sobota, 15. december 2018

Da se Advent človeštva ne steče v kaos in temo



Živimo svoj veliki Advent. A kaj je Dogodek, ki ga pričakujemo?

Vedeževanje je značilnost poganskega mišljenja in značilnost politeističnih religij. Še filozof in cesar Mark Avrelij se je pred pomembnimi bitkami zatekal k vedeževalcem. Služba slednjih je v antiki lahko bila uradna, državna, ali pa tudi neuradna, alternativna. Po drugi strani je vedeževanje že globoko v Stari Zavezi strogo prepovedano. Monoteistični trojček – judovstvo, krščanstvo, islam – se te prepovedi drži.

Pa vendar bi vsi radi vedeli, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Bomo zdravi? Bo naše podjetje uspešno? Nas čaka revščina? Bo vojna? Bodo klimatske spremembe naredile našo deželo komaj kaj rodovitno? In kaj bo z nami kot narodom? Kaj bo z Evropo kot politično skupnostjo?

Zlasti zadnje dvoje vprašanj ta čas silno deli naša mnenja. Množijo se takšni in drugačni vedeževalci: eni so nagnjeni k utopiji, drugi so bolj apokaliptikom podobni. Francis Fukuyama je ob razpadu Sovjetske zveze zapisal, da je prišlo do »konca zgodovine«, a samo četrt stoletja kasneje se zdi, da je zgodovina odprta, kot že dolgo ni bila. Trenutek je eminentno adventen. Četudi smo si prepovedali hoditi k »šlogarcam«, nas še kako zanima, kaj bo z našo družbo? Kaj je Dogodek, v katerega se bo naš veliki advent iztekel?


Ne hodimo k vedeževalcem, poglejmo raje v zgodovino!

Walter Kasper, nemški teolog, kardinal, zaupnik sedanjega papeža, je zapisal, da zahodna krščanska civilizacija na približno vsakih 500 let doživi globoko krizo, nekak apokaliptični moment, ki pa jo preobrazi in dvigne v nekaj novega. Poglejmo. 

Prva velika kriza je bila padec Rimskega cesarstva, ki je komaj postalo krščansko, in vdor barbarskih ljudstev v južno Evropo. Druga velika kriza se pojavi v 10. stoletju, ki ga upravičeno imenujemo »saeculum obscurum« (temni vek): vpadi Madžarov, spopadi z islamom, razpadanje osi Rim - Carigrad. Tretja, nam precej znana, je kriza 16. stoletja: degeneracija papeštva, razkol zahodnega krščanstva, turški janičarji pred Dunajem. Četrta velika kriza krščanske civilizacije ima svoje središče v 20. stoletju: vzpon evropskih totalitarnih ideologij, gulag in Auschwitz, dve svetovni vojni – vse to v deželah stare krščanske tradicije, kar nam govori o veliki duhovni drami v podtalju.

Kaj na bodo vedeževalci, ko pa imamo zgodovino! Lahko iz prvih velikih treh kriz naše civilizacije razberemo, kakšen bo razplet četrte, naše krize? Lahko. V vseh krizah se namreč pojavlja pravilo, ki ga smemo zapisati takole: ko je konec, je začetek. Ko se zdi, da je prišla apokalipsa, se zgodi novo rojstvo. Vijolično otožen, deloma tudi boleč advent se izteče v svetlobo.

Po padcu Rimskega cesarstva se rodi krščanska Evropa narodov, edinstvena zgodba, ki jo živimo do danes. Po »saeculum obscurum« se zasnuje zgledno in napredno samostansko življenje, nekdo napiše Brižinske spomenike, pojavi se duhovno-mirovniško gibanje in ideja svetosti za vsakogar, (prim. Ema Krška, Frančišek Asiški, viteška duhovnost). V pretresljivem 16. stoletju in vsled njega dobimo knjige za v vsako hišo, kasneje šolstvo, postavljeni so temelji za nesluten tehnični razvoj, katolištvo po eni strani disciplinira in izobražuje svoj kler, po drugi se prepusti igrivemu baroku, z odkritjem Amerike in Magellanovim preplutjem Tihega oceana se rojeva tudi globalno krščanstvo. Skratka, ko se je zdelo, da bo vsega konec, se je zgodil nov začetek, včasih presenetljiv pozitiven zasuk.


In naš jutri? Dobrih obetov za 21. stoletje ni malo.

Kakšno novo rojstvo po letu 2000? Kakšen konec, ki je začetek? Živimo zanimiv veliki advent. Dobrih obetov ni malo. Poglejmo.

Vsi prisegamo na človekove pravice. Čeprav se v interpretaciji slednjih kdaj razlikujemo, dogmo človekovega dostojanstva vsi zagovarjamo. Vsi se zavedamo, da pohlep ni dober. Da ustvarja socialne krivice in uničuje planet, se učimo že v osnovnih šolah. Nimamo seveda vsi duhovne moči, da bi se mu odrekli, toda vsaj zaznali smo ga kot negativca iz ozadja. Nadalje, svet je povezan, kot še nikoli ni bil, in mladi ga kot takega dihajo. Mladi so formalno izobraženi, kot še nikoli niso bili. Nove generacije se po eni strani zdijo pomehkužene, po drugi pa imajo lastnosti mehkega plastelina, iz katerega more zrasti nekaj čudovitega.

Zahodna religija je v krizi, cerkve se praznijo, toda skozi krizo se očiščuje in postavlja nastavke za duhovno prebujo. Se nam bo zgodila prav tista »vera za postreligiozni čas« in »mistika«, ki so jo napovedovali veliki umi 20. stoletja kot Dietrich Bonhoeffer, Paul Ricoeur, Karl Rahner?

Kriza je, a obeti so dobri. Nekaj je pri koncu, nekaj novega se rojeva. V skladu s poganskim izročilom na tej točki vedežujemo in poskušamo »prečitati« boginjo Usodo, da bi jo z nekim svojim manevrom preslepili. V skladu z monoteističnim izročilom se na tej točki prepustimo Bogu, kot se cvetni prah prepusti vetru, obenem ljubosumno varujemo dediščino svobode, kar ni drugega kot odklanjanje Usode in zavest, da je treba zavihati rokave.


Utopisti in apokaliptiki. Politični »vedeževalci« v pogonu.

Ni lahko. Politični »vedeževalci« ne spijo. Oni so Usodo že »prečitali«, zdaj se samo še mora zgoditi njihovim spoznanjem ustrezna prihodnost. Dvojnega duhovnega profila so: utopisti in apokaliptiki.

Utopisti imajo že skoraj do potankosti izdelano revolucijo boljšega jutri, vso v enačbah in načrtih. Njih družboslovno vedeževanje je takorekoč matematično in se ne moti (pomenljivo, da so v antiki kdaj vedeževalce klicali tudi »mathematikós«). Zdaj se mukoma trudijo stiščati realnost v kontejner svojih idej. »Milom ili silom«, realnost se mora držati »prerokbe«!!!

Apokaliptiki vidijo spremembo kot hudiča. Pred spremembo je treba zgraditi visok zid in varovati, kar imamo. Apokaliptiki so ves čas jezni in prestrašeni, njih posvečeni vedeževalci jih sproti krmijo z videnji malodane konca sveta.

Tako eni kot drugi imajo nekaj skupnega. Ker realnost v kontejnerje njihovih strahov in idej ne gre, so pripravljeni poseči po metodah, ki ogrožajo demokracijo. Oboji so preveč prepričani v svoj prav, da bi jih še fasciniralo počasno in naporno demokratično dogovarjanje.


