torek, 22. maj 2018

Glede migracij - DA resničnim zgodbam


Vas zanima 23-letni Arouna iz Slonokoščene obale? Vas zanima zgodba enega izmed tisočih afriških fantov, ki so v zadnjih mesecih tako ali drugače prispeli v Evropo? Povedal jo bom, kot jo je pred mescem dni povedala francoska revija La Vie (link)? Ampak najprej nekaj drugih zadev kot nadaljevanje zapisa Glede migracij – trikrat NE.


In zgodilo se je. Vsi bi radi bili »prvi v službi resnice«

Ni naključje, da je čas velikega migracijskega pretresa tudi čas, ko javnost in mediji skozi razpravo o »fake news« na novo vzpostavljajo odnos do resnice. V času postmodernizma je »resnica« postala sumljiva in odveč. Zamenjala jo je ideja »šibke misli«, »jezikovne strukture«, »subjektivnega konstrukta«, pri nas tudi politikantska ideja o »več resnicah«. Migrantski veletok nas je iz gnostičnih stranpoti (katerih vrhunec sicer predstavlja teorija spola) naenkrat postavil na tla. Naenkrat hočemo videti stvari, kot so. Eni in drugi smo po novem borci proti »lažnim novicam« in hočemo biti »prvi v službi resnice«.

Z drugimi besedami, stiska je, siti smo »na hojladrija skup narejenih« resnic. Kot da si močno želimo Parmenidovega načela ne-protislovnosti in klasičnega aristotelovskega in tomističnega spoznavnega realizma, po katerem je resnica »adaequatio rei et intellectus« - skladnost stvari in razuma. Aristotel je v Metafiziki o laži in resnici takole zapisal (prevajam iz italijanščine):
Reči o tem, kar obstaja, da ne obstaja, ter o tem, kar ne obstaja, da obstaja, je lažno. Reči o tem, kar obstaja, da obstaja, ter o tem, kar ne obstaja, da ne obstaja, je resnično.

Klasična definicija resnice je torej sila preprosta. Toda kako do resnice o migracijah?


Zgodba namesto ideološkega spopada in filtrov na očeh

Zadeva ni lahka. V prejšnjem zapisu smo videli, da sta pred naše oči postavljena dva velika ideološka filtra. Trdo desni filter, ki trenutno migracijsko situacijo demonizira, ob tem pa ne vidi lastne harakiri drže, saj brez migrantov zdajšnja evropska ekonomija zleze vase; in trdo levi filter, ki migracije skoraj idealizira, vidi v njih neko »nadomestno revolucijo«. Spopad med ideološkima frontama glede migrantov je hud in neusmiljen. V zvezi s tem so spet vzniknile pošasti iz preteklosti, kot so »fašisti«, »komunisti« in »janičarji pred vrati«; spet slišimo antisemitske teorije zarote, ob katerih te kap; kakšni se spet oprijemajo zavržnih rasnih teorij; po drugi strani sredi Ljubljane spet gledamo infantilno, nerazumno zatekanje v kult rdeče zvezde in mitološkega antifašizma, kar lahko interpretiramo kot resno znamenje spoznavne tesnobe določene meščanske elite.

Obstaja pa pot do resnice, po kateri malokdo hodi – zgodba, ki jo pove migrant. Velika večina migrantov v Evropo prihaja z zgodbo o umiku iz revščine in krivic, z zgodbo o iskanju varnega in boljšega življenja, z željo po delu in pravšnji integraciji. Jim dovolimo to zgodbo povedati? Sta naša desničarska ksenofobija in naša levičarska manipulacija dejstev v imenu kobajagi »antifašističnih« ciljev premočni, da bi bili pristni poslušalci?

»Zgodbe so ljubezenska darila,« je dejal angleški književnik in matematik Lewis Carroll. »Ljubezenska« moč zgodbe je zlasti očitna, ko pripovedujemo zgodbe otrokom. Toda tudi za odrasle ljudi velja, da njihovo pripovedovanje-poslušanje zgodb krepi njihovo medsebojno zaupanje, soustvarja integracijo.

Če bi vsak Slovenec v naslednjem letu osebno poslušal zgodbo od kakšnega migranta, sem prepričan, da bi se zjasnila naša pamet, mirnejši bi bili, vedeli bi, kaj nam je glede migracij storiti. Tako v smeri solidarnosti z migranti, kot v smeri varovanja samega sebe v teh nemirnih časih. Noben umetelni komentar ali čustveni blogerski zapis, nobena univerzitetna erudicija o migracijah in dodelana politična strategija ne morejo premakniti toliko, kot lahko premakne od migranta osebno povedana nam zgodba.


Odhod od doma, suženjstvo, prečkanje morja, prečkanje zasneženih Alp

Zgodilo se je v zadnjem letu in pol.

Arouna zapusti svojo rojstno vas na severu Slonokoščene obale. Beži pred grožnjami. Njegov cilj ni Evropa temveč Alžirija, kjer računa na pomoč znanca.

Prečka sosednjo državo Burkina Faso in se noče spustiti skozi nevarni Mali, o katerem se sliši, da tam na migrante prežijo tuareški lovci na ljudi, trgovci s sužnji.

Zavije v Niger. Zdi se, da ima srečo. Naleti na kamion, ki naj bi peljal migrante v Alžirijo. Za prevoz preko Sahare plača 100.000 CFA frankov (~ 150 €).

Pot skozi puščavo je dolga in naporna, toda zapletov ni.

Kamion končno zapelje v neko večjo halo. Potniki za zavejo, da so v Libiji ter da so v rokah trgovcev z ljudmi. Čaka jih prodaja za sužnje.

