petek, 19. julij 2019

Obramba, napad, sinteza



Naša vera je kar naprej v položaju, ko se mora braniti. Tako na idejni kot na pravni in politični ravni. Vedno se najde nekdo, ki jo ali šaljivo izziva ali ji resno oporeka ali ji hoče z zlobo škoditi. Tako nedolžne šale sodelavcev na račun naše vere kot načrtni napad zlobnih oblastnikov nanjo zahtevajo nekakšno obrambo. Dobrovoljnemu sodelavcu, ki se rad šali, bomo morda vrnili z duhovito šalo na račun njegovih prepričanj. Preračunljivih oblastnikov, ki nas hočejo stisniti v kot, se bomo ubranili z manj veselimi prijemi. Skratka, obramba vere je naša dolžnost.

V družbenem in družabnem življenju so tudi situacije, ko naše vere nihče ne napada, nihče je glasno ne izziva, smo pa mi tisti, ki sprožimo idejni spopad in polemiko. So situacije, ni jih malo, ko moramo kristjani imeti pobudo, opozarjati, biti določenim družbenim akterjem »neprijetni«, kot je svoj čas bil komu »neprijeten« Janez Krstnik.

Položaj kristjana »napadalca« je precej zahtevnejši od položaja kristjana »branitelja«. »Braniteljeva« skušnjava je mlačnost in neodzivnost, »napadalec« pa lahko zaide v polemično strast in žalitev drugega. Zato je pri obrambi in polemiki, v katero se spuščamo, potrebna velika mera evangeljske opreznosti in krotkosti. Večkrat bo bolje, da molčimo kot izrečemo prehudo besedo. Razveseljivo je, ko vidimo, da na Slovenskem mnoge krščanske sredine (društva, akademije, spletne stvarnosti,...) znajo v tem pogledu ubirati prave poti.

Krščansko umetnost aktivnega idejnega spopada imenujemo apologetika. Če pobliže pogledamo čas velikih krščanskih apologetov, ki so delovali v 2. in 3. stoletju, opazimo zanimivo poanto. Končni rezultat velikih polemik s takratnimi pogani in pogansko državo ni bil ali poraz ali zmaga »našega«, temveč sinteza »našega in njihovega«. Ostra razprava med dvema različnima se je stekla v sintezo, v njuno skupno pot. Zgodnje krščanstvo ni uničilo poganskega Rima (pravo) in Aten (filozofija), temveč se je od njiju tudi učilo, ju sooblikovalo, skupaj z njima ustvarilo enkratno sintezo.

Naj se zato naše obrambe, napadi, debate, polemike, aktivistične akcije ... ne dogajajo zunaj hrepenenja po sintezi. 


* Objavljeno 6. 1. 2019 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: B.C., nebo nad Jeruzalemom, oktober 2015.

torek, 16. julij 2019

Z gnojnimi vilami v obrambo cerkve


Padlo je precej podružničnih cerkva, toda ena je kljub prihodu vojakov ostala in še danes stoji – sv. Miklavž nad Dobrno. Ker so jo ženske ubranile. 

Bilo je v času jožefinskih reform (konec 18. stoletja), ko je v Novi Cerkvi deloval ugleden tehant (dekan, nadžupnik) Jožef Anton Jakomini (članek o njem v Slovenski biografiji). Slednji je bil privržen cesarski verski politiki do mere, da je sam odrejal rušenje cerkva  v severnem koncu Celjske kotline. Kasneje se je Jakomini glede jožefinskih idej ohladil, na njegova stara leta pa je pri njem kot kaplan služboval nihče drug kot Anton Martin Slomšek.

»Bitko« za Miklavža nad Dobrno je opisal Jožef Iskrač Frankolski (članek o njem v Slovenski biografiji), eden najbolj talentiranih piscev samoukov tistega časa. Ta njegova »domača povestica«, ki jo podajamo na tem blogu, je bila najprej objavljena v časopisu Novice, št. 49, v Ljubljani, 7. decembra 1859. Danes jo najdemo v monografiji Iskriva Iskrača (Celje, 2019), ki jo je sestavil, uredil in izdal Matija Založnik.

Foto zgoraj: Matija Založnik, cerkev sv. Miklavža nad Dobrno. Foto spodaj: iz monografije Iskriva Iskrača.

Prijetno branje!

* * *

Domača povestica.
Boj pri sv. Miklavžu na Doberni na Koroškem.
Resnična zgodba.

