četrtek, 23. marec 2017

Kontemplacija



Se vam je že zgodilo, da ste kot vod ali klan sami od sebe utihnili, se umirili in z lepimi občutki v srcu gledali sončni zahod, mavrico ali kakšen slap? No, to je bila spontana skavtska kontemplacija.

Kontemplacija! „Ka te to je?“ bi rekli Štajerci. Vem, Skavtiča berete skavti – majhni, srednji in veliki – in ni najbolj na mestu v sestavkih uporabljati tujke. Vseeno bom poprosil za malo učnega napora, da osvojimo to tujko: KONTEMPLACIJA, iz latinskega glagola contemplare = gledati, zreti.

Če bi imeli primerno slovensko besedo, ne bi uporabljali te tujke, kajti kontemplacija je gledanje na poseben način: molče, zbrano, sproščeno, dalj časa, z naklonjenostjo in občudovanjem, z občutkom za skrivnost. Primer: ko na prehodu za pešce prečkamo cesto, GLEDAMO semaforje, avtomobile in druge pešce; ko dalj časa opazujemo sončni zahod, KONTEMPLIRAMO tople barvne odtenke, komaj zaznavno pomikanje sonca, ugašanje svetlobe, prehod iz žarenja v modrino, iz modrine v temo. Pri GLEDANJU semaforjev in avtomobilov smo nekoliko napeti, pri KONTEMPLIRANJU večernega obzorja smo pogreznjeni v mir in lepa čustva.

V duhovnosti ima kontemplacija - kot molitvena drža, kot odnos do Boga - posebno mesto. So možje in žene, ki se ji popolnoma posvetijo: kartuzijani, cistercijanci, klarise, karmeličanke,... Njihovim združbam pravimo kontemplativni redovi. Vendar to ne pomeni, da drugi nismo primerni za kontemplacijo. Obratno: če ne bomo gojili vsaj malo kontemplacije, kmalu tudi moliti več ne bomo znali. Danes je mnogim muka moliti in hoditi k maši ravno zato, ker nikoli ne molijo na kontemplativni način. Naj spomnim, da je teolog Hans Urs von Balthasar, eden največjih umov XX. stoletja, že pred 70 leti napovedal, da se pripravlja velika kriza vere, saj med kristjani izginja kontemplativna molitev.

Skavti redno molimo zjutraj in pred obroki. Zlasti molitev pred obroki je tipično skavtska, saj se veže na darove zemlje, naravo, ekologijo, solidarnost,... Molitev pred obroki tudi posebej povzdigne papež Frančišek v svoji okrožnici o varovanju stvarstva Laudato si' (LS 227), ki jo lahko razumemo kot „najbolj skavtski“ cerkveni dokument. Skavti moramo to molitev ohranjati in negovati. A za naše duhovno zorenje bi bilo potrebno storiti kaj več v smeri kontemplacije.

Priložnosti ne manjka. Denimo, nočna straža na taboru. Ogenj, zvezde, tišina, šumljanje potoka,... Zakaj ne bi bil ob ognju zvezek, v katerega bi vsak stražar zapisal kakšno preprosto duhovno misel, potem ko se je v tišini pogovoril z Bogom, ki je onkraj vse te nočne skrivnosti in lepote. Ali pa klan na poti! Ustaviti se na vrhu hriba, gledati obzorje, biti v tišini nekaj minut, zaključiti z zahvalo. Ali pa: zvezati križ, ga okrasiti s poljskim cvetjem, ga postaviti na lepo mesto izven šotorišča, vsako jutro pri telovadbi teči do njega, biti tam 2 minuti tiho, se vrniti nazaj.


* Besedilo je bilo objavljeno v skavtski reviji Skavtič marca 2017. Foto. B.C., pogled na Krofičko nad Robanovim kotom.

sobota, 18. marec 2017

Frančišek štiri leta kasneje

Iz nabora političnih karikatur o papežu Frančišku na stpeterslist.com.

Ta komentar je (brez opombe o ekumenizmu) bil objavljen 13. marca 2017 v časopisu Večer

***
Ne pomnimo, da bi bil kakšen papež že v prvih minutah svojega nastopa razodel svoj pontifikalni program na način, kot ga je sedanji papež tistega 13. marca 2013 zvečer na balkonu bazilike sv. Petra v Vatikanu. Ponovimo. Na balkon pride brez duhovniške štole, znamenja zakramentalne moči. Križec okrog vratu je iz navadne kovine, ni zlat. Množico pozdravi s civilnim "dober večer" in ne s cerkvenim "hvaljen Jezus". Ne nagovarja sveta, v smislu "svet, dobil si novega papeža", pač pa nagovarja Rimljane, v smislu "Rimljani, dobili ste novega škofa". In papeško ime … Ime je takšno, da v katoličanih takoj zbudi željo po cvetju in modrem nebu ter majhni preprosti kamniti cerkvici sredi umbrijskih poljan, ki nezadržno vleče v svojo notranjost. Papežu bo namreč ime Frančišek. Frančišek - mišljen seveda Frančišek Asiški - pa je kodno ime za Reformator.

Prva točka reformnega programa, kot je bil najavljen tisti večer z balkona, je papeški sestop iz papeške glorije. Sestop, ki se je začel z Janezom XXIII., odločno nadaljeval s Pavlom VI. (odprava tiare) in Janezom Pavlom I. (zadnji papež, ki so ga s tronom vred nosili na ramenih), se uresničil v ljudskosti in dostopnosti pri Janezu Pavlu II., doživel teološko kronanje s šokantnim odstopom Benedikta XVI.; papeštvo ni več takšno, kot je bilo. Že Janez Pavel II. je v okviru ekumenskih razprav govoril o "spreobrnjenju papeštva", Frančiškova drža to spreobrnjenje nadaljuje in širi v nove sfere. Nekateri se bojijo, da bomo "izgubili" papeža, drugi govorijo, da je Frančišek populist, velika večina ima takega papeža, se pravi demonarhiziranega, rada in mu rada prisluhne.

