sobota, 24. november 2012

"Še boste tepene"

s spleta

Vročinski val avgusta 2012. Sreda popoldan. Tri ure, od treh do šestih, preživim ob Dravi. Kopalke, brisača, plastenka vode in knjiga. Lična in divja stara struga više Ptuja, z nekaj plažastimi dostopi in ne preveč nevarnim tokom. Na tem mestu sem "davno nazaj", še ne osemnajstleten, prvič prebrodil Dravo, ko je bila nekoliko višja, pa preplaval. Nekoč je del poti ob meni plavala skoraj metrska belouška. Neki drugi dan sem prav tam neko drugo belouško zalotil s prsti v marmeladi, oziroma, z žabo v gobcu, ko jo je počasi vlekla v svoje cevasto telo.

Na nasprotni strani se v reki namakajo trije fantje in tri dekleta, stari nekaj nad dvajset. Očitno poparčkani. Fantje sedijo v plitvi vodi, punce boljkone stojijo ob fantih in občasno stopijo na obalo kakšnih pet metrov vstran. Fantje pijejo žgane pijače, punce pijačo prinašajo iz grmovja v plastičnih kozarcih. Fantje se hahljajo v nekih svojih pogovorih, punce jim blago sipajo vodo na ramena, jih umivajo in čehljajo. Fantje so zadeti in začnejo prepevati trivialne napeve iz hrvaških popevk, punce so trezne, stopijo iz vode, imajo nek svoj pogovor, nato jim prinesejo borovničevca. Fantje kričijo "borovničke, borovničke", punce se malo smejijo, malo zgražajo nad svojimi pijanimi dedci. Na moji strani reke od nekod prikoraka nudist, moški srednjih let, vrže se v vodo in s tokom, z minimalnimi zamahi, po sredi mogočne Drave odplava v smeri Ptuja. Fantje na oni strani ga žalijo in psujejo, se krohotajo, punce se pridušajo ob menda pogumnih vzklikih svojih fantov onemu "nagemu pedru" sredi reke. Fantje krulijo kot krulijo pijanci v vaškem bifeju ob desetih zvečer, punce pravijo, da je treba domov. Fantje se kobacajo iz plitvine, punce jim prinašajo brisače. Eden izmed fantov, črnolas in dolg, se obrne proti sredini reke, zagazi do bolj deroče cone, ne zaplava, kriči na obalo "sliki, sliki za fejsa", počepne, da zgleda, da je v bolj globoki vodi, ena izmed punc slika z mobijem: njen fant sredi deroče reke - ta adrenalinska slika bo še nocoj na Facebooku.

"Še boste tepene," rečem skorajda na glas, ko gledam za dekleti, ki s svojimi frajerji odhajajo skozi grmovje onstran najširše slovenske reke.

Velikokrat me muči, od kod toliko nasilja v družini? Zakaj ga s sodobnim časom ni manj, temveč se zdi, da ga je več? Zakaj moški tepejo ženske? Od kod tisti grozljivi slogan kampanje nevladnih organizacij proti nasilju nad ženskami VSAKA PETA PRETEPENA, VSAKA SEDMA POSILJENA? Kaj je narobe s tem svetom, ki bi po vseh humanističnih, vzgojnih, pravnih trudih in načrtih moral biti brez nasilja?

"Še boste tepene," sem rekel takrat ob Dravi, ker sem na drugi strani reke videl sejati in gojiti prihodnji tepež. Ženska, ki stoji ob pijanem moškem; stoji, ker je v štartni poziciji. Pijani moški, ki sedi in mu je postreženo. Ženska, ki ne dvomi vanj, tudi ko psuje "pedre" ali "cigane" ali kogarsibodi, ker je vesela, da ga sploh ima - njega, moškega. Moški, ki to ve in zato zahteva več borovničk in dodatno masažo ramen. Ženska, ki ga ima za močnega in pogumnega, ker se ob njem hoče počutiti varnega. Moški, ki zmore le navijaško, se pravi, čredno bevskanje na naključnega nudista, a prebroditi Dravo, zaplavati na ono stran, to je preveč. Ženska, ki čuti, da tu nekaj ni v redu, da je to bitje ob njej le napol moški, a je tiho in sodeluje v neke vrste foto-montaži, da bo na zunaj, v okolju, v službi,... zgledalo, da je njen izbranec pravi ded, malodane akcijski heroj iz srede deroče reke. Moški, ki začuti njen strah, njene sanje, bo te sanje spremenil v njeno kletko, če je treba. Ko bo hotela iz kletke, tudi kakšna klofuta ni izključena, spada v meni, je davek za njegovo "zaščito", ki jo nudi njej pred velikim mrzlim svetom.

