sreda, 26. april 2017

„Ob mošeji pekli svinjsko meso“


Prvi korak

Preberite počasi spodnje, k sreči namišljene „naslove“ ter zaznajte vaša tenka dušna nihanja:
Ob mošeji pekli svinjsko meso
Umetniki zažgali islamski polmesec
Rokerji zapeli pesem Pobijmo muslimane
Ženski punk bend vdrl v džamijo in se pačil pred verniki
Muslimani verujejo v alaha
Na odrskih deskah prerok Mohamed posili kristjanko
Muslimanom prepovedati obrezovanje majhnih dečkov

Kako je zvenelo? Vem. Grobo. Gnusno. Islamofobno. Fašistično. Hudo tvegano. Zakaj je zvenelo tako? Zato ker je religijo treba spoštovati; zato ker ne smemo vznemirjati in dražiti drug drugega, čeprav smo si različni; zato ker je čas za novo družbeno sožitje v znamenju multi-kulture; zato ker je v dialogu in strpnosti prihodnost; zato ker …


Drugi korak

Naredimo korak naprej. Preberite zdaj spodnje „naslove“ in se poslušajte, kako vam zvenijo:
Ob ljubljanski stolnici na veliki petek pekli meso
Umetniki zažgali križ nad strunjanskim klifom
Rokerji zapeli pesem Kill the Christian
Pankerice Pussy Riot so se pačile v katedrali pred ikonostasom
Kristjani verujejo v boga
Na odrskih deskah Kristus posili muslimanko
Kristjanom je treba prepovedati krščevanje dojenčkov

Kako je bilo? Vem. Grobo, a nekako normalno. Navajeno.

Ko imajo kristjani najstrožji post, veselo peči meso ob ljubljanski stolnici, ni problem. Letos smo ga (link). Bili smo na javni površini, imeli smo vsa dovoljenja. Če je onim v notrini stolnice dišalo meso, je to njihov problem.

Zažgati križ ni problem (link). Imeli smo dovoljenja in vzvišeno umetniško intencijo. Bedaki od kristjanov je niso razumeli. Njihova stvar.

Rokerji lahko zapojejo pesem o pobijanju kristjanov (link). Zakaj ne? Do dominantne religije je treba biti kritičen in provokativen.

Pomislite, uboge ruske pankerice je Putin vrgel v ječo zgolj zato, ker so opravile performans v moskovski katedrali! Stare ruske babe so namesto v zlate ikone nekaj trenutkov pač zijale v pogumno žensko zasedbo s sila demokratičnim sporočilom (link). Še več Pussy Riotk potrebujemo.

Zakaj bi ime krščanskega boga pisali z veliko? Saj ga vendar ni. Prav je, da tudi nekateri pomembni slovenski mediji vztrajajo in ime krščanskega boga pišejo z malo. Odlično je, da to storijo tudi takrat, ko citirajo tako vročega kristjana, kot je fuzbaler Marcos Tavares, ki je zadnjič, ko je v deveti sekundi zabil gol, dejal: „Hvala bogu, še en rekord je pri meni“ (link).

Svoboda govora. Svoboda umetnosti. To je naš Olimp. Če ne bo svobode izražanja, je konec. Lahko Kristus v gledališki igri posili muslimanko? Lahko. Pravzaprav jo mora, da je sporočilo aktualno in udarno (link). Kako se bo sicer gledalstvo zavedalo, da je krščanstvo obči družbeni škodljivec?

Ker je svoboda prva, je tudi v verskih zadevah treba uvesti, da bo spoštovana vest posameznika. Jasno je, da je krščevanje dojenčkov izrazito dejanje proti svobodi posameznika, saj ga vnaprej ideološko določa. Storiti moramo vse, da bo krščevanje otrok ustavno prepovedano (link).


Sklep

Kaj bo rekel slovenski kristjan? Dobrodošel islam! Evropski kristjan bo ob sebi končno dobil abrahamitskega vernika, ki bo za razliko od njega s strani „humanih, strpnih in naprednih“ ne samo spoštovan, temveč tudi strahospoštovan in skorajda počepno gledan od spodaj navzgor (prim. blog Islam. K izvirom levičarske počepnosti). Prišel je islam in tudi našemu prevzvišenemu intelektualcu, ki se sicer pogosto gor stavi v liku salonskega cinika, se dandanšnji zdi vredno o religiji strpno rezonirati (prim. blog Ko se prevzvišenemu ne zdi vredno). Super!

