sobota, 09. januar 2021

Zakaj so cerkve odprte, gledališča pa ne


Pojavljajo se glasovi, da se gledališču v koronadobi godi krivica. Češ, če so lahko verski obredi, so lahko tudi gledališče predstave. Tehnično, epidemiološko je to seveda mogoče (čeprav si je težko predstavljati igro pod masko). A ob tem je potrebno jasno povedati: gledališka predstava in verski obred kljub kakšni formalni sličnosti glede »odrskega dogajanja«, v globini nista primerljiva.

Naši siceršnji protiverski natolcevalci namreč izkoriščajo vsako možnost, da bi gnev ukarantenjenega ljudstva usmerili na religijo – tudi zaprti teater jim pri tem prav pride.

Zato ta odziv. A pojdimo najprej daleč nazaj ...

*

Prazgodovinsko gledano ima teater religiozno poreklo. Nastal je iz obrednih dogodkov. Vendar se je tudi precej hitro »sekulariziral«, se pravi, odlepil od tipično verskega doživljanja. To so opazili že stari Grki.

Platon je v Državi (Politeja 602b, prevod Gorazd Kocijančič) o igralcu, imenovanem »pesniški posnemovalec«, zapisal:

Kljub temu (jih) bo posnemal, ne da bi o kateri koli stvari posamezni stvari vedel, v kakšnem smislu je ničvredna ali dobra. No, videti je, da posnema to, kar se zdi lepo množici in tistim, ki ne vedo ničesar. (…) Lepo sva se strinjala, (...) da je posnemanje nekakšna igra in ne resno opravilo ter da so vsi ljudje, ki se ukvarjajo s tragiško poezijo v jambih in epskih verzih, posnemovalci v največji mogoči meri.

Platon je na tem mestu do teatra v bistvu zelo strog: zanj teater ni resen, je igra, ki je »lepa množici«. Teater torej človeka bolj zabava, kot pa vzgaja v dobrega državljana (prim. platonska državotvorna paideia). Platon ni edini. V antiki imamo še kritičnih mislecev do gledališča. Zlasti stoične smeri, ki je videla v gledališču preveč stave na čute, na vznemirjenje in premalo na refleksijo. Pesnik Ovidij naj bi od rimskega cesarja Avgusta celo zahteval, naj vendar zapre te »divjaške citadele«, ki so gledališča.*

*

Antično krščanstvo grško filozofijo prevzame in povzame, hkrati ostane zadržano do grškega gledališča (zadržano - milo rečeno). Poleg platonske kritike, da je teater »neresna igra«, in stoiške, da je teater preveč čuten, je pri krščanskem zavračanju gledališča šlo za nekaj več: za globinski strah pred okužbo z mitom. Če bi krščanstvo sprejelo teater, se pravi njegovo dramatiko, akcijo in odrsko tehnologijo, a ne bi s tem v svojo sredino spustilo nekaj mita? Najprej kot tehniko, nato kot miselnost … in na koncu procesa bi mogel kdo dobiti občutek, da je Kristus mit, eden izmed mitov (kakršni so Adonis, Apolon, Mitra,...). 

Krščanstvo ni hotelo tvegati z gledališčem, gledališče je v krščanski eri živelo na respiratorju. Šele ko je nevarnost okužbe z mitom minila, se v krščanstvu pojavi gledališče v obliki misterijev, kakršen je Slehernik.

Po svoje gre med Cerkvijo in gledališčem za »terapevtsko« situacijo: gledališče je bilo najprej prezrto s strani Cerkve, tudi demonizirano; nato imamo fazo previdne rehabilitacije gledališča s strani Cerkve (Škofjeloški pasijon je imeniten sad te faze); na koncu se gledališče osamosvoji, zasije, zdaj lahko gledališče prezira Cerkev oziroma po mili volji prevrača teološko-moralni krščanski kozmos in se iz njega norčuje.

*

Kar sem pravkar zapisal, sem moral, saj odnos med cerkvijo z oltarjem in gledališčem z odrom ni brez historiata. Tisti, ki ta historiat poznamo (naj spomnim, da sem magistriral iz sodobnega gledališča), ob vzporejanju oltarja in odra zastrižemo z ušesi in se čutimo vpoklicane.

Zakaj torej ni vnebovpijoča krivica, da so v teh dneh gledališča zaprta, cerkve pa (pod zelo strogimi epidemiološkimi pogoji) odprte?

Prvič: verski obred ni »posnemanje« oz. predstava, temveč je dogodek. Verski obred ni šov, temveč obredno doživljanje. Gledališče ponazarja, posnema, provocira, se gre dogodka, a ostaja v domeni »umetnega«. Če gledališče kdaj podre nevidno ograjo med parterjem in odrom in vse gledalce spremeni v igralce, je še vedno gledališče: tu so vstopnice, tu je režija, šov, gledalci niso »bratje in sestre«, režiser ni »Oče«.

Pri verskem obredu je drugače. Kar verski obred tistih hip ponazarja, to se tistih hip godi. Zlasti to velja za obredno-zakramentalni tip religije, kakršno je krščanstvo. A tudi obredno-besedni tip religije, kakršen je islam, skupno molitev doživlja kot živo srečanje z Bogom (Alahom), in ne kot predstavo, umeten dogodek.

Vernik med obredom v cerkvi (ali mošeji) doživlja samega sebe, živi svoje najgloblje bistvo in tudi svojo najglobljo povezanost z soljudmi. Soverniki so »bratje in sestre«. Ker vernik skozi obred doživlja bistvo samega sebe, je tudi v svojem bistvu prizadet, če ni verskega obreda. Skratka, vernik brez svojih obredov je nekaj povsem drugega kot ljubitelj gledališča brez gledaliških predstav, navijač brez nogometnih tekem, lovec brez nedeljskega pogona, ateist brez svojega debatnega krožka.

S tem seveda ne mislim reči, da ima verska institucija monopol nad religioznim in da prvin religioznega ni v gledališču, glasbi, nogometu ...

Drugič: smo v delikatnem polju verske svobode. Ko hoče nek protiverski režim odločno škoditi neki religiji, ve, da mora najprej prepovedati njene obrede. Tu jo prizadene v njenem bistvu.

Denimo, veliko Dioklecijanovo preganjanje kristjanov se je odvijalo po štirih fazah (štirje edikti zoper kristjane od februarja 303 do marca 304). Prva in ves čas nosilna faza je bila prepoved verskih obredov in združevanja vernikov.