Nov začetek ni avtomatičen. Treba je želeti »stati inu obstati«.

Zgodovina je en sam Advent. Ves čas je odprtih več možnosti. Tudi pravilo »ko je konec, je začetek« ne deluje avtomatično. Lahko je tudi samo konec in nobenega začetka. Pogoj, da bo to pravilo delovalo tudi v četrti veliki krizi krščanskega zahoda, mora biti dopolnjen z željo po biti: hoteti moramo »stati inu obstati« - če uporabimo Trubarjevo sintagmo.

Če zavoljo nekega podtalnega nihilizma in modnega relativizma sami nočemo »stati inu obstati«, se bo naš trenutni veliki advent stekel v kaos in temo. Odprti moramo biti za novo in spremembe, obenem pa krčevito »stati inu obstati« v nekaj najbolj osnovnih civilizacijskih dogmah: svoboda, dialog, delavnost, človekove pravice, solidarnost, gostoljubje.

Novo in tuje, ki prihaja – najsi prihaja od znotraj ali od zunaj našega mestnega obzidja -, mora točno vedeti, kje smo zahodnjaki »zagamano« nepremakljivi.



* Foto: Dolfe Jakop, Sagrada Familia, Barcelona.

sreda, 12. december 2018

O vitezih pišem, ker ...



Po »temnem veku« (X. stoletje), ko se je zdelo, da bo krščanska Evropa razpadla, imamo zanimiv odgovor duha: navadne ljudi je začela zanimati svetost. Kako biti svet, četudi nisi menih? Kako biti svet, četudi nisi »plemenite krvi«, torej član sakralizirane aristokracije? Nova duhovna gibanja so dobivala moč predvsem tam, kjer je nastajalo meščanstvo, ki je bilo manj vezano na fevdalni red, in je moralo svoja mesteca upravljati samo. Največ v severni Italiji. Tipičen in vse do danes navdihujoč primer je nastanek mlajših bratov, frančiškanov (ki pa, kot vemo, so se v nadaljnjem razvoju klerikalizirali, t.j. mnogi bratje postanejo duhovniki).

Seveda je v tem času koga odneslo v krivoverstvo. Pojavijo se katari, ki se vrnejo 1000 let nazaj ter izkopljejo že v antiki ovrženo gnozo, radikalni dualizem, sovraštvo do spolnosti in materialnega sveta. Toda glavni tok je ostal zvest katoliški sredini, oziroma, zvest evangelijskemu nauku in realizmu, tudi če se je odcepil od katolištva (valdežani).

Med duhovnimi novostmi tistega časa je viteštvo. Že od prej je veljalo, da je menihu, ki ima v roki orožje molitve, in duhovniku, ki ima v roki »duhovni meč«, ob bok postavljen še bojevnik, vitez s »časnim mečem«. Ta trojka je vršila leadership visokega srednjega veka. S tem, da je del viteštva v XI. in XII. stoletju prerasel v neke vrste posvečeni stan in celo postal oblika redovništva. Tipičen in vse do danes živ primer je Križniški red (ki se je v nadaljnjem razvoju prav tako klerikaliziral, t.j. vitezi postanejo duhovniki).

Viteške redove povezujemo s križarskimi vojnami. To ni narobe. Križarske vojne in dogodki okrog njih so spodbudile viteško duhovno revolucijo. Mnogi možje so hoteli dočakati in uresničiti Božje kraljestvo kot bojevniki, doseči odrešenje kot vojaški branitelji krščanstva pred islamom, kot varuhi ponovno zavzetega Jeruzalema. Ta duhovni naboj z njegovimi zmotami vred je presenetljivo dobro prikazan v filmu Ridleya Scotta Nebeško kraljestvo (2005).

Narobe pa je, da viteške redove vežemo zgolj na križarske vojne, ne da bi videli big picture. Big picture je splošna duhovna prebuja, želja po izstopu iz versko-strukturne utesnjenosti, občutek Božje bližine pri vsakomur ne le pri sakralizirancih, askeza in uboštvo, sočutje, solidarnost. Vse to, kar vidimo že pri naši sv. Emi Krški (+ 1045). V tem razpoloženju se že v začetku pri viteških redovih pojavi ideal, po katerem vitez ni zgolj bojevnik, ampak tudi molivec, socialni delavec, bolniški strežnik. Ti široki evangelijsko-socialni vzgibi so razvidni pri ustanovitvi Malteškega viteškega reda, potrjenega l. 1113. Ta red ves čas spremlja poimenovanje »red vitezov hospitalcev.«

Z viteštvom se visoko postavi ideja bratstva, s tem pa tudi ideja družbe, ki je manj vertikalna in bolj horizontalna. Nekatere viteške bratovščine začnejo ustanavljati neke vrste komune, v katerih živijo poročeni pari pa tudi celibatni vitezi. Pojavlja se skupna lastnina, kakor pri prvih kristjanih.

Degeneracija križarskih vojn, visoka cesarska in cerkvena politika, ki se je bala nenadzorovanih gibanj, za povrh konkurenčnih po vplivu, ter huda kuga v XIV. stoletju so marsikaj dobrega podrli in zavrli. Toda viteški ideal je preživel tako v strukturi (viteški redovi) kot po duhu (svetost laikov, skrb za uboge, dobrodelnost, vojaška duhovnost, moška duhovnost, poslovna duhovnost,...).

Prav neverjetno je, koliko fragmentov viteškega ideala je danes v pop-kulturi, zlasti v filmih. Viteški meč vidimo v velikih filmskih sagah Vojna zvezd, Gospodar prstanov, Zgodbe iz Narnije, Igra prestolov,... V viteški paradigmi se navdihujejo praktično vsi kavbojski filmi in vse kriminalke, kjer dober lik (prim. sv. Jurij) premaga zlo (prim. ubije zmaja), zaščiti nedolžnega (prim. reši Marjetico). Poteze viteške duhovnost zasledimo tudi v športu (fair play, kljub svoji zmagi spoštovati poraženca, pogumno priznati poraz). Skavtstvo, največja mladinska svetovna organizacija, načrtno goji viteški pridih.

*

O vitezi pišem, ker je skoraj boleče, koliko zaplankanosti pokažejo kakšne naše intelektualne elite z novinarji na čelu, ko pride v ospredje kaj krščansko viteškega. Vse bolj sem prepričan, da poleg hribovske zaplakanosti (vas) obstaja tudi blokarska zaplakanost (mesto) in še ena, ki je hujša od obeh: ideološka zaplankanost. Ideološka zaplankanost je hujša od ostalih dveh, ker nastane v knjižnicah in debatnih krogih. Paradoksno, kajne?

Ga. Alenka Ermenc je načelnica generalštaba Slovenske vojske in prostovoljka Društva Malteške pomoči. Veselim se njenega imenovanja in ji želim vse dobro.


* Foto: vitez, prizor iz kultnega filma Sedmi pečat (režiser: Ingmar Bergman, 1957)

petek, 30. november 2018

Kristus Zmagovalec

Kristus Pantokrator z od krogle preluknjanim čelom.
Poškodovana freska se nahaja na svodu dvorne kapele na Dedinju v Beogradu.
Luknjo je l. 1944 napravila revolucionarna puška vsled osvoboditve Beograda.


