ponedeljek, 17. junij 2013

Notranji spopad civilizacij


To besedilo (brez opomb) je izšlo v Družini (16.6.2013) v rubriki Pater kot odgovor na vprašanje, kako razumeti demonstracije proti gejem v Franciji in zakaj je Cerkev proti tistim, ki hočejo več svobode v spolnosti.

Miguel Berrocal: Manolona Opus 397
Skulptura, ki ponazarja "univerzalno žensko telo, polno energije in arogance",
je postavljena v madridskem parku Juan Carlos I.. (Foto B.C.)

Bom zelo zgoščen. Kot vidimo iz zadnjih dogodkov v Franciji (množične demonstracije in bdenja v prid družini), ni Cerkev edina, ki se upira nameram spolne revolucije. Zahteve gejevskega gibanja postavljajo pod vprašaj tudi drugi družbenih igralci. Kaj se dogaja?

V zadnjih desetletjih je spolna revolucija z dodatnim pospeškom moralnega relativizma pripeljala do spopada, ki mu ameriški pravnik Robert P. George pravi „notranji spopad civilizacij“*. Če se pri „zunanjem“ spopadu soočata Islam in Zahod, se pri „notranjem“ znotraj Zahoda soočata judovsko-krščansko pojmovanje družine ter vse močnejše feministične, gejevske, libertarne in uživaške ideologije. Filozof Martín Alonso ta spopad vidi v okviru širše bitke skrajnega postmodernizma proti vsemu, kar je bilo prej**. Bitko zaradi njene silovitosti imenuje kar „zahodna državljanska vojna“ in jo razlaga kot počasni samomor Zahoda. Tako stanje še najbolj ugaja nekomu tretjemu. Kjer se prepirata dva, islam dobiček ima.

Spopad je postal izrazito političen, ko je vanj vstopila celotna evropska levica. Po padcu komunizma je slednja za nekaj časa tavala v stanju šoka, nato je hitro posvojila ideologijo spolne revolucije in se usmerila proti novim ciljem - in starim sovražnikom. V času demokracije smo zato spet tam, kjer smo bili v času komunizma: levica proti Cerkvi, Cerkev proti levici.***

Drugače ni moglo biti. Po učenju očeta spolne revolucije Wilhelma Reicha je religija pomemben zatirjevalec spolnosti, zato se ji je treba upreti. Kljub temu po Reichu prvi vir zatiranja ni religija, temveč klasična družina, bolj natančno, lik mogočnega očeta. Razumljivo, zakaj se današnji aktivisti spolne revolucije usmerjajo v simbolno odpravo očeta in redefinicijo družine. Razumljivo, zakaj druga stran (ne le Cerkev) krčevito brani lik očeta ter klasično družino.

Če padeta oče in družina, pade vse. Nastal bi kaos, ki bi klical po močni moški roki (diktatura) ali pa kar po moški religiji – kar zna biti islam. Možnost takšnih scenarijev daje moč skrajni desnici, za katero ni slučajno, da je istočasno proti-gejevska in proti-islamska. Obenem poskuša s svojim mačizmom vzpostaviti lik mogočnega (beri: nasilnega) očeta. V tovrstnem iskanju očeta so skrajni desnici zelo blizu tudi slovenski častilci Tita.

Cerkev mora najti drugačno pot. Moralni teolog José Vico Peinado je že pred leti pozval k dialogu med Cerkvijo in spolnimi revolucionarji****. Cerkev naj prizna, kar je dobrega v spolni emancipaciji, revolucionarji naj vstavijo močne etične varovalke v svoj projekt. Z drugimi besedami, perspektiva za konec „vojne“ je v spolni svobodi, ki bo visoko etična.


* Robert P. George, The Clash of Orthodoxies. Law, Religion & Morality In Crisis (Spopad ortodoksij. Kriza prava, religije in morale), ISI Books, Wilmington (Delaware) 2001.
** Martín Alonso, Doce de septiembre: La guerra civil occidental (Dvanajsti september. Zahodna državljanska vojna), Gota a Gota, Madrid 2006. Dvanajsti september je mišljen kot dan oz. obdobje po enajstem septembru 2001, ko so islamistični teroristi napadli newyorška dvojčka. Takole pravi predstavitev knjige: „11. september 2001 ni spremenil našega sveta, pač pa je razkril, koliko se je ta spremenil, medtem ko nismo bili pozorni.“
*** O preklopu levice iz socialne na seksualno osvoboditev odlična sinteza v knjigi Francisco J. Contreras / Diego Poole, Nueva izquierda y cristianismo (Nova levica in krščanstvo), Encuentro, Madrid 2011.
**** José Vico Peinado, Liberación sexual y ética cristiana (Spolna osvoboditev in krščanska etika), San Pablo, Madrid 1999. V tej knjigi je tudi zajetno poglavje o doktrini očeta spolne revolucije W. Reicha.

nedelja, 09. junij 2013

Pagola, Kasper, Ruster. Kam gre teologija?