Iz tega sledi premislek v obratno smer: če hočemo obraniti versko svobodo (ki je podlaga drugim svobodam), moramo najprej obraniti pravico do obredov in verskega združevanja. S tega vidika je vernik tudi v koronadobi v posebni situaciji, o čemer je v začetku adventa pisal nadškof Zore v svojem znamenitem pismu premierju Janši. Verski obred, četudi v zelo zelo okrnjeni obliki, kakršna je v veljavi te dni, je lakmusov papir, je varovalka, je zastavica svobode.

*

Platonsko grob bom: cerkve so odprte zaradi posebne narave religioznega doživljanja, gledališča bodo verjetno odprta, ko bodo odprti koncerti v filharmoniji, narodno-zabavni večeri in nogometni stadioni

Navdušenci nad glasbo, nogometom in gledališčem si želimo, da bi se to zgodilo čim prej.


* Referenca o odnosu antike do gledališča na tem mestu je: Hans Urs von Balthasar, Theodramatik, Prolegomena I, D, 1.
** Slika na vrhu: grško gledališče v Palmiri v Siriji (Wikipedia)

sreda, 16. december 2020

Cepljene, biooblast, odrešenje



Karantena, kužna grožnja, siv december, a tudi trdo delo na tekstih, kreativne digresije in nepričakovani fokusi. Tako nekako tečejo dnevi. Dvoje pojmov mi je zadnji dan zlezlo pod kožo: biopolitika in odrešenje.

***

Če drži, da je zadnjih 200 let tip politike biopolitka in tip oblasti biooblast (fr.
biopouvoir), kot je učil francoski filozof Michel Foucault, potem je toliko bolj razumljiva histerija levega politmedijskega pola, ki hoče za vsako ceno (poudarek dajte na vsako) že danes, če ne jutri, zrušiti vlado Janeza Janše. Če Foucaultova teza o biooblasti ne drži, dotična histerija ni nič manj razumljiva, saj je levi politmedijski prostor, kakor koli obrneš, hipnotiziran od mislecev tipa Michel Foucault, oziroma, prav Michel Foucault je eden izmed »cerkvenih očetov« opcije, ki se je dviguje iz pogorišča realnega socializma.

Vlada Janeza Janše mora pasti, ker se bo v naslednjih mesecih vršil malodane ritual biooblasti – cepljenje populacije zoper covid-19. 

Ljudje bodo državi (znova) zaupali svoje zdravje, dolžino življenja in življenje samo. Država ji bo cepila, poskrbela za njihovo zdravje, podaljševala življenje, ga reševala. Veliki Duhoven ob ritualu samoizročitve ljudstva državi oz. Veliki Zdravnik ob dogodku cepljenja na Slovenskem pa naj bi bil Janez Janša!?!?

Levičarjem se ob misli na kaj takega seveda trga. Če so brali Foucaulta in verjamejo tezi o biooblasti, se jim trga z dvojno hitrostjo. Če kdaj v zadnjih 30 letih, bi oni morali biti na oblasti točno zdaj, ko narod tepe epidemija in se pripravlja rešilno cepljenje. Kdor ljubijo oblast, in oni jo, ve, da se tovrstna moč nad telesi ljudi ponuja vsakih 100 let. Ne, ne sme se zgoditi, da bo na obeh randijih z zgodovino, ki jih je imel slovenski narodi v zadnjih petdesetih letih (osamosvojitev in zmaga nad covidom) v ospredju istega naroda stal isti demon iz Mladininih naslovnic.

***

Biooblast namreč ni nič drugega kot oblast, ki ji za vladanje več ni potrebno ustrahovati z ječo in smrtno kaznijo, temveč človeka prime za njegovo življenje samo. Oblast množici nudi boljše higienske pogoje, boljšo prehrano, šolstvo (pomnimo cesarico Marijo Terezijo, ki jo po foucaultovsko lahko razumemo kot izvrstno biopolitičarko), ter seveda zdravstvo, farmacijo, odvoz smeti, športne centre, DSOje ... Ljudstvu se podaljšuje življenjska doba, ljudje pri svojih šestdesetih ali celo sedemdesetih tečejo konjiški ali ljubljanski maraton, hvaležni so lahko, v zameno za tako dobrino morajo biti zgolj trpežne volje, vodljivi, pridni, ni dobro, če preveč sprašujejo, s pravilnim potekom življenja itak upravlja oblast.

***

Izjava meseca zame prihaja od filozofa Gorazda Kocijančiča, katerega intervjuju s Ksenijo Hočevar za Družino (link) me je spodbudil, da danes, ko čakam na pleskarje, pišem, kar pišem. Citat se glasi:

Saj mi je skoraj nerodno, da je treba poudarjati take zadeve: Cerkev ne oznanja zdravja, ampak odrešenje.

Nek ameriški avtor – katerega ime imamo v arhivih revije Cerkev danes, pa ga ne najdem – je delal študijo razumevanja Cerkve s strani sekularnega sveta oz. njegovih medijev. Ugotovil je, da sodobni sekularni svet razume približno 20 % tega, kar Cerkev je. Razume sociološke in politološke vidike, morda še kaj o Bibliji in sakralni umetnosti. Glede zakramentalnega doživljanja, liturgike, mistike, razkošne simbolike, vesoljne teologije, zapletene zgodovine ... pa »oblak nevednosti«. Za Slovenijo lahko cifro mirno spustimo na 10 %. Če smo pri politikih tipa Alenka Bratušek, pristanemo na 5 %.

V primeru Kocijančičeve izjave se je teh 10 % potrdilo. Gledam splet in Twitter: komaj kdo je znal odreagirati. Dobro je povzel Ivan Puc pri Reporteju (link), zgoščeno je na TW povedal Žiga Turk. Igorju Pribcu, enemu izmed naših desetprocentašev, ki je spraševal:

Kaj pa je vrhunskega v trditvi, da cerkev ne oznanja zdravja, ampak odrešitev?

je namreč Žiga Turk lapidarno odgovoril:

Da večnost postavlja pred trenutnost.

Jasno: v Cerkvi podpiramo boljše higienske pogoje, boljšo prehrano, šolstvo, zdravstvo, farmacijo, odvoz smeti, športne centre, DSOje … in podprli bomo najavljeno cepljenje zoper covid-19 (v kolikor ne bo bioetičnih zadržkov glede sestavin cepiva). Posnemali bomo Antona M. Slomška, ki je leta 1826 kot kaplan na Bizeljskem s prižnice sesuval takratni »anti-vaccine movement«. Odpor do cepljenja je bil pred 200 leti na štajerskem podeželju očitno precej močan.