Upam, srčno upam, da ne bo nikoli noben od treh fantov, ki so se tistega afriško vročega popoldneva namakajoč se v plitvini reke Drave nacejali z žganjem, dvignil roke na svojo punco. Upam in za vsakega bom zmolil Očenašek. A kar sem videl, sem videl. In videl sem tudi, da ženska ima moč ustaviti nasilje, spremeniti tok dogodkov, da se jutrišnji dan ne bo več reklo, da vsaka peta "pade po stopnicah". A začeti mora zelo zgodaj. Pri prvi ljubezni. Verjetno že pred njo. Pri sebi, pri svojem dostojanstvu.


Ob 25. novembru, mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami.

torek, 20. november 2012

REFORMA VEJ PRI ŠPANSKIH SKAVTIH


Sodeloval sem in celo so-vodil uvodno molitev na "Svetu združenja" madridske skavtske organizacije SdM (šteje 38 stegov in 750 voditeljev), ki deluje v okviru španskih katoliških skavtov MSC. Po duhu in metodi je MSC zelo podobna slovenski ZSKSS. Med mnogimi zanimivostmi sem med zasedanjem in v delu po skupinah posebej pazil, ko je bilo govora o vejah in o reformi veje Popotnikov in Popotnic.
glasovanje madridskega skavtskega parlamenta
Razčlenjenost vej in skupin je pri Špancih bliže potrebam posameznega obdobja mladostnika. Izvidništvo (to kar je v Sloveniji četa) je na primer ločeno v dve veji. Veja Popotnikov v posameznem stegu pa se deli v več klanov, po pravilu, da je klan več ali manj isto stara generacija mladih, ki odraščajo skupaj. Tako ima na primer steg Claret, katerega začasni član sem, 2 klana. V mlajšem so stari okrog 18, v starejšem pa okrog 20 let. Vsak klan pa svojega voditelja. Vsaka veja ima svojo barvo kroja. Zato je karseda pisano, kadar kak steg pozira v krojih (glej sliko).
vir: scoutsantamaria.es

Priripravlja se reforma vej. V vsaki veji bo skavt 3 leta (zdaj je v nekaterih 4, v drugih pa 2 leti). Razpored vej glede na leta bo naslednja:
6-7-8 let - bobrčki (castores)
9-10-11 let - volčiči (lobatos)
12-13-14 let - izvidniki (rangers / scouts)
15-16-17 let - pionirji (pioneros)
18-19-20+21 let - popotniki (rutas)

Pripravlja se posebna reforma veje Popotnikov. Poleg zdajšnjih klanov bo mogoče ustanoviti tudi klane izven stegov. Ti klani bodo bolj blizu potrebam študentov, ki študirajo daleč od domačega kraja, in mladim, ki se težko redno dobivajo, radi pa bi bili skavti. Te klane bo moč ustanoviti tudi na področju, kjer redni stegovski klani hirajo (majhno število Popotnikov), pa je zato potrebno združiti moči in ustanoviti nov "nad-stegovski" klan. Tovrstni klani bodo bolj usmerjeni na velike projekte, takšne, da bodo klanovci na njih delali več let (npr. delo z uličnimi otroci, pomoč misijonom,...). Klanovci bodo lahko v takem klanu do 23 leta starosti. Tovrstni klani bodo tvorili neko svojo povezavo, pravzaprav neko dodatno vejo v španskem katoliškem skavtstvu.

Poskusno obdobje nove oblike klanov bodo začeli naslednje leto najprej v Madridu. Po treh letih pa se bodo odločili, če bodo ta način dela z Popotniki dokončno institucionalizirali ali ne.

Še bo špijunaril za vas, slovenska orutkana bitja, Avantgardni Orel... :)

sobota, 17. november 2012

Zakaj l. 2012 bolj sovražijo Cerkev kot l. 1987?