Obeti so dobri. „Humani, strpni in napredni“ gotovo ne bodo nikdar pekli svinjine ob ljubljanski džamiji (na sploh se bodo zelo natančno pozanimali o islamskih praznikih in poskušali biti popolnoma nemoteči); ni šans, da bi recimo na Rožniku zažgali polmesec; iz K4 in podobnih templjev naprednega izraza bodo z brcami spodili rokerje, ki bi v pesmih pozivali k poboju muslimanov; resno bodo obsodili morebitno pankersko razgrajanje po mošeji (označili ga bodo za „črnosrajčniški škvadrizem“); ime Alah bodo vedno in povsod pisali z veliko; prerok Mohamed nikoli ne bo upodobljen kot podgana, kaj šele kot posiljevalec; na kraj pameti jim ne bo padlo, da bi se zaganjali v prakso obrezovanja muslimanskih dečkov.

Na podlagi tega lahko naš lokalni monoteist izvede optimističen sklep: doba spoštovanja drugega in drugačeverujočega se s krepitvijo islama v Sloveniji šele začenja. Verski svobodi se riše s soncem obsijan jutrišnji dan. Že s tem, ko ne bodo postavile svojih roštiljev ob ljubljansko džamijo, bodo naše napredne sile voz zgodovine potegnile naprej. Še enkrat. Vedno znova one.

petek, 21. april 2017

Socialno sporočilo velike noči



Kaj bi bilo, če ne bi bilo Jožefa iz Arimateje? Kaj bi bilo, če Jožef iz Arimateje ne bi bil premožen in vpliven v jeruzalemskih elitnih krogih? Če ga ne bi bilo, bi danes pri Mali Nedelji, v Mariboru in samem Rimu krščansko veliko noč praznovali drugače, z drugačnimi poudarki in simboli. Kajti če ne bi bilo Jožefa iz Arimateje, ki je prosil za truplo križanega Nazarečana, bi bilo to truplo vrženo v jamo k drugim na križu umorjenim. Množično grobišče za družbene izmečke - tak konec je odredila roka rimskega gospodarja vsem križanim, tudi Nazarečanu. Družina križanega običajno ni imela pravice do njegovega trupla, pravice do njegovega groba.

Kot složno poročajo vsi štirje evangeliji, je Jožef iz Arimateje od Pilata dosegel izročitev Nazarečanovega trupla ter organiziral dostojen pokop v še neuporabljeno grobnico. Od tod izvira ena najbolj ganljivih in žalostnih ikon krščanske civilizacije. 13. postaja Križevega pota, snemanje s križa, podoba mrtvega sina v materinem naročju, Michelangelova Pietà. A obenem imamo zaradi vplivnega Jožefa tudi osrednjo in najbolj navdušujočo ikono krščanstva. Z dvema trepetajočima rimskima vojakoma ob odvaljenem nagrobnem kamnu ter z Zveličarjem, ki poln svetlobe odhaja iz sence smrti. Pomislite, kakšna muka bi bila slikarjem risati Zveličarja, ki odgrne trupla sokrižanih in zakoraka v življenje. Gothic horror bi rekli danes. Kdo bi ob veliki noči prijateljem pošiljal voščilnice z množičnim grobiščem v ozadju?

Ker Jezusovo truplo ni bilo kot kužna smet vrženo v množično grobnico, je bilo velikonočne dogodke lažje razlagati na sakralni način, se pravi kot eminenten religiozni dogodek. Na osnovi obredja, ki so ga Judje poznali iz tempeljskih daritev, je bilo lažje razviti teologije žrtve. Žrtev se Bogu na čast uleže na žrtvenik, prelije kri, umre, nas očisti in nam prinaša novo življenje. Ne bomo oporekali tej teologiji, ki je biblična in upravičeno dominantna ter jo ob veliki noči vsak slovenski župnik na poljuden način razlaga svojim faranom. Bomo pa rekli, da je Jožef iz Arimateje vendarle nekoliko kriv, da smo skozi zgodovino in vse do danes pogosto pozabili ali kar preskočili socialno sporočilo velike noči.

