ponedeljek, 08. oktober 2018

Vstavite v enačbo zavist, gospod Akrapovič!


Spoštovani gospod Akrapovič! Nisem motorist in zna biti, da nikoli ne bom. O vaših izdelkih sem slišal bežno in me niso zanimali. A prišel je 9. maj 2013, ko se je počasi iztekalo moje sobotno leto v Madridu. V tamošnjem univerzitetnem mestu, kamor sem hodil poslušat ta in ona predavanja, zagledam pred neko fakulteto parkiran motor, s katerega auspuha je rumeno sijal napis AKRAPOVIČ.

Saj veste, kako je, ko si kot član majhnega naroda na tujem, v tuji deželi, ki je velika, v vseh ozirih konkurenčna in ima strašno zgodovino. Tam komaj kdo ve, kje je Slovenija. Če slučajno vejo, pa si o njej mislijo čudne reči. Recimo. Ko smo z madridskimi skavtinjami načrtovali njihov potovalni tabor po slovenskih Alpah, so me študentke, šolane punce torej, povsem resno vprašale, ali naj konzerve s hrano kupijo že v Španiji in jih po avionu pretovorijo do Slovenije. Pomiril sem jih, ko sem jim zagotovil, da so pri nas enako trgovine in da je v njih moč kupiti tako ribje kot mesne konzerve, pa tudi več vrst paštet.

Sredi takih razmer in sredi imenitnega tujega velemesta mi zasije napis AKRAPOVIČ. Bil sem vzhičen in ponosen na vaše podjetje, na njegove dosežke, na slovensko inženirsko pamet in obrtno roko. Slikal sem auspuh in motor, grafično reč opremil z napisom, ter ta malce naïf izdelčič fliknil na svoj Facebook (slika zgoraj).

Zdaj berem, kako vas in vam podobne podijo iz Slovenije. Ni mi jasno in morda tudi vam ni povsem jasno, zakaj to delajo. Pa tako izobraženi in titulirani kot so. Nekako razumeš protipodjetniško ideologijo, ki se je nekateri učijo v Kumrovcu, pardon, v kakšnem od ljubljanskih gojišč družboslovcev. Razumeš, da nekateri hočejo socializem, v kolikor se resda zdi, da ima kapitalizem mnogo grehov, potem ko nam je prinesel blagostanje, kot še ga nismo imeli. Razumeš tudi, da bi kdo rad kakšen korektiv v davčni zakonodaji. Ne razumeš pa, zakaj bi zato rabili iz Slovenije poditi pametne in pridne ljudi, kakršen ste vi in je Boscarol in so mnogi vama podobni. Ne razumeš, od kod ta njihov čistunski čustveni naboj, ta njihova sveta notranja sila, da besno zalajajo na najboljše slovenske podjetnike in jim kažejo vrata iz lastne domovine.

Tudi vi se verjetno sprašujete, kaj vam je bilo treba tega spopada z oblastno politiko in marksističnimi aktivisti. Tudi vi kljub vašemu tehničnemu znanju in obči razgledanosti verjetno ne razumete povsem, od kod tak lajež. Dovolite, da vam dam nasvet, ki izvira iz tisočletne krščanske tradicije (7 glavnih grehov pa to). Če kdaj zapletenih odnosov nikakor ne razumete, vstavite v enačbo zavist. Tako je, gospod Akrapovič, vstavite zavist in slika bo bolj izostrena. Zavidajo vam - to je ta skrivnost!

»Zavist je tihi protagonist mnogih družbenih dogodkov,« je nekoč zapisal nek katalonski sociolog, katerega imena mi žal več ne uspe izbrskati. »Če bi faušija gorela, bi cela Slovenija gorela,« pravimo mi. Kaj je zavist? Zavist je bolečina ob uspehu in sreči drugega. 

Kako se počuti nek od politike nastavljen in od politike podpiran uspešnež ob pravem samostojnem podjetniku? Počuti se manj, zaboli ga, začne zavidati. Kako se počuti nekdo, ki je v javnem sektorju naredil strašne karierne korake, ker je dovolj obkoritniški, ob podjetniku, ki je začel v garaži in so danes njegovi izdelki prestižna planetarna znamka? Počuti se manj, boli ga nevirtualen uspeh drugega, začne zavidati. Kako se počuti nek antikapitalist, ki se je v zakajenih debatnih salonih prepričal, da bo svet rešilo eksperimentiranje z družbenimi razredi v znamenju srpa in kladiva, uvidi pa, da srp najbolje žanje in kladivo najbolje tolče, ko ju vihti kapital? Poleg ljubosumja, ker sta srp in kladivo šla od njega k drugemu, hudo zavida t.i. predstavnikom kapitala. 

Kaj storiti? Vi imate svoj podjetniški odgovor, ki se bo - predvidevam - glasil: fokusirati se na izdelke, delati več, delati bolje, prodajati, pustiti ob strani zavistneže. Jaz se ob takih izzivih zastavim bolj duhovno, bolj asketsko. Premagovati zavist najprej pri sebi. To si zadam. Mi uspeva? Ocenite iz naslednje zgodbe...

