ponedeljek, 08. oktober 2018

Vstavite v enačbo zavist, gospod Akrapovič!


Spoštovani gospod Akrapovič! Nisem motorist in zna biti, da nikoli ne bom. O vaših izdelkih sem slišal bežno in me niso zanimali. A prišel je 9. maj 2013, ko se je počasi iztekalo moje sobotno leto v Madridu. V tamošnjem univerzitetnem mestu, kamor sem hodil poslušat ta in ona predavanja, zagledam pred neko fakulteto parkiran motor, s katerega auspuha je rumeno sijal napis AKRAPOVIČ.

Saj veste, kako je, ko si kot član majhnega naroda na tujem, v tuji deželi, ki je velika, v vseh ozirih konkurenčna in ima strašno zgodovino. Tam komaj kdo ve, kje je Slovenija. Če slučajno vejo, pa si o njej mislijo čudne reči. Recimo. Ko smo z madridskimi skavtinjami načrtovali njihov potovalni tabor po slovenskih Alpah, so me študentke, šolane punce torej, povsem resno vprašale, ali naj konzerve s hrano kupijo že v Španiji in jih po avionu pretovorijo do Slovenije. Pomiril sem jih, ko sem jim zagotovil, da so pri nas enako trgovine in da je v njih moč kupiti tako ribje kot mesne konzerve, pa tudi več vrst paštet.

Sredi takih razmer in sredi imenitnega tujega velemesta mi zasije napis AKRAPOVIČ. Bil sem vzhičen in ponosen na vaše podjetje, na njegove dosežke, na slovensko inženirsko pamet in obrtno roko. Slikal sem auspuh in motor, grafično reč opremil z napisom, ter ta malce naïf izdelčič fliknil na svoj Facebook (slika zgoraj).

Zdaj berem, kako vas in vam podobne podijo iz Slovenije. Ni mi jasno in morda tudi vam ni povsem jasno, zakaj to delajo. Pa tako izobraženi in titulirani kot so. Nekako razumeš protipodjetniško ideologijo, ki se je nekateri učijo v Kumrovcu, pardon, v kakšnem od ljubljanskih gojišč družboslovcev. Razumeš, da nekateri hočejo socializem, v kolikor se resda zdi, da ima kapitalizem mnogo grehov, potem ko nam je prinesel blagostanje, kot še ga nismo imeli. Razumeš tudi, da bi kdo rad kakšen korektiv v davčni zakonodaji. Ne razumeš pa, zakaj bi zato rabili iz Slovenije poditi pametne in pridne ljudi, kakršen ste vi in je Boscarol in so mnogi vama podobni. Ne razumeš, od kod ta njihov čistunski čustveni naboj, ta njihova sveta notranja sila, da besno zalajajo na najboljše slovenske podjetnike in jim kažejo vrata iz lastne domovine.

Tudi vi se verjetno sprašujete, kaj vam je bilo treba tega spopada z oblastno politiko in marksističnimi aktivisti. Tudi vi kljub vašemu tehničnemu znanju in obči razgledanosti verjetno ne razumete povsem, od kod tak lajež. Dovolite, da vam dam nasvet, ki izvira iz tisočletne krščanske tradicije (7 glavnih grehov pa to). Če kdaj zapletenih odnosov nikakor ne razumete, vstavite v enačbo zavist. Tako je, gospod Akrapovič, vstavite zavist in slika bo bolj izostrena. Zavidajo vam - to je ta skrivnost!

»Zavist je tihi protagonist mnogih družbenih dogodkov,« je nekoč zapisal nek katalonski sociolog, katerega imena mi žal več ne uspe izbrskati. »Če bi faušija gorela, bi cela Slovenija gorela,« pravimo mi. Kaj je zavist? Zavist je bolečina ob uspehu in sreči drugega. 

Kako se počuti nek od politike nastavljen in od politike podpiran uspešnež ob pravem samostojnem podjetniku? Počuti se manj, zaboli ga, začne zavidati. Kako se počuti nekdo, ki je v javnem sektorju naredil strašne karierne korake, ker je dovolj obkoritniški, ob podjetniku, ki je začel v garaži in so danes njegovi izdelki prestižna planetarna znamka? Počuti se manj, boli ga nevirtualen uspeh drugega, začne zavidati. Kako se počuti nek antikapitalist, ki se je v zakajenih debatnih salonih prepričal, da bo svet rešilo eksperimentiranje z družbenimi razredi v znamenju srpa in kladiva, uvidi pa, da srp najbolje žanje in kladivo najbolje tolče, ko ju vihti kapital? Poleg ljubosumja, ker sta srp in kladivo šla od njega k drugemu, hudo zavida t.i. predstavnikom kapitala. 

Kaj storiti? Vi imate svoj podjetniški odgovor, ki se bo - predvidevam - glasil: fokusirati se na izdelke, delati več, delati bolje, prodajati, pustiti ob strani zavistneže. Jaz se ob takih izzivih zastavim bolj duhovno, bolj asketsko. Premagovati zavist najprej pri sebi. To si zadam. Mi uspeva? Ocenite iz naslednje zgodbe...

Istega meseca maja leta 2013 sem večkrat šel na madridski knjižni sejem v park El Retiro. Ustavil sem se pri kiosku, ki je ponujal kopico knjig Slavoja Žižka. Pogovarjal sem se s prodajalcem o tem našem filozofu ter bil vesel in ponosen, da smo Slovenci dali svetu Slavoja Žižka. Četudi mi je slednji kot nekoč kronani ideolog stranke LDS in njenih posmrtnih podaljškov šel rahlo na živce. Kakor koli, kot uvodničar pri tedniku Družina sem svoj ponos na Žižka junija 2013 razglasil kar na prvi strani tega istega katoliškega tednika v zapisu Žižek, Rupnik in Škocjanske jame. Zapis lahko preberete tule.

Za konec, gospod Akrapovič, lep pozdrav iz štajerskih hribov, po katerih vašim auspuhom še vedno delajo konkurenco žunžljajoči auspuhi APN štirk. Ja, zgodi se, da pridejo policaji in porednim štirkam nastavijo zasedo. A to je že druga zgodba...

ponedeljek, 24. september 2018

Mavrično - rdeče - rjavo II.



Stvarnost, ideologija, propaganda (+ denar) 

Kdor je pozorno sledil dogajanju na zadnjih dveh sinodah o družini, je lahko opazil, kako se je spreminjala predloga besedila o istospolno usmerjenih osebah. Šla je od revolucionarne predloge, se pravi, zelo odprte do istospolnih, do končnega običajnega, imenoval bi ga, vljudnostnega besedila. Tresla se je gora, rodila se je miš. Zakaj? Tudi zato, ker se je ob sinodi zbudil LGBT-aktivizem in preko svetovnih medijev grobo butal v Petrovo skalo. Sinodalnim očetom ob toliki ideološko-propagandni agresiji ni ostalo drugega, kot da zaprejo komunikativne poti s t.i. LGBT-srenjo. Tragikomični junak dogodkov tistega časa je bil poljski duhovnik Krzysztof Charamsa. Tudi njegova gejevsko-aktivistična neumnost je prispevala, da je Cerkev stopila na zavoro.

Kajti danes govoriti o LGBT-stvarnosti ni lahko. LGBT-stvarnost je opremljena z močno LGBT-ideologijo, ki vključuje razvpito teorijo spola, in močno LGBT-propagando (glej sliko zgoraj). Plus denar; oboje ima namreč močno podporo v politiki in kapitalu. 

Ideologizirana LGBT-srenja ne dovoli kakšnih drugačnih pristopov k obravnavanju LGBT-stvarnosti od onega, ki ga je sama kanonizirala. Ideologizirana LGBT-srenja dovoli samo pristop B, možnosti pristopa A ne dopušča. Pristop B pa med drugim pomeni, da ti je pri obravnavi LGBT-vprašanj dovoljeno se gibati v postmodernih gabaritih eksistencializma, kulturnega marksizma, strukturalizma in nihilizma, ne pa v gabaritih aristotelovskega in tomističnega realizma.


LGBT herezije

V prejšnjem tozadevnem blogu (Mavrično, rdeče, rjavo I.) sem omenjal feministke TERF, ki zagovarjajo naravno ženskost in žensko bistvo, zato pa so v konfliktu s trenutno sila moderno TRANS zapovedjo. Filozofsko gledano, iz feministične in gejevske scene štrlijo ven, kot bi štrlel ven Aristotel, če bi ga postavili v vrt nihilizma in relativizma. Denimo, četudi si zagovornik LGBT-pravic, trdno pa zagovarjaš, da sta naravna spola dva – nič več in nič manj kot dva: moški in ženski -, si za ideologizirano LGBT-srenjo zlahka LGBT-heretik.

Da ne omenjamo zdrsa LGBT-gibanja v skrajno levičarstvo. Mavrično je postalo rdeče – rdeče, ki pa z željo po nadzoru na ljudmi (kontrola socialnih omrežij, vstop v šolstvo,...) že teži v rjavo, v glajhšaltungo jutrišnjega dne.


