ponedeljek, 20. avgust 2018

Satanist zmore, satan ne



Da je Alice Cooper kristjan (prim. tukaj), morda preseneča tiste izmed nas, ki si duhovne in moralne drže predstavljamo kot dokončne, potem ko smo jih enkrat sprejeli. Ko je nekdo bel, bo bel ostal; ko je kdo drug črn, bo črn ostal. Tako se nam zdi najbolj pravilno. Tak red stvari je jasen. Tovrstne podelitve za um niso naporne. Poleg tega na Slovenskem spreobrnjencev nimamo preveč radi. Ne zaupamo jim ali pa njihovo spreobrnjenje radi degradiramo na oportunizem – češ, obračajo se po vetru. Ne gledamo v dušo, kakršna je zdaj, temveč kar naprej izkopavamo to, kar je ta človek nekoč bil. Žal, zamera pogosto zmaguje nad razumevanjem in prijaznostjo. Ampak skozi podobno je nekoč šel veliki spreobrnjenec Pavel iz Tarza.

Duhovna rast v človeku je zaznamovana s pospeški, nihanji in neverjetnimi preobrati. V duhovnosti pogosto gre za dramo, če ne za triler. Nekdo, ki je danes šel po kolenih okrog brezjanske Marije ali šel skozi ves proces krščanske vzgoje (od katoliškega vrtca do katoliške gimnazije), je lahko čez deset let brez vere. Tisti, ki danes pljuva na križ, se bo morda čez deset let križa držal kot svojega zadnjega upanja.

Posebno poglavje, ki ga tukaj samo omenimo, je smrtna postelja. Bližina smrti dušo napolnjuje z grozo, umu pa odstrani tančice in zavore, da na hitro spoznava, kaj je potrebno in kaj je odveč, kaj je prav in kaj narobe. Na smrtni postelji se dogajajo spreobrnjenja, za katera včasih vedo le najbližji in spovednik.

Alice Cooper ni edini predstavnik pop kulture, ki je po prvotni protikrščanski fazi v drugi fazi postal kristjan. Zlasti ZDA ponujajo cel spisek pevcev, igralcev, športnikov, celo porno zvezd, ki so po burnem obdobju nevere pristali v Kristusovemu pristanu. To, kar pri Cooperju napravi vtis, je velik lok, po katerem je prispel do Boga. Na radarju popa je veljal za skrajneža, temačneža, hudobneža, hedonista in satanista. Bil je učitelj in vzornik mnogim rokerjem, ki so stavili na črno in okultno. Svoje pesništvo in svoje divje odrsko obredje je razumel kot misijonarsko delo, kot razsvetljevanje množic za svobodo in uživanje brez odgovornosti in morale.

Alice Cooper je na koncu pokazal, da vsaka duša zmore do Boga. Celo satanist. Edino satan tega ne zmore.

Cooper sicer zanika, da bi kadarkoli bil satanist, vendar so bili njegovi šovi neizpodbitno nasilni, mrtvaški in demonski. Temu pojavu pravimo »kulturni satanizem« in ga ločimo od »kultnega satanizma«. Četudi satana na odru obredno ni častil (kult), je uporabljal satanistično simboliko (kultura), da bi podal neko (ne)moralno sporočilo. V tem manevru je satan simbol za svobodo. 

Kakšno svobodo? Tisto, ki naj bi jo preprečevalo krščanstvo s svojim dogmatizmom, asketizmom in moralo. Ta manever je med modernimi pesniki že pred sto leti izrazil Italijan D'Annunzio v svoji »Hvalnici Satanu«. Za »kulturnega« satanista satan (z Bogom vred) verjetno ne obstaja, je pa najodličnejši pripomoček in simbol za uveljavitev novega reda, ki naj bi sledil po zatonu krščanstva.

Toda ravno Alice Cooper je okusil, kako nevarna je igra s hudičevim repom. Ti se igraš z demonskimi simboli, uživaš v draženju krščanskega malomeščanstva, načeloma si zgolj rokerski zafrkant in zabavljač, na koncu pa te postane strah samega sebe in tiste teme, ki si jo priklical iz globin neznanega. Če kličeš hudiča, bo prišel – simboli in zafrkancija gor ali dol. In kam se boš zatekel, ko bo groza tu? Na drugi breg – k Bogu. Kam drugam?

Cooperjeva duhovna pot je poučna še drugače. Govori o krščanskem spominu, s katerim je prepredena zahodna civilizacija. Ni drzno trditi, da del rokerske kulture, zlasti heavy metal, raste iz tega spomina. Seveda na način, da se proti krščanstvu bori. Da zasmehuje, obtožuje, napada vero ter se ponaša z demoni. Vendar dokler to dela, ostaja v stiku. Dokler je Kristus tarča njihove jeze, ga občutijo. Kristusova beseda skozi čudne podtalne kanale spomina, ki jih niti uradna religija ne razume, kaj šele nadzira, še vedno prihaja do njih.

Ni čudno, če se v svojih zrelih letih eden izmed teh rokerjev začne preprosto zavedati, s kom se je ves ta čas pravzaprav ukvarjal in prepiral. Ter naredi korak, ki ga tudi satanist zmore, le satan ne.


* Besedilo je bilo objavljeno 5. 9. 2010 v tedniku Družina ob novici, da se ima dark-rock zvezdnik Alice Cooper za kristjana. Foto: Wikipedia.

ponedeljek, 06. avgust 2018

Mavrično - rdeče - rjavo I.