***

Vse to bomo storili, toda zaradi svojega presežnega odrešenjskega sporočila kristjani svoje Cerkve ne bomo krčiti na še eno agenturo za ljudsko zdravje in sami sebe zaprli v »trenutnost« – to je prvo.

Drugo: v kolikor oblasti (Kocijančič opozarja, da med levimi in desnimi v tem polju ni razlik) izkoriščajo sedanji akutni biopolitični moment za utrjevanje (ali za histerično pridobivanje) nadoblasti nad ljudmi, Cerkev pri tem ne sodeluje. Cerkev ne bo ministrantka polmračne biooblasti. Zavračamo Kantorjevo vodilo iz drame Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi:

Vsa stvar je zdaj odvisna od Vas, gospod župnik. 
Vaša beseda je tehtna, ker imate faro takorekoč v roki: 
Vi duše, jaz telesa.

Je Cankar že pred Foucaultom zaznal krempljasto željo oblasti po človeških telesih, po bios-u?


* Foto: Branko Cestnik, Madrid 2012

ponedeljek, 14. december 2020

Cerkev čez 25 let (zapisano l. 2006)


"Kakšna bo slovenska Cerkev čez 15 ali 25 let? Vidimo, da je duhovnikov vedno manj in da mlajše generacije ponekod več ne hodijo k maši," je l. 2006 vprašala bralka Družine Mira. Takrat sem v rubriki odgovorov, ki sem jo imel čez na straneh Družininega Mladega vala, zapisal spodnji tekst. Od odgovora je minilo 15 let, pa že lahko primerjamo "trk" napovedovanja prihodnosti s stvarnostjo :)

*

Res je, da je duhovnikov vedno manj in da se Slovenija iz leta v leto bolj približuje stanju duhovnih poklicev, ki je značilno za Zahod. Res je tudi, da po cerkvah beležimo vse bolj prazne klopi, zlasti v tistem delu, kjer običajno sedijo otroci. Krščanstvo na Slovenskem še ostaja množično in kot “frontna” religiozna podlaga bo to ostalo še naprej. Vendar kaže, da se bo jedro prepričanih in duhovno izkušenih kristjanov bolj in bolj krčilo. Krčenja jedra v skladu s tisočletnim izkustvom ne razumemo kot ugašanje krščanstva, temveč kot čiščenje, kot pripravo Kristusovega mističnega telesa na novo obdobje razcveta.

Čiščenje od česa? Nekateri navznoter kritični teologi so mnenja, da se je krščanstvo skozi stoletja kot nekakšne revme navleklo tuzemske oblasti in se mora zdaj te bolezni počasi ozdraviti. Drugi govorijo o novi močni poganski alternativi, ki v materialističnih družbah vdira  skozi vse pore v telo Cerkve in ji dela vse večjo škodo. Kakorkoli že, če gre za revmo, ta dolgo in potihoma prihaja, potem zaboli; ko jo zdravimo, dolgo in potihoma odhaja.

Če gledamo iz perspektive jedra, trenutno pomanjkanje duhovnikov ni nobena katastrofa. Imamo jih ravno toliko, kolikor je v jedru Cerkve žive oz. bivanjsko učinkovite vere. Če gledamo onstran jedra, k potrebam širše krščanske in nekrščanske množice ter k potrebam zdajšnjega pastoralnega sistema, pa je kriza pomanjkanja velika in bo še večja.

Kakšna bo podoba Cerkve na Slovenskem čez 15 ali 25 let?

Matematika pravi, da sistem, takšen kot je, ne bo zdržal. Nemogoče bo s sorazmerno pičlim številom duhovnikov vzdrževati sedanje pastoralne dejavnosti, obredja, administracijo in gospodarstvo. Duhovnik se bo moral nujno osredotočiti na bistveno (oznanjevanje in zakramenti), ostalo pa prepustiti laikom.

Pod vprašaj bo med drugim postavljen sam geo-pastoralni razpored župnij, ki je po večini tako ali tako grajen na preživeli agrarni družbi in že dolgo ne ustreza demografskim spremembam. Pod vprašaj bo postavljen način financiranja v Cerkvi. Sedanji prihaja iz časov komunizma in je tako naravnan, da omogoča le preživetje duhovnikov, zapira pa pot profesionalni udeležbi laikov. Povrh pa z vezavo glavnega finančnega toka na mašne darove vzdržujemo sumljivo razmerje med denarjem in Najsvetejšim.

Končno bo potrebno razrešiti vozel vloge laikov. V slovenski Cerkvi kar naprej opažamo nihanje “laiki DA – laiki NE”! Uradno sledimo smernicam drugega vatikanskega koncila, neuradno se nekateri duhovniki, tudi mlajše generacije, oklepajo klerikalnega soliranja in laike puščajo na ravni večno nedoraslih kristjanov, primernih le za ribanje cerkvenih tal in krašenje oltarjev (pa še to pod “gospodovim” nadzorom).

Slovenska sinoda, ki smo jo zaključili pred petimi leti, si teh vprašanj ni postavila dovolj radikalno, tako da za zdaj nimamo jasno zapisanega strateškega načrta. Kljub temu škofovska konferenca vleče poteze, ki nas počasi pripravljajo na nove razmere. Ena ključnih in najdaljnosežnejših je, da po sinodi po župnijah krepimo vlogo pastoralnih svetov. Člani pastoralnih svetov so danes bolj poljudno teološko izobraženi, kar je dobra podlaga za sprejemanje večjih pastoralnih odgovornosti v bodoče. Predvsem pa preko takih svetov ustvarjamo prepotrebno miselnost kompetentnega in soodgovornega občestva.

Čez 25 let se nam lahko obeta ali nemški ali francoski scenarij. Nemška premostitev krize pomanjkanja duhovnikov je vezana na sistem cerkvenih davkov, ki Cerkvi prinese toliko sredstev, da v župnijah brez duhovnikov lahko zaposlijo ustrezno usposobljene laike. Glede na politične in kulturne razmere je pri nas nemški model malo verjeten. Bolj se približujemo francoskemu, kjer ostaja stroga ločitev Cerkve in države, odnos med obema pa je demokratično trpežen.

Od Cerkve v krizi duhovnih poklicev “francoski” model zahteva več iznajdljivosti, več zaupanja, več naslanjanja na notranje neugasljive studence Duha. Ni čudno, da v današnji Evropi ravno iz domnevno najbolj laicistične Francije prihajajo najlepše spodbude na področju novih duhovnih gibanj in oblik posvečenega življenja.

Saj smo rekli – v igri je nov razcvet!


