nedelja, 24. junij 2018

Preseganje kategorije sovražnika


Neprekosljivi M. Night Shyamalan je leta 2004 posnel srhljivko Vas ob gozdu (The Village), film s filozofsko končnico. V upanju, da si ga boste zamudniki že zaradi odlične igralske zasedbe kdaj ogledali, ne bom razlagal razpleta. Razodenem le to, da se film vrti okrog sicer znane teze, da neka skupnost, ki odpravlja zlo iz svoje srede, na koncu, če ne gre drugače, "zgradi" zunanjo hudobno grožnjo, da ostane skupnost. V smislu, če hočemo tvoriti srečno občestvo in se zvesto stiskati drug k drugemu, nas "morajo" obkrožati nedoumljivo zla bitja. Skratka, po Matijevem pravilu: skupnost sovražnika razbija; če pa ga ni, ga naredi.

Pred nekaj leti sem v Sevilli uporabil prevoz s taksijem. Moj taksist je poklical nekega drugega taksista in ga med hudomušnim besedičenjem opsoval z "moro asqueroso", kar pomeni "gnusni Maver (Arabec, musliman)". Preveril sem, če se ta psovka uporablja še kje po južni Španiji, ne le v seviljskih taksijih. In se. Zaradi nje je že prišlo do tožbe. Zanimivo. Sevilla vse od leta 1248 ni pod mavrsko (arabsko) politično nadvlado, pa vendar je za nekatere njene meščane Arabec še vedno pojem za »onega drugega«, za majnvredneža, pojem za grožnjo, za sovražnika.

Nakar se spomnim, da smo si na Dravskem polju tudi pomagali z daljno preteklostjo, ko smo hoteli koga negativizirati. Da je "hudoben kot sultan", smo rekli o kakšnem vaškem prepirljivcu; da bi se drugi bolj bali naših psov, smo slednjim včasih dali ime "Sultan" in "Atila".

Ostanimo pri taksistih. Veliki Umberto Eco – s to zgodbo začne svoj esej Costruire il nemico (Zgraditi sovražnika, 2011) -  je nekoč v New Yorku sedel v taksi. Pakistanski taksist ga je vprašal, od kod je. Ko je dejal, da je iz Italije, ga je taksist vprašal, kdo so sovražniki Italije. Eco je odvrnil, da Italija nima sovražnikov. Pakistanec je vztrajal pri vprašanju, saj ni mogel razumeti, da Italija nima sovražnikov. Češ, kakšen narod pa ste, če nimate sovražnikov. Sovražnik torej kot atribut naroda.

V Shyamalanovem filmu ima mala blažena civilizacija kroničnega sovražnika v obliki nadnaravnih spak, ki živijo v gozdu. Za mojega seviljskega taksista in mnoge novodobne evro-identitarce so kronični sovražniki zahrbtni Arabci ter nenasitni muslimanski zavojevalci. Slednji - glej, glej! - vdirajo v slovensko deželo na isti točki kot pred 500 leti, t.j. čez Kolpo v Belo krajino. Kakšni levičarji bodo ob običajni medijski spremljavi opravili "shod proti sovraštvu", toda svojemu kroničnemu sovražniku, ki je razumljen kot razredni sovražnik, se ne bodo odrekli. Po možnosti ima njihov sovražnik obliko ekonomsko preskrbljenega belega moškega, kulaškega mačista in čevapčič+pivo desničarja, ki za povrh koraka v telovski procesiji.

Kronični sovražnik je vsakomur različen, ima pa enak učinek: ne definira le sebe, definira tudi tebe. Z njim se veliko ukvarjaš. Pred spanjem ga preveriš, kaj "glupega" piše na Twitterju; ko se zbudiš, storiš enako. On je tvoja senca, brez katere, ne veš, kaj si in za kaj bi se v življenju boril. On "mora" obstajati, on je tvoj "nujni sovražnik" (necessary enemy). V Sloveniji imamo tako poleg realnega Kučana in realnega Janše, tudi "nujnega" Kučana in »nujnega« Janšo, ki ju konstruirajo njuni nasprotniki.

Bistveni korak pri konstrukciji sovražnika je njegova demonizacija, njegovo radikalno grdotenje. Metoda grdotenja ima nekaj stalnic. Denimo, sovražnik "smrdi". Umberto Eco se v svojem eseju potrudi s citati od antike do danes pokazati, kako sovražnik vedno znova "smrdi". Kristjani so trdili, da Saraceni smrdijo. Ko je v visokem srednjem veku prišlo do spora med Rimom in Bizancem, najdemo v Italiji zapis o tem, kako Bizantinci smrdijo. Za časa prve svetovne vojne je v neki francoski publikaciji povsem resno pisalo o Nemcih, da izločajo več telesnih fekalij kot drugi narodi. Še Ian Fleming v nekem od James Bondov sovjetsko agentko opisuje kot smrdljivo.

Danes vsi zavračamo sovražni govor. Obenem z obtožbo sovražnega govora vztrajno napadamo - svoje sovražnike. Zadeva bi bila smešna, če ne bi bila resna. Nikakor ne uvidimo, da, dokler imamo sovražnike, ne moremo odpraviti sovražnega govora. Če "gradimo sovražnika" in če smo globoko definirani kot njegov antipod ("jaz sem tisti, ki nisem on"), se ne moremo izogniti sovražnim mislim in sovražnim besedam. Biti do zadnje celice ANTI-nekomu, hkrati pa zanj gojiti nekak ljubkovalni govor, se ne izide. Če si zelo ANTI-nekomu, boš o njem govoril sovražno, cinično, naduto, lažnivo.

Asiški frančiškan Gianmaria Polidoro, eden od tihih soakterjev povezovanja med Reaganom in Gorbačovom ter dolgoletni preučevalec vprašanj o miru, v svoji knjigi Civiltà di pace (Civilizacija miru, 2009) predlaga metodologijo za ohranitev in krepitev miru. Šesta od osmih Polidorjevih točk se glasi "preseganje kategorije sovražnika". Zgled je Jezus iz Nazareta, ki je kdaj znal biti oster kritik določenih družbenih in verskih praks, nikakor pa ni sovražil ljudi, ki so te prakse izvajali. Še s križa je odpuščal onim, ki so ga nanj pribili. Apostol Pavel v Pismu Efežanom uči, da je odprava sovraštva krščanstvu bistvena: »Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo.« Frančišek Asiški v duhu odprave kategorije sovražnika celo lopova imenuje "brat lopov", hudobnega volka "brat volk".