Sredi poletnega dne opazim na TW link do hrvaške LGBT scene, kliknem in že sem v zanimivi razpravi med tamošnjimi akterji in anti-akterji, med katerimi se najbolj vešče zasuče tviteraška entiteta Na kamenu ka na svili, ki komaj zadržuje svoja esejistična nagnjenja. Ker LGBT scena vse bolj postaja kabalistično zagonetna LGBTIQXCVNŽMSPOUZRJE scena, ki je neposvečenci vse manj razumemo in imamo voljo razumeti, izmed mnogega v tvite navrženega sledim dvojemu:
  • Očetje in matere zagrebške Parade ponosa se menda kitijo s Titom, Jugoslavijo in komunizmom. Kako to?
  • Kdo so radikalne feministke pod kratico TERF in kakšna je njih kriva vera?

Za LGBT domovino, s Titom naprej

Ne, mavričnega ljudstva* na zagrebške ulice ni sklicala kakšna prekosoteljska varianta ZZB, da se jim dopadejo Tito, Jugoslavija in komunizem. Zraven tega sam silni Maršal in njegov rdeči pašaluk nista imela certifikata »LGBT prijazno«, saj je bilo t.i. »protinaravno nečistovanje med osebami moškega spola« po kazenskem zakoniku SFRJ iz l. 1951 kaznivo. Kaj neki torej delata diktator Tito in rajnka Jugoslavija ob Paradi ponosa? Od kod ta nagib mavričnega v rdeče?

Na kamenu ka na svili razloži:
Lokalni LGBTIQ (Zagreb Prajd i ekipa) >>zagovaraju<< komunizam, Tita i Jugoslaviju, SAMO ZATO što je Jugoslavija direktna NEGACIJA HRVATSKE, a LGBTIQ je (između ostaloga) negacija SVAKE nacije (pa i hrvatske, ali ne isključivo i ne posebno hrvatske). (več tukaj)

Če prevedem in povzamem: Zagrebška LGBT sfera uporablja Tita in Jugoslavijo, ne samo iz potrebe ustvarjanja dnevnopolitične napetosti (cheap way, da jo ustvariš, je v tem delu Ilirika pač uporaba Titovega lika), temveč iz potrebe zanikanja nacionalnih identitet.

Ali sem zdaj jaz nor ali pa so tu stvari malo hecne! Kaj imata skupnega LGBT borba in zanikanje nacionalne identitete? Eno je namreč spolna usmerjenost, drugo je nacija. Eno so jabolka, drugo so hruške...


TERF - ko se v diktaturi teorije spola pojavi krivoverstvo

Poletje je, sonce sije, pričakovanje popoldanske nevihte zbije smrtnika v vrtni naslanjač. Vzamem si čas in še malo zakopljem. Sledeč Na kamenu ka na svili pridem do novega debatnega poglavja. Beseda teče o TERF.

TERF je »Trans-exclusionary radical feminism«, se pravi, feminizem, ki je radikalen in borben, pri kom tudi lezbičen, zavrača pa trans-spolne smeri. V imenu česa? V imenu naravne danosti moškega in ženske. TERFovka je feministka, ki zagovarja svojo biološko ženskost, svoje žensko bistvo. Ker meni, da obstaja naravno žensko bistvo, je seveda hudo kritična do trans-spolnosti, ki sprevrača to danost in s tem, po njenem, usodno škodi feminističnemu boju.

Vprašanje se glasi: Je Parada ponosa še Parada ponosa, če na njej sodelujejo TERFovke, ki imajo izključevanje že v naslovu? Je Parada ponosa še Parada ponosa, če kak sodelujoči gej ali lezbijka verjameta v svojo »narojeno moškost« oz. »narojeno ženskost«?

Na ta vprašanja naj odgovarjajo interni pristojni, ki so za svojo študijsko dejavnost in »artikuliranje širših družbenih interesov« lepo obsipani z dotacijami. Tebi, ki gledaš od zunaj, je zanimivo videti nekaj drugega: nenavadno alergijo dominantne LGBT scene na naravo kot naravo, na naravno spolno identiteto, na določenost po rojstvu, na zakoličenost človeka v podarjeni mu človeškosti.


Identiteta kot privid

Počasi povežeš oboje, anti-identitetno alergijo in titofilstvo, ter prideš do sklepa. V špilu nista toliko spolnost in nacija, kot je v špilu nekaj bolj »filozofskega«: narava stvari, identitetni temelj, kajstvo (lat. quidditas), bistvo (lat. essentia). Tako neo-maoistična multi-kulti mešalnica ras, kot LGBT-jevska teorija spola sta nekje spodaj usmerjeni v en sam strateški cilj: brisanje kajstva, zavračanje bistva, posmeh ontološkim mejam.

Nekateri znova nočejo biti v klasični zahodni paradigmi Aristotela in Tomaža Akvinskega, kjer je bistvo stvari dano in razvidno. Bližajo se raje vzhodnjaškim miselnim vodam (saj pravim: maoizem 2.0), kjer biva le Eno, mnogotera bistva oz. identitete (moški kot moški, ženska kot ženska, oče kot oče, Slovenec kot Slovenec,...) pa so privid. Stvarnost je zanje igra prividov, jezikovnih struktur, družbenih konstruktov. »Razsvetljeni«, kot so, so to igro kao doumeli in jo kodificirali bodisi v teorijo spola bodisi v multi-kulti dogmo in no-border aktivizem. 

Fronta je vzpostavljena, veliki duhoven Žižek so dali blagoslov, bitka se lahko prične. Kdor zagovarja identiteto moškega in ženske, očeta in matere, bo za »razsvetljene« vzdrževalec krivičnega patriarhata; kdor zagovarja nacionalno identiteto, bo za »razsvetljene« fašist; kdor ne razume igre prividov, bo butelj.


Rjavo, ki te ljubim rjavo

Zdaj razumeš, zakaj je v tem delu Ilirika možno, da je LGBT aktivist obenem no-border aktivist in obenem retrogardni titofil. Tito je zanje ikona revolucionarnega brisanja identitet, ki so bojda vir zla.