* Foto: Branko Cestnik, jesen 2014, izdelava nove strehe na podružnici Sv. Trojice na Gojki nad Frankolovim.

petek, 04. december 2020

Zazidana (predogled)

Raffaello Sanzio, sv. Barbara

Današnji İzmit v Turčiji, mesto, ki leži 80 km vzhodno od Carigrada, stoji na lokaciji antične Nikomedije, ki je bila vse prej kot nepomembna. Gre za eno izmed vzhodnih prestolnic Rimskega cesarstva. Za svoj sedež jo je imel cesar Dioklecijan. Drugače je bila tudi glavno mesto rimske province Bitinije. 

Prav tako ima pomembno vlogo v zgodovini krščanstva. 24. februarja 303 je Dioklecijan v Nikomediji izdal edikt, s katerim se je začelo največje preganjanje kristjanov antične dobe. Kot prvo dejanje preganjanja se šteje požig večje krščanske dvorane (cerkve) v sami Nikomediji. Ta dvorana je stala na hribu nad cesarsko palačo. Marca istega leta pride do zažiga nikomedijske cesarske palače. Požar pogasijo, za požig pa obtožijo kristjane. Viri tistega časa poročajo, da je za požigom palače stal podcesar Gaj Galerij, ki je hotel, da bi obotavljajoči se Dioklecijan preganjanje kristjanov radikalno zaostril - kar se je kasneje tudi zgodilo. Nikomedija je omenjana tudi v zvezi z milanskim ediktom iz l. 313, s katerim cesarja Konstantin in Licinij kristjanom zagotavljata svobodo delovanja. Milanski edikt bi namreč lahko bil imenovan "nikomedijski", saj je verjetno bil objavljen najprej v Nikomediji (junija 313), nato v Milanu (če sploh v Milanu - opozarjajo kakšni zgodovinarji). L. 2013 so pravoslavci v skladu s tem 1700-letnico "milanskega" edikta praznovali v İzmitu v Turčiji, se pravi, na lokaciji antične Nikomedije.

Nikomedija je dala več mučencev. Med njimi Slovenci daleč najbolje poznamo in daleč največ častimo sv. Barbaro (goduje 4. decembra). Resnici na ljubo, ni zanesljivo, da je živela prav v Nikomediji, saj se legende razlikujejo. Tudi točno leto njenega mučeništva ni znano.

Kot veste, pišem roman o ptujskih kristjanih v Dioklecijanovi dobi, o preganjanju in mučeništvu. Nekaj poglavij se bo dogajalo daleč od antičnega Ptuja (Petovione). Med drugim se bo eden izmed junakov, cesarski evnuh Klavdij, v usodnih dneh začetka preganjanja kristjanov nahajal v Nikomediji. Marca 303 bo imel opravka z Dioskurjem, mračnim očetom mladenke Barbare ...

Ker danes goduje sv. Barbara, podam v predogled spodnji odlomčič iz nastajajočega romana. Opozorilo: gre za osnutek, končno besedilo bo verjetno nekoliko drugačno.

***

Evnuh Klavdij je pograbil manjšo amforo, ki bo služila za prikrivanje namena, se obrnil, odkorakal, že hotel stopiti na ulico, ko je zastal.
Dioskur, ki mu je sledil do vrat, je nejevoljno zamrmral: »Kaj je? Si kaj pozabil?«
Klavdij je preko desnega ramena pogledal človeka s kamnitim licem.
»Je res, da si svojo hčer Barbaro zazidal v stolp?« je vprašal.
»Res je,« je odsekal trgovec.
»Zakaj si to storil, če smem?«
»Ne smeš. Salve.«
»Salve.«

Klavdij je stopil ven, zavil po ulici navzgor, hodil je hitro, grbančil čelo, preganjala ga je misel na Dioskurjevo hčer. Ni mogel razumeti, kako se lahko takšni živali, kakršna je Dioskur, rodi bogovsko milo in pametno bitje, kakršna je Barbara. Barbara je bila izjemno lepa, afroditsko lepa, da je, ko jo je nekoč videl, celo on, evnuh, katerega moški ud je služil zgolj kot cev za odtakanje vode, nad njeno lepoto ostrmel in si želel njenega pogleda, naklonjenosti, dotika. In to deviško bitje je bilo zdaj zaprto v stolp! Najprej so po mestu govorili, da za kazen, ker da se je čedna Barbara spogledovala z nekim fantom, s katerim se ne bi smela, čednim kot ona, a revnim kot amfiteatrska miš. V zadnjem času so krožile govorice, da ni bilo nobenega fanta, le očetova bolestna ljubosumnost, le njegova blaznost nadzora je postavila malto in kamen okrog mladenke.

Prispel je na vrh hriba, pozdravil stražo, ki je varovala dostop do porušene in požgane zgradbe kristjanov, stopil na požganino. Zmolil je molitev bogu Zalmoksu na čast, brcnil v pepel, pustil amforo na nizkem počrnelem zidu, pohvalil stražarje, jim stisnil pet sestercev za priboljšek, se vrnil proti cesarski palači. Misel mu je znova poneslo v nikomedijsko sosesko, v kateri se je važila vila trgovca Dioskurja, k stolpu na robu dvorišča, k dekletu v temi.

torek, 24. november 2020

Avtobus pred zidom Milosti (2007)

Lukas Bärfuss: Avtobus (Kako se kali svetnica) 

SNG Drama Maribor, 2006; režija Samuel Schwarz; prva slovenska uprizoritev


V mariborsko gledališče rado zaide, kar je svežega na Nemškem. Prevedeni germanski komadi, od tam gostujoči režiserji, kakšna koprodukcija in ne nazadnje več ali manj redni obiskovalci mariborske opere iz Avstrije postindustrijski Maribor spet nekoliko naredijo Marburg an der Drau. V dobrem smislu.

Z dramo Avtobus (Kako se kali svetnica), švicarskega pisca Lukasa Bärfussa, se je preko severne meje k nam razlila jedka, v intenziven črnodramatski paket zavita refleksija o hrepenenju po Bogu. Prav tako germansko švicarski režiser Samuel Schwarz (glede na temo Avtobusa je etimologija njegovega imena igrivo umestna: Samuel = božje ime, Schwarz = Črno) je Bärfussovo refleksijo v temotnosti še dodatno izpopolnil in dopolnil z vpadljivimi elementi psihološke grozljivke. Odrsko dogajanje sicer vsake toliko časa skorajda zaspi, ampak ravno toliko, da je naslednja slika bolj udarna. Zanimiva je uporaba mikrofonov in zaključnega recitiranja na playback. Perverzni angelski šofer avtobusa Hermann (Nenad Tokalić), ki se razkazuje kot death metalec, s kitaro, efekti, dolgimi lasmi in podočnjaki vred, s samozavestnim govorom na mikrofon dosega učinek moralističnega pridigarja, katerega občestvo je spoštovano gledalstvo; angelsko perverzna romarica v Čenstohovo (Eva Kraš) z zaključnim playbackom popelje vso stvar v nadnaravni srh hollywoodskega pridiha.