Včasih se zdi, da kristjani ne verjamemo v Kristusa Kralja. Kot da Kristus še ni zmagal in si mora zmago v neki hudi konkurenci šele izboriti. Kot da je odločilna bitka z negotovim izidom še vedno v teku in mi, Kristusovi vojaki, smo tisti, ki imamo orjaško nalogo pokončati »velikega zmaja, staro kačo, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet« (prim. Raz 12,9).

Ko ne zaupamo Kristusu Zmagovalcu, nas zlahka odnese ali v versko prenapetost ali v verski super aktivizem ali v versko malodušje. Prenapeti in nestrpni smo, ko se nam zdi, da je naša naloga biti nekak Kristusov gladiator v nenehnem spopadu z neverujočimi. Aktivistični smo, ko mislimo, da bo obilica naših dejavnosti, naše vročično pastoralno delo, malodane naš živčni zlom nadomestil, kar manjka Kristusovi zmagi. Malodušni smo, ko se nam zdi, da sile zla napredujejo, saj ljudje izgubljajo vero, ko ne hodijo več k sv. maši, prezirajo upanje, bolj kot Bogu zaupajo šamanom in horoskopu, zametujejo ljubezen in živijo vsak zase.

Zato, dragi kristjan, oddahni si! Odpočij! Usedi se v travo in se razglej po bojni poljani, na kateri je Kristus bil odločilno bitko. »Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu, Davidova korenina, da bi odprl knjigo in njenih sedem pečatov« (Raz 5,5). Dopusti, da milost Kristusovega zmagoslavja zalije tvoje srce! Tvoja »sveta« agresivnost, živčnost in malodušje niso zgolj odveč, temveč tvorijo resno prepreko zmagujoči milosti.

Drži, ni še vse dopolnjeno. Tudi to je res, da zlo še deluje in beleži določene uspehe. Še smo na preizkušnji. Po zmagi na križu mora zmagati še v naših srcih. Delati bomo morali, se truditi, iti v mnoge pastoralne projekte, veliko moliti. Vendar ne na način, kot da Kristus šele mora zmagati. On je že Kralj Vesoljstva. Vesoljstvo nima drugega Kristusa kot njega.


* Besedilo je (lektorirano) izšlo 25.11.2018 kot uvodnik v tednik Družina. Foto: Stefan Stojanović.
** Članek o uničevanju ikon l. 1944 v Beogradu:
http://mondo.rs/a1008572/Info/Drustvo/Pucanj-Isusa-Hrista-dvorska-kapela-Starog-dvora-Karadjordjevica.html

sobota, 24. november 2018

Novomeški misijon - odlomki iz pridig II.


Še nekaj nekaj citatov iz mojih dosedanjih pridig na novomeškem misijonu. Razvrščeni so po naslovih misijonskih dni. Spletna stran misijona: http://misijon-nm2018.rkc.si/

------------


V. Spoved – izvir odpuščanja in moči

Spoved je nekaj najlepšega, kar nam daje naš Gospod Jezus Kristus.


*

Spoved v spovednici ima velikonočno dinamiko. Spovedni prostor je ozek in temen – kot nekakšna pokončna krsta. Vanj vstopimo in tema nas objame – kakor da smo v grobu. To je veliki petek. Sledi spoved: odložimo breme smrti, srečamo Gospoda življenja. To je velika sobota. Nakar dobimo odvezo, vstanemo iz klečalnika in pridemo iz tesnega temnega prostora v novo življenje. Izstopimo smo iz groba. To je velikonočno jutro.

*

Med učinki spovedi je tudi ta, da preko rednega spovedovanja sami sebe bolje poznamo.


VI. Sveto pismo – izvir luči

Kdor bere Sveto pismo, ruši mišljenje, češ, kako je Bog tiho. Božji molk, značilen za našo družbo, je od človeka Bogu »zapovedan« molk. Ampak Bog ni tiho. Bog govori.

*

Kdor bere Sveto pismo, četudi to dela v skritem kotičku svoje sobe, »stori«, da Bog govori danes in tukaj.

*

Sveto pismo je ambient, v katerem se dogaja Cerkev. Naše molitve, iskanje prave poti, oznanjevanje, vzgoja,... vse se naslanja na Sveto pismo in raste iz njega.

Novomeški mladi in čaščenje Najsvetejšega (Baragov zavod, 23.11.2018)

VII. Evharistija – izvir ljubezni

Zamislite si hudo protikrščansko diktaturo. Kristjanom prepovejo svobodno verovati, nas spremenijo v manjvredne državljane, porušijo vsa naša verska znamenje, škofijam in župnijam vzamejo vse premoženje. Toda če nam taka diktatura dovoli eno uro verske svobode na teden, ter nam odkaže neko smreko v parku, kjer smo lahko skupaj; in če nam dovoli Sveto pismo, kos kruha in nekaj vina,... mi kot kristjani preživimo. Evharistija nas obdrži pri življenju, kajti evharistija je koncentrat tega, kar smo.

*

Če otroci lahko tako doma kot v šoli, tako v restavraciji kot na pikniku pri sosedu, vstran mečejo hrano, se ne smemo čuditi, da ti isti otroci ne razumejo svete maše, ki je češčenje Kruha in srečanjem s Kruhom.

*

Evharistija vodi v dobra dela in spreminja družbo v bolj pravično in solidarno. Benedikt XVI. nas strogo opozarja: »Evharistija brez solidarnosti do drugih je zlorabljena evharistija.«


VIII. Sprava – izvir sožitja

Latinski izraz za spravo je re-conciliatio, kar dobesedno pomeni ponovna-združitev. Sprava je, ko nekaj razdrtega, razdeljenega, ponovno pride skupaj.

*

Po Janezu Zlatoustem se sprava z Bogom zgodi, ko se znamo obtožiti lastnih grehov, obenem pa pozabljati na grehe drugih. Strog do samega sebe in odpuščajoč do drugih boš imel do Boga odprto pot.

*

Slovenci iščemo spravo tudi kot narod. Najslabši ljudje v naši spravni zgodbi so tisti, ki načrtno delajo proti spravi in jim stanje razdora ugaja. Ali zaradi ohranitve privilegijev ali zaradi pridobivanja političnih točk ali pa preprosto, da lahko v miru kradejo, ko se drugi prepirajo med seboj.


IX. Zakon, družina in duhovni poklic – izvir služenja

Satanov klic je: »Non serviam – ne bom služil!« Klic odrešenega človeka je: »Serviam – služil bom!«

*

Zakon med možen in ženo ter družina sta ustanovi rajskega izvora. Bog ju je vzpostavil še pred izvirnim grehom. Zato imata prednost tako pred državo kot pred organizirano religijo.

*

Potrošniška družba in tudi napačna družinska vzgoja vzgajata mlade v drži ne-služenja; vzgajata jih namreč v drži meni-postreženega. Ni čudno, da se potem mladi ne odločajo za duhovne poklice, ki pa so v svojo globini eno samo veselje do služenja drugim.



ponedeljek, 19. november 2018

Novomeški misijon - odlomki iz pridig I.