Istega meseca maja leta 2013 sem večkrat šel na madridski knjižni sejem v park El Retiro. Ustavil sem se pri kiosku, ki je ponujal kopico knjig Slavoja Žižka. Pogovarjal sem se s prodajalcem o tem našem filozofu ter bil vesel in ponosen, da smo Slovenci dali svetu Slavoja Žižka. Četudi mi je slednji kot nekoč kronani ideolog stranke LDS in njenih posmrtnih podaljškov šel rahlo na živce. Kakor koli, kot uvodničar pri tedniku Družina sem svoj ponos na Žižka junija 2013 razglasil kar na prvi strani tega istega katoliškega tednika v zapisu Žižek, Rupnik in Škocjanske jame. Zapis lahko preberete tule.

Za konec, gospod Akrapovič, lep pozdrav iz štajerskih hribov, po katerih vašim auspuhom še vedno delajo konkurenco žunžljajoči auspuhi APN štirk. Ja, zgodi se, da pridejo policaji in porednim štirkam nastavijo zasedo. A to je že druga zgodba...

ponedeljek, 24. september 2018

Mavrično - rdeče - rjavo II.



Stvarnost, ideologija, propaganda (+ denar) 

Kdor je pozorno sledil dogajanju na zadnjih dveh sinodah o družini, je lahko opazil, kako se je spreminjala predloga besedila o istospolno usmerjenih osebah. Šla je od revolucionarne predloge, se pravi, zelo odprte do istospolnih, do končnega običajnega, imenoval bi ga, vljudnostnega besedila. Tresla se je gora, rodila se je miš. Zakaj? Tudi zato, ker se je ob sinodi zbudil LGBT-aktivizem in preko svetovnih medijev grobo butal v Petrovo skalo. Sinodalnim očetom ob toliki ideološko-propagandni agresiji ni ostalo drugega, kot da zaprejo komunikativne poti s t.i. LGBT-srenjo. Tragikomični junak dogodkov tistega časa je bil poljski duhovnik Krzysztof Charamsa. Tudi njegova gejevsko-aktivistična neumnost je prispevala, da je Cerkev stopila na zavoro.

Kajti danes govoriti o LGBT-stvarnosti ni lahko. LGBT-stvarnost je opremljena z močno LGBT-ideologijo, ki vključuje razvpito teorijo spola, in močno LGBT-propagando (glej sliko zgoraj). Plus denar; oboje ima namreč močno podporo v politiki in kapitalu. 

Ideologizirana LGBT-srenja ne dovoli kakšnih drugačnih pristopov k obravnavanju LGBT-stvarnosti od onega, ki ga je sama kanonizirala. Ideologizirana LGBT-srenja dovoli samo pristop B, možnosti pristopa A ne dopušča. Pristop B pa med drugim pomeni, da ti je pri obravnavi LGBT-vprašanj dovoljeno se gibati v postmodernih gabaritih eksistencializma, kulturnega marksizma, strukturalizma in nihilizma, ne pa v gabaritih aristotelovskega in tomističnega realizma.


LGBT herezije

V prejšnjem tozadevnem blogu (Mavrično, rdeče, rjavo I.) sem omenjal feministke TERF, ki zagovarjajo naravno ženskost in žensko bistvo, zato pa so v konfliktu s trenutno sila moderno TRANS zapovedjo. Filozofsko gledano, iz feministične in gejevske scene štrlijo ven, kot bi štrlel ven Aristotel, če bi ga postavili v vrt nihilizma in relativizma. Denimo, četudi si zagovornik LGBT-pravic, trdno pa zagovarjaš, da sta naravna spola dva – nič več in nič manj kot dva: moški in ženski -, si za ideologizirano LGBT-srenjo zlahka LGBT-heretik.

Da ne omenjamo zdrsa LGBT-gibanja v skrajno levičarstvo. Mavrično je postalo rdeče – rdeče, ki pa z željo po nadzoru na ljudmi (kontrola socialnih omrežij, vstop v šolstvo,...) že teži v rjavo, v glajhšaltungo jutrišnjega dne.


LGBT protiverskost

Ni še konec melodrame. Tu je odnos ideologiziranega LGBT-aktivizma do religije. Še pomnite eno izmed ljubljanskih Parad ponosa kmalu po l. 2000, ko je nek slovenski duhovnik napovedal, da bo na Paradi pozdravil geje in lezbijke? … Naj gre ali naj ne gre? V razpravo sem kot urednik takrat zelo aktivnega internetnega RKC-foruma bil še kako vpet. Mnenja so bila deljena. Danes ne bi bila več. Dajmo na stran LGBT-problematiko, imperativ je ta, da duhovnik na boljkone protiverski prireditvi nima kaj iskati?