Pozabimo in preskočimo ga, a dejstvo je ves čas pred očmi. Jezus iz Nazareta je bil žrtev versko-politične zarote družbenega vrha. Bil je postranski nebodigatreba večnemu Rimu, eden izmed tisočih, ki jih je večni Rim vsako leto pribil na križ, pa zato nikomur odgovarjal. Ker je večni Rim. Ker sta merilo civilizacije on in njegova pobožanstvena nadoblast. Jezus iz Nazareta je bil žrtev religijskega sistema, ki je imel za prvi cilj ohranitev samega sebe. Tudi Jožef iz Arimateje je bil del istega sistema, toda Jožef je zmogel o njem kdaj pa kdaj podvomiti, ga preverjati, se odpirati novim obzorjem. Oblastno jedro verskega sistema tega ni bilo zmožno, zato je sprožilo spletko, katere končni rezultat je bila smrt nedolžnega.

Pobožanstvena država, samozadostna religija, lokalni komolčarji in povzpetniki Pilatovega tipa, lesk tridesetih srebrnikov v Judeževih očeh, privoščljiva in v bolečinah drugega uživajoča množica ... to je ena stran. Na drugi je družbeno dno. V tem primeru množično grobišče kaznjencev, med katere zdaj spada tudi Jezus iz Nazareta. Dno družbe namreč niso tisti kruljavi berači pri jeruzalemskih mestnih vratih (oni so še vedno vidni del polisa), dno družbe so tisti, ki so križani zunaj mesta (polisa) in tam odvrženi v jamo prekletih. Oni so nevidni, spomina nanje ni. Nazarečan pade mednje oz. zelo konkretno bi padel v jamo med križane, če ga ne bi prestregla Jožefova roka.

Socialno sporočilo velike noči se zgodi tu. Nevidno dno družbe je doživelo božji obisk, božjo smrt. Iz nevidnega dna družbe prihaja vstajenje. To socialno sporočilo je skozi zgodovino krščanskega zahoda raslo počasi, prepočasi. Tudi zato je na neki točki postalo revolucionarna nuja: na hitro dvigniti dno, nagovoriti delavca in kmeta k uporu, na silo preobraziti družbo. A ker je revolucionarna ihta posegla po spletki in nasilju, je izgubila Nazarečana in njegovo veliko noč. Zatem še delavca in kmeta.

Kdo so nevidne žrtve danes? Kdo so odrinjeni iz velikega polisa? To so v največji meri revni ljudje z one strani morja. Ne vidimo jih, nosimo pa od njih zašita oblačila, pijemo od njih pridelano kavno substanco, v sončnih očalih uživamo v njihovih turističnih kapacitetah. Kljub temu da toliko dobivamo od njih, oni ostanejo revni. Zakaj? To nas ne briga. Nas ščiti pravni red "večnega Rima", po katerem ne kršimo nobenega zakona. Plačujemo davke, imamo shranjene račune od naših oblačil in kavic, mi smo O. K. ... Določeno nelagodje sicer nastopi, ko nevidni postanejo vidni, se pravi, ko pozabi izročeni pridejo v polis, prestopijo Sotlo in v begunski koloni hodijo mimo nas. A to nelagodje brž odpravimo s pomočjo rezilnih žic.

K obrednemu praznovanju velike noči pritiče socialni spomin. Kot se ti ni dovoljeno mastiti z velikonočno šunko, če ob tem ne gojiš hvaležnega spomina na tistega, ki se je zate žrtvoval (njega namreč šunka pomeni), tako se ti ni dovoljeno veseliti občega napredka družbe, če ne gojiš spomina in solidarnosti do tistih, ki tudi k tvojemu blagostanju prispevajo, pa zato niso pravično poplačani. Ni vstajenja, ni nove zore človeštva, če slednja ne prikliče iz pozabe zadnjih; če ne prihaja z nevidnega družbenega dna. To je socialno sporočilo krščanske velike noči.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno na veliki petek 2017 v časniku Večer.
Foto: Andrea Semplici, Madonna del muro (ikona Marije z detetom na betlehemskem zidu, ki loči Izraelce in Palestince).

nedelja, 16. april 2017

10 razlogov, zakaj svoje otroke vzgajati katoliško



10 razlogov, zakaj svoje otroke vzgajati katoliško
avtor: Michael Leach*

1. Tako bodo imeli nekaj pravil za zavrniti, ko bodo postali najstniki.

2. Tako bodo imeli nekaj pravil, ki jih bodo ponovno premislili, ko bodo dobili svoje otroke.

3. Tako bodo imeli nekaj vrednot, ki ji bodo negovali vse življenje.

4. Tako bodo imeli nekaj, česar se bodo v hudih časih lahko oprijeli.

5. Tako bodo nekje v svoji hiši ali stanovanju imeli vsaj staro obrabljeno Sveto pismo, ki ga bodo lahko brali za modrost, ko bodo starejši in zainteresirani.