V Novem mestu poteka od 16. do 25. novembra 2018 mestni misijon z naslovom Jezus, daj mi žive vode! Podajam nekaj citatov iz mojih dosedanjih pridig na tem misijonu. Razvrščeni so po naslovih misijonskih dni.
Vabljeni na spletno stran misijona: http://misijon-nm2018.rkc.si/


------------

II. Marija – izvir veselja


Če vam rečem, da obstaja pobožnost k Mariji Žalostni Materi Božji, boste takoj potrdili. Takoj boste vedeli povedati o Mariji Sedem žalosti. Če vam povem, da obstaja tudi srednjeveško izročilo in pobožnost k Mariji Sedem radosti, boste rekli: »A res?«

*

Zdi se nam, da je pravi kristjan tisti, ki je resen, zelo resen, žalosten. Vedno malenkost pobit in strt. Če ga takega vidimo v cerkvi, nam deluje pobožno. Če nekoga v cerkvi vidimo nasmejanega, bomo pomislili, da je raztresen, morda pijan, sumljiv na bo, celo nespoštljiv do Boga bo deloval. Od kdaj tako nezaupanje v veselje? Od kdaj je veselje v območju svetega sumljivo?

*

Marijo litanije imenujejo »začetek našega veselja«. To pa zato, ker je naše veselje Kristus, ona pa je od vsega začetka sodelovala, da je Kristus prišel med nas. Toda Marijin naziv »začetek našega veselja« ne velja zgolj za nazaj. Ona je vselej, tudi danes, »začetek našega veselja«. Se hočete prepričati, da je Marija »začetek«, ki vedno deluje? Denimo: težko verujete? Pokličite takoj na začetku svoje nevere Njo! Ne morete odpustiti? Pokličite sredi svojega neodpuščanja najprej Njo! Bi radi odpravili svojo grdo navado preklinjanja? Vsakič ko vas zasrbi jezik, izrecite Marijino ime! Boste videli, kak hitro bo prišla, kako hitro bo začetek vašega veselja.


III. Vstajenje – izvir nepremagljivega upanja

Vrtavko poznamo. Igrača, ki se vrti na eni točki. Če jo v tisti točki zamezimo, pade. Če je krščanska vera vrtavka, je Kristusovo vstajenje točka, na kateri se vrti. Če ni Kristusovega vstajenja, pade cela zgradba krščanske vere. Sam apostol Pavel pravi: »Če pa Kristus ni vstal, je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera.«

*

Kristjani smo otroci vstajenja. Vsa naša duhovnost je velikonočna duhovnost. Res je, da je naš osrednji simbol križ in na križu umirajoči Bog, vendar je tudi res, da je ta križ vstajenjski križ. Če Kristus ne bi vstal od mrtvih, mi tudi križa ne bi častili.

*

Prvega novembra nikakor in nikdar ne imenujmo »dan mrtvih«! Tako ga imenujejo oni, ki nimajo upanja na posmrtno življenje.

*

Pazimo se vzhodnjaških vplivov. Ni jih malo. Mnogi, tudi kristjani, se danes spogledujejo z vero v reinkarnacijo. Kdor veruje v reinkarnacijo, zanika Kristusa. Kristus ni šel na križ in vstal od mrtvih, da bi se mi še enkrat in v nekem drugem telesu ponovili. Kristus je šel na križ in vstal od mrtvih, da bi mi prišli k Njemu. Za Kristusa smo enkratni in neponovljivi.


IV. Krst in birma – izvir prerojenja v Duhu

Krst je poleg sv. maše tisti zakrament, ki ga Jezus izrecno naroči in tudi pove, kako naj ga obhajamo. Pri krstu človeka oblijemo z vodo ali ga vanjo potopimo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Človek se prerodi v božjega otroka in postane član Kristusove Cerkve.

*

Pred krstom se zgodi dvoje. Oznanjevanja evangelija in spreobrnjenje. Toda mi krščujemo dojenčke. Ali dojenček posluša evangelijsko oznanilo, ga razume in veruje vanj? Ne. Ali se dojenček spreobrne od zla tega sveta? Ne. Je pač dojenček. Kje sta torej spreobrnjenje in osebna vera? Pri starših in botrih. Krst dojenčka je obenem praznik vere in spreobrnjenja staršev in botrov.

*

Pri mlajših generacijah katoličanov prihaja v modo, da rečejo, češ otroka ne bomo dali krstiti, češ naj se otrok za vero sam odloči, ko bo večji. To je kapitulacija vere. Bolj pošteno od takih staršev bi bilo, če bi rekli, da enostavno nimajo dovolj vere in poguma, da bi krstili svojega otroka. Ta »naj se sam odloči, ko bo večji« je izgovor in neodgovoren prenos lastne odgovornosti na otroka.

*

Čeprav po sv. birmi mnogi najstniki odidejo iz življenja Cerkve, nikakor ne bomo dvomili v dotični zakrament. Sveti Duh v svoj zakrament ni dvomil, ko je prišel. Svetemu Duhu ni žal, da je napolnil birmančevo dušo. Sveti Duh deluje, četudi se bo to bolj izrazito videlo čez dvajset ali trideset let.

torek, 13. november 2018

Ker je na Slovenskem najpogostejši priimek Novak



Zastavim majhen varnostni ukrep zoper lokalne lopove ...

Frankolovska fara pred nekaj leti. Ponedeljek zjutraj. Hribovska vasica, »hiše razpršene, kot jata plahih jerebic« (po Šifrerjevi Gorski roži). Ena hiška stoji posebej vstran od drugih, s treh strani obdana z gozdom. Gospa, ki v njej živi sama, se odpravi v dolino na sveto mašo za pokojnega moža. Peljejo jo sosedje. Pri maši so tudi sosedje. Po deveti uri se vrnejo. Obe hiši, vdovina in sosednja, sta oropani.

Jasno je, da so roparji čakali v gozdu, da se hiši izpraznita. Jasno je, da so vedeli, za koga je na tisti ponedeljek zjutraj maša in kdo bo šel v cerkev. Verjetno je, da so informacijo dobili od župnijskih oznanil, ki so od sobote popoldan visele pred cerkvijo in na spletu. Verjetno je, da so roparji bili domačini, ki berejo oznanila.

Frankolovska fara mesec dni nazaj. Serija vlomov in ropov. Spet oropana hiša v času, ko so domači šli k sv. maši, v sosednjo faro sicer. Iz preventive neham objavljati oznanila na Facebooku in to na istem FB sporočim
Zaradi pogostih vlomov in ropov po frankolovski fari za nekaj časa ne bomo dajali oznanil na Facebook.


Proti-migrantska straža je venomer budna …

Doživim kaj? Na FB doživim posmeh. Verjeli ali ne, name se spravijo oni, ki so proti migrantom. Če strnem: Tu maš zdaj, Cestnik, kaj pa ščitiš migrante!




Kaj imamo? Tole:
Prvič. V varnostno zgodbo iz naših hribov, v kateri je zelo malo verjetno, da nastopajo migranti, vključijo migrante. Migrant je pri nekaterih že demoniziran in postaja krivec za vse. Podobno kot so kristjani v času antike bili krivi za miši na polju ali za poraz rimskih legij v barbarskih gozdovih. 
Drugič. Neznačajnost na kvadrat! Ne skrivajo posmeha, skoraj privoščljivi so, češ naj te ropajo, ko si jim pa naklonjen.
Tretjič. Vidim, kako prav sem imel, ko sem kdaj kaj ostrega napisal in rekel na račun anti-migrantske histerije.


Čeprav nisem v pro-migrantski stranki ...