Libijski trgovci z ljudmi imajo Arounaja dva meseca v zaporu. Hrano dobi le enkrat na dan. Obupa. Misli, da je konec z njim.

Nakar je prodan nekemu Libijcu, ki ga porabi za pastirja ovc in delavca na polju.

Libijski kmet in njegova družina ne ravnajo slabo z njim. Po nekaj mesecih mu dajo plačo in ga odpustijo, da lahko gre v Evropo.

Na libijski obali plača za prevoz v Evropo. Na veliki gumijasti čoln se nagnete 145 ljudi.

Na sredi poti čez morje jih pobere neka francoska tovorna ladja. Še prej umreta dve ženski.

Ladja jih izkrca v Neaplju. Arouna prepotuje Italijo do Torina in cilja na Francijo.

Januarja 2018 prečka Alpe. Gre preko planinskega prehoda pri Col de l’Échelle. Snega je do pasu.

Z hribov sestopi v mestu Briançon, kjer mu nekdo kupi karto za vlak za Pariz.

Arouna se v Parizu zateče v neko katoliško župnijo, ki je logistično pripravljena za sprejem tovrstnih migrantov. Tu se začasno nastani, uredi in okrepi.

Na pomlad prosi za sprejem krsta in načrtuje romanje v Lurd, kjer hoče pomagati pri prenosu bolnikov.

Hvala, Arouna, da si nam povedal svojo zgodbo!

petek, 18. maj 2018

Človek miru


V starem Rimu, na sredi Foruma, je stal tempelj dvoobraznega boga Janusa. V času miru je bil tempelj zaprt, v času vojne odprt. Rimski zgodovinarji poročajo, da je bil do časa cesarja Nerona zaprt le štirikrat. Le štirikrat v več sto letih se je Rimljanom zdelo, da bo mir zdržal in jim ne bo treba iti v vojno.

Vojna in nasilje. Tu sta in kar naprej nas vznemirjata in žalostita. Vedno znova se sprašujemo, kako lahko pride do njiju; vedno znova razčlenjujemo in premišljujemo vzroke za nasilna dejanja; kar naprej nas zanima psihologija nasilnega človeka. To je razumljivo. Na mestu je, da hočemo vedeti, kakšno je nasilje od zunaj in od znotraj. To, kar poznaš, lahko zdraviš.

Toda z vzgojnega stališča se ni toliko prav ukvarjati z nasilnim človekom kot vzgajati človeka miru. V središču naše pozornosti ne sme biti nasilje temveč mir. Za kaj takega pa potrebujemo močno in prepričljivo vizijo miru. Kaj je mir? Kdo je človek miru? Kaj dosegamo z mirom? Kakšen svet ustvarja mir? Kako sta povezana mir in sreča? Kako sta povezana mir in Bog? Skratka, dober vzgojni načrt ni tisti, ki se vrti okrog pohujšanja nasilja, pač pa tisti, ki ustvarja človek miru.

Na tej točki naletimo na več težav. Kot prva: mir nima takojšne privlačnosti. Poglejmo sebe. Bolj nas pritegnejo negativne novice kot pozitivne. Pritegnejo nas nasilni filmi, drame se nam zdijo dolgočasne. Računalniške igrice znajo biti izjemno nasilne, pa jih zato ne nehamo igrati. Kot da smo se nasilja navadili. Pustili smo mu, da se sprehaja po našem živčnem sistemu. Če ga ni, nam ni zanimivo.

Tu je prvi izziv za vzgojo in za samovzgojo: mir mora biti najbolj normalno in najlepše stanje; mir nam mora biti psihološko silno privlačen, zanimiv, poln čudovitih dogodivščin in izzivov. Tako bomo gradili človeka miru.

Naslednja težava je vseenost, ki kraljuje v sodobni miselnost. Češ, saj je vseeno, kaj je res in kaj laž! Saj je vseeno, kaj je prav in kaj narobe? Kaj me briga, kaj je res! Važno je, da imam jaz korist.

Če nimamo čuta za resnico, ne gradimo miru. Eden izmed razlogov, zakaj je bivša država Jugoslavija končala v krvavih vojnah v Bosni in na Kosovem, je v odsotnosti resnice. V Jugoslaviji je bilo veliko propagande in laži. Oboje ne more biti osnova za mir med narodi. Človek miru je človek resnice. Išče resnico, lepo mu je v resnici, od medijev zahteva, da poročajo v skladu z resnico.

Človek miru ima izrazit čut za pravičnost. Pred kratkim smo v skupini najstnikov naredili eksperiment. Vsak je pogledal svojo bundo oz. vetrovko in moral na glas reči ime države, v kateri je bila narejena. Slišali smo: Turčija, Kitajska, Vietnam,... Nakar smo se vprašali, če vemo, kje je to, in če vemo, v kakšnih pogojih je bilo naše oblačilo zašito. Smo prepričani, da ga niso šivali otroci? Smo prepričani, da je res nastal v državi, ki je napisana na etiketi? Je morda nastal v neki nepredstavljivo revni državi, vstran od oči tega sveta?

Taka vprašanja so včasih nadležna. Vendar si jih moramo postavljati zaradi pravičnosti do drugih ljudi in narodov. Če bomo ljubili pravičnost, bomo ljudje miru.