6. Tako bodo spoznali, da so vse osebe, vključno domnevni sovražniki, Kristusovo obličje na različne načine.

7. Tako bodo imeli izkušnjo vere v skupnosti.

8. Tako bodo vedeli, da je Božič darilo ljubezni v njihovih srcih.

9. Tako bodo vedeli za Kristusovo smrt in vstajenje ter bodo razumeli, da je življenje več kot trpljenje.

10. Tako bodo vedeli, da se nebesa začnejo na točki, kjer se oni zdaj nahajajo, in da so tu po Božji milosti in da bo Bog vedno z njimi.


* Iz knjige: Michael Leach - Therese J. Borchard, I Like Being Catholic: Treasured Traditions, Rituals, and Stories, 2000 (Všeč mi je biti katoličan. Dragocena izročila, obredi in zgodbe). Tekst prevedel in slikico iz arhiva skavtskega Stega RS1 dodal Branko Cestnik.

sreda, 05. april 2017

Žalost pastoralnega legalizma

Galileja (foto B.C.)










Primer I 
Bodoča birmanka vpraša župnika A., če ji je njena sestra lahko botra, čeprav ni poročena, živi pa družinsko življenje s partnerjem in otroci. Župnik reče, da njena sestra za botro ni primerna, ker pač ni poročena. Birmanka se zjoče in župniku zabrusi: Kaj po oni človek (pri tem navede ime in priimek nekega farana), ki pije in tepe svojo ženo, on pa je primeren za botra? Res je namreč, da bo tisti človek boter in župnik temu ni nič oporekal, saj gre za poročenega moža. Vsled tega dogodka se župnik zateče k metodi, da pred birmo sicer pove, kakšni so pogoji za botra, sam pa več ne daje izjav o konkretnih osebah. Birmanci dobijo v roko pisno izjavo, ki jo skupaj z botrom podpišejo ter s tem sami razglasijo, da imajo primernega botra. S to izjavo se župniku zdi, da si je opral roke, umiril vest, krivdo pred Bogom za morebitnega neprimernega botra pa naj poslej nosijo birmanci.

Primer II
Župnik B. ima navado, da on ali mežnar otrokom po maši deli podobice oz. „listke“, ki jih potem veroukarji lepijo v liturgične zvezke. Na ta način spodbuja otroke, da pridejo k maši, pri verouku pa preko podobic v zvezkih tudi vidi, kdo je bil pri maši in kdo ne. Nič posebnega. Veliko župnij tako dela. Dokler se ne začne dogajati, da otroci vse manj hodijo k maši, v zvezke nalepljene podobice pa vseeno imajo. Kako je to mogoče? Župnik ugotovi, da podobice vzamejo starši ali stari starši; ter da se včasih v kakšni družino zmenijo, kdo bo tisto nedeljo „šel po listek“. Tako pa se ne bomo šli - reče župnik B. in podobice ukine.

Primer III
Župnik C. v adventnem času pripravi predavanje za starše veroukarjev. Župnijska dvorana je nabita. Predavanje je staršem všeč. Župnik jih vpraša, če bi podobno predavanje imeli še v postu. Starši kimajo, da ja, da bi imeli, da je to super,... Župnik v postu pripravi predavanje. Župnijska dvorana je sprva prazna. Potem nakapljajo tri osebe. Župnik je šokiran. Ne razume. V naslednjih dneh malo povpraša, malo analizira in ugotovi, kaj se je zgodilo. V adventu so starši razumeli, da morajo „pod mus“ iti na predavanje (čeprav župnik ni tako rekel); v postu pa je župnik pri oznanilih izrecno dejal, da taka predavanja niso „mus“, da so pač priložnost za poglobitev in svobodno izmenjavo mnenj. V adventu se jih je trlo, v postu ni bilo praktično nikogar.