Vsi ti učinki so v službi osrednjega sporočila, ki pravi, da je Bog mrtev in da so tudi poskusi oživitve Boga obsojeni na propad oziroma bodo prej kot Boga zbudili demona. Pristna religioznost je vpričo človekove dvolične in labilne narave po Bärfussu tako rekoč nemogoča. Toda švicarski avtor je prebrihten, da bi se naslajal v teh, nekoliko že obrabljenih tezah. Ob vsem vendarle opaža in na odrske deske pošilja gon po Bogu, blazno željo po nesmrtnosti. Religioznega čuta, ki jim razjeda um in povzroča trpljenje, bi se Bärfussovi ljudje najraje znebili. Sami sebe bi prisilili v ateizem, če bi bilo mogoče. Pa ni.

Zato je tragedija neizogibna. Hermannov Avtobus mora zdrveti v prepad. Erika se mora na cilju svojega romanja, v Čenstohovi, posataniti. Poljsko romarsko središče mora izgledati kot umobolnica, v katero prodira rajska svetloba nekega, morda umetnega ali zafrkantskega Boga.

Da se na takem avtobusu proti prividom odrešenja »cijazimo« vsi, mariborska izvedba pove s preprosto potegavščino, ko hell driver, peklenski voznik Tokalić vztrajno šarmira in koketira s publiko, ki se mu v izzvanem zaključnem aplavzu, naivna kot izpade, simbolno pusti potegniti na oder.

Gledano širše je germanski duh glede vere znova vznemirjen. Zlasti odkar je v Rimu vrhovni duhovnik Nemec. Tednik Der Spiegel objavlja obsežne dosjeje o religiji, kulturkampfersko zna biti razpoložena novičarska N-TV, pop kultura se gre raziskovalko verskih misterijev, na nemških kanalih smo videli kar nekaj mirnih televizijskih nadaljevank o menihih in nunah. Očitno germanski teater v zanimanju za religijo ne zaostaja, le da je za razliko od drugih medijev krut, osredotočen na bistveno in resnicoljuben. S kafkijansko točnostjo definira zid Milosti in naravnost pove, da sodobni človek – kljub občasnemu silnemu butanju vanj – ne zmore, ne ve in noče čez.

Ampak definira pa jo. Teater Milost, namreč.


* Objavljeno v tedniku Družina, 14.1.2007; slika: wikimedia.org

petek, 20. november 2020

AD LOTODOS - Stranice v rimskem času

 


Prijatelj Gojko Jevšenak iz Sp. Stranic, znan muzikant, me je pred karanteno vprašal, če imam kaj materiala o antični rimski naselbini LOTODOS, ki jo stroka locira v današnje Stranice (občina Zreče). Povedal sem mu, da imam in da se bova zmenila za srečanje. Danes je med nama občinska meja in prepoved prehajanja meja (jaz sem v občini Vojnik), pa mu zbrano dostavljam kar preko bloga – ta način 100% ne prenaša virusa.

Pričujoči zapis je seveda na ravni ljubiteljskega referata. Zbiram namreč gradiva in si skiciram zemljevide (slikica na vrhu: zeleno je rimski Norik, belo rimska Panonija), ker pripravljam še en roman o rimskih časih na naših tleh, ki pa se bo za razliko do prvega (Sonce Petovione) več dogajal na podeželju. Če se glede Lotodosa oglasi kak strokovnjak z drugimi ali drugačnimi podatki, bom z veseljem popravil in dopolnil. Moj »naročnik« Gojko bo tudi vesel.


Ad Lotodos, v antičnem zemljepisu

Znameniti poznoantični zemljevid rimskih cest in cestnih postaj Tabula Peutingeriana (Wikipedia) zaselka Lotodos ne prikaže. Med Celjem (Celeia) in Ptujem (Poetovio, Poetovione) je označena le postaja in zaselek RAGANDO (tudi Ragindone, verjetno Spodnje Grušovje pri Tepanju, druga možna lokacija je Oplotnica). Območje današnje Slovenije na tej Tabuli izgleda takole:



Drugače je z drugim virom, ki se imenuje Itinerarium Burdigalense - Bordojski itinerarij, imenovan tudi Itinerarium Hierosolymitanum - Jeruzalemski itinerarij (Wikipedia ). V njem je Lotodos imenovan, povedana je njegova vloga v sistemu cest in njegova razdalja od Celja. 

Bordojski »popis krajev« je zelo pomemben za zgodovino krščanstva, saj priča, da so okrog leta 333 kristjani (celo iz daljne Galije, t.j. Francije) že romali v Sveto deželo, kakšen od njih čez naše kraje. Seznam krajev je namreč naredil nek romar na poti v Jeruzalem.


Bordojski romar: Lotodos leži 12 milj od Celja

Pojdimo k omembi Lotodosa v Bordojskem itinerariju. Poglejmo, kako romar na poti v Jeruzalem beleži kraje in postaje na območju današnje Slovenije. Zraven v velikih črkah dodajam današnje lokacije, zavedajoč se, da nimamo pri vseh 100 % gotovosti in da se marsikje lokalpatrioti potegujejo za antično lokacijo v svoji vasi. Se opravičujem, če sem komu stopil na žulj.


mutatio ad fornolus milia XII - PRVAČINA

mutatio castra milia XII - AJDOVŠČINA

inde surgunt alpes iuliae - OD TOD SE DVIGAJO JULIJSKE ALPE

ad pirum summas alpes milia VIIII - HRUŠICA

mansio longatico milia X - LOGATEC (Dolnji)

mutatio ad nonum milia VIIII - VRHNIKA

ciuitas emona milia XIIII - LJUBLJANA

mutatio ad quartodecimo milia X - MENGEŠ

mansio hadrante milia XIII - TROJANE

fines italiae et norci - MEJA MED ITALIJO IN NORIKOM

mutatio ad medias milia XIII - ŠEMPETER

ciuitas celeia milia XIII - CELJE

mutatio lotodos milia XII - STRANICE

mansio ragindone milia XII - SP. GRUŠOVJE

mutatio pultouia milia XII - STRAŽGONJCA

ciuitas poetouione milia XII - PTUJ

transis pontem intras pannoniam inferiorem - PREČKAŠ MOST, VSTOPIŠ V SPODNJO PANONIJO