 I. Knjižni sejem v parku

Zadnji teden sem kar trikrat obiskal madridski knjižni sejem v parku El Retiro. Špansko založništvo se predstavi. Ogromno vsega. Nekaj tudi slovenskega porekla. Kar nekaj knjig Slavoja Žižka je mogoče izbrskati in kar nekaj knjig ugledati, ki so oblikovane s posnetki mozaikov Marka I. Rupnika (zadnji španski prevod Svetega pisma npr.). S tem, da je to pomlad v španščini izšla tudi Rupnikova Umetnost življenja.

Madridski knjižni sejem. Kioski v nedogled. 457 razstavljalcev.
Od strokovnih avtorjev ima največji kup knjig Španec José Luis Sampedro, pisatelj in ekonomist. Umrl je aprila letos v 96. letu starosti. Na sejmu najbolj izpostavljena knjiga nosi naslov Humanistična ekonomija. Več kot le številke. Sampedro je eden izmed navdihovalcev vstajniškega gibanja 15-M in obvezna postaja vseh tistih, ki razmišljajo o izhodu iz zdajšnje krize ter novem modelu gospodarstva. Pomislim: če bi v Sloveniji imeli na razpolago kakšno njegovo delo, bi morda tudi naši mladi vstajniki (slaba kopija 15-Ma, moram reči) lažje šli „naprej“, ne pa da gredo „nazaj“ - v Kumrovec in socializem.

Na katoliški knjižni sceni prednjačijo knjige obeh papežev: Benedikta XVI. in Frančiška. Za papeža Benedikta lahko rečemo, da bo še dolgo med najbolj priljubljenim čtivom katoličana in še koga. Če bo slučajno zdaj, ko je v pokoju, napisal in izdal še kakšno knjigo, bo njena usoda jasna: best-seller. Svetovno bralstvo bo planilo nanjo.

Med teologi je na madridskem sejmu daleč najbolj prodajan José Antonio Pagola. Njegova knjiga Jezus. Zgodovinski pristop je že pri deseti ediciji. Španska škofovska konferenca je l. 2008 Pagolo obtožila, da Jezusa razume zgolj kot preroka ter zadevo predala rimski Kongregaciji za nauk vere. No, letos je Pagola dobil odvezo iz Rima. „Sveta Inkvizicija“ je rekla, da krivoverstva v knjigi ni. Prepiranje s škofi se kljub temu ni zaključilo. Vse skupaj je seveda Pagolo v očeh bralca dodatno povzdignilo. Kar napiše, gre za med.


II. Tri knjige, ki „delajo“ prihodnjo teologijo

Vstopimo v ozko polje teologije. Kam gre (španski) teološki voz? Kaj lahko razberemo iz najbolj podajanih in cenjenih teoloških knjig? Madridski sejem seveda ne more biti eksaktno merilo o poglavitnih tokovih. Toda tendence so na prodajnih policah vidne. Poglejmo tri izstopajoče primere, tri prodajne uspešnice.

J. A. Pagola
Odveza iz Rima.
1. JOSÉ ANTONIO PAGOLA, Jesús. Aproximanción histórica (Jezus. Zgodovinski pristop), PPC, Madrid 2007.

Pagolov best-seller o Jezusu se drži preprostega pravila: razmišljanje o Jezusu naj izhaja iz zgodovinskih dejstev. Zato se Pagola ne ukvarja z vsem tistim, kar sodobna eksegeza označuje kot zgodovinsko negotovo ter iz oznanjevalnih razlogov dodano s kasnejšo redakcijo (npr. pripoved o Jezusovem rojstvu). Kakšen Jezus „vstane“ iz zadnjih odkritih zgodovinskih podatkov? Gotovo drugačen, kot ga je oblikovala kasnejša teologija in naša pobožnost. Spet pa ne drugačen do mere, da bi ogrozil krščanske kristološke dogme. Uspeh Pagolove knjige vsekakor napoveduje, da bodo v prihodnjih letih dognanja zgodovinsko-kritične eksegeze igrala pomembno vlogo v teologiji in pastorali. Kristjani smo željni ne samo verovati v Božjega sina in pripravljeni zagovarjati kristološke dogme, temveč hočemo tudi vedeti, „kaj se je zares zgodilo“ in kaj je imel Bog pri tem.