Druga točka je stava na uboštvo. Ker papež ne nosi zlatega križa in zlatih manšet, so v krizi kakšni rimski zlatarji, vedo povedati poznavalci razmer v vatikanskih palačah in okrog njih. Ampak kaj je kriza nekaj rimskih zlatarjev v primerjavi z obeti po občem duhovnem in moralnem poboljšanju? Resnica je namreč ta, da sta uboštvo in skromnost zanesljiva pot za prečiščenje duha, skupnosti, verske institucije. Smešno bi bilo, ko bi kak cerkveni mož razmišljal, češ, dajte nam denarja, in Cerkev bo spet bolj sveta in bolj v skladu s svojim poslanstvom! Obratno. Velike reforme Cerkve v preteklosti so bile povezane z odkrivanjem preprostosti in uboštva. Denar je seveda za obratovanje verskih ustanov potreben, ampak njegova bližina ni nikoli povsem neškodljiva. Denar se rad obnaša kot božanstvo in ne vpeljuje samo v kršenje sedme zapovedi (Ne kradi!), temveč nas ogroža že v prvi zapovedi (Veruj v enega Boga!).

Tisto noč pred štirimi leti smo na balkonu videli v belo oblečenega Argentinca, ki se je bolj kot na svet obračal na Rimljane. Kakšni vatikanisti so opazili, da Bergoglio besede papež zase ni uporabil še skoraj cel teden dni po izvolitvi na Petrovo stolico. Kaj to pomeni? Smo sploh dobili papeža? Seveda smo dobili papeža, poglavarja globalnega katolištva. Toda poglavar globalnega katolištva je poglavar globalnega katolištva, ker je rimski škof. To je njegova korenina, ki seže do Petra, prvega med apostoli in rimskega praškofa.

Ko papež Frančišek poudari, da je rimski škof, se premakne dvoje. Najprej se v vseh katoliških škofih sveta zbudi zavest, da so tudi oni nasledniki apostolov za svoje škofije. Včasih se namreč zdi, da je krajevni škof zgolj rimski nameščenec, zgolj guverner in upravitelj naročil, ki prihajajo iz imperialnega središča. To je napačno videnje, to je daleč od teologije škofovske službe. Čeprav je lokalni škof tesno, po bratski ljubezni in pravnih normah, povezan z rimskim škofom, ni zgolj rimski nameščenec. Tudi on ima čast in odgovornost nasledstva apostolov. S papežem Frančiškom se obeta večja moč krajevnih škofov. Tistim, ki vam je "cerkvenščina" tuja, naj povem na kratko: govorimo o decentralizaciji. Drugo, kar se premakne, ko Frančišek poudari, da je rimski škof, se premakne v Carigradu, Moskvi in Londonu. Ekumenizem.*

Pred štirimi leti so bile na balkonu že s samo pojavo novega papeža objavljene reformne smernice. Kaj je danes z njimi? Papeštvo je po štirih letih vsekakor drugačno. Ljudje in mediji ga odobravajo, določene katoliške sredine pa so zaskrbljene. Kritiki govorijo o pop papežu. Skrbi jih, da bo najprej relativiziran lik papeža, nato še njegov nauk. V dramatični uri migracij in drugih družbenih sprememb bi nekateri hoteli bolj obrambnega duhovnega voditelja, skoraj križarja, v Frančišku pa vidijo nekoga, ki gradi mostove tudi do tistih, ki hočejo naši civilizaciji škoditi. Kritiki so glasni, niso pa večinski.

Če potegnemo črto, sedanji papež navdihuje in vzbuja upanje onkraj cerkvenih mej. Včasih ga res kdo od zunaj opisuje preveč enostransko in navijaško, kot da je papež hud socialist in pristaš postmodernih agend o posameznikovem svobodnjaštvu. Papež to ni. Ima pa karizmo, da tudi doslej zelo oddaljenim prisluhne in jih pozitivno nagovori. Karizmo, da tudi svetovnonazorsko precej drugačni začutijo, da s takim papežem ob sebi zmoremo verni in neverni skupaj veslati na isti barki življenja. Znotraj cerkvenih mej pa omenimo podatek, da se v samem mestu Rim ljudje več spovedujejo in udeležujejo nedeljskih maš, odkar je njih škof in papež Bergoglio. Nezanemarljivo znamenje, da smo na pravi poti. Da torej skromna kamnita cerkvica sredi poljan še vedno govori o Bogu.


* Poudarek na nazivu "rimski škof" godi pravoslavcem in anglikancem. Že Pavel VI. je dejal, da se zaveda, da je ravno on, papež, največja ovira za večji ekumenski dialog. Pravoslavje in anglikanstvo bo veliko bolj pripravljeno za dialog in – Bog daj! - za združitev s katolištvom, če bo rimski škof bolj rimski škof in manj imperialni poglavar krščanstva. Če bo njegova vloga bolj videna kot vloga prvega med brati in manj kot vloga brezprizivnega absoluta. Ekumenski rebus ni lahek, še se bomo mučili, a signali iz Rima so gotovo ključni za njegovo rešitev.

torek, 14. marec 2017

Bo vesoljna Cerkev sposobna predelati Marijina balkanska prikazovanja?



Medžugorje, Medžugorje,...


O, ko bi vedeli, kaj bodo govorili zanamci o Medžugorju čez sto ali več let? Takrat bo o Medžugorju lahko biti pameten, danes je to težko. Takrat bodo o Medžugorju imeli več podatkov, kot jih imamo mi danes; na razpolago bodo imeli boljše zgodovinske in teološke študije; predvsem pa bodo poznali in si lahko vedno znova prebrali dokončno sodbo Cerkve o tem pojavu, ki se je začel konec junija 1981 tam med vročimi hercegovskimi kamni.