Bilo je ob času, ko je cesar Jožef II. ukazal, naj se poddružnice opustijo, da se bojo nove večje fare lože ustanovile. Škofje so se poganjali, da bi svitli car ta ukaz preklical, posebno so si prizadevali za to tadanji knezoškof lavantinski Firman, kteri so za tega del na Dunaj potovali. Al rajni cerkovski tehant žlahni Jakomini so v tem z vso gorečnostjo zvestega deržavljana na poddružnice svoje tehantije segli in v Vojniku cerkvam sv. Marjete, sv. Miklavža, sv. Tomaža, Matere Božje, pri Novi cerkvi sv. Katarine itd. cerkveni blagoslov vzeli. Prišla je versta tudi na sv. Miklavža na Doberni. Doberniški fajmošter pa so se z vso močjo temu zoperstavili, rekši, da naj se cerkveno poterjenje cesarskega ukaza počaka. Tehant Jakomini, kterim se je to za malo zdelo, si naročijo kompanijo vojakov iz Celja, da gotovši dosežejo svoj namen, ako bi se kdo priderznel s silo se zoperstaviti.

Doberniški fajmoštar zvedši vse te silne priprave gospoda tehanta, in tudi dan, kader ima njih armada priti, prepovejo vsem možem svoje fare, da se tisti dan nobeden ne sme prikazati, ženskam pa naročijo z orožjem kakoršnim bodi prav obilno k sv. Miklavžu priti.

Napovedani dan ob šestih zjutraj že vse mergolí strašno oboroženih žensk – mežnarca z gnojnimi vilami jih napeljuje. Trumo večidel starih bab postavi za stražo k stranskim vratam na levo stran; trumo mladih deklet, kjer večja nevarnost pretí, postavi za strażo pri vratah zakristijskih; sama napeljuje centrum ali sredino vojske, obstoječo iz mladih žen pri vélikih vratah, kjer je največja nevarnost. Fajmošter pričakujejo tehanta pri cerkvi sv. Miklavža. Hrup nastane. Tehant z armado se približujejo. Mežnarca leta sem ter tjè, naroča to, naroča uno; oberne toto rechts, uno links. Ta strašna armada osupne gospoda tehanta; ne vejo kaj storiti, vendar – korajža veljá. Gospod tehant terjajo cerkvene ključe od fajmoštra. »Mežnar jih ima,« – je kratek odgovor fajmoštrov, – »tukaj je mežnarca,« pokazaje na vojskovodja.

»Ključe dajte, ali se bojo vrata razbile,« – zagromijo tehant. Še hujši hrup nastane kakor da bi Francoz se bližal. »Kdor se podstopi cerkvi žegne vzeti, ga bodemo me zapodle, da bo pomnil, kdaj je bil tukaj!« – kričijo ženske, in mahajo s svojim orožjem: z vilami, motkami, serpi, kosami, veselci, loparji po zraku sèm ter tjé, da bi pokazale, kako junaško serce jim v persih bije, in da hočejo v djanji pokazati, da so mož beseda. Vojaški poveljnik jih čudno gleda, pa ko vidi, da neka baba iz bližnje kuhnje vedrico nese in s kuhlo po izgledu vojakov po vedrici ropotati začne, ga smeh posili, oberne se k tehantu ter reče: »S tako armado se pečati bi bila sramota vojakom, – rechts um, marš!« Sovražnik beži, žene so premagale. Tehant se podajo h kapelici sv. Martina in tù opravijo cerkvene obrede, kteri so pri cerkvenem odblagoslovljenji navadni. Potem se vernejo domú. Komaj s hriba grejo, ko pri sv. Miklavžu k maši pozvoni. Gospod fajmošter so maševali v zahvalo, da so tako srečno cerkvico rešili.

Joško Iskrač.

nedelja, 07. julij 2019

Gospodarji trenutka



Čas je relativen, pravijo zlasti od Einsteina naprej. In res. Pred leti je neki slovenski duhovnik pripovedoval, kako ga je med zidavo novega pastoralnega središča »povozilo« in je »pregorel«. Časa je zmanjkovalo, denarja tudi; ostal je brez moči, zdelo se mu je, da ne on ne projekt ne moreta več naprej. To je povedal svojemu škofu. Škof ga je poslušal, na koncu pa mu »zaukazal« teden dni dopusta v toplicah.

Duhovnik se je upiral, češ, saj vendar ni mogoče, da bi sredi najhujšega dela odšel na dopust. Zadeve bi se poslabšale, ljudje bi godrnjali. A škof je vztrajal. Duhovnik je šel v toplice. 

