sobota, 19. januar 2019

Putin, Trump in zaščita bližnjevzhodnih kristjanov


Putin – branitelj bližnjevzhodnih kristjanov

Najstarejša ruska nevladna organizacija nosi naslov Imperialno pravoslavno palestinsko združenje (Imperatorskoe pravoslavnoe palestinskoe obšestvo – IPPO). Ustanovljena je bila l. 1882, njenega delovanja niso ukinile niti sovjetske oblasti, čeprav so ji spremenile ime in prilagodile cilje. Po letu 1992 je združenje dobilo nazaj svoje staro ime, s prihodom Putina na oblast pa je ambiciozno zacvetelo. Njega poslanstvo je: pripravljati romanja v Sveto deželo; skrbeti obenem za ruske in druge kristjane, ki živijo na Bližnjem vzhodu; graditi v Sveti deželi cerkve, šole, bolnice. Danes je IPPO prestižna organizacija. V nje vodstvu in svetu sedi politična in verska smetana. Kajti Sveta dežela Rusom veliko pomeni.

Pozor št. 1! Kot je izrecno dejal tudi ruski metropolit Hilarion (»zunanji minister« moskovskega patriarhata), Rusi pod pojmom Sveta dežela razumejo tri današnje države: Izrael, Libanon in Sirijo

Pozor št. 2! Rusi so bili že pred prvo svetovno vojno na teh območjih tako močno prisotni, da so uporabljali izraz »Ruska Palestina«. 

Pozor št. 3! Eden izmed razlogov za vojno med Rusijo in turškim Otomanskim cesarstvom l. 1853, v katero so se vpletle zahodne sile in je dobila ime Krimska vojna, je bil spor glede kristjanov na območju Svete dežele oz. želja Moskve, da vrši neke vrste protektorat za kristjane. Sveta dežela je tedaj spadala pod Otomansko cesarstvo. (Vir za do zdaj napisano je članek na italijanskem think tanku Comitato AtlanticoItaliano)

Šele če vzamemo v obzir to rusko imperialno-pravoslavno zavzetost za Sveto deželo, razumemo, zakaj se je Rusija tako odločno in silovito vključila v zadnjo vojno v Siriji. Ne samo zaradi Asada in svojih neposrednih vojaških in gospodarskih interesov, temveč tudi zaradi »poslanstva« zaščite Svete dežele in tamkajšnjih kristjanov. Na Zahodu to neradi slišijo, toda ruski poseg v Siriji je zelo koristil preživetju krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu. Vladimir Putin si je na tiho prislužil naziv »defensor christianorum«, branitelj kristjanov, ki se ga je v stari časih dajalo pogumnim kraljem in vitezom, ki so politično in vojaško branili ogrožene kristjane in krščansko civilizacijo.


Zahod ni Rusija oz. Zahod je do trpljenja bližnjevzhodnih kristjanov »korekten«

Na Zahodu organizacije, ki bi bila primerljiva ruski IPPO, nimamo. To pa zato, ker se strogo držimo ločitve Cerkve in države. Za nas je nepredstavljivo, da bi recimo Ministrstvo za zunanje zadeve in Škofovska konferenca ustanovila nekak skupen Komisariat za Sveto deželo s poenotenim ciljem varnega romanja v Jeruzalem, širjenja slovenskega vpliva v Izraelu in okolici ter pomoči bližnjevzhodnim kristjanom.

Druga točka razhajanja med ruskim in zahodnjaškim pogledom glede bližnjevzhodnih kristjanov ždi v mišljenju oz. priučenem prepričanju, da kakršno koli vmešavanje »krščanske Evrope« v prid »krščanskih interesov« na Bližnjem vzhodu pomeni nič manj kot obujanje križarske mentalitete in spodbujanje novih križarskih vojn. Križarske vojne so v kolektivni zavesti Zahodnjakov nekak fuj in fej, ki se ne sme več ponoviti (čeprav natančna analiza islamsko-krščanskih spopadov kaže, da je krščanstvo bilo največkrat v vlogi branitelja, ne napadalca).

Islamski skrajneži to našo »križarsko krivdo« uspešno tržijo tako v smislu vzgoje in propagande kot v smislu motivacije za svojo maščevalno vojno proti »križarskemu Zahodu«. Situacija bi bila burleskna, če ne bi bilo prelite krvi po ulicah zahodnih mest. Evropa se na vse pretege brani samo sebe umevati kot »krščansko«, islamisti pa ji ves čas pravijo »križarska«. Evropa nasede in, ker noče »žaliti islama«, se še bolj trudi biti »ne-krščanska«. Islamisti ne popuščajo: enako kot prej ji pravijo »križarska«. Evropa spet nasede,… itd., itd.

Nadalje igra pomembno vlogo ideologija politične korektnosti, v Rusiji komaj prisotna, pri nas razbohotena v nekakšno krovno politično kulturo. Ta ideologija narekuje, da pomagamo »vsem enako, ne glede na njihovo versko prepričanje«. Prav. Pomagamo na Bližnjem vzhodu »vsem enako« prvič, pomagamo »vsem enako« drugič, tretjič,… Nakar po par letih ugotovimo, da neka bližnjevzhodna grupacija vedno znova najmanj dobi in vedno znova potegne najkrajšo. In zakaj so to ravno kristjani? Se bo našel kdo od zahodnih vrhunskih politikov, ki bo zahteval pomagati najprej in predvsem kristjanom? Putin se je po letu 2013 kot »defensor christianorum« precej izpostavil, mu bo sledil še kdo?


Trump – nov branitelj bližnjevzhodnih kristjanov?

Ameriški predsednik Donald Trump je minulega 11. decembra podpisal poseben zakonski akt (Iraq and Syria Genocide Relief and Accountability Act), katerega cilj bo pomagati žrtvam islamističnega genocida v Iraku in Siriji, zlasti kristjanom in jazidom. Uporaba besede »genocid« ni slučajna. Po eni strani odgovarja temu, kar je Islamska država nad kristjani in jazidi v resnici počela, po drugi ob pomoči humanitarne narave odpira tudi pot hitrejši pomoči v obliki vojaške zaščite.