Če torej hočemo mir, moramo najprej v svojem srcu in v svoji okolici opraviti "kulturni preobrat", vsled katerega brišemo mentalno kategorijo sovražnika ter slednjega spremenimo v sočloveka. Naloga ni lahka. Videli smo, kako sovražnik sooblikuje naše mišljenje, jezik, naše družbene vezi, kako definira našo "svetlo vas ob temnem gozdu". Zna biti gradnik naše identitete, do mere, da nam postane potreben, celo nujen. Če bomo presegli kategorijo sovražnika, se nam zdi, da se bomo znašli v praznem prostoru, nebranjeni in izpostavljeni, naši idejni in politični sopotniki pa nas bodo imeli za bedake, če ne kar za izdajalce. Toda ali imamo na razpolago kakšno boljšo pot za zrušitev pregrad sovraštva in odpravo sovražnega govora?


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 19. junija 2018 v časopisu Večer.
Foto B.C.: Frančišek Asiški in volk iz Gubbia, kip na otoku Košljun (Krk, HR).



torek, 12. junij 2018

Iskrenost je med




Ko je resnica spet pomembna 

Povsod, kjer se dobro živi in je napredek v medosebnih odnosih, napredek na delovnem mestu, napredek v kulturnih in športnih dosežkih, je na delu resnica. Človek je narejen za resnico, možgani so njegov organ za resnico, srce je njegovo operativno središče za resnico. Življenje v laži je nevzdržno, saj gre proti naravi človeka. Kdor veliko laže ali dolgo živi v laži, zboli na duši, v naslednjem koraku še na telesu.

S tem v zvezi je nadvse zanimiv naš družbeni trenutek. Naenkrat se vse bojujemo proti laži. Vsi bi radi več resnice. Pojav, ki je sprožil to malodane hrepenenje po resnici, je povezan z učinkom interneta, vsenavzočnimi družbenimi omrežji in lažnimi novicami (fake news). Seveda je tudi v boju proti fake news takoj zraven politična manipulacija, saj tekmeci drug drugega obtožujejo proizvodnje lažnih novic, toda nagib je dober. Potem ko se je zdelo, da bodo nekatere povojne filozofije (strukturalizem, postmodernizem, nova gnoza,...) in moderni življenjski slogi (cinična distanca, brezbrižnost, porabniški egoizem,...) odpravili resnico, nas je družbena situacija prisilila, da se znova zavemo, da brez resnice ne pridemo nikamor. Čudno se sliši, vendar se dogaja nekakšna rehabilitacija resnice. Kar je v osnovi dobro.

Ko je resnica spet pomembna; ko jo hočemo, takšno kot je; ko se nam iz srca upira poslušati dvoumne čveke,... vznikne krepost iskrenosti. Iskrenost je najprimernejša krepost, ko gre za resnico. Ko resnica vidno zažari v naši komunikaciji, je na delu iskrenost.


Iskrenost je med brez primesi

Latinska beseda za iskrenega človeka je sincerus. Etimologi si niso docela enotni, od kod izhaja, ampak največkrat in tradicionalno besedo sincerus = iskren povezujejo z medom. Da, z medom, ki ga pridelajo čebele. Takole: sin (brez) + cerus (cera = vosek), dobesedno brez voska.

Že starodavni ljudje so namreč cenili čisti med. Trudili so se s svojo primitivno tehnologijo, da bi iz njega odstrani vosek in morebitne smeti ter v jed ponudili čisto zlato snov. Postopek čiščenja medu ter veselje nad čistim medom je v nadaljnjem koraku postal podoba človeške kakovosti. Človek, ki ni lagal; človek, ki je bil povsem naraven; človek, ki ni imel dvojnih namenov,... je daljne latinske prednike spominjal na sčiščen med, na med brez voska. Če nadaljujemo po tej logiki, lahko rečemo, da so iskrenega človeka zaznavali kot človeka z lastnostmi čistega medu: zdravilen, sladek, vir veselja.

Resnica je včasih težka, včasih boli, včasih škodi našim interesom. Zato smo se brž naučili povedati jo s primesmi (z voskom). Pri tem ne ravnamo vedno narobe. Vsi smo kdaj v položaju, ko je bolje ne povedati vse resnice.

Nekaj primerov. Prijateljevo ženo smo zalotili, da vara svojega moža. Bomo prijatelja takoj poklicali in mu po špijunsko javili, da je varan? Resno bomo premislili in se verjetno odločili za molk – vsaj do primernega trenutka. Nek človek je v bolnici v komi, vmes mu je umrl nekdo od najbližjih. Mu bomo takoj po prebujenju iz kome in ko začne povpraševati po svojem bližnjem povedali žalostno novico? Verjetno ne. Prej se bomo posvetovali z zdravnikom. Tu je še uvidevnost. Nekdo ima določen kompleks, določeno rano (denimo razpad družine, težko otroštvo, odvisnost od tega ali onega,... ). Okolica se nekako »zaroti«, da v njegovi navzočnosti ne odpira direktne teme, ker bi mu to povzročalo bolečino. V pogovor vnese takšne ali drugačne »primesi«, ki blažijo bolečino in se izogibajo konkretni razpravi.

Iskrenost pa je tisti postopek, ko v podajanju resnice odstranjujemo primesi. Bodisi dobronamerne primesi (ampak ne na račun uvidevnosti), zlasti pa zlonamerne primesi (manipulacija, ščuvanje, varanje...). Iskrenost je lepota čiste resnice.


Iskrenost je bližina

Enako kot latinska je zanimiva tudi slovanska etimologija besede iskren. Sorodna je narečni besedi ískrnji, kar pomeni bližnji, izhaja pa iz praslovanskega prislova jь̀zkrь=blizu.

Tudi tu si lahko predstavljamo razvoj pomenov. Najprej so naši daljni slovanski predniki za bližnjega-iskrenega imeli nekoga od svojih: brat, sestra, oče, klan. Nato se je beseda bližnji-iskren začela uporabljati za vsakega, ki je imel lastnosti, kot jih imajo brat, sestra, oče, klan. In ena bistvenih lastnosti bližnjih je prav ta, da ti ne lažejo.

