torek, 19. maj 2020

Houellebecq: Po koroni bo svet isti, nekoliko slabši


V začetku maja 2020, ko je koronavirus v Evropi že začel popuščati, se je v kolumni za javni radio France Inter (link) oglasil razvpiti francoski pisatelj Michel Houellebecq (izgovorimo uelbek), znan po ostrih in tudi politično nekorektnih spisih. Njegovo razmišljanje o situaciji ob koronavirusu so povzeli številni evropski mediji, pri nas je članek na njegov tekst objavil portal MMC (link).


Po karanteni se bomo zbudili v nekoliko slabšem svetu

Zame najbolj tehten in zanimiv je zadnji del kolumne, ravno tisti, ki ga slovenski portal MMC, ki se ukvarja bolj z literarnimi vidiki, ne povzema veliko. Tu se Houellebecq spopade z med karanteno pogosto izrečeno frazo, češ »po koroni nič več ne bo, kot je bilo«. Obratno, meni pisatelj, vse bo tako, kot je bilo. Oziroma, slabše: določene zdajšnje negativne tendence se bodo okrepile in poglobile.

Houellebecq predoči nekaj tendenc, ki so že dolgo med nami:

- zaradi tehnologij se zdi, da materialni človeški odnos postaja odveč (une certaine obsolescence qui semble frapper les relations humaines)

-
prikrivanje umiranja (dissimuler la mort)

-
umiranje brez prič (morts sans qu’on en ait le moindre témoignage)

- človek kot številka (les victimes se résument à une unité dans la statistique)

Kriza zaradi koronavirusna je te tendence okrepila, oziroma, nas uvedla, da smo jih začeli bolj sprejemati kot normalne, celo nujne. Poglejmo in pokomentirajmo.


Odprava človeškega stika

Houellebecq opozarja, da je moč komunikacijskih tehnologij tolikšna, da človeški fizični stik, ki je v primeru epidemije tako ali tako omejen in kriminaliziran, postaja drugoten, odveč. V distopičnem oziru, bo človeški stik relativiziran tudi na področju spolnosti in prokreacije. Na tej točki Houellebecq citira neko skupino aktivistov, ki pravi (naslanjam se na italijanski prevod v Corriere della Sera): 
Skoraj se bo to, da spočenjamo otoke sami, zastonj, dopuščajoč določeno naključje, zdelo neprimerno, enako kot da bi se šli avtoštopa brez internetne platforme.

Če dodamo: naloga se riše sama po sebi. Koronavirus naj sproži zavezo, da naših stikov ne bomo de-materializirali. Dotik, objem, pogled iz oči v oči morajo ostati na primarni ravni komunikacije. Zlasti za kristjane velja: nismo gnostiki, da bi živeli v virtualnem ali v zgolj mentalnem svetu, smo kristjani, otroci Učlovečenja - Dotika.


Prikrivanje šibkosti in smrti

Houellebecq o času karantene piše: 
Enako bi bilo lažno trditi, da smo ponovno odkrili tragično, smrt, minevanje itd.. Tendenca, ki je stara več kot pol stoletja in jo je dobro opisal Philippe Airès, je, da, kolikor je mogoče, prikrivamo smrt. In glejte, nikoli ni bila smrt tako diskretna kot v teh tednih. Ljudje umirajo v samoti v bolniških sobah ali v domovih za ostarele. Pokopani (ali upepeljeni – upepelitev je bolj v duhu časa) so takoj, brez, da bi bil kdo povabljen, na tajno.

Pandemija je Evropejce prisilila, da smo v nekaterih deželah in regijah (Belgija, Laombardija, Madrid) istočasno doživeli zelo veliko smrti v kratkem času, samo umiranje umirajočih pa nam je bilo skrito. Tako v Italiji kot v Španiji je v določenem delu javnosti celo prišlo do odpora do prikazovanja velikega števila krst. Lahko rečemo, da je tendenca, ki smrt skriva, prikriva, malo tabuizira malo banalizira, tokrat triumfirala s pomočjo epidemoloških ukrepov.


Umiranje brez prič, umrli kot statistična enota

Smo že pri tretji tendenci, ki s prejšnjo tvori nekakšno smiselno poglavje: ker že dolgo težimo k temu, da skrivamo umiranje, nam ob koronavirusu pride še kako prav, da umiranje poteka brez prič in da je smrt človeka zabeležena zgolj kot statistični dogodek.