In težka vrata Janusovega templja bomo zaprli, jih zapahnili v želji in trdni nameri, da jih nikoli več ne odpremo.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič (maj 2018).
Foto: Wikipedia, kip Janusa, ki ga hranijo Vatikanski muzeji.

sreda, 09. maj 2018

Glede migracij - trikrat NE



»Današnja migracijska gibanja so največja vseh časov,« uvodoma pove vatikanski dokument Kristusova ljubezen do migrantov iz l. 2005. 13 let kasneje smo v situaciji, ko je ta trditev ne samo dodatno in dokončno potrjena, temveč so velika migracijska gibanja znotraj zahodne civilizacije sprožila močan kulturni, filozofski, religiozni, varnostni in politični potres, ki se je nenazadnje izrazil v žalostni zgodbi brexita.

Potresla se je tudi Slovenija. Pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo 3. junija 2018, so migracije in povezane teme med vodilnimi. Kako naj se kot katoličan v teh razmerah pozicioniram? Predlagam trikrat NE in trikrat DA. Najprej trikrat NE, v naslednjem blogerskem pisanju pa trikrat DA.


NE desničarski demonizaciji migracij

Povprečen slovenski katoličan rad voli desne stranke. OK. Vendar naj ve: popolnoma se je treba distancirati od novega desničarskega nacionalizma, ki plamti v jezi do prišlekov in se pri nekaterih že kaže kot rasizem. Popolnoma se je treba distancirati od tiste strategije strahu, ko je ducat migrantov, ki se v Slovenijo splazijo skozi haloško grmovje, prikazano kot armada pohotnih in požrešnih zveri, teroristov in posiljevalcev. Enako odločno se je potrebno zoperstaviti popačenju krščanstva, ko je nesprejemanje tujcev prikazano kot obramba krščanske tradicije; ko je kdaj sam Kristusov evangelij manipuliran za dokazovanje kobajagi superiornosti »nas« napram »njim«.

Ob tem se skoraj razveseliš, ko zaznaš, da najbolj nori brambovci in identitarci sami opažajo, da si s »krščanskim univerzalizmom« ne morejo pomagati. Skoraj razveseliš se (čeprav se zjočeš), ko pri nekaterih izmed njih zaznaš distanciranje od krščanstva in nagibe k poganskim koreninam Evrope. Sami namreč evolvirajo, da njih krepki evropski nacionalizem le v prvem koraku zavihti krščanski prapor, v naslednjem pa si v skladu s čaščenjem »čiste krvi« že želi česa drugega; denimo, porušiti Marijino cerkev na Blejskem otoku in na njeno mesto postaviti Votanov tempelj.

Kaj so migracije? »V svojem bistvu je migracija izraz notranjega hrepenenja po sreči, ki je lastno vsakemu človeškemu bitju,« je 21. februarja 2017 dejal papež Frančišek udeležencem mednarodnega foruma Migracije in mir. Migracij zato nikakor ne bomo demonizirali. Še več: migracija je v genskem zapisu judovsko-krščanske duhovne paradigme, saj je biblični monoteist tipičen homo viator, romar - kot pove simbolna fotka na vrhu tega zapisa, posneta na nedavnem peš romanju na Ptujsko Goro. Hočemo reči, sovraštvo do migrantov (tujcev, drugačnih,...) hitro in usodno poškoduje jedro verske mentalitete vseh nas, katerih oče je »blodeč Aramejec« (5 Mz 26,5), beduin, romar, migrant.


NE levičarskemu rasnemu eksperimentu

Če je glavni greh ta hudega desničarstva jeza, je glavni greh ta hudega levičarstva napuh. Kakšni levičarji si kar naprej domišljajo, da je prav njih Zgodovina (v heglovskem ali v marksističnem smislu) izbrala za dokončno preureditev sveta v nič manj kot raj na zemlji. Ko jih zapopade mesijanski kompleks in preklopijo na milenaristično vročico, več ne znajo šteti do tri. Kar trenutno v Sloveniji nazorno vidimo pri obnavljanju kulta rdeče zvezde. Predvsem pa vneti levičarji ostajajo šibki v antropologiji. Podcenjujejo temeljne antropološke komponente kot so dinamika osebne svobode, poklicanost k družini, pripadnost plemenu ali narodu, dejstvo religioznosti.

Težave levičarjev podvoji zgodovinski fakt, da je njihov eshatološki mega projekt socializma, bodisi v trdi bodisi v mehki varianti, klavrno propadel. In če zagrenčen idealist, na katerega se je podrl Berlinski zid, še vedno goji mesijanski kompleks v kombinaciji z napačno antropologijo ter se s temi orodji po babilonsko loti izgradnje multikulturne družbe, dobimo, kar smo dobili: komunikacijsko blokado med kulturami, občutek ogroženosti, novo kulturbojniško razdeljenost.

Multikulturnost je naravno stanje človeštva. Ni izum sodobnosti. Avstroogrski Ptuj na primer je vseboval več nacij in kultur, kot jih vsebuje sodobni Ptuj, ki so ga zadnjih sto let zavzeli in prevzeli kurenti iz okoliških vasi. Multikulturnost je gibalo napredka in je obenem gibalo ohranjanja tradicij. Multikulturalizem kot levičarska nadomestna revolucionarna ideologija pa je nova oblika rasnega eksperimenta, ki se ne more dobro končati. Pri takšnem eksperimentiranju katoličani – čeprav smo, kot že naše ime pove, vesoljni (καθολικός), multikulturalni še pred nastankom te besede - ne sodelujemo.