Že etimologija besede potemtakem pove, da je iskrenost je tesno povezana s človeško bližino. Iskrenost ustvarja človeško bližino, je prepoznavni znak človeške bližine, je sad človeške bližine. Povedano obrnjeno: če hočemo porušiti človeško bližino (npr. zakonski odnos), vnesimo v našo medsebojno komunikacijo laž, neiskrenost, dvojnost, poniževalno zafrkavanje. Povedano terapevtsko: če hočemo rehabilitirati človeško bližino (npr. zakonski odnos), se potrudimo za iskrenost.


Skratka, iskrenost je pravilno delovanje resnice

Katekizem katoliške Cerkve (KKC) na več mestih uporablja pridevnik iskren: iskreno iskanje Boga, iskrena pobožnost, iskreni zakonski odnosi,.... V poglavju, kjer razlaga osmo Božjo zapoved, pa o iskrenosti zapiše, nekaj, kar bi moglo biti njena definicija (KKC 2468): »Resnico kot pravilno delovanje in govorjenje imenujemo resnicoljubnost, iskrenost ali odkritost.«

Iskrenost (lat. sinceritas) KKC postavlja v družbo resnicoljubnosti (lat. veracitas) in odkritosti. Družba teh dveh besede pove, da, kdor je iskren, ljubi resnico in govori odkrito. Ljubezen do resnice je njegova notranja krepost, duhovno gonilo; odkrito govorjenje je slog njegove komunikacije.

KKC na tem mestu poda tehtno definicijo, ki bi si jo morali vzeti k srcu: iskrenost je pravilno delovanje resnice in pravilno podajanje resnice. Resnica je, a ta resnica je nemočna, če ni pravilno povedana. Bog je resnica, a v imenu »Boga« lahko tudi ubijamo. Družina je resnica, a v imenu »družine« lahko mož izvaja nasilje nad ženo in otroci. Resnica ne more biti povedana na manipulativen način, ne more biti vsiljena, ne more biti nasilna. Tudi resnica potrebuje »pravilno delovanje in govorjenje« in na tem mestu je nepogrešljiva krepost iskrenosti.

Če se vrnemo na začetek. Danes bi se vsi bojevali proti fake news. To je pohvalno. Želijo si resnice. To je navdihujoče. Toda ali so pripravljeni biti iskreni? Na tej točki mnogi padejo. Tudi njihov bitka proti fake news ima primesi, ima vosek politične računice.

Podobno je v zakonskem odnosu. Vsi bi hoteli odnos, ki resnično deluje in resnično osrečuje. Toda ali so pripravljeni biti iskreni? So pripravljeni na mizo dati kozarec medu brez kančka voska?


* Članek je bil najprej objavljen v reviji Družina in življenja, junija 2018. Foto: B.C..

ponedeljek, 04. junij 2018

Pet točk o volitvah 2018


Kakor sem l. 2014 dan po parlamentarnih volitvah v petih točkah »po blogersko« pokomentiral takratne rezultate (zapis Preprosti kot golobje, previdni kot kače), tako bodi tudi po volitvah l. 2018. Povolilni komentar sem po svoje dolžan tudi zato, ker je prejšnji blog Štajerci in Prekmurci, zašijmo jih! Pojdimo na volitve! zabeležil daleč najvišji obisk med mojimi letošnjimi objavami.

1. Katastrofa nizke volilne udeležbe. Volilna udeležba se je pri Štajercih in Prekmurcih od zadnjih parlamentarnih volitev malenkost popravila (celo v Lendavi, ki pa je še vedno na zadnjem mestu po volilnih okrajih), padla pa je na Dolenjskem in Primorskem. Še vedno smo vsi skupaj pri katastrofalnih 52 %, medtem ko so sosednje demokracije pri 70 % in več. Prav neverjetno je, kako malo se etablirana politika ukvarja s pojavom nizke volilne udeležbe. V igri je upad demokratične participacije in s tem kakovost same demokracije, oni pa takoj le o tem, kako in s kom sestaviti vlado – in vladati. Daj, »lublanska gospoda«, odpelji se že enkrat v Lendavo, povprašaj, razčleni, zakaj tam narod ne hodi na volitve! »Kinder Surpriiiiise!«

2. Janez Janša je zmagal in pika. Veliko je motoviljenja, da bi ublažili dejstvo Janševe zmage. Razumljivo. Delalo se je na tem, da ne zmaga; na volitve se je štartalo z motorjem na antijanšistični pogon; zganjalo se je mitologijo o »velikem hudobcu«; spektakularno se je »najelo« gledališčnika, da je v Grosuplju kot kandidat igral JJ,... v ponedeljek, 4. junija 2018, pa se kljub vsemu zbudimo pod »rumenim soncem na modrem nebu«! Levičarji naj opravijo analizo (s psihoanalizo samega sebe vred – psihoanalitikov imajo v svojih krogih dovolj) ter sestavijo seznam tistih, ki so znova »nabildali« Janeza Janšo, potem ko je ta že plahnel. Začudeni bodo, ko se bodo znašli v družbi z Viktorjem Orbanom. Antijanšizem je voda, v kateri na koncu najbolje plava riba z imenom Janez Janša.

3. Cerkve in vere se tokrat ni potunkalo. Hvala vam, politiki, da niste noreli okrog Cerkve. V kleriških krogih smo pričakovali kakšno za pred volitve tempirano cerkveno afero. Ni je bilo. Bilo je opaziti kakšno srhljivo leninistično geslo s strani skrajnih levičarjev (npr. »splavimo Cerkev« na onem hecnem četrtkovem shodu »proti sovraštvu«), drugače pa dokajšen mir. To je lahko znak dvojega: 1. zrelosti politike, ki spoznava, da ni zato tu, da bi se spopadala z religijo ali da jo uporablja; 2. upada družbene moči Cerkve, ki zato ne temu ne onemu ni več politično zanimiva. Ne vem, kaj naj si o tem drugem mislim. A za Cerkev dobra novica je gotova naslednja: antiklerikalci nimajo (več) dvotretjinske večine in ne bodo mogli spreminjati ustave v škodo svobode veroizpovedi (ter katoliškega šolstva). Aleluja!