Michel Houellebecq zapiše: 
Smrt – ne da bi o njej imeli najmanjše pričevanje. Žrtve se skrčijo na statistično enoto vsakodnevnih smrti. Tesnoba, ki se širi med ljudmi, ko skupno število žrtev narašča, nosi v sebi nekaj abstraktnega.

Ples številk in statistike je dobil še srhljivejše poteze. Ko so ponekod razpravljali, pri katerem letu starosti nekega bolnika s covid-19 ne priklopiti na respirator, se je zgodilo nekaj novega. Houellebecq: 
Nikoli doslej nismo s tako mirno nesramnostjo /tranquille impudeur/ povedali, da življenja vseh niso enako vredna; da od nekega leta starosti naprej (od 70., 75. od 80. leta?) velja, da si nekoliko že mrtev.

Kakor koli, na koncu sestavka Houellebecq ponovi svoj strogi in pesimistični stav, ko zapiše: 
Po tej karanteni se ne bomo zbudili v novem svetu. Isti bo, nekoliko slabši.

Michel Houellebecq, Wikipedia

* Ta zapis bo v daljši obliki (t.j. pospremljen s krščanskim odgovorom) izšel v junijski številki revije Cerkev danes)

torek, 12. maj 2020

Politika&Mediji vs. Povest o dobrih ljudeh


Od Stare zaveze in od grških filozofov naprej vemo, da močna vznemirjenost, močna želja, nagnjenje k spopadu potrebujejo nadzor uma in moralnega zakona. Če strasti prepustimo glavno vlogo, zagotovo pride do popačene zaznave sočloveka in sveta, prej ali slej tudi do krivičnih in zlih dejanj.

Politična strast je tako kot vsaka druga strast: sama po sebi še ni zlo, le moralne presoje ne sme zamegliti. Če je v določeni skupnosti vodilna politična strast – in kar naprej le ona –, je ta skupnost venomer v psihološkem stanju državljanske vojne. Politika neha biti umetnost vodenja k skupnemu dobremu in se skrči na (samo)uničujočo dinamiko spopada.

V Sloveniji ob koncu koronavirusne krize obstaja velika nevarnost, da bo zaradi politične strasti prišlo do močno popačene zaznave sedanjega trenutka.

Koronavirusna kriza je namreč napisala čudovito povest o dobrih ljudeh. V času preizkušnje s koronavirusom je ogromno ljudi pokazalo visoko raven odgovornosti in dostojnosti, nekateri tudi nepričakovano junaštvo. Vse to je velik moralni kapital za naprej. Ob dobrih ljudeh se človeku poveča ponos, v tej deželi počuti se varnega, tudi veselega, preizkušenj, ki še pridejo nad narodni kolektiv, se manj boji ali pa sploh ne.

Žal pa politično sektaštvo, ki je zaobjelo tudi mnoge slovenske medije, povesti o dobrih ljudeh ne pusti, da bi se povedala. Pogled nekaterih, ki so kakšni od politični ideologij vdani kot goreč vernik svojemu božanstvu, je opijanjen in zdivjan do mere, da trenutne povesti o dobrih ljudeh niti ni sposoben videti.

Ni še prepozno. Povest o dobrih ljudeh se še ni odpeljala mimo. Brzdajmo politično strast, berimo in poslušajmo zgodbo, ki se je pravkar zgodila!

Sočustvujmo z onimi, ki so v tej pandemiji izgubili koga najdražjih. Pustimo, da bolniki povedo, kaj so dali skozi. Z velikim spoštovanjem nato poslušajmo zdravstvene delavce; tako one v skafandrih, ki so se na intenzivni negi borili za življenje obolelih, kot one v menedžmentu, ki so se morali znajti z malo sredstvi in sprejemati nelahke odločitve. Zahvalimo se odgovornim iz različnih ustanov in uprav, ki so ukrepali profesionalno in pogumno; denimo, uradnikom, ki so sprejeli odločitev za odpoved Bocellijevega koncerta. Spomnimo se naših Primorcev, saj se je ravno Primorska izkazala za tamponsko cono, ki je verjetno preprečila, da bi se epidemija, ki je imela epicenter v sosednji severni Italiji, močneje razširila med nas. Povest o dobrih ljudeh, ki je velik narodni moralni kapital za naprej, smo nenazadnje vsi mi, navadni ljudje, ki smo z odgovornostjo za skupno dobro ždeli v karanteni.


