petek, 18. oktober 2019

Javno šolstvo - slovenska blagovna znamka od 1770



Ker je političarka Alenka Bratušek oni dan v zvezi s stanjem železnic omenjala Marijo Terezijo, ljudskemu spominu še vedno ljubo cesarico, in ker se ista političarka istočasno krepko bojuje za blagor javnega šolstva, ki da ga je pred grožnjo privatnega šolstva potrebno zaščiti s spremembo Ustave Republike Slovenije (besedo ustava namenoma pišem z veliko), sem še enkrat vzel v roke nepogrešljivo Zgodovina slovenskega naroda dr. Josipa Grudna. Nisem šel preverjat, kaj je Marija Terezija imela z železnicami, vedoč, da je prva železnica na svetu začela obratovati na Angleškem v letu 1830, se pravi, točno 50 let po smrti Marije Terezije, pač pa sem šel preverit zadevo okrog javnega šolstva, za katerega zagotovo vem, da je Marija Terezija imela prste vmes.

Šolstvo za maloštevilne otroke iz plemstva in meščanstva je obstajalo seveda že pred Marijo Terezijo in je bilo v domeni Cerkve. Že pred Marijo Terezijo so začele nastajati tudi šole v nekaterih redkih podeželskih krajih. Te so imele zametek ljudskosti (beri: zametek javnega), saj so vanje poslali kakšne zelo nadarjene otroke iz nižjih slojev. Tudi nad temi šolami je bedela Cerkev, ki je običajno nudila osnovno infrastrukturo in učitelje. Gruden v Zgodovini slovenskega naroda (stran 978) piše:
Do srede 18. stoletja je veljala šola za cerkveno potrebo, za katero se država navadno ni brigala.

Razsvetljena cesarica Marija Terezija pa je leta 1770 izdala odlok, da se cerkvenim oblastem odvzame roka nad šolstvom. Tako je dejala 28. septembra 1770:
Moja volja je bila in je ta, da so cerkovniki in učitelji, ako opravljajo oba posla hkrati, kot cerkovniki edino odvisni od duhovščine in njej podložni, šolstvo pa je in ostane državna stvar.

Josip Gruden njen odlok komentira:
S tem načelom je mahoma podržavila vesoljno šolstvo. Država je prevzela skrb za ljudsko vzgojo, seveda po načelih razsvetljenega absolutizma.

Skrb avstrijske države za ljudsko vzgojo je bila pospremljena z aktivnim načrtovanjem te iste vzgoje. Ljudsko oz. javno šolstvo je dobilo krila.

***

Odziv na Slovenskem ni zamujal. Velik šolnik in organizator šolstva pri nas je bil Blaž Kumerdej, ki je svoje študije na Dunaju zaključil leta 1773. Bil je razsvetljenskih idej, kar pa na Avstrijskem tistega časa ni pomenilo, da je bil tudi proticerkvenih stavov. Kumerdej je brž uvidel, da bo pomoč Cerkve pri razmahu javnega šolstva še kako dobrodošla. Josip Gruden piše:
Kljub temu, da se je šola proglasila za državno zadevo (politicum), tudi Kumerdej ne ve za drugo sredstvo, kakor da prevzamejo povsod cerkovniki poučevanje. Duhovniki pa naj vnemajo narod za šolo in izobražujejo cerkovnike za njih šolski posel.

In res. Na slovenskem podeželju velikokrat naletimo na naslednji vzorec ustanavljanja ljudske oz. javne šole:
- župnija da na razpolago prostor;
- prvi učitelj je cerkovnik (mežnar) ali organist;
- župnik podpira, neposredno v šolsko dejavnost pa ni vpet.

Na tak način je denimo leta 1816 nastala šola na Frankolovem: pouk je stekel v mežnariji (ki stoji še danes in služi kot veroučna učilnica (fotografija zgoraj)), učil je organist, župnik je zadevo podpiral, ni pa imel nad njo glavne komande. Pravzaprav se župnik in prvi frankolovski učitelj nista najbolje razumela, a to na razvoj šole ni vplivalo. Še leta 1862, ko se na Frankolovem gradi prva »učilna zidana« (vmes so namreč v župnijskem vrtu zgradili leseno šolo, ki pa je kmalu postala premajhna), naletimo na vzorec izjemnega sodelovanja v trikotniku šola-ljudstvo-župnija: župnija odstopi parcelo ob cerkvi, ljudje sodelujejo pri izgradnji, precej gradbenega materiala daruje frankolovski graščak, država zadevo financira in vodi.

