sreda, 13. december 2017

Kapital in potrošništvo imata svoj praznik – božič. Kaj pa mi?


Zmagoslavje kapitalističnega božiča 

Božič se je v zadnjih desetletjih spremenil v najbolj praznovani praznik v zahodni civilizaciji. Obstaja božična glasbena in filmska produkcija; obstaja božična industrija daril; obstaja božično nakupovanje in zapravljanje, ki si ga med letom mnogi nikakor ne bi privoščili; obstaja t.i. „veseli december“, kot priprava na božič; obstaja cela serija reklam narejenih za božični čas, med katerimi prednjačijo tiste za Coca-Colo; obstajata božična estetika in božična romantika, ki morata zaznamovati vsako ulico in vsako hišo. Božič je s priključenim novoletnim praznovanjem postal tudi praznik z najdaljšim spremljevalnim prazničnim časom. Po nakupovalnih središčih sodeč „božično vzdušje“ traja vsaj dva meseca in pol. Prve božične ponudbe se v trgovinah pojavijo v začetku novembra, do poprazničnih razprodaj pride v sredini januarja. Božič je postal nekakšna kapitalistična in potrošniška velika noč, prvi med največjimi prazniki.

Božič – praznik št. 1! In kaj je skrivnost njegovega „uspeha“? Kako se je zgodilo, da sta kapital in duh potrošništva za svoj praznik prevzela ravno božič? Če jima je to uspelo, je to zato, ker sta si znala prirediti in podrediti najgloblje poudarke klasičnega krščanskega božiča. Ti so še vedno trije: 1. rojstvo; 2. zmaga luči; 3. darilo.


Uporaba trojčka rojstvo–luč-darilo

Krščanski božič je in ostaja praznik Jezusovega rojstva. 25. december kot praznik Jezusovega rojstva se je redno začel praznovati šele po letu 400, vendar datum 25. december krščanski avtorji omenjajo že po letu 250. Kmalu je božič postal drugi najpomembnejši krščanski praznik, kar je še danes. Praznovanje rojstva samo po sebi obrne pozornost na otroke in s tem na družino. Božič se je zato začel vse bolj praznovati kot družinski praznik.

Drugi korak. Božič se praznuje blizu zimskega sončevega obrata (21. december, včasih dan kasneje). Sonce začne spet dobivati na moči, dnevi se začnejo daljšati. Že predkrščanska doba je tako ali drugače praznovala ta naravni dogodek in mu dajala duhovni pomen, v smislu: luč premaguje temo, dobro premaguje zlo, življenje premaguje smrt. Luč torej kot prasimbol vsega dobrega.

Sledi tretji korak. Tako rojstvo otroka kot rast sonca in daljšanje dneva so ljudje vedno doživljali kot nekaj, kar jim je bilo podarjeno. V trenutkih, ki se počutiš obdarovanega, tudi sam obdaruješ druge. Od tod velik poudarek na darilih. Noben drug praznik ni tako naravnan na darila kot božič.

Kapital in duh potrošništva nista storila nič drugega kot to, da sta se navezala na troje duhovno globokih božičnih vsebin: rojstvo, luč, darilo. Samo po sebi to še ne bi bil problem, če se kapital in potrošniški duh pri tem ne bi obnašala kot slon v trgovini s porcelanom. Trojček rojstvo-luč–darilo je danes v nevarnosti, da se popolnoma zmaliči in izgubi, saj je vse podrejeno logiki zunanjih dražljajev, omamnega veseljačenja, predvsem pa nebrzdane potrošnje in dobička.


Vztrajanje pri vsebini bodi naš upor

Če hočemo praznovati božič v njegovih globokih vsebinah, se moramo znati zoperstaviti divjemu potrošništvu. Treba si je enostavno naredi red v glavi in se odločiti za bolj zmerno in vsebinsko držo.

Ne, ne bomo si prepovedovali obisk trgov in božičnih nakupov, bomo pa jih omejili in bolj načrtno speljali. Na primer: nikakor ne smemo dovoliti, da bi na sam sveti večer (24. december) „noreli“ po trgovinah, kar se mnogim rado zgodi. Nakupe bomo opravili prej, na sveti večer bomo s svojimi doma. Naslednja poteza bo omejevanje nakupov, zlasti hrane in pijače. Mnogo božične hrane se na koncu kotali po mizah sem ter tja, dokler na konča v košu. Tudi pri darilih bodimo bolj domiselni in pozorni. Naredimo kakšno darilo s svojimi rokami! Kdaj smo to storili zadnjič?

Predvsem pa vsebina. Da se božični prazniki ne izjalovijo v kapitalistično veliko noč, je potrebno vztrajati pri njihovi pristni vsebini. Obujanje starih božičnih običajev je preprosta pot, da obnovimo vsebino praznika.

Kdor je krščanske vere, mu pri obnavljanju vsebine ne bo težko. Vsebina božiča - kot že ime pove - je rojstvo „malega“ Boga. To je tolikšna vsebina, da je ne bo mogel nikoli izčrpati. Kdor ni krščanske vere, še vedno lahko praznuje božič na vsebinski način. Trojček rojstvo-luč-darilo ima duhovni pomen za vsakogar. Družina je vsakomur svetinja, svetinje pa kličejo k praznovanju. Vztrajanje pri vsebini bodi naša varovalka pa tudi naš upor proti božični potrošniški mrzlici in proti zmaličenju samega praznika.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno decembra 2017 v Ogledalu, glasilu občine Vojnik.
Karikatura: Steven Cutts, www.buzzworthy.com/live-sad-sad-world-according-steve-cutts-satirical-illustrations/ 

četrtek, 07. december 2017

Islamski učenjak o krščanstvu



Profesor Niyazi Oktem, učenjak iz carigrajske univerze Bilgi, je bil l. 2005 povabljen na mednarodni teološki simpozij o Kristusovem obličju, da bi spregovoril o Jezusovem liku v islamu. Gre za enega izmed vrste simpozijev, ki jih vse do danes redno prirejajo v Rimu. Predavanje muslimanskega učenjaka si lahko v italijanščini v celoti preberete tukaj. Ker danes na Slovenskem zanimanje za odnos med islamom in krščanstvom narašča, na tem blogu povzemam glavne poudarke profesorja Oktema.

Razlika v dojemanju razodetja
Profesor Oktem zapiše: „Vsi preroki omenjeni v tem Svetem pismu so tudi za nas preroki.“ Islam torej spoštuje Staro in Novo zavezo. Za Jezusa priznavajo, da je delal čudeže; Jezusov moralni vzor je za muslimane in tudi obče veljaven. Vendar je pri tem treba upoštevati, opozarja carigrajski učenjak, da je Koran napisan na podlagi Mohamedovega zamaknjenja, medtem ko Jezus ni narekoval iz zamaknjenja in tudi nima „svoje“ knjige. O Jezusu so pisali drugi, ki so lahko marsikaj dodali. Tu gre za dvoje različnih pojmovanj božjega razodetja in svetih knjig: neposredno razodetje po zamaknjenju preroka pri islamu ter pisateljsko opisovanje razodetja pri krščanstvu.