NE brezbrižnosti in logiki getoizacije

Ne glede na levo-desno politiko, ne glede na prihodnje volitve, so migranti tu. K nam jih ne kličejo toliko levi ideologi iz svojih klimatiziranih pisarn in ugodni azilantski status, kot jih kliče prazen prostor, ki smo ga v zadnjih desetletjih ustvarili vsi skupaj. Naraščajoča blaginja in večanje svoboščin na eni strani, zmanjševanje števila otrok na drugi strani. K temu dodajmo občo globalizacijo, razvoj transporta in neverjetno hitrost informacij. Zlasti pa številne varnostne, ekonomske in podnebne težave v t.i. tretjem svetu, katerim hočejo mnogi ubežati. Migranti so tu – logično! In naša družba se vsled njihove prisotnosti spreminja. Drugače biti ne more.

Četudi boste do 3. junija ugasnili televizor in si naložili post od strankarskih koreografij; četudi 3. junija sploh ne boste šli na volitve, za katere se že vnaprej ve, da bo na njih zmagala Magna Steyr,... izziv glede migracij za vas ne bo nič manjši. Vaša nuja in dolžnost bosta isti: izoblikovanje življenjske strategije za čas velikih migracijskih tokov.

Ko se boste glede migracij duhovno in intelektualno formirali in torej premagali načelno brezbrižnost do tega pojava, bo na vrsti, da rečete odločen NE logiki getoizacije. Glede migracij se ne delimo le na one, ki migracije načelno sprejemamo, in one, ki migracije načelno zavračamo. Prava delitev se zgodi na terenu, v praksi, na troli, na šolskem dvorišču. Tudi mnogi od onih, ki migracije načelno sprejemajo in se zato v trenutku ideološkega stampeda počutijo šik-antifa, znajo gladko živeti mimo migrantskih skupnosti, ki so zrasle v njihovi soseščini. Kristjan pa naj hodi - tako dokument Kristusova ljubezen do migrantov v št. 78 »po poti pristne integracije, ki se izogne kulturnemu getu in hkrati nastopi zoper golo in preprosto asimilacijo migrantov s krajevno kulturo.«


sobota, 05. maj 2018

Štefan Kušar – medvojni župnik blizu Jasenovca


Štefan Kušar je bil l. 1941 od nacistov izgnan na Hrvaško - kot eden izmed 354 štajerskih duhovnikov in redovnikov. Največ časa je služboval v Gušću niže Siska, 30 km severozahodno od Jasenovca. Kot dolgoletni župnik v Črešnjicah nad Frankolovim (umrl je l. 2002) je rad pisal kroniko in druge beležke. Tako je 9. januarja 1997 v kratek sestavek zapisal spomine na vojni čas. Kušarjev sestavek, ki ga (svoj čas tudi sam župnik v Črešnjicah) pristavljam na tem blogu, je objavljen v knjigi Frankolovo skozi stoletja (2018) avtorjev Matjaža Založnika in Marije Trobec

Predstavitev knjige Frankolovo skozi stoletja je bilo 6. maja 2018 v Aletinem domu na Frankolovem.

Štefan Kušar je tretji z leve. Fotografija je bila posneta nekje v Slavoniji leta 1941.
Vir: Frankolovo skozi stoletja (2018)

* * *

Iz spominov na izseljeniška leta na Hrvaškem od 1. maja 1941 do 4. junija 1946

Rojen sem bil 10. 12. 1910 na Križnem vrhu 28 v župniji Laporje pri Slovenski Bistrici v kmečki družini, kjer nas je bilo 10 otrok. Z dvanajstimi leti sem šel na klasično gimnazijo v Maribor, kjer sem imel v prvem razredu popravni izpit iz risanja in matematike.

Risanje sem popravil, matematike pa ne, zato me je oče hotel izpisati iz šole. Jaz sem hotel razred ponavljati, pri tem mi je pomagala mama. Brez očetove vednosti sem se vpisal in se odtlej pridno učil, tako sem bil v vseh razredih odličnjak in bil oproščen ustne mature. Po petih letih teologije sem imel 12. 7. novo mašo, nato pa sem šel služit vojaški rok v Mostar.

Po vrnitvi sem kot kaplan štiri leta služboval v štirih župnijah: Šmartno pri Velenju, Stari trg pri Slovenj Gradcu, v Mariboru in pri sv. Lovrencu na Pohorju. Od tam sem bil mobiliziran v srbsko vojsko v Valjevo. Ob razpustu jugoslovanske vojske smo bežali preko Niša vse do bolgarske meje. Nato sem utrujen in umazan 10. 6. 1941 pribežal domov ravno v času, ko je Hitler vpil: » Napravite mi to deželo nemško.«

Zelo sem bil razočaran, ko sem zagledal , da skoraj na vseh hišah plapolajo nemške zastave. Na naši hiši te zastave ni bilo. Vesel sem bil, da je bratje Jurij, Pepi in Pavel niso obesili.

Ko sem po nekaj tednih obiskal svoje kaplansko mesto v Sv. Lovrencu na Pohorju, je v kaplanski sobi stanovala nemška učiteljica. Župnika Franca Špindlerja pa so odpeljali v ptujske zapore, drugi dan pa tudi mene. V zaporu sem bil en dan, potem so me odpeljali skupaj s 27 duhovniki s tovornjakom preko Drave na Hrvaško. Na končni postaji so nas postrojili v vrsto, morali smo poklekniti, oni pa so začeli streljati – streli so bili strašilni. Prestrašeno smo molili, njihov glavni pa nas je nadrl z besedami: »Niste hoteli biti Nemci, zato marš ven od nas.« Peljali so nas nazaj v Ptuj in nas pustili na cesti v vasi Babinac, župnija Cestica. Šli smo peš in v Varaždinu izvedeli za kapucinski samostan. Med nami so bili stari in bolni, ki so težko hodili. Patri so nas napotili v Zagreb k nadškofu Alojziju Stepincu.

