nedelja, 8. januar 2023

Nevihta na letališču Cuatro Vientos

So dogodki, ki gredo mimo nas, ne da bi jih kronika zaznala, in so dogodki, ki izstopajo po močnem sporočilu, po simboliki, včasih tudi po preroškem naboju. Eden takšnih se je pripetil 20. avgusta 2011 v Madridu. Protagonisti so bili papež Benedikt XVI. in dober poldrugi milijon udeležencev Svetovnega dneva mladih, vsi skupaj zbrani na nočnem bdenju na letališču Cuatro Vientos (Štirje vetrovi).

Hitro po začetku molitvenega dogajanja je nebo z jugozahodne strani začelo groziti z bliskanjem in grmenjem. Strah vzbujajoča nevihtna fronta se je pomikala prav proti velikanski množici mladih iz 193 držav, zgnetenih okrog moža v belem. Umakniti se ni bilo nikamor, vsak je moral ostati na svojem mestu, se nekoliko zaščititi in pričakati hudo uro. Grmenje in bliskanje je prišlo do roba Madrida, toda programa niso prekinili, Benedikt XVI. je ostal na svojem mestu na nepokritem delu odra in začel s pridigo.

Med papeževo pridigo se je jedro nevihtne fronte razcepilo, del bliskanja je obšlo množico po južni strani, del pa po severni. Kljub temu se je nekaj nevihtnega zagnalo na prizorišče bdenja. Močni sunki vetra so butnili v množico, tudi dežnih kapelj ni manjkalo. Benedikt XVI. je prekinil pridigo, a ostal na svojem mestu. Varnostniki so ga pokrili z dvema velikima belima dežnikoma.

Po petih minutah je bilo vetra in dežja konec. Papež je pohvalil mladino, ki je prestala nalet nevihte, in nadaljeval z govorom. A povsem brez poškodovanih in škode ni šlo. Veter je zrušil enega izmed šotorov, nekaj mladih je bilo poškodovanih, voda pa je zalila vreče s hostijami, ki so jih tam hranili za veliko zaključno mašo. Hostije so se sprijele. Drugi dan se je maše udeležilo dva milijona ljudi, a svetega obhajila verniki niso prejeli, saj ni bilo hostij, ki bi jih duhovniki posvetili.

Kdor je hotel, je videl čudovita znamenja: videl je mlado Cerkev in starega papeža, ki kljubujeta viharjem časov. Za zmago nad nevihto ni bilo potrebno drugega kot vztrajati »na svojem«, vztrajati drug ob drugem, vztrajati ob pastirju - moliti, zaupati in vztrajati. 

Kdor je hotel, je v horizontu teme in bliskanja videl tako preizkušnjo kot Božjo pomoč, saj se je tik pred zdajci nevihtna »zanka pretrgala, in mi smo se rešili« (Ps 124,7). A brez dramatičnega opozorila navzoči na Cuatro Vientos niso ostali. Ali nam od vode poškodovane hostije in maša brez sv. obhajila ne »prerokujejo« časa, ko bomo hoteli do zakramentov, pa teh ne bomo dobili, ker ne bo kruha oz. duhovnikov, ki bi ga delili?

Čeprav bo kdo ob prebiranju teh stavkov zamahnil z roko, češ, a zdaj bomo pa že iz navadnih atmosferskih pojavov razbirali prerokbe (?), bo za vedno ostalo, kar je bilo med tisto hudo uro najbolj očitno: podoba pastirja, ki je trdno z ljudstvom, podoba ljudstva, ki je trdno s pastirjem – s pastirjem, kakršen je bil pokojni papež Benedikt XVI.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina januarja 2023; foto: 20.8.2011, veter na letališču Cuatro Vientos, printscreen RTVE.ES 

sobota, 31. december 2022

Mučenec veselega decembra

Sv. Dazij iz Durostora (današnja Silistra v Bolgariji) je bil navaden rimski vojak. Štejemo ga kot prvega izmed dvanajstih mučencev, ki jih je za časa Dioklecijana in še potem dalo to mesto, ki leži na desnem bregu reke Donave. Letnica Dazijeve smrti ni povsem gotova, ena izmed možnosti, ki jih omenja stroka, je leto 292. Poročilo pravi, da je po obsodbi legata Basa bil obglavljen v petek, 20. novembra, ob deseti uri dopoldan s strani rablja Janeza Aniketa. Dazijev grob je danes v Anconi v Italiji. (prim. članek na Wikipediji)

