torek, 22. avgust 2017

Vednožive herezije: milenarizem



Politični milenarizmi XX. stoletja 

Fašizem, nacizem in komunizem so pravnuki krščanske milenaristične herezije (iz lat. millenium = tisočletje). So pa tudi dediči od krščanstva starejših nagibov, ki so državo razumevali kot človeka presegajočo idejo (po Karlu Popperju je to prisotno v Platonu) ali kot božansko tvorbo. Poleg tega so vsi trije totalitarizmi spretno manipulirali splošni psihološki vir, ki v ljudeh nikoli ne ugasne in ki mu pravimo hrepenenje po boljšem jutri oz. praželja po nastopu dobrih časov, ki bi dobri 1000 let ostali.

Pomnimo. Mussolini je l. 1936 Italijo, potem ko si je podredila Etiopijo, razglasil za „fašistični imperij, ki nosi neuničljiva znamenja volje in moči rimskega liktorja“ ter za „imperij miru“ in „imperij civilizacije“ (prim. Mussolinijev govor). Navdih je jasen: obnova tisočletnega Rimskega cesarstva. Hitlerjev nacionalni socializem je svoj Tretji rajh neposredno imenoval „tausendjähriges Reich“. Internacionalni socializem v izvedbi od Stalina zasnovanih vzhodnoevropskih komunizmov, vključno s slovenskim, je socializem razlagal kot prehodno dobo, kateri bo sledil „srečni“ komunizem, ko bo uničeno vsako socialno in ekonomsko zlo in bodo „v trgovini banane zastonj“ - tako nam je razlagala neka učiteljica v sedemdesetih – „in jih nihče ne bo jemal več, kot jih bo potreboval“.


Kraljevali bomo s Kristusom tisoč let“

Toda od kod milenarizem, to sanjavo pričakovanje tisočletnega kraljestva miru in pravice na zemlji, ki pa se v praksi rado sprevrže v uničevalno slo in v kruto posiljevanje zgodovine? Eden od izvirov za milenaristično mišljenje je v sami Novi zavezi, natančneje v Apokalipsi. Tako opiše Janez svoje videnje:
Videl sem vse tiste, ki niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga. Oživeli so in kraljevali s Kristusom tisoč let. Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ni dopolnilo tisoč let. To je prvo vstajenje. Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali Božji in Kristusovi duhovniki ter bodo kraljevali z njim tisoč let. Ko pa se dopolni tisoč let, bo satan izpuščen iz svoje ječe. (Raz 20,4-7)

Že v zgodnjem krščanstvu se je na podlagi teh vrstic pojavilo verovanje, da se bo Kristus vrnil še pred koncem sveta in vzpostavil na zemlji tisočletno kraljestvo miru in blagostanja. Končna zmaga nad Satanom in sodni dan se bosta zgodila naknadno. Ta razlaga se je podkrepila še z judovsko apokaliptiko in se spočetka ni zdela vsem po vrsti heretična. Zagovarjali so jo tudi nekateri učeni teologi, med njimi Tertulijan (+ okrog 220), in škofi, med njimi Viktorin Ptujski (+ 303 ali 304)

Proti koncu Rimskega cesarstva, ki je med tem postalo krščansko, pa se apokaliptika („zdaj, zdaj se bo vrnil Kristus“) in milenarizem („in vzpostavil bo tisočletni raj“) umikata manj dramatičnim duhovnim držam. Nekateri milenaristi so obtoženi herezije in v zavračanju milenarizma je tudi razlog, zakaj se je takrat izgubila večina spisov Viktorina Ptujskega. Mimogrede: če Viktorin Ptujski ne bi umrl mučeniške smrti, bi verjetno, v kolikor milenarist, ne bil razglašen za svetnika.


Pričakovanje raja na zemlji ne miruje

Vendar milenarizem ni nikoli zamrl. Skupaj z apokaliptiko je vzniknil v srednjem veku ob pričakovanju močno simbolnega leta 1000. Velik teološki vzpon je doživel z Joahimom iz Fiore (+ 1202), kateremu sem lani posvetil blogerski zapis Izvorna zmota progresistov. Milenaristično vzdušje smo opazili tudi v pričakovanju leta 2000, zlasti v sinkretistični duhovni prebuji imenovani NewAge (poleg v treh že omenjenih totalitarizmih). Milenarističen je lahko tudi kapitalizem, ko se začuti zmagovalca nad ideološko konkurenco, zapusti treznost svobodnega trga ter se pretvori v obvezno ideologijo sreče in v zabičano nam vero v potrošniški raj. Nekaj milenarističnega odtenka je tudi v znameniti tezi Francisa Fukuyame o koncu zgodovine: liberalna demokracija = končni razplet zgodovine.

Milenarizem ne miruje niti v za pravovernost še kako skrbni Cerkvi. Interpretacije međugorskih dogodkov in prerokb s strani nekaterih vernikov dišijo po pretirani apokaliptiki in milenarizmu. Podobno zadiši tudi kakšna interpretacija fatimske prerokbe o zmagi Marijinega brezmadežnega srca.

Preberimo, kar je l. 1992 v Međugorju dejala francoska redovnica Emmanuel Maillard:
In tukaj, kjer sta komunizem in zlo bila morda najbolj zakoreninjena, prav tukaj se je pred desetimi leti prikazala Devica Marija. Tukaj se odvija nekaj edinstvenega in veličastnega: zmaga, triumf Marijinega brezmadežnega srca, padec človeških zmot, sprememba človeškega srca, stvarjenje novega razmišljanja, začetek boljšega sveta. (link)

Međugorje predstavlja za mnoge, tudi zame, v moralnem in duhovnem smislu „začetek boljšega sveta“. To še ni milenarizem. Milenarizem bi bil, ko bi „boljši svet“, bolj božji svet, kakor videli sestopati iz neba na zemljo, se tudi utelešati v določenem političnem sistemu, in ko bi od dolgoročnih ekonomsko-kulturno-političnih sprememb pričakovali daleč daleč preveč.


Nevarnost milenarizma

Zakaj je milenarizem slab? Najprej zaradi metode, ko simbolni jezik Razodetja razlaga dobesedno. Nato, ker Božje odrešenje, ki presega prostor in čas, prej ali slej tišči v zemeljsko-politične rešitve. Vsi vemo (in 23. avgust je dan spomina na to), kaj prinašajo pobožanstveni zemeljsko-politični sistemi. Slab je še zato, ker zlasti v navezi z apokaliptiko v ljudeh ustvarja vzneseno in odsotno čustveno razpoloženje, ki se lahko sprevrže v topoumni verski fanatizem. Denimo, Islamska država, če uporabimo krščansko terminologijo, ni nič drugega kot do konca sfanatizirana apokaliptična sekta ter od pravovernega islama smrtonosni odklon milenarističnega pridiha.

Včasih se kdo usaja, zakaj tolika skrb vernih ljudi za zaviranje heretičnih odklonov in toliko naprezanja za pravovernost. Odgovor se glasi: „Tudi zaradi varnosti, dragi moji, tudi zaradi varnosti.“ Barcelona docet.


* Na sliki: prijatelja Amadej in Danijela na Peci.