*  Komentar je najprej izšel v tedniku Družina (19/2020, rubrika Logos) pod naslovom Bo povedana povest o dobrih ljudeh? Foto: Bergamo te dni: merjenje telesne temperature ob vstopu na pokopališče (Twitter, Sarah Greenhalgh) 


torek, 05. maj 2020

Učna ura


Peklenšček je svetu dal covid-19, Bog pa učno uro in priložnost za poboljšanje.

Peklenšček na dolgi rok ne računa toliko z dejanskim številom mrtvih zaradi covida-19 – čeprav v svojem zavistnem bistvu uživa v bolečini in smrti človeka –, kot s tem, da bo zdajšnja pandemija čimbolj razgradila skupnost. Ko govorimo o razgradnji skupnosti, so tu mišljene družinske in sosedske vezi, skupnosti vezane na delo in dobiček, majhne in velike politične skupnosti, mednarodni odnosi.

Kajti njemu, ki mu Slovenci barokizirano rečemo peklenšček, je po starodavnem ime Diàbolos; iz grških besed dia (vmes, počez) in ballo (vržem, vstavim). Se pravi, peklenšček je tisti, ki ‘vmes’, med nas, postavlja usodne prepreke in zidove nerazumevanja, predsodkov, podcenjevanja, da bi s časom dosegel stanje trajne delitve in sovraštva. Izredne razmere vojn, gospodarskih kriz in pandemij so njegova priložnost. Ljudi je strah, njihovo srce se polni z nezaupanjem, sumijo, da jim hoče kdo namerno škoditi. V strahu in nezaupanju lahko začnejo delovati sebično, v nadaljnjem razvoju hudobno, krivično; politično se organizirajo v zlobne sisteme.

Dobivamo signale, da covid-19 ponekod že vnaša razdor ali obljublja poglobitev razdora med ljudmi. Tako na politični kot na socialni ravni. Nekatere od epidemije prizadete države gojijo globoko zamero do Evropske Unije, ki se ob njihovi nesreči ni odzvala. V nekaterih deželah, denimo v Španiji in Sloveniji, se ob covidu-19 dramatično poglabljajo stare politične delitve na desno-levo. V Italiji se lahko zgodi dodatno oddaljevanje severa dežele, kjer je virus najbolj pustošil, od osrednjega in južnega dela. Tu so še obeti socialnih delitev na one, ki so v epidemiji obubožali, in one, ki so ohranili svoj ekonomski status ali ga celo okrepili. Skratka, razpoke na telesu občestva se kažejo, zank in skušnjav ne manjka.

A Bog v časih covida-19 ne stoji ob strani. Razpokam na telesu občestva nasproti stoji učna ura krščanske solidarnosti. Če so najbolj na udaru koronavirusa bila stara krščanska ljudstva, večinoma katoliška (Italijani, Španci, Francozi, Belgijci), so ravno ta ljudstva pokazala herojsko solidarnost, vztrajanje na resnici brez prikrivanja podatkov, izjemno spoštovanje do starih in bolnih, sposobnost za žrtvovanje za drugega in – kot smo videli pri zdravstvenih delavcih, ki so izgubili življenje – pripravljenost na usodna osebna tveganja, da bi le opravili svojo dolžnost. Drži, ta ljudstva znajo biti precej sekularizirana, toda humus, iz katerega še vedno rastejo in črpajo navdiha za svoja dejanja, je Kristusov. Brez krščanskega humanizma in krščanske požrtvovalnosti, tolikih naporov ne bi bila zmožna. Preko njih je Bog podal glavno smernico za naše poboljšanje.

V Ajshilovi drami Vklenjeni Prometej najdemo besede: “Vedno moraš vedeti, kdo si in se prilagoditi novim pravilom.” Kdo torej smo? Katera bodo nova pravila?

Peklenšček je podtaknil covid-19, z Božjo pomočjo smo šli skozi učno uro in povedali, kdo smo. Še vedno smo dobri, srčni, požrtvovalni. Človeštvo svoje človeške sredice ni izgubilo. Cinizem in nihilizem, drugače še kako prisotna v naši kulturi, sta v času epidemije potihnila. Ideologija smrti, ki se kaže v zagovarjanju splava in evtanazije, je ugasnila svoj propagandni stroj. Povedali smo: ljudje smo in ljubimo življenje; četudi je staro in onemoglo, ga varujemo; nikakor ne ljubimo smrti.