mutatio ramista milia VIIII - ZAVRČ


Lotodos je označen z MILIA XII - 12 rimskih milj od Celja. 12 milj pomeni slabih 18 km. Če vemo, da je v Ivenci pri Vojniku bil najden 6. miljni kamen, kar je točno pol poti, nam bo lažje meriti od Ivence. Torej, če po moderni cesti peljemo od Ivence 6 milj oz. 9 km v smeri Maribora, pridemo do Bukovlja pri Stranicah. S tem, da takrat cesta med Frankolovim in Stranicami ni šla skozi sotesko kakor danes, temveč preko kucljev na zahodni strani soteske. Nekje pri današnjem bazenu v Verpetah se je dvignila na Sp. Lindek, od tam spustila v Beli Potok, pa spet dvignila na zahodni del Sp. Stranic, nato v dolino. Nakar en krak proti Stranicam in naprej proti Oplotnici, drugi pa mimo ribnikov proti Čretvežu in Slovenskim Konjicam.

Striktno gledano bi torej 12 rimskih milj od Celja po verjetni trasi rimske ceste bilo nekje na Spodnjih Stranicah in ne na Stranicah. Vendar je 12. miljni kamen (kamen je iz časa cesarja Antonina Pija, t.j. okrog l. 150) že za časa Avstro-Ogrske bil najden in je odpeljan v muzej v Gradec. Najden pa ni bil na Spodnjih Stranicah, temveč v Križevcu pri Stranicah, nekje pri današnjem krožnem križišču ali v okolici gostišča Jana.

12. miljni kamen s Stranic


Kje točno je stala postaja Lotodos

Kje je torej bila natančna lokacija obcestne postaje in zaselka Lotodos? Zaenkrat zanesljivo ne moremo reči tu ali tam. Kolikor mi je znano, arheologi na Stranicah niso našli temeljev kakšnih rimskih hiš (Vira: RKD - Register kulturne dediščine, ARKAS - Arheološki kataster Slovenije). A glede na to, da so v samih Stranicah okrog cerkve sv. Lovrenca našli sledi rimskih grobov, vendarle lahko domnevamo, da je verjetno jedro naselja Lotodos stalo bližje Stranicam kot Spodnjim Stranicam. Čeprav moramo upoštevati tudi to, da so lahko včasih grobovi postavljeni dlje od naselja, saj so se Rimljani držali pravila, da se »mesto mrtvih« in mesto živih ne smeta prepletati.

A da bi lokacija Lotodosa lahko bila kje na Sp. Stranicah, ne gre povsem ovreči, saj so sledovi rimske ceste bili najdeni med Straniškimi ribniki in Čretvežem. To pomeni, da je križišče moralo biti nekje v Sp. Stranicah, naselje pa je običajno blizu križišča.

Vsekakor si moramo predstavljati, da je Lotodos stal na sončni in varni legi in da ni bil daleč od ceste in vodnega vira.


Lotodos kot križišče

Rimska cesta skozi današnjo Slovenijo po osi zahod-vzhod in s tem tudi skozi Stranice je bila zelo pomembna. Povezovala je Oglej, se pravi Italijo, in podonavsko območje med Dunajem in Budimpešto. Zagotovo vemo, da se je ta cesta pri Stranicah cepila. En krak je šel proti Brinjevi gori in skozi Markečico proti Čadramu, drugi mimo Straniških ribnikov, skozi Čretvež, Polene in Slovenske Konjice do Sp. Grušovja. Kraka sta se potem nazaj združila pred Slovensko Bistrico. Težko je reči, kateri krak je bil prvoten. Gotovo je krak na Oplotnico bil pomemben v lokalnem smislu, saj so po tej poti do Celja tovorili pohorski marmor.

Z vprašanjem teh dveh krakov je povezano tudi vprašanje, kje točno je stalo počivališče in gostišče RAGANDO. V Sp. Grušovju, nedaleč od današnjega avtocestnega počivališča Tepanje, ali jugovzhodno od Oplotnice? Večina se jih nagiba, da je vendarle stalo v Sp. Grušovju.

Naslednje vprašanje je vprašanje odcepa za COLATIO (Stari Trg pri Slovenj Gradcu) in VIRUNUM, glavno mesto rimske province Norik, se pravi vprašanje odcepa za smer Vitanje – Slovenj Gradec – Gosposvetsko polje. Vprašanje je povezano z vprašanjem, kje je stalo naselje UPELLAE, ki ga nekateri dajejo v Velenje, drugi v Vitanje. Na Tabuli Peutingeriani je odcep za Virunum postavljen zahodno od Celja. Potemtakem je glavna rimska pot med Celjem in Gosposvetskim poljem šla po smeri Žalec – Velenje – Graška Gora – Slovenj Gradec. Upellae je torej rimskodobno ime za Velenje in ne za Vitanje. Po lokaciji nekega rimskega nagrobnika sodeč, pa bi ta cesta mogla iti od Stranic proti Vitanju in Upellae bi lahko bilo ime za današnje Vitanje.


Mutatio, preprežna postaja

Bordojski itinerarij Lotodos označi kot MUTATIO (db. sprememba, menjava, mutacija), kar pomeni cestno preprežno postajo v državni lasti. Mutatio je bila neke vrste bencinska črpalka rimske dobe: prideš z utrujenimi konji, jih odpočiješ ali dobiš sveže, voziš naprej. Na preprežni postaji so se AURIGA (kočijaž, voznik) in konji spočili, prespali. Če je bilo potrebno kakšno popravilo na vozu, se je le-to opravilo. Če se je zelo mudilo, so se konji enostavno menjali. Na spletu najdemo tole upodobitev rimske preprežne postaje:



Zaradi sistema preprežnih postaj, ki so v razvitejših delih praviloma stale na vsakih 12-18 milj (18-27 km), se je po Rimskem cesarstvu lahko s konji zelo hitro potovalo. O cesarju Tiberiju je zapisano, da je l. 9 v 24 urah opravil 300 milj poti (450 km), da je lahko videl svojega bolnega brata Druza, preden je slednji umrl.

Drugačna in manj pogosta pa je bila postaja imenovana MANSIO, kar bi lahko prevedli gostišče, motel. Kot vidimo, so tovrstne postaje na osi zahod-vzhod bile le v Logatcu, na Trojanah in v Sp. Grušovju. Če se pošalim: avtocestno počivališče v Tepanju potrebuje samo še prenočitvene zmogljivosti (s finimi kopalnicami), pa bo po 2000 letih imelo ponudbo, kakor jo je imelo rimsko počivališče Ragando, ki je stalo le dober kilometer vstran v smeri jugovzhoda.