Mi imamo na razpolago mnogo podatkov in knjig, pa si kljub temu težko ustvarimo popolnoma realno sodbo. V smislu, da tisti, ki hočejo verjeti, da se Marija tam prikazuje, to verujejo; tisti, ki nočejo, pa kljub knjigam in pričevanjem, v prikazovanja ne verujejo.


Končne sodbe Cerkve še ni

Predvsem pa nimamo končne sodbe Cerkve. Imamo negativno stališče domačega mostarskega škofa: imamo neuradne, delne in osebne presoje kakšnih drugih škofov; imamo uradno a nedokončno sodbo že rajnke Jugoslovanske škofovske konference, ki kljub temu, da ne more potrditi nadnaravnosti dogodkov, dovoljuje romanja v Medžugorje. Nimamo pa najbolj pričakovane sodbe – tiste s strani rimskega papeža in njegovih služb. Ko ta sodba bo, bo vse lažje? Ali pa se bodo muke šele začele?

Kaj se riše zdaj? Trije scenariji: ali popolno zanikanje, kot hoče škof iz Mostarja, ali delno priznanje, kot naj bi se nagibali v Rimu, ali celotno priznanje, kot si želi „medžugorsko ljudstvo“, se pravi, milijoni romarjev v Medžugorje.


Mostarski scenarij: V Medžugorju se Marija ni nikoli prikazovala

Popolnoma zanikati Marijina prikazovanja bo težko delo. Naslanjati se na določena nesoglasja v poročilih in zasliševanjih, kot je nazadnje počel mostarski škof, ne bo dovolj. Tudi štirje evangeliji so v kakšni podrobnosti nesoglasni, pa jim vseeno verjamemo. Za popolno zanikanje bo potrebno dokazati, da je v prvih dneh šlo ali za načrtno prevaro ali za kolektivno halucinacijo ali pa za kombinacijo obojega.

Če bi se kaj takega dalo hitro in neizpodbitno dokazati, bi to cerkvene oblasti storile že v drugi polovici l. 1981 in do „fenomena Medžugorje“ sploh ne bi prišlo.


„Rimski“ scenarij: Marija se prikazovala v začetku, kasneje pa ne več

Govori se, da se ugledni teologi in rimske avtoritete nagibajo k „srednji“ poti. Zato pogojno in previdno ta scenarij imenujmo „rimski“. Približno takole naj bi šel: priznati nadnaravni izvor Medžugorja, priznati Marijina prikazovanja prvih dni, odreči pa nadnaravnost nadaljnjemu razvoju. Otroci so Marijo sprva res srečali, prejeli njeno sporočilo, potem pa so na neki točki kakor „odplavali“ in se zapletli v neko osebno mistično-psihološko zgodbo, podprto z močnimi pričakovanji okolice.

Na kateri točki se je to zgodilo? Zakaj? Kako potemtakem obravnavati vse dogodke in sporočila po tisti točki? Skratka, tudi v „rimskem“ primeru smo v dokaj težavnem interpretativnem položaju. Bomo rekli, da so na začetku bili otroci iskreni, potem pa postali prevaranti? Bomo rekli, da si je Marija vmes premislila?


Romarski scenarij: Marija se je vedno in vse do danes prikazovala

Vox populi – vox Dei, pravimo. Če je glas ljudstva Božji glas, potem je jasno, da se je Marija vedno in vse do danes prikazovala.

Ljudstvo je s svojo „milijonskostjo“ svojo sodbo izreklo v prid popolnega priznanja. In ni je izreklo samo s številčnostjo, temveč predvsem z vsem tem, kar je tam prejelo. Najprej milost tisočih in tisočih spreobrnjenj; nato milost korenitega poboljšanja svojega krščanskega življenja; tu je še milost medicinsko nerazložljivih ozdravljenj.

Medžugorje je postalo „spovednica sveta“, vedno aktivna molilnica narodov, kovnica krščanskega bratstva. Vsega tega seveda niti uradni Rim ne more odriniti, kot da se ni nič zgodilo.

Toda tudi popolno priznanje ima svoje šibke plati. Naštejmo: težko bo pojasniti dolgotrajnost Marijinih prikazovanj; težko bo pojasniti Marijina prikazovanja posameznim vidcem, kjerkoli ti že so; starodavno bosansko konfliktno stanje na osi frančiškani – svetno duhovništvo se zaradi Marijinih prikazovanj ni izboljšalo (a Marija ruši edinost Cerkve?); ognjevita apokaliptika mnogih navdušencev nad Medžugorjem govori o komaj kontroliranih verskih čustvih.


Po balkansko zapleteno, a morda zvemo kmalu

O Balkanu je Winston Churchill dejal, da ustvarja več zgodovine, kot je slednje sposoben predelati („The Balkans produce more history than they can consume.“). Bo to, kar velja za geopolitiko, poslej veljalo tudi za mistiko? Bo vesoljna Cerkev sposobna predelati Marijina balkanska prikazovanja? Morda bomo to zvedeli kmalu.


* Tekst je bil najprej objavljen 7. marca 2017 na portalu Domovina.je. Foto: B.C., molitev v Medžugorju (junij 2016).

četrtek, 09. marec 2017

Še zaostritev spopadov okrog papeža Frančiška

Raffaello Santi, Papež Leon Veliki ustavi Atilo  (Wikipedia)

Nekdaj smo bili zmagovalci mi in smo pokorili tako rekoč celoten svet. Zdaj pa boš postal gospodar sveta ti, veliki Atila, in samo ti imaš to moč v rokah, da nam pomagaš. Mnogi hudobni ljudje so že občutili tvojo šibo, mnogi jo verjetno še bodo. Toda tako eni kot drugi, premagani in tisti, ki to še bodo, te prosimo: tokrat pa ti premagaj sam sebe, pusti nas pri življenju, prizanesi Rimu!
Papež Leon Veliki zavojevalcu Atilu v romanu Ivana Sivca Atila, šiba božja


Next level: s plakati na ulice

Z vstopom v leto Gospodovo 2017 napadi na papeža Frančiška niso pojenjali, obratno, opaziti je nekakšen next level. Poleg frontalnega in zato vsekakor pogumnega oponiranja nekaterih kardinalov, poleg protipapeškega junačenja in trolanja ultra-tradicionalistov ter apokaliptikov na socialnih omrežjih, smo v Italiji doživeli še prikaz nočnega uličnega aktivizma.

