal v internetni obliki, kot nekak blog, kjer bi vsak teden dodal eno poglavje. Z ljudmi z Mohorjeve sem nato vzpostavil stik kar na pločniku sredi Celja, nasveti in pomoč ravnateljice Tanje Ozvatič so bili neprecenljivi, enako, v zadnji fazi, nasveti lektorja Aleša Čeha.

Roman je izšel novembra 2019 v 900 izvodih. Prodaja ni slaba, v slovenskih knjižnicah je na voljo preko 130 komadov. Spodbudno je, da so ga v tej bipolarni deželi opazili tudi izven katoliških krogov, denimo, Marijan Zlobec in Marko Crnkovič (link). Dobivam odzive različnih bralcev, kar me opogumlja za naprej.

Ugotovil sem, da je pristopov k branju in interpretativnih ključev toliko, kolikor je bralcev. Kdo Sonce Petovione bere bolj zgodovinsko, kdo bolj duhovno; kdo je od pisca, ki je katoliški duhovnik, pričakoval več striktno krščanskih vsebin, drugemu je všeč, da na široko spoznavamo pogansko duhovno sliko; gospa Renata Štumberger, ki živi ob reki Dravi, je pisala, da ga bere kot »roman o Dravi«, upokojeni profesor Drago Ocvirk pa kot »roman o religijah«; koga zanima jezik, koga predvsem zgodba in odnosi, koga opisi drobnarij iz rimskih časov; nekoga znotraj realistične pripovedi zmoti nenaden fantastičen prizor treh demonov, drugi vidi v istem prizoru vrhunec romana. Nekateri pravijo, da je pretežek, preveč imen in podatkov, preveč latinskih izrazov; gospod Oton Samec, mlinar iz Nove Cerkve, pa je povedal, da ga je prebral v treh dneh.

Posebej sem vesel, da je roman bil dobro sprejet pri ptujskih profesionalnih in ljubiteljskih »rimskih krogih«. Stroka in ljubezen do zgodovine pri takšnih projektih enako štejeta. Ko smo pri tem: ne bom pozabil. Na predstavitvi romana v Hočah sta bili navzoči kar dve latinistki: Marija Strašek Vrecl, ki me je daljnega leta 1987 prva učila latinščino, ter Julijana Visočnik, strokovnjakinja za rimske napise, avtorica knjige Napisi rimske Celeje (2017, link). Pred takimi dobiš posebno tremo. 

Glede domačega kraja. Zelo sem vesel pisemskega odziva gospoda Rada Simoniča, ustanovnega župana občine Hajdina, ki je svojo otroštvo preživel »ob nogah Mitre, ki nosi bika«, se pravi na lokacijah, kjer se odvija precej prizorov Sonca Petovione. Lepo sporočilo mi je poslal tudi bivši ptujski župan Štefan Čelan. Tu je še odziv družine Ekart, kajti na lokacijo hiše njihovih prednikov sem postavil trgovino in stanovanje prve ptujske krščanske družine; in odziv družine Maher, ki ima vrt tam, kjer so stale rimske zgradbe z naslovnice romana (slika spodaj, skica arheologov iz l. 1935). Za predstavitev romana na Hajdini se je potrudil sošolec, poslovnež s prosvetno žilico Franc Mlakar, na Ptuju pa gimnazijska sopotnica Natalija Štucl, z mano vred pionirka novodobnih romanj k Jakobu v Kompostelo. Nekaj posebnega je bilo, ko je gledališčnik in nekoč moj sovaščan Samo M. Strelec na hajdinsko predstavitev prinesel svoj futuristični roman o Ptuju z naslovom 69 : (ne prav) kratka zgodovina prihodnosti najstarejšega slovenskega mesta (2019), v katerem – kdo bi si mislil! – za hip nastopam tudi jaz, in sva si izmenjala »gradivo«. Petovionskost je za nekaj časa okužila še Frankolovčane, ko so si prireditelji predstavitve v kraju, kjer sem župnik, sposodili nekaj rimske opreme iz Ptuja.

Da je naslov mojega romana večplasten in se za njim lahko skriva tudi duhovni triler, tekma med duhovnimi izročili, vidim, ko spremljam delo Ptujčana Mihaela Toša, poznavalca in ljubitelja mitraizma. Njegov projekt odkrivanja mitraizma oziroma še sveža knjiga o Mitri in Ptuju nosi podoben naslov: Sol Poetoviensis, Petovionsko Sonce.