Po dobrem tednu dni se je vrnil v župnijo in že v naslednjih dneh se je izkazalo, da je čas »relativen«. Naenkrat ga je bilo za vse dovolj. Nakopičene težave je duhovnik reševal z lahkoto. Kar se mu je prej zdel nepremostljiv problem, je bilo rešeno z nekaj preprostimi in hitrimi potezami. Kaj se je zgodilo? Pravi počitek in mirna molitev sta mu omogočila, da je spet postal gospodar pastoralnega trenutka v svoji župniji. 

Z drugimi besedami, čas je nehal gospodariti z duhovnikom, duhovnik je spet gospodaril s časom.

Papež Frančišek opozarja, da je edini gospodar časa Bog. »Mi smo lahko gospodarji trenutka, v katerem živimo. Toda čas pripada Bogu, ki nam daje upanje, da čas živimo,« je dejal v pridigi 25. novembra 2013. 1. februarja 2018 pa: »Smrt nas spominja, da nismo gospodarji časa.« 

Če čas pripada Bogu, kaj pripada nam? Nam je zaupano gospodarjenje s časom, kot je bilo v raju zaupano prastaršem: »Bodita rodovitna in mno-žita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28)

Kako torej v pastorali gospodarimo s časom? Kako si ga »podvržemo«? Si je morda čas »podvrgel« nas?

Ostanimo pri duhovnikih. Vemo: če ni duhovnika, ni zakramentov; če ni zakramentov, ni Cerkve. Ko se prične zmanjševati število duhovnikov, se zato nujno dogaja, da tisti, ki so, delajo več; samoumevno postajajo župniki več župnij; pogosto je njihova »kapela in pisarna« kar avto. Čut odgovornosti do Cerkve jih žene v nabite urnike in junaške podvige, denimo: dve poroki v enem dnevu, vmes pa pogreb; štiri maše v nedeljo, vmes pa organizacija skorajšnjega oratorija; spovedovanje doma in pri sosedih, vmes pa tri ure verouka in sestanek s ključarji … 

Toda ali smo prepričani, da na ta način duhovniki optimalno gospodarijo s časom? So gospodarji pastoralnega trenutka? Ali današnji nabiti duhovniški urniki res pomenijo pastoralno rast Cerkve?

Odgovori na ta vprašanja niso besedna igra.



* Besedilo je bilo objavljeno avgusta 2018 kot uvodnik v reviji Cerkev danes. Foto B.C., bazilika v Ogleju, mozaik iz IV. stol.

ponedeljek, 01. julij 2019

Rimski centralizem


Čakajoč na Rim ...

V Škofiji Celje smo že 10 mesecev brez škofa in kaže, da bomo tudi 12 mescev in več. In ko te domači škofljani ali duhovniki iz sosednjih škofij vprašajo, kdaj dobimo v Celju škofa, lahko zgolj skomigneš z rameni in podaljšaš obraz: »Ne vem … Nimam pojma … Bomo videli.«

Četudi si član maloštevilnega zbora svetovalcev celjske škofije, v resnici ne veš in res nimaš pojma o najpomembnejšem vprašanju te iste celjske škofije. In menda je edino tako prav. Tak je red stvari, ko je škofov sedež izpraznjen. Duhovniki in verniki ne smemo vedeti, kdaj dobimo novega škofa. Če vemo, je slab znak, v smislu, da Rim informacij ne skriva dovolj dobro.

Rimskokatoliška cerkev namreč nima zastonj naziva RIMSKA, se pravi, Cerkev, ki se vodi iz RIMA; Cerkev, v kateri je zgolj RIM posvečen za strateške reči. Potemtakem le RIM ve in sme vedeti, kdaj dobimo v Celju škofa.


Vprašati se o rimskem centralizmu s slovenske perspektive

Je narobe, če povem, da se kdaj ob takem redu stvari ljudje s cerkvenega »terena« počutimo potisnjene v infantilnost? Je preveč povedano, da se zalotim, kako podvomim v rimsko »briljantno šahiranje« na šahovnici slovenske Cerkve, zlasti potem, ko sem zadnja leta opazoval kar nekaj silno neposrečenih (in za marsikoga bolečih) rimskih potez? Sem heretik, če izjavim, da mi tovrstni rimski centralizem ne diši?

Vprašati se o rimskem centralizmu. Ne o Petrovem primatu, ki ga ne postavljam pod vprašaj, pač pa o načinu vršenja tega primata, zlasti o razširjenem kurialnem načinu, ki zna biti izrazito centralističen, centralno-administrativen, monarhičen, paternalističen.

Čas je, da se to vprašamo iz slovenske perspektive. Ko si majhen, kdaj po paradoksu vidiš več. Slovenci smo ravno dovolj majhni, da se bajni rimski aparat v odnosu do nas zlahka obnaša površno in z dvojno dozo paternalizma. Ko gre za veliko in močno nemško Cerkev, od rimskih uradnikov namreč ni pričakovati površnosti in njih paternalizem si komaj upa na svetlo. Oziroma, bi si Rim upal z eno potezo »povabiti k odstopu« vse nemške nadškofe, kot je to storil v primeru slovenskih?