V začetku februarja so aktivisti najprej po elektronski pošti razpošiljali lažno naslovnico vatikanskega dnevnika L'Osservatore Romano (glej spodaj), nato so nočni Zorroti polepili Večno mesto s plakati, s katerih se mršči papež Bergoglio (glej rtvslo.si). Na kar dobro ponarejeni naslovnici izstopa „članek“ Ha risposto! (Odgovoril je!), ki karikira papeževe odgovore na dubia (dvomi) štirih kardinalov o Amoris laetitia; na plakatih se avtorji obregajo ob papeževo menda trdo roko do nekaterih redov in kardinalov.

Eno in drugo govori o štabnem delovanju. V Rimu se je očitno zbrala vročeglava, malo pa tudi obešenjaška združba cerkvenih ljudi, ki dobro pozna kurialni jezik in slog. Ta združba verjetno ni slučajno skupaj nametana, temveč se lahko veže na kakšno ustanovo ali fundacijo, ki je že poprej gojila militantne in odločno konservativne nazore. Med „zarotniki“ je vsaj nekaj mladih pripravljenih na adrenalinske ilegalne nočne akcije.* Cilj skupine je očiten: popularizirati protipapeško miselnost ter s pomočjo elementov pop-kulture Rimljane obrniti proti Frančišku.

Lažni L'Osservatore Romano (s spleta)


Pisana galaksija papeževih nasprotnikov

Kdo so vsi ti ljudje, ki ne marajo papeža Frančiška? Novinarja Andrea Tornielli in Giacomo Galeazzi (oba delata za portal VaticanInsider) sta v oktobru 2016 za turinski dnevnik La Stampa opravila kratko radiografijo „disidentske galaksije proti Bergogliu“ (link). Novinarja se seveda nanašata na italijanske razmere, ki pa so tako ali drugače povezane z vesoljno Cerkvijo.

Povzemimo Torniellija in Galeazzija. Proti papežu Frančišku so naslednji profili:

- militantni tradicionalisti, denimo Fundacija Lepanto s sedežem v Rimu; slednji papeža obtožujejo liberalizacije in protestantizacije;

- sedevakantisti, ki pritrjujejo publicistu Antoniu Socciju, češ da izvolitev papeža Frančiška ni bila legitimna in je zato Sveti sedež (sede) pravzaprav prazen (vacante); zadnji legitimni papež pa je Benedikt XVI.;

- desničarski nacionalisti, tipa določeni krogi v Severni Ligi; zanje je papež Frančišek zaradi pro-migrantske drže pogrebnik krščanske Evrope, rešitelj pa prihaja z Vzhoda v podobi Vladimirja Putina; Putina znajo čislati tudi nekateri tradicionalisti;

- za usodo naše civilizacije in Cerkve zaskrbljeni intelektualci, ponavadi vplivni blogerji, kot Sandro Magister, Alessandro Gnocchi, Maria Guarini ter že omenjeni Antonio Socci, katerega kakšni spisi so prevedeni tudi v slovenščino in z anonimno pošto poslani slovenskim župnikom;

- pristaši geopolitičnega nepopuščanja Cerkve v odnosu do včerajšnjih nasprotnikov; primer je odnos papeža Frančiška do Kitajske ter strah nekaterih, da bo papež popustil Kitajcem in zamižal nad kršenjem človekovih pravic oz. zanikanjem verske svobode; tovrstne kritike najdemo na katoliškem portalu AsiaNews;

- nezadovoljni progresisti, kot duhovnik Giorgio De Capitani; v manjši meri kritike na papeža letijo tudi „z leve“, v kolikor naj bi papež lepo govoril o ubogih, kaj premaknil pa ne.

Tornielli in Galeazzi pišeta, da do papeža Frančiška hudo kritične stvarnosti, v katerih se kot frontmani izpostavljajo laiki, rade kujejo zavezništva z duhovniki, teologi ter z ljudmi, ki delajo v vatikanski kuriji. Zadeva se ne konča tu – pri spisku javnih nasprotnikov. Upoštevati je potrebno še socialna omrežja, kjer so napadi na papeža na meji nesramnosti in spoštljivosti. Tornielli in Galeazzi sicer menita, da nasprotnikov ni tako zelo veliko, kot znajo biti glasni na spletu.

.Protipapeški "pildek" na FB


Kaj so glavni očitki papežu Frančišku?

Mnogi, tudi na Slovenskem, bi radi v teh dramatičnih urah imeli papeža, kot je bil Leon Veliki (390-461), ki je ustavil hunskega kralja Atilo pred Rimom in rešil civilizacijo. V papežu Frančišku vidijo nekoga povsem drugačnega, nekoga, ki po eni strani odpira vrata trdnjave nevarnemu tujcu, po drugi s svojimi mehčalnimi pridigami povzroča zmedo znotraj trdnjave in šibi še zadnje možnosti za obrambo.