4. Je Ljubljana oporišče »rdeče buržoazije«? Naša prestolnica je izobražena, spozna se na jazz in suši hrano, ima višji standard od ostalih mest, dražjo kavo, ima koncentrat najboljši služb v javnem sektorju, tam je bančništvo, tam so najboljši zdravniki in odvetniki,... in je rdeča. Rezultat Levice v mestu ob Ljubljanici je izjemen. Ko sem v prvi polovici osemdesetih hodil na marksistična izobraževanja in bil tudi član centra marksističnih krožkov občin Ptuj in Ormož, nam je nek učitelj marksizma dejal, da »revolucionarnim procesom« poseben problem predstavlja »rdeča buržoazija«. To so bili ljudje na višjih položajih, nadpovprečno izobraženi, z dobrimi plačami, lepimi hišami, ki pa so se imeli za komuniste, so celo bili vodilni med komunisti, a hkrati so bili od delavstva in kmetstva oddaljeni. Asociacija se vklopi sama. Ne sprašujem, če se v Ljubljani leta 2018 dogaja socializem. Ker se ne. Sprašujem tole: Ljubljančani, se vam morebiti dogaja rdeča buržoazija? Pač ni videti, da bi srp (kmetje) in kladivo (delavci) ustoličila Levico kot prvo stranko v vašem mestu.

5. Migracije - preizkus za naslednjo vlado. Morda nove vlade ne bo vodil Janša, morda pa jo vendarle bo. Kakor koli, Slovenija bo morala v naslednjih letih dokončno izbrati jasno in učinkovito strategijo glede migracij. Anti-migrantski nacionalizem je najprej zavržen, nato še neumen – saj so migracije del življenja, delovna sila iskana; no-border politika je najprej neumna, nato še zavržna – saj se začne obračati proti domačinom in njihovi primarni potrebi po varnosti. Najti bo potrebno pot, ki bo zagotovila varnost in bo obenem zelo solidarna; razmišljati bo potrebno lokalno in globalno; imeti bo potrebno pogumno vizijo jutrišnjega sveta, ne da bi izgubili prvine današnjega sveta; vztrajati bo potrebno tako na lastni identiteti kot se plemenititi v dialogu s prišleki. Srednja pot, ki se zdi nemogoča. Toda politika je umetnost nemogočega. Naj se pri migrantski krizi kot taka izkaže!

* Foto B. C.: Dravsko polje, zadaj Boč.

ponedeljek, 28. maj 2018

Štajerci in Prekmurci, zašijmo jih! Pojdimo na volitve!


Kjer je nevolivcev več kot volivcev

Osma volilna enota (VE Ptuj), v kateri volim, obsega Spodnje Podravje, večino Slovenskih goric, Prlekijo, Prekmurje. Na državnozborskih volitvah l. 2014 se je »izkazala« z najnižjo volilno udeležbo. Na volišča je šlo le 45,58 % volilnih upravičencev. Med volilnimi okraji je bila »prvakinja« Lendava z zgolj 38,41 %. Tudi na znamenitem »družinskem« referendumu decembra 2015 se je »izkazala« z drugo najnižjo volilno udeležbo (najnižjo, ampak le za nekaj desetink manj od VE Ptuj, je imela VE Maribor). Da »ne it volit« v severovzhodni Sloveniji postaja standard, je potrdil tudi še sveži referendum o drugem tiru, v katerem je VE Ptuj bila spet zadnja po udeležbi, predzadnja pa VE Maribor.

Taborno gibanje za prebujo Slovencev je imelo svoj prvi tabor v Ljutomeru. Štajerci so bili med najboljšimi borci na soški fronti (pomnimo legendarni 87. celjski pešpolk). Štajerci so se pod vodstvom generala Maistra izkazali v obrambi severne meje. Moj stari oče, svoj čas dijak ptujske realke, mi je pripovedoval o domiselnih akcijah domoljubnih štajerskih fantov zoper nemškutarje in nacionalsocializem na Ptuju v drugi polovici tridesetih. Štajercem torej ljubezni do slovenske domovine ni nikoli manjkalo, toda Prekmurci in vzhodni Štajerci se dandanašnji ne udeležujemo volitev. Kaj se dogaja?


Dogaja se nerazvitost

Revija Moje finance je februarja 2017 pripravila nadvse zanimivo lestvico, v katerih občinah v Sloveniji se najbolje živi (link). Najbolje se živi v širokem pasu od Železnikov in Žirov do Komende.

Gorenjci. Privoščim jim. In zakaj nisem presenečen, da se ti kraji ponašajo tudi z zgledno volilno udeležbo? Zakaj nisem presenečen, da se ti kraji po cerkvenih statistikah sodeč ponašajo tudi z dobrim pastoralnim stanjem?

Toda lestvica občin je zanimiva še od zadaj naprej. Med tridesetimi občinami, v katerih se potemtakem najslabše živi, so samo tri, ki ne spadajo v Podravje ali Pomurje in samo ena (Osilnica), ki ne leži vzhodno od Trojan. Vseh ostalih 27 je iz Goričkega, Haloz, Slovenskih goric, Pohorja.
Vir: Moje finance,
februar 2017
Ker velja, da »je cinizem ena najbolj strašnih ovir za napredek« (Bryant McGill), si lahko predstavljamo, kako je človeku iz province, ko skozi luknjaste ceste in zapiranje poštnih uradov zavoha cinizem osrednjih oblastnikov. Da, cinizem oblastnikov, ki si rečejo, da se jim v neko globoko podeželje po zgolj prgišče glasov »ne splača« riniti. Se ta človek iz province veseli »praznika demokracije«, kar naj bi volitve bile? Ne. Verjame nek Haložan - ki se je pred 50 leti rodil »v najbolj revnem delu Slovenije«, danes pa s pomočjo Mojih financ ugotavlja, da še vedno živi tam, kjer se v Sloveniji »najmanj srečno živi« - da bodo ravno naslednje volitve tiste, ki bodo radikalno pripomogle k razvoju njegovega kraja? Ne.


Dogajajo se službe v Avstriji

Z nečakom sva nekega dne preštela mlade odrasle (stari med 25 in 35 let) iz naše priptujske soseščine in ugotovila, da jih večina dela v Avstriji, stalno službo doma pa ima le eden izmed njih – on, moj nečak.