Globoka razlika v dojemanju Boga
Naslednja in največja razlika med islamom in krščanstvom je v pojmovanju Boga. Islam vztraja v strogi transcendenci in enosti Boga, krščanstvo temelji na Bogu kot Trojici. Profesor Oktem ne verjame, da je krščanstvo zapadlo v triteizem (vera v obstoj treh bogov), meni pa, da je krščansko pojmovanje Boga kot Trojice (en Bog, tri osebe) zapleten filozofski manever, ki ga povprečen musliman ne razume. Kontrast v pojmovanju Boga je prvi vir napetosti med religijama. Profesor Oktem zato predlaga, da se filozofska razprava o Trojici ne postavlja v prvi plan, saj vedno znova odpirati te probleme lahko vznemirja neuke množice, kar pa lahko izkoristijo zlonamerni politiki in prodajalci orožja.

Skupna vera v Stvarnika
Judovstvo, krščanstvo in islam verujejo, da je svet in človeka ustvaril dobri Bog. Od vseh bitij je človek najbolj podoben Bogu, saj ima razum in svobodno voljo.

Skupna vera v Boga, ki rešuje
Človek zapade v zlo, vendar ga Bog ne zapusti. Človeka rešuje poslušnost Božji besedi. Judovstvo, krščanstvo in islam verujejo v angele in demone, poslednjo sodbo, posmrtno življenje in spolnitev odrešenja v večnosti.

Razlika v pojmovanju delovanja Boga med nami
Bog je v vseh treh monoteističnih religijah bivajoč v nedostopnosti (transcendenca) in presega tako tvarni svet in kot človekovo umevanje. Vendar krščanstvo za razliko od islama precej bolj verjame, da Bog deluje tudi v svetu (imanenca). Tako so na primer v krščanstvu možni čudeži in Marijina prikazovanja, v islamu pa česa takega ni možno. Muslimani verujejo, da je Bog spregovoril po Mohamedu in da k temu ne bo dodajal novih in naknadnih sporočil ali znakov. Ne čudeži in drugi nadnaravni dogodki, pač pa človekova duhovnost in moralnost sta znamenja božjega v svetu, poudari Oktem.

Jezus in Marija nastopata v Koranu okrog 100 krat
V osrednjem delu predavanja profesor Oktem na dolgo našteva in komentira verze, v katerih Koran omenja krščanske like. Koran omenja:
- 25 krat Jezusa Kristusa;
- 11 krat Mesijo;
- 34 krat Devico Marijo;
- 12 krat Evangelije (Nova zaveza);
- 14 krat kristjane (nazarejci).

Oktem našteva in komentira tudi verze, v katerih Koran nastopa do kristjanov kritično. Kristjanom Koran seveda najbolj očita, da imajo Jezusa za Božjega sina in da enega Boga delijo na tri. Zanimivo pa je, da Koran pred judovsko kritiko vzame v bran deviškost Jezusove matere Marije. Koran judovskim vernikom tudi očita, da niso sprejeli Jezusa kot preroka.

Dialog med islamom in krščanstvom ter mir v svetu
Niyazi Oktem na koncu predavanja izrazi prepričanje, da so ravno Koranovi verzi o Jezusu in Mariji dobra podlaga za dialog med islamom in krščanstvom. Kot turški musliman med drugim razmišlja:
Ne smemo namreč pozabiti, da je je različnost me religijami eden izmed glavnih virov mednarodnih konfliktov. Pripadniki vsake religije hočejo širiti svojo vero. Misijonarji delujejo na polno. Zato mora tudi Turčija, bodoča članica Evropske Unije, vpeljati idejo dialoga. Tisti, ki se dialogu upirajo, nimajo zaupanja vase.

___
Fotografija: Medverski posvet verskih voditeljev 11. decembra 2015 v Celju. Na tem posvetu sem imel čast predstaviti okrožnico papeža Frančiška Laudato si', ki govori vsem ljudem dobre volje o varovanju stvarstva.

ponedeljek, 04. december 2017

Sv. Barbara ali Kako resnica skozi stene hodi



Zgodba o Barbari (goduje 4. decembra) govori o lepem in pametnem poganskem dekletu, doma iz grške Nikomedije, ki pa je imelo to nesrečo, da je bil njen oče Dioskur blazno posesiven. Da bi nadziral njene socialne stike in vplive nanjo, je sezidal stolp in Barbaro zaprl vanj. Kljub temu je preko Origenovih spisov in služinčadi prišla v stik s krščansko vero. Ko očeta ni bilo doma, se je dala krstiti in služabnike prosila, naj na stolpu poleg dveh že obstoječih okenc naredijo tretje, da jo bodo tako trije snopi svetlobe spominjali na sv. Trojico. Ko pride oče in zve, kaj se je zgodilo, pobesni. Hčer izroči sodnikom (smo namreč v l. 306, v času krutih Dioklecijanovih preganjanj kristjanov). Sodniki Barbaro obsodijo na smrt z obglavljenjem, oče, od vedno zagrizen nasprotnik kristjanov, pa se ponudi, da bo sodbo izvršil on sam. Kar se tudi zgodi: oče Dioskur v imenu države obglavi lastno hčer Barbaro.

Zgodba o sv. Barbari je tudi zgodba o zidovih, katerih namen je preprečiti prihod ljubezni in resnice. Barbara se ne bi smela srečevati s svojimi vrstniki, kaj šele se nenadzirano zagledati v kakšnega fanta. Barbara tudi ne bi smela spoznati resnice o smislu življenja in Bogu. Toda ljubezen in resnica, ki sta v Bogu eno, hodita skozi stene. Ljubezni je lastno, da se širi; resnici je lastno, da pride na dan, v Barbarinem primeru v temni stolp. To je Barbarino sporočilo, to je, če tako rečemo, Barbarino pravilo.

Barbarino pravilo se je na silno dramatičen način izkazalo pri odkritju umorjenih v Hudi jami. Ti so bili zmetani v rudarski rov – glej to igro skritih pomenov! – z imenom Barbara-rov. Kako naduti so morali biti krvavorokci, ki so l. 1945 mislili, da Barbarino pravilo ne bo delovalo v rovu, ki nosi njeno ime! 

Po eni strani nadutost, a po drugi vendarle strah, da se stvar ne izve. Po eni ubijalčev „božanski“ občutek moči nad življenjem in smrtjo, po drugi nizkotnežev pratrepet pred sijajem resnice. Pratrepet, pomislek, dvom, vest,... nekaj, kar gloda in postavlja vprašanja: Kaj, če se zve? Kaj, če resnica priden na dan? Resnica res skozi stene hodi, toda če bo sten več kot ena,... če bo sten več kot pet,... če bo sten enajst, se resnica morda le ne bo mogla prebiti skozi.