Fašem jih, čeprav ne spadam v pro-migrantsko stranko. Ne nasedam utopiji odprtih meja; ta mi je sumljiva, tvegana, neumna. Menim, da pro-migrantska elita ni sposobna opravljati z muti-kulti mašino, tudi ker je nagnjena k nespoštovanju in podcenjevanju religioznosti, zdajšnje migracije pa imajo dokajšen religiozen naboj. Menim še, da je pro-migrantska elita s svojimi manipulativnimi pristopi ena glavnih krivk za anti-migrantsko histerijo. Menim, da marksizem na migrantih zdravi svojo frustracijo, potem ko se je klasični zahodni delavski razred v kapitalizmu začel počutiti prav dobro. 

Migranti iz tretjega sveta kot novi nosilci proletarskega mesijanizma? Ne, hvala. Dvoumen in enosmeren Marakeški sporazum? Ne, hvala. Piškavi kozmopolitizem, ki živi le, če taca po narodni biti in se norčuje iz slovenske zastave? Ne, hvala. Ne, ne spadam v pro-migrantsko stranko. 

Toda tudi v anti-migrantsko stranko ne vstopim.


Ker je na Slovenskem najpogostejši priimek Novak ...

Na Slovenskem smo praktično vsi sad migracij, bližnjih ali daljnih. Čemu neki je naš najpogostejši priimek Novak, ki pomeni nov, novodošel, prišlek? Na dlani je, da so migracije naravni del življenja posameznikov in narodov. Da so migracije izraz človekovega hrepenenja po sreči, po edinosti, po solidarnosti, pravi tudi uradni cerkveni nauk (prim. dokument Kristusova ljubezen do migrantov). Poleg tega je ena najstarejših bibličnih in civilizacijskih zapovedi zapoved gostoljubnosti: sprejeti tujca, pomagati tujcu. Če Abraham pri Mamrejevih hrastih ne bi izkazal gostoljubnosti trem skrivnostnim tujcem, ga Bog ne bi obdaril s potomstvom (prim. 1 Mz 18). Seveda, ko pa migracijo povzroči vojna, se pravi, ko smo priča beguncem, ne sme biti nobenega dvoma, da jim ne bi nudili takojšnje zaščite.

Ostro se distanciram od rasističnih pokvek, ki zlorabijo domoljubje za pljuvanje po drugih rasah in kulturah; odstopim, kolikor morem, od slikanja vseh migrantov kot ljudi s hudičevskimi nakanami … in jih temu primerno fašem. Če bi zbral psovke na moj račun, bi jih bilo za celo litanijo. A »podplat je koža čez in čez postala« (po Prešernu). 


Nagon je to, ne misel  

Kljub temu me je nivo gajžlanja, ki se mi je primeril s sporočilom, da na FB ne bom več objavljal farnih oznanil, šokiral. Ne zaradi dikcije, ki v resnici ni brutalna, temveč zaradi brutalne miselnosti, ki je nje greda. Pravzaprav je vprašanje, če smem uporabiti besedo »misel-nost«. Gre pri takih obračunih še za misel? Nismo v polju nagona?

Ko bom naslednjič na FB objavil, da sem imel gumidefekt, bodo spet krivi migranti? Bo šlo samookronanim varuhom slovenstva spet na smeh?


Foto: Ervin Matevžič, podružnica Sv. Trojice na Gojki nad Frankolovim.

torek, 06. november 2018

Bog je – svetniki so dokaz



Za nami je še eno oratorijsko poletje. Letos je bilo prav posebno, saj smo se igrali Indijance, to, kar otroke vedno veseli, odrasle pa nostalgično vrača v čas pravljic. Toda na oratoriju smo se šli Indijance v spremstvu s Friderikom Baragom, duhovnikom, škofom, misijonarjem, svetniškim človekom. Pravzaprav smo bili Indijanci, ki jim je on prinašal evangelij. Prinašal pa ga je predvsem s svojim zgledom, s svojo svetostjo.

Videli smo, kako so otroci požirali Baragov lik in njegovo zgodbo. Videli smo, ne samo, kako otroke privlačijo zgodbe od daljnih deželah in ljudstvih, pač pa tudi, kako jih privlači zgodba o svetosti. Privlači in izziva, izziva in privlači. Kdo od nas bi kar na ulici dal svoje čevlje nekomu, ki jih nima? Kdo od nas bi pustil udobno življenje višjega srednjega sloja in šel živet v divjino med reveže? Kdo od nas bi gazil kilometre in kilometre sneg, da pride do bližnjega, ki mu morda niti ne bo izkazal gostoljubja? In kdo bi ob vseh teh dejavnosti še vedno bil vztrajen in globok molivec? Kdo od nas je svetnik?

Svetniška zgodba ne potrebuje veliko dodatnih razčlemb, opomb. Dovolj je, da je povedana, in že govori o Bogu. Svetnik je živa Božja ikona in odprto Božje pismo. Svetnik dokazuje, da Bog je. V času, ko so učimo nove evangelizacije, je to imeti pred očmi zelo pomembno. Povem ti zgodbo o Emi Krški, ti pa presodi, ali Bog je. Povem ti zgodbo o Emi Krški, ti pa se navduši nad Božjim evangelijem, ki preobraža družbo. In obratno. Odvzemi Emi Krški Boga – kaj ostane?

Pomembneje kot to, da imamo v Cerkvi močne medije, takšne ali drugačne ustanove, takšne ali drugačne vzvode delovanja v družbi, je, da imamo blažene in svetnike. Ti so potrdilo, da je Bog tu in da deluje; zagotovilo, da smo na pravi poti; oni po tiho evangelizirajo naše najbolj oddaljene sorojake. Posebno mistično poslanstvo med svetniki pa imajo mučenci. Mučenci stojijo in umirajo na najbolj dramatičnem stičišču dobrega in zla, njihova žrtev je zdravilo, ki iz tega stičišča teče in ozdravlja vse nas, tudi mučitelje.

Cerkev bo zato vedno imela posebno pastoralno in molitveno poslanstvo, ki je prepoznati svetnike svojega časa, se potruditi, da jih spozna in časti širši krog. K temu poslanstvu spadajo tudi včasih naporni, včasih silno počasni in zapleteni postopki razglasitve nekoga za blaženega in svetnika. Verujoči smo dolžni ljudi, ki jim je Cerkev naložila skrb, da »nekoga spravijo na oltar«, podpirati in jim pomagati. Predvsem pa moliti in se priporočati našim svetniškim kandidatom, saj niso le pravilno napisani papirji tisto, kar jih bo nekega dne postavilo pred nas kot žive dokaze o Bogu.