Ob tem in na podlagi izkustva s totalitarizmi XX. stoletja posumiš, da so mavrične barve le taktika, začasno sredstvo. Cilj ustreza bogovom z Olimpa: pomešati vse barve in ustvariti eno in edino barvo, ki nastane, ko jih vse pomešaš – rjavo. »Celebration of diversity« je hipnotično geslo, rjavi trans-humanistični no-border svet je cilj.

Vihteti mavrično zastavo, na majici pa nositi podobo kakšnega od povsem ne-mavričnih komunističnih diktatorjev in mračnih egalitarcev, torej ni v nasprotju. Tudi revolucionarno mavrično gibanje je namreč prej ali slej moralo priti do svoje »dolomitske izjave«. Feminizem in boj zoper homofobijo, oboje naj bi bilo odlika celega človeštva, je dandanašnji v lasti radikalne levice.

Podpisniki »dolomitske izjave« so pokorni in uporabni. Ko je treba na londonskih ulicah protestirati zoper Trumpa, glej, tu je mavrično ljudstvo. Ko je treba z LGBT ideologijo prodreti v javno šolstvo, glej, tu je Amnesty International Slovenija.

Mavrično je postalo rdeče. Bomo kmalu v rjavem?


* Ne pozabimo. Mavrica je univerzalni simbol. V sedemdesetih in osemdesetih se je pod "mavrično ljudstvo" razumelo mednarodno mirovniško gibanje. Leta 1986 je znamenito zgodovinsko medversko srečanje v Assisiju potekalo tudi pod simbolom mavrične zastave. Šele kasneje je prišlo do prilastitve mavrice s strani gejevsko-lezbičnega gibanja.
** Naslovna fotografija B.C..

sreda, 25. julij 2018

Milenijec, Z-jevec in češnje



Pregovor pravi: »Sveti Vid - češenj sit.« In res smo na letošnjega sv. Vida dan (15. junij) bili siti od češenj. Češnjevo letino 2018 si bomo zapomnili kot radodarno, obilno, okusno. Zapomnili pa si jo tudi bomo po številnih padcih iz češnje, ki so se zaključili na urgenci. Ter po tem, da je povprečna starost obiralcev domačih češenj, kot je bilo zaslediti v medijih, bila okrog 70 let.

Kaj se dogaja? Zakaj češnje obirajo stari ljudje, spretni in zdravi mladeniči in mladenke, pa manj ali pa sploh ne? Nekdo je ob tem hudomušno zapisal, da je nek starejši mož svojemu sinu dejal, naj gre na češnjo, ta pa mu je odvrnil, češ, kako naj gre na češnjo, če pa mu je bilo vedno rečeno, naj ne pleza po drevesih. Potem je mož enako poprosil vnuka, ta pa mu je odvrnil, da nima aplikacije za obiranje češenj.

V prvem primeru imamo »milenijsko generacijo« (rojeni do l. 2000), ki bo šla v zgodovino kot generacija, ki je bila vzgajana mehko in zaščitniško. Rasla je sredi potrošniškega booma, v šolo so jo začeli voziti s kombiji, dobila je študentske bone, brž je bila poučena o svojih pravicah. Kako naj zdaj tak »milenijec« pleza po drevesu, ki ima nevarno krhke veje? Kako naj se steguje po sadežih, ki se jih lahko oprane in prebrane dokaj poceni dobi v trgovini? Zakaj bi prav on moral na drevo, če pa mu je hrana bila doslej v glavnem prinesena na mizo?

V drugem primeru imamo tako imenovano »generacijo Z« (rojeni po l. 2000), ki je že odprla oči v dvojni svet: realen in virtualen. »Z-jevec« je še vedno vzgajan mehko, toda zaradi pojava mednarodnega terorizma in nastopa gospodarske krize po letu 2000 je za razliko od »razvajenega« milenijca vzgajan tudi bolj previdno. Kaj točno nam bo prinesel »z-jevec«, bomo videli kmalu; in sicer, ko bo vstopil v delovno okolje in začel rojevati otroke. Zaenkrat vemo, da se tudi on ne loteva obiranja češenj. Razlog je lahko zelo smešen oz. resen: ker mu Snapchat in »next level« v trenutni igrici ne dopuščata časa.

Na eni torej mladi odrasli (milenijci) in mladi (z-jevci), na drugi starejši, ki so bili vzgajani strogo, ki se radi potrjujejo v delu in ki jim je vsake na drevesu zagnite češnje škoda. »Letos nam jih je Bog veliko dal, naslednje leto jih ne bo toliko. Če jih letos ne oberemo, delamo greh,« mi je dejala neka skoraj 80 let stara gospa.

Razlike med generacijami so torej bile v letošnji sezoni češenj zaznane kar na urgencah. Kaj reči? Stara generacija ima prav: odnos do hrane je svet. Gnitje odličnih plodov na naših drevesih je slabo znamenje. Nekega dne lahko nastopi huda gospodarska in klimatska kriza. Takrat se bomo z velikimi občutki krivde spominjali hrane, ki smo jo v času obilja metali vstran.

Po drugi strani imamo mlajše generacije, ki pa jih ne smemo obsojati. Te generacije niso padle iz Marsa, pač pa so jih vzgojili prav ti, ki zdaj zaradi njih zavijajo z očmi in jim očitajoče kažejo svoje v mavec povite roke in noge. Hočem reči, spet smo pri vprašanju vzgoje. Namesto kazanja s prstom na mlade, in obratno: namesto posmeha, češ, kako starokopitni so stari, so letošnje češnje še en poziv, da se znova zamislimo nad odločilno in bistveno vlogo, ki ga ima v naših življenjih vzgoja. Prava vzgoja različne generacije povezuje v eno telo, napačna vzgoja dela razdor med njimi.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v julijski številki revije Skavtič. Foto: B.C..

sreda, 18. julij 2018

Rasizem je gnus


Sram me je...