Nakazala pa je ta učna ura tudi, katera so nova pravila, oziroma kateri je nov način življenja, ki se od človeštva pričakuje. Na kratko: človeštvo bo moralo nehati divjati. S svojim divjim hlastanjem po več in več, ustvarja preveč škode sebi, različnim skupnostim in stvarstvu. Ne, ne zagovarjamo zaustavitve razvoja in povratek v neko stanje predindustrijske nedolžnosti. Tudi dobička ne demoniziramo. Pač pa smo se med epidemijo poučili, da bo potrebno manj norenja in več zmernosti; manj osredotočenosti na dobiček in več na človeka ter stvarstvo; manj egoizma in več skupnosti.


* Objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 3; foto: prizor iz bolnice v Bergamu, Twitter.

ponedeljek, 04. maj 2020

Enormen vpliv Slovenske cerkve



Novinarji portala Necenzurirano.si so si vzeli čas. Presegli so sami sebe, ko so po kirurško, do minut natančno, secirali sekvence prejšnjega tedna z vidika napovedi mehčanja ukrepov zoper koronavirus. Neizpodbitno so dokazali, da za Janševo napovedjo 4. maja, kot datuma sproščanja nekaterih ukrepov stroge karantene, stoji domača Rimskokatoliška cerkev (link).

Neovrgljivo. Bistveno se je zgodilo v enem dnevu  v torek, 28. aprila. Ob 14:30, Cerkev najavi, da bodo v ponedeljek, 4. maja, spet maše z ljudstvom. Ob 14:54 istega dne pristojni s strani vlade povedo, da s Cerkvijo ni ničesar usklajenega. Ob 17:31 Janša napove obravnavo sproščanja ukrepov. Ob 19:55 vlada napove, da v ponedeljek, 4. maja, nastopi sprostitev ukrepov; recimo, na terasah gostiln se bo lahko streglo, ne pa za šankom in v notranjih prostorih.

Tudi Janša nima več refleksov, kot jih je imel. Od 14:30 do 19:55 je 5 ur in 25 minut. Da, celih 5 ur in 25 minut je bilo potrebno, da je Janša ubogal škofe in označil 4. maj, kot dan mehčanja oz. »delnega« odprtja gostiln. (Kar seveda ustreza »delnemu« odprtju cerkva. Če bi Cerkev 4. maja svoje templje odprla »na polno«, bi kakopak tudi Janša smel odpreti »na polno«, se pravi, tudi šanke in pikado.)

*

Zdaj pa le vkup, le vkup, uboga gmajna! Poglejte, kako Cerkev, izvedenka v potuhnjenosti in pretanjenosti, fura slovensko državo!

Na necenzurirano.si se pod člankom vsuje necenzuriranih komentarjev, ki Cerkev utapljajo v žlici vode. Komentariat nori, mene pa razganja od ponosa. Vpliv Slovenske cerkve, prav mojega kulta, je torej enormen.

Neki drugi ljudje so se na trepalnice metali, na noge so dvignili samo sveto Ustavno sodišče, golf so igrali pred parlamentom, krožeč po mestih so na kolesih doživljali revolucionarno ekstazo, mnogi vplivni novinarji so jim ob teh dejanjih sledili kot sence, … a dosegli niso ničesar. Koronavirusni Janša je ostal neomajen. 

Medtem pa škofje rutinirano dolgočasno naznanijo, da 4. maja lahko ljudje pridejo spet k maši – glej, koronavirusni Janša je zlomljen.

*

Skratka, super, necenzuriano.si! Dodal bi le dvoje zadev:

1. Predvidevam, da ste ljudje iz necenzurirano.si religiologijo študirali na FDV, zato je dokaj možno, da ste na vašem radarju videli zgolj družbeno-politični vidik katolicizma, spregledali pa, da gre pri sv. maši in pri ostalih cerkvenih obredih – če je Jezus zadnjo večerjo obhajal okrog leta 30 – za 1990 let star sklop simbolike, sakralnih gest, ritualnih zaporedij. Rituali so delikatna stvar, vam povem. V času koronavirusa so zato cerkveni možje morali daleč naprej razmišljati, kako jih obhajati med pandemijo in kaj več od njih je možno obhajati, takoj ko pride do mehčanja ukrepov. V našem primeru Cerkev ni toliko prehitevala države, kot je reflektirala samo sebe in na podlagi sanitarnih, vladnih, mednarodnih in morda tudi vatikanskih indicev napovedala 4. maj, kot dan za vnovične javne sv. maše.