S službami v Avstriji ne prihaja samo dobra plača. Prihaja tudi občutek socialne varnosti in urejenosti, občutek ovrednotenosti lastnega dela, pri marsikomu tudi nekak kulturno-osvobodilni občutek de-balkanizacije. Naslednja faza se porodi sama: identifikacija z avstrijskim delavnim okoljem šibi identifikacijo s Slovenijo.

O teh vprašanjih ne verjamem vsakomur, verjamem pa sobratom duhovnikom, ki skrbno beležijo dušna stanja. Eden izmed njih, župnik ob avstrijski meji, mi je pred kakšnim letom dejal nekaj, česar se na glas v Sloveniji ne sme reči. Ko sem podal pozitivno opazko, da je njegova vas po lepih cestah in urejenosti hiš podobna avstrijskim vasem, je rekel: »Pozna se, da ljudje delajo v Avstriji. Za njih tudi ne bi bil problem, če bi se avstrijska meja pomaknila za 10 km sem.«

Nekega dne sem se v domačem bifeju pohvalil, da smo s skavti obiskali Maistrov spomenik v Mariboru. Nek mešetar z lesom mi je zabrusil: »Kaj Maistra častite! On je vsega kriv. Pod Avstrijo bi nam bilo bolje.«

Hec je v tem, da ne za one farane ob avstrijski meji, ne za tega mešetarja z lesom, ne morem reči, da so premalo Slovenci, še manj, da so nekakšni neo-nemškutarji. Le slovenske države ne cenijo (več).


Dogaja se »zaferžmaganost« ob neprestani državljanski vojni

Slovenija ni povsod enako travmatizirana s polpreteklostjo. Kakor ni prav, da se kakšni severovzhodni Slovenci ne zanimajo za partizansko-domobransko travmo ter povojne poboje, tako ni prav, da partizansko-domobransko travmo ter temo povojnih pobojev s preveliko vnemo tovorimo v Podravje in Pomurje. Ljudje na štajerskem podeželju imajo na podlagi domačega narativnega zgodovinopisja (»stari ata je povedal«, »stric je pripovedoval«, »mati so nam rekli«,...) dokaj jasno sliko o medvojnem dogajanju. Nastavljenim politkomisarjem ne zaupajo (kot frankolovski župnik vem to iz prve roke in to ravno glede 100 frankolovskih žrtev), pa naj bodo slednji še tako okičanjeni s »strokovnostjo« in »resničnimi zgodovinskimi podatki«.

Če v političnem prostoru kar naprej prihaja do obmetavanja s »fašisti« in »komunisti«; če se pred volitvami kar naprej odpirajo poglavja iz polpretekle zgodovine (enkrat jih bolj odpirajo desni, drugič so v tej smeri bolj aktivni levi); če je jasno, da nekdo tretji krmili to našo psihološko državljansko vojno, da zakrije svojo povsem trivialno korupcijo s področja šeste in sedme Božje zapovedi;... se pri marsikomu začne dogajati »zaferžmaganost« (zagabljenost) nad »lublanskimi svajami«. V korpusu predvolilnih vsebin in kampanjskih postopkov se počuti tuje. Politični fanatizem ni njegova drža. Volitve kot apokaliptična bitka med dobrimi in zlimi ga ne motivirajo, prej odbijajo. Ker je normalen.

Ko se ti zazdi, da so parlamentarne volitve dogodek, ki te bo prisilil v neko tebi tujo moralno in duhovno stanje, se jih ne udeležiš.


Dogaja se »Ljubljana«

Ob volitvah, ki so pred nami, se pojavlja neka nova zlovešča slutnja. Ne morem je empirično dokazati, ker je pač slutnja. Zdi pa se mi, da obstaja določena politično vplivna srenja, ki ji nizka volilna udeležba enostavno odgovarja. Podzavestno, morda pa tudi zavestno, dela na tem, da se narod iz province vse manj briga za politiko (beri: vključno za iransko pranje denarja, za poklekanje pred Magno, za slovenske politične fiaske v mednarodnem okolju, za mafijo v zdravstvu, ...).

Ta srenja je med drugim spoznala, da se volitve itak dobijo v Ljubljani. Zato je svoje strateško topništvo usmerila na Ljubljano, do mere, da »uboga« Ljubljana iz politično najbolj osveščenega kosa Slovenije postaja politično najbolj fanatičen kos Slovenije. Ne čudi, da se je po novem od ostale Slovenije spet ogradila z žico. Na simbolni ravni kakopak. Toda s kar konkretno in zajetno kovino.

Severovzhodna Slovenija je deležna postranske obravnave (z vidika zajezitve kulturbojniške viroze je to celo dobro), politične kampanje na njenem podeželju je malo (kar pa spet ni dobro za premagovanje državljanske apatije), skratka, volilni pohod province na metropolo je amortiziran.


Vsi volit!

Podravci in Pomurci (7. in 8. VE skupaj) smo na zadnjih parlamentarnih volitvah naklepali bednih 47 % volilne udeležbe. Naj bo 3. junij 2018 dan, ko se z Lendavčani vred vrnemo vsaj nad 50 %.

Eni iz šestega nadstropja steklene bančne stavbe 3. junija 2018 računajo na našo lenobno nedeljsko roštiljado s poceni Hoferjevim pirom v roki. Zašijmo jih! Pojdimo na volitve!

Eni so nas za 3. junij 2018 že stlačili v svoje grafe in volilne napovedi (beri: zapovedi). Zašijmo jih! Pojdimo na volitve!

Eni so volitve že spremenili v festival političnega sektaštva. Strašijo, trepetajo, se jezijo, grozijo z revolucijo, verjetno jejo pomirjevala, na spletu izvajajo false flag diverzije. Ne dovolimo, da 3. junija 2018 sektaško razpoloženi ljudje določijo sestavo parlamenta, ki je dragulj cele Slovenije. Zašijmo jih s svojo normalnostjo! Pojdimo na volitve!

Eni se nosijo, kot da imajo vekotrajni poklic leva, poklic najvišjega plenilca v prehranjevalni verigi. Temu primerno držijo glavo pokonci, samozavestni so in vzbujajo spoštovanje. Gledajo nas. Zanje smo bivoli, topoumna gora mesa. 3. junija 2018 bodo šavsnili po svojem obroku. Zašijmo jih! Pojdimo na volitve! Nastavimo jim naše bivolsko naglavno okrasje! 