Pastoralni legalizem

Opisal sem tri resnične in še sveže primere s štajerskega podeželja. V prvem se župnik sooča z močno željo otrok, da bi imeli botra po svojem srcu. On po svoji vesti vsakega za botra ne more odobriti. Dajati moralne sodbe o ljudeh pa tudi ni prijetno. Problem zato naj reši „dokument“, ki ga podpišejo otroci. Zadeva je tako „legalno čista“, psihološka in pastoralna stiska župnika je manjša. 

V drugem primeru vidimo do konca izprijeno logiko legalizma: ni važna sveta maša, važno je pridobiti „listke“ in otroku omogočiti udoben verouk ter „legalne“ pogoje za prvo obhajilo ali birmo. Za dosego tega cilja je celo dovoljeno župnika okoli prenašati. 

Tudi v tretjem primeru je na delu „legalistična“ neiskrenost in preračunljivost. Če je Cerkev nekaj zaukazala „pod mus“, to pomeni, da te lahko doletijo sankcije, če ne greš. Zato je bolje, da na od Cerkve zaukazano zadevo greš, si pridno tam, župniku kimaš. Čeprav ti, iskreno povedano, tam ni za biti. A važno je, da sankcij - v smislu, da bi lahko tvoj otrok zaradi tvoje odsotnosti na „mus-dogodkih“ imel probleme pri prvem obhajilu ali birmi – ne bo.


Žalost

Žalost pastoralnega legalizma je, da ga podeželski župniki vzdržujemo, ker nas je strah, da se bo sicer pastoralna in duhovna zgradba naših župnij podrla, če ne bomo „šraufali“ ljudi in od njih zahtevali takšnih in takšnih „pogojev“, takšnih in takšnih „dokazil“, takšnih in takšnih „listkov“. Žalost je, ko ne vemo, kaj bi bila alternativa legalizmu: če pa zanjo vemo, pa nimamo moči in poguma, da bi šli v spremembo. 

Žalost legalizma je podvojena, ko ljudje za „pogoje“, „dokazila“ in „listke“ znajo poskrbeti, svojega srca pa ob tem nič ne vprašajo; še več, nekateri se počutijo prav imenitno, če so dosegli svoje, četudi so se pri tem cerkvenemu možu zlagali. Žalost je lahko potrojena, če kot župnik za to igro neiskrenosti in preračunljivosti veš, pa jo vseeno sprejemaš, češ glavno, da papirji štimajo“ in glavno, da je na prvoobhajilnem ali birmanskem slavju bilo „ogromno ljudstva.


Želja po Galileji


Papirji morajo štimati“ državnemu nameščencu, „ogromno ljudstva“ potrebujejo levi in desni mitingaši. Oboje - papirje in množice - sicer srečuje tudi duhovnik, a ne eno in drugo ne more biti vrh njegovega poslanstva.

Včasih nastopi neustavljiva „želja po Galileji“, želja po začetku, po izviru, po nedvojni besedi. Takrat bi kot podeželski župnik „spakiral kufre“, se umaknil iz te katoliške „masovke“ ter šel za duhovnika v kakšno sekularizirano, ateizirano in versko brezbrižno metropolo, v kateri se dobiva le peščica pristno vernih. Zakaj? Zato ker – kot je pela Majda Sepe:
Med iskrenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da zmaga laž, pri vseh drugih pa velja, da je nekaj slabega, če preveč priznaš, in odkar ta svet stoji, so na njem živeli ti in ti, človek bližnjega spozna, ko ga ta enkrat izda, do takrat pa malo veš.

sobota, 01. april 2017

Velikih pet XX. stoletja








Borisu Pahorju bo postavljen dvometrski spomenik. Stal bo ob Kocbekovem v parku Tivoli. V redu. Oziroma, ni v redu. Spomeniki takim ljudem bi morali stati bolj proti središču glavnega mesta. Vsak narod ima velikane, ki bodo velikani ostali. Tržačan Pahor je med njimi.

Ob novici o Pahorjevem spomeniku, se je samo po sebi zgodilo, da sem začel premlevati o največjih pet XX. stoletja. Kdo so Slovenci, Slovenke, ki bi jih lahko uvrstili v največjih pet? Kakšne kriterije uporabiti za tako selekcijo? Četudi gre za moj osebni izbor, naj bodo kriteriji jasni in kolikor se da objektivni.