Konec 3. stoletja je v Nikomediji nek posesiven oče zgradil stolp, da bi do njegove hčere ne prisvetila luč spoznanja. Slovenski upravitelji skritih zločinov so l. 1945 v Hudi jami pozidali 11 pregrad, do pregrad pa po tleh nasuli finega peska, da bi lahko brž videli, če je kdo hodil tja, kamor po odredbi države ne bi smel. Fini pesek in 11 pregrad, da Barbarino pravilo v Barbarinem rovu ne bi delovalo?

Kakor je resnici lastno, da gre naproti človeku, tako je človeku lastno, da jo išče, kakršnakoli že je. Predstavljati si človeka, ki ne išče resnice, je kakor predstavljati si človeka brez možganov. Možgani so naš naravni organ za resnico. Resnica ni abstraktna, z resnico ne gre žonglirati, kajti resnica je tudi naše nevrološko naprezanje in stanje.

Sv. Barbara, ki ji je bilo bivati v temnem stolpu, je zavetnica rudarjev, podzemnih kopačev. Eden izmed njih je Mehmedalija Alić: musliman, ki ga je bil izbran, da razkrije še eno poglavje slovenske krščanske in protikrščanske travme; tujec, ki je kakor angel prišel od nikoder, bil od države izbrisan, da bi na koncu domačinom nakazal pravo pot; človek, ki je na nekem drugem morišču, v Srebrenici, izgubil najdražje. Mehmedalija Alić je vodil podiranje enajstih pregrad do žrtev Hude jame. V svoji knjigi Nihče je o moči resnice zapisal:
Do kdaj bomo čakali, da človeški um dozori in se vzpostavi medsebojno spoštovanje? Da prevladata resnica in pravica, ki bosta veljali za vse enako? O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti.

Resnica skozi stene hodi. Resnica ozdravlja in osvobaja. Sv. Barbara, prosi za nas!

* Foto: Mihael Hild, Trbovlje, rudarski prapor.


sreda, 29. november 2017

Kanja, avguri in komorno otroštvo Z generacije

Reklo se jim je augures in napovedovali so prihodnost iz ptičjih letov pa tudi iz piščančjega kljuvanja. Med obredom so v roki držali lituus (zgoraj zakrivljena palica podobna današnjemu škofovskemu pastoralu), opazovali škorce na nebu ali kokoš na dvorišču, se prepustili navdihu ter na koncu izrekli, kaj bo prinesel jutrišnji dan. To je bilo v starem Rimu.

Nekaj podobnega sva zadnjič opravila g. Stane in jaz v Vinski Gori pri Velenju. Zaradi ptice nama je bilo mogoče odpreti razpravo o prihodnosti. 

Ko sva v okviru ljudskega misijona križarila po župniji in obiskovala bolnike, večinoma upokojene knape, je na nekem dvorišču nad naju in nad še dva domačina priletela kanja. Povsem mirno se je spustila na žico nad nami, si nas ogledala, se nato dvignila, odplavala drugam. Čudovito.

Čudovito in nenavadno. Včasih se kanje niso tako od blizu kazale ljudem, smo ugotavljali. Kajti včasih, sva potem v avtu prišla do sklepa z g. Stanetom, smo ljudje bili veliko zunaj. Hodili smo okrog hiš in hlevov, vrtov in njiv, ter vključno s kričavimi otroci opravljali kmečka in druga opravila. Ujeda je morala paziti na trenutke, ko nas ni bilo, da nam je lahko ukradla kakšnega piščanca ali iz vrta odnesla slepiča. Danes smo v glavnem notri in ujeda se med našimi strehami počuti malodane udobno.

Predvsem pa otroci. Oni so ves čas notri. Generacija Z, kot pravijo ameriški družboslovci rojenim okrog l. 2000 in potem (prim. Wikipedia), med drugim kaže znake prve komorne generacije (iz lat. camera = obokan strop). Niti mobilni telefon ni povečal njene mobilnosti do te mere, da bi bila več na prostem. Opazujem svojo vas. Niti zimske počitnice otrok, razen kakšne izjeme, ne spravijo na bližnjo zasneženo nabrežino. Ni čudno, da so v mestecu blizu nas sklenili porušiti neko igrišče in prostor nameniti novim gradbenim parcelam. Razlog: igrišče je ves čas samevalo. Tisti otroci, ki kaj trenirajo, pa to itak počnejo v plačljivih krožkih v telovadnicah.

Kakor starorimski avguri smo stali oni dan pod kanjo. Njen pristanek, njeno ponosno razgledovanje, njen odlet in krog nad vasjo – kakšno prihodnost napovedujejo? 

Napovedujejo z generacijo Z nadaljnjo izumiranje realnih medhišnih prostorov? Nastop bunker-človeštva? Zmagoslavje virtualnih prostorov znotraj naših elektronskih naprav oz. prenos našega bivanja iz zunanjega fizičnega v naš notranji svet? Napovedujejo na nek način nič manj kot zaključek tisočletnega spopada med gnozo in realizmom? Nam bo torej generacija Z s svojo zaverovanostjo v virtualni svet na karikaturalni način uprizorila gnostično zmago ne-materije nad materijo? Nam let vinskogorske ptice ujede potemtakem napoveduje globoko anti-krščansko zmagoslavje ne-utelešenosti nad utelešenostjo?

In še: Bo generacija Z zmogla upor zoper komorno samoto, kot so nekateri imenovali pojav v sobe zaprtih otrok, in zoper z Japonske grozečo patologijo hikikomori (prim. članek na MMC)? Se bo vendarle postavila nazaj v realni fizični svet in si med drugim ponovno prisvojila igrišča na prostem? Se bo požvižgala na komercializirane telovadnice in spet pod milim nebom metala žogo na koš „kar tak“? 

Kakšno najstnico na konju že vidimo, skupine deklet se tu in tam neobvezno poganjajo na rolerjih, toda kje so fantje? Moški je vedno bil bitje teritorija. Raziskoval ga je, ga udomačil, ga preurejal, branil, ... Kje danes živi mlad fant pustolovščino odprtega teritorija? Ah, seveda – tu je njegov Minecraft!

Težko je biti prerok. A nekaj je oni klerikal-knapovski skupinici avgurov kanja zagotovo napovedala: če vas, spoštovani ljudje, ne bo zunaj (beri: zunaj sebe), pridem jaz. Morda ne jaz, morda kakšna druga žival. Če ne žival ali rastlina, bodo namesto vas v medhišni socialni prostor prišli drugi ljudje. Prazen prostor dolgo prazen ne bo ostal. Življenje bo šlo naprej in mimo vaših bunkerjev.