Antonio Socci v enem izmed svojih zapisov plejado očitkov na račun papeža Frančiška skrči na dve smernici, ki naj bi jima sledil Argentinec: etični relativizem in protestantizacija. Obe smernici imata geopolitično razsežnost. Ena se veže na Obamo, druga na Merklovo in nemške katoliške škofe. Socci piše (link):
Obama je v svojem drugem inavguralnem govoru sprožil ideološko ofenzivo, ki hoče svetu vsiliti neko novo liberalno, se pravi, relativistično antropologijo (homoseksualne poroke, teorija spola,...). Gre za globalni načrt, s katerim poskušajo razgraditi ne samo spolno identiteto, temveč tudi nacionalno, kulturno in versko identiteto - tudi preko fenomena migracij. (...)
Bergoglio pristopa k Obamovi agendi: naj živi množična migracija, objem z islamom in katastrofični ekologizem! Pristopa pa tudi k nemški agendi, ki vodi v protestantizacijo Katoliške Cerkve.

Po Socciju papeža zaznamuje še nekakšen naiven levičarski populizem, ko govori o „ekonomiji, ki ubija“ in okrog sebe zbira protikapitalistične aktiviste in gibanja.


In v obrambo papeža?

Po eni strani se obramba papeža ves čas dogaja. Velika večina škofov, duhovnikov, vernikov sledi papežu, četudi ga včasih povsem ne razume. Tudi večina medijev je papežu naklonjena. Po drugi pa bi v cerkvenih krogih, vključno slovenskih, pričakovali več dvignjenih ščitov, ko pada po papežu. Zlasti, ko so napadi nanj grdi.

Bruno Forte, škof in eden najvidnejših teologov našega časa, je ob vsem tem dokaj miren. A v nekem intervjuju (link) odločno pove:
Koalicijo proti papežu tvorijo kulturna zaprtost, nostalgije, statičnost ideoloških in političnih drž. Namesto da bi se izročile Bogu se manjše skupine zapirajo v trdnjave. Ampak ta manever nima perspektive.

Na vprašanje, kako to, da nekateri ultra-tradicionalisti obenem, ko tolčejo po papežu, povzdigujejo ruskega predsednika Putina, Forte odgovarja:
To je dokaz, kako, ko zmaga ideološka slepota, vse postane koristno in kako se obesimo na privide, samo da imamo prav, vse do točke, ko pridemo do nepredstavljivih scenarijev. Jezus na križu razširi roke, da bi objel vse. Zato molimo, da bi papeževi nasprotniki našli mir in lucidnost razlikovanja. Samo tako bodo videli, kakšen dar Previdnosti je zdajšnji pontifikat.

Bruno Forte (Wikipedia)

* Nekaj tega sem kot rimski skavt bil deležen tudi sam, ko je v začetku devetdesetih naš stegovodja Piero Badaloni, sicer voditelj televizijskih dnevnikov na RAI, šel v politiko in mu je bilo potrebno pomagati z (legalnim) lepljenjem plakatov.

sreda, 01. marec 2017

Ker je obala najljubši kraj na zemlji




V Mariboru prva lezbična poroka 

„O, moj Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame,“ poje Zoran Predin. In res. Poleg nogometnih tudi smučarske prvake po novem kuje Maribor. Zakaj? Ravno zato ker za kaj takega nima denarja. Ima pa srce. Vstaje v letu 2012 so bile spočetka mariborske, spontane. A hitro so jih začele teledirigirati izurjene politične hijene. Postale so „vseslovenske“, dvolične in jalove, da je danes koga sram, da je bil zraven. Nadškofija Maribor je zasnovala Slomška nevreden finančni šmorn. A glej, v teh krajih spet verjamemo srcu in medtem, ko povsod po Sloveniji število krstov pada, slednji le na področju mariborske škofije vztrajajo v enakem številu (link).

Te dni je Maribor bil spet „nor in prvi“. Obhajal je prvo lezbično poroko v Sloveniji. Torej, ne registracija lezbičnega para, temveč uradna, od države priznana poroka* med dvema ženskama.

Relativno na tiho so jo opravili. Nobenega paradno-ponosnega pompa. Morda sta si tako želeli nevesti. Morda so LGBT aktivisti in njih parlamentarni ter medijski paralelčki po zadnjem referendumu spoznali, da je take stvari bolje delati z manj fanfarami na strehah polisa. „Ne diraj lava, dok spava,“ pravijo južneje od Haloz. Večina Slovencev in Slovenk porok med homoseksualci ne odobrava. Pustimo jim zato spati njih potrošniški sen.


Spoštovanje ljubečih odnosov ter nestrinjanje z istospolno poroko

„Vsaka ljubezen je sveta,“ sem kakšen dan ali dva po zadnjem družinskem referendumu izjavil za Večer in bil nominiran za Bob leta 2016. Vztrajam. Ljubezensko čustvo je sveto. Pripadnost drug drugemu, zvestoba, zanesljiva pomoč,... so svete kreposti tako v zakonskih kot v izvenzakonskih (koruzniških) skupnostih. Je sveto tudi ljubezensko čustvo med dvema istospolnima osebama, ki živita skupaj, ne manipulirata, ne eksperimentirata kot tista dva iz romana Petdeset odtenkov sive, pač pa si obljubljata zvestobo? Je. Nihče tega čustva ne sme zaničevati ter v imenu ideologije ali vere gaziti po njem kot tank preko gredice.

Iskreno ljubezensko čustvo spoštujemo, a obenem se kristjani držimo Biblije, katoličani še Katekizma katoliške Cerkve (členi 2357-2359). Sama homoseksualnost je pred-moralno stanje (nisi avtomatsko grešnik, če v sebi čutiš nagnjenje do istega spola), aktivno homoseksualno življenje je greh. Taka je postava in tu ni odstopanja.

Če dva moška ali dve ženski živita skupaj, ne bomo zganjali moralističnega pogroma proti njima. Še več. Če okolica pljuva na homoseksualni par, ima dober kristjan dolžnost, da ga pred pljunki zaščiti. Brez skrbi, tudi Jezus bi tako storil (prim. Jn 8,1-11). A istočasno bodi jasno, da istospolne poroke, kot ideje in kot prakse, kristjani ne sprejemamo. Podobno v nogometu: spoštuješ nasprotnika, ga zaščitiš, če publika vanj meče olupke, a to še ne pomeni, da se ne boš boril za svojo zmago. Boril po pravilih igre. Boril v smislu prikaza svojih stališč, soočenja mnenj, v smislu vsem koristne razprave, po potrebi tudi v smislu politične tekme à la referendum.


