torek, 12. november 2019

Plinij Mlajši in cesar Trajan o kristjanih


V zadnjih treh letih sem precej bral o zgodnjem krščanstvu, saj sem hotel biti karseda dobro opremljen za pisanje romana Sonce Petovione (link), v katerem obravnavam prihod krščanstva na Ptuj oz. na območje današnje Slovenije v času Rimskega cesarstva (obdobje pred letom 200). Med drugim sem naletel na zanimivo pisanje o kristjanih s strani pisatelja in politika Plinija Mlajšega, ki je za časa cesarja Trajana upravljal rimsko provinco Bitinijo (severozahod današnje turške Male Azije). Pisanje sem prevedel iz italijanščine (link), ne gre torej za visoko strokoven prevod, vseeno ga obešam na ta blog. Morda komu pride prav. 

Plinij Mlajši: Krščanstvo je bedasto in zagrizeno praznoverje

Smo okrog leta 110, Rimsko cesarstvo je doseglo svoj navečji obseg, cesarja Trajana imenujejo Optimus, upravitelj Plinij pa ima težave s kristjani, ki jih je že preganjal in nekaj tudi usmrtil. Ni najbolj gotov, kako naj ravna s kristjani v bodoče, zato piše Trajanu in ga prosi za navodila. Plinijevo pismo je pomemben vir, saj iz poganske prve roke zvemo, kako so potekala preganjanja, pa tudi nekaj o strukturi Cerkve (omemba dveh suženj diakonis) ter o njenem obredju. Plinij piše takole (Epistulae X, 96):

Zame je pravilo, gospod, da tvoji razsodbi predložim vse zadeve, zaradi katerih sem v dvomih. Kdo drug bi me namreč mogel bolje voditi skozi mojo negotovost in me poučiti v moji nevednosti? Nikoli se nisem udeležil nobene preiskave zoper kristjane, zato mi ni znano, do kako daleč je v navadi jih kaznovati ali preganjati. Bil sem precej negotov. Jih je potrebno razdeliti glede na starost ali pa otroke v cvetu njih let obravnavati enako kot odrasle? Je potrebno odpustiti tistemu, ki se kesa, ali pa naj tistemu, ki je bil kristjan, nič ne koristi, če je to nehal biti? Jih je potrebno kaznovati že zaradi njihovega imena, četudi niso storili nobenega zločina, ali pa je treba kaznovati zločine vezane na njihovo ime?
Medtem sem proti prijavljenim kristjanom postopal na naslednji način: neposredno sem jih vprašal, če so kristjani. Če so priznali, sem jih vprašal v drugo in v tretje, obenem sem jim grozil s smrtno kaznijo. Če so vztrajali, sem ukazal, naj jih usmrtijo. Nobenega dvoma namreč nisem imel, da morata biti njihova trma in trdovratnost kaznovani, ne glede na vsebino njihove veroizpovedi. Bili so še drugi, okuženi z isto norostjo, za katere sem odredil, da jih, v kolikor rimske državljane, odvedejo v Rim.
Med preiskavo so se hitro, kar se običajno zgodi, namnožile prijave in bil sem soočen s precejšnjim številom posebnih primerov. Do mene je prišel tudi anonimno poslan spisek z imeni mnogih oseb. Za tiste, ki so zanikali, da so ali so bili kristjani, ko so klicali bogove, ponavljajoč za menoj obrazec, in so z vinsko in kadilno daritvijo počastili tvojo podobo, ki sem jo v ta namen skupaj s kipi bogov prinesel s seboj, ter so preklinjali Kristusa, sem sprejel sklep, da so lahko osvobojeni. To so namreč dejanja, ki jih na noben način – tako pravijo – ne bi storili tisti, ki so zares kristjani.
Drugi, ki jih je tožil nek vohljač, so najprej rekli, da so kristjani, a so to kmalu zanikali. Priznali so, da so nekoč to bili, potem pa so nehali biti; nekateri pred tremi leti, nekateri pred več leti, nekateri celo pred dvajsetimi leti. Tudi vsi ti so počastili tvojo podobo in kipe bogov ter preklinjali Kristusa. Trdili so, da je vsa njihova krivda in zmota bila v tem: na določen dan so se pred sončnim vzhodom zbrali, izmenjaje prepevali hvalospev Kristusu, ga imeli za boga. Potem so drug pred drugim prisegali, da ne bodo delali zlih dejanj, da se bodo trudili, da ne bodo kradli in napadali z namenom ropanja, da ne bodo prešuštvovali, da bodo izvrševali svoje dolžnosti, da bodo – ko bo zahtevano – vrnili svoje dolgove. Ko so opravili te obrede, so se za nekaj časa umaknili, nato so se spet dobili skupaj in pojedli hrano, običajno in nedolžno hrano. S to navado so prekinili, ko sem izdal edikt, s katerim sem na podlagi tvojih navodil prepovedal tovrstna združenja.
O česar pravilnosti sem se toliko bolj prepričal potem, ko sem, tudi s pomočjo mučenja, od dveh suženj, ki so jih imenovali diakonise, zvedel, kaj je res. Ničesar drugega nisem našel kot bedasto in zagrizeno praznoverje. Zategadelj sem znova odprl preiskavo in pohitel, da vprašam po tvojem mnenju. Zdelo se mi je namreč, da je to težava, o kateri se splača povprašati po tvojem stališču, zlasti če upoštevamo veliko število teh, ki se jih ta nevarnost tiče. Gre za osebe vseh starosti, vseh družbenih slojev, celo osebe obeh spolov zdrsnejo, ali še bodo zdrsnile, v ta tvegan položaj. Okužba tega praznoverja se je namreč razširila ne samo po mestnih soseskah, ampak tudi po vaseh in na podeželju.
Pa vendar sem prepričan, da to zlo še lahko ustavimo in ga ozdravimo. Kar je gotovo, je, da so zdaj templji, ki so že bili zapuščeni, spet obiskani; da so sveti obredi, ki jih že dolgo ni bilo, spet obhajani; da se zdaj po malem povsod spet prodaja meso žrtvovanih živali, za katero se je že dogajalo, da so se precej redko našli kupci. Iz vsega tega je sklepati, da je resnično veliko število tistih, ki jih zmoremo pripeljati iz zmote, če se jim le da možnost poboljšanja.