četrtek, 17. avgust 2017

Vednožive herezije: gnoza


Starodavna in povsod navzoča

Gnoza (iz gr. gnosis = spoznanje) je najstarejša krščanska herezija. Z njo so se soočali že apostoli (konflikt s Čarodejem Simonom), predvsem pa prve poapostolske generacije kristjanov. Poznavalci med največje krščanske gnostike prvega časa štejejo naslednje štiri: Bazilid (+ 138), Valentin (+ 165), Karpokrat (+ 138) in v prejšnjem blogu predstavljen Markion (+ 160).

S tem da gnoza ni značilna le za krščanstvo. Skorajda vsaka religija pa tudi razvojna doba človeštva ima neko svojo gnostično inačico mišljenja. Kakor poznamo tipično krščansko gnozo, tako poznamo perzijsko (manihejstvo), grško (hermetizem), judovsko (kabala), islamsko (izmaeliti), srednjeveško (alkimija), romantično (teozofija) in moderno (okultizem, new age) gnozo.

Gnoza je vedno živa v duhovnosti in filozofiji. Z njo se pri nas ukvarja filozof Marko Uršič. Njegovi Gnostični eseji so dostopni na spletu. Neke vrste zgodovinsko in literarno spravo med gnostičnimi in pravovernimi spisi prvega in drugega stoletja smo na Slovenskem doživeli, ko je Celjska Mohorjeva l. 2015 izdala zajetno knjigo Zgodnjekrščanski spisi, med katere so poleg kanonične Nove zaveze vključeni Filipov evangelij, Tomažev evangelij, Marijin evangelij, Markionski uvodi k Pavlu,...

Gnoza vedno znova očara. Kot forma mentis se lahko pritihotapi tudi v ateistično okolje. To je takrat, ko ideološkemu osveščanju, „razsvetljeni“ politični opciji, kopičenju znanja in razvoju znanosti ateisti začnejo pripisovati dokončno zveličavne lastnosti in malodane transcendentalno poslanstvo. Žiga Turk v kolumni Trk v civilizaciji opisuje francoske razsvetljence in njih potomstvo ter vseh teh naduto in usodno prepričanje, da je izven njih le mračnjaštvo. Tukaj dodajmo, da samonavdušujočo in k podcenjevanju „obične raje“ nagnjeno držo „naprednih“ kulturnih in političnih elit - držo, ki je ta hip v Sloveniji še kako prisotna - lahko beremo kot kriptognostično. Gnoza, kot bomo videli, se more ugnezditi tudi v sodobno cerkveno okolje.


Pravo znanje“ in „višje spoznanje“

Kaj je torej gnoza? Francoski filozof Jean Guitton v knjigi Le Christ écartelé (Razkosani Kristus, 1963), v kateri analizira herezije prvih krščanskih stoletij, krščansko gnozo označi takole:
Vsi gnostiki namreč trdijo, da vera „običajnih“ kristjanov, se pravi, skupna vera vernikov nima moči uvajanja v skrivnost /iniciacija/ in ne ponuja dovoljšnih pogojev za odrešenje in večno življenje. To vero je treba dopolniti in nadomestiti s „pravim znanjem“. To je „znanje“, ki kristjana naredi gnostičnega, duhovnega, „pnevmatičnega“ /iz gr. pneuma = duh/, saj mu daje višje spoznanje, ki ga more odrešiti.

Gnostikova napaka ni v tem, da bere in razlaga intelektualno in simbolno težje ter bolj skrivne vsebine, temveč v tem, da ga te vsebine kot duhovno opijanijo, privzdignejo, zelo poduhovijo, odmaknejo od običajnega sveta in od moralnih dilem navadnih ljudi. Herezija nastopi v naslednjem koraku, ko gnostiki ne priznajo teološke teže materialnemu svetu, stvarjenju, učlovečenju, vsakodnevnim banalitetam,...

Kdo ali kaj nam prinaša „pravo znanje“? Krščanski gnostiki v učitelja skrivnih duhovnih znanj „spremenijo“ kar Jezusa Kristusa. Ker v prvih evangelijih, razen nekaj drobcev v Janezovem evangeliju, tovrstnega materiali ni, začnejo sami pisati gnostične evangelije. Cerkev te evangelije tokom 2. stol. zavrže in označi za „apokrifne“. Toda vedno znova se pojavljajo ljudje, ki trdijo, da so apokrifni evangeliji pravi evangeliji in da jih je Cerkev po krivici zavrgla in prepovedala.

Zanimivo je, kako nekateri danes poskušajo rehabilitirati apokrifne evangelije tudi s pomočjo pop kulture. Vsi na primer vemo, da so apokrifi pravir, iz katerega je črpal Dan Brown svojo Da Vincijevo šifro. Ko smo že pri tem, priporočamo v branje blog Jožeta Bartolja Apokrifi.


Ko smo kristjani po malem gnostiki

Po malem gnostik (kripto-gnostik) je lahko nekdo, ki po tihem misli, da Sveto pismo ni tako zanimivo, kot so zanimive fatimske skrivnosti in međugorska sporočila.

Po malem gnostik je lahko nekdo, ki v imenu višjih duhovnih spoznanj zanemari medosebne odnose in vsakodnevne dolžnosti, kot je pranje avtomobila ali peka kruha.

Po malem gnostik je lahko nekdo, ki misli, da bo pastoralno načrtovanje, ki ga bodo izvajali edinole pametni teologi, zagotovilo uspeh cerkvenih struktur.

Po malem gnostik je lahko nekdo, ki meni da je župnijska maša, pri kateri župnik v zatohli cerkvici nič pametnega ne pove, dolgočasna, brez duhovnega naboja, „suha“ in da je zagotovo več Boga v jutranji rosi in v barvitih sončnih zahodih.

Po malem gnostik je lahko duhovnik, ki misli, da je mnogo ljudi v njegovi župniji butastih, zakrknjenih, duhovno topih, saj ne vidijo in spoznajo, da je edina prava pot duhovne rasti tista, ki jo on, župnik, v imenu Boga podaja.


Naj bo Sila s teboj!“

Omenili smo že pop kulturo in filme. Na kratko poglejmo nekaj velikih filmskih sag zadnjih desetletij in katere od njih moremo označiti za „okužene“ z gnostičnimi elementi. Kar seveda ne pomeni, da ti filmi niso dobri, celo zelo dobri, tudi z vidika izklesanega moralnega in političnega sporočila (zlasti Vojna zvezd).