* Foto: s FB, z dovoljenjem Nike Kolar.

ponedeljek, 20. november 2017

Ne adrenalin, temveč obljuba in zakoni


To pomlad je na oglasni deski sredi naše vasi visel plakat, ki je otrokom v zameno za nekaj evrov ponujal posebno doživetje v nekaj kilometrov oddaljenem adrenalinskem parku. Na plakatu je bila fotografija otroka, ki se plazi po tleh. V parku so očitno pripravili to, kar skavti imenujemo „proga preživetja“. Da, proga preživetja: z ovirami, plezanjem, skoki in tudi plazenjem. Ampak seveda v precej milejši obliki, saj ni bilo nikjer napisano, naj otroci s seboj prinesejo obleko za preobleči. Prava proga preživetja, skavtska pa tudi oratorijska, namreč pomeni, da si na koncu „tak k' svina“, če povemo po ljubljansko. Otroci so pri pravih progah preživetja vnaprej opozorjeni, da si nadenejo najbolj „zanèč cune“. Običajno se taka proga zaključi s kakšnim skokom v vodo, v potok, ribnik, ali pa z mrzlim „šlauf tušem“.

Kakor koli, plakata sem se razveselil. Ni bilo prvič, da sem opazil, kako se nekateri elementi skavtske vzgoje vse bolj uporabljajo tudi zunaj skavtstva. Pred dvajsetimi leti se je reklo, da so skavti „tisti, ki se tudi ponoči derejo po gozdovih“, danes moraš plačati, da ti otrok doživi vsaj delček tovrstnih doživetij.

Prvi in največji sorodniki skavtstva so seveda postali poletni oratoriji, ki ne minejo brez vode in blata, brez dviga in spusta zastave, marsikje tudi ne brez večera ob ognju in brez svete maše v naravi. Nato plahe elemente skavtske vzgoje vidimo pri kakšnih šolskih športnih in naravoslovnih dnevih, kjer je več stika z naravo, včasih tudi kakšna hoja po vrvi. Pa pri mladih izletnikih, pri katerih v modo prihaja taborjenje. Ter seveda pri komercialnih ponudnikih tipa adrenalinski parki.

Najbolj smešna med komercialnimi ponudbami je bila tista izpred nekaj let, ki jo je vsled uspeha filma Gremo mi po svoje pripravil Mercator, ko je otroke vabil na enonočno brezplačno taborjenje „na taborniški način“ na – primite se za stol, da ne padete z njega – širokih hodnikih nekega Mercator Centra.

Drugo, kar opaziš pri komercialnih posnemovalcih nekaterih elementov skavtske metode, je čudna raba ali že kar zloraba besed adrenalin, adrenalinsko, andrenalinskost. Po Wikipediji je adrenalin „hormon in živčni prenašalec, ki ga izloča nadledvična žleza, in posreduje pri pretvorbi glikogena v glukozo.“ Naravni adrenalin se sproža v redkih „fight or flight“ (bojuj se ali beži) situacijah, kot so prometne nesreče, beg pred zverjo, boj na življenje in smrt sredi deroče reke. Ko sem bil otrok, je nadme prišel nek razjarjeni pes iz soseščine. V sekundi sem bil na drevesu, na katerega sem drugače splezal z velikimi mukami. To je bila naravna adrenalinska situacija.

Danes se za adrenalinsko ima vse, kar je malo bolj vznemirljivega. Vsak strah pred višino in vsaka negotovost izida je označena za adrenalinsko doživetje. Celo za akcijski film, ki ga gledaš zleknjen v kavč z oranžado v roki, je na televiziji napovedano, da ti bo dvignil adrenalin. Če je vse to adrenalin, potem lahko slovenske skavtske in taborniške organizacije brez težav preimenujemo v Adrenalinska organizacija za otroke in mladino.

Skratka, akcija navdušuje. Tako je prav. Otroke je treba potegniti izza zaslonov na prosto in v gibanje. Toda komercialni ponudniki ne bodo nikoli mogli akciji dodati tistega notranjega žara, ki ga daje skavtstvo svojim. Skrivnost najlepših doživetij namreč ni v adrenalinu, temveč v skavtski obljubi in v skavtskih zakonih, ki akciji, včasih pa tudi adrenalinu, dajejo smisel in smer.


* Besedilo je bilo objavljeno v reviji Skavtič (november 2017). Na sliki skavtsko sankanje s traktorsko gumo (foto: Katarina Tadina, iz arhiva stega Rakova Steza 1). 

četrtek, 09. november 2017

Kristjan med vero in politiko

31. oktobra 2015 je na Otočcu potekal Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, ki ga redno organizira gibanje Prebudimo Slovenijo. Predavatelja sva bila dva: dr. Klemen Jaklič je govoril na temo Država in državljan, jaz na temo Kristjan med vero in politiko. Predavanje, sem v krajši, posodobljeni in bolj poljudni obliki ponovil 9. novembra 2017 v Limbušu pri Mariboru za člane Kolpingovega gibanja. Moje takratni prispevek lahko gledate na YouTube, tekst predavanja (z dodanimi linki do nekaterih mojih blogov) pa v celoti podajam tukaj.


Kristjan med vero in politiko
(Otočec, 31.X.2015)

Vse dobre stvari so tri in tudi naše predavanje bo tridelno.  Najprej vas bom nagovoril k širšemu dojemanju političnega in k nekakšnemu premiku iz državno-politične ravni na širše družbeno raven. V drugem delu bomo ta premik olajšali z relativizacijo države in pogledali, kaj noče povedati Jezus z naročilom „dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega“. V tretjem delu bomo poskušali zastaviti nekaj teoloških smernic za politično delovanje slovenskih katoličanov danes.


I. ZA PREMIK V DRUŽBENO

Religija in politika: dramatično razmerje

Politika in vera, vera in politika – postajamo dolgočasni? Prastaro a vedno novo vprašanje odnosa med obema. Zguljeno a spet in spet vznemirljivo, skoraj hipnotično. Vprašanj, ki je vzniknilo, takoj ko sta vzniknili obe razsežnosti človekovega duha oz. človekove  dejavnosti. Če nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da je odnos zaznamovan z tremi velikimi modeli in tudi zgodovinskimi etapami.

1. Dominacija religije nad politiko in javnim življenjem; tipična za arhaične družbe, v katerih je kralj bil tudi duhovnik; danes je ta oblika prisotna v teokratskih islamskih republikah; v salafizmu; v ideji totalitarne religiozne države.

2. Tekmovanje religije s politiko in sočasna delitev „interesnih sfer“; po načelu religiji „duše“ - politiki „telesa“; značilna za grško-rimski svet in za krščansko dobo; religija in politika rada vzpostavita simbiozni odnos: religija državi krovni povezovalni smisel (lat. re-ligare = povezati) in moralno motivacijo, država religiji privilegije in protekcijo.

3. Dominacija politike nad religijo; emarginacija religije; značilno za moderne družbe pa tudi za totalitarne režime XX. stoletja, v katerih politično gre čez vse, tudi čez zasebno in osebno. (Na svojski, skoraj nekoliko ironičen način to dominacijo vidimo v Angliji, kjer je kraljica obenem tudi voditeljica anglikanske Cerkve.)

Kateri od treh modelov vam je najbolj všeč? Upam, da vam prvi in zadnji nista niti malo všeč. Oni vmes pa tudi ne preveč. Upam, da bo to predavanje pomagalo preseči vse tri.