Trump je to storil na veliko veselje bljižnjevzhodnih cerkvenih voditeljev, katerih predstavniki so bili med podpisom navzoči v Beli hiši.

Če se veselijo žrtve hudih preganjanj, ni razloga, da se ne bi veselili tudi mi. Vsak človek dobre volje privošči drugemu, da mu ni treba bežati iz svoje domovine. Kristjani dodatno privoščimo bližnjevzhodnim kristjanom, ki so naši bratje in sestre v Kristusu, da ostanejo tam, kjer so, čeprav vemo, da jim ni lahko. Naš dodaten »duhovno-zgodovinski« interes je, da krščanstvo ne izgine v deželah z najstarejšo krščansko tradicijo. Zato smemo biti Trumpu le hvaležni.

Trump seveda popravlja, kar je v Siriji zagrešil Obama. Ko so ZDA podprle upornike proti Asadu, so računale na prihod demokracije zahodnega tipa v Sirijo, zgodil pa se je nepredstavljiv kaos. Nastradali so spet kristjani. Pokol kristjanov v mestu Malula septembra 2013 je načrtno izvedla Al-Nusra, ki naj bi tvorila od ZDA podprto koalicijo zoper Asada.

Pokol nedolžnih kristjanov je imel velik odmev, toda ne po običajnih kanalih zahodnih medijev. Ti so gledali vstran. Razlog za odmev pa je bil tudi v tem, da v Maluli, ki leži štirideset kilometrov severno od Damaska, še govorijo staro aramejščino, se pravi materin jezik Jezusa Kristusa.

Malokdo je takrat tudi poročal, da je 50.000 kristjanov iz sirske regije Qualamun oktobra 2013 pisalo Putinu in prosilo za rusko državljanstvo, da bi bili na ta način zaščiteni. Z drugimi besedami, Obama je bližnjevzhodne kristjane tiščal v naročje Putinu, s tem pa doživljal tiho erozijo podpore med bolj obveščenimi zahodnimi kristjani.


Trump brani brani bližnjevzhodne kristjane, a nevarnosti ni malo


Trump postaja nekak »defensor christianorum« po Putinovem zgledu; z zamudo seveda. Ko mu nehamo ploskati, se zavejmo, da nevarnosti pri tem ni malo.

Prva je, da bodo bližnjevzhodni kristjani postali kmetje na šahovnici rusko-ameriškega dvoboja. S tem bi se njihova žalostna usoda dodatno zapletla. Druga je, da so bližnjevzhodne krščanske skupnosti lahko še bolj v nevarnosti, da pri islamistih dobijo dokončen pečat sodelavk »ameriškega hudiča« in, ko bo v ZDA vladal bolj »korekten« predsednik, postanejo cilj maščevanja. Je pa res, da islamistični terorizem ne sme narekovati zahodne dobrodelnosti. Tretja nevarnost lahko pride iz načina delovanja (»modus operandi«) velesil. Angažma velesil ne more nadomestiti procesov, ki se morajo zgoditi na terenu, med ljudmi. To pa so želja po miru, delo za mir in vera v medverski dialog.

Le slednje bo na dolgi rok zagotovilo preživetje in – Bog daj! – ponovni razcvet bližnjevzhodnih krščanskih skupnosti.


* Besedilo je izšlo 16.12.2018 na portalu Domovina: https://www.domovina.je/putin-trump-in-zascita-bliznjevzhodnih-kristjanov/ Foto: Ruski patriarh Kiril in ruski predsednik Putin, s spleta.

petek, 11. januar 2019

Duhovnikom in Cerkvi še vedno ne zaupamo




Po sveži raziskavi Ogledalo Slovenije, ki jo izvaja Valicon, Slovenci in Slovenke najbolj zaupamo gasilcem, medicinskim sestra, malim podjetnikom, policistom, najmanj pa politikom, duhovnikom, sindikalistom, državnim uradnikom. Največjo rast našega zaupanja od leta 2012 beležijo sodniki, največji padec pa novinarji, sicer oboji nekje v sredini lestvice.

Duhovnikom ljudje sicer bolj zaupajo (+7%) kot pred šestimi leti, podobno Cerkvi (+9%), toda še vedno smo mi, duhovniki, in Cerkev pri dnu lestvice. Kaj reči?


1. Slovenska lestvica zaupanja bistveno ne odstopa od »anti-institucionalnih« trendov na Zahodu. 

Pri roki imam lestvico zaupanja v institucije, ki je nastala vsled obsežne raziskave med špansko mladino leta 2016 (publikacija v pdf). Tako, čez palec, naša lestvica zgleda skoraj »copy-paste« španske. Poglejmo:


Kot vidimo so tudi v Španiji na vrhu prostovoljna združenja, policija, šolstvo; na sredini sodstvo in novinarstvo; na dnu sindikati, politika in Cerkev

Veliki trend namreč je, da se ne zaupa tradicionalnim institucijam in tradicionalnim ponudnikom političnega in svetovnonazorskega smisla; zaupa pa se najbolj onim, ki delajo zastonj, takoj za njimi pa onim, ki so vedno tu, ko jih potrebuješ, ter (v primeru Slovenije glede malih podjetnikov) onim, ki so nekaj ustvarili s svojimi rokami. 

Torej, hierarhična Cerkev v zavesti modernega človeka še vedno uteleša pojem velike tradicionalne institucije, kakršnih on nima preveč rad.


2. Nezaupanje v duhovnike in Cerkev ima podlago v širši verski krizi

Danes govorimo o »smrti Boga« (Nietzsche) ali »Božjem mrku« (Buber) kot kulturnem fenomenu, govorimo o milenijcih (rojenih pred letom 2000) kot o »najbolj neverni generaciji v zgodovini Zahoda«. Razumljivo potemtakem je, da »institucionalno predstavništvo Boga« izgublja na pomenu in ugledu. S tem pa tudi na lestvici zaupanja pristane pri dnu.