Kakšna LGBT-manifestacija kaže več verskih simbolov kot farna procesija. Ne z namenom čaščenja, temveč z namenom provokacije in žaljenja. Celoten Balkan je bil letošnje poletje v luftu zaradi nekega grškega paradnika (na sliki spodaj), ki je svojo kiklco dal poslikati s podobo sv. Nikolaja (Miklavža). Najprej rečemo, češ čudak! Nato pomislimo na druge podobne protiverske feministične (skakanje polnagih Femen plačank po oltarjih) in LGBT-ekscese ter na to, da organizatorji Parad nič ne storijo, da jih ne bi bilo.

vir: Twitter
Po dostojevskovsko smo vedno znova tam, kjer se človeški duh neverjetno skondenzira: pri vprašanju Boga!


Monoteistični pogled: upreti se Stvarniku

Teološko gledano gre pri LGBT-ekstremizmih in njihovemu trku z religijami, zlasti zaradi teorije spola, za nadaljevanje in razvoj vedno istega upora proti Bogu Stvarniku. Težava z določenostjo in lastnim bistvom je v duhovni globini težava z Določevalcem. Zanikaš Določevalca, zavrneš njegov dar, zdaj si bog ti in že smeš sam sebe določati po mili volji,... Že je tu hecna ideja, ki hoče postati dogma: da ni moškega in ženske, da je vsak spola, ki si ga namisli v glavi. Človeškost je plastelin, ki ga gneteš, kot ti paše, vse do trans-humanizma, ko več ne priznavaš meje med človekom in živaljo, človekom in strojem.

Če smo že pri tem. Pomnite razvpite oraklje takrat še nadškofa Rodeta o ateistih in o psih ovčarjih? Najprej so »zagovorniki človekovih pravic« prerokovalca popljuvali, da so ostali brez sline v ustni votlini, čez nekaj let so več ali manj isti »zagovorniki človekovih pravic« delili visoke nagrade onim, ki so prerokovalčevo prerokbo uresničevali v soju žarometov. V mislih imam performans Maje Smrekar, ki doji pse, kar lahko razumemo kot raz-človečenje naslednje stopnje (kapitalu še kako po volji) in kot triumf ateizma, v smislu brisanja Stvarnika, darovalca življenja.

Monoteizem jih žuli. Judovstvo, islam in krščanstvo so tako skupaj na udaru LGBT-ideologije. Manj pa ta udar čuti vzhodnjaška religioznost z energetskim Enim, ob katerem smo posamezniki samo začasna pojavnost. Z energetskimi pojavnostmi se je moč poigravati (in vzhodnjaška Stalin ter Mao Cetung sta se), z od Jahveja-Alaha-Gospoda ustvarjenimi samostojnimi osebami se ni mogoče poigravati.


Krščanski pogled: ukrasti Odrešeniku odrešenje

LGBT-ideologija in propaganda poleg obče monoteistične v podtalju predstavljata tudi bolj interno krščansko dramo - tipično zahodno dramo. Gre za poskus dokončnega izrinjanja krščanstva, se pravi, Kristusa iz naše civilizacije. O Kristusu je apostol Pavel zapisal:
Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. (Gal 3,28)

Edinost Juda in Grka (konec sovraštva med narodi), edinost sužnja in svobodnega (konec izkoriščanja in sovraštva med socialnih stanovi), edinost moškega in ženskega sveta (konec zapostavljanja iz naslova spolnih razlik) se uresničujejo vsled Kristusovega križa in vstajenja. Tako Pavel.

Cilj zdajšnje kulturne revolucije pa je narediti Kristusovo samopodaritev brezpredmetno in dokazati, da je odrešujoča edinost človeštva možna mimo Božjega učlovečenja in križa. In sicer po poti intelektualnega naprezanja elit, kulturnega inženiringa in, če nanese, brezkompromisne rabe politične moči.

To je tista surova tekmovalnost s Kristusom, tista kraja Kristusovega odrešenja, ki jo je samo genij à la Dostojevski mogel uvideti in ubesediti. V Karamazovih ima Veliki Inkvizitor (vsaka ideološka nadoblast) svoj monolog pred Ujetnikom (Kristus). V zagovor svojega vladanja in manipuliranja ljudskih množic med drugim pove:
Kajti potreba po vesoljnem zedinjenju je tretja in poslednja muka človeštva.

»Vesoljno zedinjenje je vaše poslednje hrepenenje. Zakaj se torej upirate, ko brišem vsako razliko med vami, vam dovolim le eno miselnost in vas vse oblačim v enake rjave cunje?« nam bo kmalu rekel mavrični Mao Cetung.


ponedeljek, 17. september 2018

Cerkveni strel v koleno



19. septembra 1999 popoldan se je v mariborsko stolnico zgrnilo veliko imenitnih gospodov in gospa. Slišati nagovor samega svetega očeta Janeza Pavla II., ki je dopoldan na Betnavi že bil razglasil A. M. Slomška za blaženega, je bil privilegij, ki smo ga poleg vsakovrstnih pomembnežev imeli vsi člani v tistem času sklicane slovenske sinode. Poljski papež nam je med drugim položil na srce:
Sinoda predstavlja za Cerkev v Sloveniji zgodovinsko priložnost: poklicana je, da v novih družbenih okoliščinah izdela posodobljen in jasen pastoralni načrt.