* Naslovna fotka: https://www.youtube.com/watch?v=EpnERlsfBFc (Flying Lion: Buffalo Launches Predator Into The Air)

torek, 22. maj 2018

Glede migracij - DA resničnim zgodbam


Vas zanima 23-letni Arouna iz Slonokoščene obale? Vas zanima zgodba enega izmed tisočih afriških fantov, ki so v zadnjih mesecih tako ali drugače prispeli v Evropo? Povedal jo bom, kot jo je pred mescem dni povedala francoska revija La Vie (link)? Ampak najprej nekaj drugih zadev kot nadaljevanje zapisa Glede migracij – trikrat NE.


In zgodilo se je. Vsi bi radi bili »prvi v službi resnice«

Ni naključje, da je čas velikega migracijskega pretresa tudi čas, ko javnost in mediji skozi razpravo o »fake news« na novo vzpostavljajo odnos do resnice. V času postmodernizma je »resnica« postala sumljiva in odveč. Zamenjala jo je ideja »šibke misli«, »jezikovne strukture«, »subjektivnega konstrukta«, pri nas tudi politikantska ideja o »več resnicah«. Migrantski veletok nas je iz gnostičnih stranpoti (katerih vrhunec sicer predstavlja teorija spola) naenkrat postavil na tla. Naenkrat hočemo videti stvari, kot so. Eni in drugi smo po novem borci proti »lažnim novicam« in hočemo biti »prvi v službi resnice«.

Z drugimi besedami, stiska je, siti smo »na hojladrija skup narejenih« resnic. Kot da si močno želimo Parmenidovega načela ne-protislovnosti in klasičnega aristotelovskega in tomističnega spoznavnega realizma, po katerem je resnica »adaequatio rei et intellectus« - skladnost stvari in razuma. Aristotel je v Metafiziki o laži in resnici takole zapisal (prevajam iz italijanščine):
Reči o tem, kar obstaja, da ne obstaja, ter o tem, kar ne obstaja, da obstaja, je lažno. Reči o tem, kar obstaja, da obstaja, ter o tem, kar ne obstaja, da ne obstaja, je resnično.

Klasična definicija resnice je torej sila preprosta. Toda kako do resnice o migracijah?


Zgodba namesto ideološkega spopada in filtrov na očeh

Zadeva ni lahka. V prejšnjem zapisu smo videli, da sta pred naše oči postavljena dva velika ideološka filtra. Trdo desni filter, ki trenutno migracijsko situacijo demonizira, ob tem pa ne vidi lastne harakiri drže, saj brez migrantov zdajšnja evropska ekonomija zleze vase; in trdo levi filter, ki migracije skoraj idealizira, vidi v njih neko »nadomestno revolucijo«. Spopad med ideološkima frontama glede migrantov je hud in neusmiljen. V zvezi s tem so spet vzniknile pošasti iz preteklosti, kot so »fašisti«, »komunisti« in »janičarji pred vrati«; spet slišimo antisemitske teorije zarote, ob katerih te kap; kakšni se spet oprijemajo zavržnih rasnih teorij; po drugi strani sredi Ljubljane spet gledamo infantilno, nerazumno zatekanje v kult rdeče zvezde in mitološkega antifašizma, kar lahko interpretiramo kot resno znamenje spoznavne tesnobe določene meščanske elite.

Obstaja pa pot do resnice, po kateri malokdo hodi – zgodba, ki jo pove migrant. Velika večina migrantov v Evropo prihaja z zgodbo o umiku iz revščine in krivic, z zgodbo o iskanju varnega in boljšega življenja, z željo po delu in pravšnji integraciji. Jim dovolimo to zgodbo povedati? Sta naša desničarska ksenofobija in naša levičarska manipulacija dejstev v imenu kobajagi »antifašističnih« ciljev premočni, da bi bili pristni poslušalci?

»Zgodbe so ljubezenska darila,« je dejal angleški književnik in matematik Lewis Carroll. »Ljubezenska« moč zgodbe je zlasti očitna, ko pripovedujemo zgodbe otrokom. Toda tudi za odrasle ljudi velja, da njihovo pripovedovanje-poslušanje zgodb krepi njihovo medsebojno zaupanje, soustvarja integracijo.

Če bi vsak Slovenec v naslednjem letu osebno poslušal zgodbo od kakšnega migranta, sem prepričan, da bi se zjasnila naša pamet, mirnejši bi bili, vedeli bi, kaj nam je glede migracij storiti. Tako v smeri solidarnosti z migranti, kot v smeri varovanja samega sebe v teh nemirnih časih. Noben umetelni komentar ali čustveni blogerski zapis, nobena univerzitetna erudicija o migracijah in dodelana politična strategija ne morejo premakniti toliko, kot lahko premakne od migranta osebno povedana nam zgodba.


Odhod od doma, suženjstvo, prečkanje morja, prečkanje zasneženih Alp

Zgodilo se je v zadnjem letu in pol.

Arouna zapusti svojo rojstno vas na severu Slonokoščene obale. Beži pred grožnjami. Njegov cilj ni Evropa temveč Alžirija, kjer računa na pomoč znanca.

Prečka sosednjo državo Burkina Faso in se noče spustiti skozi nevarni Mali, o katerem se sliši, da tam na migrante prežijo tuareški lovci na ljudi, trgovci s sužnji.

Zavije v Niger. Zdi se, da ima srečo. Naleti na kamion, ki naj bi peljal migrante v Alžirijo. Za prevoz preko Sahare plača 100.000 CFA frankov (~ 150 €).

Pot skozi puščavo je dolga in naporna, toda zapletov ni.

Kamion končno zapelje v neko večjo halo. Potniki za zavejo, da so v Libiji ter da so v rokah trgovcev z ljudmi. Čaka jih prodaja za sužnje.

Libijski trgovci z ljudmi imajo Arounaja dva meseca v zaporu. Hrano dobi le enkrat na dan. Obupa. Misli, da je konec z njim.

Nakar je prodan nekemu Libijcu, ki ga porabi za pastirja ovc in delavca na polju.