Manj dramatično: premik iz državnega na družbeno

Uvodoma smo zašli v „šolsko“ politološko-sociološko razlago odnosa med religijo in politiko, v kateri sta obe razumljeni kot strukturirani organizaciji; prva zbrana okrog oltarja, druga okrog trona. Enako zanimiva, a manj raziskovana in na Slovenskem manj poudarjanja je bivanjska-sociološka razlaga tega odnosa. Lahko jo strnemo v vprašanja, kot: Kako religiozna drža posameznika ali določene skupnosti tudi mimo razmerja med politično in versko organizacijo vpliva na družbene spremembe? Z drugimi besedami: Kako je že golo dejstvo, da nekdo veruje, tudi družbeno, s tem pa politično dejstvo? Ali malo bolj parcialno: ima krščanstvo politično moč, tudi ko nima nobene vidne politično relevantne vloge v državnem aparatu? In: Kakšna je po vsem tem sploh še vloga države.

Da bomo odgovorili na pravkar postavljena vprašanja, bomo morali politično odmakniti od državnega in ga približati družbenemu. Družba je namreč več kot država in spreminjanje družbe je večji zalogaj kot vodenje državnega aparata. Nenazadnje: če pri Jezusu iščemo napotke za politično delovanje v odnosu do države, jih bomo našli le pol ducata: spoštujte oblast, plačujte davke, ne malikujte politične oblasti,... In obratno: če pri Jezusu iščemo napotke za kakovostno moralno in socialno spremembo, nas zalije slap evangelijske svetlobe. Jezus se je tako malo ukvarjal z državo, da so nekateri počeli sklepati, da je anarhist (Jacques Ellul, na primer).


Socialna moč vere že v prvih stoletjih... in v komunizmu

Pred politično močjo je socialna moč. Socialna moč je pra-politična moč. Paul Veyne v knjigi „Kako je naš svet postal krščanski (312–394)“ (Modrijan 2010) ugotavlja, da je  krščanstvo pred Konstantinom kazalo izjemno socialno moč. Ni torej res, da je krščanstvo bilo zgolj umetno vzpostavljeno na raven državne religije in potem s pomočjo države premagalo antični poganski svet. Lahko rečemo, da je socialna moč krščanstva bila tolikšna, da je imperator Konstantin ni mogel več ignorirati. 

Če bi krščanstvo okrog leta 300 bilo statistično, idejno in simbolno na ravni ene izmed vzhodnjaških sekt, bi ga tudi rimsko cesarstvo pustilo na miru. Ne bi ga preganjalo za časa Decija in Dioklecijana in ne bi ga privzelo za časa Konstantina, ki, mimogrede povedano, kar se politične formacije tiče, ni bil nič drugega kot Dioklecijanov učenec. Kot sem zapisal na nekem blogu o Konstantinu: „Njegov učitelj Dioklecijan ga je dobro poučil o družbeni vlogi religije. Če je Dioklecijan krščanstvo preganjal, da bi ohranil cesarstvo enotno, je Konstantin krščanstvo povzdignil iz istega razloga. Cesarstvo čez vse!“

Že prva stoletja torej kažejo, da je lahko krščanska vera socialno močna, tudi ko ni od države privilegirana, tudi ko je odrinjena ali celo preganjana. Do te socialne moči se država, kakršna koli že, ne more ne opredeliti. Dokaz za to je tudi ateistični komunizem. Religija je njega dni bila zaprta v zakristije, obsesija komunistične države in njenih tajnih služb z njo pa zato ni bila nič manjša. Obsesija Udbe s Cerkvijo je zato bila le kot narobe obrnjeno državno odlikovanje Cerkvi za njene „zasluge za narod“.


Ko nevidna socialna moč vere postane vidna politična sprememba

Ta socialna moč krščanstva temelji na duhovni in moralni moči vernih posameznikov in skupin. Gre za realno moč religije, ki hočeš ali nočeš vzdržuje in usmerja družbene odnose. Tuti v pogojih totalitarnega a-religioznega in anti-religioznega režima. Samo vprašanje časa je, kdaj ta nevidna moč religije (nevidna, v smislu, od medijev ignorirana, od režima tajno nadzorovana) izbruhne na dan in sproži veliko politično spremembo. To je zgodba 4. stoletja, z „motilcem“ Konstantinom (prim. blog Rim, A.D. 250, zmaga križa). To je zgodba Irana v sedemdesetih in zgodba novodobnega političnega islama (prim. blog Islam. K izvirom levičarske počepnosti). To je zgodba katoliške Poljske v sedemdesetih in osemdesetih prejšnjega stoletja, ki je naznanila nič manj kot presenetljivo hiter konec svetovnega komunizma. To je deloma tudi zgodba Slovenije in njenih demokratičnih vrenj, ki so privedle do demokracije in samostojne države.

Ti primeri nas poučijo, kako močna je v bistvu religija. Gorje mu, kdor jo podcenjuje! Ni slučajno, da je Samuel P. Huntington tezo o spopadu civilizacij, ki se nemara te dni že potrjuje, postavil na še globljo tezo o moči religije. Religija človeka določa veliko bolj, kot si predstavljajo dediči Razsvetljenstva; tako zelo, da bo prihodnost človeštva bolj odvisna od religij in odnosa med njimi kot pa od samega Razsvetljenstva. Na to neumorno opozarja tudi teolog Hans Küng v svojem svetovnem etosu s svojo kategorično trditvijo: „Ni svetovnega miru brez miru med religijami.“ Za nas je teza pomembna, ker nas spodbuja, ne k nadutosti, češ kako pomembni smo verni ljudi, pač pa k boljšemu uvidu, kje leži naša družbena moč. In s tem k večji naslombi na vire naše družbene, se pravi, tudi politične moči.

Da, čudno se sliši, vendar naša družbena moč leži prav tam, kamor so nas nasprotniki desetletja po drugi svetovni vojni zapirali – v zakristiji; v našem obredju in estetiki, v naši meditaciji in molitvi, v naših običajih in prepričanjih, v naših zelo intimnim moralnih odločitvah,... Od tam krene navzven – vse do politike.


II. ZA DEMITIZIRANO DRŽAVO

Onstran obsesije z državo, s strankami in s političnim tekmecem

Skratka, vera kot vera ne more biti nepolitična; ne more biti brez družbenega učinka. Na tem mestu ugledamo pomembno vodilo, na nek način tudi tolažbo. Politična učinkovitost kristjana namreč zmore iti onstran zagrizenega ukvarjanja z državo, s stranko in s političnim tekmecem. Kristjani smo lahko politično učinkoviti, četudi v parlamentu sedijo sami ateisti. Ateistični parlament seveda ni ideal, h kateremu stremeti, hočem le reči, da se kristjani svoje realne socialno-politične moči premalo zavedamo, ko svojo politično navzočnost žal prepogosto merimo skozi „mišljenje po človeško“, se pravi, koliko „naših“ je v parlamentu, namesto, da bi „mislili po božje“ (prim. Mt 16,23), se pravi, koliko „božjega“ je zaradi nas v družbi in politiki.