Zgodba o sv. Daziju je pritegnila sodobne zgodovinarje in religiologe. Analizira jo tudi britanski religiolog James G. Frazer v znamenitem delu Zlata veja. Zakaj? Ker je v zgodbo zajeto pogansko praznovanje saturnalij, vključno s človeškim žrtvovanjem, in ker je pri Daziju nekaj podobnosti s Kristusom, katerega pred smrtjo »oblečejo« v kraja in se mu posmehljivo klanjajo.

Saturnalije so Rimljani praznovali v najtemnejšem delu leta. Šlo je za veseljaštvo in uživaštvo, za navihanost in maškarado na čast bogu Saturnu oz. Kronosu. S tem, da so v antičnem Durostoru očitno imeli kruto navado, da so v praznovanje vključili človeško žrtvovanje. Izžrebali so vojaka, ga razglasili za kralja saturnalij, ga častili in mu postregli z vsemi mogočimi užitki, na koncu pa so mu pred Kronosovim oltarjem prerezali vrat. (Mimogrede: sodobni zažig pusta je lahko spomin na kakšno podobno žrtvovanje človeka, ki so ga ob koncu intenzivnega veseljačenja izvajali naši davni poganski predniki.)

Tisto leto je žreb zadel vojaka Dazija. Moral bi se obleči v kralja ter za mesec dni brezmejno uživati, na koncu pa biti obredno ubit. Dazij kot dober kristjan je seveda to vlogo odklonil, zato je šel pred sodišče in bil obsojen na smrt. Obglavili so ga na obali Donave.

Današnji izum in izraz porabniške družbe, ki mu pravimo »veseli december«, je v marsičem ponovno obujeno praznovanje antičnih saturnalij. Zelo očitno je, kako poskuša dionizična (uživaška in komercialna) vsebina »veselega decembra« izpodriniti duhovno vsebino adventa. Manever doseže vrh, ko »obisk« kokakolinega Božička tudi v nekaterih krščanskih družinah izpodrine spomin na novorojenega Jezusa Kristusa.

Kristjani nismo izžrebani kot sv. Dazij in tudi ne prisiljeni, da igramo veselodecembrskega norčka. Toda pritisk vodilne miselnosti in vodilnih medijev, da se vključimo v tok porabništva in plavamo z njim, je velik. Češ, če v decembru nisi bil vsaj enkrat pijan oziroma če se nisi prenažrl hrane oziroma če nisi brezumno zapravljal, nisi naš – čudak si.

Sv. Dazij, prosi za nas! Daj, da bi se po tvojem zgledu znali zoperstaviti umetnemu veseljačenju in zapravljanju! Daj, da ne pozabimo, kdo smo in kaj praznujemo v temnem delu leta!


*Besedilo je bilo najprej objavljeno v tedniku Družina decembra 2022; foto: mučeništvo sv. Dazija, wikipedia

ponedeljek, 19. december 2022

O spolnih zlorabah redovnic (tekst iz 2002)

Ob (zaenkrat še ne dovolj raziskani) aferi Rupnik se odpirajo številna vprašanja. V prvi vrsti vprašanje redovnic, njihove varnosti v cerkvenih strukturah, njihove nedotakljivosti, njihove časti. Vprašanje ni novo. Že na prelomu tisočletja se je o tem govorilo in pisalo (ne sicer na široko). V vizirju so bile zlasti redovnice na afriškem kontinentu, saj se je tam zabeležilo največ spolnih zlorab redovnic s strani duhovnikov. Takrat se je objavilo tudi poročilo redovnice Marije O'Donohue o tej zadevi.

Leta 2002 sem predaval na Nikodemovih večerih v Mariboru in v Ljubljani. Predavanje je nosilo naslov »Duhovnik med skušnjavo oblasti in radostjo služenja«. Takrat sem med prvimi v Sloveniji odprl tako vprašanje pedofilije med duhovniki kot vprašanje spolnih zlorab redovnic. Pred seboj nisem imel veliko materiala, odkrivanje teh afer je bilo sploh na začetku, vseeno sem zastavil nekaj ostrih premis.