Gnostične tendence opazimo:
  • Vojna zvezd. Dualistično pojmovanje Sile in sploh raba pojma Sila. Gre za grškim gnostikom ljub pojem dynamis. Da je ista Sila lahko svetla ali temna, nas  more uvesti v pojmovanje nekaterih gnostikov, da obstajata dobri in zlobni bog. Liki jedi vitezov spominjajo na gnostike inicirane v globoke skrivnosti. S pomočjo Sile se jedi vitezi dvignejo nad meseno-materialno stvarnost.
  • Harry Potter. Čarodejsko-alkimistična rasa je nekakšna nadrasa, vsi ostali smo „bunkelji“, tepci, ki ne znamo čarati. Prikrade se lahko gnostična delitev na izbrane in razsvetljene na eni ter na navadne in nerazsvetljene na drugi strani. S tem da je poveličevanja čaranja itak poveličevanje skrivnih znanj, ki menda morejo kljubovati zakonom materialnega sveta.
  • Matrica. Trilogija kompleksne poante. Toda spet smo v vzorcu Platonove votline. Večina ljudi živi v „vidnem svetu“, ki pa je navidezni svet in v njem ni resnice. Do resnice pridemo, ko se osvobodimo navideznega sveta in ko se zgodi nekaj, kar je podobno gnostičnemu „potovanje duše“ ter prehodu v „gornji svet“. Neo, glavni junak (Keanu Reeves), to potovanje opravi do konca uspešno. S tem, da v „gornjem svetu“ ne pristane v blaženosti, pač pa v kruti bitki za preživetje v podzemnem (materialnem) svetu.
Pravovernost opazimo:
  • Gospodar prstanov. Glavni junaki niso ne čarovniki, ne vilini, ne krepki človeški vitezi, temveč hobiti, majhna polčloveška rasa z velikimi dlakavimi stopali. Stik njihove bose noge z zemljo ponazarja njihovo ne-pretirano-duhovnost, lahko kar rečemo, njihovo anti-gnostičnost. Običajno so debeluškasti, da se vidi njih umesenjenost (Beseda je MESO postala). Hobiti odrešijo svet v moči zaupanja, poguma in zorenja v moralnih odločitvah, ne s pomočjo duhovnega razsvetljenja in viteških misteričnih pripomočkov à la vojnozvezdaški Skywalkerjev svetlobni meč. Milost Božjo na koncu sage ponazarjajo orli, ki gotovo smrt spremenijo v življenje.
  • Zgodbe iz Narnije. Pravljični viteški svet, ki pa skozi svojo poetiko in fabulo dokaj nazorno podaja pravoverno krščansko teologijo.

* Na sliki animator Marko uči otroke peči kruh, frankolovski poletni oratorij za otroke 2017 (arhiv Župnije Frankolovo).

ponedeljek, 07. avgust 2017

Vednožive herezije: markionizem


Herezije na psihološki in ideološki ravni

Italijanski publicist Vittorio Messori herezijo (krivoverstvo) primerja stolpu v Pisi. Lep, privlačen, grajen z dobrimi nameni, toda nagnjen in nevaren. Vanj je bilo vloženo mnogo znanja, pa vendar so arhitekti zanemarili nekaj bistvenih podatkov in gradnja ne stoji, kot bi morala. Herezija nastopi, ker se v teološko zgradbo ne vgradijo vsi potrebni podatki iz Svetega pisma. Tudi taki, ki nam na prvo žogo niso všeč. Blaise Pascal je zapisal: „Vse herezije nastanejo, ker ne znajo uskladiti dveh nasprotujočih si resnic.“ Denimo: eno je minljivi človek, drugo je večni Bog. To sta dve sveti dejstvi, ki se na razumski ravni izključujeta. Ali si minljivi človek ali si nesmrtni Bog. Druge ni. Toda v primeru Jezusa Kristusa moramo ti dve resnici uskladiti, drugače nismo kristjani. Če ju ne uskladimo, če ne pridemo do hkrati „pravega Boga in pravega človeka, smo heretični kristjani ali pa nekaj drugega, morda že pol-muslimani.

Herezija je verska disfunkcija, ki pa temelji na moralnih in spoznavnih nihanjih, ki so prisotna v človekovi psihologiji. Še več, po tej liniji se da današnje filozofske in politične skrajnosti ter zmote brez posebnega naprezanja primerjati s herezijami, s katerimi se je spopadalo antično krščanstvo. Le fokus moramo iz teologije premakniti na način mišljenja in čutenja (forma mentis) in že ugledamo „heretika“. V slovenski miselnosti in psihologiji na primer je zelo prisotna manihejska herezija (ostra delitev na dobro in zlo, na nas, pozitivce, in vas, negativce,...), čeprav je seveda nekateri tako ne imenujejo.


Popolno in radikalno brisanje Stare zaveze

Tokrat bomo spoznali markionizem, ki je prav udobno vkomponiran v našo nacionalno politično čud. Zakaj začenjamo ravno z markionizmom? Zato, ker je zelo zahrbten in uničujoč. Ni slučajno, da ga nekateri poznavalci pojmujejo kot herezijo, ki je bila „krščanstvu verjetno najbolj nevarna v vsej njegovi zgodovini“.

V Pontu rojeni in v Rimu umrli mislec ter verski voditelj Markion (+ 160, prim. slovenska Wikipedia) je preprosto učil, da Stara zaveza nima nobene veljave. Če hočemo ohraniti čisti Jezusov nauk, moramo Staro zavezo v celoti zavreči. Jahve, starozavezni stvarnik sveta, in Bog, ki ga Jezus kliče Oče, nista isti Bog. Mesija, ki ga pričakuje Stara zaveza, ni Jezus, ki ga za odrešenika razglaša Nova zaveza. Stara zaveza je kruta in na ljudi spušča prekletstvo, Nova zaveza je ljubezen. Stara zaveza je vezana na stvarjenje materialnega sveta, Nova zaveza nas dviguje nad materijo, nad telesno življenje. Kristus se zato tudi ni zares utelesil, saj bil s tem priznal starozavezno surovost in materialnost.


Markionstvo: Pred letom 1991 ni bilo ničesar / Pred letom 1941 ni bilo ničesar

Zgodi se, da na Facebooku ali Twitterju pripomniš, kako smo se balkanski in manj balkanski fantje med služenjem vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi znali tudi lepo imeti; zgodi se, da pohvališ kakšnega svojega učitelja marksizma iz gimnazijskih let; zgodi se, da rečeš, da smo po drugi svetovni vojni uspeli vzpostaviti kar dober zdravstveni sistem ter da smo v Mariboru imeli TAM, v katerem smo s slovenskim znanjem ustvarjali tovornjake; zgodi se, da poveš da smo imeli v soseščini človeka, ki je bil profesionalni udbovec, a vseeno dober sosed in prijatelj... in že te kot roj sršenov napadejo slovenski desničarji, pristaši osamosvojitvenega kulta, lustratorji po božjem navdihu, gojitelji ideje, da se je Slovenija leta 1991 zbigbengala malodane kot creatio ex nihilo.

Evo, to je markionizem. Nobenega priznanja družbeni ureditvi, bolje, nobenega priznanja družbenemu izkustvu, ki je bilo pred zdajšnjim izkustvom. Prej je bilo vse slabo, zdaj je vse dobro. Socializem je ustvaril hudobni bog, demokracijo je prinesel dobri bog. Ali eden ali drugi. Med njima ni nobene sprave, nobene premostitvene brvi. Kar je danes slabega, izvira od prej. Če pohvališ kaj od prej, si izdajalec novega časa, glupi jugonostalgik, rdeči podtaknjenec,...

Markionizem desnih ima seveda svojega predhodnika v markionizmu levih. Le da so ti še bolj radikalno, še bolj brezkompromisno zanikali dobo pred letom 1941. Niti demokratični in akcijski antifašizem, ki so ga na Primorskem gojili tigrovci, se pred markionistično ihto slovenskih komunistov ni rešil. Skoraj vse, kar je bilo pred „novozavezno“ Revolucijo, je za komuniste veljalo za „starozavezno“ smetje. Ko so to miselnost potencirali do fanatičnega, jim ni bilo težko začeti tudi fizično čistiti, se pravi, likvidirati ljudskih ostankov „temnega srednjega veka“, če je bilo treba, z dojenčki vred.