---------

Naši rojaki oz. s slovensko deželo tesno povezani Božji služabniki v postopku za beatifikacijo

Povzemam spisek procesov za beatifikacijo, ki ga je v zadnji številki revije Cerkev danes (5/2018) v članku 
Slovenci še vedno nimamo »čisto svojega« svetnika
 podal profesor France M. Dolinar, vodja Nadškofijskega arhiva v Ljubljani. Razporejeni so po letnici začetka procesa:
  • 1926: Anton Martin Slomšek (1800–1862), škof, 1999 razglašen za blaženega;
  • 1952: Frančišek Bonifacio (1912–1946), duhovnik, mučenec, doma iz Kopra, 2008 v Trstu razglašen za blaženega;
  • 1956: Friderik Irenej Baraga (1797–1868), misijonar in škof;
  • 1963: p. Vendelin Vošnjak OFM (1886–1933), ustanovitelj hrvaške frančiškanske province;
  • 1974: Janez Frančišek Gnidovec (1873–1939), lazarist, škof;
  • 1992: Lojze Grozde (1923–1943), mučenec, 2010 razglašen za blaženega;
  • 1995: p. Aleksij Benigar OFM, rojen slovenskim staršem v Zagrebu;
  • 1999: Anton Vovk (1900–1963), škof;
  • 1999: Marija Krizina Bojanc (1885–1941) in Marija Antonija Fabjan (1907–1941), Hčeri Božje ljubezni, drinski mučenki, 2011 v Sarajevu razglašeni za blažene skupaj s še tremi hrvaškimi sosestrami;
  • 2000: Danijel Halas (1908–1945), prekmurski duhovnik, mučenec;
  • 2001: Jakob Ukmar (1878–1971), tržaški duhovnik in profesor;
  • 2003: Cvetana Priol (1922–1973), profesorica glasbe iz Maribora;
  • 2007: p. Kanut des Enfans d'Avernas (1884–1950), rojen belgijskim staršem v župniji Apače, v postopku med 36 mučenci iz Tokwona v Koreji;
  • 2010: p. Andrej Majcen (1901–1999), salezijanec, po rodu iz Maribora;
  • 2013: Anton Mahnič (1850–1929), krški škof;
  • 2014: Anton Strle (1915–2003), duhovnik, profesor;
  • 2015: Alojzij Kozar (1910–1999), prekmurski duhovnik in pisatelj;
  • 2017: s. Leopoldina Brandis (1815–1900) redovna ustanoviteljica iz Gradca;
  • 2018: Magdalena Gornik (1835–1896), mistikinja iz župnije Gora pri Sodražici.

    * Gornji zapis je izšel kot uvodnik v reviji Cerkev danes (5/2018). Na fotografiji izrez freske Jakoba Brolla Spremenitev na gori Tabor; freska je v podružnični cerkvi na Gojki pri Frankolovem.



petek, 26. oktober 2018

Sveče, sveče, sveče (ker nas je sram javno moliti)


Ob prazniku vseh svetih smo spet brali zapise o tem, kako smo Slovenci evropski rekorderji po rabi nagrobnih sveč. Na čezmerno potrošnjo denarja za plastiko in vosek je opozorila Karitas, ki je prosila, naj bo kakšna sveča manj in kakšen evro več za ljudi v stiski. Svoje so rekli tudi ekologi. Toda ne eno ne drugo ne zaleže. Na Slovenskem je še vedno mogoče kupiti sveče povsod; tudi tam, kjer ne bi pričakovali: na bencinski črpalki, na pošti in – sliši se neverjetno – celo v kakšni mesnici. Svečam dajemo lepa ženska imena, jih grmadimo na pokopališčih, se mučimo z njih odpadki. Gre pri tem za lirično čaščenje rajnih? Za plehko tekmovanje, kdo bo imel več plamenčkov na grobu? Za nekaj vmes? Naj povedo antropologi. 

Mi bomo postavili naslednjo tezo: Slovenci prižigamo na tisoče ton nagrobnih sveč tudi zato, ker nas je sram moliti. Protokol, ki je največ v rabi, je naslednji: pridemo h grobu, popravimo rože v vazi, izpulimo kakšno zel, prižgemo svečo, tiho gledamo, kako gori. V množici obiskovalcev grobov vidiš komaj koga, ki bi se mirno pokrižal in zmolil očenaš in zdravamarijo. Sveča moli namesto nas, kakor tibetanski molilni mlinčki molijo namesto tamkajšnjih vernikov. Ampak vrteči se molilni mlinčki so v azijski panteizem logično umeščeni, medtem ko slovenska »molilna sveča«, vsaj dokler še verujemo v osebnega Boga, ni na mestu.

V Pridite in poglejte je zapisano: »Slovenci sodimo med evropske narode, ki najmanj molijo. Verska čustva so pogosto potlačena, sramežljiva in skrita.« Dodajmo: potlačena, sramežljiva in skrita je naša molitev na pokopališču. Še smo v mesecu novembru, še je čas za »popravni izpit«. Zadajmo si, da bomo v tem mesecu vsaj enkrat šli na pokopališče brez sveče. Le mi, naši rajni in Bog – zvezani v eno z molitvijo naših ustnic in našega srca. 


* Besedilo je pod naslovom Sramežljiva in skrita molitev izšlo 17. novembra 2013 kot uvodnik v tednik Družina. Foto: B.C..
** Link do akcije Ministrstva za okolje in prostor Sveča manj. Podobna akcija Slovenske Karitas: Manjša sveča za sočloveka sreča.

ponedeljek, 22. oktober 2018

16-krat spoštovanje, 9-krat svoboda


Devetnajstega avgusta leta 1985 se je zgodilo, kar se iz današnjega zornega kota marsikomu zdi nemogoče, da bi se ponovilo. Rimski papež je nagovoril ogromno množico mladih muslimanov, namenoma zbranih na velikem stadionu. Zgodilo se je v Casablanci v Maroku v okviru velikega apostolskega potovanja sv. Janeza Pavla II. po Afriki ter v okviru velikega shoda maroške mladine, ki je bil civilne in športne narave in sprva ni predvideval srečanja s papežem.

Format filmskega platna in ekranov je že nekaj desetletij v razmerju 16: 9. Na to razmerje naletimo, če preberemo kratek casablanški nagovor in preštejemo besedi »spoštovanje« in »svoboda«. 80.000-im mladim muslimanom je Janez Pavel II. šestnajstkrat položil na srce besede o spoštovanju in devetkrat o svobodi. Šestnajstkrat o spoštovanju med ljudmi, narodi, religijami; devetkrat o svobodi veroizpovedi, o svobodi vesti.

Kaj je spoštovanje? Filozof Emmanuel Levinas je nekje izzivalno zapisal, da ne bi bilo narobe, če bi v našem jeziku besedo »ljubezen« zamenjali z besedo »spoštovanje«. Ko rečemo »ljubim te«, prevečkrat izražamo hotenje po drugem; ko rečemo »spoštujem te«, takoj pokažemo, da je druga oseba neodvisna od nas in svobodna. Spoštovanje poudarja svobodo drugega. Če ni spoštovanja, tudi svobode kmalu več ne bo.

Smo v času precejšnjih družbenih in cerkvenih sprememb. Trenja med različnimi skupinami in nazori se zaostrujejo. Nekatere elite se spogledujejo z državno represijo drugače mislečih, nekdo bi ustanavljal paravojaške enote, nekdo bi se ogradil z bodečo žico. Marsikdo je negotov, marsikoga je strah. Ključno zato postaja, da vztrajamo v spoštovanju. Spoštovanje drugih in drugačnih bo ohranjalo prostor svobode in varnosti za vse.

»Casablanški« Janez Pavel II. nas uči, da se najbolj iskreno spoštovanje in najbolj žlahtna svoboda smeta in morata skovati tam, kjer se zdi najtežje: dialog med kristjani in muslimani, dialog med vernimi in nevernimi, dialog med levimi in desnimi. Verjeti v dialog (dia-logos) pomeni ne nazadnje verjeti v Boga, čigar beseda (logos) je ustvarila vse ljudi enako. 