So trenutki, ko te je sram biti Slovenec. Eden takih je te dni, ko prebiram komentarje »nacionalno osveščenih« rojakov, verjetno sovernikov, glede one arabske gospe, ki se je v prekmurskih Termah Vivat kopala po svojih navadah, oblečena v skladu s svojimi prepričanji in vestjo. Zgražajo se nad njo, imenujejo jo »rjuharica« in se  ob tej zbadljivki naslajajo toliko bolj, ker je fran.si ne pozna. Problem ni beseda, ki bi bila v kakšnem drugem kontekstu hudomušna, problem je rasizem, ki besedi daje zalet.

Da, rasizem. Zdi se, da ne gre več za rasistične namige iz šal, niti za famozne »rasne predsodke«, ki so sad urbane in ruralne zaplankanosti, temveč da zadeva pri nekaterih že zori v nekaj bolj tehtnega, bolj temnega – v rasizem kot prepričanje. Citiram 30 let staro definicijo, ki sem jo uporabil na rimski Salesiani v svoji bakalavreatski nalogi na temo vzgoje za mir v pogojih večkulturne družbe: rasizem - »termin, s katerim označujemo teorije in obnašanja, katerih namen je uresničiti ali opravičiti večvrednost ene rase nad drugo.«

Da ne bo pomote! Nisem za burkizacijo žensk. Zastran tega mislim, da je sramotno, kako tiho so evropske »napredne sile«, ko bi morale podpreti iranska dekleta in žene v njihovi pogumni bitki za deburkizacijo; iste multi-kulti elite, ki so sicer kot filana paprika polne feminizma. A dovolite, da me ta hip bolj kot burke, ki so po eni strani interna stvar islama, vznemirja, kako hitro lahko naše domoljubje, ki je OK, zdrsne v rasizem, ki je gnus.


Rasist ima v glavi beton

Rasist je človek, ki ima v glavi beton. Drugega kot beton, tam biti ne more. Če ne bi kompaktna siva snov zalivala njegovih možganskih rež, bi rasist začel razmišljati rafinirano in bi kmalu ugotovil, da njegova teorija o večvrednosti lastne rase ne zdrži. Rasist hoče beton. Beton je varovalka zoper dvom.

Rafinirano razmišljanje bi rasista pripeljalo do rafiniranih pogledov v lastno kulturo. Videl bi svoje prednike, kakšne svoje babice in prababice, ki so se na pol oblečene kopale v obvaških tolmunih; videl bi kakšne katoliške nune, ki še dandanašnji, kot ozremo na gornji fotki, zabredejo v morje oblečene; videl bi nešteto »rjuharjev« na baročnih oltarjih slovenskih cerkva, saj so kipi svetnikov, ki so živeli v prvem tisočletju, radi oblečeni po bližnjevzhodno.


Rasist je napuhnjen

Pred vsakim krstom se odrečemo hudiču, njegovim delom, njegovemu napuhu. Zakaj posebej in izrecno napuhu? Ker je napuh motor ostalih zlih misli in dejanj. Ker se čutiš od nekoga več vreden, mu tudi kradeš, lažeš, ga ubiješ. Ker ima napuh tako moč, so ga že naši stari modri očetje razumeli kot tipično hudičevskega (lat. superbia diaboli).

Rasist je človek, ki ima v srcu napuh. Rasistična kultura je hudičevska kultura. Tu ni potrebno dodatne razlage. Belgijski Kongo govori, holodomor v Ukrajini govori, Auschwitz govori.


Rasist ni dober katoličan

Rasist je človek, ki gre najprej proti evangeliju, saj evangelij uči o bratstvu vseh ljudi, nato gre še proti katoliški dogmatiki, saj njegov rasizem prej ali slej poškoduje podobo Boga. Katoličan, ki vztraja v rasizmu in pri katerem rasizem postaja vodilna ideologija, je zato lahko izobčen iz Katoliške Cerkve. Že l. 1931 so nemški katoliški škofje zagrozili z izobčenjem vsem katoličanom, ki bi izpovedovali nacistično ideologijo. Po drugi svetovni vojni je bil v ZDA izobčen znan sodnik in politik Leander Henry Perez, ker je vztrajal v segregaciji črncev. Kasneje je v istih ZDA cerkveno izobčenje doletelo nekatere člane rasistične bratovščine KKK.

Zdi se, da je evropsko krščanstvo zaradi preganjanj, ki jih je doživelo tako po krvavi roki komunističnega internacionalizma kot po krvavi roki hitlerjanskega nacionalizma, do lokalnih nacionalizmov bolj prizanesljivo. A današnji čas krščanska občestva počasi sili, da kakšnim svojim vročeglavim nacionalistom, ki so na meji rasizma ali že krepko čez, ne gledajo več skozi prste.


* P.S. Zgodba o naslovni sliki. Avgusta 2016, ko je tekla razprava o burkinijih, je italijanski imam Izzedin Elzir na svojem FB profilu objavil fotografijo katoliških redovnic, ki so oblečene hodile po plaži, nekatere pa se tudi oblečene namakale. S tem je sprožil burne reakcije in debate. Prišlo je celo do blokade njegovega FB profila.

četrtek, 12. julij 2018

Moli in delaj ter zabij gol



Hrvaški nogometaši so se na svetega Benedikta dan (11. julij), ob čudenju neba in zemlje, uvrstili v finale SP v Rusiji. Kakor vedno, javnost tudi tokrat zanimajo osebnostne poteze fantov in mož, ki so bili sposobni česa takega. Ob tem izstopa duhovni profil hrvaškega selektorja Zlatka Dalića, ki svoje vere in pobožnosti ne skriva. S tem, da ni edini v kockasti ekipi, ki povezuje žogo in Boga.