Sinoda, vmes preimenovana v Plenarni zbor (PZ), je dve leti zatem enako močno poudarila potrebo po pastoralnem načrtovanju. V škofiji Celje smo tako takoj po ustanovitvi l. 2006 začeli delati škofijski pastoralni načrt, ki je postal podlaga župnijskim načrtom. Na slovenski ravni smo dobili neke vrste strateški načrt l. 2012 z dokumentom Pridite in Poglejte, ki je postal podlaga novim župnijskim načrtom, kakor so si jih pač zamislile škofije.

Načrtovanje v Cerkvi na Slovenskem - naročeno torej od samega papeža - se je v vseh teh letih za boljkone konzervativno katolištvo izkazalo kot dokaj trd oreh:
  • ker pomeni pastoralno futurologijo: pogled v prihodnost, miselnost za prihodnost;
  • ker predvideva odkrit pogovor o vsem;
  • ker išče nove pristope, včasih precej nove;
  • ker »ogroža« monarhični lik duhovnika, samotarskega odločevalca;
  • ker išče nove sodelavce in računa na timsko delo;
  • ker se komu zdi, da je načrtovanje »nepobožno«, saj načrtovalci naj ne bi zaupali Božji previdnosti.
Toda še nekaj je, kar je hromilo načrtovanje ...


Ustanovitev novih škofij in virus neiskrenosti

Okrog leta 2000 smo slovenski dejavni katoličani zavoljo sinode doživljali majhno renesanso, saj smo se končno na široko in globoko pogovarjali. Vse v znamenju dialoga. Sklepni dokument PZ denimo nad 70 krat uporabi besedo »dialog«.

Sinodalni očetje in matere, kot smo hudomušno sami sebe imenovali, smo od l. 1999 do l. 2001 živeli strateški trenutek, tvorili strateško karizmatično in miselno telo, a hkrati o najbolj strateškem premiku v naši Cerkvi, se pravi o ustanovitvi novih škofij nismo smeli govoriti. Škofije so se pač sledeč cerkvenemu pravu ustanovile na nesinodalen način, v ozkih hierarhičnih krogih, v poltajnosti. 

To samo po sebi ni narobe. Narobe je, da smo maloprej sklicali sinodo, na kateri smo rekli, da se bomo o najpomembnejših vprašanjih pogovarjali v širokih sinodalnih krogih in javno. Narobe je bilo javno vzpostavljati koncept A, dejansko pa slediti konceptu B.

V tej situaciji je sinodalni način razmišljanja in delovanja dobil precejšnjo zaušnico. Sporočilo se je na grobo povedano glasilo: sestajate se koliko hočete, pojdite se dialoga in načrtovanja, toda o najpomembnejšem bomo odločali z vrha navzdol, brez vas! 

V ožilje sinodalnih procesov je tako bil spuščen virus neiskrenosti in nezaupanja v dialog.


Dva tabuja: denar in stanje klera

Druga dva elementa, ki sta sproti hromila načrtovanje, sta imela strukturo tabuja. V vseh mogočih javnih načrtovalnih postopkih po letu 2000 ni zaslediti, da bi resno pretresli cerkveno ekonomijo in se resno soočili s stanjem klera.

Teh dveh tabujev se tudi katoliški mediji niso lotevali. Zamislite si l. 2005 naslovnico Ognjišča z mastnim napisom PREVERITI SISTEM MAŠNIH DAROV. Nepredstavljivo. Čeprav smo že takrat videli, da je »plačevanje maš« vezano na določeno baročno teologijo, ki je v zatonu. Poleg tega da koncentracija darov vernikov na le liturgično in sakralno dejavnost ne dovoli ekonomske podpore drugim cerkvenim dejavnostim in ljudem. Zamislite si l. 2005 naslovnico Družine z mastnim napisom ČEZ DVAJSET LET HUDO POMANJKANJE DUHOVNIKOV. Nepredstavljivo. Čeprav smo v tistem času že imeli prognostične izračune o padanju števila duhovnikov, ki so se izkazali za pravilne.

Ker nismo pogumno in odprto presejali stanja klera in makro-gabaritov cerkvene ekonomije, smo bili podobni onim železničarjem, ki natančno preverijo vagone in progo, ne preverijo pa lokomotive. Nakar se čudijo, da vlak komaj puha in leze...


Strel v koleno

Dogajajo se neprijetne reči. Duhovnik, ki pove, da ima cerkveni svet zoper sebe, ker je ukinil mašo na podružnici... Škof, ki pove, da so ga na neki podeželski fari krepko nahrulili, ker so ostali brez duhovnika in prešli v soupravo... Župnik, ki napove konec župnijskih oratorijev, čeprav je na oratoriju vse večja udeležba otrok, a sam s peščico mladih takega projekta enostavno ne zmore... Farani, ki šepetajo o alkoholizmu svojega župnika, slednji in pastorala propadata, oni pa ne morejo storiti nič, saj novih duhovnikov ni na vidiku...