* Besedilo je bilo objavljeno 14. 10. 2018 kot uvodnik v tedniku Družina. Foto B.C. (2015): Kana Galilejska (Izrael); spredaj pravoslavna cerkev, levo zadaj katoliški zvonik, desno zadaj muslimanski minaret.
** Izsek papeževega govora v Casablanci: https://www.youtube.com/watch?v=xRpINVSaE5Y

sreda, 17. oktober 2018

Primer Strehovec ali Kako ustvariti pridne, nevidne in tihe


Primer Strehovec prikliče tistim, ki smo brali poglavja o zgodovini antičnega krščanstva, relativno znan odlomek iz epistolarija Plinija Mlajšega, v katerem slednji okrog leta 110 prosi cesarja Trajana za navodila, kako postopati zoper kristjane. Plinij Mlajši, izobraženec in politik, je bil takrat upravitelj Bitinije in Ponta (danes Turčija vzhodno od Bosporja in ob Črnem morju). Ker je tam krščanstvo bilo že precej razširjeno (in je povzročalo ekonomsko škodo izdelovalcem malikov), se je odločil za ostre ukrepe, vključno za usmrtitve nekaterih kristjanov. Te ukrepe opiše v pismu cesarju in ga prosi nadaljnjih napotkov. Cesar mu odpiše ter mu da navodilo, ki je za dolgo časa obveljalo kot merodajno. Glasilo se je:
Conquirendi non sunt; si deferantur et arguantur, puniendi sunt.
Kristjanov naj se ne preiskuje (preganja); če pa so prijavljeni (obtoženi) in jim je dokazano, naj bodo kaznovani. (moj prevod)

Trajan - cesar, za časa katerega je Rimsko cesarstvo ozemeljsko najdlje seglo - torej zadrži preganjanje kristjanov, obenem pa dopušča, da se jim sodi, če jih kdo prijavi. S tem da prijavljitelj ne sme biti anonimen, s čimer se preprečijo osebna obračunavanja ter verižna prijavljanja in proti-prijavljanja. 

Zanimiva rešitev. Imela je svojo logiko. Za državo logiko ohranjanja miru, za kristjane logiko omejene svobode in boljkone stalnega strahu. Poglejmo.


Conquirendi non sunt (beri: kristjanom dopustimo relativno versko svobodo)

Čeprav so kristjani ohranjali status religio illicita (nedovoljeno verstvo), jim Trajan dopušča določeno versko svobodo. V smislu, da se jih ne lovi, zalezuje, venomer preganja. Nič posebnega ni bilo v tej odločitvi. Saj se tudi drugače kristjanov ni kar naprej lovilo in preganjalo. Cesarstvo je sploh moralo živeti z mnogimi verskimi praksami, ki so brstele na njenem ozemlju. Ostro reguliralo teh verstev ni, pač pa se je zanašalo na delovanje, danes bi rekli, multi-kulti talilnega lonca. Če za vzorec pogledamo, kaj se je v času Trajana in potem dogajalo na Ptuju (rimska Poetovio), vidimo, da je talilni lonec bil dokaj uspešen. Na Ptuju imamo sočasno rimske, grške, egipčanske, perzijske in keltske verske elemente. »Kapele« in »cerkvice« različnih verstev so kje stale dobesedno ena ob drugi.


si deferantur (beri: kristjane vendarle naj bo strah pred prijavo)

Država torej naj ne lovi kristjanov, a kristjani so lahko rimskim sodnim oblastem na hitro prijavljeni in na hitro obtoženi nelegalnega početja. Za razliko od rimske, grške, egipčanske, perzijske, keltske in tudi judovske verske prakse, je njihova praksa vendarle pravno nedovoljena. Nad kristjani zato vedno visi sum »brezboštva«, ker ne vstopajo v multi-kulti talilni lonec, ne častijo državnih bogov in božanskega cesarja; sum nadalje, da zato prav oni povzročajo »jezo bogov« (ira deorum), se pravi, rušijo »mir bogov« (pax deorum) oz. škodijo »javnemu redu in miru«, bi rekli danes; iz istega naslova bodo krivi tudi za slabe letine in poraze rimskih legij. Le malo bo potrebno, da se dvigne kak tožnik in jih izročil sodnikom. 

Trajanov recept tako izpostavlja vlogo prijavljitelja, denuncianta, špeckahle, ki pa - cesar v pismu Pliniju to izrecno poudarja - ne sme biti anonimen. Družbeni obračun s kristjani, v kolikor je pač potreben, tako Trajan seli v soseščine, na tržnice, v vsakdanje življenje in odnose.


et arguantur (beri: kristjane obsoditi naj ne bo težko)

Delikt kristjanov je bil biti kristjan. To je rimskim sodnikom ponujalo nezahtevno delo. Plinij Mlajši v pismu cesarju Trajanu opiše svoje delo sodnika, ko je sodil maloazijskim kristjanom:
Proti prijavljenim kristjanom sem postopal na naslednji način: neposredno sem jih vprašal, če so kristjani. Če so priznali, sem jih vprašal v drugo in v tretje, obenem pa jim grozil s smrtno kaznijo. Če so vztrajali, sem ukazal, naj jih usmrtijo.

Kot vidimo, je za prvega kristjana pot od uživanja določene verske svobodo do smrtne kazni lahko bila zelo kratka. Načeloma so te pustili pri miru. Potem se je našel nekdo, ki si mu šel na živce, ker nisi bil tak kot vsi. Prijavil te je. Prišli so pote. Ker je bil tvoj delikt to, da si, kar si; da misliš in veruješ, kar misliš in veruješ, so te hitro spoznali za krivega. Če se nisi odrekel svoji veri, so te hudo kaznovali, tudi s smrtjo. (Ravno danes, 17. oktobra, goduje sv. Ignacij Antiohijski, ki so ga v času Trajana vrgli zverem.)

V takih razmerah je seveda bilo razumljivo, da so prvi kristjani v Rimskem cesarstvu morali biti »pridni, nevidni in tiho«, da se jim ni nič hudega zgodilo.


Trajanov recept, edicija 2018

1900 let je razlike me Trajanovim cesarovanjem in sodobno slovensko demokracijo. Na hitro vleči vzporednice ni na mestu. Kar se dogaja okrog p. Tadeja Strehovca, kljub temu nakazuje na željo določenih elit, da vzpostavijo politično-pravne mehanizme, ki bi kristjane in druge nonmainstream misleče ljudi držali v strahu, jih - podobno kot je Trajanov recept na tihi rob družbe odrinil prve kristjane - prisilili v molčečo in potuhnjeno držo na robu družbe. In sicer:
  1. Na vsa usta razglašamo svobodo veroizpovedi in svetovnega nazora; načeloma ne preganjamo drugačemislečih; nočemo biti država miselne policije (Trajanov »naj se jih ne preiskuje«). Hkrati nam naša politična, medijska, kulturna in akademska moč omogoča, da se usedemo na dogmo človekovih pravic in ostalim vsilimo točno določeno interpretacijo te dogme. Od daleč se mora videti, kdo od te interpretacije odstopa. Naša politična, medijska, kulturna in akademska moč omogoča, da definiramo, kaj je »sovražni govor«, nakar lahko nečedneža, ki »sovražno govori«, v manj uradni komunikaciji imenujemo tudi »fašist« in »katoliban«.
  2. Nad »fašisti« in »katolibani« mora ves čas viseti možnost, da se jih obtoži in da gredo pred sodnika (Trajanov »če so prijavljeni«). Prag mora biti karseda nizek. Najbolje bo, če jih bo moč obtožiti za napačno misel in napačno besedo. Denimo: imenovati nekoga »abortivni lobi«; ali reči, da je načrtni splav umor; ali reči, da ti je všeč klasično ljubezensko razmerje med moškim in žensko, ni ti pa všeč homoseksualnost. Nizek prag za vložitev obtožnice bo prisil nonmainstream misleče ljudi, da se bodo bali na glas govoriti, kmalu pa tudi bali preveč po svoje misliti. Posebno mesto v tako zastavljenih zadevah imajo prijavljiteji. Mirovni inštitut je zategadelj že izdelal denunciantsko aplikacijo eMORE, s katero lahko jurite sovražni govor, kjerkoli ste in ob katerikoli uri dneva in noči.
  3. Sodišča morajo biti na »pravi« strani. Obsodba in kazen morata imeti velik učinek. Najbolje je, če obtožimo, obsodimo in kaznujemo nekoga, ki je znan in vodilen. Recimo, recimo,... recimo, samega tajnika Slovenske škofovske konference. Kaznivo dejanje in obsodba le-tega tudi ne smeta biti preveč zapletena za razumevanje. Kajti do širokih množic za slovenskimi šanki in v tovarniških menzah, do množic, ki niso ne vem kako multi-kulti vzradoščene ter LGBT-prijazne, mora priti sporočilo, ki jih bo napeljalo vsaj na držo »pridni, nevidni in tiho«, če jih že ne more vseh spreobrniti v »zagovornike človekovih pravic«. 