LGBT protiverskost

Ni še konec melodrame. Tu je odnos ideologiziranega LGBT-aktivizma do religije. Še pomnite eno izmed ljubljanskih Parad ponosa kmalu po l. 2000, ko je nek slovenski duhovnik napovedal, da bo na Paradi pozdravil geje in lezbijke? … Naj gre ali naj ne gre? V razpravo sem kot urednik takrat zelo aktivnega internetnega RKC-foruma bil še kako vpet. Mnenja so bila deljena. Danes ne bi bila več. Dajmo na stran LGBT-problematiko, imperativ je ta, da duhovnik na boljkone protiverski prireditvi nima kaj iskati?

Kakšna LGBT-manifestacija kaže več verskih simbolov kot farna procesija. Ne z namenom čaščenja, temveč z namenom provokacije in žaljenja. Celoten Balkan je bil letošnje poletje v luftu zaradi nekega grškega paradnika (na sliki spodaj), ki je svojo kiklco dal poslikati s podobo sv. Nikolaja (Miklavža). Najprej rečemo, češ čudak! Nato pomislimo na druge podobne protiverske feministične (skakanje polnagih Femen plačank po oltarjih) in LGBT-ekscese ter na to, da organizatorji Parad nič ne storijo, da jih ne bi bilo.

vir: Twitter
Po dostojevskovsko smo vedno znova tam, kjer se človeški duh neverjetno skondenzira: pri vprašanju Boga!


Monoteistični pogled: upreti se Stvarniku

Teološko gledano gre pri LGBT-ekstremizmih in njihovemu trku z religijami, zlasti zaradi teorije spola, za nadaljevanje in razvoj vedno istega upora proti Bogu Stvarniku. Težava z določenostjo in lastnim bistvom je v duhovni globini težava z Določevalcem. Zanikaš Določevalca, zavrneš njegov dar, zdaj si bog ti in že smeš sam sebe določati po mili volji,... Že je tu hecna ideja, ki hoče postati dogma: da ni moškega in ženske, da je vsak spola, ki si ga namisli v glavi. Človeškost je plastelin, ki ga gneteš, kot ti paše, vse do trans-humanizma, ko več ne priznavaš meje med človekom in živaljo, človekom in strojem.

Če smo že pri tem. Pomnite razvpite oraklje takrat še nadškofa Rodeta o ateistih in o psih ovčarjih? Najprej so »zagovorniki človekovih pravic« prerokovalca popljuvali, da so ostali brez sline v ustni votlini, čez nekaj let so več ali manj isti »zagovorniki človekovih pravic« delili visoke nagrade onim, ki so prerokovalčevo prerokbo uresničevali v soju žarometov. V mislih imam performans Maje Smrekar, ki doji pse, kar lahko razumemo kot raz-človečenje naslednje stopnje (kapitalu še kako po volji) in kot triumf ateizma, v smislu brisanja Stvarnika, darovalca življenja.

Monoteizem jih žuli. Judovstvo, islam in krščanstvo so tako skupaj na udaru LGBT-ideologije. Manj pa ta udar čuti vzhodnjaška religioznost z energetskim Enim, ob katerem smo posamezniki samo začasna pojavnost. Z energetskimi pojavnostmi se je moč poigravati (in vzhodnjaška Stalin ter Mao Cetung sta se), z od Jahveja-Alaha-Gospoda ustvarjenimi samostojnimi osebami se ni mogoče poigravati.


Krščanski pogled: ukrasti Odrešeniku odrešenje

LGBT-ideologija in propaganda poleg obče monoteistične v podtalju predstavljata tudi bolj interno krščansko dramo - tipično zahodno dramo. Gre za poskus dokončnega izrinjanja krščanstva, se pravi, Kristusa iz naše civilizacije. O Kristusu je apostol Pavel zapisal:
Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. (Gal 3,28)

Edinost Juda in Grka (konec sovraštva med narodi), edinost sužnja in svobodnega (konec izkoriščanja in sovraštva med socialnih stanovi), edinost moškega in ženskega sveta (konec zapostavljanja iz naslova spolnih razlik) se uresničujejo vsled Kristusovega križa in vstajenja. Tako Pavel.

Cilj zdajšnje kulturne revolucije pa je narediti Kristusovo samopodaritev brezpredmetno in dokazati, da je odrešujoča edinost človeštva možna mimo Božjega učlovečenja in križa. In sicer po poti intelektualnega naprezanja elit, kulturnega inženiringa in, če nanese, brezkompromisne rabe politične moči.

To je tista surova tekmovalnost s Kristusom, tista kraja Kristusovega odrešenja, ki jo je samo genij à la Dostojevski mogel uvideti in ubesediti. V Karamazovih ima Veliki Inkvizitor (vsaka ideološka nadoblast) svoj monolog pred Ujetnikom (Kristus). V zagovor svojega vladanja in manipuliranja ljudskih množic med drugim pove:
Kajti potreba po vesoljnem zedinjenju je tretja in poslednja muka človeštva.

»Vesoljno zedinjenje je vaše poslednje hrepenenje. Zakaj se torej upirate, ko brišem vsako razliko med vami, vam dovolim le eno miselnost in vas vse oblačim v enake rjave cunje?« nam bo kmalu rekel mavrični Mao Cetung.


ponedeljek, 17. september 2018

Cerkveni strel v koleno



19. septembra 1999 popoldan se je v mariborsko stolnico zgrnilo veliko imenitnih gospodov in gospa. Slišati nagovor samega svetega očeta Janeza Pavla II., ki je dopoldan na Betnavi že bil razglasil A. M. Slomška za blaženega, je bil privilegij, ki smo ga poleg vsakovrstnih pomembnežev imeli vsi člani v tistem času sklicane slovenske sinode. Poljski papež nam je med drugim položil na srce:
Sinoda predstavlja za Cerkev v Sloveniji zgodovinsko priložnost: poklicana je, da v novih družbenih okoliščinah izdela posodobljen in jasen pastoralni načrt.

Sinoda, vmes preimenovana v Plenarni zbor (PZ), je dve leti zatem enako močno poudarila potrebo po pastoralnem načrtovanju. V škofiji Celje smo tako takoj po ustanovitvi l. 2006 začeli delati škofijski pastoralni načrt, ki je postal podlaga župnijskim načrtom. Na slovenski ravni smo dobili neke vrste strateški načrt l. 2012 z dokumentom Pridite in Poglejte, ki je postal podlaga novim župnijskim načrtom, kakor so si jih pač zamislile škofije.

Načrtovanje v Cerkvi na Slovenskem - naročeno torej od samega papeža - se je v vseh teh letih za boljkone konzervativno katolištvo izkazalo kot dokaj trd oreh:
  • ker pomeni pastoralno futurologijo: pogled v prihodnost, miselnost za prihodnost;
  • ker predvideva odkrit pogovor o vsem;
  • ker išče nove pristope, včasih precej nove;
  • ker »ogroža« monarhični lik duhovnika, samotarskega odločevalca;
  • ker išče nove sodelavce in računa na timsko delo;
  • ker se komu zdi, da je načrtovanje »nepobožno«, saj načrtovalci naj ne bi zaupali Božji previdnosti.
Toda še nekaj je, kar je hromilo načrtovanje ...


Ustanovitev novih škofij in virus neiskrenosti

Okrog leta 2000 smo slovenski dejavni katoličani zavoljo sinode doživljali majhno renesanso, saj smo se končno na široko in globoko pogovarjali. Vse v znamenju dialoga. Sklepni dokument PZ denimo nad 70 krat uporabi besedo »dialog«.

Sinodalni očetje in matere, kot smo hudomušno sami sebe imenovali, smo od l. 1999 do l. 2001 živeli strateški trenutek, tvorili strateško karizmatično in miselno telo, a hkrati o najbolj strateškem premiku v naši Cerkvi, se pravi o ustanovitvi novih škofij nismo smeli govoriti. Škofije so se pač sledeč cerkvenemu pravu ustanovile na nesinodalen način, v ozkih hierarhičnih krogih, v poltajnosti. 

To samo po sebi ni narobe. Narobe je, da smo maloprej sklicali sinodo, na kateri smo rekli, da se bomo o najpomembnejših vprašanjih pogovarjali v širokih sinodalnih krogih in javno. Narobe je bilo javno vzpostavljati koncept A, dejansko pa slediti konceptu B.

V tej situaciji je sinodalni način razmišljanja in delovanja dobil precejšnjo zaušnico. Sporočilo se je na grobo povedano glasilo: sestajate se koliko hočete, pojdite se dialoga in načrtovanja, toda o najpomembnejšem bomo odločali z vrha navzdol, brez vas! 

V ožilje sinodalnih procesov je tako bil spuščen virus neiskrenosti in nezaupanja v dialog.