Odlomke iz predavanja podajam tukaj - kot majhen prispevek k nujni refleksiji vseh nas. Opozarjam, da gre za 20 let star tekst. Zdaj bi se teme seveda lotil precej drugače, manj "afriško" in bolj "evropsko", ter seveda bolj ostro.

Naslovna slika je iz slikarske razstave avtorice Ejti Štih z naslovom Ženske; Galerija Družina, september 2022.

Izseki iz mojega predavanja iz leta 2002:

-----

V velikočetrtkovem pismu duhovnikom v l. 2002 je papež (Janez Pavel II.) med drugim zapisal: "...globoko smo pretreseni zaradi grehov nekaterih naših bratov, ki so izdali pri Posvetitvi prejeto milost, ko so padli v najhujše oblike ‘skrivnosti zla’, ki deluje v svetu. Na dan prihajajo zelo hudi škandali, ki posledično mečejo senco suma na vse ostale dobre in zaslužne duhovnike."

Te "najhujše oblike skrivnosti zla" so primeri pedofilije in drugih afer seksualnega značaja, ki so v zadnjih letih pretresli svetovno javnost. V obzir bomo vzeli dve:

  • poročilo o spolnem nasilju duhovnikov nad redovnicami v 23 državah – v glavnem afriških, ki ga je po naročilu iz Vatikana pripravila redovnica Maria O'Donohue, spomladi 2001 pa objavila ameriška revija National Catholic Reporter.

  • razkritje 70 članske bostonske mreže duhovnikov pedofilov (bolj natančno: efebofilov) ter vse bolj perečega problema pedofilije in homoseksualnosti med duhovniki. Če pogledamo dejstvo, da duhovniki niso zapadali v greh posamično, ampak da so se organizirali v mrežo, razumemo, zakaj papež uporablja izraz "mysterium iniquitatis", ki ga običajno uporabimo za označevanje Satanovega delovanja;

(...)

Ob prebiranju poročila o primerih spolnega nasilja duhovnikov nad redovnicami, se nam pojavi dodaten pomislek, ki ga po primerjanju z nekaterimi poganskimi in šamanskimi vzorci duhovništva imenujmo religiološki.

Poročilo namreč omenja več vzrokov, da prihaja do pojava spolnega nasilja nad redovnicami:

  • kultura plodnosti in velike težave za sprejem celibata v nekaterih delih Afrike;

  • kultura, ki prepoveduje ženski zavrnitev moškega, zlasti če je ta nosilec oblasti;

  • ekonomska odvisnost majhnih redovnih skupnosti od lokalnega duhovnika;

  • AIDS primora duhovnike, ki so vajeni rednega spolnega občevanja, k iskanju varnega seksa.

Na tem mestu nas ne zanimajo takšne ali drugačne perverznosti, ki jih omenja poročilo, temveč samo ozadje obnašanja duhovnikov. Očitno je evangelizacija afriškega kontinenta bila v zadnjih sto letih tako bliskovita in masovna, da so različne predkrščanske, animistične, poganske religiozne in kulturne prvine ostale še nedotaknjene.

Ko prebiramo zajetno antropološko študijo James G. Frazerja Zlata veja – raziskave magije in religije, pogosto naletimo na opise vračev, svetih mož in duhovnikov, katerih božanski izvor oblasti se kaže tudi v posebnih pravicah nad dušami in telesi običajnih vernikov. V nekem afriškem plemenu npr. je vaški duhovnik imel pravico razdevičiti vsa mlada dekleta, v drugem je lahko jemal hrano in lastnino drugih po mili volji, le v stanju transa je moral biti. Če smo pri don Mazziju razmišljali o vplivu ločitve svetega in spolnosti, na tem mestu vidimo, kaj se zgodi, ko je sveto in spolno združeno v eno: občevanje z duhovnikom postane stik z božanstvom.

Tudi razkazovanje spolne moči je v določenih kulturah nujna, da je moški moški, vrač vrač, da je oblast oblast. Frazer omenja, da so ponekod vrače-duhovnike ubili in zamenjali, takoj ko so ti kazali znake pešanja življenjske moči.