Prvi kriterij je praktični. Pravi mi, naj bodo velikani časovno razpotegnjeni čez vso stoletje. Recimo, kdo je bil največji približno l. 1910 in kdo približno l. 1990? Kdo na sredini stoletja? K temu kriteriju spada tudi to, da naj bodo nekateri izmed petih vezani na tri prelomne in dramatične dogodke prejšnjega stoletja: prva svetovna vojna in razpad Avstro-Ogrske, druga svetovna vojna in revolucija, demokratizacija z osamosvojitvijo.

Drugi kriterij je že težji. Kaj naj bo osnovna družbena vloga velikana? Odločil sem se za ljudi, ki jim lahko rečemo moralni vodniki naroda; za ljudi, ki so poleg izpolnitve svojega osnovnega poslanstva (dober vojak, dober pisatelj, dober duhovnik, dober politik,...) celemu narodu dali smernice za naprej; za ljudi, ki so človekoljubi, resnicoljubi, simbol dobrega; za ljudi, katerih delo morda ni obsežno, je pa silno povedno, skoraj arhetipsko (arhetip očeta, viteza, samožrtvovanja, svobodnjaka,...).

Pri tem ostajam zmeden in nedorečen glede vloge umetnikov. A umetniške veličine, denimo Jože Plečnik, niso „narodni voditelji“ skozi lepoto, v katero so „oblekli“ svoje ljudstvo? Naslednja zmeda se tiče „ženskih kvot“. Med pet nisem zmogel spraviti nobene Evine hčere. Bil pa sem blizu. Ali iz demonske drame iz sredine prejšnjega stoletja ne izstopa čisti lik Angele Vode?

Naslednje vprašanje je, kako se ozirati na trenutno obravnavo velikanov (ki bodo za nekoga takoj „tako imenovani“ velikani). Tako popularnost osebe kot „uradno“ mnenje o neki osebi (se pravi, mnenje, ki ga o njej zapišemo v šolske učbenike) seveda imata težo. A že Rimljani so vedeli: „Veritas filia temporis – resnica je hči časa.“ Pogosto je bilo prave velikane treba iskati izven „uradne“ resnice in medijskih konstrukcij, pogosto se je bilo potrebno spustiti v območje zamolčanega ali celo prepovedanega spomina. Posebej veliki so včasih tisti, ki jih je zadela damnantio memoriae* kakšnega od režimov, pa so se potem nad zapovedano pozabo vseeno dvignili in še močneje zasvetili.

Najtežje se je bilo odločiti za nekoga iz časa druge svetovne vojne in po njej. Veliko preizkušancev, veliko junakov, veliko mučencev, veliko vzornikov za prihodnja stoletja nam je dalo to obdobje. Povrh vsega, kako najti nekoga, ki nas ne bo delil? Nekoga, ki je za vsakogar, tudi za najbolj žarečega partizana in najbolj žarečega domobranca, čist ko solza. Smo pred misijo nemogoče?

To in še kaj sem upošteval ter prišel do naslednjih pet imen:
  • Janez Evangelist Krek (1865-1917)
  • Rudolf Maister (1874-1934)
  • Izidor Završnik (1917-1943)
  • Boris Pahor (1913- )
  • Jože Pučnik (1932-2003)

Obrazložitev:

Janez Evangelist Krek
Ker je oče največjega socialnega gibanja na slovenskih tleh; ker je interpretiral evangelij za tretje tisočletje; ker je razumel mistiko skrito v 25. poglavju Matejevega evangelija; ker se pri njem, očetu preprostih in ubogih, lahko navdihuje tako levi kot desni politični pol.

Rudolf Maister
Ker je bil pesnik, ko je bil vojak, in vojak, ko je bil pesnik; ker je vojaško operacijo osvoboditve Maribora in drugih krajev ob severni meji izpeljal sila uspešno, z dolgotrajnimi učinki, ki smo jih deležni še danes; ker pri tem spočetka ni bilo žrtev ne na naši ne na tuji strani, kar izkazuje njegovo viteško etiko; ker je spomin nanj preživel trikratno damnatio memoriae: jugo-monarhično, nacistično in komunistično.