Cesar Trajan: Kristjanov naj se ne lovi

Ohranjeno je tudi pismo cesarja Trajana Pliniju. Osrednjo idejo pisma sem na teh straneh že podal (aktualiziral) in sicer v blogu Primer Strehovec ali Kako ustvariti pridne, nevidne in tihe. Trajan na kratek in sintetičen način poda zelo pomembno navodilo glede ravnanja poganske države s kristjani, ki ga lahko strnemo v štiri točke:

1. »kristjanov naj se ne išče (lovi)« - sistematsko državno preganjanje kristjanov naj se torej ne izvaja;

2.  »če kdo kristjane prijavi in pripelje ter jim je dokazano, naj bodo kaznovani« - kristjani ostajajo nedovoljeno verstvo (religio illicita); če koga motijo, jih lahko prijavi sodnim oblastem, te pa naj jih sodijo in jih – če so spoznani za krive – kaznujejo;

3. »odpustek in milost za poboljšanje« – kristjanom, pravim in domnevnim, je potrebno dati priložnost za poboljšanje; če bodo darovali rimskim bogovom, naj se jim odpusti;

4. »glede anonimnih prijav naj velja, da ne smejo biti upoštevane v nobenem sodnem postopku« - izogniti se je potrebno kaosu anonimnih prijav in – tako je razumeti – osebnim maščevalnim motivom.

Trajanov tekst (Plinijeve Epistulae X, 97) se v celoti glasi takole:

Dragi, Plinij! Smer, ki si ji sledil v obravnavi teh, ki so ti bili naznanjeni kot kristjani, je ravno tista, ki si se je moral držati. Težko je vzpostaviti neko splošno pravilo, ki bi obveljalo za trdo in togo. Kristjanov naj se ne išče, če pa jih kdo prijavi in pripelje ter jim je dokazano, naj bodo kaznovani. S tem opozorilom, da naj tisti, ki zanika, da je kristjan, in to pokaže z dejanji, se pravi, da našim bogovom izkaže čaščenje, četudi je v preteklosti zbujal sume, doseže odpustek in milost za svoje poboljšanje. Glede anonimnih prijav naj velja, da ne smejo biti upoštevane v nobenem sodnem postopku, saj so zavržno dejanje, ki ni v skladu z našimi časi.




Foto: zgoraj: Plinij Mlajši, kip na pročelju katedrale v Comu, Wikipedia; spodaj: rimske province za časa cesarja Trajana, ko je cesarstvo imelo največji obseg, s spleta

ponedeljek, 04. november 2019

Izida, Pachamama in krščanska sposobnost za sintezo



Izida 

Po Rimskem cesarstvu se je širil kult boginje Izide. Središče kulta je bil Egipt oziroma Aleksandrija, drugo največje mesto antičnega sveta. Kult je v 2. stoletju prišel tudi v naše kraje. V Petovioni (Ptuj) med drugim naletimo na arheološke dokaze, da so verniki Izido klicali Tisočimena. V Savariji (Sombotel) pa je stalo njeno veliko svetišče imenovano »iseum«. Svetišče so Madžari iz muzejskih, kulturnih in turističnih nagibov pred nekaj leti obnovili oz. na novo postavili.

Preberimo molitev Izidi - Tisočimeni, ki jo je napisal rimski pesnik Apulej v 2. stoletju:

O Izida,
s kakršnimkoli imenom,
s kakršnimkoli obredom,
pod kakršnokoli podobo
te je dovoljeno klicati!
Pridi mi na pomoč v tej uri hudih stisk,
ozdravi mojo žalostno usodo
in mi po vseh teh nesrečah podeli mir in počitek.

Zdaj preberimo najstarejšo marijansko molitev, ki je nastala, kot kaže, v 3. stoletju nekje v Egiptu (članek na aleteia.org) in jo še danes molimo takole:

Pod tvoje varstvo pribežimo,
o sveta božja Porodnica,
ne zavrzi naših prošenj
v naših potrebah,
temveč reši nas
vselej vseh nevarnosti,
o častitljiva in blagoslovljena Devica.

Dikcija je podobna, kraj nastanka intriganten, sklep je zato hiter in marsikdo od kritikov krščanstva se ga drži kot cek: kult Device Marije nadomešča in posnema poganske ženske kulte, v prvi vrsti egiptovsko Izido, nato efeško Artemido, nato Veliko Mater Kibelo itd..

Že vidimo KRITIKA A, ki pravi: Krščanstvo je maskirano poganstvo. (Pomnimo, pred desetletjem je to idejo o krščanstvu podajala video znamka Zeitgeist v svojem skupku teorij zarot.)


Pachamama

Ob zadnji sinodi o Amazoniji je vse vrelo in norelo zaradi južnoameriških kipov Pachamame, ki so v okviru sinode krasili prizorišča in bili uporabljeni tudi v para-liturgičnem dejanju. Ker Pachamama, ki jo upodabljajo kot nosečo žensko, pomeni rodovitnost in tudi rodovitno Mater Zemljo, je imela njihova navzočnost na amazonski sinodi neprikrit ekološki naboj.

Zelo odmevna je bila akcija nekega moža, menda Avstrijca po imenu Alexander Tschugguel, ki je kipce Pachamame ukradel iz cerkve blizu Vatikana in jih iz znamenitega Angelskega mostu zalučal v Tibero (video na YouTube). To pa zato, ker naj bi ti kipi v srce krščanstva vnesli malikovanje oz. idolopoklonstvo. Krivec za zdrs v pogansko malikovanje pa po mnenju kritikov naj ne bi bil nihče drug kot papež Frančišek.