Pri tem naj omenim kako slaboumna so razmišljanja, ta ti vzorci prizadevajo samo neko zaostalo versko okolje. Poznamo primere tudi jugoslovanskih politikov na potovanjih, ki so jim gostitelji morali pripraviti deklico za tisto noč; da ne govorimo o nekaterih sodobnih rock zvezdnikih in kaj je v obveznem repertoarju po njihovem koncertu: použivanje lokalnega dekliškega mesa.

Afera spolnega nasilja nad sestrami torej ne govori o krizi celibata niti ne o neki katastrofalni moralni dekadenci katoliškega klera. Pač pa nam na zelo grob način pove, kako močne so lahko kulturološke pogojenosti pri pojmovanju duhovništva, in kako potuhnjeno se v krščanstvo tihotapijo poganske vrednote.

Vpliv poganskih religioloških vzorcev na katoliško duhovništvo pa ni samo izoliran na neko afriško področje, pač pa je malodane dinamika, ki jo moremo zaslediti povsod in v vseh časih. Čiste, idealne, skorajda nadčasovne podobe prezbitera ne najdemo niti v Svetem pismu in kljub močni dogmatični in pravni kontroli, ki jo izvaja Cerkev, je lik duhovnika na terenu predmet različnih psihosocialnih projekcij in arhetipskih potreb današnjih ljudi.


četrtek, 15. december 2022

Božič in antični Ptuj


So antični Ptujčani prvi v Evropi praznovali božič? Vprašanje je na mestu in se z njim ukvarja tudi stroka, saj je Viktorin Ptujski (+303) kot prvi zahodni pisec omenjal 25. december kot dan Jezusovega rojstva. Če so torej Petovionci že okrog leta 270 (se pravi, slabo stoletje pred ostalo Evropo) vedeli za dan Jezusovega rojstva, so na ta dan Jezusovo rojstvo tudi praznovali? Ampak iz arheoloških virov vemo, da so petovionski mitraisti na isti dan praznovali tudi rojstvo boga Mitre.

Razumljivo je, da se temu vprašanju nisem mogel izogniti, ko sem pisal roman Šesti pečat. V XXI. poglavju romana ("Sinodalna preiskovanka") se vprašanja lotim neposredno. Smo v letu 299 na sinodi petovionskih kristjanov. Viktorin in krščanski starešine razpravljajo ali naj praznujejo 25. december ali ne. Vzpostavita se tabora "pro" in "contra". Na koncu zmaga kompromis. Takole sem zapisal v romanu: 

Šesti pečat, str. 194-196

Diakon Celz je odprl tretje tehtno vprašanje: zdaj ko vemo, da se je Gospod rodil na osmi dan pred januarskimi kalendami, in nekatere krščanske družine v Petovioni na ta dan ne delajo, temveč praznujejo, tako da pojejo in dobro kuhajo, bomo na osmi dan pred januarskimi kalendami tudi kot celotna krajevna Cerkev praznovali dan Gospodovega rojstva? Bo petindvajseti dan v decembru nov krščanski praznik?

Starešine so se razdelili na dva tabora. Stranka proti praznovanju Rojstva je govorila o zmedenem decembrskem času, če ne o zmedenem, pa vsaj o nerodnem. Uvedba krščanskega praznika na tako občutljiv dan, ko pogani zaključijo z norimi saturnalijami, panonski mitrovci pa praznujejo rojstvo sončevega Mitre, bi zmedo in neroden položaj zgolj povečala. Tako ali tako že zdaj kakšni pogani trdijo, da kristjani častijo Sonce, ko jih vidijo, da zjutraj molijo obrnjeni proti vzhodu.

Stranka za uvedbo praznika rojstva, ki bi ga obhajali na petindvajseti dan v decembru, je trdila, da se krščanska resnica ne sme ozirati na mitrovsko laž in da naj Cerkev jasno in glasno praznuje, kar ji nalagata srce in nauk. Vemo za dan v letu, ko je bil rojen Gospod, ne sramujmo se ga! Praznujmo!

Stranka contra se je nato naslonila na dejstvo, da nobena krščanska skupnost v širnem Iliriku in veliki Italiji ne praznuje Gospodovega rojstva. Če bi ga Petoviona začela praznovati kot prva in edina, bi se spet oglasili oni škofje, ki Viktorina že zaradi njegovega nauka o tisočih letih gledajo postrani. Rekli bi, da Petoviona pretirava in hodi po svoje.