Temu pritrjuje tudi moja duhovniška izkušnja, in sicer v okolju, kjer še vedno 90% otrok obiskuje verouk. Z otroci in mladino delam pri verouku, pri skavtih, pri oratoriju. Mladi se imajo velikokrat lepo in skupaj s svojimi starši so ti hvaležni za vse, kar storiš zanje. Ko odrastejo, običajno z vstopom v srednjo šolo, pa pokažejo čuden odpor do tebe, župnika, do župnije in do Cerkve kot take. »Čuden«, saj, kot pravim, še kakšno leto nazaj so se v cerkvenem okolju prav dobro počutili. Kaj se je zgodilo? Moja teza je preprosta: poleg obveznih razvojnih »potresov« se je zgodila še trhla vera, ki je trhla bila že prej, a se kot taka do pozne pubertete še ni izkazala. Za večino vera morda ima nekak smisel v otroštvu in potem, ko smo stari, v »pravem življenju« pa ne. Kako torej zaupati v nekaj, kar se ti zdi brez pomena za življenje?


3. Nezaupanje v duhovnike in Cerkev ima podlago v odporu do »fasaderstva«

Cerkev na zna s škandali. Škandali ji vedno znova prekomerno škodijo. Škodijo ji toliko bolj, kolikor bolj se trudi, da se o njih ne bi vedelo. Greh nekega klerika (finančni, spolni, pastoralni, …) naredi ljudem in ustanovi neko sorazmerno škodo, a ta škoda se običajno podvoji, ker se je tradicionalno delalo na tem, da se o grehih klerikov ni javno govorilo. V imenu »ugleda Cerkve pri vernikih in v družbi«. Svoje je pri nas dodal proticerkveni komunizem in njegove vedno prežeče tajne službe, zaradi katerih je cerkveni interni zarotniški molk bil iz obrambnih razlogov takorekoč potreben.

A kaj hitro se je zgodilo, da se je grehu 1 dodal greh 2, ki je bil greh prikrivanja, greh »fasaderstva« ali, kot bi dejal Jezus, greh »pobeljenih grobov«. Ko sta oba greha razkrita, je škoda dvojna, zaupanje v Cerkev pa na minimumu.
Ljudje pač nimajo radi »fasaderstva«. To je nenavadno, ker po drugi strani pa množično pristajajo na potrošniško kulturo embalaže in videza. In to je dobro, ker vendarle ostajajo moralno zahtevni do svojih duhovnih sredin in svojih duhovnih voditeljev. Če naobrnem na pozitivo: ljudje od duhovnikov pričakujejo, da so v dobi embalaže, videza in propagande, vsaj oni varuhi iskrene besede in nemanipulativnega odnosa.


* Foto: B.C..

torek, 08. januar 2019

Ljudski misijon (še) deluje


Za nami je nekaj odličnih letošnjih ljudskih misijonov, nekaj jih v adventnem času po slovenskih župnijah še teče. Zlasti odmeva novomeški mestni misijon, ne samo zato, ker je imel dober odziv, temveč tudi zato, ker je bil mestni in je pokazal, da morejo župnije enega mesta delovati kot eno občestvo, ne da bi izgubile same sebe.

Včasih kdo reče, da je ljudski misijon kot metoda zastarel, češ v sodobni sekularizirani družbi nima učinka. Kar spočetka povejmo: če ga boste dobro pripravili, zanj veliko molili in se žrtvovali; če boste v času misijona vsaj vi, ki hodite redno k maši, živeli zanj, vas bo misijon presenetil s svojo svežino in učinkovitostjo.

Najprej to, da je danes za dober ljudski misijon bolj kot v preteklosti potrebna obnovljena misijonarska zavest v vseh nas. Vemo in radi slišimo, da je prišel čas za nov misijonarski polet Cerkve, a se zatakne, ko spoznamo, da smo mi sami na vrsti, da oznanjamo. Ponavadi se zatakne, ker mislimo, da je misijonarska dejavnost namenjena daljnim deželam na južnih in vzhodnih celinah. Toda že desetletja je jasno, da so tudi dežele starega krščanskega sveta, med njimi Slovenija, postale misijonske dežele. Potem se zatakne, ker mislimo, da je oznanjevanje delo zgolj posvečenih oseb. Pri tem pozabljamo, da smo mi sami kot otroci večino evangeljskega nektarja pili doma od staršev in starih staršev, torej od »laikov«.

Živimo v misijonarski deželi, v deželi, ki mora znova slišati evangelij, in vsi smo misijonarji. To dvoje nas vodi tudi, ko se po naših župnijah lotimo izvedbe ljudskega misijona. Prvič, ljudski misijon je pravi misijon, duhovna bitka, ni le lepotna izboljšava duhovnega življenja v župniji. Drugič, ljudski misijon vsakogar od dejavnih kristjanov v župniji kliče, da je misijonar. Šele ko bodo župnik in sodelavci osvojili to dvoje, naj zavrtijo številko misijonarjev in se dogovorijo za datum in okvirni potek misijona.

Izkušnja zadnjih let kaže, da je potek misijona lahko zelo različen, pa zato še vedno uspešen. Župnija se lahko odloči za povsem klasičen ljudski misijon, kakršnega poznamo že stoletje in več; lahko pa poseže po novejših metodah, svežih, nekaterih prav izzivalnih. Župnija lahko cilja bolj na svoje jedro, ljudski misijon tako zadobi obliko nekakšnih množičnih duhovnih vaj; lahko pa cilja na svoj rob, na oddaljene, pri čemer ljudski misijon lahko vsebuje tudi dogodke festivalnega in celo športnega tipa. Ljudski misijon je lahko zgolj v župnijskih prostorih, lahko pa tudi na ulici in v dvoranah civilnega namena. Ljudski misijon lahko izrazito temelji na dejavnostih povabljenih misijonarjev, lahko pa precejšni delež misijona opravijo tudi domače skupine, enovečerni pričevalci, pogovori po soseskah. Misijon je lahko župnijski, lahko pa tudi škofijski, dekanijski, mestni. Skratka, poti za izvedbo je veliko. Odločilno je, da vemo, v kakšnem trenutku smo kot občestvo in kaj pravzaprav od misijona hočemo.

Ne glede na to, kateri tip ljudskega misijona izberemo, mora glavnina misijona še vedno stati na dveh stebrih: eden je glasen, drug je tih; eden je vsem na očem, drug samo Bogu in posamezni duši. Ta dva stebra sta pridiganje in spovedovanje. Oba zahtevata dobro pripravljene duhovnike misijonarje, pobožne in razsvetljene, z zadostno psihofizično kondicijo.