Zanimiva je simbolika, ki jo prva zidana frankolovska šola skriva v sebi. Graščakov gradbeni material namreč ni bil nič drugega kot kamni iz njegove privatne cerkvice, ki je bila precej poškodovana še od časov francoskega pohoda v smeri Rusije. Graščak je sklenil poškodovano cerkvico podreti, kamne pa podariti novi šoli. Kamni torej simbolno povedo: bivša cerkev gradi ljudsko šolo, bivši fevdalni gospod pripravlja prostor ljudski izobrazbi.

***

Političarka Alenka Bratušek se s terensko kampanjo zavzema za spremembo Ustave Republike Slovenije, da bi javne šole bile edine 100% finančno podprte s strani države. Če njeno zavzemanje beremo v fotografskem negativu, vidimo predvsem bitko zoper zasebno šolstvo, zlasti zoper katoliško šolstvo. Političarka Alenka Bratušek ni brez veze političarka, ona namreč računa na podzavestno, se pravi, v tem primeru na antiklerikalni refleks v delu slovenskega volilnega telesa, na refleks, ki bi ga moralo biti toliko, da bi njeno stranko (dobesedno njeno) ob naslednjih volitvah pomagal spraviti v parlament. Ne bom pozabil, kar je o tem mehanizmu v kolumni Anticerkveni refleks že leta 2001 zapisal Bernard Nežmah:
/Anticerkveni reflesk/ izhaja iz predpostavke, da je vse, kar je povezano z vero in kar ni omejeno na zasebnost vernikov, že družbeno negativno. Da se mora, skratka, družba vseskozi boriti s cerkvijo.

Vsakemu, ki se gre državne politike, privoščim, da si izbori parlamentarni sedež, vključno Alenki Bratušek in njenim pristašem. Vendar bi si pri tem kot kristjan, ki si želi verskega miru in verske svobode, ter državljan, ki si želi prijetnega in uspešnega demokratičnega okolja, želel tudi upoštevanja sledečih nekaj alinej:
- naj političarka v svojem naletu ne odkriva tople vode; na območju slovenskih dežel je od 28. septembra 1770 ljudsko šolstvo precej na varnem pred cerkvenimi in privatnimi apetiti - če za apetite sploh gre;
- naj političarka pri tem ne gradi na napetostih in grožnjah, ki jih ni; pri nas zasebne šole ne ogrožajo javnih; ljudje na Slovenskem (verni in neverni, urbani in ruralni) spoštujejo javne šole, jih imajo za svoje, vedo, da so nastale zaradi njih in iz njih;
- naj političarka na tihoma in z vzvodi podzavestnega ne demonizira slovenske Katoliške cerkve, ki je ogromno storila za nastanek javnega šolstva, bila pravzaprav njen prvi suport, a je hkrati znala spoštovati avtonomijo šolstva, njen sekularni politicum, četudi je kdaj klerikalizem v betici kakšnega duhovnika tem zdravim načelom nasprotoval;
- kot dodatek: ko se že ukvarja z ljudskostjo šolstva, naj bo naša političarka inovativna in drzna; ponižno predlagam, naj prav ona (ki je sicer v evro-liberalni grupaciji, a kljub temu v nevarnosti, da pozabi, da se je zgodovina človeštva začela pred letom 1941) vstavi v program svoje stranke postavitev kipa cesarici Mariji Tereziji nekje v Ljubljani; ta habsburška gospa in mati šestnajstih otrok je nesporno ogromno dobrega naredila za slovenski narod; in to še preden so Angleži postavili prvo lokomotivo na železniški tir.