Na rabimo vedeti šteti do tri, da uvidimo, kako zavirajoča in pogubna je tovrstna drža tudi danes, v letu 2017. Dialog in sožitje nista možna, če vsak sebe razume kot brezmadežno „novo zavezo“, svojega svetovnonazorskega in političnega tekmeca pa kot zahojeno „staro zavezo“. Gre za čistunsko in naduto držo, ki prej ali slej vodi v nove in nove kroge sovraštva. Tudi sodobne človekovim pravicam zavezane organizacije (imejmo v mislih kakšne prolgbtjevce) zgubijo verodostojnost in veščino strpnosti, ker na ono, „kar je bilo prej“, gledajo po markionsko, t.j. intelektualistično zviška ter z željo po na horuk redefiniranju ali brisanju.


Antimarkionstvo: Nosil sem rdečo zvezdo a se imel fajn / Berem o Slomšku

Antična Cerkev je na Markiona in na njegovo vzporedno versko organizacijo odgovorila odločno. Markion je v osnovi negiral enost in edinost Boga. Pravovernost pravi, da ne more biti več Bogov in Bog v sebi ne more biti razdeljen. Markion je negiral tudi enost in edinost zgodovine. Pravovernost pravi, da ni ene zgodovine, ki se neha, da potem nastopi druga, nova zgodovina. Ni navidezne zgodovine materialnega sveta na eni ter resnične zgodovine duhovnega sveta na drugi strani. Kakor je Bog en in nedeljiv, tako je zgodovina ena v svojem razvoju in svojem nadaljevanju.

To pomeni, da ni Nove zaveze brez Stare zaveze. Cerkev se je vsled Markiona odločno zavzela za Staro zavezo in jo iz antimarkionističnih potreb poudarjala do mere, da je kdaj, na primer v spisih Viktorina Ptujskega (+ 303), celo Nova zaveza šla nekoliko v drugi plan. Staro zavezo je privila k sebi tudi za ceno tega, da ji še danes kdo očita, češ kako lahko med svoja sveta besedila vključuje starobiblična sex&blood poglavja.

Pravoverna rešitev je torej v sprejemanju preteklosti, v priznanju, da te brez preteklosti, četudi ti ta kdaj ne leži, ne bi bilo. Pravoverno je videti enega Boga, ki bdi nad zgodovino, in ljudi, ki jim je Bog enako blizu, četudi živijo v različnih zgodovinskih dobah in družbenih sistemih. Pravoverna forma mentis je v ohranjevanju tistega dobrega, ki ti ga je preteklost dala, dasiravno ta preteklost ni bila brez gube in madeža. 

Psihološko zdrave osebe so spontano antimarkionistične. Psihološko zdravega pomladnika prepoznaš, ko se je z vlago v očeh sposoben spominjati, kako lepo se je imel kakšen dan v jugovojski, ko se je bratil z Bosanci in Albanci ter nosil, drugače ni moglo biti, rdečo zvezdo na kapi. Psihološko zdravega progresista (tisti, ki jih poznate, veste, da slovenski progresisti iz velike krščanske preteklosti priznavajo morda le Jakobovo pot) prepoznaš, da je sposoben prebrati biografijo o Antonu Martinu Slomšku in začutiti hvaležnost, da smo Slovenci imeli takega moža.


* Foto: člani Folklornega društva Lancova vas v starinski kmečki opravi (z mojo sestrično Matejo v ospredju).

torek, 01. avgust 2017

Kritika klera


Za Petrovo samo trije novomašniki 

Ko sem l. 2002 na Nikodemovih večerih odpredaval na temo Duhovnik med skušnjavo oblasti in radostjo služenja, se je dvignila roka enega od tam navzočih bogoslovcev. Fant, ki je kasneje postal odličen duhovnik in danes vodi večjo pol urbano župnijo, je postavil preprosto vprašanje - vprašanje, ki ga noben predavatelj ob koncu predavanja noče slišati: „Kaj si nam hotel povedati? V čem je point?“

Mislim, da se bogoslovčev „v čem je point?“ ni nanašal toliko na vsebino teme, ki je bila res mejna a še vedno pravoverna, temveč bolj na dramatičnost sporočila, na stil podajanja, ki je bil - Italijani bi takemu slogu rekli „sfrontatezza“ - skoraj nesramno odkrit. Skozi vprašanje se je izrazil tudi strah pred brezkompromisnim prevejanjem duhovništva. Češ, pustimo duhovnika pri miru, da ne zrahljamo temeljev cele hiše.

Letos se je Cerkvi na Slovenskem zgodilo, kar se je prej ali slej moralo zgoditi. Na Petrovo samo trije novomašniki. Zadeva kliče k refleksiji. Če kdaj, je zdaj, ko slovenski duhovniki statistično izginjamo, napočil čas za odkritejšo razpravo. Toda kako jo opraviti, ko v Cerkvi lahko kritično reflektiramo o železniških tirih in mostovih, o vagonih, o kretničarjih, o postajališčih ob progi, o zavarovanih in nezavarovanih prehodih, ne smemo pa kritično reflektirati o lokomotivah, se pravi, o voditeljskem sloju, o kleru? Je kje kak sistem, ki lahko na dolgi rok zdrži, ne da bi preverjal svoje voditelje?


Razbajkati duhovništvo?

L. 2002 smo na Nikodemovih večerih opravili poskus tovrstne odkrite javne razprave. V predavalnici je stvar kljub bogoslovčevemu vprašanju dobro izpadla, ni pa imela odmeva v katoliških medijih. Moje razmišljanje o duhovništvu je krenilo iz dveh močnih izhodišč: kriza duhovnih poklicev na Zahodu in sporočilo razvpitih duhovniških afer, s svežo bostonsko pedofilsko afero na čelu (o kateri se takrat pri nas še ni pisalo). V razmišljanju sem predvideval nadaljnjo poglobitev krize duhovništva, tako po liniji števila duhovnikov, kot po liniji duhovniške identitete. Krizo identitete nakazujejo velike duhovniške spolne afere, ki niso bile podtaknjene od zunaj in so se zgodile v okolju verske svobode. Dekadentnost določenih duhovniških krogov seveda ne sme biti pripisana vsemu duhovništvu, je pa znamenje, mimo katerega ne smemo iti.

Govoril sem, da je v družbi, deloma pa tudi v Cerkvi, duhovništvo prišlo pod „kladivo demitizacije“. Kaj zdaj? Bomo šli v formacijo želve? So teologi, kot je bil Švicar Herbert Haag, ki menijo nasprotno. Nobenega skrivanja za ščiti! Demitizacija duhovništva je nujna in moramo z njo iti do konca, tako rekoč do odprave sedanjega „duhovniškega mita“, nato pa vzpostaviti nov tip duhovnika in duhovnice, podobnega antičnemu poročenemu starešini.