Pachamama (članek na Wikipediji) je nebiblični in nekrščanski lik – tega nihče ne zanika. Da obstaja kult Pachamame, ki je praznoveren in neskladen s krščanskim naukom – tudi to vemo. A kako ne videti, da je Pachamama lahko uporabljana tudi kot simbol spoštovanja življenja in narave? Kako ne videti dialoško-misijonarske situacije v Amazoniji?

Kakor koli, tu imamo KRITIKA B, ki pravi: Krščanstvo nima nič skupnega s poganstvom in se mora izogibati vsake kontaminacije s strani poganstva!


Sinteza, dragi brat, sinteza

Kaj je skupnega KRITIKU A in KRITIKU B? Nobeden ne vidi sinteze. Krščanstvo je uspelo (človeško povedano), ker je bilo sposobno sinteze. Sposobnost za hermenevtiko in sintezo je intelektualna duša krščanstva. Skrajno in militantno naravnani umi pa ne vedo, kaj bi s sintezo. Zanje je sinteza greh.

KRITIK A diši po borbenem ateizmu. Ko poudarja povezave med krščanstvom in poganstvom, si domišlja, da je strgal masko s krščanstva in razkril kdo ve kakšno religiozno mahinacijo. V smislu: Marija je le kopija Izide. Odkril pa je zgolj toplo vodo. Kljub hudim polemikam med krščanstvom in poganstvom (zlasti v času apologetike, druga polovica 2. stoletja) so ves čas tekli tudi procesi sinteze. Tako v odnosu do poganske rimske države, kot v odnosu do poganske grške filozofije so se iskale skupne točke. Krščanstvo ni kopiralo poganstva, je pa ga evangeljsko prečistilo in sintetično povzelo.

Obenem so v poganstvu tekli duhovni procesi, ki slišijo na ime poganski monoteizem (prim. odličen članek Giovannija Filorama). Daljne obrise monoteizma najdemo tako v kultu Izide kot v kultu Mitre, povsem jasno pa v novoplatonizmu 3. stoletja. Z drugimi besedami: tudi poganstvo se je premikalo, blodilo in tipalo v smeri krščanstva.

KRITIK B diši po katoliškem tradicionalizmu in integrizmu. Čistunsko je prepričan, da je krščanstvo padlo iz sedmih nebes na zemljo in je v kulturah tega sveta popoln tujek. KRITIK B si Cerkev predstavlja kot trdnjavo, ki dvižnega mostu ne spušča. Tudi KRITIK B ne vidi sinteze, ne mara sinteze, zato zaluča Pachamamo v Tibero. V Pachamami vidi zgolj demona, v njej ne vidi duhovnega tipanja. Pomisliti, da bi v marijanskem kultu bilo kaj drobcev poprejšnjih ženskih religioznih arhetipov, je zanj bogokletno.

KRITIKU B, ki je goreč vernik, zato namenjamo podobne besede kot KRITIKU A, ki je borben ateist: »Sinteza, dragi brat, sinteza.«


* Foto: Pachamama, s spleta.

petek, 18. oktober 2019

Javno šolstvo - slovenska blagovna znamka od 1770



Ker je političarka Alenka Bratušek oni dan v zvezi s stanjem železnic omenjala Marijo Terezijo, ljudskemu spominu še vedno ljubo cesarico, in ker se ista političarka istočasno krepko bojuje za blagor javnega šolstva, ki da ga je pred grožnjo privatnega šolstva potrebno zaščiti s spremembo Ustave Republike Slovenije (besedo ustava namenoma pišem z veliko), sem še enkrat vzel v roke nepogrešljivo Zgodovina slovenskega naroda dr. Josipa Grudna. Nisem šel preverjat, kaj je Marija Terezija imela z železnicami, vedoč, da je prva železnica na svetu začela obratovati na Angleškem v letu 1830, se pravi, točno 50 let po smrti Marije Terezije, pač pa sem šel preverit zadevo okrog javnega šolstva, za katerega zagotovo vem, da je Marija Terezija imela prste vmes.

Šolstvo za maloštevilne otroke iz plemstva in meščanstva je obstajalo seveda že pred Marijo Terezijo in je bilo v domeni Cerkve. Že pred Marijo Terezijo so začele nastajati tudi šole v nekaterih redkih podeželskih krajih. Te so imele zametek ljudskosti (beri: zametek javnega), saj so vanje poslali kakšne zelo nadarjene otroke iz nižjih slojev. Tudi nad temi šolami je bedela Cerkev, ki je običajno nudila osnovno infrastrukturo in učitelje. Gruden v Zgodovini slovenskega naroda (stran 978) piše:
Do srede 18. stoletja je veljala šola za cerkveno potrebo, za katero se država navadno ni brigala.

Razsvetljena cesarica Marija Terezija pa je leta 1770 izdala odlok, da se cerkvenim oblastem odvzame roka nad šolstvom. Tako je dejala 28. septembra 1770:
Moja volja je bila in je ta, da so cerkovniki in učitelji, ako opravljajo oba posla hkrati, kot cerkovniki edino odvisni od duhovščine in njej podložni, šolstvo pa je in ostane državna stvar.

Josip Gruden njen odlok komentira:
S tem načelom je mahoma podržavila vesoljno šolstvo. Država je prevzela skrb za ljudsko vzgojo, seveda po načelih razsvetljenega absolutizma.

Skrb avstrijske države za ljudsko vzgojo je bila pospremljena z aktivnim načrtovanjem te iste vzgoje. Ljudsko oz. javno šolstvo je dobilo krila.