Dva tabuja: denar in stanje klera

Druga dva elementa, ki sta sproti hromila načrtovanje, sta imela strukturo tabuja. V vseh mogočih javnih načrtovalnih postopkih po letu 2000 ni zaslediti, da bi resno pretresli cerkveno ekonomijo in se resno soočili s stanjem klera.

Teh dveh tabujev se tudi katoliški mediji niso lotevali. Zamislite si l. 2005 naslovnico Ognjišča z mastnim napisom PREVERITI SISTEM MAŠNIH DAROV. Nepredstavljivo. Čeprav smo že takrat videli, da je »plačevanje maš« vezano na določeno baročno teologijo, ki je v zatonu. Poleg tega da koncentracija darov vernikov na le liturgično in sakralno dejavnost ne dovoli ekonomske podpore drugim cerkvenim dejavnostim in ljudem. Zamislite si l. 2005 naslovnico Družine z mastnim napisom ČEZ DVAJSET LET HUDO POMANJKANJE DUHOVNIKOV. Nepredstavljivo. Čeprav smo v tistem času že imeli prognostične izračune o padanju števila duhovnikov, ki so se izkazali za pravilne.

Ker nismo pogumno in odprto presejali stanja klera in makro-gabaritov cerkvene ekonomije, smo bili podobni onim železničarjem, ki natančno preverijo vagone in progo, ne preverijo pa lokomotive. Nakar se čudijo, da vlak komaj puha in leze...


Strel v koleno

Dogajajo se neprijetne reči. Duhovnik, ki pove, da ima cerkveni svet zoper sebe, ker je ukinil mašo na podružnici... Škof, ki pove, da so ga na neki podeželski fari krepko nahrulili, ker so ostali brez duhovnika in prešli v soupravo... Župnik, ki napove konec župnijskih oratorijev, čeprav je na oratoriju vse večja udeležba otrok, a sam s peščico mladih takega projekta enostavno ne zmore... Farani, ki šepetajo o alkoholizmu svojega župnika, slednji in pastorala propadata, oni pa ne morejo storiti nič, saj novih duhovnikov ni na vidiku...

Vse to so situacije, ki smo jih zaradi sekularizacije in pomanjkanja duhovnikov lahko predvideli in se nanje sistematsko pripravili. Toda danes se zdi, da nas presenečajo in mečejo iz tira. Z drugimi besedami, račun za polovičarsko sinodalnost in polovičarsko pastoralno načrtovanje je izstavljen. Nezaupanje v notranji dialog, podtalni strah pred zrelim laikatom, nenačenjanje tabujev, vztrajanje v mitu duhovnika, ki je superman,... so se izkazali za strel v koleno.

Ampak... To da je cerkvena struktura v krizi, ne pomeni, da je v krizi Sveti Duh. Ni vse zamujeno. Veliko dobrega je pognalo v zadnjih desetletjih (zakonske skupine, dobrodelnost, oratoriji, spoznanja in priznanja mučeništva, novo zanimanje dela javnosti za krščansko kulturno korenino,...). A če teh poganjkov ne bomo negovali, bomo slovenski katoličani leta 2050 obrobna verska manjšina s prepovedjo zvonjenja. 


* Foto: B.C..
- zaključni dokument Plenarnega zbora

sreda, 12. september 2018

Gospod župnik ni obupnik


Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je nedavno dejal, da so primestne župnije trenutno v najtežjem položaju. Mestne so po vseh teh letih verske brezbrižnosti pomanjšane v občestvu, a nekako prečiščene in umirjene. Podeželske vztrajajo v izročilu vere, nekatere še vedno izkazujejo presenetljivo množičnost. Vmes so primestne, ki doživljajo dramo upadanja vpisa otrok k verouku, dramo upadanja obiska nedeljskih maš, obenem pa ohranjajo velik obseg pastoralnega dela.

In ravno v župnijski pisarni ene izmed primestnih mariborskih župnij naletimo na omaro prilepljeno drobno pesmico, ki jo je v pisanih črkah zapisala neka prvoobhajanka. Ljubka pesmica izraža otroško vernost, govori pa o župniku. Takole gre:
Gospod župnik ni obupnik, ne obupa kar tako. On hudiču zlobnemu pomaha v slovo. Gospod župnik je junak, zraven Jezusa prvak. Župnika radi imamo, zato se z njim smehljamo.
Pesmica štajerske prvoobhajanke ni navdihujoča in spodbudna le zato, ker zna biti župniku na primestni župniji težko, ampak tudi zato, ker je danes celotno katoliško duhovništvo na prepihu. Zaradi spolnih zločinov nekaterih duhovnikov je stiskan papež in stiskani so škofje. Medijski stroj o zadevah poroča na način, da bi očrnil celoten mašniški zakrament in celibat. To ni vse. Imamo občo krizo duhovnih poklicev, ki napoveduje ogromno pastoralnega dela za vse manj duhovnikov, župnije brez duhovnikov, pretres stoletnih cerkvenih navad in prepričanj. Za povrh smo v Sloveniji dočakali kazenski pregon uglednega duhovnika zaradi svobode govora.

Hudič udari dvakrat za isto stvar. Prvič udari z nesrečo, z neuspehom, z zdrsom v šibkost in greh; drugič udari z obupom, češ, iz tega se ni mogoče izvleči. Te dni poganjamo novo pastoralno leto. Korak duhovnikov, katehistinj in pastoralnih sodelavcev bi moral biti prožen in vesel, a je marsikje obotavljajoč, boječ zaradi črnih oblakov na nebu. Tu obup čaka na svojo priložnost!

Tudi štajerska prvoobhajanka v svoji pesmici sluti grožnjo, ampak ona tudi vidi, kako se »odslovi« hudiča. Če taka čista duša pravi, da »gospod župnik ni obupnik«, ampak je »zraven Jezusa prvak«, kdo smo, da ji ne bi verjeli, ne glede na to, katere in kakšne fare smo farani? 


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 9. 9. 2018 kot uvodnik v tednik Družina. Foto: B.C..

ponedeljek, 03. september 2018

Gospodarji trenutka



Čas je relativen, pravijo zlasti od Einsteina naprej. In res. Pred leti je neki slovenski duhovnik pripovedoval, kako ga je med zidavo novega pastoralnega središča »povozilo« in je »pregorel«. Časa je zmanjkovalo, denarja tudi; ostal je brez moči, zdelo se mu je, da ne on ne projekt ne moreta več naprej. To je povedal svojemu škofu. Škof ga je poslušal, na koncu pa mu »zaukazal« teden dni dopusta v toplicah. Duhovnik se je upiral, češ, saj vendar ni mogoče, da bi sredi najhujšega dela odšel na dopust. Zadeve bi se poslabšale, ljudje bi godrnjali. A škof je vztrajal. Duhovnik je šel v toplice.

Po dobrem tednu dni se je vrnil v župnijo in že v naslednjih dneh se je izkazalo, da je čas »relativen«. Naenkrat ga je bilo za vse dovolj. Nakopičene težave je duhovnik reševal z lahkoto. Kar se mu je prej zdel nepremostljiv problem, je bilo rešeno z nekaj preprostimi in hitrimi potezami. Kaj se je zgodilo? Pravi počitek in mirna molitev sta mu omogočila, da je spet postal gospodar pastoralnega trenutka v svoji župniji. Z drugimi besedami, čas je nehal gospodariti z duhovnikom, duhovnik je spet gospodaril s časom.

Papež Frančišek opozarja, da je edini gospodar časa Bog. »Mi smo lahko gospodarji trenutka, v katerem živimo. Toda čas pripada Bogu, ki nam daje upanje, da čas živimo,« je dejal v pridigi 25. novembra 2013, 1. februarja letos pa: »Smrt nas spominja, da nismo gospodarji časa.« Če čas pripada Bogu, kaj pripada nam? Nam je zaupano gospodarjenje s časom, kot je bilo v raju zaupano prastaršem: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,28)

Kako torej v pastorali gospodarimo s časom? Kako si ga »podvržemo«? Si je morda čas »podvrgel« nas?

Ostanimo pri duhovnikih. Vemo: če ni duhovnika, ni zakramentov; če ni zakramentov, ni Cerkve. Ko se prične zmanjševati število duhovnikov, se zato nujno dogaja, da tisti, ki so, delajo več; samoumevno postajajo župniki več župnij; pogosto je njihova »kapela in pisarna« kar avto. Čut odgovornosti do Cerkve jih žene v nabite urnike in junaške podvige, denimo: dve poroki v enem dnevu, vmes pa pogreb; štiri maše v nedeljo, vmes pa organizacija skorajšnjega oratorija; spovedovanje doma in pri sosedih, vmes pa tri ure verouka in sestanek s ključarji ...

Toda ali smo prepričani, da na ta način duhovniki optimalno gospodarijo s časom? So gospodarji pastoralnega trenutka? Ali današnji nabiti duhovniški urniki res pomenijo pastoralno rast Cerkve? Odgovori na ta vprašanja niso besedna igra.