* Foto: B.C..

ponedeljek, 14. oktober 2019

Ali »људина« ali režimski zdrizavec


Osemdeseta. Karavla na jugoslovansko avstrijski meji nekje na črti Maribor-Lipnica. Posadka ugotovi, da je karavlin vodohram skoraj prazen. Komandir pokliče v dolino in pri prostovoljnem gasilskem društvu naroči cisterno vode. Gasilci natočijo cisterno, eden izmed njih odpelje vodo na karavlo. Po napolnitvi vodohrama vojaki povabijo šoferja-gasilca v vojaški objekt na kavo. Popijejo kavo, šofer-gasilec se vrne s prazno cisterno v dolino, vojaki nadaljujejo z varovanjem zelene meje.

Resna reč - mislim, varovanje meje nad Mariborom (karavle Šentilj, Špičnik, Gaj, Veliki Boč). Saj vemo: tam bolj proti zahodu, tam proti Dravogradu, so l. 172 preko meje prišli ustaši, ki so hoteli v Bosni zanetiti vstajo zoper komunistični režim (link).

No, v osemdesetih tukajšnja zelena meja doživlja predvsem švercerje. Denimo, kakšne pogumne fante iz okolice Maribora, ki iz Avstrije v Slovenijo skozi hosto kar s kravjo vprego tihotapijo barvne televizorje. Dokler se jim neko noč voz ne prevrne in ducat barvnih televizorjev ne skotali po strmini navzdol. Še dobro, da kravi ostaneta prisebni in z mukanjem ne izdata kraja nesreče.

***

Povrnimo se k zgodbi. Čez dan ali dva, ko je karavla dobila vodo, je njen komandir zaradi tega dogodka bil poklican na zagovor k svojim nadrejenim v Maribor (verjetno vojašnica Melje). Ne, ni bil problem v vodi; ne, ni bil problem v sodelovanju s prostovoljnimi gasilci; problem je bil v šoferju-gasilcu.

»Kako, da vam pop vozi vodu?« je renčal oficir na karavlinega podoficirja. »Kako, da pop pije kafu u karauli JNA?«

Ta »pop« je bil Ciril Kocbek, član PGD Zgornja Kungota, sicer pa pri tamkajšnji sv. Kunigundi župnik do današnjega dne. Tisti dan, ko so vojaki potrebovali vodo, je kot gasilec pač bil na razpolago in je vodo brez kompliciranja dostavil, kakor jo je kak drug dan dostavil komu od hribovskih kmetov.

Zaslišani podoficir se je pred očitkom o tem kobajagi »upadu klerikalnih snaga« branil z zdravo pametjo: Ni bilo vode, poklicali gasilce, voda prišla, šoferju skuhali kavico – v čem je problem?

Zgleda, da je zadeva minila brez neprijetnih posledic.

***

A ta igra simbolov! Na eni strani voda, praprvina, ki nas vse, ki živimo - rastline, živali in ljudi - povezuje v kozmični organizem. Na drugi strani topa ideologija, ki išče in hoče sovraštvo tudi tam, kjer ga ni.

Na eni strani karavlin podčastnik, človek na mestu – »ljudina« bi rekli Srbi -, ter župnik, človek na mestu. Na drugi strani totalitarni režim in njegove zdrizave pojave, ki jih je kar naprej strah, da bodo izgubile moč nad ljudmi in s tem privilegije.

Danes totalitarnega režima več ni, a dinamika vnašanja ideološkega razdora še ni mrtva. Kolikokrat bi se »ljudina A« in »ljudina B« po normalni komunikativni poti kaj dobrega dogovorila in za nameček popila kavo, če ne bi bilo na poziciji moči »zdrizavca C«, ki je ideolog in cenzor in režimski prestrašenec ter ne razume sožitja!


Foto: Sv. Florijan, vojak in gasilec (ognjisce.si)

torek, 01. oktober 2019

Se tudi vam prikazuje Maša Kociper?

Preverite svoje pametne telefone, prosim. Se tudi vam prikazuje Maša Kociper, kot se meni?

Kako prikazuje? Takole: rednih svetih maš, ki jih mašujem v župnijski cerkvi, seveda v svoj googlov koledarček ne vpisujem. Vpisujem one, ki so ali izven urnikov ali na podružnicah ali kje v naravi. Toda ko v koledar na telefonu z OS Android vtipkam »maša«, mi program samopopravkov avtomatsko pritipka »Kociper«. Če ne bi bil pozoren, bi tako za kakšno nedeljsko popoldne imel v koledarju napisano: »maša Kociper pri kapeli v Lindeški dolini« ali »maša Kociper za skavte na Okrešlju (kelih in vino priskrbijo skavti, prinesi le hostije)«.