Ob tem omenimo, da je severnoameriški biblicist John Paul Meier l. 2009 zaključil dvajsetletni projekt preučevanja zgodovinskega Jezusa. Naslov projekta je A Marginal Jew: Rethinking the Historical Jesus (Obrobni Jud. Premislek o zgodovinskem Jezusu). To mamutsko delo“ (bi rekli Italijani), ki je izšlo v štirih nadaljevanjih (1991, 1994, 2001 in 2009) in v več debelih zvezkih, že daje čutiti svoj vpliv.


W. Kasper
Papežu Frančišku
"naredil veliko dobrega".
2. WALTER KASPER, Barmherzigkeit: Grundbegriff des Evangeliums - Schlüssel christlichen Lebens (Usmiljenje. Temeljni pojem evangelija – ključ krščanskega življenja), Herder, Freiburg im Breisgau/Basel/Wien 2012.

Kardinal Kasper je tisti globalni teolog, ki se v Španiji ves čas dobro prodaja. Je prodoren, pogumen, berljiv. Ko je papež Frančišek z okna apostolske palače ob svojem prvem Angelusu (17. marca 2013) dejal, da mu je Kasperjeva knjiga Usmiljenje „naredila veliko dobrega“, so Kasperju delnice na teološki borzi poskočile do neba, omenjena knjiga pa je bila vsaj v Madridu takoj razprodana. Že naslov pove, da je Kasperju usmiljenje (uporablja tudi izraz „sočutje“) srčika razumevanja evangelija in Boga. Usmiljenje, ki sta ga iz pozabe priklicala papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., ne more ne imeti cerkvenih, pastoralnih in socialnih posledic. Kasper poleg tega, da je dober in globok pisec, ima tudi posebno „taktično“ prednost: zna biti blizu rimski liniji t.i. „teologov nove evangelizacije“, obenem pa ga sprejemajo tudi do Rima kritični in do „rimskega“ projekta nove evangelizacije nezaupljivi teološki krogi na Nemškem in Španskem.


T. Ruster
"Tujemu" Bogu naproti.
3. THOMAS RUSTER, Der Verwechselbare Gott: Theologie nach der Entflechtung von Christentum und Religion (Zamenljivi Bog. Teologija po razcepu krščanstva in religije), Herder, Freiburg im Breisgau 2004.

Ta knjiga, ki je v Nemčiji izšla že v sedmi izdaji, za razliko od prejšnjih dveh na madridskem sejmu ni prodajni hit. A po zagotovilu, ki mi ga je ob nakupu španskega prevoda (izšel l. 2011) dala predstavnica založbe Sígueme, se „dobro prodaja“. Kratko in zgoščeno razlago, zakaj je Rusterjeva knjiga „Zamenljivi Bog“* lahko prelomna, poda švicarska teologinja Eva-Maria Faber. Zanjo je Ruster nič manj kot možna naslednja faza teologije (s tem pa tudi pastorale), faza, ki bi jo lahko imenovali post-rahnerska. Vsi smo dediči velikega Karla Rahnerja. Večina otroškega verouka na Slovenskem, recimo, teče po načelih t.i. „antropološkega obrata“, ki ga je zasnoval ta teolog. Rahnerjevi smo, ko npr. pravimo: „iz naše izkušnje k Bogu“ in „Bog govori znotraj človeškega izkustva“. Ruster sname masko tako tradicionalni teologiji (ki je s pojmom „Vsemogočnega“ prispevala h krizi Zahoda) kot rahnerski smeri (ki kljub izpostavljanju človekove izkušnje ni zmožna ustaviti sekularizacije). Thomas Ruster zahteva „teo-loški“ obrat. Bog naj neha biti „sad“ in „služabnik“ človekove izkušnje oz. človeške religije. Krščanstvo naj se reši zank religije in stopi naproti „tujemu“ Bogu.


* „Zamenljivi“ v smislu, da ga lahko vizualno „zamenjaš“ za kaj drugega; recimo, vidiš psa a „se ti zdi“, da je lisica. Drug izraz bi lahko bil „varljivi“, tudi „navidezni“. Španci Rusterjev „der verwechselbare Gott prevajajo kar z „el Dios falsificado“, po naše „poneverjeni Bog“.

torek, 04. junij 2013

Duhovniška ekonomija in klic k prenovi


Ko zaradi neupoštevanja duhovniške ekonomije pade verska reforma

Berem tezo v Rimu in Jeruzalemu formiranega baskovsko-brazilskega biblicista karmeličana C. Mestersa o tem, zakaj je propadla Jošijeva verska reforma za časa starega Judovskega kraljestva (prim. 2 Kr 23,1-20). Reforma se je dogajala med leti 621 in 609 pred Kristusom; zaključila se je dvaindvajset let pred usodnim vdorom Babiloncev in nastopom babilonskega izgnanstva.