Libijski kmet in njegova družina ne ravnajo slabo z njim. Po nekaj mesecih mu dajo plačo in ga odpustijo, da lahko gre v Evropo.

Na libijski obali plača za prevoz v Evropo. Na veliki gumijasti čoln se nagnete 145 ljudi.

Na sredi poti čez morje jih pobere neka francoska tovorna ladja. Še prej umreta dve ženski.

Ladja jih izkrca v Neaplju. Arouna prepotuje Italijo do Torina in cilja na Francijo.

Januarja 2018 prečka Alpe. Gre preko planinskega prehoda pri Col de l’Échelle. Snega je do pasu.

Z hribov sestopi v mestu Briançon, kjer mu nekdo kupi karto za vlak za Pariz.

Arouna se v Parizu zateče v neko katoliško župnijo, ki je logistično pripravljena za sprejem tovrstnih migrantov. Tu se začasno nastani, uredi in okrepi.

Na pomlad prosi za sprejem krsta in načrtuje romanje v Lurd, kjer hoče pomagati pri prenosu bolnikov.

Hvala, Arouna, da si nam povedal svojo zgodbo!

petek, 18. maj 2018

Človek miru


V starem Rimu, na sredi Foruma, je stal tempelj dvoobraznega boga Janusa. V času miru je bil tempelj zaprt, v času vojne odprt. Rimski zgodovinarji poročajo, da je bil do časa cesarja Nerona zaprt le štirikrat. Le štirikrat v več sto letih se je Rimljanom zdelo, da bo mir zdržal in jim ne bo treba iti v vojno.

Vojna in nasilje. Tu sta in kar naprej nas vznemirjata in žalostita. Vedno znova se sprašujemo, kako lahko pride do njiju; vedno znova razčlenjujemo in premišljujemo vzroke za nasilna dejanja; kar naprej nas zanima psihologija nasilnega človeka. To je razumljivo. Na mestu je, da hočemo vedeti, kakšno je nasilje od zunaj in od znotraj. To, kar poznaš, lahko zdraviš.

Toda z vzgojnega stališča se ni toliko prav ukvarjati z nasilnim človekom kot vzgajati človeka miru. V središču naše pozornosti ne sme biti nasilje temveč mir. Za kaj takega pa potrebujemo močno in prepričljivo vizijo miru. Kaj je mir? Kdo je človek miru? Kaj dosegamo z mirom? Kakšen svet ustvarja mir? Kako sta povezana mir in sreča? Kako sta povezana mir in Bog? Skratka, dober vzgojni načrt ni tisti, ki se vrti okrog pohujšanja nasilja, pač pa tisti, ki ustvarja človek miru.

Na tej točki naletimo na več težav. Kot prva: mir nima takojšne privlačnosti. Poglejmo sebe. Bolj nas pritegnejo negativne novice kot pozitivne. Pritegnejo nas nasilni filmi, drame se nam zdijo dolgočasne. Računalniške igrice znajo biti izjemno nasilne, pa jih zato ne nehamo igrati. Kot da smo se nasilja navadili. Pustili smo mu, da se sprehaja po našem živčnem sistemu. Če ga ni, nam ni zanimivo.

Tu je prvi izziv za vzgojo in za samovzgojo: mir mora biti najbolj normalno in najlepše stanje; mir nam mora biti psihološko silno privlačen, zanimiv, poln čudovitih dogodivščin in izzivov. Tako bomo gradili človeka miru.

Naslednja težava je vseenost, ki kraljuje v sodobni miselnost. Češ, saj je vseeno, kaj je res in kaj laž! Saj je vseeno, kaj je prav in kaj narobe? Kaj me briga, kaj je res! Važno je, da imam jaz korist.

Če nimamo čuta za resnico, ne gradimo miru. Eden izmed razlogov, zakaj je bivša država Jugoslavija končala v krvavih vojnah v Bosni in na Kosovem, je v odsotnosti resnice. V Jugoslaviji je bilo veliko propagande in laži. Oboje ne more biti osnova za mir med narodi. Človek miru je človek resnice. Išče resnico, lepo mu je v resnici, od medijev zahteva, da poročajo v skladu z resnico.

Človek miru ima izrazit čut za pravičnost. Pred kratkim smo v skupini najstnikov naredili eksperiment. Vsak je pogledal svojo bundo oz. vetrovko in moral na glas reči ime države, v kateri je bila narejena. Slišali smo: Turčija, Kitajska, Vietnam,... Nakar smo se vprašali, če vemo, kje je to, in če vemo, v kakšnih pogojih je bilo naše oblačilo zašito. Smo prepričani, da ga niso šivali otroci? Smo prepričani, da je res nastal v državi, ki je napisana na etiketi? Je morda nastal v neki nepredstavljivo revni državi, vstran od oči tega sveta?

Taka vprašanja so včasih nadležna. Vendar si jih moramo postavljati zaradi pravičnosti do drugih ljudi in narodov. Če bomo ljubili pravičnost, bomo ljudje miru.

In težka vrata Janusovega templja bomo zaprli, jih zapahnili v želji in trdni nameri, da jih nikoli več ne odpremo.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič (maj 2018).
Foto: Wikipedia, kip Janusa, ki ga hranijo Vatikanski muzeji.

sreda, 09. maj 2018

Glede migracij - trikrat NE



»Današnja migracijska gibanja so največja vseh časov,« uvodoma pove vatikanski dokument Kristusova ljubezen do migrantov iz l. 2005. 13 let kasneje smo v situaciji, ko je ta trditev ne samo dodatno in dokončno potrjena, temveč so velika migracijska gibanja znotraj zahodne civilizacije sprožila močan kulturni, filozofski, religiozni, varnostni in politični potres, ki se je nenazadnje izrazil v žalostni zgodbi brexita.

Potresla se je tudi Slovenija. Pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo 3. junija 2018, so migracije in povezane teme med vodilnimi. Kako naj se kot katoličan v teh razmerah pozicioniram? Predlagam trikrat NE in trikrat DA. Najprej trikrat NE, v naslednjem blogerskem pisanju pa trikrat DA.