»Obnovimo svoje zaupanje v oznanjevanje, ki je utemeljeno na prepričanju, da bi Bog rad dosegel druge po pridigarju, in da svojo moč razodeva po človeški besedi,« uči papež Frančišek (Veselje evangelija, 136). Pridiganje je še vedno prvo in najmočnejše sredstvo ljudskega misijona. In ni nujno, da pridigarja posluša nabito polna cerkev, da ima pridiganje dober učinek na župnijo. Nujno pa je, da tisti, ki ga poslušajo, pustijo Besedi v srce, s čimer to Besedo ponesejo v življenje. Pridigarjeva pridiga tako zaživi tudi na župnijskem obrobju.

Za sv. spoved pravimo, da je zakrament v krizi. Statistike nam pritrjujejo. Tudi na ljudskih misijonih je manj spovedovanja kot pred desetletji. To pa spet ne pomeni, da se vloga misijonarja spovednika manjša. Če je manj spovedi, naj bodo te globlje in, kot rečemo, »lepše«. Če je manj spovedi, naj bo misijonar več na voljo za osebni pogovor in za kak obisk družine več.

Nekajdnevni ljudski misijon je vrh gore, do katerega pa hodimo po dolgem pobočju. Z drugimi besedami, enako kot misijon je pomembna priprava na misijon. Protagonist priprave pa ni misijonar, temveč domači župnik z najožjimi sodelavci. Dobro je, če župnik in sodelavci začnejo o misijonu razmišljati in ga snovati vsaj dve leti prej. V letu pred misijonom pa se s pripravami razgiba celotna župnija z vsemi svojimi skupinami. Dobra priprava gradi končni uspeh.

Omenili smo že, da moremo ljudski misijon dojemati kot duhovni boj, za slednjega pa vemo, da je naše orožje molitev, post in miloščina. Med misijonom smo vsi, ki posegamo po teh treh duhovnih orodjih, misijonarji prvega reda.


* Besedilo je bilo objavljeno 9. 12. 2018 v tedniku Družina v rubriki Naš komentar. Foto: Novomeški mestni misijon, november 2018, http://misijon-nm2018.rkc.si

sreda, 02. januar 2019

Politika je najvišja oblika ljubezni do bližnjega




»La politica è la forma più alta della carità,« je dejal papež Pavel VI.. Za njim je to res vzvišeno definicijo politike že nekajkrat ponovil papež Frančišek. V najnovejši poslanici ob svetovnem dnevu miru, katere naslov je Dobra politika je v službi miru (poslanica v pdf-ju), je sicer neposredno ne navaja, kljub temu omenja povezavo med ljubeznijo in poslanstvom politike. Med drugim zapiše:
Če se politika uresničuje na temeljnem spoštovanju življenja, svobode in človekovega dostojanstva, lahko postane odlična oblika ljubezni.


»Politika je ploska volja do moči,« bo zaklical nekdo

Politika kot najvišja oblika ljubezni do bližnjega? Na prvo žogo smo seveda nekoliko zmedeni. Ni ta definicija otročja in pretirana? Ni politika nekaj čisto drugega? Če bi se z nekaj naključnimi ljudmi šli igre asociacij, bi beseda »politika« verjetno priklicala besede: oblast, strankarstvo, korupcija, koristoljubje, propaganda,...

Zakaj ima politika slab prizvok? Zakaj celo sami politiki kdaj rečejo, da kakšna njihova odločitev »ni politično motivirana«? Kar je smešno, saj politiki so zato politiki, da vlečejo politično motivirane poteze. Če bodo politiki sami besedo »politika« devali v nič, bo ta beseda toliko bolj smrdela. Kakorkoli, politika ima negativen prizvok po eni strani zaradi realnih razočaranj, ki jih sleherniki v zvezi z njo doživijo; po drugi pa tudi zato, ker slehernikom nekatera manj prijetna in nujna opravila, ki jih politika opravlja, ne dišijo: pobiranje davkov, tlačenje mladih fantov v vojaške uniforme, kaznovanje prestopnikov, obvezno cepljenje,...

V ozadju omalovaževanja politike je še določena moderna miselnost, ki politično obrt nenehno vidi kot tipično obrt volje do moči. Denimo francoski filozof Michel Foucault (+1984), ki ima še vedno vpliv na progresivne elite, je družbene pojave in sisteme razumel kot eminentno oblastne pojave in sisteme. In če so mediji, šport, šolstvo in celo zdravstvo v službi nadzora in obvladovanja ljudi, je logično, da politika, nekak nad-sistem, do konca potencira svoj nadzor in svojo oblast. Po foucaultovsko je, da politiko nenehno sumimo slabih namer. Če pogledamo slovenski politični tisk (Reporter, Mladina,...), lahko navržemo, da so boljkone foucaultovski.


Politika kot služenje, politika kot izvajanje odgovornosti

Trditev, da je politika najvišja oblika ljubezni do bližnjega, pa izhaja iz povsem drugih postavk. Prva je, da je politika najprej služenje, nato izvajanje oblasti. Politik je nekdo, ki svoje sposobnosti vodenja da na razpolago skupnosti. Njega skupnost izbere kot voditelja, on kot voditelj služi skupnosti. Služenje ljudem kot moralna srčika politike se pojavlja skozi vso zgodovino človeške družbe, tudi v pred-demokratičnih skupnostih. Naštejmo nekaj vzornikov: izraelski kralj David, hindujski kralj Ašoka, rimski cesar Antonin Pij, madžarski kralj Štefan I., nemški cesarski par Henrik II. in Kunigunda, naša kneginja Ema Krška, avstrijska cesarica Marija Terezija.

Po Leksikonu filozofije, ki ga je spisal in pred kratkim na svetlo dal upokojeni nadškof Anton Stres, je politika »izvajanje odgovornosti za človeško življenje v različnih skupnostih, posebej še v državi«. Avtor izbere izraz »odgovornost«, kjer bi kdo drug že dal izraz »oblast« ali »moč«. Politika kot izvajanje odgovornosti za življenje ljudi – druga postavka, da lahko govorimo o politiki kot najvišji obliki ljubezni do bližnjega.