Stepinac nas je lepo sprejel in nas tolažil z besedami: »Bratje Slovenci, zaupajte v Boga, ne izgubite upanja.« Hrano smo dobili v semenišču, mladi so bili določeni za duhovne pomočnike, starejši pa so čakali na razporeditve. Stepinac je želel, da o tem ne govorimo z ljudmi, bal se je ustaškega klera. Ob odhodu je dal vsakemu od nas 500 dinarjev, kar je bilo zelo veliko.

Kmalu sem dobil dekret za duhovnega pomočnika/kaplana v Sladojevcih pri Podravski slatini – Srbija. Župnik je bil Drago Jesih, njegov brat, kanonik v Zagrebu, je bil Slovencem zelo naklonjen, prav tako pomožni škof Lach in generalni vikar Salis Sewis.

V Sladojevcih sem poučeval verouk, hodil sem po 16 km v neko nemško vas. K maši je prihajalo veliko ljudi, mladi so bili za razliko od Slovencev vedno spredaj. Župnik je bil zelo liberalen, predstavil me je z besedami: »Dobili smo kaplana Slovenca, ki ga je pregnal Hitler.«

Ko je bilo sredi junija na praznik sv. Antona Antonovo proštenje, je prišlo toliko ljudi, da je za obhajilo zmanjkalo hostij, pa se je spomnil mežnar, da so še v zakristiji, seveda neposvečene, prinesel jih celo rešeto in jih delil ljudem. Ko sem mu rekel, kaj počne je odvrnil: »Pa naj še oni kaj dobijo.«

V začetku septembra 1941 sem dobil dekret za prevzem za vodenje župnije Gušće v Posavini – dekanija Sunja, kamor je spadal tudi Jasenovac.

Pripešačil sem z nahrbtnikom, v katerem sem imel brevir in kolar brez talarja, to pa je bilo tudi vse, drugega nisem imel. Prehrano sem imel pri vdovi Kati Elekovac, kamor je zahajal tudi občinski tajnik, ki bi me najraje vtaknil v zapor Jasenovac, če bi preveč govoril.

Leta 1942 mi je dekan Orlič priskrbel kar dve gospodinji, sestri Vido in Filipo Urbančič, ki sta bili z družino izgnani iz Brestanice. Bili sta pridni in verni, začeli smo gospodariti, imeli smo kokoši, svinjo in kravo. Jaz sem se vse bolj posvečal svojemu delu. Maševal sem še v kraju Lukavac – v Kapeli in v Svinjškem, kjer sem učil verouk Povsod sem hodil peš ali s kolesom, tudi po 25 km. Ljudje so me imeli radi, še posebno ko sem jih nagovoril, naj sprejmejo izgnane dalmatinske otroke. Božo, ki je bil moj ministrant, me še zdaj obiskuje, danes živi v Splitu. Sicer pa ljudje niso preveč hodili k mašam. Najzvestejša obiskovalca maš sta bila Balaškovič in stari Ivan Marič, ki so ga zabodli Kozaki v kopici sena.

Hrvatje so veliko dali na »križec« – božično-novoletni blagoslov vseh hiš. Takrat so župniku dali neko bernijo – luknjo. To je bila koruza. Običaj mi ni bil všeč, a nisem hotel prekiniti navade. Pri popravilih v cerkvi so vsi prispevali, tisti, ki so hodili v cerkev, in tisti, ki niso.

Gušće so mi ostale v nepozabnem spominu.

V politiko se nisem vtikal ne v cerkvi ne drugod. Podnevi so vladali ustaši, ponoči partizani, vmes še Nemci v Sisku in Kozaki. Pogrebi vseh so bili enako slovesni. Partizanstvo je vse bolj napredovalo. V Sviničko si Nemci sploh niso upali, oblastniški ustaši pa so prišli malokdaj. Ustaši so v Gušće pošiljali Nemce, češ da so tam sami banditi. Ko so nekoč prišli v Gušče so vse moške zaprli v cerkev in jim držali pridigo, ki sem jo moral jaz prevajati. Potem so mene in mežnarja Milana Taboreca privezali k cintorskima stebroma za talca, sami pa so odšli ropat. Če bi počil le en partizanski strel, bi naju takoj ubili.

Odslej se je videlo, da sem naklonjen partizanom, kar so ljudje spoštovali, še posebno ob smrti mladega, komaj 18-letnega Perice Grguriča, ki so ga ubili ustaši in ga pustili na poplavljenem travniku. S sovaščanom sva ga prepeljala s čolnom do Gušća, njegovo mater, ki so jo tudi iskali, pa sva skrila v farovž. Občinski tajnik je o tem obvestil ustaše, ki so prihrumeli na pogreb, kjer so me v pričo pogrebcev nadrli, zakaj pokapam partizana. Odvrnil sem jim, da pokapam Hrvata.

Nato so mene, 6 fantov in mož odpeljali z lojtrskim vozom na vlak v Sisak. Tu so zaslišali samo mene, ostale so odpeljali v Jasenovac. Ob zaslišanju, ki ga je vodil Srb Desantič, sem moral povedati, kdo sem in od kod. Povedal sem, da so me Nemci pregnali iz Slovenije, da so brata strašno mučili in ubili v celjskih zaporih, starše in ostale pa odgnali v taborišče. Izpraševalcu se je milo storilo. Dejal je: »Pa vi svečano pokapate partizane.« Odgovoril sem: »Da, jaz vsakega enako pokopavam, ker mrtev ni več ustaš ali partizan, Srb ali Hrvat. To je moja dolžnost.«

Odgovoril mi je, naj se vrnem v Gušće in pustim politiko pri miru. Za to sem mu bil hvaležen.