Moral sem priti v Madrid, da sem končno dojel, zakaj slovenski levičar leta 2012 bolj sovraži Cerkev, kot jo je sovražil slovenski komunist leta 1987. Zakaj je kljub širokoustenju o odprti družbi in strpnosti kulturni boj proti Cerkvi danes bolj oster in neusmiljen, kot je bil zadnja leta totalitarnega režima? Odgovor je preprost. Ne zaradi Cerkve, ki ima itak veliko notranjih problemov in se zdi, da se v novih družbenih pogojih ne znajde, temveč zaradi razvoja levičarske ideologije. Levica je po padcu Sovjetske zveze, se pravi, po zgodovinskem fiasku na področju ekonomije in delavskega vprašanja nujno potrebovala novo identiteto. In jo je našla.

Naša levica (čeprav sestavljena v glavnem iz ljubljanskega uradništva, sindikalnih aktivistov, učiteljstva, bivših udbovceh, dražgoških borcev ter poslovnežev iz kvote nacionalnega interesa) seveda še govori, da je na strani delavca in nižjih slojev (čeprav jo voli le polovica delavstva, kmetje pa sploh ne). Socialne skrbi in retorike torej še ni spustila iz rok. Ampak ideološko jedro njene nove identitete je danes spolna revolucija, bolj natančno, nauk o osvoboditvi človeka, kot so ga po drugi svetovni vojni razvijali v znameniti Frankfurtski šoli. Levica je preklopila s področja ekonomije na področje osebne morale, na področje čustvenega in spolnega življenja, pojmovanja intimne sreče, pojmovanja družine. To ni bitka za proizvodna sredstva, to je bitka za zavest in vest posameznika. Če je prej njen zaveznik bil delavski razred, je njen novi zaveznik libido. Če je prej pod svoj prapor vabila delavca, zdaj tjakaj vabi homoseksualca. Če teh ni dovolj, jih bo "ustvarila" s primerno (pre)vzgojo v šoli.

Logično, jasno, samo po sebi umevno, of course, se razume, drugače ni moglo biti, natürlich, kakopak je prišlo do čelnega trčenja s Cerkvijo. Če je levica prej tekmovala s Cerkvijo na glavnem trgu polisa, zdaj tekmuje z njo v spovednici. Tu pa je spopad lahko veliko hujši, kot si mislimo. Tudi zato, ker tokrat Cerkev ni eden izmed njenih nasprotnikov, temveč njen Nasprotnik, prvi in praktično edini. Dominacija "spolno svobodne" postmoderne levice v medijih, pop-kulturi in med srednje-intelektualnim slojem je danes skorajda popolna. Manjkajo samo široke množice, ki pa, glej ga zlomka, še črpajo iz krščanskega humusa in verjamejo, da naravno družino tvorita moški in ženska ter da otrok potrebuje očeta in mater. Juriš na Cerkev je zato nujen. Pravzaprav odločilen. Uporaba revolucionarnih propagandnih metod kot manipulacija z zgodovino, laž, zasmehovanje verujočih, medijsko povečevanje cerkvenih škandalov, zastraševanje s klerofašizmom,... je spet dovoljena. Sovraštvo do Cerkve, kakor je pravilno povedala ugledna slovenska pesnica, je spet državljanska dolžnost.


norčevanje iz Cerkve na demonstracijah 17. novembra 2012 v Madridu

Zakaj pravim, da sem moral priti v Madrid, da sem to dojel? Zato, ker je tukaj osem let vladal socialist Zapatero, ki je novo ideologijo ne samo zagovarjal, temveč se za njeno uresničitev preko izvršne oblasti tudi zelo potrudil. Španska Cerkev je zato bolj in prej kot druge evropske Cerkve spoznala, v katerem grmu tiči zajec in kaj nas čaka jutri. Temu primerno ima nekoliko več izkušenj, boljšo osveščenost duhovščine in laikov ter več ustrezne literature.