Nekdo je odgovoren in ima moč, da odpravi lakoto v neki regiji – ni to velika in učinkovita ljubezen do ljudi? Nekdo je odgovoren in ima moč, da vzpostavi mir, kjer so divjale hude vojne – ni to velika in učinkovita ljubezen do ljudi? Nekdo je odgovoren in ima moč, da skrbi za zdravstveno oskrbo tisočerih - ni to velika in učinkovita ljubezen do ljudi?


»Blagri politikov«

Papeževa Poslanica za 52. svetovni dan miru 1. januarja 2019 opozarja tudi na zmote in grehe politike, toda začne in zaključi s hvalno držo do politike in politikov. Od politikov pričakuje »ljubezen in človeške kreposti«, da bodo kos svoji nalogi. 

Proti koncu poslanice papež Frančišek citira »blagre politikov«, kot jih je zapisal vietnamski kardinal Francois-Xavier Nguyen Van Thuan (+2002):
Blagor politiku, ki ima močno zavest in globoko spoznanje svojega poslanstva.
Blagor politiku, čigar osebnost izraža verodostojnost.
Blagor politiku, ki dela za javni blagor in ne za lastno korist.
Blagor politiku, ki je zvest.
Blagor politiku, ki dela za edinost.
Blagor politiku, ki si prizadeva za uresničitev korenitih sprememb.
Blagor politiku, ki zna poslušati.
Blagor politiku, ki ne pozna strahu.



* Foto: Christian Battaglia, unsplash.com.

sreda, 26. december 2018

Kult Sonca in božič


Vsako leto enako. »Božič izhaja iz poganstva!« vpijejo vedno isti. Češ, krščanstvo je rimskim in mitraističnim poganom ukradlo praznik Nepremaganega Sonca (SOL INVICTUS); češ, božič ni izviren; češ, krščanstvo nasploh je tatinsko, še huje, krščanstvo je roparsko in zavojevalsko do predhodnih poganskih kultur.

Zato nekaj točk glede kulta Sonca, 25. decembra in božiča. Lahko jih je preveriti na Wikipediji in v strokovni literaturi. Na mizi imam španski prevod knjige, ki je klasika in v kateri ima Sonce svoje poglavje: Mircea Eliade: Zgodovina religioznih verovanj in idej. Za tiste, ki veste nemško, bi opozoril na študijo: Stephan Berrens: Sonnenkult und Kaisertum von den Severern bis zu Constantin I. (193-337 n. Chr.) (Kult Sonca in cesarstvo od Severov do Konstantina I. (193-337 po Kr.)).


1. Rim ni častil Sonca kot najvišjega božanstva

Za razliko od drugih poganskih imperijev (Egipt, Aleksander Veliki, Azteki, Inki) Rim ni uporabljal sonca kot svojega osrednjega simbola ali ga častil kot vrhovnega božanstva. Kult Sonca in Lune je sicer prisoten že na začetku Rima, obhajali so ga v avgustu, vendar, gre za minoren kult. Ko se Rim začne utrjevati kot cesarstvo, kar je v času ob nastopu Jezusa Kristusa, in zlasti potem, ko Rimsko cesarstvo začuti prve znake utrujenosti in krize (2. in 3. stoletje), se začne pojavljati in krepiti tudi kult Sonca. Šele po letu 300 imamo načrtni politični poskus, da bi Sonce postalo uradno osrednje božanstvo Rimskega cesarstva. Poskus spodleti, leta 313 cesar Konstantin razglasi svobodo krščanske veroizpovedi. V naslednjih desetletjih cesarstvo postane pretežno krščansko.


2. Mitraizem izvorno ni bil kult Sonca

Sol (Sonce) je najprej spremljevalec Mitre. V sedmih mističnih stopnjah mitraizma je Sončeva stopnja predzadnja, najvišja stopnja je Saturnova (prim. članek o mitraizmu na 
DiscoverPtuj). Sčasoma se Mitra začne enačiti s Soncem. Prvi najdeni napisi, v katerih je Mitra imenovan Nepremagano Sonce, so iz sredine 2. stoletja. To je čas, ko v naši Petovioni (Ptuj) zgradijo prvi mitrej, danes na ogled na Spodnji Hajdini. (Mimogrede: Mitra Bikonosec je v grbu občine Hajdina, od koder izhajam pisec tega bloga.)

Z drugimi besedami: krščanstvo je že bilo 100 let na sceni in se je počasi širilo, ko je mitraizem pričel dobivati podobo sončevega kulta. Ta podatek je potrebno imeti pred očmi, da se ne bo mitraizmu pripisovalo preveč in da bo tudi Festival mitraizma, ki ga po novem pripravljajo na Ptuju, bolje obvarovan morebitnih ideoloških skušnjav.


3. Krščanski 25. december in razmah kulta Sonca sta boljkone sočasna

Krščanstvo resda začne praznovati 25. december kot praznik Jezusovega rojstva v sredini 4. stoletja, toda prvo omembo 25. decembra kot datuma Jezusovega rojstva najdemo 150 let prej, kmalu po letu 200, ko pisec, kasneje nekak protipapež, Hipolit Rimski zapiše:
Glede prvega prihoda našega Odrešenika v mesu, ko se je rodil v Betlehemu, /je prav vedeti/, da se je zgodil na osmi dan pred januarskimi kalendami, četrti dan v tednu, ko je Avgust vladal že dvainštirideset let. (moj prevod iz italijanščine)

Če prevedemo v dikcijo današnjega koledarja. Po Hipolitu Rimskem se je Jezus rodil v četrtek, 25. decembra, leta 2 ali 3 pred našim štetjem (pr. Kr.). 