Za konec še ta drobec iz kreativnega procesa. Ko izrisuješ junake romana, iščeš navdih pri ljudeh, ki jih poznaš. Tako njihov karakter kot njihova fizična podoba ti nemalo pomagata. Nekega dne sem si domislil, da bi za nekatere Petovionce izpred 1830 let vsaj v obrisih »uporabil« obraze in postave nekaterih današnjih Ptujčanov, po možnosti teh, ki imajo radi zgodovino mesta. Po brskanju po spletu in ogledovanju slik rekonstrukcijske skupine Flavijcev me je takoj nagovorila slika štirih Ptujčanov, ki v rimskih oblekah stojijo v arheološkem parku blizu Rima (slika na vrhu, vir: FB). To je to, sem rekel. Tako z leve proti desni stojijo liki iz Sonca Petovione: mestni prefekt za redarstvo in gasilstvo Avrelij Valentin – Ivan Tušek, upokojeni stotnik in mestni svetnik Sibiden Leontid – Boštjan Goričan, trgovec z blagom in prvi petovionski kristjan Heliodor Neokleos – Miran Harb, petovionski župan Gaj Valerij Tetij Fusk – Miran Borko.

Hvala vsem, ki ste pripomogli k romanu, vsem, ki ga berete! Bog nam daj zdravja! 



sobota, 04. april 2020

Pesnik škofom: Dajte nam velikonočno mašo!


Davide Rondoni, Twitter 

»Velika noč, kot je še nikoli ni bilo,« ponavljamo vsi po vrsti. Velika noč z zaprtimi cerkvami, brez obredov, brez blagoslov šunke in hrena, brez svetih maš za ljudstvo, s hkrati klerikalnim in policijskim nadzorom, da ne bi slučajno prišlo do občestvenih srečanj in obredov.

Koronavirus je naredil svoje. Kakor da bi se na milijone kristjanov znašlo v scenariju, ki so ga za letošnje Vstajenje napisali dramatiki absurda à la Beckett in Ionesco, pisatelji à la Mroźek in Buzzati.

Imamo pomisleke. Je res potrebna tolika strogost? Se ne bi dalo vsaj malo sestopiti s tega absurdnega odra? … Toda pokorni smo oblastem. Kdo, če ne mi, kristjani, ki z apostolom Pavlom pravimo: »nulla potestas nisi a Deo / ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga« (Rm 13,1), bo v teh razmerah pokazal odgovornost in pokorščino. Nenazadnje tudi brez Kacinove hipnoze vemo: če se bomo za Veliko noč zdrenjali v cerkve, lahko v nekaj urah izničimo ves trud enomesečne karantene. Koronavirus čaka.

Pomislek ostaja: ni mogel papež s svojo ekipo liturgistov izumiti in dovoliti kaj vmesnega? Niso mogli tega škofje? … Te dni tako po italijanskem prostoru kroži in se prepošilja na italijanske škofe naslovljeno pismo pesnika Davida Rondonija. V njem prosi škofe, če bi se na nek način – brez kršenja epidemoloških zapovedi, seveda – za Veliko noč vendarle moglo k sveti maši in obhajilu. Četudi ni upanja, da bo Rondoni z akcijo #ridatecilamessa (#dajtenammašo) uslišan, je njegovo pismo lep primer letošnje velikonočne duhovne drame, ki nam jo je naprtil koronavirus.

Pismo v celoti prevajam in postavljam na ta blog. Spodaj dodajam italijanski izvirnik, ki sem ga dobil s portala Tempi.it.

***

Italijanskim škofom

Mnogim dajem glas, jaz, grešnik, ne da bi hotel ustvarjati delitve in pohujšanje, ko izrekam prošnjo, ki je hkrati krik: dovolite nam obhajati sveto mašo za Veliko noč. To prosim vas, škofje, ki ste varuhi vere, ne zakonov.

Nekaj posebnega je, da je po zakonu dovoljeno (z ustreznimi merami) stopiti do trafike ali po kozmetiko, ni pa dovoljeno približati se Kristusovemu telesu. Kakor da bi se tudi slednje – telo, ki je bolj kot vsako drugo ljubljeno in želeno od onih, ki so lačni življenja – moralo podvreči bolečemu jemanju teles, ki jih vidimo od daleč, v samotni smrti, v izginjanju.

Ali res ni mogoče organizirati večjega števila maš, pri katerih bi bilo malo ljudi? Cerkve, ki so običajno polprazne, ne bi bile nabito polne … Kaj takega je možno, ko gre za dobrodelnost, ali ne bi bilo možno za velikonočno bogoslužje? Z rezervacijo preko e-maila ali drugače? S popravki in omejitvami, ki bi jih vsak vernik sprejel, le da bi lahko poljubil, jedel Telo, ki je ljubljeno in božje; ki je vstalo Telo, medtem ko vse govori o mrtvih telesih?