* Foto Wikipedia: cesar Trajan.

ponedeljek, 08. oktober 2018

Vstavite v enačbo zavist, gospod Akrapovič!


Spoštovani gospod Akrapovič! Nisem motorist in zna biti, da nikoli ne bom. O vaših izdelkih sem slišal bežno in me niso zanimali. A prišel je 9. maj 2013, ko se je počasi iztekalo moje sobotno leto v Madridu. V tamošnjem univerzitetnem mestu, kamor sem hodil poslušat ta in ona predavanja, zagledam pred neko fakulteto parkiran motor, s katerega auspuha je rumeno sijal napis AKRAPOVIČ.

Saj veste, kako je, ko si kot član majhnega naroda na tujem, v tuji deželi, ki je velika, v vseh ozirih konkurenčna in ima strašno zgodovino. Tam komaj kdo ve, kje je Slovenija. Če slučajno vejo, pa si o njej mislijo čudne reči. Recimo. Ko smo z madridskimi skavtinjami načrtovali njihov potovalni tabor po slovenskih Alpah, so me študentke, šolane punce torej, povsem resno vprašale, ali naj konzerve s hrano kupijo že v Španiji in jih po avionu pretovorijo do Slovenije. Pomiril sem jih, ko sem jim zagotovil, da so pri nas enako trgovine in da je v njih moč kupiti tako ribje kot mesne konzerve, pa tudi več vrst paštet.

Sredi takih razmer in sredi imenitnega tujega velemesta mi zasije napis AKRAPOVIČ. Bil sem vzhičen in ponosen na vaše podjetje, na njegove dosežke, na slovensko inženirsko pamet in obrtno roko. Slikal sem auspuh in motor, grafično reč opremil z napisom, ter ta malce naïf izdelčič fliknil na svoj Facebook (slika zgoraj).

Zdaj berem, kako vas in vam podobne podijo iz Slovenije. Ni mi jasno in morda tudi vam ni povsem jasno, zakaj to delajo. Pa tako izobraženi in titulirani kot so. Nekako razumeš protipodjetniško ideologijo, ki se je nekateri učijo v Kumrovcu, pardon, v kakšnem od ljubljanskih gojišč družboslovcev. Razumeš, da nekateri hočejo socializem, v kolikor se resda zdi, da ima kapitalizem mnogo grehov, potem ko nam je prinesel blagostanje, kot še ga nismo imeli. Razumeš tudi, da bi kdo rad kakšen korektiv v davčni zakonodaji. Ne razumeš pa, zakaj bi zato rabili iz Slovenije poditi pametne in pridne ljudi, kakršen ste vi in je Boscarol in so mnogi vama podobni. Ne razumeš, od kod ta njihov čistunski čustveni naboj, ta njihova sveta notranja sila, da besno zalajajo na najboljše slovenske podjetnike in jim kažejo vrata iz lastne domovine.

Tudi vi se verjetno sprašujete, kaj vam je bilo treba tega spopada z oblastno politiko in marksističnimi aktivisti. Tudi vi kljub vašemu tehničnemu znanju in obči razgledanosti verjetno ne razumete povsem, od kod tak lajež. Dovolite, da vam dam nasvet, ki izvira iz tisočletne krščanske tradicije (7 glavnih grehov pa to). Če kdaj zapletenih odnosov nikakor ne razumete, vstavite v enačbo zavist. Tako je, gospod Akrapovič, vstavite zavist in slika bo bolj izostrena. Zavidajo vam - to je ta skrivnost!

»Zavist je tihi protagonist mnogih družbenih dogodkov,« je nekoč zapisal nek katalonski sociolog, katerega imena mi žal več ne uspe izbrskati. »Če bi faušija gorela, bi cela Slovenija gorela,« pravimo mi. Kaj je zavist? Zavist je bolečina ob uspehu in sreči drugega. 

Kako se počuti nek od politike nastavljen in od politike podpiran uspešnež ob pravem samostojnem podjetniku? Počuti se manj, zaboli ga, začne zavidati. Kako se počuti nekdo, ki je v javnem sektorju naredil strašne karierne korake, ker je dovolj obkoritniški, ob podjetniku, ki je začel v garaži in so danes njegovi izdelki prestižna planetarna znamka? Počuti se manj, boli ga nevirtualen uspeh drugega, začne zavidati. Kako se počuti nek antikapitalist, ki se je v zakajenih debatnih salonih prepričal, da bo svet rešilo eksperimentiranje z družbenimi razredi v znamenju srpa in kladiva, uvidi pa, da srp najbolje žanje in kladivo najbolje tolče, ko ju vihti kapital? Poleg ljubosumja, ker sta srp in kladivo šla od njega k drugemu, hudo zavida t.i. predstavnikom kapitala. 

Kaj storiti? Vi imate svoj podjetniški odgovor, ki se bo - predvidevam - glasil: fokusirati se na izdelke, delati več, delati bolje, prodajati, pustiti ob strani zavistneže. Jaz se ob takih izzivih zastavim bolj duhovno, bolj asketsko. Premagovati zavist najprej pri sebi. To si zadam. Mi uspeva? Ocenite iz naslednje zgodbe...

Istega meseca maja leta 2013 sem večkrat šel na madridski knjižni sejem v park El Retiro. Ustavil sem se pri kiosku, ki je ponujal kopico knjig Slavoja Žižka. Pogovarjal sem se s prodajalcem o tem našem filozofu ter bil vesel in ponosen, da smo Slovenci dali svetu Slavoja Žižka. Četudi mi je slednji kot nekoč kronani ideolog stranke LDS in njenih posmrtnih podaljškov šel rahlo na živce. Kakor koli, kot uvodničar pri tedniku Družina sem svoj ponos na Žižka junija 2013 razglasil kar na prvi strani tega istega katoliškega tednika v zapisu Žižek, Rupnik in Škocjanske jame. Zapis lahko preberete tule.

Za konec, gospod Akrapovič, lep pozdrav iz štajerskih hribov, po katerih vašim auspuhom še vedno delajo konkurenco žunžljajoči auspuhi APN štirk. Ja, zgodi se, da pridejo policaji in porednim štirkam nastavijo zasedo. A to je že druga zgodba...