***

Odziv na Slovenskem ni zamujal. Velik šolnik in organizator šolstva pri nas je bil Blaž Kumerdej, ki je svoje študije na Dunaju zaključil leta 1773. Bil je razsvetljenskih idej, kar pa na Avstrijskem tistega časa ni pomenilo, da je bil tudi proticerkvenih stavov. Kumerdej je brž uvidel, da bo pomoč Cerkve pri razmahu javnega šolstva še kako dobrodošla. Josip Gruden piše:
Kljub temu, da se je šola proglasila za državno zadevo (politicum), tudi Kumerdej ne ve za drugo sredstvo, kakor da prevzamejo povsod cerkovniki poučevanje. Duhovniki pa naj vnemajo narod za šolo in izobražujejo cerkovnike za njih šolski posel.

In res. Na slovenskem podeželju velikokrat naletimo na naslednji vzorec ustanavljanja ljudske oz. javne šole:
- župnija da na razpolago prostor;
- prvi učitelj je cerkovnik (mežnar) ali organist;
- župnik podpira, neposredno v šolsko dejavnost pa ni vpet.

Na tak način je denimo leta 1816 nastala šola na Frankolovem: pouk je stekel v mežnariji (ki stoji še danes in služi kot veroučna učilnica (fotografija zgoraj)), učil je organist, župnik je zadevo podpiral, ni pa imel nad njo glavne komande. Pravzaprav se župnik in prvi frankolovski učitelj nista najbolje razumela, a to na razvoj šole ni vplivalo. Še leta 1862, ko se na Frankolovem gradi prva »učilna zidana« (vmes so namreč v župnijskem vrtu zgradili leseno šolo, ki pa je kmalu postala premajhna), naletimo na vzorec izjemnega sodelovanja v trikotniku šola-ljudstvo-župnija: župnija odstopi parcelo ob cerkvi, ljudje sodelujejo pri izgradnji, precej gradbenega materiala daruje frankolovski graščak, država zadevo financira in vodi.

Zanimiva je simbolika, ki jo prva zidana frankolovska šola skriva v sebi. Graščakov gradbeni material namreč ni bil nič drugega kot kamni iz njegove privatne cerkvice, ki je bila precej poškodovana še od časov francoskega pohoda v smeri Rusije. Graščak je sklenil poškodovano cerkvico podreti, kamne pa podariti novi šoli. Kamni torej simbolno povedo: bivša cerkev gradi ljudsko šolo, bivši fevdalni gospod pripravlja prostor ljudski izobrazbi.

***

Političarka Alenka Bratušek se s terensko kampanjo zavzema za spremembo Ustave Republike Slovenije, da bi javne šole bile edine 100% finančno podprte s strani države. Če njeno zavzemanje beremo v fotografskem negativu, vidimo predvsem bitko zoper zasebno šolstvo, zlasti zoper katoliško šolstvo. Političarka Alenka Bratušek ni brez veze političarka, ona namreč računa na podzavestno, se pravi, v tem primeru na antiklerikalni refleks v delu slovenskega volilnega telesa, na refleks, ki bi ga moralo biti toliko, da bi njeno stranko (dobesedno njeno) ob naslednjih volitvah pomagal spraviti v parlament. Ne bom pozabil, kar je o tem mehanizmu v kolumni Anticerkveni refleks že leta 2001 zapisal Bernard Nežmah:
/Anticerkveni reflesk/ izhaja iz predpostavke, da je vse, kar je povezano z vero in kar ni omejeno na zasebnost vernikov, že družbeno negativno. Da se mora, skratka, družba vseskozi boriti s cerkvijo.

Vsakemu, ki se gre državne politike, privoščim, da si izbori parlamentarni sedež, vključno Alenki Bratušek in njenim pristašem. Vendar bi si pri tem kot kristjan, ki si želi verskega miru in verske svobode, ter državljan, ki si želi prijetnega in uspešnega demokratičnega okolja, želel tudi upoštevanja sledečih nekaj alinej:
- naj političarka v svojem naletu ne odkriva tople vode; na območju slovenskih dežel je od 28. septembra 1770 ljudsko šolstvo precej na varnem pred cerkvenimi in privatnimi apetiti - če za apetite sploh gre;
- naj političarka pri tem ne gradi na napetostih in grožnjah, ki jih ni; pri nas zasebne šole ne ogrožajo javnih; ljudje na Slovenskem (verni in neverni, urbani in ruralni) spoštujejo javne šole, jih imajo za svoje, vedo, da so nastale zaradi njih in iz njih;
- naj političarka na tihoma in z vzvodi podzavestnega ne demonizira slovenske Katoliške cerkve, ki je ogromno storila za nastanek javnega šolstva, bila pravzaprav njen prvi suport, a je hkrati znala spoštovati avtonomijo šolstva, njen sekularni politicum, četudi je kdaj klerikalizem v betici kakšnega duhovnika tem zdravim načelom nasprotoval;
- kot dodatek: ko se že ukvarja z ljudskostjo šolstva, naj bo naša političarka inovativna in drzna; ponižno predlagam, naj prav ona (ki je sicer v evro-liberalni grupaciji, a kljub temu v nevarnosti, da pozabi, da se je zgodovina človeštva začela pred letom 1941) vstavi v program svoje stranke postavitev kipa cesarici Mariji Tereziji nekje v Ljubljani; ta habsburška gospa in mati šestnajstih otrok je nesporno ogromno dobrega naredila za slovenski narod; in to še preden so Angleži postavili prvo lokomotivo na železniški tir.



* Foto: B.C..

ponedeljek, 14. oktober 2019

Ali »људина« ali režimski zdrizavec


Osemdeseta. Karavla na jugoslovansko avstrijski meji nekje na črti Maribor-Lipnica. Posadka ugotovi, da je karavlin vodohram skoraj prazen. Komandir pokliče v dolino in pri prostovoljnem gasilskem društvu naroči cisterno vode. Gasilci natočijo cisterno, eden izmed njih odpelje vodo na karavlo. Po napolnitvi vodohrama vojaki povabijo šoferja-gasilca v vojaški objekt na kavo. Popijejo kavo, šofer-gasilec se vrne s prazno cisterno v dolino, vojaki nadaljujejo z varovanjem zelene meje.