Ko sem to pomlad nekako ukrotil androidsko tehnologijo samopopravkov in Maša Kociper več ni skakala v moj sakralni koledar, se mi je ta ista Maša Kociper pred nekaj tedni prikazala na televiziji. Rekla je, da bo njena politična grupacija SAB šla v referendumsko pobudo za spremembo ustave Republike Slovenije; da je pač potrebno zaščititi javno šolstvo; da je potrebno ukiniti visoko stopnjo sofinanciranja zasebnega šolstva oz. spremeniti ustavno določilo, ki slednje zdaj omogoča.

Ustrašil sem se. Če torej silni androidski algoritmi izmed vseh možnosti ob besedi »maša« kot prvo so-ustrezno izberejo besedo »Kociper«, ki je priimek političarke, potem je moč te iste političarke, pa naj se tega zaveda ali ne, izjemna. Človek bi rekel, da je Maša Kociper nekakšno metakomunikacijsko bitje, digitaliziran duh v naših žepih. Uspeh njene politične akcije »za javno šolstvo« bi zato moral biti zagotovljen. Sprememba ustave bo za poslanko, ki je očitno priložnostna izbranka androidove umetne inteligence, mačji kašelj. (Zlasti potem, ko je Milan Kučan, nesporni pontifex maximus slovenskega starega in novega levičarstva, na povsem nedigitalen način pristopil k stojnici SAB in milostno oddal svoj podpis podpore »za javno šolstvo«.)

Ustrašil sem se, ker sem kristjan. Vsaj polovica slovenske politike je kristjanofobna - to vemo. In SAB je v tej polovici, okičanjenost z liberalnostjo gor ali dol. Vemo tudi, da je akcija »za javno šolstvo« zgolj v celofan zavit boj zoper katoliško šolstvo. To se je razbralo na socialnih omrežjih. Pomnimo: ko je minula akcija kardeljanskega dvojčka Pikalo-Štromajer prišla do vrelišča, so na socialnih omrežjih čustveno razgreti razpravljalci odvrgli maske in, glej ti to, v okviru debate o javni/zasebni šoli je v ospredje prihajala klasična mržnja do Katoliške cerkve.

Razumem Mašo Kociper. Ni ji lahko. Njene stranke po naslednjih volitvah v parlamentu, kot kaže, ne bo. Zdaj je čas, da skupaj s šefico Alenko Bratušek izzoveta mračno usodo ter politično preživita. Konkurenca je huda, zato jima je poseči po grobih receptih. Boj proti »kvarnemu vplivu religije« je en tak zimzeleni recept ... Saj! Kaj niso vsi duhovniki pedofili?

Ustrašil sem se, ker sem demokrat. Vemo poleg ostalega, da so neo-socialistični trendi v zadnjih letih takšni, da nekateri ne nevplivni akterji spet vidijo Slovenijo kot nekak kombinat. Po možnosti eko-kombinat, v katerem bi ljudstvo v skupni menzi jedlo le vegetarijansko hrano, s tem, da bi mu zavoljo našega planeta bilo po maoistično prepovedano imeti več kot enega otroka na par. 

No, morda ima moj strah prevelike oči, morda tudi mene kot večino zahodnega sveta grabi - po čustvih Gretini podobna a vsebinsko drugačna – apokaliptika.

Kakor koli, med nami počasi in zanesljivo vstaja update totalitarnega horizonta. Človek si reče: če bodo politiki, ki so nevidno viralno navzoči in so se kot virus zmožni potikati po mojem pametnem telefonu, izkoristili to svojo moč za prikrite projekte predrugačenja človeške zavesti, bo konec moje svobode. Če je kristjan, se dodatno vpraša: bodo prišli dnevi, ko bomo versko svobodo z našimi svetimi mašami na Okrešlju in v Lindeški dolini vred obranili le, če bomo dovolj spretni, da se izmaknemo digitalnemu nadzoru?

Letošnja sv. maša pri kapeli v hribovski Lindeški dolini (fara Frankolovo)
Foto: Branko Cestnik