Prvi zahodni škof, ki omenja 25. december kot datuma Jezusovega rojstva, je Viktorin Ptujski (spet Ptuj!) okrog leta 300:
Med pergamenti škofa Aleksandra, ki je bil v Jeruzalemu, sem našel to, kar je on takole lastnoročno prepisal iz apostolskih spisov. 25. decembra se je rodil naš Gospod Jezus Kristus, ko sta bila konzula Sulpicij in Kamerin. (prevod Miran Špelič)

Da se mitraistični kult Sonca in krščanska zgodnja omemba 25. decembra srečata prav na Ptuju, ni ušlo madžarskemu zgodovinarju Istvánu Tóthu. Tisti, ki veste madžarsko, lahko preberete tule članek iz leta 2004: István Tóth: Mithras kultusza és a Karácsony Poetovioban (Kult Mitre in božič v Petovioni).

Žgečkljivo vprašanje: so kristjani na Ptuju in v Panoniji proti koncu 3. stoletja med prvimi na Zahodu praznovali božič 25. decembra? So bili tako zgodnji, ker so imeli podatke neposredno iz Jeruzalema? Jim je bil vplivni ptujski mitraizem pri tem zelo konkurenčen?


4. Mitraizem ni bil tako zelo konkurenčen krščanstvu, kot mislimo

Moč in vpliv mitraizma sta običajno precenjena. Kak glas mitraizem riše, kot da je nič manj kot nekak so-izumitelj krščanstva. To tendenco zasledimo v poljudnih člankih in spletnih komentarjih - večkrat z namero omalovaževanja krščanstva. Toda če je bil mitraizem v 2. in 3. stoletju krščanstvu prva konkurenca, zakaj ga krščanski pisci skorajda ne omenjajo, razen mimogrede? Zakaj se krščanska apologetika 2. in 3. stoletja ne spopada z mitraizmom, kot se spopada z nekaterimi drugimi poganskimi pisci in filozofi?

Še bolj zanimivo vprašanje je: kaj je bilo religiozno bistvo mitraizma? Na zunaj sicer politeizem in misterijski kult, v svoji mistiki pa bi lahko kazal znake prikritega monoteizma.


5. Mitraizem je tudi sam jemal od drugih religij

V naukih in obredju se je zahodni mitraizem razvijal sočasno s krščanstvom. Ker se je razvijal, je tudi sam kopiral od drugih kultov. Denimo, pojavi se mitraistični obred s kruhom. Kdo pravi, da ga mitraisti niso kopirali od kristjanov? Krščanski mislec Tertulijan se okrog leta 200 jezi na mitraiste:
Tudi darovanje kruha je med obredi, ki jih povezujejo z njim /Mitro/; glej, tudi v njegovih obredih se pojavlja podoba vstajenja (...) Iste obredne postopke, s katerimi obhajamo Gospodove zakramente, se je torej preučevalo z veliko natančnostjo, da bi jih lahko ponovili v svojih malikovalskih ceremonijah. (moj prevod iz italijanščine)

Za tiste, ki veste italijansko, v zvezi s tem predlagam besedilo: Giuseppe Biamonte: Mitraismo e Cristianesimo. Affinità formali e difformità sostanziali (Mitraizem in krščanstvo. Formalne podobnosti in bistvene razlike). V pdf-ju ga dobite tule


Zaključek

Točne dinamike nastanka božičnega praznika ne poznamo. Imamo nekaj skromnih dokazov, nekaj indicev. Že to pa je dovolj, da spodnesemo one anti-kristjane, ki ob vsakem ljubem božiču kokodakajo o »tatinskem božiču«.

Kajti kar navajam zgoraj, pomeni, da je krščanski 25. december bolj sočasen z razmahom kulta Sonca, kot si običajno predstavljamo. Ne drži, da je bil v Rimskem cesarstvu najprej zasidran kult Sonca, potem pa so prišli kristjani ter ukradli datum in praznik. Ne drži, da je s prihodom »tatinskega krščanstva« bil  zlasti mitraizem največji oškodovanec (glede božiča in ostalega), saj je tudi mitraizem sam »kradel« od drugih in spreminjal svoj ustroj.

Drži pa, da je krščanstvo v pogojih svobode, se pravi v 4. stoletju, začelo jemati določene verske vzorce iz usihajočega poganstva. Krščanski tempelj, oltar, sakralna umetnost, tudi kak datum,... se manj obremenjeno naslonijo na to, kar je pred krščanstvom že bilo. Denimo, v našem primeru, lahko da na preprosto kozmično stanje okrog zimskega solsticija.


* Foto: Božanstvo Sol (Sonce) najdeno na Ptuju na lokaciji 4. mitreja; UBI ERAT LUPA http://www.ubi-erat-lupa.org/monument.php?id=8808

petek, 21. december 2018

Naj Cerkev spremeni svoj nauk o migracijah?




Čemu je družbeni nauk Cerkve naklonjen migracijam?

Zakaj ima Cerkev migrante rada? Na osnovi izkustva in teologije:
- biblično izkustvo »migrantov« kot Abraham, Jakob, Mojzes, celotno izvoljeno ljudstvo (romanje po puščavi, preselitev v babilonsko suženjstvo), Jožef in Marija, apostoli;
- izkustvo antične Cerkve, ko se je v prvih treh stoletjih evangelij širil enako preko migracij kristjanov kot preko misijonarske dejavnosti škofov;
- izkustvo izgradnje Evrope narodov po padcu Rimskega cesarstva; Evropa se je oblikovala na način, da je kot »družina narodov« sprejemala nova ljudstva (med zadnjimi Madžare in Vikinge), ta pa so sprejemala krščansko vero in kmalu soustvarjala evropsko identiteto.

Skratka, v prvem tisočletju je cerkven »multi-kulti« uspešno deloval. Migracije so kljub začetnim pretresom ob prihodu novih narodov na koncu koristile evangelizaciji in Cerkvi. 

A zgodilo se je tudi, da Cerkvi ni uspelo. Z arabskim vdorom v Španijo (8. stol.) in turškim na Balkan (15. stol.) namreč. Zdaj »nov narod« pride s svojim monoteizmom in svojim pravom, ki sta v startu radikalno konkurenčna. Cerkveno-evropska »multi-kulti« formula »družine narodov« tokrat kakopak ne deluje.