Vse to so situacije, ki smo jih zaradi sekularizacije in pomanjkanja duhovnikov lahko predvideli in se nanje sistematsko pripravili. Toda danes se zdi, da nas presenečajo in mečejo iz tira. Z drugimi besedami, račun za polovičarsko sinodalnost in polovičarsko pastoralno načrtovanje je izstavljen. Nezaupanje v notranji dialog, podtalni strah pred zrelim laikatom, nenačenjanje tabujev, vztrajanje v mitu duhovnika, ki je superman,... so se izkazali za strel v koleno.

Ampak... To da je cerkvena struktura v krizi, ne pomeni, da je v krizi Sveti Duh. Ni vse zamujeno. Veliko dobrega je pognalo v zadnjih desetletjih (zakonske skupine, dobrodelnost, oratoriji, spoznanja in priznanja mučeništva, novo zanimanje dela javnosti za krščansko kulturno korenino,...). A če teh poganjkov ne bomo negovali, bomo slovenski katoličani leta 2050 obrobna verska manjšina s prepovedjo zvonjenja. 


* Foto: B.C..
- zaključni dokument Plenarnega zbora

sreda, 12. september 2018

Gospod župnik ni obupnik


Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je nedavno dejal, da so primestne župnije trenutno v najtežjem položaju. Mestne so po vseh teh letih verske brezbrižnosti pomanjšane v občestvu, a nekako prečiščene in umirjene. Podeželske vztrajajo v izročilu vere, nekatere še vedno izkazujejo presenetljivo množičnost. Vmes so primestne, ki doživljajo dramo upadanja vpisa otrok k verouku, dramo upadanja obiska nedeljskih maš, obenem pa ohranjajo velik obseg pastoralnega dela.

In ravno v župnijski pisarni ene izmed primestnih mariborskih župnij naletimo na omaro prilepljeno drobno pesmico, ki jo je v pisanih črkah zapisala neka prvoobhajanka. Ljubka pesmica izraža otroško vernost, govori pa o župniku. Takole gre:
Gospod župnik ni obupnik, ne obupa kar tako. On hudiču zlobnemu pomaha v slovo. Gospod župnik je junak, zraven Jezusa prvak. Župnika radi imamo, zato se z njim smehljamo.
Pesmica štajerske prvoobhajanke ni navdihujoča in spodbudna le zato, ker zna biti župniku na primestni župniji težko, ampak tudi zato, ker je danes celotno katoliško duhovništvo na prepihu. Zaradi spolnih zločinov nekaterih duhovnikov je stiskan papež in stiskani so škofje. Medijski stroj o zadevah poroča na način, da bi očrnil celoten mašniški zakrament in celibat. To ni vse. Imamo občo krizo duhovnih poklicev, ki napoveduje ogromno pastoralnega dela za vse manj duhovnikov, župnije brez duhovnikov, pretres stoletnih cerkvenih navad in prepričanj. Za povrh smo v Sloveniji dočakali kazenski pregon uglednega duhovnika zaradi svobode govora.

Hudič udari dvakrat za isto stvar. Prvič udari z nesrečo, z neuspehom, z zdrsom v šibkost in greh; drugič udari z obupom, češ, iz tega se ni mogoče izvleči. Te dni poganjamo novo pastoralno leto. Korak duhovnikov, katehistinj in pastoralnih sodelavcev bi moral biti prožen in vesel, a je marsikje obotavljajoč, boječ zaradi črnih oblakov na nebu. Tu obup čaka na svojo priložnost!

Tudi štajerska prvoobhajanka v svoji pesmici sluti grožnjo, ampak ona tudi vidi, kako se »odslovi« hudiča. Če taka čista duša pravi, da »gospod župnik ni obupnik«, ampak je »zraven Jezusa prvak«, kdo smo, da ji ne bi verjeli, ne glede na to, katere in kakšne fare smo farani? 


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 9. 9. 2018 kot uvodnik v tednik Družina. Foto: B.C..

ponedeljek, 03. september 2018

Gospodarji trenutka



Čas je relativen, pravijo zlasti od Einsteina naprej. In res. Pred leti je neki slovenski duhovnik pripovedoval, kako ga je med zidavo novega pastoralnega središča »povozilo« in je »pregorel«. Časa je zmanjkovalo, denarja tudi; ostal je brez moči, zdelo se mu je, da ne on ne projekt ne moreta več naprej. To je povedal svojemu škofu. Škof ga je poslušal, na koncu pa mu »zaukazal« teden dni dopusta v toplicah. Duhovnik se je upiral, češ, saj vendar ni mogoče, da bi sredi najhujšega dela odšel na dopust. Zadeve bi se poslabšale, ljudje bi godrnjali. A škof je vztrajal. Duhovnik je šel v toplice.