Od kod rimski centralizem?

Dvoje, na kar te opozori ekleziološka stroka, ko jezlavo vzameš v roko kladivce in žeblje za nabijanje tvojih 95 tez na cerkvena vrata. Prvo: rimski administrativni centralizem je relativno nov pojav; sovpada z nastopom novega veka; vrhunec je doživel šele v 19. in 20. stoletju. Drugo: ne zdi se, da bi se Rim kaj veliko boril za to, da je katolištvo okrog njega centralistično organizirano; bolj so to vlogo od Rima pričakovali škofje »s terena«, ker je rimski centralizem bil za njih dober in varen.

Christian Duquoc, francoski dominikanec in ekleziolog (umrl 2008, v slovenščini je dosegljiva njegova knjiga Svobodni Nazarečan), v delu »Verujem v Cerkev«. Institucionalna prekarnost in Božje kraljestvo v skladu s podnaslovom knjige analizira med drugim tudi moderni rimski centralizem. Poudari troje zgodovinskih razlogov zanj:
- moderne države so vedno bolj težile k nadzoru nad Cerkvijo in ga poskušale uveljaviti ravno preko imenovanja škofov;- ko je v novem veku začelo prihajati do ločitve države od Cerkve, so se lokalne narodne cerkve začele toliko bolj naslanjati na Rim in mu večati kompetence;- v razmerah kulturnega boja (Kulturkampf) med državo in Cerkvijo, je lokalna cerkev od Rima toliko bolj pričakovala zaščito; Rim je pomenil varnost.
K tem Duquoc dodaja dvoje modernih dejavnikov, ki dodatno krepita »kult« papeža in rimski centralizem – mediji in potreba po gotovosti:
- mediji: papež, rimski škof, je s sodobnimi mediji vseprisoten; nek domači škof ima papeža preko medijev nenehno v svoji škofiji; učiteljska služba lokalnega škofa je v senci vseprisotne papeževe besede;- potreba po gotovosti: to, da sta danes papež in Rim tako močna v odnosu do lokalnih cerkva, ne prihaja toliko iz volje po moči, ki naj bi jo gojili v Rimu, temveč prihaja iz »povpraševanja po gotovosti« s strani »terena«; v zapletenih sodobnih razmerah katoličani pričakujejo hiter odziv papeža ter njegovo jasno besedo (za razliko od luterancev, ki stavijo na »bolj počasno« branje in interpretacijo Svetega pisma).

Papež: »Nadaljujmo v koristni decentralizaciji.«

Kakšna tolažba! Tudi v samem Rimu so ljudje, ki vidijo, da je rimski centralizem - kljub zgodovinskim opravičilom in mnogim koristim, ki jih ima Cerkev od njega – potreben prepiha. Med njimi sam papež Frančišek. V apostolski spodbudi Veselje evangelija (točka 16) je pogumno, kot da bi s kladivcem pribijal, zapisal:
Tudi ne mislim, da je od papeške učiteljske službe treba pričakovati dokončno ali popolno besedo o vseh vprašanjih, ki se tičejo Cerkve in sveta. Ni primerno, da papež namesto krajevnih škofov razsodi o vseh vprašanjih, ki nastanejo na njihovem ozemlju. V tem smislu zaznavam nujnost, da nadaljujem v koristni »decentralizaciji«.

Koristna - poudarimo »koristna«, saj je nepremišljeno hitenje lahko tudi škodljivo - decentralizacija Cerkve bo prej ali slej pripeljala do vprašanja večjega opolnomočenja lokalnih škofov, lokalnih škofovskih konferenc in sploh delnih cerkva. Tudi glede imenovanja novih škofov.

Rad bi dočakal tisto starost, ko me bo pri nekem naslednjem izpraznjenem sedežu nekdo vprašal: »Ej, kdaj boste v Celju dobili novega škofa?« Jaz pa ne bom infantilno skomigal z rameni, temveč bom kremenito odvrnil: »Kmalu. Postopki lepo tečejo. ŽPS-ji so že podali svoja mnenja, duhovščina in sosednji škofje prav tako, prihajamo do nabora imen, zdaj bo še Rim povedal svoje ...«


* Slikica: znamenita karikatura o kulturnem boju (Kulturkampf) med nemško državo in Cerkvijo v drugi polovici 19. stoletja; kancler Otto von Bismarck in papež Pij IX. igrata šah