Cerkev brani pravico do migriranja

V modernih časih naklonjenost Cerkve migrantom ne jenja. Nekaj citatov.
Bl. Janez XXIII. l. 1963: »Vsak človek ima pravico, če so v ozadju pomembni razlogi, da se preseli na tuje in se tam ustali.« 
Bl. Pavel VI. in 2. vatikanski koncil l. 1965: Mednarodne migracije so izraz »širokega impulza v smeri združitve narodov in celotnega vesoljstva, pri čemer ni težko prepoznati Božjega Duha«. 
Sv. Janez Pavel II. l. 1988: »Izmed vseh človeških izkušenj je Bog hotel izbrati izkušnjo migracije, da bi ponazoril svoj odrešenjski načrt.« Isti papež l. 1991, bolj konkretno: »Četudi ne smejo ustvarjati svojega ločenega sveta, se priseljenci tudi ne smejo pustiti asimilirati, vsrkati, do točke, da bi se v družbi gostiteljici povsem razgubili.«

Sedanjega papeža Frančiška ni potrebno citirati. Vsi vemo, kakšna je njegova drža.


Pozor! Migracije niso iste kot pred stoletjem

Francoski novinar in likovni kritik Laurent Dandrieurojen l. 1963, gornji nauk dobro pozna, vendar mu v knjigi Cerkev in priseljevanje (Église et immigration, 2017) oporeka. Razlog? Migracije danes niso enake migracijam včeraj. Katoliški nauk je dober za migracije, kot so bile, ne pa za migracije, kot so. In kakšne so migracije danes? Za razliko od prejšnjih, ki so bile večinoma intra-occidentale (znotraj zahodnega miselnega kroga), so te zahodni kulturi izrazito tujerodne, masovne in slabo nadzirane ter z veliko možnosti, da se migranti ne integrirajo, oziroma, huje, da ustvarijo vzporedne družbe in povzročijo zaton evropske paradigme. 

Če uporabimo metaforo: migracije včeraj niso bile trojanski konj, današnje so mu podobne. Čas je, da se papež in Cerkev streznita ter opustita svoj »angelski« pogled na migrantsko problematiko.


Kaj je »katoliško«? 

Pravkar zapisano je teza, za katero ni potrebno znanje francoščine in branje Dandrieujeve knjige, da se z njo seznanimo. Odpremo Twitter ali pogledamo v naš desni tisk in že jo ugledamo. Kar je novega, je spodbuda Cerkvi, naj bo bolj stvarna v ocenah in naj osveži svoj nauk o »katoliškosti«. 

Kajti »katoliško« (iz gr. kata+holos = o vsem) ni samo univerzalno, splošno, za vse, vesoljno, holistično,... temveč je tudi partikularno, singularno, posamezno. »Katoliško« ni potemtakem zgolj prizadevati si za združitev narodov v eno, temveč tudi prizadevati si, da narodi ohranijo sami sebe oz. svojo duhovno in kulturno identiteto, zlasti v primeru, ko je ta ogrožena. »Katoliško« je nenazadnje braniti sebe kot katoličane.

Če dodamo: »katoliško« je eno in drugo, svetovljanskost in lokalpatriotizem. Modrostni izziv je, kako in kdaj kaj bolj ali kaj manj poudarimo. Slovenci imamo ljudi, ki so ta izziv zmogli in ga odlično utelešajo. Na primer bl. Anton Martin Slomšek. Kmečki fantič s Sloma je v svojih zrelih letih postal velik narodni buditelj, ne da bi zapadel v nacionalizem.


* Vir o Dandrieujevi knjigi: članek F. J. Contreras, La Iglesia y la inmigración (link ). Foto B.C.: Trojanski konj v bližini Frankolovega.

sobota, 15. december 2018

Da se Advent človeštva ne steče v kaos in temo



Živimo svoj veliki Advent. A kaj je Dogodek, ki ga pričakujemo?

Vedeževanje je značilnost poganskega mišljenja in značilnost politeističnih religij. Še filozof in cesar Mark Avrelij se je pred pomembnimi bitkami zatekal k vedeževalcem. Služba slednjih je v antiki lahko bila uradna, državna, ali pa tudi neuradna, alternativna. Po drugi strani je vedeževanje že globoko v Stari Zavezi strogo prepovedano. Monoteistični trojček – judovstvo, krščanstvo, islam – se te prepovedi drži.

Pa vendar bi vsi radi vedeli, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Bomo zdravi? Bo naše podjetje uspešno? Nas čaka revščina? Bo vojna? Bodo klimatske spremembe naredile našo deželo komaj kaj rodovitno? In kaj bo z nami kot narodom? Kaj bo z Evropo kot politično skupnostjo?

Zlasti zadnje dvoje vprašanj ta čas silno deli naša mnenja. Množijo se takšni in drugačni vedeževalci: eni so nagnjeni k utopiji, drugi so bolj apokaliptikom podobni. Francis Fukuyama je ob razpadu Sovjetske zveze zapisal, da je prišlo do »konca zgodovine«, a samo četrt stoletja kasneje se zdi, da je zgodovina odprta, kot že dolgo ni bila. Trenutek je eminentno adventen. Četudi smo si prepovedali hoditi k »šlogarcam«, nas še kako zanima, kaj bo z našo družbo? Kaj je Dogodek, v katerega se bo naš veliki advent iztekel?


Ne hodimo k vedeževalcem, poglejmo raje v zgodovino!

Walter Kasper, nemški teolog, kardinal, zaupnik sedanjega papeža, je zapisal, da zahodna krščanska civilizacija na približno vsakih 500 let doživi globoko krizo, nekak apokaliptični moment, ki pa jo preobrazi in dvigne v nekaj novega. Poglejmo. 

Prva velika kriza je bila padec Rimskega cesarstva, ki je komaj postalo krščansko, in vdor barbarskih ljudstev v južno Evropo. Druga velika kriza se pojavi v 10. stoletju, ki ga upravičeno imenujemo »saeculum obscurum« (temni vek): vpadi Madžarov, spopadi z islamom, razpadanje osi Rim - Carigrad. Tretja, nam precej znana, je kriza 16. stoletja: degeneracija papeštva, razkol zahodnega krščanstva, turški janičarji pred Dunajem. Četrta velika kriza krščanske civilizacije ima svoje središče v 20. stoletju: vzpon evropskih totalitarnih ideologij, gulag in Auschwitz, dve svetovni vojni – vse to v deželah stare krščanske tradicije, kar nam govori o veliki duhovni drami v podtalju.