2. Toda to, kar ti dokončno vzame sapo, ko razmišljaš o enormni moči Slovenske cerkve, ni Janša. Kar je 28. aprila, ob 14:30, najavila Slovenska cerkev, je očitno šlo daleč preko slovenskih meja. Namreč, ne samo Italija, celo Španija je prav na usodnega 4. maja nekoliko sprostila ukrepe, vključno z odprtjem gostinskih teras, frizerjev in manjših trgovin. Da ne omenjam sosednje Hrvaške,
notorične zavistnice, ki je javne sv. maše začela obhajati en dan prej, 3. maja, da bi tako lažje prikrila, kako je 28. aprila, ob 14:30, bila tudi ona opomnjena, kdo v bistvu vodi regijo.

Glede na to, kar se dogaja 4. maja, je po logiki 
»necenzuriranih« Slovenski cerkvi v času koronavirusa pokorno pol Evrope. Razganja me do ponosa.

sreda, 29. april 2020

V ponedeljek, 4. maja, prihaja srednji vek


Tudi na fejsbuk je prišlo, da na tviterju galamijo, ker od ponedeljka, 4. maja, Slovenska škofovska konferenca (SŠK) spet odpira duri cerkva in dovoljuje javne maše. Šel sem pogledat in res: galamijo in se protivijo. A ni tako hudo. Kdo od tviterašev tudi razmišlja in podpira. Tako profesor Igor Lukšič zapiše:
Cerkve odpira racionalna od države in vlade neodvisna SŠK. Vrtce in šole pa malo manj racionalna vlada.
Ķdo bi si mislil, da bo RKC leta 2020 vlekla boljše poteze od konservativne vlade.

Laskavo. Hvala.
Lukšič, ki je bil nekoč šef leve stranke SD, nekemu bentenju nato celo replicira:
Za zdravje mora najprej skrbeti vsak sam. Cerkveni mozje in tisti, ki se bodo odlocili priti, bodo znali poskrbeti, da bo vse v redu. Zaupam.

Hvala še enkrat, gospod profesor. Cerkveni možje bomo poskušali biti vredni zaupanja.

*

Pojdimo in media res. Zdi se, da je Lukšič za razliko od koga drugega že dobil na vpogled navodila, ki jih bo jutri objavila SŠK. Cerkve se resda odpirajo, vendar bodo epidemološka pravila zelo ostra. 

Sam sem včeraj na seji Zbora svetovalcev celjske škofije pripravljena navodila SŠK videl, predebatiral z ostalimi, podali smo kakšno pripombo. Zato lahko rečem, da bodo pravila v cerkvah bolj stroga, kot bodo denimo v knjižnicah ali so zdaj v trgovinah. Na primer: razdalja, število vernikov prilagojeno prostornini, maske, razkužila, dezinfekcija in prezračevanje po vsaki maši, dezinfekcija duhovnikovih rok pred in po obhajanju, prepoved petja (razen organista, solista ali pevske družine na koru), kakšni manj potrebni deli obreda se opustijo, prepoved velikih slovesnosti in procesij ter – tisto, kar nekatere najbolj pika in še ne vemo, kako točno bo oblikovano – starejšim od 70 let se odsvetuje obisk nedeljskih maš, lahko pa bodo šli k maši med tednom, saj bodo delavniške maše veljale kot nedeljske.

*

Seveda so na tviterju tudi cvetke v slogu hej, brigade, hitite. Ena takih je drugi Igor, tudi profesor, tudi levičar – Igor Pribac. Gospod, sicer znan po svojem inšpekcijskem odnosu do slovenskega katolištva, je čivknil:
SŠK meni nič tebi nič odpira cerkve vernikom!? In vlada te nepokoriščine še ni obsodila?! Niti ne ve, ali jo sploh bo?!
Kakšen JJ neki, oblast imajo kleriki. Srednji vek, prihajamo.

Pribčev tvit se komentira sam. Nekoliko mu bodi oproščeno, v kolikor je tvit morda mišljen kot ironija ali predlog za štos na Radiu Ga Ga. Ker potem ni povsem slab predlog. Jaz bi samo dostavil, da iz zgodovine celjskih grofov, ki so od visokega srednjega veka naprej vladali mnogim našim deželam, ni razvidno, da bi se ti kaj dosti ozirali na klerike oziroma da bi namesto njih, gospodov Žovneških, oblast v dotičnih deželah imeli kleriki. 