Resna reč - mislim, varovanje meje nad Mariborom (karavle Šentilj, Špičnik, Gaj, Veliki Boč). Saj vemo: tam bolj proti zahodu, tam proti Dravogradu, so l. 172 preko meje prišli ustaši, ki so hoteli v Bosni zanetiti vstajo zoper komunistični režim (link).

No, v osemdesetih tukajšnja zelena meja doživlja predvsem švercerje. Denimo, kakšne pogumne fante iz okolice Maribora, ki iz Avstrije v Slovenijo skozi hosto kar s kravjo vprego tihotapijo barvne televizorje. Dokler se jim neko noč voz ne prevrne in ducat barvnih televizorjev ne skotali po strmini navzdol. Še dobro, da kravi ostaneta prisebni in z mukanjem ne izdata kraja nesreče.

***

Povrnimo se k zgodbi. Čez dan ali dva, ko je karavla dobila vodo, je njen komandir zaradi tega dogodka bil poklican na zagovor k svojim nadrejenim v Maribor (verjetno vojašnica Melje). Ne, ni bil problem v vodi; ne, ni bil problem v sodelovanju s prostovoljnimi gasilci; problem je bil v šoferju-gasilcu.

»Kako, da vam pop vozi vodu?« je renčal oficir na karavlinega podoficirja. »Kako, da pop pije kafu u karauli JNA?«

Ta »pop« je bil Ciril Kocbek, član PGD Zgornja Kungota, sicer pa pri tamkajšnji sv. Kunigundi župnik do današnjega dne. Tisti dan, ko so vojaki potrebovali vodo, je kot gasilec pač bil na razpolago in je vodo brez kompliciranja dostavil, kakor jo je kak drug dan dostavil komu od hribovskih kmetov.

Zaslišani podoficir se je pred očitkom o tem kobajagi »upadu klerikalnih snaga« branil z zdravo pametjo: Ni bilo vode, poklicali gasilce, voda prišla, šoferju skuhali kavico – v čem je problem?

Zgleda, da je zadeva minila brez neprijetnih posledic.

***

A ta igra simbolov! Na eni strani voda, praprvina, ki nas vse, ki živimo - rastline, živali in ljudi - povezuje v kozmični organizem. Na drugi strani topa ideologija, ki išče in hoče sovraštvo tudi tam, kjer ga ni.

Na eni strani karavlin podčastnik, človek na mestu – »ljudina« bi rekli Srbi -, ter župnik, človek na mestu. Na drugi strani totalitarni režim in njegove zdrizave pojave, ki jih je kar naprej strah, da bodo izgubile moč nad ljudmi in s tem privilegije.

Danes totalitarnega režima več ni, a dinamika vnašanja ideološkega razdora še ni mrtva. Kolikokrat bi se »ljudina A« in »ljudina B« po normalni komunikativni poti kaj dobrega dogovorila in za nameček popila kavo, če ne bi bilo na poziciji moči »zdrizavca C«, ki je ideolog in cenzor in režimski prestrašenec ter ne razume sožitja!


Foto: Sv. Florijan, vojak in gasilec (ognjisce.si)

torek, 01. oktober 2019

Se tudi vam prikazuje Maša Kociper?

Preverite svoje pametne telefone, prosim. Se tudi vam prikazuje Maša Kociper, kot se meni?

Kako prikazuje? Takole: rednih svetih maš, ki jih mašujem v župnijski cerkvi, seveda v svoj googlov koledarček ne vpisujem. Vpisujem one, ki so ali izven urnikov ali na podružnicah ali kje v naravi. Toda ko v koledar na telefonu z OS Android vtipkam »maša«, mi program samopopravkov avtomatsko pritipka »Kociper«. Če ne bi bil pozoren, bi tako za kakšno nedeljsko popoldne imel v koledarju napisano: »maša Kociper pri kapeli v Lindeški dolini« ali »maša Kociper za skavte na Okrešlju (kelih in vino priskrbijo skavti, prinesi le hostije)«.

Ko sem to pomlad nekako ukrotil androidsko tehnologijo samopopravkov in Maša Kociper več ni skakala v moj sakralni koledar, se mi je ta ista Maša Kociper pred nekaj tedni prikazala na televiziji. Rekla je, da bo njena politična grupacija SAB šla v referendumsko pobudo za spremembo ustave Republike Slovenije; da je pač potrebno zaščititi javno šolstvo; da je potrebno ukiniti visoko stopnjo sofinanciranja zasebnega šolstva oz. spremeniti ustavno določilo, ki slednje zdaj omogoča.

Ustrašil sem se. Če torej silni androidski algoritmi izmed vseh možnosti ob besedi »maša« kot prvo so-ustrezno izberejo besedo »Kociper«, ki je priimek političarke, potem je moč te iste političarke, pa naj se tega zaveda ali ne, izjemna. Človek bi rekel, da je Maša Kociper nekakšno metakomunikacijsko bitje, digitaliziran duh v naših žepih. Uspeh njene politične akcije »za javno šolstvo« bi zato moral biti zagotovljen. Sprememba ustave bo za poslanko, ki je očitno priložnostna izbranka androidove umetne inteligence, mačji kašelj. (Zlasti potem, ko je Milan Kučan, nesporni pontifex maximus slovenskega starega in novega levičarstva, na povsem nedigitalen način pristopil k stojnici SAB in milostno oddal svoj podpis podpore »za javno šolstvo«.)