Istospolna poroka kot razpoka na jezu

Kaj je narobe z istospolno poroko? „Živi in pusti živeti!“ bi lahko rekli in pustili tistim nekaj homoseksualnim parom, da se civilno poročijo. Seveda jim to pustimo, ne postavljamo živega zidu pred magistrati. A poleg ostalega smo pozorni na zakonitost proaktivnosti. Klaus Demmer, (tudi moj) spoštovani profesor moralke na rimski univerzi Gregoriana, je s tem v zvezi rad uporabljal prispodobo razpoke na jezu. Gradbinci vedo: razpoka na jezu, skozi katero po malem curlja voda, pomeni konec jeza. Razpoka na jezu, čeprav majhna, ni zanemarljiva, nevtralna in pasivna, temveč je, če se tako izrazimo, proaktivna. Po domače: širila se bo. Jez bo padel.

Zakon, ki dovoljuje istospolne poroke, spodbuja k nadaljnjim ideološkim in kmalu tudi k pravnim korakom. Naštejmo: relativizacija zakonske zveze med moškim in žensko, redefinicija starševstva ter moškega in ženske, sprememba dojemanja otroka (iz „daru“ otrok bržčas postane politična zahteva odraslega in „pravica“ odraslega), redefinicija družine, promocija teorije spola.

O vsem tem smo prelili že dosti črnila, s črnilom pa žolča. Zato na tem mestu dodajmo v debatah manj prisoten vidik, dodajmo ščepec filozofije.


Istospolna poroka zanika kajstvo in odpravi „obalo

Kaj je narobe z istospolno poroko? Ko istospolna poroka preskoči dopolnjujočo se različnost moškega in ženske, izskočimo iz tisočletnih aristotelovskih okvirov o tem, kaj nekaj je (lat. quidditas). „Kaj nekaj je“, bistvo oz. kajstvo“ - kot so temu rekli naši neotomisti z Janezom Janžekovičem ne čelu - je osnova za spoznavni realizem** in nas ščiti pred pogubno relativizacijo obstoječega. Teorija spola npr. sloni na zanikanju kajstva“ moškosti in ženskosti, istospolna poroka zanika kajstvo“ poroke in reprodukcije vrste.

Istospolna poroka, ki jo nekateri imenujejo „genderless marriage“, nadalje zada resen udarec drugosti (lat. alteritas), drugačnosti in raznovrstnosti. Znameniti yin-yang, črno-beli simbol načela dopolnjevanja v različnosti (glej slikico na vrhu), je v nevarnosti, da gre v prisilni pokoj. Ko morje sreča morje, se ne zgodi nič. Ko morje (ženska) sreča zemljo (moški) pride do srečanja, nastopi obala.

Peter Kreeft, profesor filozofije na Boston College, v esejističnem slogu o čudoviti različnosti zapiše***:
Vse družbe v zgodovini sveta so poznale, da se yin-yang, moški-ženska, ne omejuje le na človeka, niti le na živali. V vseh jezikih, ki jih poznam, razen v angleščini, imajo moške in ženske samostalnike. Luna je vedno ona, sonce vedno on; dan je vedno on, noč je vedno ona; voda je ona, kamen je on. Danes nas večina misli, da gre pri tem za projekcijo naše spolne danosti v kozmos. Ta danost nas dela drugačne od kozmosa.
Najljubši kraj na zemlji je obala. Kjerkoli po svetu smo, je ravno pričetek vodne gladine /waterfront/ najbolj izrazna poteza. Zakaj? Zato ker se tam srečata morje in zemlja. Podobno kot se srečata moški in ženska. Zemlja brez morja je nekaj dolgočasnega. Puščava. Morje brez zemlje je dolgočasno. „Kdaj bo pristala ladja?“ Tam je kraj srečanja.... tam je vsa akcija. Tam hočemo biti.


* Uporabljamo izraz "poroka", čeprav vemo, da to poroka biološko in antropološko gledano ne more biti. Tudi v pravnem smislu je izraz vprašljiv, saj v Sloveniji nimamo zakona, ki bi dobesedno govoril o istospolni "poroki".
** Spoznavni ali gnoseološki realizem: iz grške filozofije izvirajoči nauk, da je človek zmožen spoznati, kaj nekaj je. Po Tomažu Akvinskem je spoznanje skladnost stvari in uma (lat. 
adaequatio rei et intellectus). Spoznavni realizem so v novem veku zamenjali drugi nauki o človekovem spoznavanju, med njimi tudi spoznavni relativizem.*** Citira ga Doug Mainwaring v razmišljanju Smrt brezpogojne ljubezni (link).


sreda, 22. februar 2017

Katéhon oz. to, kar zadržuje Antikrista (II.)

Melania Trump na političnem zborovanju  moli Očenaš (screenshot, YouTube)

Aleksandr Dugin in Steve Bannon ter zadrževanje Antikrista

V začetku novembra ste lahko na teh blogerskih straneh brali o katehonu (link). Srečali smo se z izvornim pomenom slednjega in povzeli zanimive teze rimske zgodovinarke Marte Sordi o odnosih med prvo krščansko skupnostjo in deli rimskega dvora. Nismo pa navedli, od kod zanimanje za ta precej neznani pojem, ki ga niti specialisti za Sveto pismo ne navajajo veliko. Zanimanje zanj nastaja zaradi portala WWW.KATEHON.COM, na katerem lahko v več jezikih spoznate idejno in duhovno ozadje trenutne ruske geopolitične strategije ter rusko civilizacijsko ideologijo, ki ji več ali manj sledi sam Vladimir Putin. Vidnejši duhovni oče te ideologije je filozof Aleksandr Dugin (izbor njegovih člankov), ki ga nekateri z nekaj pretiravanja imenujejo kar „novi Putinov Rasputin“ (link). Omenimo, da je drugače katehon tudi eden od nosilnih pojmov v politični teoriji Carla Schmitta.