NE desničarski demonizaciji migracij

Povprečen slovenski katoličan rad voli desne stranke. OK. Vendar naj ve: popolnoma se je treba distancirati od novega desničarskega nacionalizma, ki plamti v jezi do prišlekov in se pri nekaterih že kaže kot rasizem. Popolnoma se je treba distancirati od tiste strategije strahu, ko je ducat migrantov, ki se v Slovenijo splazijo skozi haloško grmovje, prikazano kot armada pohotnih in požrešnih zveri, teroristov in posiljevalcev. Enako odločno se je potrebno zoperstaviti popačenju krščanstva, ko je nesprejemanje tujcev prikazano kot obramba krščanske tradicije; ko je kdaj sam Kristusov evangelij manipuliran za dokazovanje kobajagi superiornosti »nas« napram »njim«.

Ob tem se skoraj razveseliš, ko zaznaš, da najbolj nori brambovci in identitarci sami opažajo, da si s »krščanskim univerzalizmom« ne morejo pomagati. Skoraj razveseliš se (čeprav se zjočeš), ko pri nekaterih izmed njih zaznaš distanciranje od krščanstva in nagibe k poganskim koreninam Evrope. Sami namreč evolvirajo, da njih krepki evropski nacionalizem le v prvem koraku zavihti krščanski prapor, v naslednjem pa si v skladu s čaščenjem »čiste krvi« že želi česa drugega; denimo, porušiti Marijino cerkev na Blejskem otoku in na njeno mesto postaviti Votanov tempelj.

Kaj so migracije? »V svojem bistvu je migracija izraz notranjega hrepenenja po sreči, ki je lastno vsakemu človeškemu bitju,« je 21. februarja 2017 dejal papež Frančišek udeležencem mednarodnega foruma Migracije in mir. Migracij zato nikakor ne bomo demonizirali. Še več: migracija je v genskem zapisu judovsko-krščanske duhovne paradigme, saj je biblični monoteist tipičen homo viator, romar - kot pove simbolna fotka na vrhu tega zapisa, posneta na nedavnem peš romanju na Ptujsko Goro. Hočemo reči, sovraštvo do migrantov (tujcev, drugačnih,...) hitro in usodno poškoduje jedro verske mentalitete vseh nas, katerih oče je »blodeč Aramejec« (5 Mz 26,5), beduin, romar, migrant.


NE levičarskemu rasnemu eksperimentu

Če je glavni greh ta hudega desničarstva jeza, je glavni greh ta hudega levičarstva napuh. Kakšni levičarji si kar naprej domišljajo, da je prav njih Zgodovina (v heglovskem ali v marksističnem smislu) izbrala za dokončno preureditev sveta v nič manj kot raj na zemlji. Ko jih zapopade mesijanski kompleks in preklopijo na milenaristično vročico, več ne znajo šteti do tri. Kar trenutno v Sloveniji nazorno vidimo pri obnavljanju kulta rdeče zvezde. Predvsem pa vneti levičarji ostajajo šibki v antropologiji. Podcenjujejo temeljne antropološke komponente kot so dinamika osebne svobode, poklicanost k družini, pripadnost plemenu ali narodu, dejstvo religioznosti.

Težave levičarjev podvoji zgodovinski fakt, da je njihov eshatološki mega projekt socializma, bodisi v trdi bodisi v mehki varianti, klavrno propadel. In če zagrenčen idealist, na katerega se je podrl Berlinski zid, še vedno goji mesijanski kompleks v kombinaciji z napačno antropologijo ter se s temi orodji po babilonsko loti izgradnje multikulturne družbe, dobimo, kar smo dobili: komunikacijsko blokado med kulturami, občutek ogroženosti, novo kulturbojniško razdeljenost.

Multikulturnost je naravno stanje človeštva. Ni izum sodobnosti. Avstroogrski Ptuj na primer je vseboval več nacij in kultur, kot jih vsebuje sodobni Ptuj, ki so ga zadnjih sto let zavzeli in prevzeli kurenti iz okoliških vasi. Multikulturnost je gibalo napredka in je obenem gibalo ohranjanja tradicij. Multikulturalizem kot levičarska nadomestna revolucionarna ideologija pa je nova oblika rasnega eksperimenta, ki se ne more dobro končati. Pri takšnem eksperimentiranju katoličani – čeprav smo, kot že naše ime pove, vesoljni (καθολικός), multikulturalni še pred nastankom te besede - ne sodelujemo.


NE brezbrižnosti in logiki getoizacije

Ne glede na levo-desno politiko, ne glede na prihodnje volitve, so migranti tu. K nam jih ne kličejo toliko levi ideologi iz svojih klimatiziranih pisarn in ugodni azilantski status, kot jih kliče prazen prostor, ki smo ga v zadnjih desetletjih ustvarili vsi skupaj. Naraščajoča blaginja in večanje svoboščin na eni strani, zmanjševanje števila otrok na drugi strani. K temu dodajmo občo globalizacijo, razvoj transporta in neverjetno hitrost informacij. Zlasti pa številne varnostne, ekonomske in podnebne težave v t.i. tretjem svetu, katerim hočejo mnogi ubežati. Migranti so tu – logično! In naša družba se vsled njihove prisotnosti spreminja. Drugače biti ne more.

Četudi boste do 3. junija ugasnili televizor in si naložili post od strankarskih koreografij; četudi 3. junija sploh ne boste šli na volitve, za katere se že vnaprej ve, da bo na njih zmagala Magna Steyr,... izziv glede migracij za vas ne bo nič manjši. Vaša nuja in dolžnost bosta isti: izoblikovanje življenjske strategije za čas velikih migracijskih tokov.

Ko se boste glede migracij duhovno in intelektualno formirali in torej premagali načelno brezbrižnost do tega pojava, bo na vrsti, da rečete odločen NE logiki getoizacije. Glede migracij se ne delimo le na one, ki migracije načelno sprejemamo, in one, ki migracije načelno zavračamo. Prava delitev se zgodi na terenu, v praksi, na troli, na šolskem dvorišču. Tudi mnogi od onih, ki migracije načelno sprejemajo in se zato v trenutku ideološkega stampeda počutijo šik-antifa, znajo gladko živeti mimo migrantskih skupnosti, ki so zrasle v njihovi soseščini. Kristjan pa naj hodi - tako dokument Kristusova ljubezen do migrantov v št. 78 »po poti pristne integracije, ki se izogne kulturnemu getu in hkrati nastopi zoper golo in preprosto asimilacijo migrantov s krajevno kulturo.«