Prebivalci Lotodosa

Okrog preprežne postaje je lahko zraslo naselje, lahko pa tudi ne. Glede na najdene nagrobne spomenike, zapisana imena in nekaj drugih upodobitev, lahko predvidevamo, da Lotodos ni bil zgolj preprežna postaja, z zgolj zaposlenimi in sužnji v njej. Portal Ubi erat Lupa (Kjer je bila Volkulja) kot v Stranicah najdene šteje 10 rimskih pomnikov (povezava). Čeprav je takoj jasno, da denimo 9. miljni kamen izvorno ni iz Stranic, temveč iz Frankolovega; najbrž je stal ob rimski cesti v današnjih Verpetah.

Velika prednost Stranic pred drugimi podobnimi kraji je, da je večina pomnikov hranjenih doma, natančneje, vgrajenih in vidnih na straniškem župnišču. Nekoč je moral biti nek straniški župnik zelo bister in uren, da je doma najdene rimske kamne vgradil v župnišče in tako preprečil, da jih niso odpeljali v muzej, praviloma v avstrijski Gradec.

Med nagrobniki izstopa Trogimarjev nagrobni napis, na katerem je več imen. Prof. Julijana Visočnik, strokovnjakinja za rimske napise, opozori, da so med temi imeni tri tipično domorodna: Maenus, Trogimarus in Trogimara. Zlasti ime Maenus bi lahko bilo izrazito lokalno, domače, saj ga nikjer drugje ne najdemo. Na drugem straniškem nagrobniku naletimo na ženski imeni Boniata in Briga, ki zvenita keltsko. Podobno na tretjem Tatucus in Nonna. Nedomorodna imena na straniških nagrobnikih so: Succesus, Severa, Apro, Surio, Genialis, Ianuarius, Saturia, Severus, Quadratus, Secundinus, Sabianus, Caius, Severa, Quartus, Firmus. Surio bi lahko pomenilo »iz Sirije«, še opozori Visočnikova v svoji monografiji The Roman Inscriptions from Celeia and Its Ager (Celjska Mohorjeva, 2017).


Maen, Trogimar, Trogimara, Bonjata, Briga, Tatuk, Nona – torej 7 zanimivih nerimskih imen iz Lotodosa ... So v Lotodosu poleg latinskih priseljencev še dolgo živeli tudi potomci domorodnih Keltov? Nenazadnje je tudi ime kraja Lotodos oz. Ad Lotodos (Pri Lotodu) verjetno keltskega izvora.

Ko smo že pri prebivalcih ... V romanu Janka Modra Vladar Samo Lotodos nastopa že v prvih poglavjih. In sicer kot manjša utrdba, postavljena v to povezovalno dolino, torej kot predstraža Celeje, ki barbarom preprečuje dostop v Celjsko kotlino. Zadnji antični prebivalci Lotodosa po Modru naj bi bili vojaki. Potem ko jih neko zimo med letoma 580 in 590 Slovani premagajo in prepodijo, obenem pa z zvijačo zavzamejo Celejo, rimskega Lotodosa ni več.


Se med Belim Potokom in Sp. Stranicami še vedno vozimo po rimskem mostu?

Na starih razglednicah Frankolovega je naslikan »rimski most«. Gre za most, preko katerega peljemo, če pri Belem Potoku na nevarnem ovinku zavijemo iz glavne ceste in iz soteske ob Tesnici ter se skozi manjši spodnjestraniški zaselek namenimo v Zg. Lindek in na Malo Goro. Takoj po vstopu na to ozko cesto, zavije pot desno in prečka grapo, v kateri teče potok. Ta grapa je danes katastrska meja med občinama Vojnik in Zreče, pa tudi meja med škofijama Celje in Maribor. No, kratek most, po katerem se peljemo preko nje, ne da bi ga videli, naj bi bil iz rimskih časov (lokacija: 46.343724, 15.332714).

Domačini mu še vedno pravijo »rimski«, čeprav je iz turistične ponudbe Frankolovega izginil in ga tudi v Registru kulturne dediščine ni. Ko sem bližnje domačine vprašal, je ta most rimski ali ne, so povedali, da so pred nekaj leti prišli strokovnjaki in si ga ogledovali, vendar na njihov odgovor, koliko je star, še čakamo.

V bistvu bi mi bilo všeč, če bi lahko rekel, da sem župnik v kraju, kjer se še vedno vsak dan vozimo po rimskem mostu.


Stranice: služabnik s stilusom in poliptihom,
 marmorni relief najden pri prenovi cerkve l. 2008


sreda, 18. november 2020

Migracije, pluralizem, Bog

Pluralizem je dejstvo, priložnost, problem

Zaradi migracij sodobna družba postaja nezadržno pluralna. Da to ugotovimo, niso potrebne sociološke ekspertize. Dovolj je pogled na najbližje gradbišče. Enega takih je že drugo leto povsem zraven župnišča na Frankolovem, kjer se gradi nov vrtec z dodatnimi prostori za šolo. Na gradbišču delajo Slovenci, Bošnjaki, Srbi, Albanci; po verski pripadnosti pa kristjani katoličani, kristjani pravoslavci in muslimani suniti. Gradbeništvo in sploh gospodarstvo je že dolgo »multi-kulti« in »versko pluralno«. Spomnim se, ko so že v sedemdesetih in osemdesetih slovenski »gastajbajterji« pripovedovali, kako so tovarniške hale na Nemškem polne različnih narodov. S padcem Berlinskega zidu, s prihodom daljnoazijskih delavcev, se je ta raznolikost na evropskih tleh občutno povečala.

Nacionalni in verski pluralizem je dejstvo, je priložnost in je tudi problem. Ko razmišljamo o njem, moramo imeti vso troje pred očmi. Dejstvo, ker tako je in nič drugače; priložnost, ker se »mi, ki smo bili nekoč daleč«, zdaj srečujemo od blizu; problem, ker je zgodba vse prej kot enostavna, saj se kdo v pluralizmu ne znajde, kdo ga načrtno zavrača.


Trije igralci v areni pluralizma

V osnovi imamo v Evropi v areni pluralizma tri igralce. Liberalno-sekularno silo, ki jo tvori evropska intelektualna, medijska in politična elita; ljudsko-krščansko čutenje, ki gnezdi v evropskem srednjem in nižjem sloju; in priseljence, ki se do samega kulturnega jedra Evrope zelo različno pozicionirajo. Med priseljenci imamo od južnoameriških in vzhodnoevropskih, ki se z lahkoto integrirajo v osrednjeevropsko sredino, do radikalnih islamistov, ki evropsko kulturno jedro zavračajo, četudi nekateri v Evropi živijo od svojega rojstva.