Kadar nek športnik ali neka športna ekipa dosega vrhunske rezultate, nikoli ni na delu le fiziološka mehanika. Vedno se uresničuje antični rek MENS SANA IN CORPORE SANO, kar prevajamo ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU. Dokaz tega smo nenazadnje sami Slovenci, ko je naša košarkaška reprezentanca zavihtela na zlati evropski prestol. Ta športni presežek ni bil brez duhovne note, bolj natančno povedano, brez krščanske duhovne note, najbolj izrazite prav pri liderju ekipe Goranu Dragiću.

In molitev? K zdravemu duhu spada zdrava molitev. Vsakdo recitira rek MENS SANA IN CORPORE SANO, malokdo pa ve, da je rek vzet od rimskega pesnika Juvenala (umrl okrog leta 130) ter da celotni Juvenalov verz vsebuje »molitev«. Takole gre:

Orandum est ut sit mens sana in corpore sano.
Moliti je treba, da bode zdrav duh v zdravem telesu.

In že smo pri svetem Benediktu (umrl leta 547), ki je zahodni civilizaciji podaril znameniti ORA ET LABORA, znameniti in nikoli dovolj doumet MOLI IN DELAJ. Imamo ljudi, v glavnem bojevite ateiste, ki se nad Benediktovim geslom zmrdujejo, češ, da je mračnjaško oz. »srednjeveško«. Deloma imajo prav. Geslo MOLI IN DELAJ je res »srednjeveško«, saj je iz pogorišča Rimskega cesarstva dvignilo evropski srednji vek, Evropo narodov, enkratno sintezo duhovnega in telesnega, sintezo srca in možganov, sintezo žuljavih rok in pesniškega navdiha, na dolgi rok pa obči napredek, ki ga ni zmogla nobena druga civilizacija.

Pri molitvi v športnem okolju ne gre le za prosilne molitve k Bogu za dober športni rezultat. Zgolj to je lahko »politično nekorektno«, v kolikor bi obenem molili za nasprotnikov poraz. Gre za bogoljubo meditativno držo, ki pomaga graditi ekipo, tovarištvo, športno etiko, na koncu – kot je videti pri Hrvatih - pravilno obnašanje v odnosu do sebe in do javnosti. Ljudje, ki od blizu sledijo Daliću in hrvaški reprezentanci, poročajo o zdravi »ponižnosti« v rezoniranju in komuniciranju. Iz duhovne teorije vemo, kaj je ponižnost. Ponižnost je kraljica kreposti.

Kakšni verski ambienti nimajo prav, ko tovrstne uspešne naveze med športom in vero pripisujejo malodane sebi, športnika pa uporabijo za propagando; kakšni protiverski ambienti nimajo prav, ko, kadar sta sta si blizu žoga in Bog, tega nočejo videti, cenzurirajo, se zmrdujejo. Pri obojih zdrsnemo v jalovino kulturnega boja.

Ko Zlatko Dalić pred tekmo zmoli rožni venec, nato pa svoje fante pripelje v mitsko finale SP Rusija 2018, uresničuje tako Juvenalovo kot Benediktovo geslo, ter posredno pokaže, da Evropa še ohranja svojo starodavno dušo, svojo predragoceno sintezo. Tega bi se morali znati veseliti vsi.


* Foto: B.C..

ponedeljek, 09. julij 2018

Tri težave z Bogom




Določena ateistična elita in njena vlečka v podobi medijskih in pedagoških delavcev imata hudo težavo z Bogom. Vsled zahteve poslanca Levice, naj se predsednik Državnega zbora opraviči, ker je v parlamentu vzkliknil »Bog živi Slovenijo!«, je na portalu Domovina.je bilo našteto kar nekaj primerov te težave (link).

K slednjim seveda lahko vsak od nas doda tiste, ki jih pozna. Od tega, da neka učiteljica ne dovoli učencu, da v šolskem pogovoru na temo »moji vzorniki«, pove kaj o Jezusu Kristusu, ki ga ima za svojega vzornika, do tega – kar se je zgodilo meni - da si kot teolog povabljen na javno TV v neko pogovorno oddajo, ki poteka v živo, pa te voditeljica prekine, ko omeniš Boga; ista voditeljica, ki se nekaj tednov zatem v isti oddaji hihita in ne prekine titoističnega klovna Iva Godniča, ko slednji po genocidno pošilja drugačemisleče v Hudo jamo.

Kot da je Lionel Messi otroku dovoljen vzornik, Jezus Kristus pa nedovoljen. Kot da pošiljati ljudi na morišče na javni TV ni moralno opolzko, omeniti Boga na javni TV pa je moralno opolzko.

Skratka, pojavi se Bog in že smo priča protislovjem, neumnostim, kršenju slovnice, napačnemu ali zavajajočemu prevajanju, nekontroliranemu besu in burleskam s strani določenih predstavnikov slovenskega brezboštva, ki pa imajo v naši družbi nesorazmerno močan vpliv, od tod tudi naziv »ateistična elita«.


Prva težava z Bogom je ta, da je zanikovalec Boga pregloboko definiran s samim zanikanjem

Toda kako naj ateistična elita bo ateistična elita, če ne bo imela težav z Bogom? Ateizem že v svojem naslovu vsebuje Boga (a-theos = brez-boga), torej se definira v odnosu do Boga. Ateizem je drža, ki »potrebuje« Boga, da je to, kar je. Enako kot beseda nevera (infidelitas), ki »potrebuje« vero (fides), da se plasira.

Zaradi te jezikovne zadrege je opaziti, da se ateisti dandanašnji izogibajo besedam ateist in neverujoč ter da razpravo raje osredotočajo na politiko, na ustavno kategorijo ločenosti države in religije, pri čemer s kot fetiša oprijemajo besede »sekularnost«. Toda joj, ko ne vedo, da je tudi beseda sekularnost vzeta iz verskega besednjaka! Kler se že davno deli na samostanski in sekularni kler (svetni, škofijski). Tudi samo redovništvo pozna sekularne oblike posvečenosti, se pravi, ko živiš posvečeno znotraj sveta (in saeculum) namesto znotraj samostana.