* Besedilo je izšlo kor uvodnik v revijo Cerkev danes (4/2018), katere tema je bila "gospodariti s časom". Foto: naslovnica dotične revije.

ponedeljek, 27. avgust 2018

Trik in hipnoza »čistih«



Ob pojavu in uspehu stranke Levica se navrže kar nekaj vprašanj o delovanju naše rodovno-plemenske skupnosti. Ampak prvo je, kako je Levici s svojo zategnjeno ideologijo, ki v praksi deluje le v pogojih odvzema svobode posameznikom, na volitvah uspelo nabrati reci piši 9,29 % glasov? Ter, kako ji je to najbolj uspelo tam, kjer domnevamo, da živijo najbolj izobraženi Slovenci (Ljubljana), ki naj bi ravno zaradi svoje izobraženosti kritično preverjali mite in utopije?

Odgovorov, ki jih ponujajo politični analitiki, je več. V tem blogu bom opozoril na nekaj, kar je morda bolj značilno za religijo kot za celotno družbo – na »trik čistosti«. Mislim, da je uspeh Levice povezan tudi s tem trikom.


Jezusovo zavračanje »trika čistosti«

Poglejmo najprej v začetke krščanstva. V Jezusovem času imamo bolj znane farizeje in manj znane esene. Pri obojih opazimo stavo na versko »čistost«. Eseni jo v kombinaciji z apokaliptiko živijo tako, da se umaknejo v »komuno« v Kumran k Mrtvemu morju, so zase, skriti do mere, da jih Nova zaveza sploh ne omenja. Farizeji so na ulicah in trgih, v jedilnicah in prostorih odločanja. Jezus se z njimi druži in prepira.

Poleg tega, da farizeji v Jezusu ne vidijo Mesije, je osnovni razkorak med njimi in njim glede izpolnjevanja postave. Farizeji postavo izpolnjujejo do pikice natančno. S tem pa radi zapadejo v formalizem, ritualizem, in se v odnosu do drugih vernikov zlahka počutijo za »boljše« vernike, za bolj »čiste«. Na tem mestu se sproži socialna interakcija, ko v okolju pridobijo na ugledu, na vplivu, saj so drugi verniki v odnosu do njih »slabši« verniki, »polovičarski«, »nepopolni«. Drugi verniki jim često sledijo, jih spoštujejo, čeprav se zavedajo, da stopnje »verske popolnosti« farizejev ne dosegajo.

Tej socialni interakciji pravim »trik čistosti«. »Čisti« pridobiva zaradi negotovosti in občutkov krivde »nečistega«. Izrednost in radikalnost »čistega« nadkrili sivkasto vsakdanjost »polovičarja«.


Krščanstvo in »farizejski kvas«

Krščanstvo je po morju stoletij jadralo v iskanju čiste ljubezni do Boga in bližnjega, hkrati pa se izogibalo čerem »farizejskega kvasa« (Mt 16,6), t.j. čistunstva. Tu imamo zavrnitev gnoze, montanizma, donatizma, katarstva, spiritualstva, skakaštva, zavrnitev verskih republik à al Savonarola in končno zavrnitev janzenizma.

Kdaj pa kdaj je na te čeri tudi nasedlo. Denimo janzenizem slovenskega postbaročnega katolištva. Janzenistična senca se še danes čuti tako rekoč pri vsaki nedeljski maši (ker sem »nevreden«, ne sedim spredaj) in v določenih socialnih odnosih katoličanov do drugačnih (ker sem »pravi katolik«, sodim druge). Tudi v trenutni konstelaciji slovenskega katolištva imamo skupine, ki s svojo »čistostjo« poskušajo hipnotizirati povprečnega vernika, ustvarjajoč v njem nekak občutek krivde, da je slab vernik, recimo, že zato, ker sv. obhajilo prejema na roke in ne na jezik.


Desni in levi

V slovenski družbeni in politični situaciji lahko opazujemo »trik čistosti« tako na desni kot na levi.

Za določene desne domoljube in zaljubljence v slovensko pomlad, je »nečisto« vse, kar diši po rajnki Jugoslaviji in tujerodnosti. Četudi si sam domoljub in izobešaš slovensko zastavo, si zanje polovičar, če nisi »popoln domoljub«, v smislu nekakšne hude čustvene vznesenosti in borbenosti ter odklanjanja »nečistih« jugo-vsebin. Če na primer »čistim« rečeš, da ti je v Jugi bilo kaj všeč (in nemogoče je, da ti v deželi, v kateri si živel, ne bi bilo kaj všeč), si lahko že »izdajalec«.

Z Levico je levi politični pol dobil svojo razvidno »sekto čistih«. Ob pristaših Levice so vsi drugi levičarji zlahka »slabši« levičarji, »polovičarski«, »nepopolni«. Skoraj smešno je bilo, kako so se zmerni levičarji pred volitvami »ta čistih« levičarjev bali in kako se se poskušali z njimi vzporejati. Najbolj očitno je to bilo v stranki SD, v kateri so spet začeli citirati Kardelja in obujati kult diktatorja Tita; najbolj grdo pa je zaradi hipnotiziranosti s strani »čistih« in poskusa približevanja njihovemu radikalnemu revolucionarnemu čaru nastradala stranka Desus. 

»Trik čistosti« je uspel. Levica je kljub svojemu ideološkemu čudaštvu in retrogardnosti spodžrla zmerne stranke na levi in sedaj kot lovski nadzornik nadzoruje celotno vladno lovišče, ne da bi si – in tu je »trik čistosti« pripeljala na next level – mazala rok s samim streljanjem divjadi oz. vladanjem.


»Čisti« nas narazen trgajo

Ni moj namen toliko razglabljati o političnih strankah kot opozoriti, da slovensko družbo narazen trgajo predvsem oni, ki zase mislijo, da so boljši od drugih; sokrivda pa je pri teh, ki se vpričo »boljših« počutijo negotove zaradi svoje vsakdanjosti in ideološke »neromantičnosti«. So verni ali neverni, so levi ali so desni, so izobraženi ali manj izobraženi,... na koncu je delovanje »čistih« in od njih hipnotiziranih približkov destruktivno. »Trik čistosti« ni nedolžen, temveč deluje sprva kot moralna fascinacija, ki kmalu postane duhovna paranoja, v srednji fazi je že sovražni govor, v zadnji fazi lahko sproži fizično »čiščenje«, pekel na zemlji.

Prav danes (bogoslužno smo ponedeljek, 21. teden med letom) pri mašah beremo Jezusove ostre besede o farizejih (Mt 23,13.15-22). Med drugim omembo pekla:
Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in celino, da koga spreobrnete k svoji veri; in ko se to zgodi, ga napravite, da je sin pekla, dvakrat bolj ko vi.


Zdravljenje družbe iz sredine

Skrajni čas je, da se v našem prostoru opolnomoči moralna sredina, ki bo zmogla kočijaževo klop skupnega voza obvarovati pred sektaško in čistunsko zagrizenimi kočijaži. Ta humanistična sredina obstaja, je večinska. Kričači seveda kričijo v njeno levo in desno uho, ji zbijajo samozavest, je ne dopuščajo k za njeno realno težo ustreznemu medijskemu in političnemu izrazu. 

Če se ne bomo najprej moralno, pri sebi, nato pa občestveno in politično uprli sektam »čistih«, nas bodo te pozobale, kot te dni kje škorci zobajo sladko grozdje – naše grozdje.


* Foto B.C.: Kumran ob Mrtvem morju, muzej, rekonstrukcija bazena za obredno očiščevanje.

ponedeljek, 20. avgust 2018

Satanist zmore, satan ne



Da je Alice Cooper kristjan (prim. tukaj), morda preseneča tiste izmed nas, ki si duhovne in moralne drže predstavljamo kot dokončne, potem ko smo jih enkrat sprejeli. Ko je nekdo bel, bo bel ostal; ko je kdo drug črn, bo črn ostal. Tako se nam zdi najbolj pravilno. Tak red stvari je jasen. Tovrstne podelitve za um niso naporne. Poleg tega na Slovenskem spreobrnjencev nimamo preveč radi. Ne zaupamo jim ali pa njihovo spreobrnjenje radi degradiramo na oportunizem – češ, obračajo se po vetru. Ne gledamo v dušo, kakršna je zdaj, temveč kar naprej izkopavamo to, kar je ta človek nekoč bil. Žal, zamera pogosto zmaguje nad razumevanjem in prijaznostjo. Ampak skozi podobno je nekoč šel veliki spreobrnjenec Pavel iz Tarza.

Duhovna rast v človeku je zaznamovana s pospeški, nihanji in neverjetnimi preobrati. V duhovnosti pogosto gre za dramo, če ne za triler. Nekdo, ki je danes šel po kolenih okrog brezjanske Marije ali šel skozi ves proces krščanske vzgoje (od katoliškega vrtca do katoliške gimnazije), je lahko čez deset let brez vere. Tisti, ki danes pljuva na križ, se bo morda čez deset let križa držal kot svojega zadnjega upanja.