Vrnimo se 1500 let nazaj: Rim (Zahod) propada, Bizanc (Vzhod) vztraja ter s svojimi zlatimi mozaiki in državno upravo ohranja baklo civilizacije. Ta vzorec je danes spet aktiven. Aleksandr Dugin, ki po misijonarsko goreče razlaga svoje ideje tudi v videih, tudi v italijanščini (video), je prepričan v dekadenco Zahoda in v to, da lahko vzhodnoevropska treznost (višegrajska smer) ter pravoslavni svet ponudita zdravilno alternativo.

Nič novega ni, če kak Rus govori o dekadentnem Zahodu in odrešujočem Vzhodu. „Ah, ta ruski mesijanizem!“ bi vzkliknili in šli naprej, če ne bi Dugin - med drugim tudi s svojim konceptom katehona, zadrževalca Antikrista - imel tolikega vpliva na stanje sveta. Kajti odprlo se je nebo in Vladimirju Putinu se je pridružil Donald Trump. Trumpov „Rasputin“ pa je Steve Bannon. Bannon je že dalj časa prepričan, da ima Zahod dva sovražnika: od znotraj sekularizacijo in razsutje tradicionalne družine, od zunaj islam. Bannon, ki je za razliko od Dugina politično bolj operativen, ne skriva želje po večji vključitvi katolištva v novonastali orjaški projekt prenove in obrambe krščanskega Zahoda (tozadevni članek v Die Zeit-u). Se bo rodila katehonska os Rim-Moskva-Washington?


Dobrohotni Antikrist in Edina misel

Če govorimo o katehonu, moramo še o Antikristu. Že ime pove, da je Antikrist popolno zanikanje Jezusa Kristusa. Kar Kristus postavlja, to Antikrist ruši. Antikrista lahko razumemo ontološko, duhovno in politično. Ontološki Antikrist je čisto zlo – hudič, duhovni Antikrist je lahko vsak grešnik, politični Antikrist je absolutna politična oblast, ki se sprevrže in postane vir nesvobode, trpljenja in namernega uničevanja krščanstva. Novozavezna šifra za političnega Antikrista je 666 – število zveri (Razodetje 13,11-18) in prvotno pomeni cesarja Nerona, prvega rimskega preganjalca kristjanov.

Obstaja prepričanje, da se bo nekega dne Antikrist tudi osebno utelesil (demon, ki človek postane). Poleg zimzelenih apokaliptikov znotraj vseh krščanskih denominacij in poleg hollywoodskih filmov (mojstrski je Rosemary's Baby od Romana Polanskega) se s to temo ukvarjajo tudi odlični romanopisci. Eden je Rus Vladimir Solovjov s kratko zgodbo Antikrist (1900), drugi je Anglež Robert Hugh Benson z romanom Gospodar sveta (1907). Ko berete obe deli, brž opazite, da je v obeh lik Antikrista nič kaj neronovski, temveč do človeštva in do kristjanov dobrohoten (o tem zapis Primoža Krečiča). Antikrist je dobrohoten delivec sreče in miru, a pod pogojem, da se mu vsi podredijo in da vsi mislijo tako kot on. Antikrist vzpostavlja to, čemur kakšni Italijani pravijo Pensiero unico - vladavina Edine misli, intelektualna hegemonija.

Povrnimo se k dvojici Dugin-Bannon, ki ima velik vpliv na dvojico Putin-Trump. Kdo ali kaj bi zanju bil Antikrist? To je tista Edina misel, ki je v zadnjih desetletjih skoraj popolnoma nadzorovala in na nek način posedovala zahodno paradigmo napredka, emancipacije in individualizacije življenjskih slogov, razširjenih človekovih pravic, multi-kulti eksperimentiranja,.... Kot Antikrist Solovjova in Bensona nas je očarala z govorico miru in sreče. Ustvarila je od ideje napredka drogirano elito, ki se je v svoji medijski, intelektualni in kapitalski trdnjavi zdela nepremagljiva.


Ko Antikrist postane to, kar je - neizprosen in krut

A na eni točki je bila Edina misel neizprosna. Ni trpela ugovarjanja. Omislila si je semantični sistem in komunikacijski protokol z imenom „politična korektnost“ in preko medijske mašinerije v prah zmlela vsakogar, ki si je drznil misliti drugače ter podvomiti v njene cilje. Te dni, denimo, so LGBT-jevci v Granadi vložili tožbo proti tamkajšnjemu nadškofu Franciscu Javierju Martínezu, ker naj bi „sovražno govoril“, ko je rohnel proti „barbarski“ teoriji spola in jo označil za „patologijo“ (link). S tem, da so med cilji Edine misli tudi tisti bolj prikriti, ki jih Dugin označuje kot „posthumanizem“ - t.j. ukinitev človečnosti. Gre za proste roke eksperimentiranju z družino, s spolnostjo (npr. teorija spola in poliamorozne skupnosti), z zarodki, z evtanazijo, z genetiko,... in na koncu še za proste roke mešanju stroja in človeka.

Kristus se učloveči in posvečuje človečnost, Antikrist razčloveči. Potreben je nekdo, ki prepreči Antikrista. Potreben je katehon – zadrževalec Antikrista, ki pa ni verski voditelj, temveč politik z zakonodajno in izvršno oblastjo.


Se nam katehon že dogaja?