Je pa res, da z gospodom Pribcem ne bereva istih knjig ne o srednjem veku ne o klerikih.


* Foto: Marko Hohnjec, maša v prazni cerkvi za Cvetno nedeljo 2020

sobota, 25. april 2020

5 knjig moje karantene


Karantena ni povečala prodaje knjig, pravijo. Kljub temu nimam slabega občutka. Ljudje morda res ne kupujejo knjig (nenazadnje so zaradi splošne negotovosti z denarjem bolj skrbni kot sicer), zato pa berejo, kar jim je neprebranega ostalo na policah ali kar si lahko sposodijo pri sosedih in prijateljih. Vsaj tako se mi zdi iz stikov, ki jih imam.

Sam nisem izjema. Prvi teden epidemije sem resda visel ob televizorju, saj sem poleg naše intenzivno spremljal še situacijo v Lombardiji in Madridu, krajih, kjer sem svoj čas bival. Čez čas sem šel po svojih knjižnih policah, pogledal sem še po župnijski knjižnici, tudi kakšno kartonasto škatlo z davno odloženimi knjigami sem odprl. Kaj torej berem v dnevnih karantene? Okrog teh petih knjig se je zavrtelo moje karantensko branje:

Asia Bibi in Anne-Isabelle Tollet

Anne-Isabelle Tollet, Asia Bibi: Končno svobodna!
Celjska Mohorjeva, 2020

Najprej sem prebral pretresljivo izpoved Asie Bibi, nepismene pakistanske kristjanke, ki so jo l. 2010 obsodili na smrt, ker naj bi kršila zakon o bogokletju. Storila pa ni nič drugega kot to, da je pila vodo iz iste skodele kot njene muslimanske sodelavke ter nato zagovarjala svojo vero, ko so od nje zahtevali spreobrnitev v islam. Smrtno kazen bi pakistanske oblasti verjetno izvršile, če ne bi prišlo do internacionalizacije primera, za kar je zaslužna francoska novinarka in vojna poročevalka Anne-Isabelle Tollet. Internacionalizacija primera je s seboj prinesla številne politične in varnostne zaplete. Skrajneži so ubili dva Asiina zagovornika, velikanske množice so protestirale proti Asiini oprostitvi, otroci so obešali lutke, ki so predstavljale to kristjanko. V knjigi je opisana devet let trajajoča pot do razveljavitve obsodbe, odpustitve iz zapora, preselitve Asie in njene družine v Kanado. Naučiš se, kako veliko zlo je lahko religija – na kar s svojimi besedami opozori tudi Asia Bibi. Spomniš se besed Antona Trstenjaka, ki je dejal, da je od vseh fanatizmov najhujši verski fanatizem.


Del zgodnjekrščanskega mozaika
najden na griču Panorama na Ptuju

Viktorin Ptujski: Razlaga Razodetja in drugi spisi
Celjska Mohorjeva, 1999

Nobena skrivnost ni, da pišem roman o Viktorinu Ptujskem, pisatelju, škofu, mučencu, ki je pred 1700 živel in delal v naših krajih. Zato imam ves čas na mizi slovenskih prevod njegovih spisov. Spisi niso dolgi, znajo pa biti zahtevni, saj so sad krščanskega miselnega in duhovnega sveta tretjega stoletja, ki je seveda precej drugačen od današnjega krščanskega miselnega in duhovnega sveta. Če ne bi bilo dobre strokovne spremljave s strani prevajalca in patrologa Mirana Špeliča, bi bralec velikokrat mučno taval od pojma do pojma, od pomena do pomena. V karanteni sem še enkrat natančno prebral Viktorinovo razmišljanje O zgradbi sveta (De fabrica mundi). Preseneča navdušenost ptujskega antičnega škofa nad številkami. No, morda bi danes, ko je vse dano v številke, statistiko, grafe; danes, ko tiste znanosti, ki ni matematizirana, skorajda ne priznavamo kot znanost – Viktorin prav užival.