Posebno poglavje, ki ga tukaj samo omenimo, je smrtna postelja. Bližina smrti dušo napolnjuje z grozo, umu pa odstrani tančice in zavore, da na hitro spoznava, kaj je potrebno in kaj je odveč, kaj je prav in kaj narobe. Na smrtni postelji se dogajajo spreobrnjenja, za katera včasih vedo le najbližji in spovednik.

Alice Cooper ni edini predstavnik pop kulture, ki je po prvotni protikrščanski fazi v drugi fazi postal kristjan. Zlasti ZDA ponujajo cel spisek pevcev, igralcev, športnikov, celo porno zvezd, ki so po burnem obdobju nevere pristali v Kristusovemu pristanu. To, kar pri Cooperju napravi vtis, je velik lok, po katerem je prispel do Boga. Na radarju popa je veljal za skrajneža, temačneža, hudobneža, hedonista in satanista. Bil je učitelj in vzornik mnogim rokerjem, ki so stavili na črno in okultno. Svoje pesništvo in svoje divje odrsko obredje je razumel kot misijonarsko delo, kot razsvetljevanje množic za svobodo in uživanje brez odgovornosti in morale.

Alice Cooper je na koncu pokazal, da vsaka duša zmore do Boga. Celo satanist. Edino satan tega ne zmore.

Cooper sicer zanika, da bi kadarkoli bil satanist, vendar so bili njegovi šovi neizpodbitno nasilni, mrtvaški in demonski. Temu pojavu pravimo »kulturni satanizem« in ga ločimo od »kultnega satanizma«. Četudi satana na odru obredno ni častil (kult), je uporabljal satanistično simboliko (kultura), da bi podal neko (ne)moralno sporočilo. V tem manevru je satan simbol za svobodo. 

Kakšno svobodo? Tisto, ki naj bi jo preprečevalo krščanstvo s svojim dogmatizmom, asketizmom in moralo. Ta manever je med modernimi pesniki že pred sto leti izrazil Italijan D'Annunzio v svoji »Hvalnici Satanu«. Za »kulturnega« satanista satan (z Bogom vred) verjetno ne obstaja, je pa najodličnejši pripomoček in simbol za uveljavitev novega reda, ki naj bi sledil po zatonu krščanstva.

Toda ravno Alice Cooper je okusil, kako nevarna je igra s hudičevim repom. Ti se igraš z demonskimi simboli, uživaš v draženju krščanskega malomeščanstva, načeloma si zgolj rokerski zafrkant in zabavljač, na koncu pa te postane strah samega sebe in tiste teme, ki si jo priklical iz globin neznanega. Če kličeš hudiča, bo prišel – simboli in zafrkancija gor ali dol. In kam se boš zatekel, ko bo groza tu? Na drugi breg – k Bogu. Kam drugam?

Cooperjeva duhovna pot je poučna še drugače. Govori o krščanskem spominu, s katerim je prepredena zahodna civilizacija. Ni drzno trditi, da del rokerske kulture, zlasti heavy metal, raste iz tega spomina. Seveda na način, da se proti krščanstvu bori. Da zasmehuje, obtožuje, napada vero ter se ponaša z demoni. Vendar dokler to dela, ostaja v stiku. Dokler je Kristus tarča njihove jeze, ga občutijo. Kristusova beseda skozi čudne podtalne kanale spomina, ki jih niti uradna religija ne razume, kaj šele nadzira, še vedno prihaja do njih.

Ni čudno, če se v svojih zrelih letih eden izmed teh rokerjev začne preprosto zavedati, s kom se je ves ta čas pravzaprav ukvarjal in prepiral. Ter naredi korak, ki ga tudi satanist zmore, le satan ne.


* Besedilo je bilo objavljeno 5. 9. 2010 v tedniku Družina ob novici, da se ima dark-rock zvezdnik Alice Cooper za kristjana. Foto: Wikipedia.

ponedeljek, 06. avgust 2018

Mavrično - rdeče - rjavo I.


Sredi poletnega dne opazim na TW link do hrvaške LGBT scene, kliknem in že sem v zanimivi razpravi med tamošnjimi akterji in anti-akterji, med katerimi se najbolj vešče zasuče tviteraška entiteta Na kamenu ka na svili, ki komaj zadržuje svoja esejistična nagnjenja. Ker LGBT scena vse bolj postaja kabalistično zagonetna LGBTIQXCVNŽMSPOUZRJE scena, ki je neposvečenci vse manj razumemo in imamo voljo razumeti, izmed mnogega v tvite navrženega sledim dvojemu:
  • Očetje in matere zagrebške Parade ponosa se menda kitijo s Titom, Jugoslavijo in komunizmom. Kako to?
  • Kdo so radikalne feministke pod kratico TERF in kakšna je njih kriva vera?

Za LGBT domovino, s Titom naprej

Ne, mavričnega ljudstva* na zagrebške ulice ni sklicala kakšna prekosoteljska varianta ZZB, da se jim dopadejo Tito, Jugoslavija in komunizem. Zraven tega sam silni Maršal in njegov rdeči pašaluk nista imela certifikata »LGBT prijazno«, saj je bilo t.i. »protinaravno nečistovanje med osebami moškega spola« po kazenskem zakoniku SFRJ iz l. 1951 kaznivo. Kaj neki torej delata diktator Tito in rajnka Jugoslavija ob Paradi ponosa? Od kod ta nagib mavričnega v rdeče?

Na kamenu ka na svili razloži:
Lokalni LGBTIQ (Zagreb Prajd i ekipa) >>zagovaraju<< komunizam, Tita i Jugoslaviju, SAMO ZATO što je Jugoslavija direktna NEGACIJA HRVATSKE, a LGBTIQ je (između ostaloga) negacija SVAKE nacije (pa i hrvatske, ali ne isključivo i ne posebno hrvatske). (več tukaj)

Če prevedem in povzamem: Zagrebška LGBT sfera uporablja Tita in Jugoslavijo, ne samo iz potrebe ustvarjanja dnevnopolitične napetosti (cheap way, da jo ustvariš, je v tem delu Ilirika pač uporaba Titovega lika), temveč iz potrebe zanikanja nacionalnih identitet.

Ali sem zdaj jaz nor ali pa so tu stvari malo hecne! Kaj imata skupnega LGBT borba in zanikanje nacionalne identitete? Eno je namreč spolna usmerjenost, drugo je nacija. Eno so jabolka, drugo so hruške...


TERF - ko se v diktaturi teorije spola pojavi krivoverstvo

Poletje je, sonce sije, pričakovanje popoldanske nevihte zbije smrtnika v vrtni naslanjač. Vzamem si čas in še malo zakopljem. Sledeč Na kamenu ka na svili pridem do novega debatnega poglavja. Beseda teče o TERF.

TERF je »Trans-exclusionary radical feminism«, se pravi, feminizem, ki je radikalen in borben, pri kom tudi lezbičen, zavrača pa trans-spolne smeri. V imenu česa? V imenu naravne danosti moškega in ženske. TERFovka je feministka, ki zagovarja svojo biološko ženskost, svoje žensko bistvo. Ker meni, da obstaja naravno žensko bistvo, je seveda hudo kritična do trans-spolnosti, ki sprevrača to danost in s tem, po njenem, usodno škodi feminističnemu boju.

Vprašanje se glasi: Je Parada ponosa še Parada ponosa, če na njej sodelujejo TERFovke, ki imajo izključevanje že v naslovu? Je Parada ponosa še Parada ponosa, če kak sodelujoči gej ali lezbijka verjameta v svojo »narojeno moškost« oz. »narojeno ženskost«?

Na ta vprašanja naj odgovarjajo interni pristojni, ki so za svojo študijsko dejavnost in »artikuliranje širših družbenih interesov« lepo obsipani z dotacijami. Tebi, ki gledaš od zunaj, je zanimivo videti nekaj drugega: nenavadno alergijo dominantne LGBT scene na naravo kot naravo, na naravno spolno identiteto, na določenost po rojstvu, na zakoličenost človeka v podarjeni mu človeškosti.


Identiteta kot privid

Počasi povežeš oboje, anti-identitetno alergijo in titofilstvo, ter prideš do sklepa. V špilu nista toliko spolnost in nacija, kot je v špilu nekaj bolj »filozofskega«: narava stvari, identitetni temelj, kajstvo (lat. quidditas), bistvo (lat. essentia). Tako neo-maoistična multi-kulti mešalnica ras, kot LGBT-jevska teorija spola sta nekje spodaj usmerjeni v en sam strateški cilj: brisanje kajstva, zavračanje bistva, posmeh ontološkim mejam.