Izidor Završnik
Izidor Završnik, iz Gomilskega doma mlad duhovnik, ki bi mogel tudi odličen šahist in ilustrator postati, je najbolj plemenit povzetek tragične sredine stoletja, njen nadčasni vrhunec. V mariborskih zaporih je prostovoljno zamenjal mlajšega sojetnika Franca Žvana, ki ga je nacistična roka odkazala za ustrelitev. Izidor je šest let mlajšemu Francu dejal le: „Fant, ti si še mlad. Še vso bodočnost imaš pred seboj.“ Kmalu zatem je bil Izidor ustreljen. Zgodilo se je na pepelnico l. 1943 (10. marec). Franc Žvan si je po vojni ustvaril družino in živel v Ljubljani, kjer je umrl l. 1997.
V osrčju druge svetovne vojne in bratomornega spopada sveti Završnikova daritev za bližnjega. Je alter Christus**, ki objema vse. To, da njegovo zgodbo vsi skupaj odkrivamo šele zdaj, je lahko dodaten znak, da je on tisti biser, ki smo ga dolgo čakali.

Boris Pahor
Ker je rekel trikrat ne: ne fašizmu, ne nacizmu, ne komunizmu; ker je pokazal, kakšna naj bo pot svobode in humanizma; ker je preživel nacistično internacijo; ker sosednje Italijane uvaja v očiščenje njihovega narodnega spomina; ker je simbol slovenske žilavosti, ko - kot oni prepihani in usločeni bor na kakšnem od kraških robov - vztraja v svoje 104. leto.

Jože Pučnik
Ker mu je bila dana odgovornost, da bo gibalo ter v kritičnih trenutkih odločevalec na poti slovenskega osamosvajanja, on pa se te odgovornosti ni ustrašil; ker je bil do konca pravičen; ker ni pustil, da bi ga gnala zamera; ker je pred TV-kamerami po pravici povedal, da je ateist, kar ga je morda stalo izvolitve na položaj predsednika republike.



* Db. „prekletstvo spomina“; lahko ukrep oblasti, lahko tudi nadzorovano družbeno ozračje, ko se nekoga ne smemo spominjati.
** Drugi Kristus; izraz se uporablja v teologiji duhovništva (duhovnik ponavzoča Kristusa), pa tudi kot označba za mučenca ali za mistika s stigmami (npr. Frančišek Asiški).

torek, 28. marec 2017

Zakaj je tajni simbol kristjanov riba? (prevod)



Krščanstvo je še vedno najbolj preganjana religija na svetu. Ker je sam Kristus bil križan, si ni težko predstavljati, da tudi začetki krščanstva niso bili lahki. In res niso bili: v prvih treh stoletjih je preganjanje kristjanov bilo pogosto in surovo. Svojo vero v Kristusa so mnogi spreobrnjenci morali izražati skrivoma, v ilegali.

Kako je v teh krutih razmerah kristjan vedel, če je kakšna druga oseba prav tako kristjan ali kristjanka?

Poleg tega, da so bili previdni in so se, kolikor je bilo mogoče, o drugih vnaprej informirali, so uporabljali tudi tajne šifre, s katerimi so lahko ugotovili, da se pred njimi nahaja oseba iste veroizpovedi.

Ena izmed teh šifer je bila beseda „Ihthys“ ali „Ihthus“ - beseda, ki v stari grščini (ἰχθύς) pomeni „riba“.

Resna domneva je, da je ilegalni kristjan, ko se je znašel pred nekom, za katerega je mislil, da je prav tako ilegalni kristjan, na tla narisal krivuljo oziroma polmesec. Če je druga oseba zraven te krivulje narisala drugi polmesec na način, da je iz obeh krivulj nastala riba, je bilo zelo verjetno, da ta oseba sledi Jezusu in pozna krščansko „tajno šifro“.

Toda zakaj ravno riba? Zato ker črke, ki tvorijo grško besedo „riba“, če jih napišemo z veliko, se pravi kot Ι Χ Θ Υ Σ, tvorijo akronim iz začetnih črk izraza Iēsous Christos Theou Yios Sōtēr, kar pomeni: Jezus Kristus Božji Sin Odrešenik (starogrško: Ἰησοῦς Χριστός Θεοῦ ͑Υιός Σωτήρ).