Ex-KGB-jevec Putin prižiga sveče v cerkvi, ex-playboy Trump ponižno sklanja glavo, ko nanj polagajo roke karizmatični molivci, prejšnji teden Melania Trump na političnem zborovanju moli Očenaš, ta teden Marine Le Pen gre v Libanon in se zavzame za preganjane kristjane ter se pred velikim muftijem noče pokriti z ruto (link), Viktor Orban in njemu podobni govorijo o krščanski Evropi,... To ni vse. Trump brž podpiše befel o zamejevanju financiranja umetnega splava ter za svetovalko v Belo hišo imenuje znano katoliško pro-life borko Kellyanne Conway (link), ki je profil aktivistke, kakršen v bruseljski Evropi nikakor ne bi mogel priti tako visoko (pomnimo, kako je bil l. 2004 odstranjen fini katoliški filozof Rocco Buttiglione).

Se nam katehon že dogaja? Se je velika svetovna politika končno prebudila in se zavzela za krščansko civilizacijo, za edino zahodno civilizacijo, ki dokazano more preživeti tisočletja, česar o nadomestni sekularni civilizaciji seveda ne moremo reči? Se bo politika končno zavzela za povsod odrinjene, marsikje pa preganjanje in pobite kristjane? 

Ali pa bo to, kar ideologija politične korektnosti trenutno imenuje „populizem“, zgolj prehodna faza, v kateri bo ljudstvo (lat. populus) zdajšnjo neverodostojno elito zamenjalo z drugo, bolj konservativno-zmerno in civilizacijsko-obrambno elito, kot napoveduje francoski filozof Alain de Benoist?


Kristjani ter privlačnost Putina in Trumpa

Putin in Trump sta v opravi krščanskih vitezov mnogim kristjanom neizmerno privlačna. Ti kristjani v glavnem tudi ne razumejo, zakaj papež Frančišek ni navdušen nad novimi branitelji krščanstva ter novimi političnimi tvorbami, ki dišijo po starodavnem antemurale Christianitatis (link). Češ, končno imamo katehona, pravzaprav kar dva, enega v Kremlju, drugega v Beli hiši, papež pa nič!

Gotovo se lahko veselimo, da se zahodno krščanstvo vrača bržkone skozi glavna vrata vidne zgodovine. Veselimo se, da vsekrščansko gibanje za življenje, ki so ga dominantni mediji do zdaj ali ignorirali (in to kljub milijonskim množicam na ulicah, link) ali označevali za fašističnega, prihaja do veljave in legitimnosti v javnem prostoru. Veselimo se, ko dozorevamo v spoznanju, da je izgradnja družbe brez Boga kakor zidava zgradbe brez veziva. Čeprav nikomur ne privoščimo intelektualnega ponižanja, se veselimo ob spektakularnem sesutju teorije, da je religija nekakšno bolezensko in odtujeno stanje človeštva.

A skupaj s Frančiškom vendarle bodimo previdni. Ali ni lik Antikrista v delih Solovjova in Bensona spočetka tudi zelo prijazen in zaščitniški do kristjanov? Ali ni pri Solovjovu Antikrist poznavalec Svetega pisma, celo ekumenski delavec? Duginu in Bannonu, Putinu in Trumpu zaupajmo šele, ko bodo malo manj govorili o „krščanstvu“ kot kulturni platformi naše civilizacije in znali kaj več povedati o Jezusu iz Nazareta - o Besedi, ki je meso postala.

Sicer pa veliki poklon Melaniji za tisti Očenaš!

četrtek, 16. februar 2017

Mikrofon in aspergil



Kaj je mikrofon, vemo. Kaj aspergil, vemo manj, čeprav smo ga že vsi videli. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je aspergil »priprava za kropljenje z blagoslovljeno vodo; kropilo«. Otroku bi rekli, da je aspergil tista luknjasta bunkica na palčki, s katero župnik škropi.

Cerkev uporablja oba. Po mikrofonu razlaga božjo besedo in vekotrajen nauk, z aspergilom kropi blagoslovljeno vodo na vernike pa tudi na živali in predmete. Po mikrofonu pove, kaj Bog je in kaj od nas hoče, z aspergilom in blagoslovljeno vodo neguje, spodbuja in krepi vsakodnevno življenje, ki zna biti tudi klecavo in nepopolno.

Zdi se, da cerkveni aspergil ni v takšni krizi, kot je cerkveni mikrofon. Mnogi kristjani se izogibajo nedeljskim mašam, razlagi Besede, doslednemu življenju po krščanskem nauku, hkrati pa hočejo biti deležni kapljic blagoslovljene vode. Duhovniki, ki po novem letu blagoslavljajo hiše, to dobro vedo, ko jim tudi precej oddaljeni kristjani odprejo vrata in prosijo za blagoslov doma. Tudi taki so člani božjega ljudstva in vsaj aspergil naj bo njihova vez s Cerkvijo, če že zakramentalno življenje ni.

Amoris laetitia, spodbuda papeža Frančiška o družini, v nekaterih vzbuja dvom, ker jo vidijo zgolj kot mikrofon. Od nje pričakujejo predvsem trden nauk. Menijo, da mora papež bolj jasno in odločno povedati, katera družina je na pravi poti in katera ni. Jasnosti seveda v papeževem dokumentu ne manjka. Vendar Amoris laetitia nima samo funkcije mikrofona, temveč je tudi velik aspergil – klicanje blagoslova na nepopolne. Papež Frančišek nas uči »spremljati, razlikovati in vključevati krhkost« takšnih in drugačnih družin.

Če bomo duhovniki na veliko uporabljali aspergil in blagoslavljali množico »nepopolnih« družin, bomo nehali oznanjati, kaj je prav in narobe? Ne. Še vedno bomo prijeli mikrofon v roke in povedali, da se kristjani morajo zakramentalno poročiti ter da nas vztrajanje v grehu izključuje od sv. obhajila. Kot je o Amoris laetitia dejal kardinal Fernando Sebastián: »So olajševalne okoliščine, celo oprostilne okoliščine, ni pa izjeme v postavi.« 


* To besedilo je bilo objavljeno 12. 2. 2017 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto: B.C..