Salamanca - kadetrala (B.C.)
Judovski kralj Jošija je „cerkveno“ reformo zastavil širokopotezno, pogumno in z veliko osebne angažiranosti. Jedro reforme je bilo izrazito versko - obnovitev zaveze z enim in edinim Bogom: „...da bi hodili za Gospodom in se držali njegovih zapovedi, pričevanj in zakonov z vsem srcem in z vso dušo“ (2 Kr 23,3). Reforma je imela svoj „razdiralni“ in svoj „vzpostavitveni“ del. Razdreti je bilo potrebno mnoge templje, ki so bili posejani po deželi. To so bili templji, v katerih se je malikovalo poganska božanstva ali pa mešalo češčenje Jahveja s pogansko religioznostjo. Vzpostaviti oz. poudariti je bilo potrebno osrednje češčenje v jeruzalemskem templju. S centralizacijo kulta bi se dosegel nadzor nad pravovernostjo, posledično pa bi se ojačala tudi nacionalna in politična enotnost. Od tod zapoved, da mora vsak vernik trikrat na leto romati v Jeruzalem.

Kje se je zalomilo? Pri „župnikih“ iz province. Jošija je del teh duhovnikov pregnal, del pa preselil v Jeruzalem. V obeh primerih so ostali brez dela (v Jeruzalemu je namreč bilo že od prej dovolj duhovnikov). Duhovniki so tako bili skupaj s svojimi družinami prestavljeni iz ekonomsko dobrostoječega sloja med siromake. Skoraj sto let pred temi dogodki je nek drug reformator, kralj Ezekija, uvidel, da je duhovnikom treba dati delež, „da bi se mogli trdno držati Gospodove postave“ (prim. 2 Kro 31,1-10). Zdi se, da je Jošija vlogo duhovniške ekonomije podcenjeval. Razlogov za neuspeh reforme je bilo več, a po Mestersu je bil ta osrednji. Verska reforma, ki pahne na rob preživetja verske uslužbence in njihove družine, enostavno ne more uspeti. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo spet „vse tako, kot je vedno bilo“. Ta trenutek nastopi po Jošijevi zgodnji smrti. Prvine Jošijeve reforme se uveljavijo šele sto let kasneje po vrnitvi iz babilonskega suženjstva.

Slovenska duhovniška ekonomija med tabujem in pravljico

Uradni strateški dokumenti slovenske Cerkve izrecno ne razčlenjujejo vprašanja duhovniške ekonomije. Plenarni zbor (PZ, sinoda) namiguje na obstoj revščine in socialnih razlik med duhovniki ter poziva k solidarnosti (PZ 55 in 402). V poglavju o gmotnih temeljih za delovanje Cerkve (PZ 471-408) duhovniki sploh niso omenjeni. Podobno je pri zadnjem strateškem dokumentu Pridite in poglejte (PIP). Duhovniki so pohvaljeni za svojo skromnost in požrtvovalnost (PIP 28), izraža se skrb zaradi socialnih razlik med duhovniki in zaradi premajhne medduhovniške solidarnosti (PIP 35 in 91), opozarja se na pretirano osredotočenost duhovnikov na materialna sredstva za obnove zgradb (PIP 39). In to je vse. Nikjer ne najdemo opisa realne duhovniške ekonomije oz. pastoralnih tveganj, omejitev in priložnosti, ki jih ta ekonomija vsebuje.

Madrid - katedrala (B.C.)
To seveda ne pomeni, da se te teme v naši Cerkvi ne lotevamo. Je redno debatirana, vendar v manj vidnih gremijih: škofov zbor svetovalcev, duhovniški svet, posebne komisije,... Že iz tega je moč sklepati, da duhovniško ekonomijo razumemo kot delikatno in precej interno cerkveno zadevo, ki ni za v javnost. Drugače je potem v javnosti. Mit o bogati Cerkvi in župnikih polnih denarja je obče sprejet in če med sto duhovniki mediji „ujamejo“ enega z mercedesom, je mit še enkrat „neizpodbitno“ potrjen. Ko se škofija Koper zaradi vse večje ekonomske stiske škofijskega sistema odloči pozvati vernike, naj prispevajo več, kakšen medij skoči skorajda histerično v zrak, češ „ali še nimajo dovolj“.