No, Zapaterovi socialisti so na zadnjih volitvah klavrno pogoreli. Po najnovejših anketah še bolj tonejo. Ko je pred referendumom o družinskem zakoniku v Pogledih Slovenije spregovoril predstavnik španske pobude za družino, je povedal, da je Zapatera na volitvah odneslo med drugim tudi preveliko eksperimentiranje z družino in spolno moralo. Zanimivo, da simultana prevajalka tega stavka takrat ni prevedla in Uroš Slak je to pomenljivo mnenje španskega gosta nehote preskočil.

nedelja, 11. november 2012

KO SE DOTAKNEMO NEBA


Las cuatro torres. Štiri poslovno-finančne katedrale, vse višje od 200 m. Postavili so jih l. 2008 in za vedno spremenili veduto Madrida. Stolpnice so lepe. Odgovarjajo stari človekovi želji po nebu. Leteti, premagati težnost (mit o Ikaru) ali pa zgraditi kaj takega, kar bi se dotaknilo neba (babilonski stolp).
pogled s terase šolskega centra Klaret

Ob taki zgradbi enostavno postaneš ponosen, da si del umnega in smelega človeštva. Malo pa te tudi strese ob misli, kaj se je zgodilo s prvim podobnim vnebosegajočim poskusom - z babilonskim stolpom, namreč. Pazite: Kdor visoko leta, nizko pade! No, tudi tu nismo daleč od biblijskega opozorila. Takoj ko so Španci postavili štiri nebotičnike, simbole finančne moči, so zdrsnili v hudo gospodarsko krizo.

Pred časom sem bral članek razvpitega Francisa Fukuyame o mestu Medellín v Kolumbiji. Še pred 15 leti je bilo to mesto eno najbolj nasilnih na svetu. Po številu umorov pravzaprav prvo. Gverila, narkomafija, kriminal,... L. 2004 postane župan Sergio Fajardo, profesor matematike, novinec v politiki. Fajardo verjame, da je mesto mogoče ozdraviti, narediti, da postane "prijetno, varno in lepo". S pametno in pogumno politiko v nekaj letih mesto normalizira. Eden izmed zdravilnih postopkov je arhitektura. Fajardo med drugim postavi lepe steklene stolpnice v revne četrti. Naj ljudem dvignejo ponos. Naj ljudje začutijo, da je to mesto lepo, da je ta lepota njihova, in da jo je treba negovati... Simbolna moč arhitekture.

vir: capillatorreespacio.es
V najbolj severni od štirih madridskih stolpnic, Torre Espacio imenovani, so se kmalu po otvoritvi nekateri uslužbenci začeli zbirati k molitvi. Rodila se je ideja o kapeli. Postavili so jo v 33. nadstropje. Tam, kjer je tabernakelj, so na zunanji strani namestili veliko kvadratasto utripajočo zeleno luč, tako, da jo od daleč vidiš in lahko pozdraviš Najsvetejše. To je od zemeljskih tal verjetno najvišji tabernakelj na svetu, pravijo. Zdaj je v kapeli maša vsak delavnik ob pol devetih, tik pred službo. Ljudi je pri mašah vedno polno, beremo na spletni strani tega sakralnega kotička.

Cuatro Torres - galerija

ponedeljek, 05. november 2012

Včasih mi gredo mladi ful na živce


Španski časopisi so polni poročil in razprav o tragediji v Madrid Areni, ko je množica mladih do smrti pohodila tri osemnajstletnice. Zdaj je umrla še Belén, četrto dekle, tisto, ki ima brata duhovnika.

kup, pod katerim so ugasnila življenja treh deklet

vir: El Mundo

V dvorani je bilo 20.000 mladih. 10.000 več kot predvideno za tak objekt in uradno dovoljeno od občine. Med udeleženci je krožila droga, precej droge in vsakovrstne droge, kot je seveda običajno na takšnih žurih. Časopisi razkrivajo sprege prirediteljev z lokalno politiko in mafijo. Tako veliki dogodek, s tako očitnim kršenjem varnostnih predpisov in s toliko droge se seveda ne more zgoditi brez:
- da kakšna inšpekcija ne zamiži;
- da mafija nima nadzora.