Želeti si je ateizma, ki ne bi bil a-teizem. Torej ateizma kot pozitivne drže, ki je zmožen preživeti izven verskih pojmov. Želeti si je ateizma, ki se ne bi kar naprej ukvarjal z Bogom in se kar naprej počutil ogroženega od Boga. Hvala Bogu, nekaj takega ateizma v našem okolje je, a zdi se, da prav progresisti tovrstne drže še niso izumili. Vsaj take ne, ki bi bila za občo rabo. Blizu temu izumu je bila nihilistična in eksistencialistična linija od F. Nietzscheja do J. P. Sartra, toda kaj, ko je na koncu prav J. P. Sartre pompozno pokleknil pred marksizmom, ki pa je – milo povedano - oblika negovanega upanja o politični odrešitvi človeškega rodu nekje v prihodnosti. Milenaristični marksizem je kripto-religija.

Podoben poklek postmodernega ludista pred »oprijemljivim političnim upanjem« lahko opazujemo tudi pri psihoanalitični smeri, ki jo pooseblja Slavoj Žižek, svoj čas nekakšen politkomisar Drnovškove Liberalne demokracije (LDS).

Albert Camus - eksistencialist, a drugačen - česa takega ni storil. Svojega eksistencializma ni položil na Marxov oltar, svojega ateizma ni politiziral. Pravi ateist namreč ne goji upanja o vesoljni odrešitvi para-religioznega pridiha, svoje intimne duhovne drame pa ne pretvarja v boj zoper Boga in religijo, pač pa je samoten junak, ki zmore stati nad breznom niča. Ni jeznorit politkomisar, pač pa s seboj spravljen Sizif - »srečen Sizif« ga je imenoval Camus.


Druga težava z Bogom je ta, da je v Sloveniji njegovo zanikanje prepogosto vezano na izkustvo komunistične revolucije

Danes obstajajo socialistična in kripto-komunistična okolja, ki v svojih programih več ne vsebujejo boja proti Bogu. Denimo, venezuelski in bolivijski socialistični eksperiment je sicer v ostrem spopadu s cerkvenimi krogi, hkrati pa pod vplivom teologije osvoboditve koketira z duhovnostjo in ljudskim krščanstvom. »Pravi Kristus prebiva v ljudstvu. Oče naš, ki si v ljudstvu, ki pričakuje pravičnosti,...« je recitiral Hugo Chávez leta 2000.

Španska novolevičarska stranka Podemos pa ima sekcijo za duhovnost, skovala je sintagmo »progresistična duhovnost« in se gre ekumenizma ter dialoga med religijami. (Če tega o Pedemosu ne verjamete, kliknite tule.).

Slovenski post-socializem, ki je še vedno duša tudi t.i. leve sredine, v odnosu do religioznosti ni tak. Praviloma biti pristni levičar še vedno pomeni biti ateist, po možnosti bojevit ateist ali vsaj bojevit zatiralec družbene moči religije. S tem v zvezi, smo lani v primeru poskusa spremembe ustave zavoljo sofinanciranja neke drobcene katoliške šole videli, kako hitro se sproži antikatoliški refleks. Zmerni levičarji so kar tekmovali s skrajnimi, kdo bo bolj pravoverno »sekularen« (beri: proticerkven).

Pri presoji večine slovenske ateistične elite moramo upoštevati zgodovinsko dejstvo revolucije. Če primerjamo statistiko vernosti ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja in ono v začetku petdesetih, je jasno, da se je prvi val ateizma na Slovenskem zgodil med drugo svetovno vojno. Takratna hitra ateizacija kakšnih 15% Slovencev in Slovenk seveda ni povezana z učenimi dognanji filozofov o domnevnem neobstoju Boga, ki bi svojo ateistično gnozo po poti razprav in predavanj razširili med ljudstvo. V tistem času nimamo rafinirane razprave o Biti, imamo krvavo tragedijo. Po eni strani imamo občo izkušnjo nepredstavljivega zla, ki zamaje predstave o »dobrem Bogu« (slovenstvo skupaj z vso Evropo sreča »Boga po Auschwitzu«); po drugi strani imamo slovensko komunistično revolucijo, njeno ateistično ideologijo in njeno nasilno izvršbo, vključno z genocidnim vrhuncem v sredini leta 1945, ko se je – duhovno gledano - dobesedno uresničevala srbska psovka: »Ubiću Boga u tebi!«

V kolikor se slovenska socialistična ateistična elita še napaja iz duhovnega obrata k brezboštvu, ki se je zgodil v obnebju revolucionarnih likvidacij, je njena obremenjenost z Bogom razumljivo podvojena, pravzaprav travmatična. Razumljivo je, da venezuelsko-bolivijske naveze na ljudsko krščanstvo nikakor ne bo zmogla. Enako ne bo zmogla Podemosovega mehkega vključevanja religioznega v svoje programe. Njen največji dosežek s področja »progresistične duhovnosti« bo tako ostala antijanšistična karikatura z imenom Čezvesoljska Zombi Cerkev blaženega zvonjenja. (Če ne verjamete, da gre za uradno registrirano veroizpoved, kliknite tule; če ne verjamete, da je pri nas možno antijanšizem povzdigniti malodane na raven verskega obnašanja, preglejte Twitter objave te iste »Cerkve«.)


Posebna težava socialistične ateistične elite z Bogom je ta, da to, kar ne uspeva njej, uspeva kapitalizmu

16. januarja 1918 je Anatolij Lunačarski, boljševistični minister za izobraževanje, s posebno razsodbo in s posebnim dejanjem »ukinil« Boga. Dal je postrojiti strelski vod in ustreliti s petimi rafali proti nebu. Na ta način so ruski boljševiki 16. januarja 1918 skozi nekakšen performans »sklatili« Boga z neba.
Sto let po rafalni odpravi Boga, je Bog zelo živ prav v prvorojenki komunizma (v Rusiji); živ, kjer je komunizem grozno pustošil (v Ukrajini); kjer je eksperimentiral z družino (v Romuniji) in živ, kjer je ustvaril revščino (v Albaniji). Ime Anatolij Lunačarski je dandanašnji ime zablode in ne ime zmage nad Bogom.