Bi nastala zmešnjava, če bi to naredili na izmene, za malo ljudi, s ponavljanjem? Proseč duhovnike, da izpolnijo svojo prvo službo na skrajno nenavaden in poseben način. In kakšna tolažba bi to bila za mnoge, ki ne bi mogli biti zraven, bi pa vedeli, da so drugi lahko.

Ali temu odvzemu svete maše morda ne pripomore plazeča se, vendar močna »protestantizacija« naše vere in tega, v kar verjamemo? To krčenje na nagovor, ritual, celo na scenografijo. Kakor da bi bile dovolj besede, modre, razsvetljene.

Toda kot nam je pokazala papež s svojo ponižno molitvijo: v središču je Božje Telo. Škofje, ne odvzemite nam ga. Ne dovolite, da bi sveto mašo primerjali koncertu, konferenci, nečemu, ki je potrebno manj kot deset dek sira. Je kruh, vino, lačni smo ga  –  nevredni, a v teh okoliščinah tudi pretreseni.

Če najdete način, se bomo vsi potrudili, le ne ne odvzemite nam ga.

Velika noč je.

Davide Rondoni

------ IZVIRNIK -----

Ai Vescovi italiani

Dando voce al cuore di molti, peccatore e senza voler creare divisione o scandalo, rivolgo una supplica che è anche grido: lasciateci celebrare la Messa di Pasqua. Lo chiedo ai nostri Vescovi che sono custodi della fede, non della legge.

È singolare che per legge sia consentito (con adeguate misure) andare dal tabaccaio o dal profumiere e non accostarsi al Corpo di Cristo, come se anche Lui, quel corpo amato e desiderato più di ogni altro da chi ha fame di vita, e quanta oggi ci invade, dovesse sottomettersi alla sottrazione dolorosissma di corpi che vediamo nella distanza, nella morte solitaria, nella sparizione.

Ma non è possibile davvero organizzarsi con molti turni di messe per poche persone? Chiese che sono sempre semivuote non strariperanno… Lo si sta facendo per le opere di carità, non si può farlo per la liturgia di Pasqua? Con mail di prenotazione o altro? Con accorgimenti che qualunque fedele accetterebbe pur di baciare, mangiare quel Corpo amatissimo e divino, Corpo risorto mentre tutto parla di corpi morti?

Quale scompiglio si creerebbe mai nel fare turni, in pochi, a ripetizione? Chiedendo ai sacerdoti di compiere il loro primo ministero in modo estremo, speciale. E anche che consolazione sarebbe per tanti, che non potrebbero farlo, sapere che altri lo fanno.

A questa sottrazione non concorre forse una strisiciante ma potente “protestantizzazzione” della stessa nostra fede e di ciò in cui crediamo? Ridotta a sermone, a rito, addirittura a scenografia. Come se bastassero le parole, sagge, illuminate.

No, come ha mostrato il Papa nel suo atto di umile preghiera, al centro c’è quel Corpo Divino. Non sottraetecelo, Vescovi. Non lasciate che sia equiparata la Messa a un concerto, a una conferenza, a qualcosa di meno necessario di qualche etto di formaggio. È pane, vino, ne abbiamo fame, indegni e anche scossi come siamo in questa circostanza.

Si può trovate il modo, faremo tutti dei sacrifici per questo, ma non sottraetecelo.

È Pasqua.

Davide Rondoni

petek, 03. april 2020

(Koronavirus) Strateška teža števila mrtvih


Ko je Stalin na Jalti na pogajalsko mizo vrgel visoko število žrtev, ki jih je imela Sovjetska Zveza v boju proti nemškemu nacizmu, je radikalno izboljšal izhodišče za širitev sovjetskega vpliva na vzhodno Evropo ter širjenje komunizma, vključno v Jugoslaviji. Ker so Američani v Hirošimi in Nagasakiju pokazali, koliko tisoč mrtvih je možno ustvariti zgolj z dvema atomskima eksplozijama, so v nekaj dneh končali drugo svetovno vojno in pomembno dogradili svoj dolgoročni vpliv nad celim svetom. Takšna je strateška teža števila mrtvih.

Zaradi izjemne teže števila mrtvih so avtoritarne oblasti ter v zgolj profit usmerjeni sistemi nagnjeni h kontroliranju in manipulaciji tako števila mrtvih, kot njegove rabe. Določene številke o mrtvih bodo obešale na velik zvon, druge skrivale; nekatere številke bodo napihovale, druge spodbijale in zmanjševale.