Kmalu za tem je prišel konec vojne in osvoboditev. Hrvaški duhovniki so v glavnem zbežali proti Sloveniji, na dekaniji sem ostal sam. Iz Zagreba sem dobil dekret za upravljanje petih župnij na obeh bregovih nesrečne in krvave reke Save. Po njej je plavalo nešteto trupel doli od Korduna.

Prijelo me je silno domotožje, da bi videl starše in brate. Zato sem se z kolesom odpravil na dolgo pot do Zagreba, Varaždina in Maribora. Spotoma sem se ustavil pri ordinariju nadškofu Stepincu, ki me je s sklenjenimi rokami prosil, naj poizvem, kaj se je zgodilo z njegovimi duhovniki, ki so zbežali proti Koroški, gotovo je že izvedel, da Angleži s Koroške vse vračajo nazaj v Jugoslavijo. Obljubil sem mu, da bom to napravil, in res sem od mariborskega škofa Tomažiča izvedel, da je nekaj hrvaških duhovnikov zaprtih v kasarni Kralja Petra.

Ko sem prišel domov, sem našel starše, ki so se vrnili iz taborišča, ni pa bilo bratov Pavla in Pepija, ki sta kdo ve kje končala mladi življenji, morda tudi v Kočevskem Rogu ali na Teharjah.

Vrnil sem se v Gušće, kjer sem bil v dekaniji sam, dekana Orliča so zaprli, ostalih pa ni bilo nazaj. Med prvimi se je vrnil Stjepan Kanjić, ostala sva prijatelja in se večkrat obiskovala, on v Črešnjice, jaz v Slavonijo.

Decembra 1945 sem dobil dekret za kaplana v Brežicah. Ljudem sem oznanil, da bom za Božič zadnjikrat maševal, zahvalil sem se za vse, kar so v teh štirih letih dobrega storili. Toda Guščani so želeli, da ostanem, zbrali so 1000 podpisov in jih odnesli s prošnjo mariborskemu škofu. Spotoma so se ustavili še pri nadškofu Stepincu in prosili za priporočilo. To je rad storil, saj ni imel nikogar za župnikovanje v Gušču.

Škof Tomažič je Guščanom na prošnjo odgovoril, da je vesel, da imajo radi Slovence, vendar naj se Kušar sam odloči, kje bo služboval.

Nisem mogel razočarati teh dobrih ljudi, zato sem se odločil in ostal v Guščah še eno leto, potem pa tiho odšel. Kasneje sem se vrnil, da se dokončno poslovim. Povabil sem jih naj pridejo v moje nove Guščane – Črešnjice.

Tako zbogom Gušće, moja prva ljubezen, o kateri res velja: prva ljubezen ne zarjavi.

Štefan Kušar
župnik v Črešnjicah

Gušće danes. Vir: Google Street View

četrtek, 26. april 2018

Naj živi dan upora proti okupatorju!



Okupatorske sile so se mestecu približale sredi mile januarske zime. Zavzele so ga brez strela, saj so lokalne oblasti spoznale, da bi zoperstavljanje močnim in številnim tujim oborožencem v tistem hipu ne bilo nesmiselno. Izposlovale pa so od okupatorja troje zagotovil:
  • da se okupator ne bo vmešaval v lokalne verske običaje;
  • da bo okupator ohranil na položajih nekatere občinske može, ki si jih je ljudstvo izvolilo;
  • da bo mestece kljub okupaciji smelo ohraniti v aktivnosti 50 svojih stražnikov oz. redarjev.
Okupator je v dve mestni trdnjavi ugnezdil tisoč mož, z ostalimi je odvihral naprej. Čakali so ga veliki podvigi. Čakala ga je 20 km oddaljena Portugalska.

Smo namreč v letu 1809 in Napoleon si podreja evropske dežele eno za drugo. Da je v njegove roke padlo tudi špansko mestece Vigo na atlantski obali v Galiciji, mestece z zgolj 4000 prebivalci, je, kakor da bi konj stopil na mravljo. Takih malčkov velika žival niti ne opazi.

***

Odnos prebivalcev Viga do francoskega okupatorja, ki se je medtem številčno precej ojačal z novodošlimi dragonci, je bil napet a znosen. Kljub prvotni vdaji mesta tujcu, se ljudstvo v srcu okupatorju nikoli ni uklonilo. Takoj so v tajnosti začele teči priprave za ljudski upor. V konspiraciji so sodelovali mnogi. Kler je znal prednjačiti. Frančiškanski patri so bili med glavnimi za organizacijo gverile izven mestnega obzidja; nekateri redovniki so Francozom, ki so si v njihovem samostanu namestili bolnico, kradli orožje in smodnik; nek vpliven opat je redno goreče pridigal o pravici živeti svobodno na svoji zemlji.

17. marca 1809 je gverilsko delovanje preraslo v odkrito obkoljevanje Viga. Vse skupaj 6000 slabo oboroženih prostovoljcev iz okolice mesta z nekaj priključenimi jim profesionalnimi španskimi in portugalskimi vojaki. Prva naloga je bila okupatorju, ki je zdaj štel skoraj 1800 mož, odtegniti hrano. Na pomoč upornemu ljudstvu sta prispeli tudi dve angleški bojni ladji, ki sta občasno z morja obstreljevali obe trdnjavi.