Nekateri znova nočejo biti v klasični zahodni paradigmi Aristotela in Tomaža Akvinskega, kjer je bistvo stvari dano in razvidno. Bližajo se raje vzhodnjaškim miselnim vodam (saj pravim: maoizem 2.0), kjer biva le Eno, mnogotera bistva oz. identitete (moški kot moški, ženska kot ženska, oče kot oče, Slovenec kot Slovenec,...) pa so privid. Stvarnost je zanje igra prividov, jezikovnih struktur, družbenih konstruktov. »Razsvetljeni«, kot so, so to igro kao doumeli in jo kodificirali bodisi v teorijo spola bodisi v multi-kulti dogmo in no-border aktivizem. 

Fronta je vzpostavljena, veliki duhoven Žižek so dali blagoslov, bitka se lahko prične. Kdor zagovarja identiteto moškega in ženske, očeta in matere, bo za »razsvetljene« vzdrževalec krivičnega patriarhata; kdor zagovarja nacionalno identiteto, bo za »razsvetljene« fašist; kdor ne razume igre prividov, bo butelj.


Rjavo, ki te ljubim rjavo

Zdaj razumeš, zakaj je v tem delu Ilirika možno, da je LGBT aktivist obenem no-border aktivist in obenem retrogardni titofil. Tito je zanje ikona revolucionarnega brisanja identitet, ki so bojda vir zla.

Ob tem in na podlagi izkustva s totalitarizmi XX. stoletja posumiš, da so mavrične barve le taktika, začasno sredstvo. Cilj ustreza bogovom z Olimpa: pomešati vse barve in ustvariti eno in edino barvo, ki nastane, ko jih vse pomešaš – rjavo. »Celebration of diversity« je hipnotično geslo, rjavi trans-humanistični no-border svet je cilj.

Vihteti mavrično zastavo, na majici pa nositi podobo kakšnega od povsem ne-mavričnih komunističnih diktatorjev in mračnih egalitarcev, torej ni v nasprotju. Tudi revolucionarno mavrično gibanje je namreč prej ali slej moralo priti do svoje »dolomitske izjave«. Feminizem in boj zoper homofobijo, oboje naj bi bilo odlika celega človeštva, je dandanašnji v lasti radikalne levice.

Podpisniki »dolomitske izjave« so pokorni in uporabni. Ko je treba na londonskih ulicah protestirati zoper Trumpa, glej, tu je mavrično ljudstvo. Ko je treba z LGBT ideologijo prodreti v javno šolstvo, glej, tu je Amnesty International Slovenija.

Mavrično je postalo rdeče. Bomo kmalu v rjavem?


* Ne pozabimo. Mavrica je univerzalni simbol. V sedemdesetih in osemdesetih se je pod "mavrično ljudstvo" razumelo mednarodno mirovniško gibanje. Leta 1986 je znamenito zgodovinsko medversko srečanje v Assisiju potekalo tudi pod simbolom mavrične zastave. Šele kasneje je prišlo do prilastitve mavrice s strani gejevsko-lezbičnega gibanja.
** Naslovna fotografija B.C..

sreda, 25. julij 2018

Milenijec, Z-jevec in češnje



Pregovor pravi: »Sveti Vid - češenj sit.« In res smo na letošnjega sv. Vida dan (15. junij) bili siti od češenj. Češnjevo letino 2018 si bomo zapomnili kot radodarno, obilno, okusno. Zapomnili pa si jo tudi bomo po številnih padcih iz češnje, ki so se zaključili na urgenci. Ter po tem, da je povprečna starost obiralcev domačih češenj, kot je bilo zaslediti v medijih, bila okrog 70 let.

Kaj se dogaja? Zakaj češnje obirajo stari ljudje, spretni in zdravi mladeniči in mladenke, pa manj ali pa sploh ne? Nekdo je ob tem hudomušno zapisal, da je nek starejši mož svojemu sinu dejal, naj gre na češnjo, ta pa mu je odvrnil, češ, kako naj gre na češnjo, če pa mu je bilo vedno rečeno, naj ne pleza po drevesih. Potem je mož enako poprosil vnuka, ta pa mu je odvrnil, da nima aplikacije za obiranje češenj.

V prvem primeru imamo »milenijsko generacijo« (rojeni do l. 2000), ki bo šla v zgodovino kot generacija, ki je bila vzgajana mehko in zaščitniško. Rasla je sredi potrošniškega booma, v šolo so jo začeli voziti s kombiji, dobila je študentske bone, brž je bila poučena o svojih pravicah. Kako naj zdaj tak »milenijec« pleza po drevesu, ki ima nevarno krhke veje? Kako naj se steguje po sadežih, ki se jih lahko oprane in prebrane dokaj poceni dobi v trgovini? Zakaj bi prav on moral na drevo, če pa mu je hrana bila doslej v glavnem prinesena na mizo?

V drugem primeru imamo tako imenovano »generacijo Z« (rojeni po l. 2000), ki je že odprla oči v dvojni svet: realen in virtualen. »Z-jevec« je še vedno vzgajan mehko, toda zaradi pojava mednarodnega terorizma in nastopa gospodarske krize po letu 2000 je za razliko od »razvajenega« milenijca vzgajan tudi bolj previdno. Kaj točno nam bo prinesel »z-jevec«, bomo videli kmalu; in sicer, ko bo vstopil v delovno okolje in začel rojevati otroke. Zaenkrat vemo, da se tudi on ne loteva obiranja češenj. Razlog je lahko zelo smešen oz. resen: ker mu Snapchat in »next level« v trenutni igrici ne dopuščata časa.

Na eni torej mladi odrasli (milenijci) in mladi (z-jevci), na drugi starejši, ki so bili vzgajani strogo, ki se radi potrjujejo v delu in ki jim je vsake na drevesu zagnite češnje škoda. »Letos nam jih je Bog veliko dal, naslednje leto jih ne bo toliko. Če jih letos ne oberemo, delamo greh,« mi je dejala neka skoraj 80 let stara gospa.

Razlike med generacijami so torej bile v letošnji sezoni češenj zaznane kar na urgencah. Kaj reči? Stara generacija ima prav: odnos do hrane je svet. Gnitje odličnih plodov na naših drevesih je slabo znamenje. Nekega dne lahko nastopi huda gospodarska in klimatska kriza. Takrat se bomo z velikimi občutki krivde spominjali hrane, ki smo jo v času obilja metali vstran.

Po drugi strani imamo mlajše generacije, ki pa jih ne smemo obsojati. Te generacije niso padle iz Marsa, pač pa so jih vzgojili prav ti, ki zdaj zaradi njih zavijajo z očmi in jim očitajoče kažejo svoje v mavec povite roke in noge. Hočem reči, spet smo pri vprašanju vzgoje. Namesto kazanja s prstom na mlade, in obratno: namesto posmeha, češ, kako starokopitni so stari, so letošnje češnje še en poziv, da se znova zamislimo nad odločilno in bistveno vlogo, ki ga ima v naših življenjih vzgoja. Prava vzgoja različne generacije povezuje v eno telo, napačna vzgoja dela razdor med njimi.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v julijski številki revije Skavtič. Foto: B.C..

sreda, 18. julij 2018

Rasizem je gnus


Sram me je...

So trenutki, ko te je sram biti Slovenec. Eden takih je te dni, ko prebiram komentarje »nacionalno osveščenih« rojakov, verjetno sovernikov, glede one arabske gospe, ki se je v prekmurskih Termah Vivat kopala po svojih navadah, oblečena v skladu s svojimi prepričanji in vestjo. Zgražajo se nad njo, imenujejo jo »rjuharica« in se  ob tej zbadljivki naslajajo toliko bolj, ker je fran.si ne pozna. Problem ni beseda, ki bi bila v kakšnem drugem kontekstu hudomušna, problem je rasizem, ki besedi daje zalet.

Da, rasizem. Zdi se, da ne gre več za rasistične namige iz šal, niti za famozne »rasne predsodke«, ki so sad urbane in ruralne zaplankanosti, temveč da zadeva pri nekaterih že zori v nekaj bolj tehtnega, bolj temnega – v rasizem kot prepričanje. Citiram 30 let staro definicijo, ki sem jo uporabil na rimski Salesiani v svoji bakalavreatski nalogi na temo vzgoje za mir v pogojih večkulturne družbe: rasizem - »termin, s katerim označujemo teorije in obnašanja, katerih namen je uresničiti ali opravičiti večvrednost ene rase nad drugo.«

Da ne bo pomote! Nisem za burkizacijo žensk. Zastran tega mislim, da je sramotno, kako tiho so evropske »napredne sile«, ko bi morale podpreti iranska dekleta in žene v njihovi pogumni bitki za deburkizacijo; iste multi-kulti elite, ki so sicer kot filana paprika polne feminizma. A dovolite, da me ta hip bolj kot burke, ki so po eni strani interna stvar islama, vznemirja, kako hitro lahko naše domoljubje, ki je OK, zdrsne v rasizem, ki je gnus.