Mladina ne uvidi, kdo vse služi na njeni neizmerni želji po "plesu in svobodi". Kako je ta želja predvidena ne samo od prebrisanih poslovnežev, temveč tudi od mafije. Izračunajmo. Na praznovanju noči čarovnic v Madrid Areni je vsak dal 25 evrov za vstopnico, nato 10 do 20 za pijačo, mnogi še 10 do 20 za drogo. Kot je dejal en fant, s 35 evri si lahko nakupil droge kristal zase in za prijatelje za celo noč. Vsak mladostnik je tam pustil, recimo, vsaj 40, če ne nad 50 evrov. To pomnožimo z 20.000, smo pri milijonu evrov prometa v eni noči. Legalnega prometa z denarjem ni bilo več kot tretjina, saj je že polovica vstopnic bila prodana brez dovoljenja.

Včasih mi gredo mladi ful na živce. Ne zato, ker žurajo in rajajo. To sem v njihovih letih delal tudi sam. Pač pa zato, ker niso dosledni in kritični. Koristijo ponudbe komercialno-mafijskega sistema, potem, ko so trezni, pa razpravljajo o krivičnem kapitalizmu ter gredo na ulice protestirati proti varčevalni politiki vlade.

Najprej odkloni drogo, dragi mladinec, potem bom poslušal tvoje predloge za izboljšanje sveta! Najprej brcni v rit dilerja, ki se lepi nate in nosi tvoj (pravzaprav, tvojega očeta) denar mafiji, potem se lahko greš revolucionarja in se ne bom pohujševal niti, ko boš pljuval po fasadi parlamenta.

četrtek, 01. november 2012


Živeti veliko bolje z veliko manj


Ponoči, okrog štirih, so v dvorani Madrid Arena umrla tri dekleta. Pohojena od množice, zadušena. 10.000 mladih je ob elektronski glasbi in specialnih efektih proslavljalo Noč čarovnic. Zaželeno je bilo, da so oblečeni v zombije. "Najlepši" zombi dobi 3000 evrov nagrade. Potem je zagorela bakla, menda bengalski ogenj. Množica ven. Tri mrtve, nekaj v kritičnem stanju. Vse med 18 in 25 let.

Plakati za Noč čarovnic po Madridu visijo že od začetka oktobra. Komercialni mediji neutrudno bombardirajo in vabijo mlade k praznovanju "najbolj grozne noči v letu". Porabniški družba mora imeti vsaka dva meseca kakšen veliki praznik. Noč čarovnic, Božiček, Valentinovo, Velikonočni zajček,... da potem junija vsi skupaj pristanemo v "nepozabnem poletju" in "čudovitih počitnicah".

Smo v dobi razuma. Baje. Kako da ne razumemo tega poceni trika?

Gost včerajšnje rubrike "klepet ob kavi" v El Paísu je bil francoski ekonomist Serge Latouche, ki je prepričan, da je možno "živeti veliko bolje z veliko manj". Med drugim pravi: "Eden glavnih problemov našega ekonomskega modela so viški. Trgovski center odvrže 20% hrane, ostalih 20% odvržejo gospodinjstva. Rok trajanja je eden izmed motorjev moderne družbe. Vse je programirano, da traja kratko, da bi se potem kupovalo več in več." Reklame so zadolžene, da ljudi za tak ekonomski model psihično preparirajo. Oglaševanje ima nalogo, pravi Latouche, da "frustrira ljudi in jih dela nezadovoljne". Zadovoljstvo je nato "kao" moč dobiti z nakupom izdelkov.

karikatura: splet

Latouche je na Zahodu znan kot anti-utilitarist in "ideolog padca rasti" (v posmeh politikam rasti in mitologiji napredka). Je vnet zagovornik obnove ekološkega poljedelstva. Več ljudi bi se moralo vrniti k zemlji, meni, saj je absurdno, "da jogurt do nas potuje 9000 km". Z vrnitvijo k zemlji bi bilo več delovnih mest, jedli bi boljšo hrano.

Praznik Vseh svetih je. Bo Serge Latouche, levičar ekološkega tipa, primer "posvetnega svetnika"? Takšnega, o kakršnih je lepe besede zapisal drugi vatikanski koncil (pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu), danes pa se s ljudmi njegovega kalibra katoličani komaj kje srečamo?

Tudi sinočnja tragedija v Madridu pove, kako nujno je, da ljudje dobre volje stopimo skupaj in začrtamo drugačen model družbe.