Italijanski filozof in zgodovinar
Augusto del Noce je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja v svojih razglabljanjih o družbi blagostanja (società del benessere) napovedal, da bo pravi ateizem nastopil šele z razmahom porabništva, ki ga bo omogočila kapitalistična paradigma. Nič novega. Globoko v Stari zavezi najdemo svarilo, da »jesti do sitega«, »prebivati v lepih hiša« ter »namnožena goved in drobnica« s seboj prinašajo skušnjavo »pozabe Gospoda, svojega Boga« (prim. 5 Mz 8).

In res. Novi val ateizma pride s porabništvom, zlasti z milenijci. Ti se zaenkrat kažejo kot najbolj versko brezbrižna generacija v zgodovini Zahoda. Zanimivo, kar ni naredil bojeviti marksizem, ne Lunačarski z odlokom o streljanju Boga, ne jugoslovanski naučni socijalizam, naredi konec dvajsetega stoletja zmagoviti »gnili kapitalizem«: poceni delovna sila na drugih celinah, zahodnjakom odrejena pole position v digitalni revoluciji, polni hladilniki, od polnih hladilnikov zapovedana permisivna vzgoja, travica na vsakem drugem srednješolskem veceju, ...

Je razbohoteni kapitalizem za osebno vero v Boga večja grožnja od načrtno protiverskega socializma? So poln hladilnik, počitnice na Maldivih ter vseprisotni digitalni data shock v odpravi Boga uspešnejši od Marxovega politkomisarja, ki se sicer čuti maziljenega za ateizacijo mladih in starih? Če so, je tudi to za našo socialistično ateistično elito dodaten poraz, dodatna frustracija in dodaten vir škripanja z zobmi zoper parlamentarni »Bog živi Slovenijo!«.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 7. julija 2018 na portalu  Domovina.je. Foto B. C.: Trije križi na Konjiški gori. 

sobota, 30. junij 2018

Religija - med oblakom in hišo



Nastop templja

V starozaveznih pred-tempeljskih dilemah se soočata  vse bolj urbana politika ter duhovnost popotnikov in pastirjev. Davidova ideja, da bi zgradil hišo za »božje stanovanje« najprej naleti na neodobravanje (prim. 2 Sam 7). Temeljni teološki pomislek je, ali more in sme zgradba iz kamna in lesa objeti Boga, mu določiti bivanje v prostoru, skratka, smemo kakšnemu od arhitekturnih izdelkov sploh nadeti ime hiša božja. Drug pomislek je, ali ima smisel Bogu določiti poseben prostor. Ali ni Bog povsod tam, kjer je ljudstvo. Tretji pomislek je o Davidovi vrednosti. Bog pravi takole: »Mi boš mar ti zidal hišo za stanovanje? Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem Izraelove sinove izpeljal iz Egipta, do tega dne, temveč sem hodil z njimi v šotoru in prebivališču.«

Na eni strani je kralj in potreba ljudstva, da vzpostavi stabilno državo, katere simbolno stičišče bo tempelj, na drugi dvomi preroške struje, ki zahteva bolj notranjo držo in srčno vdanost Gospodu. 

Ali z izgradnjo Salomonovega templja politika zmaga nad duhovnostjo? Institucionalna religija nad molitvijo pod zvezdnatim nebom? Civilizacija nad divjino in Jeruzalem nad pašniki? Tega ne moremo trditi. Starozavezni Bog se prilagodi želji kralja in ljudstva ter se pogojno naseli v templju (prim. 1 Kra 6). Pakt je v naslednjih Gospodovih besedah: »Ta hiša, ki jo zidaš: Če se boš ravnal po mojih zakonih, izpolnjeval moje odloke, se držal vseh mojih zapovedi in se ravnal po njih, bom uresničeval s teboj besedo, ki sem jo govoril tvojemu očetu Davidu: prebival bom med Izraelovimi sinovi in ne bom zapustil svojega ljudstva Izraela.« 

Takoj je jasno. Tempelj iz kamna in lesa ima smisel, če so ljudje verni in dobri. Strukturirana urbana in državna religija je možna, če je notranja duhovna zgradba pri posameznikih trdna. Če ljudje izgubijo vero, izgubijo tudi tempelj in tempeljsko navzočnost Boga. To se zgodi z babilonskim zavzetjem Jeruzalema in uničenjem templja. Interpretacija prerokov je neizprosna: najprej ste zavrgli Boga in njegovo postavo, potem so prišli Babilonci in zravnali tempelj.

Oblak in hiša

Da se Bog vendarle ne bo pustil ujeti v zgradbo in v vnaprej določene kanale institucionalne religije, razberemo iz poglavja o posvetitvi templja (prim. 1 Kra 8). Ob obredu posvetitve Gospod sicer pride in napolni tempeljske prostore vendar pod podobo mistične meglice, kar duhovščini onemogoči nadaljevanje obreda. Sam Salomon svoji modrosti ustrezno ob tem prizoru ugotovi: »Gospod je rekel, da hoče prebivati v temnem oblaku.« Gre za oblak, ki se pojavi na gori Horeb, ko Mojzes prejme tabli postave (prim. 2 Mz 24). Isti oblak se nadaljuje v Novi zavezi pri spremenitvi na gori Tabor (prim. Mt 17). 

Ta oblak ima prednost pred hišo - templjem. Tempelj mora biti lepa in vzvišena zgradba, vendar ne sme zapasti nadutosti, češ Boga smo ujeli v našo sakralno arhitekturo in v naše obrede. Bog je večji od človeške religije.