Tudi mi nasedamo nevarnosti malikovanja države, ko ji dajemo preveliko težo. Razumemo seveda, da ateisti malikujejo državo, saj oni nimajo upanja izven tega sveta. Njih upanje je v tem svetu, ta svet pa so si razdelile takšne ali drugačne institucije in države. Zato ateisti zlahka od države pričakujejo preveč, nekateri skoraj vse. S tem pa državi dajejo atribute, ki ji ne pripadajo; s tem državo povzdigujejo na raven malika. Poglejte samo naše osrednje televizijske dnevnike! Uredništva se trudijo državo postaviti v naš osrednji čustveni, moralni in eksistecialni fokus. Mnogi nasedejo. Mnogim je država neke vrste žlehtno božanstvo iz arhaičnih mitologij.

Kristjan zna stopiti iz tega skoraj fanatičnega fokusa na državo. Ker ima upanje izven tega sveta, pri Bogu, se mu je lažje izogniti malikovalskemu odnosu do države in sploh do zemeljskih stvarnosti. Zato smo lahko toliko bolj vznemirjeni, ko vidimo, kako nekateri slovenski katoličani, tudi duhovniki, „norijo“ zaradi strankarske politike in države. Še več, nekateri imajo pravcato mitološko predstavo o politiki in državi. Kot da je bitka med desnimi in levimi pravzaprav vidni del sicer nevidne bitke me Bogom in hudičem. Kot da je država od Boga obljubljena dežela, ki pa jo je (na volitvah, ki smo jih „kristjani“ kakopak izgubili) Bogu ukradel neki zavrženi demon. Opozarjam: tako naziranje ni krščansko, je iracionalno in primitivno, je mitološko, celo pogansko.


Nagib države, da bi postala malik

Kardinal Joseph Ratzinger, kasnejši papež, je v knjigi „Cerkev, ekumenizem in politika“ (imam španski prevod, 1987) kot prvi in največji prispevek krščanstva k napredku politike in politične skupnosti (države) označil sposobnost krščanstva, da demitizira državo in politiko (prim. blog Največji prispevek krščanstva k politiki). Takole piše: „Prva usluga, ki jo vera daje politiki, je osvoboditi človeka od iracionalnosti političnih mitov, ki dandanašnji predstavljajo pravcato nevarnost.“ Iracionalni politični mit lahko vidimo v starih imperijih, ki jih knjiga Razodetja opisuje pod šifro Babilon, in ki so zahtevali, da se njih cesarja časti po božje. Iracionalni politični mit so moderni totalitarizmi, ki so vsi po vrsti padli v staro zanko milenarizma, ko so obljubljali uresničitev Nebeškega kraljestva na zemlji (prim. blog o milenarizmu).

Elemente iracionalnega političnega mita lahko ugledamo tudi v postmoderni družbi kapitalističnega no stopping blagostanja in utopije neskončno raztegljivih človekovih pravic. Poglejmo homoseksualne aktiviste. Vprašam vas: ali lahko dva moška rodita otroka? Ne, ne moreta. To se vidi z Marsa. Kako bosta dva homoseksualca potemtakem dobila otroka? Homoseksualni aktivisti predvidevajo dva koraka in v obeh računajo na politiko oz. državo. Prvi korak je, da s pomočjo politike njuno željo po otroku homoseksualca povzdigneta na raven pravice do otroka; drugi korak je, da dosežeta takšne zakonodajne spremembe, da jima država ne samo dovoli, temveč ju tudi servira s konkretnimi postopki, da prideta do otroka. Smo v polju strahotne iracionalnosti. Država pa je povišana nad naravo in Boga, v smislu, česar narava in Bog ne dajeta, lahko da država. Taka država je na robu tega, da postane malik - lažibog.

Politično namreč rado zaniha v utopično, psevdo-religiozno, kultno, totalitarno, dokler ga razum ne prizemlji. Vendar ali je razum zmožen prizemljiti politično, če nima absolutne reference izven tega sveta, se pravi, v Bogu? Zase moderni razum pravi, da je zmožen, zgodovina nas uči drugače. Ko je z Razsvetljenstvom zmagala od Boga ločena razumska paradigma, je kmalu za njo prišla romantična paradigma, ki ni skrivala svoje ljubezni do predkrščanskih poganskih mitologij. Racionalnemu je kmalu sledilo iracionalno in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo zbudili slavnega Rima sinovi – fašisti; ter germanskega boga Wotana sinovi – Hitlerjevi nacisti. Tudi komunizem ni drugega kot grdo popačena in ateizirana herezija milenarizma; dodajmo, judovsko-krščanska herezija milenarizma (sanje od odpravi vsakršnega zla in ustanovitev tisočletnega raja na zemlji).


Vdor krščanskega racija v politično

Ratzinger uči, da krščanstvo predstavlja nekakšen vdor racionalnosti v prostor političnega. Je v sodobni Sloveniji, njeni politiki, potreben krščanski racij? Na prvi pogled smo ne samo razdeljena, ampak tudi razpuščena politična skupnost, ki države ne malikuje. Ker nismo postali „druga Švica“, smo nad državo razočarani. Mnogi jo po hijensko trgajo, da bi prišli do čim večjega kosa že na pol gnilega mesa. Na Slovenskem obkoritniško komolčarstvo določenega sloja ljudi dobiva poteze grotesknega. 

Vendar si upam reči, da so spodaj tudi pri nas še ostanki mitičnega, iracionalnega v dojemanju naše države. Se spomnite devetdesetih? Se spomnite sintagem kot „uresničeni tisočletni sen“? Se spomnite tudi določene cerkvene teološke evforije, kot da je Republika Slovenija obljubljena dežela? Se spomnite tako rekoč uradne razlage slovenskega grba, ki je visela v vetrolovih upravnih stavb in je izhajala iz čiste newagerske duhovnosti? Pa tistih eldeesovskih gnostičnih floskul o „družbi temelječi na znanju“ in da bo tako imenovana „strokovnost“ ter „informatizirani učni procesi“ prinesli najlepše možne čase za naša narod? Ter splošnega utopičnega občutka, da se nam nima kaj zgoditi,...

To je govorica upanja. Vzvišena govorica sicer – vendar v pretiranih dozah ne sme biti usmerjena v državo. Če danes Slovenci svoje države ne cenimo preveč, je to tudi zaradi tega, ker smo pred 20-imi leti v poosamosvojitveni evforiji od nje pričakovali preveč. In na tej točki bi moral nastopiti krščanski racij, razumnost, ki je realna kot sta realna nebo in zemlja ter razdalja med njima. Razumnost, ki ve, da zemlja ne more dati, kar je lastnega nebu.