Ustrašil sem se, ker sem kristjan. Vsaj polovica slovenske politike je kristjanofobna - to vemo. In SAB je v tej polovici, okičanjenost z liberalnostjo gor ali dol. Vemo tudi, da je akcija »za javno šolstvo« zgolj v celofan zavit boj zoper katoliško šolstvo. To se je razbralo na socialnih omrežjih. Pomnimo: ko je minula akcija kardeljanskega dvojčka Pikalo-Štromajer prišla do vrelišča, so na socialnih omrežjih čustveno razgreti razpravljalci odvrgli maske in, glej ti to, v okviru debate o javni/zasebni šoli je v ospredje prihajala klasična mržnja do Katoliške cerkve.

Razumem Mašo Kociper. Ni ji lahko. Njene stranke po naslednjih volitvah v parlamentu, kot kaže, ne bo. Zdaj je čas, da skupaj s šefico Alenko Bratušek izzoveta mračno usodo ter politično preživita. Konkurenca je huda, zato jima je poseči po grobih receptih. Boj proti »kvarnemu vplivu religije« je en tak zimzeleni recept ... Saj! Kaj niso vsi duhovniki pedofili?

Ustrašil sem se, ker sem demokrat. Vemo poleg ostalega, da so neo-socialistični trendi v zadnjih letih takšni, da nekateri ne nevplivni akterji spet vidijo Slovenijo kot nekak kombinat. Po možnosti eko-kombinat, v katerem bi ljudstvo v skupni menzi jedlo le vegetarijansko hrano, s tem, da bi mu zavoljo našega planeta bilo po maoistično prepovedano imeti več kot enega otroka na par. 

No, morda ima moj strah prevelike oči, morda tudi mene kot večino zahodnega sveta grabi - po čustvih Gretini podobna a vsebinsko drugačna – apokaliptika.

Kakor koli, med nami počasi in zanesljivo vstaja update totalitarnega horizonta. Človek si reče: če bodo politiki, ki so nevidno viralno navzoči in so se kot virus zmožni potikati po mojem pametnem telefonu, izkoristili to svojo moč za prikrite projekte predrugačenja človeške zavesti, bo konec moje svobode. Če je kristjan, se dodatno vpraša: bodo prišli dnevi, ko bomo versko svobodo z našimi svetimi mašami na Okrešlju in v Lindeški dolini vred obranili le, če bomo dovolj spretni, da se izmaknemo digitalnemu nadzoru?

Letošnja sv. maša pri kapeli v hribovski Lindeški dolini (fara Frankolovo)
Foto: Branko Cestnik

petek, 20. september 2019

1.000.000 obiskov mojega bloga



5. septembra 2019 je moj blog dočakal 1.000.000 obiskov. Ko sem 6. oktobra 2012 v Milanu, navdušen nad neko pesmico, ki jo je napisal pokojni David Maria Turoldo (link), začel pisati te spletne strani, 1.000.000 obiskov ni bilo ne v namenu, ne v želji, ne v pričakovanju. Sprva sem hotel le obveščati svoje slovenske prijatelje o svoji poti v Španijo in o sobotnem letu, ki sem ga preživel v Madridu.

Kaj naj rečem sedem let kasneje?
Bogu hvala za internet!
Bogu hvala za pametne telefone!

V jeseni leta 1993 sem na rimski Salesiani začel poslušati različna predavanja iz komunikologije. Profesor Franco Lever je takrat dejal, da ni več daleč čas, ko bomo imeli v srajčnih žepih majhno napravico in bomo telefonsko dosegljivi kjerkoli na planetu. »Tehnično si to predstavljati ni več problem. Zaenkrat je še problem predstavljati si stroške take mreže,« je povedal. Študenti in študentke smo ga čudno gledali, a že deset let kasneje se je njegova napoved uresničila. Stroški so padli, mobilni telefon je postal dosegljiv delavskemu razredu. Nadalje je z izumom pametnega telefona z ekrančki na dotik od Leverja prerokovana mobilna napravica »za v srajčni žep« postala del internetnega vsakdanjika.

To navajam, ker iz analize obiskov mojega bloga vidim, da 1.000.000-ti obisk ni le sad svobodnega interneta, temveč je tudi sad mobilnih pametnih telefonov. Dobri 2/3 obiskov strani branenacesti.blogspot.com je namreč opravljenih s pametnega telefona in slaba 1/3 z računalnika.

Bogu hvala torej za svobodni internet in Bogu hvala za pametne telefone.

Bo rekel kdo, da se duhovniku ne spodobi Bogu zahvaljevati za tehnologijo, ki je za povrh dvoumna in ustvarja odvisnost. Odgovoril bom, da se potemtakem tudi apostolu Pavlu ne bi spodobilo Bogu zahvaljevati za cestne in morske povezave, ki jih je vzpostavilo pogansko Rimsko cesarstvo, ali za atenski Areopag, trg, na katerem so lahko vsi prišli do besede. Toda če apostol Pavel ne bi uporabljal cestnih in morskih povezav, češ, »pogansko kraljestvo jih je gradilo, praznim malikom jih je posvetilo«, in če ne bi hotel ali smel govoriti na Areopagu, bi ga slišalo precej manj ljudi. Morda le tisti iz okolice Damaska in Antiohije.

Resnica je ta, da je še vsaka nova komunikacijska tehnologija v zgodovini prej ali slej služila evangeliju, da je bil hitreje in bolje slišan. Kakšna komunikacijska tehnologija (npr. porisane stene, slikani prizori z besedami v balončkih, ki so jih kasneje imenovali strip) je celo nastala z namenom, da bi bil evangelij bolje slišan in razumljen. Tako tudi doživljam svoj blog. Kot priložnost, da je na tej mega-tržnici glasov, ki je internet, slišan tudi glas vernega kristjana.

Moj blog ni komercialen niti v najmanjšem bitu, ki ga sestavlja. Je katoliški, ni pa posebej poduhovljen. Zna biti intelektualno zapleten, a tudi aktivistično prozoren. Ima vrline in ima napake, slednje vključno s slovničnimi. Jaz pišem blog, blog pa mene uči pisati in biti navzoč na virtualni celini.