Rasist ima v glavi beton

Rasist je človek, ki ima v glavi beton. Drugega kot beton, tam biti ne more. Če ne bi kompaktna siva snov zalivala njegovih možganskih rež, bi rasist začel razmišljati rafinirano in bi kmalu ugotovil, da njegova teorija o večvrednosti lastne rase ne zdrži. Rasist hoče beton. Beton je varovalka zoper dvom.

Rafinirano razmišljanje bi rasista pripeljalo do rafiniranih pogledov v lastno kulturo. Videl bi svoje prednike, kakšne svoje babice in prababice, ki so se na pol oblečene kopale v obvaških tolmunih; videl bi kakšne katoliške nune, ki še dandanašnji, kot ozremo na gornji fotki, zabredejo v morje oblečene; videl bi nešteto »rjuharjev« na baročnih oltarjih slovenskih cerkva, saj so kipi svetnikov, ki so živeli v prvem tisočletju, radi oblečeni po bližnjevzhodno.


Rasist je napuhnjen

Pred vsakim krstom se odrečemo hudiču, njegovim delom, njegovemu napuhu. Zakaj posebej in izrecno napuhu? Ker je napuh motor ostalih zlih misli in dejanj. Ker se čutiš od nekoga več vreden, mu tudi kradeš, lažeš, ga ubiješ. Ker ima napuh tako moč, so ga že naši stari modri očetje razumeli kot tipično hudičevskega (lat. superbia diaboli).

Rasist je človek, ki ima v srcu napuh. Rasistična kultura je hudičevska kultura. Tu ni potrebno dodatne razlage. Belgijski Kongo govori, holodomor v Ukrajini govori, Auschwitz govori.


Rasist ni dober katoličan

Rasist je človek, ki gre najprej proti evangeliju, saj evangelij uči o bratstvu vseh ljudi, nato gre še proti katoliški dogmatiki, saj njegov rasizem prej ali slej poškoduje podobo Boga. Katoličan, ki vztraja v rasizmu in pri katerem rasizem postaja vodilna ideologija, je zato lahko izobčen iz Katoliške Cerkve. Že l. 1931 so nemški katoliški škofje zagrozili z izobčenjem vsem katoličanom, ki bi izpovedovali nacistično ideologijo. Po drugi svetovni vojni je bil v ZDA izobčen znan sodnik in politik Leander Henry Perez, ker je vztrajal v segregaciji črncev. Kasneje je v istih ZDA cerkveno izobčenje doletelo nekatere člane rasistične bratovščine KKK.

Zdi se, da je evropsko krščanstvo zaradi preganjanj, ki jih je doživelo tako po krvavi roki komunističnega internacionalizma kot po krvavi roki hitlerjanskega nacionalizma, do lokalnih nacionalizmov bolj prizanesljivo. A današnji čas krščanska občestva počasi sili, da kakšnim svojim vročeglavim nacionalistom, ki so na meji rasizma ali že krepko čez, ne gledajo več skozi prste.


* P.S. Zgodba o naslovni sliki. Avgusta 2016, ko je tekla razprava o burkinijih, je italijanski imam Izzedin Elzir na svojem FB profilu objavil fotografijo katoliških redovnic, ki so oblečene hodile po plaži, nekatere pa se tudi oblečene namakale. S tem je sprožil burne reakcije in debate. Prišlo je celo do blokade njegovega FB profila.

četrtek, 12. julij 2018

Moli in delaj ter zabij gol



Hrvaški nogometaši so se na svetega Benedikta dan (11. julij), ob čudenju neba in zemlje, uvrstili v finale SP v Rusiji. Kakor vedno, javnost tudi tokrat zanimajo osebnostne poteze fantov in mož, ki so bili sposobni česa takega. Ob tem izstopa duhovni profil hrvaškega selektorja Zlatka Dalića, ki svoje vere in pobožnosti ne skriva. S tem, da ni edini v kockasti ekipi, ki povezuje žogo in Boga.

Kadar nek športnik ali neka športna ekipa dosega vrhunske rezultate, nikoli ni na delu le fiziološka mehanika. Vedno se uresničuje antični rek MENS SANA IN CORPORE SANO, kar prevajamo ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU. Dokaz tega smo nenazadnje sami Slovenci, ko je naša košarkaška reprezentanca zavihtela na zlati evropski prestol. Ta športni presežek ni bil brez duhovne note, bolj natančno povedano, brez krščanske duhovne note, najbolj izrazite prav pri liderju ekipe Goranu Dragiću.

In molitev? K zdravemu duhu spada zdrava molitev. Vsakdo recitira rek MENS SANA IN CORPORE SANO, malokdo pa ve, da je rek vzet od rimskega pesnika Juvenala (umrl okrog leta 130) ter da celotni Juvenalov verz vsebuje »molitev«. Takole gre:

Orandum est ut sit mens sana in corpore sano.
Moliti je treba, da bode zdrav duh v zdravem telesu.

In že smo pri svetem Benediktu (umrl leta 547), ki je zahodni civilizaciji podaril znameniti ORA ET LABORA, znameniti in nikoli dovolj doumet MOLI IN DELAJ. Imamo ljudi, v glavnem bojevite ateiste, ki se nad Benediktovim geslom zmrdujejo, češ, da je mračnjaško oz. »srednjeveško«. Deloma imajo prav. Geslo MOLI IN DELAJ je res »srednjeveško«, saj je iz pogorišča Rimskega cesarstva dvignilo evropski srednji vek, Evropo narodov, enkratno sintezo duhovnega in telesnega, sintezo srca in možganov, sintezo žuljavih rok in pesniškega navdiha, na dolgi rok pa obči napredek, ki ga ni zmogla nobena druga civilizacija.

Pri molitvi v športnem okolju ne gre le za prosilne molitve k Bogu za dober športni rezultat. Zgolj to je lahko »politično nekorektno«, v kolikor bi obenem molili za nasprotnikov poraz. Gre za bogoljubo meditativno držo, ki pomaga graditi ekipo, tovarištvo, športno etiko, na koncu – kot je videti pri Hrvatih - pravilno obnašanje v odnosu do sebe in do javnosti. Ljudje, ki od blizu sledijo Daliću in hrvaški reprezentanci, poročajo o zdravi »ponižnosti« v rezoniranju in komuniciranju. Iz duhovne teorije vemo, kaj je ponižnost. Ponižnost je kraljica kreposti.

Kakšni verski ambienti nimajo prav, ko tovrstne uspešne naveze med športom in vero pripisujejo malodane sebi, športnika pa uporabijo za propagando; kakšni protiverski ambienti nimajo prav, ko, kadar sta sta si blizu žoga in Bog, tega nočejo videti, cenzurirajo, se zmrdujejo. Pri obojih zdrsnemo v jalovino kulturnega boja.

Ko Zlatko Dalić pred tekmo zmoli rožni venec, nato pa svoje fante pripelje v mitsko finale SP Rusija 2018, uresničuje tako Juvenalovo kot Benediktovo geslo, ter posredno pokaže, da Evropa še ohranja svojo starodavno dušo, svojo predragoceno sintezo. Tega bi se morali znati veseliti vsi.


* Foto: B.C..

ponedeljek, 09. julij 2018

Tri težave z Bogom




Določena ateistična elita in njena vlečka v podobi medijskih in pedagoških delavcev imata hudo težavo z Bogom. Vsled zahteve poslanca Levice, naj se predsednik Državnega zbora opraviči, ker je v parlamentu vzkliknil »Bog živi Slovenijo!«, je na portalu Domovina.je bilo našteto kar nekaj primerov te težave (link).

K slednjim seveda lahko vsak od nas doda tiste, ki jih pozna. Od tega, da neka učiteljica ne dovoli učencu, da v šolskem pogovoru na temo »moji vzorniki«, pove kaj o Jezusu Kristusu, ki ga ima za svojega vzornika, do tega – kar se je zgodilo meni - da si kot teolog povabljen na javno TV v neko pogovorno oddajo, ki poteka v živo, pa te voditeljica prekine, ko omeniš Boga; ista voditeljica, ki se nekaj tednov zatem v isti oddaji hihita in ne prekine titoističnega klovna Iva Godniča, ko slednji po genocidno pošilja drugačemisleče v Hudo jamo.

Kot da je Lionel Messi otroku dovoljen vzornik, Jezus Kristus pa nedovoljen. Kot da pošiljati ljudi na morišče na javni TV ni moralno opolzko, omeniti Boga na javni TV pa je moralno opolzko.

Skratka, pojavi se Bog in že smo priča protislovjem, neumnostim, kršenju slovnice, napačnemu ali zavajajočemu prevajanju, nekontroliranemu besu in burleskam s strani določenih predstavnikov slovenskega brezboštva, ki pa imajo v naši družbi nesorazmerno močan vpliv, od tod tudi naziv »ateistična elita«.