Sam sem se naslonil na našega Antona Trstenjaka (ki je namesto demitizacija uporabljal krasno slovensko „razbajkanje“). Trstenjak se z radikalnimi postopki demitizacije ni strinjal, a obenem je videl potrebo po očiščenju in „spreobrnjenju duhovniškega mita“. Gre za „novozavezno“ spreobrnjenje tako od poganskih (magizirani duhovnik) kot od starozaveznih tempeljsko-institucionalnih primesi. O „spreobrnjenju“ je bistroumni Trstenjak razmišljal sredi sedemdesetih, ko se je zdelo, da slovensko duhovništvo kljub komunističnih kletki zmaguje na vseh črtah (ogromno novih maš, ogromno mladih okrog duhovnikov, rastoči prestiž, smešna jeza partije,...). Razmišljanje sem s pomočjo Trstenjaka in papeževih naukov zaključi z veselejšo tezo, in sicer, da je radost služenja Bogu in ljudem tista alternativa, ki bo duhovništvo očistila in obdržala.


Si Judež, če kritiziraš kler?

Ne Plenarni zbor (t.i. sinoda, 1999-2001), ne kasnejše pastoralno-teološke refleksije (PiP, 2012) se niso lotile poglavja o stanju slovenskega klera (bivanjska kakovost duhovniškega življenja, raven čustvenega zadovoljstva, zdravje in stopnja izčrpanosti, celibat in molitev,...). Kot urednik revije Cerkev danes vem, da je najtežje sestaviti tisto številko, ki bi reflektirala dejansko stanje duhovnikov. Tako sem na primer v zadnjih letih dvakrat poskušal sestaviti tematsko številko o duhovniški ekonomiji, pa mi ni uspelo najti piscev.

Zakaj je temu tako? Zato ker pri nas notranja cerkvena kritika, ki postane javna, diši po judeževstvu. Dočim je na Nemškem „Kirchenkritiker“ skorajda cerkveni poklic. Nekoliko skrajni primer takega „poklica“ je Eugen Drewermann, duhovnik in psihoanalitik, ki je v osemdesetih laboratorijsko razgradil „duhovniški mit“. L. 1989 je šokiral svet in Vatikan z delom Kleriki. Psihogram nekega ideala. Knjigo smo imeli v našem semenišču (v centru Rima, dva lučaja od Vatikana) v dnevni sobi. Spogledoval sem se z njo, prebral pa je, mlečezobec, nisem. Ne vem, morda sem se bal, da me bo razbajkala in prikazala kot kripto-histerika.

Pri nas, kjer imajo nekateri težave že z ostroumnim in umirjenim Paulom Zulehnerjem, kak Drewermann ne bi preživel. Po eni strani bi ga ves čas cukali za rokav prebrisanci iz „naprednih medijev“, na FDV bi mu ponudili mesto izrednega predavatelja, a na koncu bi se držali gesla „po uporabi zavrzi“ (kar so na nek način storili s cerkveno kritičarko Vido Žabot); po drugi strani bi ga cerkveno občestvo stigmatiziralo in izoliralo.


Oklofutanec, ki za povrh klofuta sam sebe

V cerkvenih logih se namreč pogosto sliši, da mi duhovnikov ne bomo kritizirali, saj jih že dovolj kritizirajo ateistični mediji in zapriseženi antiklerikalci. To je res. Zlasti v Sloveniji je tako. Kot grob molčijo o vrlinah Cerkve, na rep avionov bi obesili parole o njenih grehih. Duhovništvo je po nezavednem mehanizmu grešnega kozla redno uporabljano za „čiščenje“ obče družbene kloake. Predvidevati nam je, da bodo mediji ob naslednji duhovniški aferi na imenu enega duhovnika uporabili vsa tista purgativna sredstva, ki jih niso smeli in hoteli uporabiti ob smrti igralca Gašperja Tiča. Bolj so bili tiho pri igralcu (danes mitiziran arhetipski poklic), bolj bodo hudi pri duhovniku (danes demitiziran arhetipski poklic). Taka je njih logika in njih beda. Zato: zakaj bi v Cerkvi sami sebe klofutali, ko nas že klofutajo drugi?

Problem je tudi ta, da ima pri nas, starodavnih prepirljivcih, beseda kritika negativni predznak: kritika = pranje umazanega perila; kritika = sesuvanje bližnjega; kritika = gnili rumeni tisk. Izvorno pa kritika ni nič drugega kot razumska presoja.

Pravimo, da se klin s klinom izbija. Če hočemo slovenskim antiklerikalcem izbiti klin, bomo to učinkovito storili, ko bomo sami gojili resno in poglobljeno kritiko kleriškega stanu. Še enkrat: tu ne gre za pluvanje v lastno skledo in za privoščljivo raziskovanje osebnih slabosti duhovnikov. Gre za korajžno pastoralno-teološko refleksijo po dokaj objektivnih parametrih. Te refleksije sicer v zaključenih cerkvenih krogih ni malo, a je slabo rodovitna, ker je premalo odprta, premalo javna.

torek, 25. julij 2017

Ko pride puberteta, odidejo


Pred dnevi sem se pogovarjal z enim izmed tistih tisočih slovenskih očetov, ki imajo svojega otroka vpisanega v kakšnega od vrhunskih športnih klubov. Njegov sin že pred svojim desetim letom starosti kaže izjemno zagrizenost za trening, ki je štirikrat tedensko, ter talent za nogometno igro. „Toda kaj to pomaga, če pa, ko pride puberteta, jih več kot polovica noče več trenirati. Včasih je tak, da najbolj nadarjeni najprej odidejo,“ mi pove oče.

„Ko pride puberteta, odidejo.“ Kje sem že slišal to poved? Slišal sem jo že pri gasilcih: „Male še držimo na vajah, mladincev pa več ne.“ Slišal sem jo od šolske zborovodkinje: „Po dvanajstem letu nočejo več peti v zboru.“ Slišal sem jo od stotine slovenskih župnikov: „Po birmi jih več ni.“ In slišal sem jo od premišljevalcev v naši skavtski organizaciji. „Največ jih izgubimo v prehodu iz čete v klan, pa tudi že prej.“

Kaj za ena zverinica je puberteta, da dela toliko preglavic šolnikom, župnikom in prostovoljnim mladinskim delavcem, med katere se štejemo tudi skavtski voditelji? Kakšne vrste lisica je, da nam iz naših kurnikov odnese toliko kokoši?

Ko so enkrat vprašali znamenitega milanskega kardinala Martinija, zakaj mladi po birmi odidejo iz župnij, je podal štiri razloge. Navajam jih po spominu:
- ker je normalno, da pri tej starosti odidejo iz dosedanjega otroškega okolja;
- ker doživljajo svojevrsten čustveni in socialni obrat, ki mu odrasli komaj sledimo;
- ker doživljajo velik pritisk potrošniške družbe, da bi se ravnali po nje vrednotah;
- ker jim v svojih strukturah ne znamo ponuditi nečesa več za njih mladostniško dobo.

Če kardinalove ugotovitve naobrnemo na skavte, lahko razmišljamo v naslednjih štirih korakih:

1) Res je normalno, da izvidnik in vodnica (IV) prerasteta to, kar jima daje četa. Če ju četa preveč drži v „fazi otroka“, čete več ne bosta marala in bosta komaj čakala, da se je osvobodita. Tu ni nič narobe. A kje je rešitev? Rešitev je v kakovostnem vodništvu. Kot vodnika (ko nista več „otroka“, nista pa tudi ne povsem „odrasla“) naj se dobro počutila v skavtski koži tudi pri njunem petnajstem letu starosti.