Kako naprej? Gotovo je pisanje bloga tudi breme. Ne drži, da besedila stresam iz rokava. Vsak zapis zahteva določeno bralno, včasih kar študijsko pripravo. Ker poleg bloga pišem tudi druge zadeve (za tednik Družina, za revijo Cerkev danes, za to ali ono publikacijo, ob tem, da s celjsko Mohorjevo pripravljam nekaj leposlovnega, ...), me ima, da bi manj blogal in se bolj posvetil tiskovinam. Po drugi strani je jasno, da napisano v tiskani publikaciji, ki je za povrh katoliška, torej nekoliko interna, ne seže do vseh, ki so odprti za soočenje in dialog.

Tudi zdravje ni več takšno, kot je bilo pred sedmimi leti. Stres se kot pijavka plazi za aktivno in ažurno pišočim človekom. Pisanje zahteva koncentracijo, koncentraciji godi samota. Na koncu se ti zlahka zgodi, da zaradi dela za virtualne ljudi, ki so tam nekje onkraj ekrančkov in tiskovine, nimaš časa za žive ljudi, ki živijo v hiši zraven tvoje.

Kakor koli bo v prihodnje, hvala vsem, ki me berete. Včasih mi vzame sapo, da kdo od mojih znancev sploh ne ve, da pišem blog. Toda večkrat mi vzame sapo, ko zvem, kdo vse ga v zavetju internetne anonimnosti bere.

torek, 17. september 2019

Vas je strah? Zdaj je čas za demokracijo!

Če država ne zagotavlja varnosti, ji državljan ni dolžan pokorščine 

Kdo je (so)ustvaril Štajersko vardo? Kdo je (so)ustvaril vaške straže v Beli Krajini? Kdo (so)spodbuja nastanek vigilantstva v Kočevju? Odgovor je preprost: država, ko ne vrši ene svoji prvih in osnovnih nalog, ki je zagotavljanje varnosti. Desničarski trgovci s strahom in levičarski zasmehovalci preplašenih ljudi so krivci št. 2. Krivec št. 1 za to, da se nekateri državljani čutijo moralno upravičene odvzeti državi njen monopol nad nasiljem, je operativna oblast.

Poglejmo v zgodovino. Kateri je bil prvi povod za kmečke upore na Slovenskem? Ne, to niso bile previsoke dajatve. Prav prvi povod za upor in prijetje za orožje je bila nezaščitenost slovenskega kmetstva pred turškimi napadalci. O tem piše Josip Gruden v Zgodovini slovenskega naroda:
Prvikrat čujemo o gibanju med kmeti l. 1469, ko so se zbrali podložniki iz Gornjega Štajerskega pri Knittelfeldu in izdali poziv na deželne stanove, naj branijo deželo pred Turki, sicer se jim bodo sami nasproti postavili.

Bogo Grafenauer v delu Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem prav tako izpostavi vlogo turških vpadov kot sprožilcu kmečkih uporov. Med drugim citira zanimivo izjavo iz l. 1474. Takole so dejali predstavniki jeznih kmetov na sestanku deželnih stanov v Volšperku:
Če jih bodo /t.j. oblastniki kmete/ še naprej obremenjevali zaradi turške nevarnosti z novimi nakladami, ne da bi nevarnost odvrnili od njih, bi se morali skušati odškodovati z zadržanjem urbanske pravde.

Evo, andreje šiške je imela Štajerska že v drugi polovici 15. stoletja. Cesar, fevdalna gosposka, stanovi (t.j. država) niso opravili svoje obrambne dolžnosti oz. niso zagotavljali najbolj osnovne varnosti, zato jim je poznosrednjeveški slovenski kmet odrekel poslušnost, se »odškodoval« z neplačevanjem davkov, se do konca spuntal. K varnostnemu vidiku (turško nasilje in plenjenje) se je brž priključil tehten socialni vidik (boj za staro pravdo, obrisi pravičnejše družbene ureditve), toda sprožilec upora je bil varnostni vidik.

Albrecht Duerer: boj med plemiči in kmeti
Je imel poznosrednjeveški kmet prav, ko je v danih razmerah nehal spoštovati zakone in odrekel državi njen monopol nad nasiljem? Da, imel je prav. Ima Andrej Šiško prav, ko iz štajerskih »pubecof« dela para-vojake? Ne, nima prav. Slovenska država v varnostnem smislu vendarle deluje, čeprav mukoma in v kakšnih primerih deficitarno. Slovenske država vendarle, čeprav skozi labirint ovir in pasti, nudi demokratična orodja, preko katerih je moč spregovoriti o sebi in si izboriti svoj prav.


Hrepenenja po diktatorjih opozarjajo: zaradi varnosti smo se sposobni odreči demokraciji

Čemu po Madridu visijo plakati, ki pozivajo diktatorja Francisca Franca, naj vstane od mrtvih in reši Španijo pred korupcijo in političnim kaosom? Čemu ima video spot Diž se Tito na Youtube skoraj 3 milijonov ogledov (kar je precej več kot ima ogledov sporočilno soroden komad Samo da prođe demokratija)? Čemu je mogoče v kakšni obskurni italijanski trgovini kupiti vino s podobo Benita Mussolinija, v slovenskih zahodnokapitalističnih blagovnicah pa od žarometov osvetljeni zeliščni liker Marshal s podobo Josipa Broza Tita ter pivo Komunajzer? Čemu v Italiji in Sloveniji (za razliko od Nemčije) z veliko ležernostjo po stenah kakšnih lokalov in garaž visijo koledarji minulih diktatorjev? Najpogostejši odgovor je, da so nekateri pač ideološko blazni in brez sočutja do žrtev diktatur ter da jih zato ni sram kupiti tovrstnih izdelkov. Sam k temu dodajam nekaj, kar se manj omenja: nekateri častijo diktatorje, ker bi se pod avtoritarno oblastjo počutili enostavno bolj varne.

