sreda, 29. april 2015

„In God we trust“

Kako se me je fatimski spovednik namenil priviti

Lansko jesen sem bil v Fatimi na Portugalskem in se - kot se za romarja spodobi - spovedal. Prijazni spovednik je v spovednem kabinetu (za nekatoličane: to je tam, kjer ni slavnih in filmsko ničkolikokrat upodobljenih rešetk) poslušal moje malo manjše in malo večje grehe. Na koncu je storil to, kar spovedniki v resnici redko storimo. To je, da spovedanca po povedanih grehih, preden damo tolažbo in odvezo, še nekoliko privijemo; da torej po lastni presoji nekoliko pobrskamo po skesani dušici in jo izprašamo o grehih, ki jih je morda pozabila našteti; in o tistih, za katere zaradi špricanja verouka morebiti niti ne ve, da so greh.

Neugodno. Zna se ti napleskati kondenz na stičišču lasišča in čela, ko te služabnik Božje pravičnosti takole iznenada privije.

In kaj me je Portugalec spraševal? Ker je vedel, da sem duhovnik in župnik, seveda nekaj iz naše branže. In to je ... (ta hip vam je večini skozi možganske vijuge zaslalomirala beseda „celibat“). In to je ... odnos do denarja. Tri vprašanja mi je postavil: Ali dosledno ločiš, kaj je tvoj denar in kaj župnijski? Ali oddaš na škofijo v točnih zneskih vse dajatve, ki so predpisane? Ali imaš vedno na razpolago kaj denarja za uboge?

Denar kot zapeljivi lažibog

Še zdaj ne vem, ali si je denar izmislil hudič ali Bog. Če hudič, potem zato, da ima preprosto in učinkovito sredstvo za zapeljevanje. Človeška duša - kot vemo vsi, ki jo imamo – je hitro pokvarljivo blago. Denar je hudiču najpriročnejši, da taka ostane.

Če je denar izumil Bog, je to zato, da te na eni majhni stvari celega preveri. Zakaj bi se mučil z analizo tvojega zapletenega verskega in moralnega sistema, če lahko zgolj skozi tvoje pridobivanje in rabo denarja točno vidi, kam ti duša teži. Zakaj bi Bog napeto gledal, če župnik pravilno vihti kadilnico, in po dacarsko štel, koliko špricarjev spije na gasilski veselici, ko zna s kratkim vpogledom v rabo denarja postaviti hitro in natančno diagnozo o preferencah župnikovega srca.

s spleta


Jezus je denar obravnaval, kot da je božanstvo - lažno božanstvo kakopak. V svojih pridigah ga je personificiral v „krivičnega mamona“ (prim. Lk 16,9). Denar (bogastvo) po Jezusovem nauku zapeljuje človeka in zaduši Besedo v njem (prim. Mr 4,19). Prve generacije kristjanov so strog nauk o denarju še poglobile. „Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju,“ piše starešini Timoteju apostol Pavel (1 Tim 6,10), ki je o zlu vendarle globoko premišljeval. V Jakobovem pismu, ki je najbolj „socialno“ med prvokrščanskimi pisanji, je jasno povedano, da bogatenje enih za seboj potegne revščino ali celo smrt drugih. „Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca. Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral,“ očita pisec bogatašem (Jak 5,5-6).

Po njih ekonomiji boste prepoznali njih vero

Kaj je narobe z denarjem? Z denarjem je narobe, da ima nekaj navideznih božjih atributov (vsemogočnost, odprava strahu, konec stisk, potešitev želja, zdravljenje duševnih ran,... ) in zato zlahka iz človekovega srca izrine pravega in edinega Boga. Martin Luter je zato odnos do denarja v svojem Velikem katekizmu obravnaval v okviru prve Božje zapovedi (Veruj v enega Boga!) in ne v okviru sedme (Ne kradi!). Francoski pesnik in mislec Paul Claudel je denar zaradi njegove psevdo-religiozne strukture imenoval „materialni zakrament“. Po pravem zakramentu deluje odrešujoča Božja milost, po denarju pa lažno odrešujoča moč surove (nakopičene) materije. Španski teolog José Ignacio Faus meni, da je Mamon svojo pomembno zmago razglasil kar na dolarskem bankovcu. Ko so Američani na bankovec napisali „In God we trust“ (v Boga zaupamo), so Boga pravzaprav izenačili z denarjem. To pa je tako, kot da bi Ga ukinili.

Po njih ekonomiji jih boste prepoznali, lahko rečemo (prim. Mt 7,16). Bolj natančno: po njih ekonomiji boste prepoznali njih vero. Tragična zgodba mariborske nadškofije oz. njene ekonomije ni samo zgodba o poslovni naivnosti (te je bilo več kot pohlepa, trdijo poznavalci) in pohlepu (ki gotovo ni bil postranski dejavnik). Je tudi zgodba o veri. Komu zaupaš srce, dragi klerik? V kaj veruješ, Cerkev, da ti je bilo potrebno iti v sestavljanje naložbenega portfelja, katerega diamantna konica v svojstvu T-2 se je nakanila po lastnih optičnih kablih pripeljati pornografijo v vsako slovensko vas?