V zameno pa je demokratičnim oblastem in humanističnim sistemom lastno, da s številom mrtvih v vojnah in nesrečah ne manipulirajo. Demokracije in humanizmi se potrudijo, da je ugotovljeno število žrtev čimbolj realno in natančno, da je obelodanjeno pred javnostjo in da je operiranje s številom mrtvih pospremljeno z »etiko obličja« – če si sposodimo terminologijo Emmanuela Levinasa. Človek namreč ni številka, celo v smrti in po njej je človek oseba s samo njemu lastnim obličjem.


Oblast in opozicija ter »raba« števila žrtev koronavirusa

Tudi v toku zdajšnje pandemije je glavni podatek podatek o mrtvih. Državne službe zbirajo številke in jih komunicirajo javnosti. Glede na število mrtvih vlade sprejemajo ukrepe. Število mrtvih služi kot srhljiva »stimulacija«, da se ljudje ukrepov držijo. Da bi ljudi vpričo koronavirusa disciplinirala, je v minulih dneh marsikatera vlada uporabila preprosto vprašanje: »A hočete, da se nam zgodi italijanski scenarij?«

Ljudi je seveda potrebno strezniti in zresniti. A pri tem morata tako vlada kot opozicija biti na vrhunski ravni politične etike. Vlada ne sme uporabljati števila mrtvih oziroma slehernikovega strahu pred smrtjo ter svoje krizne avtoritete za avtoritarno premoč nad ljudstvom in opozicijo; še manj se sme v teh razmerah na pretanjen način maščevati svojim političnim oponentom.

Opozicija ne sme v pandemiji pasti v skušnjavo, da bi se v odnosu do krize in vlade obnašala po poceni »win-win« logiki. V smislu, da bi pridobivala točke zase, ne glede na število žrtev. Se pravi, v primeru veliko žrtev opozicija »zmaga« rekoč: »Glejte, kako vlada ubija svoj narod« (tako trenutno v Španiji nastopa opozicijska stranka Vox). V primeru malo žrtev opozicija »zmaga« rekoč: »Glejte, ukrepi vlade so prestrogi in uvajajo policijsko državo« (tako trenutno v Sloveniji nastopa opozicijska stranka Levica).


Število žrtev in pretresi po koncu epidemije

Enako strateško pomembno bo število žrtev po koncu epidemije. Mogočni matematični in statistični stroj, s katerim operirajo naravoslovne in humanistične znanosti, bo prizadete države rangiral po številu žrtev: na toliko prebivalcev je bilo toliko mrtvih. Vsi bomo vedeli, kje je bilo najhuje in kje je bila nesreča komaj prisotna. V učbenikih zgodovine bo podatek o številu mrtvih za koronavirusom zapisan z mastnimi črkami, podatki o porabljeni zaščitni opremi in hektolitrih razkužila pa bodo izpuščeni.

Že zdaj je jasno, da bo število žrtev dolgoročno zelo vplivalo na mednarodne odnose in gospodarsko-politične sisteme. Španija in Italija, kjer je trenutno največ žrtev v Evropi, bosta z veliko več vneme pretresla svojo umeščenost v Evropsko Unijo, svoj odnos do izvenevropskih velesil, svoje gospodarske in kmetijske strategije, pa tudi svojo ekologijo, kulturo bivanja, socialne strukture, kot bodo to storile države, kjer ni veliko smrtnih žrtev koronavirusa.


Nekateri bodo hoteli pozabiti

Najhuje, kar se nam lahko zgodi po koncu epidemije, je zanemarjanje števila mrtvih oziroma pozaba žrtev. Potrošniški kapitalizem bo težil k pozabi, ker bo hotel, da gremo čimprej naprej, čimprej v nov festival potrošnje, skoraj »kot da se ni nič zgodilo«. Določene vlade in državne službe bodo težile k pozabi, da bi se zmanjšala njihova odgovornost za minulo katastrofo. Določene modne ideologije, ki so bile do zdaj silno glasne, vpričo pandemije in umiranja pa nenadoma brezvsebinske, bodo težile k pozabi, da ljudstvo ne bi uvidelo, na kako trhlih temeljih one same stojijo.