Razplet drame: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!“

V čem je pravzaprav krščanska racionalnost? Poleg upanja, ki ni usmerjeno v ta svet ima naša racionalna tradicija umevanja politike svoj nepremakljivi temelj še v Jezusovih besedah: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega“ (Mt 22,21). Zemlja ne more dati, kar da nebo; nebo pa noče dati, kar lahko da zemlja. Politika ne more opravljati božjih del, ne sme posegati po religioznem upanju, smo rekli maloprej. A po drugi strani Bog dopušča in se veseli tako imenovane „avtonomije zemeljskih stvarnosti“, med katere spada tudi politika. Z drugimi besedami: če se politika naj ne gre religije, naj se tudi religija ne gre politike.

Tu je velika razlika med krščanstvom in islamom. V islamu sta religija in politika eno, v krščanstvu pa sta dve ločeni stvarnosti. Ponavljam: ne zato, ker bi bila ena več kot druga, temveč zato, ker je končno odrešenje človeškega rodu pri Bogu, ne pri cesarju.

Toda Bog se z ločitvijo med obema ne odreče svojemu dostopu v politiko. Kje je Bog v politiki? Je tam, kjer je etika, kjer je solidarnost, kjer je sprava, kjer je svoboda, kjer se dela za mir. Bog je tam, kjer je veren politik, ki v skladu s svojo vero in načelom človekovega dostojanstva dela za skupno dobro. Skupno dobro – ki ga država ne more in ne sme monopolizirati - pa ni nič drugega kot ena izmed poti za izgradnjo Božjega kraljestva. Kot veste, „teritorij“ Božjega kraljestva je večji od „teritorija“ Cerkve.


III. ZA NOVO POLITIČNO TEOLOGIJO

Ne teologiji osvoboditve in ne katoliškemu integrizmu

Nadaljujem z točkami, ki sem jih povedal na svojem predavanju v Dragi l. 2013, in sicer v okviru razmišljanja o stanju krščanstva 50 let po 2. vatikanskem koncilu.

Ideja je naslednja: slovenski katoličani potrebujemo solidno in razvidno politično teologijo. Izraz politična teologija seveda povzemamo po tistih modernih teologih, ki s pridevnikom „politična“ hočejo reči „družbeno učinkovita“ ali „v povezavi s človekom v današnji družbi“. Izognili pa se bo treba siceršnji rabi tega pojma v zvezi s teologijo osvoboditve. Teologija osvoboditve je človeško zgodovino pretirano razumevala kot „znamenje časa“, se pravi, kot kraj kjer Bog govori in nas skozi družbene emancipatorne procese osvobaja za Božje kraljestvo. Do določenih procesov, vključno do marksistično umevane socialne prebuje in do ideološkega feminizma, je zato bila premalo kritična.

Enako se bomo izognili, da bi pod politična teologija razumeli drugo skrajnost: to je katoliški integrizem. Idejo o državi, ki je sicer sekularna in demokratična, vendar v celoti podrejena t.i. katoliškim načelom. To bi bila soft teokracija. Sofisticirani klerikalizem.

Mislim, da nam je nezavedna, slabo formulirana ter nereflektirana politična teologija zadnjih 20 let naredila ogromno škode. Kam po pomoč? Obrise nekakšne nove politični teologije najdemo v slovenskem krovnem načrtu Pridite in poglejte (PIP, 2012), ki vendarle ohranja in nadaljuje žlahtno koncilsko tradicijo dialoga (sinodalnosti), odkriva sočutje kot srčiko solidarnosti in socialne akcije, nagovarja k spravi in pouči o temeljnih načelih spravne poti.

Od tod naprej povzemam, kar je izšlo v takratnem zborniku Drage. Izhodiščni stebri naše politične teologije naj bodo trije: dialog, sočutje, sprava.


Vera v človeka je vera v dialog

Prvi steber t.i. „politične teologije“ naj bo dialog. Bog je Beseda. Bog se razodeva in nam prihaja naproti na dialoški način. Dialog, pogovor različnosti je zato hoja naproti Bogu. Greh proti 2. vatikanskemu koncilu bi bil, če bi nehali verjeti v dialog: med seboj, z družbo, z dozdevnimi nasprotniki. Seveda, s tistimi, ki so zlonamerni in manipulativni, nismo dolžni stopiti v dialog. Pred takšnimi se moramo zaščititi. A kultura dialoga, komunikativna etika (kot jo imenujejo sodobni filozofi) je možno razvijati v naši družini, skupini, župniji, ulici, vasi,.... 

V tej luči gre brati tudi PIPovo poudarjanje živih majhnih občestev. To je pastoralno politična sprememba od spodaj, kakovostni in nezamenljiv prispevek k razvoju demokracije.

Sočutje je skrita politična formula in vstop v srčiko Božjega kraljestva 

Četrti izziv v PIPu govori o sočutju. Morda bi lahko šel korak naprej in se osredotočil na usmiljenje. Janez Pavel II. je zaslužen, da Boga odkrivamo kot Usmiljenje samo. Ko je 2. velikonočno oz. belo nedeljo preimenoval v nedeljo Božjega usmiljenja, nam je dal ključ za razumevanje Velike noči in celotne zgodovine odrešenja. Ključ usmiljenja zdaj razvija kardinal in teolog Walter Kasper, papež Frančišek pa je javno dejal, da mu je Kasperjeva knjiga naredila veliko dobrega. 

Sočutje in usmiljenje kristjanov razodevata Boga v svetu. Po Kasperju je naše usmiljenje „krščanska namestniška eksistenca“. Vsi smo Kristusovi namestniki na zemlji, ko smo sočutni in solidarni. Sočutje in solidarnost sama sebi prerasteta v družbeno-politična razsežnost.


Zelo slovenski izziv: sprava

Sprava ni abstraktni teološki manever. Krene iz izkustva križanega in vstalega Kristusa v naši temi, v našem trpljenju, v naših mučencih. Od krivca za genocid se zato pogled mora obrniti k žrtvi. „Kristjani častimo mučence, vendar ne govorimo o njihovih mučiteljih. Ne obsojamo jih, ne ukvarjamo se z njimi. Častimo mučence, ki so poveličani v Kristusu, ne razpravljamo pa o Neronu,“ je zapisal jezuit in umetnik Marko I. Rupnik. Tam, ob žrtvi in v njej, je Gospod. V „šoli mučenca“ bo naše velikonočno izkustvo in moč za odpuščanja. Škofje v PIPu zato učijo o „prvenstvu žrtve“: „Kristjani verjamemo, da se Bog obrača najprej k žrtvi, k njeni ranjeni in ponižani človečnosti. Najprej s svojo milostjo ozdravlja njo in preko nje seže tudi do krivca. Vzor za prvenstvo žrtve prihaja s križa, na katerem je bil pribit Kristus, njegova žrtev pa ozdravlja celoten svet.“

Kot sem nekje že zapisal: Via slovenica nove evangelizacije je v mnogočem podobna splošnim evropskim zahtevam po evangelizaciji. V nečem pa predstavlja edinstveno nalogo in edinstveni privilegij. Zdi se, da so Božji načrti takšni, da smo v Evropi ravno slovenski katoličani tisti, ki imamo posebno poslanstvo sebe in svoj narod evangelizirati skozi odpuščanje in spravo.