Naslovnico za Zajčeve pesmi je prispeval slikar Janez Bernik;
knjiga je pravokotne oblike

Dane Zajc: Zarotitve
Mladinska knjiga, 1985

V gimnazijskih letih sem najraje prebiral slovenske in tuje pesnike. Tudi zagonetne. Sošolke so brale Minattija, Pavčka in Makarovičevo, jaz Krakarja, Zajca, Šalamuna. Nekaj od teh sem tudi kupil. Med njimi zbirko Zarotitve Daneta Zajca. Na začetku karantenski dni sem jo – ne brez razloga, saj sem po neki drugi liniji srečeval tematiko zarotitev – položil na delavno mizo. Ne berem sistematsko, temveč tu in tam – kot mislim, da se poezija tudi bere. Ena dobra pesem na dan prežene duhovno lenobo vstran. Iz Zajčeve pesmi Druga luč:

mogoče je nek drugi veter že razsejal
dva grička prahu ki sta bila dom
tega smeha brez doma ki prši
v zelenem šumenju visoko nad njim


Na naslovnici Riesove knjige je prizor z etruščanske vaze:
človek med dvema drevesoma v kozmičnem krogu

Julien Ries: Il sacro nella storia religiosa dell'umanità
(Sveto v verski zgodovini človeštva)
Jaka Book, 1989

Župnik iz Črešnjic mi je prejšnji teden dostavil škatlo mojih knjig, ki sem jo l. 2012, ko sem nehal upravljati črešnjiško faro, pozabil preseliti na Frankolovo. Takoj na vrhu italijanski prevod v francoščini napisane knjige o temeljih religije: Sveto. Avtor je odlični belgijski zgodovinar religije Julien Ries (profesor, duhovnik, na koncu kardinal, umrl l. 2013). Še isti dan sem prebral Riesovo poglavje o svetem v najbolj zgodnji fazi rimske civilizacije. Prebereš in se ti zasvetlika, zakaj sta se Rim in krščanstvo na neki točki »morala« srečati. Kot prvo: Rimljani so bogove od vsega začetka razumevali kot osebe. To je pomenilo tako oseben (bogovšečna moralna drža) kot kolektiven (politično-praven, civilizacijski) odnos do bogov. Ker so bogovi osebe in ne neka mistična energija (kakršna je na primer Sila v Vojni zvezd), Rim ni zapadel v šamanizem, magijo pa je nemalokrat preganjal. Kot drugo: Rimljani so religijo od vsega začetka razumeli kot prizemljeno. Torej ne kot ekstatično, spiritualistično. Na nek način – če uporabim krščanski pojem – je religija vedno morala biti učlovečena oz. v pomoč zemeljskemu človeku. Zanimiv podatek: noge postelje velikega flamina (glavnega rimskega duhovnika) so bile obdane s prstjo, da bi poudarile povezavo zemlje in neba. Trenutno berem Riesovo poglavje o Hetitih in o zgodnji indoevropski zavesti o svetem.


A. Knapp z iraškimi kristjani, begunci v Ankavi (blizu Erbila v Iraku),
kjer živijo vsi v eni sobi

Andreas Knapp: Poslednji kristjani
Celjska Mohorjeva, 2018

Po prebrani zgodbi Asie Bibi me je tema preganjanih kristjanov še naprej držala. Včeraj sem tako do konca prebral še zgodbe sodobnih kristjanov z Bližnjega vzhoda, kot jih je na podlagi pričevanj popisal nemški duhovnik in pesnik Andreas Knapp. Spremno besedo je napisal Ivan Štuhec. Grozodejstva Islamske države nad kristjani v Iraku in Siriji so bila nepredstavljiva. In kar te spravlja v dodatno žalost, če ne bes, je, da Zahod – ta slavnoslavni varuh človekov pravic – v primeru trpljenja in izginjanja kristjanov od tam, kjer ti bivajo že od samega začetka krščanstva, gleda vstran. Še huje: vojaški posegi Zahoda v islamskem svetu po pravilu sprožajo nasilje nad kristjani, saj tam ameriško, francosko, rusko ali britansko bombo mnogi domačini razumejo kot »krščansko bombo«. Maščevanja islamistov so zato kot prvi deležni njim najbližji kristjani. Kar pa Zahod ali zamolči ali obravnava s srhljivo sintagmo »collateral damage«, stranska škoda. Pretresljivi so tudi zgodovinski uvidi, ki jih našteva Knapp. Ali veste, da je veliki genocid Turkov nad Armenci v l. 1915 na svoj način sponzoriralo Nemško cesarstvo? Ne? Tudi jaz nisem vedel. Turška verska radikalizacija, katere žrtev so bili Armenci, je namreč Nemčiji odgovarjala iz vojaških razlogov: Turki, zavezniki Nemcev, so bili zaradi umetno spodbujene logike »džihada« bolj motivirani za vojno zoper Rusijo.




torek, 21. april 2020

Prepir, prepir, prepir



Res več ne vem, naj se izselim iz Slovenije ali naj še vztrajam na tej krtini; naj grem drugam dihat boljšo komunikacijo ali naj ostanem v kraljestvu prepira.