Prva težava z Bogom je ta, da je zanikovalec Boga pregloboko definiran s samim zanikanjem

Toda kako naj ateistična elita bo ateistična elita, če ne bo imela težav z Bogom? Ateizem že v svojem naslovu vsebuje Boga (a-theos = brez-boga), torej se definira v odnosu do Boga. Ateizem je drža, ki »potrebuje« Boga, da je to, kar je. Enako kot beseda nevera (infidelitas), ki »potrebuje« vero (fides), da se plasira.

Zaradi te jezikovne zadrege je opaziti, da se ateisti dandanašnji izogibajo besedam ateist in neverujoč ter da razpravo raje osredotočajo na politiko, na ustavno kategorijo ločenosti države in religije, pri čemer s kot fetiša oprijemajo besede »sekularnost«. Toda joj, ko ne vedo, da je tudi beseda sekularnost vzeta iz verskega besednjaka! Kler se že davno deli na samostanski in sekularni kler (svetni, škofijski). Tudi samo redovništvo pozna sekularne oblike posvečenosti, se pravi, ko živiš posvečeno znotraj sveta (in saeculum) namesto znotraj samostana.

Želeti si je ateizma, ki ne bi bil a-teizem. Torej ateizma kot pozitivne drže, ki je zmožen preživeti izven verskih pojmov. Želeti si je ateizma, ki se ne bi kar naprej ukvarjal z Bogom in se kar naprej počutil ogroženega od Boga. Hvala Bogu, nekaj takega ateizma v našem okolje je, a zdi se, da prav progresisti tovrstne drže še niso izumili. Vsaj take ne, ki bi bila za občo rabo. Blizu temu izumu je bila nihilistična in eksistencialistična linija od F. Nietzscheja do J. P. Sartra, toda kaj, ko je na koncu prav J. P. Sartre pompozno pokleknil pred marksizmom, ki pa je – milo povedano - oblika negovanega upanja o politični odrešitvi človeškega rodu nekje v prihodnosti. Milenaristični marksizem je kripto-religija.

Podoben poklek postmodernega ludista pred »oprijemljivim političnim upanjem« lahko opazujemo tudi pri psihoanalitični smeri, ki jo pooseblja Slavoj Žižek, svoj čas nekakšen politkomisar Drnovškove Liberalne demokracije (LDS).

Albert Camus - eksistencialist, a drugačen - česa takega ni storil. Svojega eksistencializma ni položil na Marxov oltar, svojega ateizma ni politiziral. Pravi ateist namreč ne goji upanja o vesoljni odrešitvi para-religioznega pridiha, svoje intimne duhovne drame pa ne pretvarja v boj zoper Boga in religijo, pač pa je samoten junak, ki zmore stati nad breznom niča. Ni jeznorit politkomisar, pač pa s seboj spravljen Sizif - »srečen Sizif« ga je imenoval Camus.


Druga težava z Bogom je ta, da je v Sloveniji njegovo zanikanje prepogosto vezano na izkustvo komunistične revolucije

Danes obstajajo socialistična in kripto-komunistična okolja, ki v svojih programih več ne vsebujejo boja proti Bogu. Denimo, venezuelski in bolivijski socialistični eksperiment je sicer v ostrem spopadu s cerkvenimi krogi, hkrati pa pod vplivom teologije osvoboditve koketira z duhovnostjo in ljudskim krščanstvom. »Pravi Kristus prebiva v ljudstvu. Oče naš, ki si v ljudstvu, ki pričakuje pravičnosti,...« je recitiral Hugo Chávez leta 2000.

Španska novolevičarska stranka Podemos pa ima sekcijo za duhovnost, skovala je sintagmo »progresistična duhovnost« in se gre ekumenizma ter dialoga med religijami. (Če tega o Pedemosu ne verjamete, kliknite tule.).

Slovenski post-socializem, ki je še vedno duša tudi t.i. leve sredine, v odnosu do religioznosti ni tak. Praviloma biti pristni levičar še vedno pomeni biti ateist, po možnosti bojevit ateist ali vsaj bojevit zatiralec družbene moči religije. S tem v zvezi, smo lani v primeru poskusa spremembe ustave zavoljo sofinanciranja neke drobcene katoliške šole videli, kako hitro se sproži antikatoliški refleks. Zmerni levičarji so kar tekmovali s skrajnimi, kdo bo bolj pravoverno »sekularen« (beri: proticerkven).

Pri presoji večine slovenske ateistične elite moramo upoštevati zgodovinsko dejstvo revolucije. Če primerjamo statistiko vernosti ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja in ono v začetku petdesetih, je jasno, da se je prvi val ateizma na Slovenskem zgodil med drugo svetovno vojno. Takratna hitra ateizacija kakšnih 15% Slovencev in Slovenk seveda ni povezana z učenimi dognanji filozofov o domnevnem neobstoju Boga, ki bi svojo ateistično gnozo po poti razprav in predavanj razširili med ljudstvo. V tistem času nimamo rafinirane razprave o Biti, imamo krvavo tragedijo. Po eni strani imamo občo izkušnjo nepredstavljivega zla, ki zamaje predstave o »dobrem Bogu« (slovenstvo skupaj z vso Evropo sreča »Boga po Auschwitzu«); po drugi strani imamo slovensko komunistično revolucijo, njeno ateistično ideologijo in njeno nasilno izvršbo, vključno z genocidnim vrhuncem v sredini leta 1945, ko se je – duhovno gledano - dobesedno uresničevala srbska psovka: »Ubiću Boga u tebi!«

V kolikor se slovenska socialistična ateistična elita še napaja iz duhovnega obrata k brezboštvu, ki se je zgodil v obnebju revolucionarnih likvidacij, je njena obremenjenost z Bogom razumljivo podvojena, pravzaprav travmatična. Razumljivo je, da venezuelsko-bolivijske naveze na ljudsko krščanstvo nikakor ne bo zmogla. Enako ne bo zmogla Podemosovega mehkega vključevanja religioznega v svoje programe. Njen največji dosežek s področja »progresistične duhovnosti« bo tako ostala antijanšistična karikatura z imenom Čezvesoljska Zombi Cerkev blaženega zvonjenja. (Če ne verjamete, da gre za uradno registrirano veroizpoved, kliknite tule; če ne verjamete, da je pri nas možno antijanšizem povzdigniti malodane na raven verskega obnašanja, preglejte Twitter objave te iste »Cerkve«.)


Posebna težava socialistične ateistične elite z Bogom je ta, da to, kar ne uspeva njej, uspeva kapitalizmu

16. januarja 1918 je Anatolij Lunačarski, boljševistični minister za izobraževanje, s posebno razsodbo in s posebnim dejanjem »ukinil« Boga. Dal je postrojiti strelski vod in ustreliti s petimi rafali proti nebu. Na ta način so ruski boljševiki 16. januarja 1918 skozi nekakšen performans »sklatili« Boga z neba.
Sto let po rafalni odpravi Boga, je Bog zelo živ prav v prvorojenki komunizma (v Rusiji); živ, kjer je komunizem grozno pustošil (v Ukrajini); kjer je eksperimentiral z družino (v Romuniji) in živ, kjer je ustvaril revščino (v Albaniji). Ime Anatolij Lunačarski je dandanašnji ime zablode in ne ime zmage nad Bogom.

Italijanski filozof in zgodovinar
Augusto del Noce je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja v svojih razglabljanjih o družbi blagostanja (società del benessere) napovedal, da bo pravi ateizem nastopil šele z razmahom porabništva, ki ga bo omogočila kapitalistična paradigma. Nič novega. Globoko v Stari zavezi najdemo svarilo, da »jesti do sitega«, »prebivati v lepih hiša« ter »namnožena goved in drobnica« s seboj prinašajo skušnjavo »pozabe Gospoda, svojega Boga« (prim. 5 Mz 8).

In res. Novi val ateizma pride s porabništvom, zlasti z milenijci. Ti se zaenkrat kažejo kot najbolj versko brezbrižna generacija v zgodovini Zahoda. Zanimivo, kar ni naredil bojeviti marksizem, ne Lunačarski z odlokom o streljanju Boga, ne jugoslovanski naučni socijalizam, naredi konec dvajsetega stoletja zmagoviti »gnili kapitalizem«: poceni delovna sila na drugih celinah, zahodnjakom odrejena pole position v digitalni revoluciji, polni hladilniki, od polnih hladilnikov zapovedana permisivna vzgoja, travica na vsakem drugem srednješolskem veceju, ...

Je razbohoteni kapitalizem za osebno vero v Boga večja grožnja od načrtno protiverskega socializma? So poln hladilnik, počitnice na Maldivih ter vseprisotni digitalni data shock v odpravi Boga uspešnejši od Marxovega politkomisarja, ki se sicer čuti maziljenega za ateizacijo mladih in starih? Če so, je tudi to za našo socialistično ateistično elito dodaten poraz, dodatna frustracija in dodaten vir škripanja z zobmi zoper parlamentarni »Bog živi Slovenijo!«.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno 7. julija 2018 na portalu  Domovina.je. Foto B. C.: Trije križi na Konjiški gori.