2) Zavedati se moramo, da so mladi med trinajstim in petnajstim letom starosti čustveno in spolno vse bolj prebujeni. Glavna postaja klapa sovrstnikov. Odločajo se za poklic. Zapuščajo svoje dosedanje okolje in se odpravljajo v srednjo šolo tudi daleč od doma. Te spremembe so lahko obenem navdihujoče in utesnjujoče. Zdaj potrebujejo take skavtske voditelje, od katerih se bodo počuti razumljene, občudovane in spremljane.

3) Moč porabniške družbe na pubertetnika z leti ne pojenja, temveč raste. Tu so zdaj še „pametni“ telefoni in socialna omrežja s svojimi „zahtevami“, da je pubertetnik čim bolj „všečkan“, takorekoč „popoln“. Porabniška družba se nam zdi ne lisica, pač pa kar zmaj, saj ima izredno moč nad miselnostjo najstnikov. Verjetno je prav ta zmaj glavni vzrok, da toliko izvidnikov odide iz skavtstva. Toda skavti smo sv. Jurij, ki s sulico zmaja prebode skozi gobec. Četudi med otroci ne bomo priljubljeni, moramo vztrajati v anti-vrednotah porabniške družbe.

4) Naša „struktura“, da zadržimo najstnike je klan. Vedno znova se bomo morali vprašati, kaj je z našimi klani? Kaj z našo metodo PP? Pri tem moramo paziti, da se ne počutimo preveč krive in nesposobne. Morda se bomo morali navaditi, da bodo klani enostavno manjši. Vsaj dokler celotna pubertetniška in mladinska kultura ne bo izšla iz porabniške hipnotiziranosti in postala spet bolj „popotniška“.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič (julij 2017). Foto: dvig jambora, arhiv stega Rakova Steza 1.

ponedeljek, 17. julij 2017

„Danes dopoldne boš potreboval očeta“

Prizor iz filma Koliba (imdb.com) 

Očetovstvo je že izvorno bolj poškodovano kot materinstvo 

Ko se Macku, glavnemu junaku romana Koliba avtorja Williama Paula Younga*, v gozdni koči razodene Bog, ima Oče podobo debeluškaste črnke, Sin podobo temnejšega Semita, Sveti Duh podobo mlade severnoameriške domorodke. Ker si je Mack predstavljal Boga Očeta kot starejšega moškega z belo brado, je najbolj začuden prav nad podobo Boga temnopolte Matere, ki za povrh posluša nereligiozno funk-blues glasbo in peče pecivo. Mack od samega Boga nato zve, da Bog nima spola in da je tudi podoba očeta le ena od možnih podob za Boga. 

Mackova radovednost postavi novo vprašanje: Če je oče le ena od možnih podob za Boga, zakaj potem v Svetem pismu in sploh v verstvih toliki poudarek na božjem očetovstvu? Črna Bog Mati mu odgovori:
No, za to je veliko razlogov; nekateri med njimi so zelo globoki. Za zdaj naj samo rečem, da ko se je stvarjenje sfižilo, smo vedeli, da bo pravo očetovstvo veliko manj popolno kot materinstvo. Ne razumi me narobe, oboje je potrebno – toda poudarek na očetovstvu je potreben zaradi njegovega hudega pomanjkanja.

Skratka, v romanu Koliba izvemo, da je Bog bolj klican Oče in manj Mati, ker je vsled izvirnega greha očetovstvo bolj ogroženo kot materinstvo. Da jo je po oni prigodi s kačo in prepovedanim sadežem materinstvo „bolje odneslo“, bi potrdil tudi kakšen razlagalec prvih poglavij Geneze. Španska biblicistka in psihologinja Mercedes Navarro, ki je lani za svoje delo prejela nagrado Herbert Haag, pravi, da je poimenovanje prve žene z imenom Eva (mati živih) znak, da je žena ob izgonu iz raja ohranila nekaj božjega – to je posredovanje in negovanje življenja.

Dodajmo: ruski laiški teolog Pavel Evdokimov meni, da je materinstvo zaradi svoje posredniške vloge med Bogom in novim življenjem samo po sebi primerljivo z duhovništvom. Ženski na nek način v religijah „ni treba“ vršiti duhovniške službe, ker jo že vrši kot mati.


Nihanje med surovim in odsotnim očetom

Da je „pravo očetovstvo veliko manj popolno kot materinstvo“, vidimo tudi iz nihanja med očetovo surovostjo in očetovo odsotnostjo. To nihanje je zaznati tako na družinski kot na družbeni ravni. Franz Kafka pričuje o surovem družinskem očetu, Ivan Cankar o odsotnem družinskem očetu. V družbi smo Slovenci v toku enega stoletja zanihali od alpskega očaka, ki ga je utelešal cesar Franc Jožef, preko bizantinskega tirana in uživača v liku Josipa Broza, do očeta na ignore“ - kot ga je v svojem zadnjem sestavku na casnik.si imenoval Aleš Čerin. Od preveč očeta do malo ali nič očeta.

Feministična in LGBT gibanja, kakor tudi pojav kulturnega marksizma in permisivne pedagogike, pa tudi mitično leto 1968, lahko beremo kot kolosalni obračun s premočnim očetom. Obračun z očetovo surovostjo se je odvijal tudi znotraj verskih sredin. Tako protestantski kot katoliški del zahodnega krščanstva sta s tem v zvezi odpravila lik nedotakljivega klerika, malega vaškega absolutista, in namesto njega ustoličila „timskega človeka“ ter „demokratični tip liderja“. Po svoje prav. A zadeva je pri progresistih šla tako daleč, da se je z brisanjem očetove (duhovnikove) avtoritete na koncu relativizirala tudi Božja avtoriteta, ki jo očetova (duhovniška) avtoriteta ponazarja in ponavzočuje. Zdi se, da je zamiranje lika močnega duhovnega očeta vsaj v katolištvu zavrl Janez Pavel II..

Nujno je, da se nihanja med surovim in odsotnim očetom zavedamo in ga spravimo pod nadzor. Kaj hitro se nam lahko zgodi, da bomo v zdajšnjem času, ko je malodane po filozofsko zapovedano brez-očetje ter so v ideološki modi feminizirani moški (Roman Vodeb jih imenuje „evnuhi/kastriranci“), zašli v toliko dušno suhoto, da bomo nagonsko zahrepeneli po močnem očeta, po tiranu, posledično po surovi in totalitarno urejeni družbi. Na družbenem nivoju bodimo silno sumničavi do kultov voditeljev in do čaščenja bivših diktatorjev s Titom na čelo. Na verskem nivoju se izogibajmo fundamentalizmom in neigrivim podobam Boga, katerih hud primer je islamistični brutalni monoteizem.


Zasilne in slabe rešitve: k materi, k državi

Avtoritarizem in topi patriarhat niso rešitev, če iščemo očeta. Grobi oče je karikatura očeta in žalitev Božjega očetovstva. A tudi stiskanje k materi ter nadomestek očeta v obliki države ne vodita nikamor.