Iz Stare zaveze sledi, da je tempelj ali drugi sakralni objekt nekakšno dogovorjeno znamenje med človekom in Bogom. Človek gradi Bogu na čast in povabi Boga, naj bo posebej navzoč v človeški zgradbi, Bog povabilo sicer sprejme, vendar z zadrški in opozorili. Razmerje med oblakom Gospodovega veličastva in mojstrsko izdelano sveto hišo je merodajno. Hiša brez oblaka je prazna hiša, podobno kot je družinska hiša prazna in zlovešča, če v njej ni zakonske, starševske in bratske ljubezni. 

Tempeljsko krščanstvo

Ni redko slišati kritike, tudi s strani zelo kompetentnih teologov (beri Hansa Künga), da je krščanstvo po Konstantinu (Milanski edikt, l. 313) iz gibanja postalo tempeljska religija, iz duhovno socialne alternative ideološka hrbtenica poznoantične rimske države. Kritiki govorijo o »Konstantinovem izvirnem grehu« (izraz Vinka Ošlaka), torej o teološkem in političnem grehu, ki je bil izvršen nad pristnim evangelijskim sporočilom. Posledice greha so vseprisotne. Noben kristjan jim ne uide, saj je vsak rojen v modulu post-konstantinske imperialne religije. 

Eden izmed dokazov spremembe je ravno sakralna arhitektura, bolj natančno, bazilika. Bazilika izvorno pomeni večjo dvorano, v kateri se razkazuje kralj (basileos), torej moč in slava politike. Ko so kristjani začeli graditi bazilike, so začeli tudi svojo vero drugače dojemati. Skupnost se je počasi prelevila v monarhični episkopat ter se razdelila med laike in klerike. Škof je v baziliki zasedel mesto, ki ga je v rimski ureditvi zasedal monarh ali politični veljak; duhovniki so zasedli mesta dvorjanov. Ogromni sakralni prostori so omogočali srečanje velikih množic, kar je nadomestilo prejšnje majhne evharistične skupnosti. 

Gradbeniška pastorala

Duhovniki so s prehodom na srednji vek sčasoma postali tempeljski duhovniki, profesionalni strokovnjaki za obred in bogoslužni prostor, skrb za sakralno arhitekturo, za izgradnjo in popravila majhnih in velikih cerkva, pa ena izmed njihovih pastoralnih prioritet. Da, pastoralnih. Kajti lepa zgradba Bogu na čast je postala sinonim za živo vero med ljudstvom. Mreža cerkva pa nekakšna božja geografija, znamenje božje oblasti nad teritorijem. 

Da smo še globoko v tem vzorcu, vidimo iz domačega dogajanja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Po padcu komunizma, ki je sprva rušil cerkve (samo na Kočevskem dobrih 90 sakralnih objektov) nato pa, kjer se je dalo, birokratsko oviral novogradnje in obnove, je v devetdesetih prišlo do razmaha obnov. Slovenski župniki so postali gradbeniški menedžerji in široka javnost jih je zaradi tega čislala. Sami o sebi so ironizirali, da bi morali študirati 50% teologije in 50 % gradbeništva.

Toda končna ironija je pripadla sekularizaciji, ki je s prihodom demokracije dobila nesluten pospešek. Starodavni religiološki izračun, da bo tempelj poln ljudstva, že s tem, ko bo lep in velik, se ni izšel. Obnovljene cerkve so danes vse bolj prazne; tam, kjer so nekoč sedeli otroci in mladina, praznina naravnost zeva; cerkve so čez dan iz strahu pred tatovi večinoma zaprte.

Zakaj stava na arhitekturo ni uspela? Ne zaradi arhitekture, temveč zaradi monarhičnega religiološkega vzorca, ki se je v teh procesih plazil spodaj in ki je govoril o vrnitvi Boga kot o vrnitvi izgnanega cesarja. Tega vzorca sodobni človek več ne razume. Semiotika duhovnosti je danes zelo spremenjena. Vse več je ljudi, ki stavijo na preprosto in pristno. Demokracija pa nasploh vzgaja k nezaupanju vsaki instituciji, ki nastopa s silno estetiko, slavo in močjo.

Brez templja?

Ne bomo se strinjali s kritiki, da je tempelj kot tempelj fuč. Ne bomo stavili na nek ideal breztempeljske religije, ker bi se prej ali slej približali neredu in brezsmerju, ki vladata newagerskim religijskim poizkusom. Mislimo, da pri Konstantinu ni šlo za izvirni greh oz. usodno deformacijo evangelija, pač pa za običajen sociološki razvoj iz majhnega v veliko, iz hišnega omizja v dvoransko dogajanje (podobno kot v Davidovem času iz pašnikov v mesta), in da je to prineslo s seboj tudi določeno potrebo, da se krščanstvo organizira po vzorcu hiearhičnih tempeljskih religij. Mislimo tudi, da je ta oblika religije bila prikladna za nalogo, ki je čakala Cerkev po razpadu Rimskega cesarstva: iz divjih ljudstev narediti enotno krščansko Evropo. 

Gotovo pa se s kritiki lahko strinjamo, da sodobni človek govori nov jezik in stopa pred nas v novem sistemu znakov in simbolov. Imperialno razumljena božja hiša in kvantitetna božja geografija (več kapelic in križev = več krščanstva) se morata umakniti drugim pristopom. 

Bolj natančno bo treba videti, kje se danes giblje mistični oblak. Pomnimo! Vzklik na mariborskem škofijskem pastoralnem dnevu l. 2005 tedaj še pomožnega škofa Stresa, da smo doslej vlagali v zgradbe, prišel pa je čas, da vlagamo v ljudi, je naletel na glasno in gromko ploskanje večtisočglave množice. 


* Besedilo je bilo objavljeno leta 2010 v reviji Božje okolje. Foto Tomislav Jajčević: Cerkev na Gori blagrov v Izraelu.