Stranka pro je loputala, da nekdo mora biti prvi. Zakaj ne bi bila Petoviona vsaj enkrat v kakšni pomembni stvari prva? Če bomo Petovionci imeli sami sebe za zaostalo provinco, bomo do konca časov zaostala provinca tudi ostali.

Stranka contra je opozorila, da nekje v Egiptu pogani v noči z devetega na osmi dan pred januarskimi kalendami praznujejo rojstvo sončnega božanstva, ki ga rodi devica Kore. Ljudje se sredi noči zberejo pred templjem, visoki svečenik pride iz templja in oznani, da je devica rodila Sonce. Bomo zdaj petovionski kristjani posnemali tovrstne gnusobe ali kako? Bomo Jezusovo mater Marijo primerjali s Kore, z Izido, z Artemido? Nikakor! Deviška mati Marija si ne zasluži takega ponižanja.

Stranka pro je z manj loputanja podala naslednjo misel: četudi je petindvajseti decembrski dan za mnoge pogane čaroben in ga praznujejo znotraj votlin svojih zmot in greha, to še ne pomeni, da nekje na dnu srca ne hlepijo po resnici. Priče smo tipanju, ki ga je zaznati v nekaterih njihovih obredih in v njihovem dojemanju teka sonca, lune in zvezd. Ali ni poganski mit o devici, ki rodi odrešenika, nekakšna napoved resnice, da bo nekoč prava Devica v resnici rodila pravega Odrešenika? Pomnimo, tudi slavne sibile so bile poganke, pa so občasno prerokovale božje reči.

Stranka contra se je začudila, da se dobri in s pametjo obdarovani kristjani naslanjajo na izreke sibil. Snežina pod silo sonca in lističi ob sunku piša – to so izreki sibil.

Celo uro je trajalo, da so se prebili do enotnega mnenja in spredli nekaj jasnih povedi. Eksuperat je na koncu zapisal: 

Tretji sklep: Naš Gospod Jezus Kristus je bil rojen na osmi dan pred januarskimi kalendami, ko sta bila konzula Sulpicij in Kamerin. Ker na ta dan petovionski mitrovci in drugi pogani bučno praznujejo njihove gnusobe, vključno z rojstvom Mitre in Sonca, ni primerno, da petovionski kristjani na isti dan v Domu ali v Učilnici javno praznujemo Gospodovo rojstvo. Dovoljeno pa nam bodi na ta dan, ki je petindvajseti dan v mesecu decembru, prekiniti post, opustiti težko delo, si pripraviti boljšo jed ter se v krogu domačih z molitvijo in petjem spomniti na našega Gospoda Jezusa, ki se je rodil v Betlehemu.

petek, 11. november 2022

Ne bomo obrnili hrbta Zahodu


Napad Rusije na Ukrajino je med drugim sad nerešenega odnosa med tem, kar ima samo sebe za Zahod, in tem, kar se ponuja kot civilizacijska alternativa, ki prihaja z evrazijskega vzhoda. Po ruski ideologiji si Ukrajina zasluži kazen in okrnitev teritorija ne samo zato, ker je vojaško vezana na Zahod (Nato pakt), temveč tudi zato ker je zahodnjaško dekadentna.

Ko nekdo kritizira »dekadentni Zahod«, mnogi zastrižejo z ušesi, zlasti tisti, ki s sedanjim ustrojem zahodnih družb niso zadovoljni. Tudi v slovenskem prostoru je trenutno moč zaslediti največ simpatije do Rusije iz radikalno levih in iz radikalno desnih krogov. Po načelu: Putin morda ni naredil prav, da je vojaško napadel Ukrajino, ima pa prav, ko se zoperstavlja zahodnemu kapitalističnemu modelu (levo mišljenje) in ko se zoperstavlja zahodnim ideologijam, ki razgrajujejo družino in narodno bit (desno mišljenje).

Celo mi, ki v teh viharnih časih ostajamo zvesti  krščanskemu humanizmu in zapovedi solidarnosti, smo lahko v skušnjavi, da nas premami subtilna propaganda. Ali nismo siti agresivne zahodne sekularnosti, ki tišči religijo na rob družbe? Ali nismo siti določene evropske kulture in umetnosti, ki javno žali Boga? Ali nismo siti mehkega totalitarizma, ki nam vsiljuje čudaško in nevarno idejo o obstoju več deset spolnih identitet? 