Na ta način je riba poleg podobe Dobrega Pastirja in križa postala eden od prvih simbolov krščanstva.

„Ihthys“ se je uporabljal tudi v krščanskih katakombah v času preganjanja skupnosti. S pomočjo tega znaka so kristjani vedeli, kje so grobovi njihovih bratov v veri.


* Nepodpisani članek na portalu Aleteia.org: http://it.aleteia.org/2017/03/27/perche-simbolo-segreto-cristiani-pesce/. Iz italijanščine sem ga prevedel in s svojo fotografijo opremil Branko Cestnik.

četrtek, 23. marec 2017

Kontemplacija



Se vam je že zgodilo, da ste kot vod ali klan sami od sebe utihnili, se umirili in z lepimi občutki v srcu gledali sončni zahod, mavrico ali kakšen slap? No, to je bila spontana skavtska kontemplacija.

Kontemplacija! „Ka te to je?“ bi rekli Štajerci. Vem, Skavtiča berete skavti – majhni, srednji in veliki – in ni najbolj na mestu v sestavkih uporabljati tujke. Vseeno bom poprosil za malo učnega napora, da osvojimo to tujko: KONTEMPLACIJA, iz latinskega glagola contemplare = gledati, zreti.

Če bi imeli primerno slovensko besedo, ne bi uporabljali te tujke, kajti kontemplacija je gledanje na poseben način: molče, zbrano, sproščeno, dalj časa, z naklonjenostjo in občudovanjem, z občutkom za skrivnost. Primer: ko na prehodu za pešce prečkamo cesto, GLEDAMO semaforje, avtomobile in druge pešce; ko dalj časa opazujemo sončni zahod, KONTEMPLIRAMO tople barvne odtenke, komaj zaznavno pomikanje sonca, ugašanje svetlobe, prehod iz žarenja v modrino, iz modrine v temo. Pri GLEDANJU semaforjev in avtomobilov smo nekoliko napeti, pri KONTEMPLIRANJU večernega obzorja smo pogreznjeni v mir in lepa čustva.

V duhovnosti ima kontemplacija - kot molitvena drža, kot odnos do Boga - posebno mesto. So možje in žene, ki se ji popolnoma posvetijo: kartuzijani, cistercijanci, klarise, karmeličanke,... Njihovim združbam pravimo kontemplativni redovi. Vendar to ne pomeni, da drugi nismo primerni za kontemplacijo. Obratno: če ne bomo gojili vsaj malo kontemplacije, kmalu tudi moliti več ne bomo znali. Danes je mnogim muka moliti in hoditi k maši ravno zato, ker nikoli ne molijo na kontemplativni način. Naj spomnim, da je teolog Hans Urs von Balthasar, eden največjih umov XX. stoletja, že pred 70 leti napovedal, da se pripravlja velika kriza vere, saj med kristjani izginja kontemplativna molitev.

Skavti redno molimo zjutraj in pred obroki. Zlasti molitev pred obroki je tipično skavtska, saj se veže na darove zemlje, naravo, ekologijo, solidarnost,... Molitev pred obroki tudi posebej povzdigne papež Frančišek v svoji okrožnici o varovanju stvarstva Laudato si' (LS 227), ki jo lahko razumemo kot „najbolj skavtski“ cerkveni dokument. Skavti moramo to molitev ohranjati in negovati. A za naše duhovno zorenje bi bilo potrebno storiti kaj več v smeri kontemplacije.

Priložnosti ne manjka. Denimo, nočna straža na taboru. Ogenj, zvezde, tišina, šumljanje potoka,... Zakaj ne bi bil ob ognju zvezek, v katerega bi vsak stražar zapisal kakšno preprosto duhovno misel, potem ko se je v tišini pogovoril z Bogom, ki je onkraj vse te nočne skrivnosti in lepote. Ali pa klan na poti! Ustaviti se na vrhu hriba, gledati obzorje, biti v tišini nekaj minut, zaključiti z zahvalo. Ali pa: zvezati križ, ga okrasiti s poljskim cvetjem, ga postaviti na lepo mesto izven šotorišča, vsako jutro pri telovadbi teči do njega, biti tam 2 minuti tiho, se vrniti nazaj.


* Besedilo je bilo objavljeno v skavtski reviji Skavtič marca 2017. Foto. B.C., pogled na Krofičko nad Robanovim kotom.