Župnijska ekonomija = tempeljska ekonomija?

Lansko jesen sem bil v Fatimi in se spovedal. Nakar sem premišljeval, zakaj me je spovednik privil ravno na področju duhovniške in župnijske ekonomije. Verjetno kot izkušeni slušatelj raznovrstnih grešnikov točno ve, kaj župniki pri svoji spovedi po nemarnem preskočimo; česar vlogo in moč podcenjujemo; katerih groženj za našo duhovnost se premalo zavedamo. Verjetno podobno privije vsakega župnika, ki sede na vroči stol v njegovem kabinetu.


Od treh vprašanj sem na prvi dve odgovoril gladko in hitro. Za tretje še danes ne vem, če sem se svojih grehov „prav in čisto“ spovedal. Imam kaj za uboge? Dam kaj ubogim? Seveda, imam in dam. Ampak 99 % denarja, s katerim kot župnik upravljam, ne gre neposredno za ljudi, temveč za vzdrževanje in obnovo cerkvenih objektov in opreme. Beraču na farovških vratih dam 10 evrov, za obnovo enega samega večjega korintskega kapitela (tistega z akantovimi listi) pa moram odšteti za dobro delavsko plačo. S tem da je majhnih in velikih pozlačenih korintskih kapitelov v naši farni cerkvi, ki se na slovenskem spomeniškovarstvenem zemljevidu ne sveti kot neka omembe vredna krasotica, preko dvajset.
 

Foto: B.C.

Je tolika raba cerkvenega denarja za tempelj v skladu z duhom prvotne evangeljske skupnosti, v kateri sta cerkvena blagajna in blagajna za reveže bili eno in isto, za zlate akantove liste pa se ni dalo niti beliča? Je sploh v skladu z mašniškim zakramentom, da toliko duhovniške energije gre za žicanje denarja za strehe, stene, za umetelne kapitele in zlate peruti lesenih angelov? Se nam mar kdaj ne dogaja, da po logiki ameriškega „In God we trust“ (kalvinistično enačenje Božjega blagoslova in finančnega uspeha) pripadnost Cerkvi podzavestno merimo po tem, koliko denarja je kdo dal za nakup zvonov ali obnovo orgel?

Bom kot župnik zaradi nenehnega stikanja za denarjem in skoraj izključno usmerjanja le-tega v lepoto templja kak dan več v vicah, kot bi bil sicer?

sreda, 22. april 2015

Udarec nazaj in spirala zla

Škofjeloški pasijon: Samson v boju s Filistejci.
Foto: B.C.

Udarec nazaj je nekaj povsem naravnega. Če opazujemo domače mačke pri obrambi svoje jedi, vidimo, kako hitro zna prva udariti nazaj drugo, če ji hoče slednja kaj na silo vzeti. S tem, ko udari nazaj, prepreči okoriščanje na njen račun. Z udarcem nazaj vzpostavi mejo in ravnovesje.

Udarec nazaj je vračunan v medčloveške odnose. Maščevanje posamezniku, ki ga lahko družba izvede preko organov pregona in pravosodja, vzbuja strah. Marsikakšno zlo je preprečeno, ker se hudobneži bojijo povračilnih udarcev. Če pa hudobijo vendarle zagrešijo, prizadeti in vsi ostali zahtevamo, da so sojeni in kaznovani. Zahtevamo, da država v imenu nas zada povračilni udarec. Državo, ki zna ustrezno kaznovati hudodelce, ki torej na svoj način poskrbi za pravičnost po načelu „oko za oko, zob za zob“, imenujemo pravna.

Je potemtakem Jezus utopični anarhist? Je mirovniški sanjač? Guru nenasilja? Pravi namreč: „Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.“ Bodimo stvarni: če družba hudobneža ne bo udarila nazaj, bo hudobnež še bolj razhajal in povzročal trpljenje vsem okrog sebe. Kaj torej hoče povedati Jezus?


Jezusova skrb je pravzaprav zelo preprosta. Hudobiji, sovraštvu in nasilju ne smemo dovoliti, da se širi kot infekcija. Hudobija, sovraštvo in nasilje imajo namreč neko kvarno socialno logiko: skačejo iz osebe na osebo in popačijo tudi do včeraj dobre duše. Po logiki spirale. 