K tem vprašanjem se priključi naslednje: Ali ni ravno Putin tisti oblastnik, ki ni agresivno sekularen; oblastnik, ki ne dovoli žaljenja Boga in religije (pomnimo primer skupine Pussy Riot); oblastnik, ki zaustavlja pohod protidružinskega nihilizma? Sta torej Putin in Rusija alternativa?

Kot prvo, moramo se zavedati, da ta samooklicana alternativa z vzhoda, za kar se Rusija ima, pomeni diktaturo. Četudi se ruska duša že dolgo ponuja kot tista, ki bo »rešila svet z lepoto« (prim. Dostojevski), ta ista duša na koncu ni sposobna ubežati samodržcem. Ves čas sobiva z njimi, ves čas jih ustvarja. 

Bomo zato, da rešimo spodobnost in krščanski družbeni minimum, pristali na ne-demokracijo ruskega tipa? Ne.

Kot drugo, moramo se zavedati, da vsako naše »razumevanje« Rusije v tem trenutku ruska propaganda obrne v podporo svojemu vojaškemu posredovanju.

Bomo zato, ker naj bi bil Putin »opravičeno drugačen«, potihoma dali odvezo za rusko nasilje nad Ukrajinci? Bomo kot kristjani potihoma pristali na nacionalistično in militarizirano krščanstvo ruskega tipa? Ne. 

Tretje, morda se sliši patetično, toda Zahod kljub svojim stranpotem ostaja svetilnik omike in svoboščin, Zahod je še vedno najbolj zanesljiv branik človekovih pravic. 

Bomo zahodni kristjani zato, ker nam niso všeč takšne in drugačne parade ponosa, obrnili hrbet lastnemu dvorišču? Ne.


* Tekst je bil najprej objavljen v tedniku Družina julija 2022. Foto: arhiv B.C.

torek, 1. november 2022

Z nihilizmom v bližini


Pomnim, kako so se nekateri okrog leta 2000 posmehovali Alojzu Rebuli, češ da je v svojih zapisih na zadnji strani Družine »obtičal v prejšnjem stoletju«. Ukvarjal naj bi se z »mrtvimi konji«, kot so fašizem, komunizem in nihilizem.

Dvajset let potem in štiri leta po njegovi smrti lahko rečemo, da Rebula ni obtičal v prejšnjem stoletju, temveč nam je vnaprej razgrnil dramo sedanjega časa. »Mrtvi konji« niso mrtvi. Skrajne družbene ideologije so spet na pohodu. Za razliko od slednjih pa je nihilizem manj viden. Potrebna je rebulovska intelektualna pretanjenost, da ga zbezljamo na plan.

Kaj je nihilizem? Jezuit Giovanni Cucci piše, da nihilizem na znamenita tri vprašanja Immanuela Kanta odgovarja nikalno. Torej: Kaj lahko spoznam? Nič. Kaj moram storiti? Nič. Kaj smem upati? Nič.

Nihilizem je stanje duha, vedno nekje v bližini, skrito v različnih družbenih pojavih. Leta 2008 nas je italijanski filozof Umberto Galimberti malodane šokiral, ko je napisal knjigo »Grozljivi gost. Nihilizem in mladi«. Galimberti je v nekem novejšem članku zapisal: »Nihilizem kroži okrog mladih, vstopa v njihovo čutenje, zmede njihove misli, briše perspektivo in obzorje, oslabi njihovo dušo, strasti naredi žalostne in brezkrvne.«

Na Slovenskem je kot drugod. Nihilizem ni uradna ideologija strank ali nevladnikov, z zastavo nihilizma se praktično nihče ne ponaša. Zdaj je med »napredno mladino« v modi nekaj, kar se zdi nasprotje nihilizma: strastni aktivizem.

Ampak kdor je bral Alberta Camusa, bo ravno na tem mestu zastrigel z ušesi. Camus moderne politične fanatizme in totalitarne sisteme povezuje z nihilizmom. Nihilizem je pač resnično »grozljiv gost« in malokdo zdrži nad breznom niča. Zato se ob zaznavi, da visi nad ničem, marsikdo zateče k »surogatom za upanje«, k totalitarnim političnim ideologijam. 