25. marca so Francozi napadli bivališča prebivalcev, da bi prišli do hrane. 27. marca zvečer je ljudstvo, nekateri tudi golih rok, naskočilo mestna vrata in obzidje. Ob 23h istega večera je okupator podpisal vdajo. 28. marca zjutraj so Napoleonovi vojaki položili orožje na obalo in se kot vojni jetniki vkrcali na angleške ladje. V uporu je padlo 30 domoljubov in približno 100 okupatorjev.

Upor v Vigu je imel učinek domin. Še istega leta je bila osvobojena vsa Galicija. Odločilna bitka se je odvila junija 1809 pri mostu v kraju Ponte Sampaio na pol poti med Vigom in Pontevedro. Ta most še danes stoji in preko njega vodi portugalska smer Jakobove poti.

***

La Reconquista de Vigo se imenuje praznik v spomin na leto 1809. Prebivalci Viga ga praznujejo več dni, z veliko strastjo, domiselno, z vsenavzočimi zastavicami s črko R, z zaigranimi prizori na ulicah, s pijačo, jedačo, glasbo; nenazadnje s čaščenjem križa imenovanega El Cristo de la Victoria, ki ga v ogromni procesiji po ulicah mesta sicer nosijo v začetku avgusta. 

V čast mi je, da sem leta 2013 delček praznika v Vigu doživel tudi sam. 

In si rečeš: Kako lepo je, da ljudstvo praznuje dan upora proti okupatorju enotno, množično in strastno! 

Kako lepo je, ko ljudstvo praznuje, kar se je v resnici zgodilo, kot je zapisano in je vsako leto znova povedano ter v barvitih predstavah na ulicah prikazano! 

Kako lepo je, da se z dnevom upora proti okupatorju nihče politično ne okorišča! Kako lepo, da ob praznovanju dneva upora nihče nikomur ne žuga, nihče nikogar ne žali!

Dejstvu, da se s praznikom »okoriščajo« številne gostilne in gostilnice v središču Viga, ko v tistih dneh med drugim prodajo na tisoče porcij odlične hobotnice po galicijsko, pa ne more nasprotovati noben človek pri zdravi pameti.

In si rečeš: Naj živi dan upora proti okupatorju! 


P.S. Vsaka podobnost z osebami, dogodki in praznovanji v Sloveniji je zgolj naključna.


Foto: farodevigo.es in quehacerenvigo.es

ponedeljek, 23. april 2018

Jurij z zmajem na pivu? Nikakor!



Povsod Jurij, ubijalec zmaja 

Čez palec se zdi, da je prav sv. Jurij, ki goduje danes (23. april), evropski svetnik št. 1. Tako pravoslavje kot katolištvo in anglikanstvo ga zelo povzdigujejo. Je zavetnik mnogih dežel, mest, župnij. Je zavetnik Bolgarije, Gruzije, Anglije, Portugalske, Katalonije, Etiopije. Brezštevili Evropejci nosijo ime Jurij, Jorge, Georg, George, Đorđe, Jordi, Jiří, Jörg, György, Giorgio,...

Njegovi simboli oz. elementi iz njegove zgodbe so povsod naokrog, le videti jih je treba: Jurijev konj v grbu Slovenskih Konjic; Jurijev rdeči križ na beli podlagi v grbu Ptuja; Jurijev antagonist zmaj v ljubljanskem grbu (četudi ljubljanski turistfirerji Kitajcem govorijo o Argonavtih in pošasti iz barja); Jurij – ubijalec zmaja v grbu Šentjurja, Šenčurja, Svetega Jurija ob  Ščavnici,...; Jurij – ubijalec zmaja v grbu predsednika Ruske federacije (slika zgoraj) in ruske obveščevalne agencije FSB; Jurijev križ kot zastava Anglije; Jurijev križ v grbu nogometašev FC Barcelona in AC Milan; nenazadnje Jurijev križ na lutkah, v katere za vajo streljalo člani Islamske države in podobnih islamističnih terorističnih organizacij.


Starodavni ideal moške duhovnosti

Osnova priljubljenosti je viteška legenda o Juriju, ki ubije zmaja in reši Marjetico. Zgodovinski Jurij, vitez iz Kapadokije (današnja vzhodna Turčija), mučenec pod Dioklecijanom (leta 303), zagotovo ni ubil zmaja, saj zmajev ni. Moral pa je izvršiti neko posebej plemenito dejanje, da se je ravno nanj navezala legenda o ubijalcu zmaja. To dejanje je lahko bilo samo mučeništvo (ko je ubil zmaja strahopetnosti in nevere), lahko pa že poprej kakšna junaška vojaška in humanitarna akcija na nemirnem vzhodnem limesu Rimskega cesarstva.

Kakor koli, evropski moški je skozi čaščenje sv. Jurija stoletja negoval moško duhovnost. Sveti Jurij sporoča, da krščanstvo ni vera, ki moške skopi, pač pa je vera, ki jih vzpostavlja kot junake in viteze. Njihovo viteštvo bodi razvidno v družinskem življenju, pri delu, v politiki, v športu,... Njihova vrhovna odlika bodi razločevanjem med dobrim in zlim ter sposobnost zoperstaviti se zlu.


Ko ga Jurij in zmaj skupaj žurata

Pred kratkim so v Šentjurju (v AO so mu rekli Sv. Jurij ob južni železnici) izvedli rock koncert. Še eni, ki niso mogli mimo Jurija in »njegovega« zmaja. Plakat za koncert Šentrock (slika spodaj) je pomenljiv: vitez in zmaj nazdravljata s pivom, belega konja in Marjetice ni nikjer. Vitez (Jurij) dviguje desnico in s prsti tvori demonski znak, kar kaže (uf, neugodno!), da je prestopil na zmajevo stran.