Nezanesljivi oče nas namreč po naravni poti potiska k materi. Očeta ni, mati pa je vedno tu – ob tebi, dete. Ona ne umanjka. Je zanesljiva navzočnost. To je tista cankarjanska mati, ki se sredi lakote prikaže s sončnorumenim hlebcem kruha na vratih. Slovenski misijonarji v Afriki vedo povedati, koliko humanitarne pomoči je včasih šlo v nič, ker so jo dajali očetom, misleč, da jo bodo očetje razdelili svojim družinam. Šele ko so preklopili na matere, je pomoč zanesljivo prišla tudi do otrok.

Ko ne vemo, kaj z očetom, je preklop na mamo zasilna rešitev – a na dolgi rok slaba rešitev. Poleg naših afriških misijonarjev so tudi naše socialne službe precej nagnjene k temu, da na očeta enostavno več na računajo in se posvetijo „zaščiti ženske z otroci“. Ni problem zaščiti žensko in otroke - to je ena izmed najbolj starih svetopisemskih zapovedi; problem je nič storiti, da bi usposobili in rehabilitirali očeta. Kaj če bi kak Center za socialno delo dal nekaj denarja za projekt tipa vodeno preživetje v divjini za može in očete

Še slabša rešitev je, ko država s svojimi zakoni in službami, s sistemom otroških dodatkov, prevzema simbolno in dejansko vlogo očeta; še več, ne samo očeta, temveč tudi vlogo moškega kot moškega. S temi nemajhnimi simbolnimi premiki v prid vseprisotne države je lahko na delu tihi totalitarizem. Ni slučajno, da so najbolj zagrizeni bojevniki proti očetu, običajno obenem tudi tisti, ki so po socialistično zaljubljeni v močno državo.


Očeta na čelo družine!

Ker je „poudarek na očetovstvu potreben zaradi njegovega hudega pomanjkanja“, kot pravi črna Bog Mati v Kolibi, bomo očetovstvo odkrili in rešili, če ga bomo pravilno poudarili. Rekli smo že, da je nekak neo-patriarhat slaba rešitev. Upreti pa se je treba tudi feminizaciji, marginalizaciji in končno kastraciji očeta, k čemur težijo kričave ideologije.

Pisatelj William Paul Young, nam v uspešnici Koliba, po kateri so posneli tudi uspešen film s Samom Worthingtonom (Avatar) v glavni vlogi, ponuja dve iztočnici za „poudarek na očetovstvu“. Prvo iztočnico najdemo v 16. poglavju, ki nosi naslov Jutro bridkosti. Macka Bog Očka pelje v votlino, kjer bo Mack našel truplo svoje šestletne hčere, ki jo je ugrabil in ubil serijski morilec. Obrat je ta, da za dejanje vodenja in spusta v bridkost Bog Očka ni več ženska, temveč je zdaj v podobi starejšega sivolasega moškega. Ko je Mack začuden nad to spremembo, mu Bog razloži: „Danes dopoldne boš potreboval očeta.“

Torej, vodenje do najbolj bridke točke Mackovega življenja in posledično do rešitve travme se v tem romanu zgodi v obnebju božje Moškosti in ne božje Ženskosti.

Moški-oče je moški-oče, ko vodi. Če moški išče samega sebe, je nemogoče, da se bo našel, če ne bo obenem našel svoje voditeljske oz. čelniške vloge. Zlasti ko je nevarno in tvegano, moški izstopa kot voditelj in zaščitnik. Lik očeta se bo dandanašnji rehabilitiral skozi njegovo ponovno odkrito a precej prenovljeno (saj povratek v avtoritarnost ne pride v poštev) voditeljstvo. To je prva iztočnica.

Druga iztočnica je podana na koncu knjige. Ker namreč „nihče ne more videti Boga in ostati živ“, je tudi Macku ponujeno „ostati tu“, se pravi s sv. Trojico v nebesih, ali se vrniti k družini. Mack se odloči za vrnitev k ženi in dvema otrokoma. Družina je za moškega dovolj velik razlog, da lahko nebesa počakajo. Družina je primarno okolje, da se moški vzpostavi kot moški in oče.

Vem, da me bodo para-državni miselni dominantneži imeli za pohorskega gasilca, ki je spil pivo preveč. Toda če mi je dovoljeno rešitev za krizo očetovstva povzeti v preprosto geslo, se bo slednje glasilo takole: Očeta na čelo družine!


* Slovenski prevod izšel l. 2009 pri založbi Mladinska knjiga. Po knjigi posnet film Koliba (The Shack) je letos bil prikazan tudi v slovenskih kinih.

ponedeljek, 10. julij 2017

Ker tovarišica Špelič mesa ni vrgla psom


Čas, nikogaršnji potomec

Rado Pezdir, ki ga je Jože Možina prejšnjo nedeljo kakor „plazeč se skozi žico“ in mimo „stražnega stolpa“, ki sliši na ime Programski svet, v fevd javne TV pritihotapil, nato pa, pomislite, skozi njene knežnje frekvence še do naših čutil spravil, je povedal pre-več. Kakor je l. 2009 Huda jama za marsikoga bila pre-huda, tako je Pezdirjevo nizanje podatkov in imen o komunistični vzporedni ekonomiji in bančništvu bilo pre-hudo, pre-resnično. Otrplost nomenklature še traja.

Dvoje prebliskov ob Pezdirjevo odkritjih me je obiskalo. K vsakemu pristoji dober citat. Prvi je Evripidov (+ 406 pr. Kr.):
Nikoli ne smeš meniti, da je prevzetna sreča zlega moža trdna, niti da je trden rod nepravičnih; kajti čas, nikogaršnji potomec, razkrije človeške hudobije.

Čas ni potomec včerajšnjih tiranov, čas gre svojo pot, zato grehi včerajšnjih tiranov hočeš ali nočeš prihajajo sČASoma na dan. Slovenskim komunistom se samo zdi, da so nad časom, na koncu čas sleče njih in jih vedno znova nage vrže pred sodbo naroda. Primer, kako to zgleda, smo nazorno videli prvo julijsko nedeljo zvečer na kanalu SLO 1.

Drugi preblisk mi prikliče citat lansko poletje preminulega filozofa Ivana Urbančiča, ki je v nekem eseju zapisal:*
Nihilizem je neovedeno bistvo komunistične revolucije in po takem svojem bistvu se komunistična revolucija kot uničevalka obstoječega sveta nujno žene v samouničenje …

Za Edvarda Kocbeka (+ 1981) in še za koga je socialistična revolucija bila nekakšen nujni duhovno-socialni dej počlovečenja človeka. Kocbek je socializem razumel kot „označbo ne samo za pravičnejšo družbeno strukturo, ampak tudi za svobodnejšo in popolnejšo obliko človekovega duha“.** Skratka, to je nekaj zelo nasprotnega nihilizmu.