Po tej logiki je hudobije in nasilja z vsako nepravilno reakcijo nanj več in več. Udarec nazaj, čeprav zapisan v živalsko in človeško naravo, je prepogosto prvi korak, da tudi sami stopimo na pogubno pot sovraštva in zamer. Jezus nas svari, da v udarcu nazaj prepoznamo zanke skušnjavca in da v spiralo zla ne vstopimo.

* Besedilo je bilo objavljeno februarja 2014 v reviji Magnificat.

petek, 10. april 2015

Povelikonočna refleksija podeželskega duhovnika

Iz podružnice sv. Ignacija na Pohorju. Foto: B.C..

Blažena duhovniška utrujenost

Velika noč 2015. Liturgični, dogmatični, občestveni in folklorni vrhunec krščanskega leta. Pa tudi moj - duhovniški - vrhunec leta. V nekaj dneh sem bil zelo intenzivno vse to, kar sem čez leto manj intenzivno: voditelj bogoslužja in oznanjevalec, voditelj skupnosti, spovednik, sogovornik dušam. Pa tudi učitelj ministrantov kadilničarjev, poznavalec skrivnih obredov (npr. kdaj točno med vigilijo se razvežejo zvonovi), eden izmed usmerjevalcev naravne religiozne potrebe slovenskih množic, neobhodna etnografska figura ob praznovanju pomladi.

Veliko operativne in simbolne teže za eno ubogo človeško bitje (sicer v vseh religijah določeno za vlogo svetega moža). Utrujen?

Da. Ampak blaženo utrujen. Približno tako kot takrat, ko sem prvič s skupino petnajstletnikov prilezel na vrh Skute. Nekdo ni imel opreme, koga je ves čas bolel trebuh, vsi precej zdelani, z vrha zaradi megle ni bilo razgleda - blaženosti pa vse to ni preprečilo.

Vdor božičkov in zajčkov

Božiček je simbol ekonomske moči, velikonočni zajček pa je simbol spolne moči. Ima Jezus Kristus sploh še kaj prostora v krščanstvu?“ je tvitnil trboveljski župnik Amadej Jazbec na Veliki petek. Njegov žalostni tvit je bil pretvitan in dotvitan.

Če bi si dominantna porabniška kultura izmislila svoj praznik in bi denimo v trgovske centre ob začetku pomladi vabila na srečanje z božanskim Zajčkom, bi ji „Kranjec moj osle kazal“. Izpadla bi neumno, narod bi se ji smejal v glavo. Dominantna porabniška kultura zato nima svojih praznikov, pač pa se lepi na krščanske. Ni sposobna zgraditi svojega in novega liturgičnega ciklusa, pač pa se trudi ferderbati dvatisočletni liturgični ciklus Kristusove skrivnost. Mistični advent je spoferderbala* oz. skrčila na veseli december, Božič s sodelovanjem The Coca-Cola Company na Božičkovo kapitalistično orgijo, sv. Valentina dan na čokoladno-cvetličarsko kramarsko stojnico, post na rumenotiskovno modrovanje o zdravi prehrani, itd., itd..

Krščanstvo zlahka postane iztočnica in okvir za nekaj drugega in drugačnega od izpovedovanja vere v Jezusa Kristusa.

Manj jezne pridige ter večji fokus na kerigmo in dogmo

Vsled tega smo duhovniki ob velikih dogmatičnih praznikih neizogibno nekoliko razdraženi. Namesto da bi se prepustili vonju kadila in kontemplaciji Luči, moramo preganjati senco oz. razne božičke in zajčke, ki nam skozi špranje vdirajo v tempelj. Malo je sicer krščanskih duš, ki bi se 100% zaupale božičkom in zajčkom, toda motnja zaradi njih vdora v sistem verskega doživljanja je lahko precejšnja.

Ni napak, da duhovniki kristjane, ki so zmedeni in nedosledni, ob praznikih, s prižnice malce, kot je moderno reči, sesuvamo. Napak je, če to storimo skozi janzenistični žanr jezne pridige. (Razsvetljena kateheza naredi več kot topniška obdelava. Med ujame več muh kot kis. Toda, oh, kako ljub slovenskemu katolicizmu še vedno zna biti janzenistični pristop!)

Kot duhovnik z leti rasteš. Vse bolj rutinirano in vse manj agresivno odbiješ napade ferderberjev. Vse bolj fokusirano in sproščeno vztrajaš v edinstveni dogmatični kerigmi: Božič = „Božji sin se je učlovečil“; Velika noč = „Kristus je vstal“. Vztrajanje v bistvenem je edino pravilno in se obrestuje. Ko sem letos v povelikonočnem tednu pri verouku spraševal majhne otroke, kaj smo praznovali za Veliko noč, je večina s prve rekla, da „Jezusa, ki je šel iz groba“. Pomnim, da so se še desetletje nazaj otroci njihove starosti ob istem vprašanju in v isti župniji v en glas zadrli, da praznujemo zajčka.