Po dobrem tednu dni se je vrnil v župnijo in že v naslednjih dneh se je izkazalo, da je čas »relativen«. Naenkrat ga je bilo za vse dovolj. Nakopičene težave je duhovnik reševal z lahkoto. Kar se mu je prej zdel nepremostljiv problem, je bilo rešeno z nekaj preprostimi in hitrimi potezami. Kaj se je zgodilo? Pravi počitek in mirna molitev sta mu omogočila, da je spet postal gospodar pastoralnega trenutka v svoji župniji. Z drugimi besedami, čas je nehal gospodariti z duhovnikom, duhovnik je spet gospodaril s časom.

Papež Frančišek opozarja, da je edini gospodar časa Bog. »Mi smo lahko gospodarji trenutka, v katerem živimo. Toda čas pripada Bogu, ki nam daje upanje, da čas živimo,« je dejal v pridigi 25. novembra 2013, 1. februarja letos pa: »Smrt nas spominja, da nismo gospodarji časa.« Če čas pripada Bogu, kaj pripada nam? Nam je zaupano gospodarjenje s časom, kot je bilo v raju zaupano prastaršem: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28)

Kako torej v pastorali gospodarimo s časom? Kako si ga »podvržemo«? Si je morda čas »podvrgel« nas?

Ostanimo pri duhovnikih. Vemo: če ni duhovnika, ni zakramentov; če ni zakramentov, ni Cerkve. Ko se prične zmanjševati število duhovnikov, se zato nujno dogaja, da tisti, ki so, delajo več; samoumevno postajajo župniki več župnij; pogosto je njihova »kapela in pisarna« kar avto. Čut odgovornosti do Cerkve jih žene v nabite urnike in junaške podvige, denimo: dve poroki v enem dnevu, vmes pa pogreb; štiri maše v nedeljo, vmes pa organizacija skorajšnjega oratorija; spovedovanje doma in pri sosedih, vmes pa tri ure verouka in sestanek s ključarji ...

Toda ali smo prepričani, da na ta način duhovniki optimalno gospodarijo s časom? So gospodarji pastoralnega trenutka? Ali današnji nabiti duhovniški urniki res pomenijo pastoralno rast Cerkve? Odgovori na ta vprašanja niso besedna igra.



* Besedilo je izšlo kor uvodnik v revijo Cerkev danes (4/2018), katere tema je bila "gospodariti s časom". Foto: naslovnica dotične revije.

ponedeljek, 27. avgust 2018

Trik in hipnoza »čistih«



Ob pojavu in uspehu stranke Levica se navrže kar nekaj vprašanj o delovanju naše rodovno-plemenske skupnosti. Ampak prvo je, kako je Levici s svojo zategnjeno ideologijo, ki v praksi deluje le v pogojih odvzema svobode posameznikom, na volitvah uspelo nabrati reci piši 9,29 % glasov? Ter, kako ji je to najbolj uspelo tam, kjer domnevamo, da živijo najbolj izobraženi Slovenci (Ljubljana), ki naj bi ravno zaradi svoje izobraženosti kritično preverjali mite in utopije?

Odgovorov, ki jih ponujajo politični analitiki, je več. V tem blogu bom opozoril na nekaj, kar je morda bolj značilno za religijo kot za celotno družbo – na »trik čistosti«. Mislim, da je uspeh Levice povezan tudi s tem trikom.


Jezusovo zavračanje »trika čistosti«

Poglejmo najprej v začetke krščanstva. V Jezusovem času imamo bolj znane farizeje in manj znane esene. Pri obojih opazimo stavo na versko »čistost«. Eseni jo v kombinaciji z apokaliptiko živijo tako, da se umaknejo v »komuno« v Kumran k Mrtvemu morju, so zase, skriti do mere, da jih Nova zaveza sploh ne omenja. Farizeji so na ulicah in trgih, v jedilnicah in prostorih odločanja. Jezus se z njimi druži in prepira.

Poleg tega, da farizeji v Jezusu ne vidijo Mesije, je osnovni razkorak med njimi in njim glede izpolnjevanja postave. Farizeji postavo izpolnjujejo do pikice natančno. S tem pa radi zapadejo v formalizem, ritualizem, in se v odnosu do drugih vernikov zlahka počutijo za »boljše« vernike, za bolj »čiste«. Na tem mestu se sproži socialna interakcija, ko v okolju pridobijo na ugledu, na vplivu, saj so drugi verniki v odnosu do njih »slabši« verniki, »polovičarski«, »nepopolni«. Drugi verniki jim često sledijo, jih spoštujejo, čeprav se zavedajo, da stopnje »verske popolnosti« farizejev ne dosegajo.

Tej socialni interakciji pravim »trik čistosti«. »Čisti« pridobiva zaradi negotovosti in občutkov krivde »nečistega«. Izrednost in radikalnost »čistega« nadkrili sivkasto vsakdanjost »polovičarja«.


Krščanstvo in »farizejski kvas«

Krščanstvo je po morju stoletij jadralo v iskanju čiste ljubezni do Boga in bližnjega, hkrati pa se izogibalo čerem »farizejskega kvasa« (Mt 16,6), t.j. čistunstva. Tu imamo zavrnitev gnoze, montanizma, donatizma, katarstva, spiritualstva, skakaštva, zavrnitev verskih republik à al Savonarola in končno zavrnitev janzenizma.