A da se socialistična revolucija ni posrečila oz. niti ne zgodila, temveč da se je namesto nje zgodila nihilistična revolucija, je na koncu sumil nihče drug kot Dušan Pirjevec Ahac (+ 1977), med vojno za Cigane in duhovnike krut valpet, po vojni premišljevalec umetnosti, v zrelih letih očiščenja iščoča duša.***

Pezdirjevo nizanje dokumentov o mafijsko denarni komunistični eliti nas usmeri k prav tej tezi: v ozadju revolucije je ves čas čemel nihilizem. Naši top-revolucionarji so ideal popolnoma pravične družbe na „neovedeno“ nihilistični način precej zgodaj opustili, najprej z ubijanjem, nato ko so se vrgli v mafijske „posle“ oz. ko so se vrgli v to, kar je najslabšega ponujal gnili kapitalizem“, od njih samih tako imenovan.


Konci slovenskega komunizma

Prvi konec komunizma na Slovenskem se je zgodil v l. 1938, ko so stalinisti odstranili vodilne stare domače komuniste in jugoslovansko partijo organizirali okrog sovjetskih nameščencev, katerih kolovodja je znan: Josip Broz. S tem se je že nakazalo, da bo komunistično vodilo socialnih sprememb azijatski kolektivizem z radikalnim zaničevanjem „tega sveta“, ne pa evropski humanizem s čutom za vsakega iz mnoštva ljudi. 

Drugi konec komunizma na Slovenskem se je zgodil l. 1941, ko so komunisti ubili prvega nedolžnega človeka. Genocidna maj in junij l. 1945 sta bila demonsko logična krona revolucionarnih namer iz l. 1941. Vaške straže in domobranci gor ali dol, tudi če slednjih ne bi bilo, bi boljševistična revolucija na žrtvenik položila 5% do 10% prebivalstva in ga internirala ali ubila, da bi lahko opravičila ime „revolucija“ in bila všeč „soncu narodov“ Josifu V. Stalinu.

Če ima neko socialno gibanje nujno in obsežno destruktivno fazo (predvčerajšnji hamburški antifaji niso izvzeti), v kateri na koncu dostojanstvo posameznika in njegova lastnina ne veljata nič (prim. hamburško uničevanje obstoječega sveta), je na delu „skriti gost“ - nihilizem. Zlasti, ko se začne ubijati. Biblično gledano je umor prvo močno znamenje zunaj-rajskega stanja. Nihilistično je, ko skozi serijsko ubijanje misliš, da „gradiš“ raj na zemlji.


Tretji konec komunizma po črnomaljsko

Tretji konec komunizma se je zgodil l. 1948 v Črnomlju. Da, tu grem malo po svoje... A če že iščemo nek simbolni kraj in datum, lahko vzamemo leto 1948, Črnomelj. Takrat je France Špelič (+ 2012), med vojno partizan, po vojni miličnik v Kamniku in Črnomlju, moral na zagovor pred ljubljanske komunistične veljake, ker je njegova žena Sida Špelič neki bolni ženici za juho dala meso, ki ga je partija namenila njenemu možu in njej, v kolikor oba „naša“. S tem je namreč bila pohujšljivo prekoračena nova razmejitvena črta med onimi zgoraj, partijci, in onimi spodaj, nepartijci. 

Če bi tovarišica Sida Špelič del iz partijske mesnice prinesenega mesa vrgla domačim psom, bi tega udbini ovaduhi ne zaznali, ker ga je dala bolni ženici, so greh zoper „tekovine revolucije“ urno pribeležili. V Ljubljani so tovariša Špeliča močno ošteli. Prvič, ker da „izdaja uradno tajnost“; drugič, ker da „razprodaja, kar je družba namenila njemu“ – miličniku.****

Črnomaljski kos mesa nazorno prikazuje eno od metastaz nihilizma kot neovedenega bistva revolucije. H kateremu optiku vas naj pošljem po očala, če tega ne vidite?

Z drugimi besedami, tretji konec komunizma ter kocbekjanske sanje o „novem človeku“ se je sprožil z nastankom „novega razreda“, o katerem je nekaj let potem, ko je v Črnomlju partijski kos mesa končal v napačnem loncu, nesmrtno diagnostiko podal Milovan Đilas (+ 1995). Namesto družbe enakih smo dobili elito s svojimi mesnicami, z „uradno tajnostjo“ o vsaj 12 kg mesa mesečno za miličnika; elito z vzrejo svojih otrok v ukradenih vilah, z branjem poezije pod ukradenimi slikami, s štirinožnimi vnučki plazečimi se po ukradenih preprogah.


Od nihilizma do Mamona in partijskih mesnic

S tem v zvezi lahko Pezdirjeve podatke beremo kot obsežne, dosledne, neovrgljive podatke o tem tretjem koncu komunizma, se pravi, o tem, kako je slovenska komunistična elita v plejadi demonov na koncu izbrala tistega, kateremu se mu bo vsa poklonila – Mamona, denarno božanstvo.

Ampak, kako se je to lahko zgodilo? Pomagati si moramo z duhovnostjo, da razumemo, zakaj so se naše elite v času rdeče zvezde deklarativno zavezale svetovni komunistični eshatologiji, v duhovno-moralnem podtalju pa se združile z Zahodom ter se skupaj z mafijami, kapitalizmi in neoliberalizmi poklonile Mamonu, bogu novega veka, obenem pa znova razdelile družbo na zgornji in spodnji sloj.

Najbolj preprosta in vedno sveža definicija nihilizma pravi: nihilizem je zanikanje smisla. Vprašajmo se: ali je lahko človek, ki je osebno kradel, posiljeval in pobijal, nato po lestvici revolucionarjev napredoval, da je junija 1945 prav on vodil zazidavo barbarinih rovov ter takoj zatem vzpostavil polstoletno vladavino molka, l. 1946 nenadoma zacvetel, izstopil iz zanikanja človeškosti in se srečno zazibal v kraljestvu smisla? Ne. Je lahko nekdo, krvav do komolcev, ker je z uboji stokrat zaporedoma zanikal smisel človeka, potem, kakor da ni nič bilo, spet po kocbekjansko verjel v socializem kot označbo „za svobodnejšo in popolnejšo obliko človekovega duha“. Ne. Trkamo na napačna vrata.

Po vsem storjenem je morilec in zanikovalec smisla pred sabo imel dve duhovni poti: prva je vodila v kesanje in jok, druga v brezčutni nihilizem, v visenje nad črno praznino. Pokesal se ni, stal je pred odprtim žrelom niča. A – kot uči Albert Camus – stati pred ničem skoraj nihče ne zmore, vsak nihilist si raje poišče neko „tolažbo“, neko novo „smiselno“ akcijo, nekega malika. Nižji partijski funkcionarji so „tolažbo“ dobili v obliki „uradno tajnih“ 12 kg mesa in klobas na mesec, višji, najvišji pa v obliki tajnih računov v Mamonovih templjih, se pravi, na Zahodu, v bankah bleščečega kapitalizma.


* Navaja ga Alojz Rebula v kolumni Pod dvema mrtvima zvezdama v tedniku Družina.
** Te Kocbekove besede o socializmu je 6.11.1981 na Žalah-Navje na žalni slovesnosti ob Kocbekovi smrti citiral Milan Kučan.
*** Beri članek Francija Koncilija Kako se je Dušan Pirjevec iz poti revolucije prebijal v katarzo? na casnik.si.
**** Dogodek je popisan v Špeličevi avtobiografiji Vrnil se bom k Očetu (Celje, 1990).