* Na sliki: Pred načrtovanimi vrati Očenaša, Sagrada Familia (Barcelona). Foto: Dolfe Jakop.

torek, 07. november 2017

Celibat - ječmenček v očesu


Kako lepo in prav je, da mediji poročajo o Cerkvi 

Vedno sem vesel, če necerkveni medij objavi kaj zanimivega o Cerkvi. Če je to dobro in poznavalsko napisano, toliko bolje. Prav je tudi, ko se medij s sebi lastno svobodo in distanco dotakne kakšne teme, ki je v cerkvenem okolju pretirano tabuizirana. Denimo, levičarska Mladina je letošnjega februarja v članku Heretični papež pregledala plejado nasprotnikov papeža Frančiška (link). Novinarski trud Jureta Trampuša, ki ga moramo katoličani ceniti, zlasti ker se naši cerkveni mediji na tak način te teme preveč ne dotikajo. In tudi zato, ker se je Mladinin naslov ni izkazal za nič kaj bombastičnega, saj smo septembra v resnici dočakali, da je skupina teologov papeža obtožila herezije.

Tako je Delo – zanimivo: v socializmu je ta časopis v mnogih župniščih v času zajtrka že bil na mizi, zdaj, ko imamo menda zrelo demokracijo, pa ga duhovniki nimamo preveč radi – včeraj, 6. novembra 2017, objavilo članek Toneta Hočevarja z naslovom Se bo konec celibata začel v Amazoniji? (link) In spet je dobro, da je nekdo odprl temo, katere se mnogi v slovenskem katolištvu izogibamo ali pa niti ne vemo zanjo. Da, odprl - a tudi po svoje zaprl.

 
Amazonske“ razprave o (ne)celibatnem duhovništvu

Teološka in pastoralna razprava, ki jo spodbujajo cerkvene razmere v Amazoniji, ni nova. Že leta 1999 je francoski teolog Christian Duquoc v knjigi Je crois en l'Église. Précarité institutionnelle et règne de Dieu (Verujem v Cerkev. Institucionalna prekarnost in Božje kraljestvo) nekako napovedal, da bo ravno v Amazoniji treba premisliti o celibatnem duhovniku. In to iz zelo tehtnega razloga: pravica mnoštva vernih katoličanov do sv. maše, do evharistije. Kleriki s severne poloble velikokrat poudarjamo dolžnost katoličanov, da hodijo k maši, in se jezimo, ker mnogi verniki te dolžnosti ne izpolnjujejo. V Amazoniji in marsikje na južni polobli, pa je situacija obrnjena: mnogi verniki bi radi šli vsako nedeljo k maši, pa zaradi pomanjkanja duhovnikov nimajo kam.

V Amazoniji torej prihaja do izraza pravica do evharistije, pravica, ki ji v tem primeru ni zadoščeno, kar je tudi eden izmed razlogov, da je v zadnjih desetletjih marsikateri Južnoameričan prestopil med neoprotestante. Pomnimo, Christus Dominus, koncilski dokument o pastirski službi škofov, v točkah 15 in 30 poudarja škofovo dolžnost, da skrbi posvečevanje svojega ljudstva po evharistiji. Z drugimi besedami: Kakšen škof pa si, če tvoji verniki nimajo dostopa do sv. maše?

„Amazonske“ razprave so s papežem Frančiškom dobile pospešek, o čemer nas Delo lepo pouči. Res je v igri razmišljanje o morebitni uvedbi poročenega duhovnika. Torej, zavoljo potrebe po evharistiji bi se vzpostavil tip poročenega duhovnika, ki pa bi – tega ne smemo preskočiti - sobival z zdajšnjim tipom celibatnega duhovnika.

Smo kakopak daleč od tega, kar Delo recitira v naslovu, ko se sprašuje, če se bo v Amazoniji začel nič manj kot konec celibata. Ne, spoštovani pri Delu, vaši agendi, ki temelji na zaletavem progresizmu frankfurtske šole in na dogmatiki spolne revolucije, ne bo ustreženo! Navijajte vaše naslove, vpišite vaša ideološka hotenja v še večje črke, toda Cerkev ne bo ukinila ne celibata, ne celibatnega duhovništva!


Celibat - ječmenček v očesu sekularistov

Celibat - kot tisti ječmenček v komediji švedskega filmskega velikana Ingmarja Bergmana Hudičevo oko (1960).* Zanimivo. Tudi resne medije, ki radi nastopajo kot stebri verskega indiferentizma in trdega sekularizma, vedno znova zanese v navijaštvo za relativizacijo celibata, ko je govora o njem. V Sloveniji ima cerkveni celibat manj kot 2000 ljudi, to je manj kot 1 ‰ prebivalstva, pa se nekaterim zdi ravno celibat nekakšna tektonska točka preloma in velik nebodigatreba v naši duhovni krajini. „Amazonska“ razprava je široka in teološko globoka, pa jo je v Delu treba skrčiti na imperativ ukinitve celibata.

V letih, ko so na dan udarile nekatere afere o pedofilskih duhovnikih, smo bili priča malodane kriminalizaciji celibata. „Cerkev naj ukine celibat, da ne bo toliko duhovnikov pedofilov, kot jih je!“ mi je v času takratne histerizacije dejala neka novinarka iz proplusovskega obnebja. „Koliko pa jih je?“ sem jo vprašal. Bila je tiho. Potem smo doživeli afero z bulmastifi, pa čudni umor znanega igralca in še kaj... Je kdo histerično zahteval, da je treba ukiniti ljubljanski šovbiznis?

Nekoč mi je neka gospa pripovedovala o izletu javnega zavoda, v katerem je takrat delala. Izleta so se udeležili tudi nekateri lokalni politiki in visoki uradniki. Večinoma je šlo za ljudi, ki so pol verni ali neverni. Gospa je povedala, kako so se na poti domov na avtobusu ves čas pogovarjali o duhovnikih, naštevali njihove grehe, predvsem pa se praktično vsi strinjali, da bi Cerkev morala ukiniti celibat. Pomislil sem ob tem, češ, glej, kako smo duhovniki še vedno pomembni; češ, glej, kako celibat še vedno bije v oko, kako vznemirja, kako gre na živce; ter končno, glej, poleg naših naukov in izročil nam tudi ta avtobus javnosektorskih izletnikov pove, kako prav je, da celibat v vsej naši ponižnosti ohranjamo, saj ostaja nadvse zgovorno znamenje one zadnje Prihodnosti.


* Film gre takole: Hudiču se na očesu pojavi ječmenček. To je znak, da nekje na zemlji prebiva čista devica. Hudič iz dna pekla pošlje pogubljenca Don Juana, mojstra zapeljevanja, da bi to devico (gre za hčer nekega pastorja) zapeljal in razdevičil. Tako bi hudič bil rešen ječmenčka. Ko Don Juan in njegov oproda prideta na zemljo in vzpostavita stik z družino naivnega pastorja, se stvari začenjajo odvijati po svoje...
** Na sliki del Rupnikovega mozaika v Račah (foto B.C.).