Tako sem včeraj za potrebe romana, ki ga pišem, brskal po spletu in se izobraževal o genskih boleznih, ki nastanejo, če prihaja do porok v sorodstvu. Vesel sem bil, da sem tudi na nekem slovenskem portalu našel debato obetavnega naslova … Ter bil kmalu priveden v stanje trpke treznosti: na koncu debate so se razpravljalci prepirali glede Cerkve – da, glede Cerkve. 

Ti hočeš vedeti, kaj se kliničnega zgodi, če ima nekdo s svojo sestrično otroke, Slovenci ti postrežejo s prepirom o tukajšnji verski ustanovi.

Danes (21.4.2020) me kot Ptujčana pritegne novica, da bo ptujski špital postal bolnica za covid-19. 40 koronavirusnih bolnikov iz Ljutomera naj bi prišlo v mesto ob Dravi, v mesto, je treba dodati, ki je vložilo kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture 2025.

Ptujčani, korantovo pokolenje, seveda v luft! Češ: mi, f Ptuje, smo čisti od totih koronavirusof, zaj pa nas bojo ovi Prleki okužli ali ka?

In me postane sram, da so moji rojaki takšni. 

Kljub temu že iz literarne radovednosti nadaljujem z branjem njihovih izlivov na socialnih omrežjih. Kajti takšne, kot jih spuščajo Spodnjepodravci, so v ljudsko-retoričnem smislu redke. Ne zdržim dolgo: spodnjepodravski komentariat konča po klasični slovenski shemi. Eden: SDS – druščina največjih lopovov; drug: ka je možno, da si taki butl komunajzarski. 

In tako namesto gibčnih in sočnih ptujskih besedovanj, ki jih pričakuješ, skočita predte partizan in domobranec. Kot da si na zahodni strani Trojan.

Včasih sem gojil hipotezo, da se Slovenci delimo na dva tipa: na nevinorodne in vinorodne. Nevinorodni so zagrizeni (tudi v pozitivnem smislu) in prepirljivi, vinorodni so bolj šlampasti, ampak tudi bolj široki in prožni. Denimo: nevinorodna Cerar in Erjavec nista bila zmožna koalicije preko sredine političnega prostora; nato njuni stranki SMC in Desus prevzameta vinorodna Počivavšek in Pivčeva, človeka, ki dihata s trtami; glej, prestop preko te hudo prepovedane črte, te slovenske Maginotove linije, je dvema Štajercema lahek, kakor da bi prestopila deževnika na asfaltu. 

Ali naslednja distopično-utopična projekcija: nevinorodni Ljubljančani nas s svojimi obkoritniškimi kolobocijami tiščijo v novo državljansko vojno; vinorodni Ptujčani si natočijo deci polsuhega in rečejo: saj nisem hempast, da bi se zaradi takih stvari z nekom zrukal! – in zdrs v vojno preprečijo.

Zdaj vidim, da je povsod (zlasti v t.i. vodilnem sloju) enako – prepir, prepir, prepir … Koronavirus prihaja – prepir, prepir, prepir. Koronavirus je med nami – prepir, prepir, prepir. Aleluja, koronavirus smo premagali – prepir, prepir, prepir.

Veliki Anton Trstenjak je o Slovencih dejal, da so zanje značilne tri lastnosti: delavnost, poštenost in prepirljivost. Čas je, da ga popravimo. Nacionalna karakterologija se spreminja. Zaradi ideala lagodne buržujskosti se je klasična delavnost precej izgubila, poštenosti je danes več v dinaroidni obliki kot v alpski, no, prepirljivost je ostala čila, čvrsta, nespremenjena, naša.

Po redovniški liniji (od 1.1.2020 sem član nove klaretinske province) imam možnost prositi za premestitev v Milano, kjer je La Scala, v Barcelono, kjer žogo brca Messi, v Toulouse, kjer je grob Tomaža Akvinskega in Airbus fabrika, v Bilbao, kjer je Guggenheimov muzej. Jaz ostajam na tej krtini, kjer ni ničesar od naštetega. Le za vsakim vogalom besen pes in naježena mačka.

Da, naveličan sem dogodkov za slovenskimi vogali. A vse je za nekaj dobro.