Toda ko nihilizem nekoga okuži, ga zasleduje. Tako je tipični politkomisar 20. stoletja – tudi tisti, ki je na usodno noč stal nad jamo v Macesnovi gorici – na koncu zgolj nihilist, ki pa sam sebi laže, da to ni.

Sodobni strastni politični aktivizem, ki prevrača besede in jezik (kajti spoznanja ni), relativizira dobro in pravično (kajti morale ni), zvečer pa se zateče v drogo (kajti upanja ni), je eno sumljivo polje. Drugo polje, kjer se razodeva nihilizem, sta določena kultura in umetnost. Ni treba podati veliko razlag, dovolj bodi nekaj opomnikov: instalacije tipa Fotopub, dojenje psa, zažig strunjanskega križa.

Kristjani smo anti-nihilisti »par excellence«. Na kantovska vprašanja odgovarjamo takole: Kaj lahko spoznam? Kozmos in Boga. Kaj moram storiti? Ljubiti bližnjega. Kaj smem upati? Na Božjo pomoč in odrešenje. Gremo zato nihilistom in prikritim nihilistom na živce? Gremo. Ostanimo takšni.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno konec oktobra 2022 v tedniku Družina. Foto: bog Kronos/Saturn požira svojega otroka, avtor: Simon Hurtrelle, kip je v Louvru. 

sreda, 21. september 2022

Caravaggiov Matej


Ko sem študiral v Rimu, je več let moja pot na univerzo vodila mimo italijanskega Senata in mimo bližnje cerkve sv. Alojzija. V Senat nisem nikoli vstopil, v cerkev velikokrat. Šel sem do stranske kapele in vrgel kovanec v napravo, ki je razsvetlila absolutno lepoto: Caravaggiova originalna platna o sv. Mateju. 

Velikokrat sem bil sam pred tem slapom barv, skladja, sporočil. 

Zlasti me je vedno znova osupnil Caravaggiov Poklic sv. Mateja! (foto zgoraj, Wikipedia)

 "Matej! - Okej!" poje mladinska pesem ... A v tej sliki je neskončno več kot v dotični pesmici. Je hrepeneče človeštvo, mamljiv denar, moč države, skrivnostni Bog, nerodna Cerkev ...

V svoje posle vrženo človeštvo, ki pa se na vdor Luči (svetloba prihaja iz dveh virov) vendarle odziva. Denar, ki dodobra zaposluje like na drugi strani mize, like, ki se za klic Luči ne zmenijo. Njihovo početje poleg vsega predstavlja državo, oblast, ki vzame in je kaj drugega tisti hip ne zanima. V prostor vstopajoči Kristus ni ves žareč, ostaja v poltemi, še njegov svetniški sij se izgublja nekam v ozadje. Peter, ki stoji ob Kristusu je Cerkev, ki sodeluje s Kristusom, a je hkrati stranski lik, nekoliko nerodno postavljen.

Slika ne neha govoriti. Že to, recimo, da je gornja polovica slike prazna, z enim oknom, boljkone mrtvim. Glavna pošiljka svetlobe prihaja skozi drugo okno, nam nevidno. "Bodi luč!" je bilo na začetku vsega ukazano na praznino.

Pa zlasti to, da sprva sploh ne vemo, kdo je Matej. Dobro moramo opazovati, celo meditirati, da določimo, kdo je klicani Matej. Pogosto se misli, da je Matej bradati starejši mož na sredini, ki vprašujoče kaže s prstom: "Jaz? On?" 

Napaka. Matej je mladenič na koncu mize, davkar, ki je pravkar pobral denar. In kakor da ocenjuje, koliko bo ostalo njemu, koliko bo dal naprej (rimski) državi.


Mojster Caravaggio Mateja genialno ujame med procesom odzivanja. To je, tisto sekundo, ko v njem, globoko v nezavednem, že raste "okej!". Toda v zavednem, v glavi, tega pristanka na poklic še ni. Matej namreč s spodnjim delom telesa že nekako odgovarja na klic (zgleda, da vstaja), z gornjim delom telesa in z glavo pa je še vedno v denarju.


Apostol in evangelist Matej goduje danes, 21. septembra! Vse najboljše vsem godovnikom!