Kaj na bodo vedeževalci, ko pa imamo zgodovino! Lahko iz prvih velikih treh kriz naše civilizacije razberemo, kakšen bo razplet četrte, naše krize? Lahko. V vseh krizah se namreč pojavlja pravilo, ki ga smemo zapisati takole: ko je konec, je začetek. Ko se zdi, da je prišla apokalipsa, se zgodi novo rojstvo. Vijolično otožen, deloma tudi boleč advent se izteče v svetlobo.

Po padcu Rimskega cesarstva se rodi krščanska Evropa narodov, edinstvena zgodba, ki jo živimo do danes. Po »saeculum obscurum« se zasnuje zgledno in napredno samostansko življenje, nekdo napiše Brižinske spomenike, pojavi se duhovno-mirovniško gibanje in ideja svetosti za vsakogar, (prim. Ema Krška, Frančišek Asiški, viteška duhovnost). V pretresljivem 16. stoletju in vsled njega dobimo knjige za v vsako hišo, kasneje šolstvo, postavljeni so temelji za nesluten tehnični razvoj, katolištvo po eni strani disciplinira in izobražuje svoj kler, po drugi se prepusti igrivemu baroku, z odkritjem Amerike in Magellanovim preplutjem Tihega oceana se rojeva tudi globalno krščanstvo. Skratka, ko se je zdelo, da bo vsega konec, se je zgodil nov začetek, včasih presenetljiv pozitiven zasuk.


In naš jutri? Dobrih obetov za 21. stoletje ni malo.

Kakšno novo rojstvo po letu 2000? Kakšen konec, ki je začetek? Živimo zanimiv veliki advent. Dobrih obetov ni malo. Poglejmo.

Vsi prisegamo na človekove pravice. Čeprav se v interpretaciji slednjih kdaj razlikujemo, dogmo človekovega dostojanstva vsi zagovarjamo. Vsi se zavedamo, da pohlep ni dober. Da ustvarja socialne krivice in uničuje planet, se učimo že v osnovnih šolah. Nimamo seveda vsi duhovne moči, da bi se mu odrekli, toda vsaj zaznali smo ga kot negativca iz ozadja. Nadalje, svet je povezan, kot še nikoli ni bil, in mladi ga kot takega dihajo. Mladi so formalno izobraženi, kot še nikoli niso bili. Nove generacije se po eni strani zdijo pomehkužene, po drugi pa imajo lastnosti mehkega plastelina, iz katerega more zrasti nekaj čudovitega.

Zahodna religija je v krizi, cerkve se praznijo, toda skozi krizo se očiščuje in postavlja nastavke za duhovno prebujo. Se nam bo zgodila prav tista »vera za postreligiozni čas« in »mistika«, ki so jo napovedovali veliki umi 20. stoletja kot Dietrich Bonhoeffer, Paul Ricoeur, Karl Rahner?

Kriza je, a obeti so dobri. Nekaj je pri koncu, nekaj novega se rojeva. V skladu s poganskim izročilom na tej točki vedežujemo in poskušamo »prečitati« boginjo Usodo, da bi jo z nekim svojim manevrom preslepili. V skladu z monoteističnim izročilom se na tej točki prepustimo Bogu, kot se cvetni prah prepusti vetru, obenem ljubosumno varujemo dediščino svobode, kar ni drugega kot odklanjanje Usode in zavest, da je treba zavihati rokave.


Utopisti in apokaliptiki. Politični »vedeževalci« v pogonu.

Ni lahko. Politični »vedeževalci« ne spijo. Oni so Usodo že »prečitali«, zdaj se samo še mora zgoditi njihovim spoznanjem ustrezna prihodnost. Dvojnega duhovnega profila so: utopisti in apokaliptiki.

Utopisti imajo že skoraj do potankosti izdelano revolucijo boljšega jutri, vso v enačbah in načrtih. Njih družboslovno vedeževanje je takorekoč matematično in se ne moti (pomenljivo, da so v antiki kdaj vedeževalce klicali tudi »mathematikós«). Zdaj se mukoma trudijo stiščati realnost v kontejner svojih idej. »Milom ili silom«, realnost se mora držati »prerokbe«!!!

Apokaliptiki vidijo spremembo kot hudiča. Pred spremembo je treba zgraditi visok zid in varovati, kar imamo. Apokaliptiki so ves čas jezni in prestrašeni, njih posvečeni vedeževalci jih sproti krmijo z videnji malodane konca sveta.

Tako eni kot drugi imajo nekaj skupnega. Ker realnost v kontejnerje njihovih strahov in idej ne gre, so pripravljeni poseči po metodah, ki ogrožajo demokracijo. Oboji so preveč prepričani v svoj prav, da bi jih še fasciniralo počasno in naporno demokratično dogovarjanje.


Nov začetek ni avtomatičen. Treba je želeti »stati inu obstati«.

Zgodovina je en sam Advent. Ves čas je odprtih več možnosti. Tudi pravilo »ko je konec, je začetek« ne deluje avtomatično. Lahko je tudi samo konec in nobenega začetka. Pogoj, da bo to pravilo delovalo tudi v četrti veliki krizi krščanskega zahoda, mora biti dopolnjen z željo po biti: hoteti moramo »stati inu obstati« - če uporabimo Trubarjevo sintagmo.

Če zavoljo nekega podtalnega nihilizma in modnega relativizma sami nočemo »stati inu obstati«, se bo naš trenutni veliki advent stekel v kaos in temo. Odprti moramo biti za novo in spremembe, obenem pa krčevito »stati inu obstati« v nekaj najbolj osnovnih civilizacijskih dogmah: svoboda, dialog, delavnost, človekove pravice, solidarnost, gostoljubje.

Novo in tuje, ki prihaja – najsi prihaja od znotraj ali od zunaj našega mestnega obzidja -, mora točno vedeti, kje smo zahodnjaki »zagamano« nepremakljivi.



* Foto: Dolfe Jakop, Sagrada Familia, Barcelona.