Zgodba, ki nam jo podaja vrhnja sila, t.j. liberalno-sekularna elita, pravi, da bodo dogma človekovega dostojanstva, dogma človekovih pravic in stava na razsvetljensko izročilo razuma same po sebi pripeljale multi-kulti procese do srečnega konca. Če se srečni konec odmika, se rado krivi ljudsko-krščansko čutenje in politične opcije, ki izhajajo iz njega (dežurni krivki sta trenutno Poljska in Madžarska), ki da znajo biti »ksenofobne« in »populistične«.

Liberalno-sekularna elita se pri tem nekako sramežljivo vede do islama, vere, ki jo s seboj v Evropo nosijo mnogi migranti. Ostra kritika religije, kakršne se poslužuje v odnosu do domorodnega krščanstva, je do prihajajočega islama ublažena. Pa bi ostrina uma bila potrebna. V Evropi imamo opravka z »islamskim« terorizmom in ne denimo s »kitajskim« ali »filipinskim«, pa so se mnogi Kitajci in Filipinci prav tako priselili v Evropo. Ko znotraj članov islamske skupnosti vznikne nek čuden vzgib sovraštva do Evrope in štejemo mrtve na ulicah, ki bi morale biti varne in svobodne, se ta elita rada zateka k na videz strokovnemu pojmu »radikalizacije«, ne da bi točno pojasnila, kaj to je.

Naštel sem tri igralce in mislim, da so vsi trije del rešitve evropskega multi-kulti vozla, a pod pogojem, da se bodo znali soočiti s četrtim igralcem, ki je Bog.


Evropski ateist: Priznam, tudi Bog je igralec

Pretežno ateistična liberalno-sekularna elita bi morala pod nujno revidirati svoj odnos do religije. Ker, če ga ne bo, ne bo več ne razumela, ne obvladala procesov, ki se dogajajo pred njenimi očmi. Kako boš razumel tako medversko napetost kot medverski dialog, če zviška gledaš na vero v Boga? Kako boš razumel grožnjo verskega fanatizma, če ne razumeš religiozne psihologije, predstav o Bogu in znaš le aseptično reči, da pri tem pojavu gre za neko »radikalizacijo«, ki so jo zakrivili »hujskaški pridigarji«?

Ne pričakujemo od ateista, da bo veroval v Boga, pričakujemo, da bo z večjim spoštovanjem obravnaval vero v Boga, zlasti če je na odgovorni funkciji v medijih in politiki. Sliši se epohalno: toda evropski ateist, če bo hotel v času velikega pluralizma sodelovati pri gradnji skupne hiše, bo moral psihološko in intelektualno preseči ničejanski (Bog je mrtev), marksistični (religija je opij) in freudistični (religija je nevroza) pogled na verujočega človeka. Kar ne pomeni, da se bo moral odreči sami kritiki religije, ki je vendarle del evropskega duha.

Predstavljate si evropskega ateista, ki reče: Priznam, tudi Bog je igralec. Ker sem koga od takšnih že srečal, vem, da to ni iluzija.


Evropski kristjan: Moj Bog je tudi njegov Bog

Drugi igralec je evropski domorodni kristjan. Tudi on je del rešitve. Lani preminuli nemški teolog Johann Baptist Metz (1928-2019), ki so mu celo nasprotniki priznali, da je eden najboljših diagnostikov našega časa, je do globin raziskal razmerje med Bogom in pluralizmom. Še dva meseca pred smrtjo je v nekem predavanju v Španiji spodbudil sodobne kristjane, da ponovno odkrijejo »Boga Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega«, da se torej približajo izviru »mehkega monoteizma«, kot mu pravi, in tam srečajo judovske in muslimanske brate.

Predstavljate si evropskega kristjana, ki se zaveda svojih abrahamičnih korenin in reče: Ni me strah muslimanov, moj Bog je tudi njihov Bog.

Oblika monoteizma, o kateri govorimo, ni v nasprotju z vero v Božjo trojiškost in v Jezusa kot Mesija. Pravzaprav nas sam Jezus s tipično judovskim spominom na »Boga Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega« ter naukom o Očetu uvaja v izvorni monoteizem.

Monoteizem pri izviru, zaznamovanem z beduinsko kulturo gostoljubja, je monoteizem povezovanja in sočutja, uči Metz. Drugega (muslimana, juda, priseljenca, kristjana, ...) gledaš skozi njegovo zgodbo trpljenja in se poistovetiš z njo. Medverski dialog, ki je danes potreben tudi za ohranitev svetovnega miru, tu ne more zgrešiti.


Priseljenec v Evropo: Prihajam v deželo mojega Boga

Tretji igralec in del rešitve je priseljenec, tujec, često musliman, nov Evropejec. Evropo ta priseljenec že gradi, saj bi se brez njega marsikje gospodarsko ustavila; če ne bi bilo njegovih otrok, bi marsikateri evropski park bil mrtev.

Seveda mora priseljenec dopustiti, da tudi Evropa gradi njega. Bodisi po njenem krščanskem izročilu, bodisi po njenem liberalno-sekularnem ustroju. Krščansko izročilo priseljencu muslimanu omogoča, da je prihaja v deželo, kjer domuje isti »Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov«, ki domuje tudi v njegovi domovini. Protireligioznih refleksov očiščen liberalno-sekularni ustroj priseljencu zagotavlja neideološko in demokratično dojemanje države ter njeno profesionalno asistenco.

Predstavljate si muslimana, ki pride v Evropo in reče: Ni me strah te dežele, v njej so kristjani, znak, da prihajam v deželo mojega Boga. Teološko zrela oseba z osebnim verskim izkustvom kaj takega vsekakor zmore.


Zaključek

Ne mižimo pred skušnjavami in zdrsi. Vsak od treh opisanih igralcev jih ima. Prvega hitro pograbi nadutost, drugega užaljenost, tretjega frustracija in jeza. Z velikim Metzom verjamemo, da je vsak udeleženec v veliki zgodbi pluralizma priložnost, ne grožnja. Isto velja za Boga, ki je bil najprej Bog bližnjevzhodnih puščavskih očakov. Bog je v tej zgodbi priložnost, ne grožnja. Bog Stvarnik je vir pluralizma, ne njegov sovražnik.


* Besedilo v krajši obliki izide v decembrski št. revije Cerkev danes z naslovom: Pluralizem ter Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov. Foto: B.C. ,2015, Judejska puščava, Izrael.