A če se bo težilo k zanemarjanju števila mrtvih oziroma k pozabi žrtev, se lahko poglobi razkol me onimi narodi oziroma krogi prebivalstva, ki so imeli veliko žrtev, in onimi, ki jih niso imeli. Prvi ne bodo razumeli brezbrižnosti drugih, drugi ne bolečine prvih. Tako bo koronavirus razkrajal (evropsko) družbo tudi, ko bo premagan.

Žrtve covida-19 bomo zato vse do zadnje prešteli. Povrnili jim bomo »obličje«, ki jim je bilo vzeto, ko smo jih oddaljili od svojcev, jim nataknili respirator in jih na koncu brez pravega pogreba pokopali. V času, ko bodo moči tega sveta manipulirale z žrtvami, kot da so številke, in hotele čeznje s svojim valjarjem pozabe, bodo zlasti umetniki, civilna družba in religija pred nalogo, da varujejo spomin.


* Foto Branko Cestnik: Madrid s pokopališča La Almudena.

sreda, 01. april 2020

Začelo se je z zlomljeno stegnenico


Pisali smo že, kaj pravijo modre glave, kako in kdaj je nastala civilizacija*. Navedli smo eno izmed najbolj pogostih mnenj, to je, da za začetek človeške civilizacije lahko štejemo prve grobove. Ko so naši daljni predniki trupla začeli pokopavati in kraj pokopa označevati, se je rodila civilizacija.

Ameriška antropologinja Margaret Mead (umrla 1978, 1979 posthumno odlikovana s Predsedniško medaljo svobode) podaja drugačno mnenje: za začetek civilizacije štejemo, ko si je človek zlomil stegnenico in zato ni umrl. V živalskem svetu namreč velja, da zlomljena stegnenica pomeni skoraj gotovo smrt. Ali zaradi lakote, ker žival ne more loviti, ali zaradi tega, ker postane plen drugih živali. Da pa so naši daljni predniki z zlomljeno stegnenico preživeli, je moral nekdo skrbeti zanje. Drugi so jih morali v času okrevanja varovati, nositi na plečih, jim pripravljati hrano. Po Meadovi torej civilizacija nastopi, ko ljudje začnemo redno negovati svoje bolne in onemogle.

Po letu 1900 je človeštvo dalo skozi dva vala protičloveškega nihilizma. Prvega so predstavljali veliki kolonialni, revolucionarni in totalitarni sistemi, ki so se ideološko med sabo razlikovali, skupno pa jim je bilo, da mali človek zanje ni veljal veliko. Cena je bila strašna, a ta val smo premagali. Drugi val protičloveškega nihilizma se je pojavil bolj pretanjeno s popolno prevlado kapitala in potrošniške družbe. Mali človek, ki nekje na robu azijskih džungel šiva oblekice za damice z zahodnega sveta, spet ne velja veliko. Miselnost napredka in zemeljske sreče postaja intimno egoistična. Vse, kar ni mlado, zdravo in lepo, postaja nezaželeno. Nihilistični Übermensch med drugim odrinja od sebe stare ljudi in se poigrava z idejo evtanazije. Sprašujemo se: ali človeka, ki si je zlomil stegnenico, nihče več ne pobral in negoval?

Smo v času pandemije, ki je čas občega pretresa. Najtežje je pri okuženih s koronavirusom in njihovih svojcih. Te je nevidni sovražnik neposredno udaril. Komu bo za vedno spremenil življenje, komu bo življenje tudi vzel. A tudi pri ostalih je marsikaj postavljeno ne glavo, strah se zažira v kosti, ekonomska negotovost kraljuje nad vsemi. Hvala Bogu pa je v času koronavirusa nekaj ostalo trdno kot skala: skrb za bolne. 

Prišel je koronavirus in nas preizkusil kot posameznike, kot družino in kot družbo. V stiski se je pokazalo, da srčike svoje človečnosti in našega pradavnega civilizacijskega temelja, kakor ga razume Margaret Mead, nismo zavrgli. Vsi smo na okopih zoper virus, z velikim občudovanjem in ljubeznijo spremljamo delo naših zdravstvenih služb. Sporočamo, da je človek za nas vedno enako dragocen: bodisi ko je mlad in zdrav bodisi ko je star, bolan in izpostavljen smrtonosni okužbi. 

Koronavirus je udaril človeštvo, človeštvo je udarilo nazaj in mimogrede oklofutalo še nihilizem.


* Kolumna Ni vseeno, kako pokopavamo rajne v rubriki Logos na zadnji strani Družine (link). Tudi pričujoča kolumna je bila najprej objavljena v tej isti rubriki v tedniku Družina.
** Foto: Facebook, italijanske medicinske sestre (in brat) med epidemijo koronavirusa.