Preverite pri prvem, za katerega veste, da ima v garaži Titov koledar ali da tanka omenjeni zeliščni liker! Hitro boste zvedeli, »zakaj je bil Tito dober«. Ne bo vam govoril o Titovi komunistični ideologiji, o marksizmu, temveč bo povedal, kako v Titovem času ni bilo balkanskih vojn; kako si po Bosni potoval brez skrbi za osebno varnost; kako si magnati niso upali tako krasti, kot kradejo danes; kako je Jugoslavija v svetu nekaj pomenila; kako je Tito dal socialno državo in zgradil ceste; pa da je Tito bil predvsem posnemanja vreden bonvivan … Iz prve roke vem, da vam bo podobne fraze natrosil tudi italijanski neo-fašist, ko bo razlagal, »zakaj je bil Mussolini dober«. Poglejte zanimivo stran, na kateri so zbrani med sodobnimi Italijani prisotni miti o Mussoliniju, kot jih je popiše Spieglov novinar Hans-Jürgen Schlamp (link
).


Mussolinijevo vino. Nek trgovec iz letovišča Jesolo se je pohvalil,
da na sezono proda 1500 steklenic vina s podobo kakšnega od diktatorjev.
Na kaj nas torej opozarjajo naraščajoča hrepenenja po diktatorjih? Poleg tega, da je določen odstotek ljudi (levih in desnih, vernih in ateistov) pač nagnjen k avtoritarnosti in v družbi težko zaživi brez lika »tiranskega očeta« nekje nad seboj, tudi na to, da smo se zaradi varnosti sposobni odreči svobodi in demokraciji. Demokracija po eni strani promovira svobodo vseh, dovoljuje tudi določena odstopanja in ekstravagantnost, po drugi strani z orodji organov pregona in pravne države obvladuje korupcijo, kriminal in kaos. Če ji to drugo ne gre od rok, tudi prvo izgublja vrednost. Pomanjkanje varnosti je rak, ki ne razžira le države kot varuhinje postavnosti, temveč razžira demokracijo kot način skupnega življenja na nekem prostoru.

Skratka, dvom v demokracijo, ki se dandanašnji širi med ljudmi, ni v prvi vrsti dvom v moč svobode in dvom v metodo dogovornega odločanja, temveč je dvom, da je demokratična ureditev še sposobna zagotavljati varnost (tolpe na ulici, dilerji pred šolami, neobvladljive migracije, zveri iz gozda, ...) in pravičnost (lopov, ki se s pozicije moči roga ljudem, namesto da bi bil v zaporu). Sveta jeza in občutek ogroženosti pri nekaterih (levih in desnih, vernih in ateistih) storita, da bi se bili sposobni odreči demokraciji, zaživeti v diktaturi, le da da bi bilo več reda in varnosti.


Deficit varnosti naj ne ukinja demokracije, temveč naj jo požene k novim dosežkom

Se bomo demokraciji odrekli, ko ima težave z zagotavljanjem varnosti? Ne. Obratno: bolj resno jo bomo vzeli.

Demokracija je namreč velika pridobitev in visoka vrednota. Ima napake, vendar je največ, kar smo ljudje kot politična bitja zmožni. Demokracija je način sožitja različnih ljudi, je oblika komunitarnosti. V demokraciji pride do izraza človek kot bitje besede, pogovora. Demokracija je namreč praksa besede, polemike, dogovora, popuščanja, preseganja konfliktov. Če danes kdo krivi demokracijo za deficit varnosti in pravičnosti, drug prepeva »samo da mine demokracija«, tretji pa riše antidemokratične zločince na steklenice alkoholnih pijač, še ne pomeni, da je demokracija fuč in da se je potrebno po puntarsko vrniti v neko drugo družbeno ureditev.

Adela Cortina, spoštovana španska premišljevalka demokracije, od katere se vedno rad učim, je pred tremi leti za El País napisala kolumno Čemu služi demokracija (link). Cortina opaža, da se v negotovih časih krepi dvom v demokracijo. Med ljudmi se pojavlja naveličanost nad vedno istimi političnimi igricami, ki postanejo sinonim za demokracijo, pri kom se zbuja želja po trdi roki. Toda trda roka postavlja zakone od zgoraj, medtem ko je bistvo demokracije, da so ljudje na nek način avtorji zakonov, ki se jih držijo. Ljudje bi se zato z opcijo za avtoritarni režim odrekli svoji naravni sposobnosti za pogajanje in dogovarjanje. 

Potrebno je gledati drugače: kriza je priložnost. Smoter kriznih časov je, da demokracijo poživijo, ne pa, da jo ukinejo. Demokracija je namreč močna ravno v tem, da iz negotovih stanj in konfliktov skozi proces soočanja in dialoga ustvarja dobre politične rešitve in novo kakovost sobivanja. Adela Cortina zato sredi krize poziva k novim in boljšim demokratičnim procesom, v katerih naj se bolj posluša glas različnih skupin.

V Sloveniji smo na robu velikih socialnih, ekonomskih in okoljskih sprememb. Zdi se, da sedanja demokratična praksa (reprezentativna demokracija s političnimi strankami v ospredju in močnimi klikami v ozadju) ni kos izzivom. Mnogi imajo občutek, da niso slišani, nekatere je strah, nekateri se ne počutijo varne, kakšni bi hoteli, da »Goli otok spet deluje«, kakšni po gozdovih kolektivno vadijo borilne veščine. Vsem tem je potrebno posredovati jasno sporočilo: Bodisi nemočno ždenje v kotu bodisi puntarsko brušenje kose nista na mestu. Če kdaj, je zdaj čas za demokracijo!

"Če hočeš biti dober državljan, moraš imeti dobro srce, se pravi,
moraš biti sposoben spoštovati vrednote, gojiti sočutje, argumentirati."
Adela Cortina