Kdaj pa kdaj je na te čeri tudi nasedlo. Denimo janzenizem slovenskega postbaročnega katolištva. Janzenistična senca se še danes čuti tako rekoč pri vsaki nedeljski maši (ker sem »nevreden«, ne sedim spredaj) in v določenih socialnih odnosih katoličanov do drugačnih (ker sem »pravi katolik«, sodim druge). Tudi v trenutni konstelaciji slovenskega katolištva imamo skupine, ki s svojo »čistostjo« poskušajo hipnotizirati povprečnega vernika, ustvarjajoč v njem nekak občutek krivde, da je slab vernik, recimo, že zato, ker sv. obhajilo prejema na roke in ne na jezik.


Desni in levi

V slovenski družbeni in politični situaciji lahko opazujemo »trik čistosti« tako na desni kot na levi.

Za določene desne domoljube in zaljubljence v slovensko pomlad, je »nečisto« vse, kar diši po rajnki Jugoslaviji in tujerodnosti. Četudi si sam domoljub in izobešaš slovensko zastavo, si zanje polovičar, če nisi »popoln domoljub«, v smislu nekakšne hude čustvene vznesenosti in borbenosti ter odklanjanja »nečistih« jugo-vsebin. Če na primer »čistim« rečeš, da ti je v Jugi bilo kaj všeč (in nemogoče je, da ti v deželi, v kateri si živel, ne bi bilo kaj všeč), si lahko že »izdajalec«.

Z Levico je levi politični pol dobil svojo razvidno »sekto čistih«. Ob pristaših Levice so vsi drugi levičarji zlahka »slabši« levičarji, »polovičarski«, »nepopolni«. Skoraj smešno je bilo, kako so se zmerni levičarji pred volitvami »ta čistih« levičarjev bali in kako se se poskušali z njimi vzporejati. Najbolj očitno je to bilo v stranki SD, v kateri so spet začeli citirati Kardelja in obujati kult diktatorja Tita; najbolj grdo pa je zaradi hipnotiziranosti s strani »čistih« in poskusa približevanja njihovemu radikalnemu revolucionarnemu čaru nastradala stranka Desus. 

»Trik čistosti« je uspel. Levica je kljub svojemu ideološkemu čudaštvu in retrogardnosti spodžrla zmerne stranke na levi in sedaj kot lovski nadzornik nadzoruje celotno vladno lovišče, ne da bi si – in tu je »trik čistosti« pripeljala na next level – mazala rok s samim streljanjem divjadi oz. vladanjem.


»Čisti« nas narazen trgajo

Ni moj namen toliko razglabljati o političnih strankah kot opozoriti, da slovensko družbo narazen trgajo predvsem oni, ki zase mislijo, da so boljši od drugih; sokrivda pa je pri teh, ki se vpričo »boljših« počutijo negotove zaradi svoje vsakdanjosti in ideološke »neromantičnosti«. So verni ali neverni, so levi ali so desni, so izobraženi ali manj izobraženi,... na koncu je delovanje »čistih« in od njih hipnotiziranih približkov destruktivno. »Trik čistosti« ni nedolžen, temveč deluje sprva kot moralna fascinacija, ki kmalu postane duhovna paranoja, v srednji fazi je že sovražni govor, v zadnji fazi lahko sproži fizično »čiščenje«, pekel na zemlji.

Prav danes (bogoslužno smo ponedeljek, 21. teden med letom) pri mašah beremo Jezusove ostre besede o farizejih (Mt 23,13.15-22). Med drugim omembo pekla:
Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in celino, da koga spreobrnete k svoji veri; in ko se to zgodi, ga napravite, da je sin pekla, dvakrat bolj ko vi.


Zdravljenje družbe iz sredine

Skrajni čas je, da se v našem prostoru opolnomoči moralna sredina, ki bo zmogla kočijaževo klop skupnega voza obvarovati pred sektaško in čistunsko zagrizenimi kočijaži. Ta humanistična sredina obstaja, je večinska. Kričači seveda kričijo v njeno levo in desno uho, ji zbijajo samozavest, je ne dopuščajo k za njeno realno težo ustreznemu medijskemu in političnemu izrazu. 

Če se ne bomo najprej moralno, pri sebi, nato pa občestveno in politično uprli sektam »čistih«, nas bodo te pozobale, kot te dni kje škorci zobajo sladko grozdje – naše grozdje.