Zakaj je duhovniška ekonomija znotraj cerkvenih krogov tiha tema, skoraj tabu, zunaj njih pa za šanki skrbno tehtana, pri kafetkanju gospodinj strastno klepetana ter sploh tema, ki tudi pri novinarjih žgečka domišljijo do mej pravljičarstva? Zato ker ni pregledna. Ljudje ne vedo, „koliko in kako župnik zasluži“. Niti mnogi farani, ki so vsako nedeljo pri maši, ne vedo razločevati med župnijsko in duhovniško ekonomijo; med darovanim evrom, ki gre za župnika, in onim, ki ostane v skupni lasti faranov. Seveda, duhovniška ekonomija je za razliko župnijske osebna in zasebna. Duhovnik ni dolžan kazati notranjosti svoje denarnice vsakemu faranu, ki so to poželi. Ta zasebnost pa ne bi smela biti ovira, da ljudje ne bi poznali, kako sistem duhovniške ekonomije deluje in približno kakšno je stanje pri domačem duhovniku. Tako PZ (člena 55 in 473) kot PIP (člen 39) poudarjata vrlino preglednosti in njene pozitivne pastoralne učinke.

Duhovnika kot mašnika radi „plačamo“, kot oznanjevalca pa že manj ali nič

Iz uvodne Jošijeve zgodbe prihaja opozorilo: Ne izvajajte nobene velike verske reforme, če niste dobro premislili, od česa bodo po reformi živeli duhovniki in druge posvečene osebe! Mislim, da se tega priporočila zavedno ali nezavedno v naši Cerkvi precej držimo. Bo tu tičal eden izmed razlogov, zakaj se tako počasi lotevamo pastoralne prenove? V slovenski Cerkvi se namreč že od sredine 90-ih odločamo za novo evangelizacijo, za nove metode, za drugačen model župnije itd., na koncu pa po pastoralnih službah vedno znova ugotavljamo, kako „se pri župnikih praktično nič ne premakne“. A bolj prav bi bilo reči, da si tudi pastoralni štabi ne upajo odpreti nekaterih rahlo tabuiziranih tem.

Cuenca - katedrala (B.C.)
Dva primera: mladinska pastorala in majhne skupine. Delo z mladimi je po metodi in nujnosti tipično novoevangelizacijsko. Ampak duhovnik, ki se bo danes veliko posvečal mladini, bo v to dejavnost prej ali slej začel dajati svoje prihranke. Če bo zaradi mladih preveč odsoten iz župnije, pa lahko ogrozi svojo prihodkovno stran. Tudi delo v majhnih skupinah (molitvenih, zakonskih, pogovornih,...) je značilno za novo evangelizacijo. Vendar povprečen duhovnik od tega dela ne more živeti, četudi bi vsak večer vodil eno tako skupino. Najprej se bo moral izčrpati v tradicionalnih pastoralnih dejavnostih, ki so „plačane“ (maše za rajne, pogrebi in blagoslovi), da bo potem lahko mirno delal še novoevangelizacijske dejavnosti – če mu še bo ostalo kaj moči, seveda.

Ne razumimo napak! Slovenski duhovniki niso „nori na denar“ in niso proti novi evangelizaciji, le ekonomsko so bistveno in precej bolj kot duhovniki na Zahodu vezani na tradicionalni župnijski pastoralni model. To je model, ki pretežno „plačuje“ duhovnika kot mašnika, kot voditelja takšnih ali drugačnih, veselih in žalostnih obredov. Kot oznanjevalca (razen v primeru gostujočega pridigarja) pa ga „plačuje“ manj ali nič. Da oznanjevanje nima posebne „finančne teže“, vidimo tudi v primeru laičnih katehistov, katerim farani marsikje odrekajo pravico do nagrade iz župnijske blagajne. 

Nova evangelizacija vnaša prvinski (katehumenski) vrstni red: najprej oznanilo, nato obredno slavje; najprej poslušanje Besede in spreobrnjenje, nato krst in evharistija. Temu vrstnemu redu se bo moral prilagoditi tudi prihodnji model duhovniške ekonomije. To je nenazadnje model prvih kristjanov, kar lahko razberemo tako iz zgodnjega Pavla (prim. Flp 4,15) kot iz kasneje napisanih evangelijev (prim. Mt 10,10). Prvi kristjani niso čakali, da je kak apostol najprej blagoslovil nove oljenke ali obnovljene stopnice v gornjo izbo, kjer so se zbirali, temveč so popotnemu oznanjevalcu „plačali“ za „uslugo“ evangelizacije. Če pa niso - nič zato! A tukaj se že začenja druga plat duhovniške ekonomije...