Moj zmerni povelikonočni optimizem

Sekularizacija bo tudi v slovenskem prostoru nadaljevala svoj pohod. Ne bo pa tako kmalu zmagovita civilizacijska formula. Pravzaprav niti ne bo zmagala. Vsaj tako ne, kot so se nadejali njeni načrtovalci. Naslednja stopnja ne bo radikalno sekularizirana (a-religiozna) družba, temveč pluralna družba, v kateri se bo sekularizirano in nesekularizirano, (multi-)religiozno in ateistično še vedno nekoliko spopadalo, v glavnem pa prelivalo.

Prihajajočega se ne bojim. Gledal sem namreč - jaz, podeželski duhovnik - to Veliko noč množice ljudi v domači cerkvi in ob njej. Odšteti moram obreda Velikega četrtka in Velikega petka, ki nista posebej popularna, vse ostalo na farnem prazničnem urniku je bilo dobro obiskano. Odšteti je treba mlade med 15 in 30 let, vse ostale starostne skupine so bile kar primerno zastopane. Pri določenih obredih sem zabeležil porast udeležbe (velikosobotni blagoslov ognja npr.); jutranja velikonočna procesija s kipom vstalega Zveličarja na čelu se mi ni le zdela, pač pa je tudi bila zeloooooo dolga; obče vzdušje, predvsem slednje, je dalo slutiti pravilno intimno naravnost večine praznujočih.

Res je. Za zdajšnjo nosilno generacijo vernikov in duhovnikov, ki je stara med 50 in 70 let, prihajajo vse bolj šibke generacije goreče verujočih. A katolištvo bo preživelo. Ne zaradi nas, zmedenih vernikov in nepopolnih duhovnikov. Ne, ker razni pajaci – božički, zajčki in politkomisarji – ne morejo dobiti tekme s starodavnimi liturgičnimi ciklusi. Preživelo bo zaradi Njegove slave.


* Za tiste, ki niste doma z Dravskega polja: spoferderbati = popačiti, pokvariti.

sreda, 01. april 2015

S skavti na Križev pot


+ + +

O Gospod, ki si odpuščal, ko si visel na križu, prosim Te,
odpusti mi in me uči odpuščanja.
Naj se v tem kratkem Križevem potu,
ki upodabljajo bratje in sestre skavti,
srečata moje kesanje in Tvoje odpuščanje. Amen.



Odpusti mi, Gospod,
ker sem nekatere ljudi po krivem dolžil hudobnih naklepov,
čeprav so hoteli dobro.
Odpusti mi, ker sem bil tiho,
ko so po krivem obsodili nedolžnega človeka.



Odpusti mi Gospod,
ker sem sodrugu naložil svoja bremena.
Prosim Te,
da se ne bi bal preizkušenj življenja.



Odpusti mi,
ker sem privoščil bližnjemu padec.



Odpusti mi, Gospod,
kadar sem se sramoval svoje matere,
svoje grude, svoje domovine. 



Prosim te, Gospod,
da bi Ti zmogel pomagati nositi križ,
ki bi ga sicer morala tovoriti ne Tvoja
ampak moja ramena.



Odpusti mi, ker sem se tolikokrat zbal,
da bi se Tvoje obličje vtisnilo
v sredo moje duše.
Naj me spomin na Tvoje trpljenje
ne plaši temveč krepi. 



Odpusti mi, dobri Gospod, ker sem gledal padce drugih
in ostal na udobni razdalji.



Odpusti mi, ker sem se norčeval iz žensk
in pristajal na laž o moški večvrednosti.



Daj mi moči, da vstanem in grem naprej,
četudi utrujen in nezaupljiv
zaradi mojih vedno istih napak in grehov. 



Nauči me odpustiti tistim,
ki mi pogosto dajejo piti čašo svoje jeze in žolča
.
Odpusti mi,
ker jim rad vračam z mojo jezo in žolčem.



Odpusti mi,
ko pribit v nemogoč in boleč položaj,
izgubljam vero v rešenje.



Odpusti mi, umirajoči Bog,
da sem tolikokrat mirno jedel svoj večerni sendvič
med gledanjem televizijskih poročil o nedolžno pobitih. 



Odpusti mi, ker,
kadar mi položiš v naročje trpljenje in smrt drugih,
ne znam biti tolažnik in glasnik upanja.



Odpusti mi, v grob položeni Gospod,
ker sem prečkal pokopališče,
ne da bi zmolil za svoje brate in sestre,
ki tam čakajo name,
da bi potem vsi skupaj čakali blaženi dan Vstajenja.



+ + +



Hvala skavtski skupini Rakova Steza 1,
da sem smel na svojem blogu uporabiti slike s Križevega pota,
ki smo ga po skavtski metodi opravili 28. februarja tega leta
v gozdu blizu Nove Cerkve.