* Foto B.C.: Kumran ob Mrtvem morju, muzej, rekonstrukcija bazena za obredno očiščevanje.

ponedeljek, 20. avgust 2018

Satanist zmore, satan ne



Da je Alice Cooper kristjan (prim. tukaj), morda preseneča tiste izmed nas, ki si duhovne in moralne drže predstavljamo kot dokončne, potem ko smo jih enkrat sprejeli. Ko je nekdo bel, bo bel ostal; ko je kdo drug črn, bo črn ostal. Tako se nam zdi najbolj pravilno. Tak red stvari je jasen. Tovrstne podelitve za um niso naporne. Poleg tega na Slovenskem spreobrnjencev nimamo preveč radi. Ne zaupamo jim ali pa njihovo spreobrnjenje radi degradiramo na oportunizem – češ, obračajo se po vetru. Ne gledamo v dušo, kakršna je zdaj, temveč kar naprej izkopavamo to, kar je ta človek nekoč bil. Žal, zamera pogosto zmaguje nad razumevanjem in prijaznostjo. Ampak skozi podobno je nekoč šel veliki spreobrnjenec Pavel iz Tarza.

Duhovna rast v človeku je zaznamovana s pospeški, nihanji in neverjetnimi preobrati. V duhovnosti pogosto gre za dramo, če ne za triler. Nekdo, ki je danes šel po kolenih okrog brezjanske Marije ali šel skozi ves proces krščanske vzgoje (od katoliškega vrtca do katoliške gimnazije), je lahko čez deset let brez vere. Tisti, ki danes pljuva na križ, se bo morda čez deset let križa držal kot svojega zadnjega upanja.

Posebno poglavje, ki ga tukaj samo omenimo, je smrtna postelja. Bližina smrti dušo napolnjuje z grozo, umu pa odstrani tančice in zavore, da na hitro spoznava, kaj je potrebno in kaj je odveč, kaj je prav in kaj narobe. Na smrtni postelji se dogajajo spreobrnjenja, za katera včasih vedo le najbližji in spovednik.

Alice Cooper ni edini predstavnik pop kulture, ki je po prvotni protikrščanski fazi v drugi fazi postal kristjan. Zlasti ZDA ponujajo cel spisek pevcev, igralcev, športnikov, celo porno zvezd, ki so po burnem obdobju nevere pristali v Kristusovemu pristanu. To, kar pri Cooperju napravi vtis, je velik lok, po katerem je prispel do Boga. Na radarju popa je veljal za skrajneža, temačneža, hudobneža, hedonista in satanista. Bil je učitelj in vzornik mnogim rokerjem, ki so stavili na črno in okultno. Svoje pesništvo in svoje divje odrsko obredje je razumel kot misijonarsko delo, kot razsvetljevanje množic za svobodo in uživanje brez odgovornosti in morale.

Alice Cooper je na koncu pokazal, da vsaka duša zmore do Boga. Celo satanist. Edino satan tega ne zmore.

Cooper sicer zanika, da bi kadarkoli bil satanist, vendar so bili njegovi šovi neizpodbitno nasilni, mrtvaški in demonski. Temu pojavu pravimo »kulturni satanizem« in ga ločimo od »kultnega satanizma«. Četudi satana na odru obredno ni častil (kult), je uporabljal satanistično simboliko (kultura), da bi podal neko (ne)moralno sporočilo. V tem manevru je satan simbol za svobodo. 

Kakšno svobodo? Tisto, ki naj bi jo preprečevalo krščanstvo s svojim dogmatizmom, asketizmom in moralo. Ta manever je med modernimi pesniki že pred sto leti izrazil Italijan D'Annunzio v svoji »Hvalnici Satanu«. Za »kulturnega« satanista satan (z Bogom vred) verjetno ne obstaja, je pa najodličnejši pripomoček in simbol za uveljavitev novega reda, ki naj bi sledil po zatonu krščanstva.

Toda ravno Alice Cooper je okusil, kako nevarna je igra s hudičevim repom. Ti se igraš z demonskimi simboli, uživaš v draženju krščanskega malomeščanstva, načeloma si zgolj rokerski zafrkant in zabavljač, na koncu pa te postane strah samega sebe in tiste teme, ki si jo priklical iz globin neznanega. Če kličeš hudiča, bo prišel – simboli in zafrkancija gor ali dol. In kam se boš zatekel, ko bo groza tu? Na drugi breg – k Bogu. Kam drugam?

Cooperjeva duhovna pot je poučna še drugače. Govori o krščanskem spominu, s katerim je prepredena zahodna civilizacija. Ni drzno trditi, da del rokerske kulture, zlasti heavy metal, raste iz tega spomina. Seveda na način, da se proti krščanstvu bori. Da zasmehuje, obtožuje, napada vero ter se ponaša z demoni. Vendar dokler to dela, ostaja v stiku. Dokler je Kristus tarča njihove jeze, ga občutijo. Kristusova beseda skozi čudne podtalne kanale spomina, ki jih niti uradna religija ne razume, kaj šele nadzira, še vedno prihaja do njih.

Ni čudno, če se v svojih zrelih letih eden izmed teh rokerjev začne preprosto zavedati, s kom se je ves ta čas pravzaprav ukvarjal in prepiral. Ter naredi korak, ki ga tudi satanist zmore, le satan ne.


* Besedilo je bilo objavljeno 5. 9. 2010 v tedniku Družina ob novici, da se ima dark-rock zvezdnik Alice Cooper za kristjana. Foto: Wikipedia.