Kaj reči? Lahko smo zaskrbljeni, celo jezni, češ, še ena deformacija krščanske ikonografije. Jurij z zmajem na pivu? Nikakor! Dobro ni zlo, zlo ni dobro.

Lahko se namuzamo, češ, celo v času moralnega relativizma, ko niti brihtnim glavam ni jasno, kaj je dobro in kaj zlo, se človečki zatekamo k Juriju po simboliko in semantiko. 

Naj živi Šentrock! Z Jurijem v genih tudi v tretjem tisočletju krščanske ere!


* Slike: Wikimedia in B.C..

petek, 20. april 2018

Politično korektno in renesansa nestrpnosti



Sad vladavine religije je razširjeni ateizem.
Sad vladavine internacionalizmov so nacionalizmi.
Sad vladavine feminizma je šeriatska burka.
Sad vladavine politično korektnega je renesansa nestrpnosti.

Pa vendar so religija, internacionalizem, feminizem in tudi politično korektno v izvoru nekaj dobrega. Izhajajo iz naravnih potreb in drž ljudi. Kje je torej problem? Problem je v besedi VLADAVINA.

Ostanimo pri politično korektnem (political correctness). Politično korektno je pravzaprav politični manever znotraj jezika. V ameriški multikulturni družbi je bilo potrebno zlasti v odnosu do temnopoltih »popraviti« jezik, ki je izhajal iz časa suženjstva in se bohotil v rasnih predsodkih še po drugi svetovni vojni. Črncem se tako ni smelo več reči »niggers« temveč »afro-americans«. Politično korektna govorica se je nato pod bandero levičarjev širila na druga področja in v odnosu do vseh depriviligiranih ali obrobnih skupin. Skratka, naše govorjenje ne sme nikogar žaliti, nikogar stigmatizirati.

Leta 1994 je tako ameriški pisatelj James Finn Garner izdal knjigo s predelanimi starimi pravljicami (Politically Correct Bedtime Stories). Na novo in do popolnosti korektno je napisal zgodbe, ki jih vsi poznamo. Kako napisati Rdečo Kapico, da ne žalimo volka in ne širimo predsodkov o njem? Volk in Rdeča Kapica se na koncu poročita in skupaj srečno živita do konca svojih dni. Kako napisati Rdečo Kapico, da ne žalimo vegetarijancev? Rdeča Kapica nosi babici košarico sadja in mineralne vode. Itd..

Politično korektno v osnovi izhaja iz povsem normalnega početja z jezikom. V vzgoji, komunikaciji in drugače se venomer trudimo, da odstranimo popadljive in neprimerne besede ter jih nadomestimo z bolj blagimi in bolj primernimi. Tako postopati je še kako na mestu. To je bonton.

Kdaj je torej ideja politične korektnosti prestopila mejo in postala ideologija? Ko je začela spreminjati jezik na račun resnice. Politična korektnost je postala kulturno-politična diktatura, ko se ni smelo več »reči bobu bob«. Iz mišljenjskega in jezikovnega procesa je postala VLADAVINA, ki je začela, tako kot mnoge vladavine, delati bolj zase kot za ljudi.

Knjiga Jamesa F. Garnerja pravzaprav na ironičen način pove, da politično korektno ustvarja nekakšno para-realnost, neko novo ukalupljenje mišljenja, na koncu tudi neko tvegano zameglitev ločnice med moralno dobrim (Rdeča Kapica) in moralno slabim (volk). 

Ko politično korektno pride do zakonodajne oblasti, se začne dogajati, kar se dogaja: da denimo gre nekdo pred sodnike zato, ker je javno dejal, da je homoseksualnost greh, čeprav se je le držal svojih verskih naukov; da denimo nekoga mediji neusmiljeno pribijejo na križ kot »rasista«, ker se boji migrantov; da boš denimo v prihodnje lahko šel pred sodnike, če boš z »ona« ali »on« naslovil nekoga, ki je sam sebe indentificiral s kakšnim od petdesetih drugih »spolov«...

Trenutna renesansa nestrpnosti - na svetovni ravni jo kakopak spremlja renesansa jedrskih konic, na slovenski pa renesansa levo-desne radikalizacije - je zaskrbljujoča. Zanjo ni kriva le ideologija politične korektnosti, ima pa svoj delež. 

Politična korektnost ima namreč težaven odnos do resnice. Tako težaven, da so Američani na zadnjih volitvah raje izvolili »Nekorektneža« (Donalda Trumpa), kot pa še naprej poslušali razprave »ta korektnih« o uvedbi unisex stranišč.

Italijanski filozof Emanuele Severino - znan po svojem razvpitem razhodu s katolištvom, l. 1969 je v debato posegla sama Kongregacija za nauk vere – je zapisal:
Če resnica ne obstaja, obsodba nasilja ni resnična. (Se la verità non esiste la condanna della violenza non ha verità.)

V kolikor je politična korektnost zadušila potrebo »reči bobu bob«; v kolikor ni dovolila, da ljudstvo izrazi svoje naravne strahove in dvome; v kolikor se je sploh spajdašila s spoznavnim in moralnim relativizmom; v kolikor se je prodala enostranskim političnim akterjem,... nikakor ni mogla rešiti problema nestrpnosti in nasilja. Preložila ga je. S pretiravanji in s tem z novim nasiljem nad jezikom pa ga je tudi povečala.


*Foto: David Whittaker, pexeles.com.