ponedeljek, 28. maj 2018

Štajerci in Prekmurci, zašijmo jih! Pojdimo na volitve!


Kjer je nevolivcev več kot volivcev

Osma volilna enota (VE Ptuj), v kateri volim, obsega Spodnje Podravje, večino Slovenskih goric, Prlekijo, Prekmurje. Na državnozborskih volitvah l. 2014 se je »izkazala« z najnižjo volilno udeležbo. Na volišča je šlo le 45,58 % volilnih upravičencev. Med volilnimi okraji je bila »prvakinja« Lendava z zgolj 38,41 %. Tudi na znamenitem »družinskem« referendumu decembra 2015 se je »izkazala« z drugo najnižjo volilno udeležbo (najnižjo, ampak le za nekaj desetink manj od VE Ptuj, je imela VE Maribor). Da »ne it volit« v severovzhodni Sloveniji postaja standard, je potrdil tudi še sveži referendum o drugem tiru, v katerem je VE Ptuj bila spet zadnja po udeležbi, predzadnja pa VE Maribor.

Taborno gibanje za prebujo Slovencev je imelo svoj prvi tabor v Ljutomeru. Štajerci so bili med najboljšimi borci na soški fronti (pomnimo legendarni 87. celjski pešpolk). Štajerci so se pod vodstvom generala Maistra izkazali v obrambi severne meje. Moj stari oče, svoj čas dijak ptujske realke, mi je pripovedoval o domiselnih akcijah domoljubnih štajerskih fantov zoper nemškutarje in nacionalsocializem na Ptuju v drugi polovici tridesetih. Štajercem torej ljubezni do slovenske domovine ni nikoli manjkalo, toda Prekmurci in vzhodni Štajerci se dandanašnji ne udeležujemo volitev. Kaj se dogaja?


Dogaja se nerazvitost

Revija Moje finance je februarja 2017 pripravila nadvse zanimivo lestvico, v katerih občinah v Sloveniji se najbolje živi (link). Najbolje se živi v širokem pasu od Železnikov in Žirov do Komende.

Gorenjci. Privoščim jim. In zakaj nisem presenečen, da se ti kraji ponašajo tudi z zgledno volilno udeležbo? Zakaj nisem presenečen, da se ti kraji po cerkvenih statistikah sodeč ponašajo tudi z dobrim pastoralnim stanjem?

Toda lestvica občin je zanimiva še od zadaj naprej. Med tridesetimi občinami, v katerih se potemtakem najslabše živi, so samo tri, ki ne spadajo v Podravje ali Pomurje in samo ena (Osilnica), ki ne leži vzhodno od Trojan. Vseh ostalih 27 je iz Goričkega, Haloz, Slovenskih goric, Pohorja.
Vir: Moje finance,
februar 2017
Ker velja, da »je cinizem ena najbolj strašnih ovir za napredek« (Bryant McGill), si lahko predstavljamo, kako je človeku iz province, ko skozi luknjaste ceste in zapiranje poštnih uradov zavoha cinizem osrednjih oblastnikov. Da, cinizem oblastnikov, ki si rečejo, da se jim v neko globoko podeželje po zgolj prgišče glasov »ne splača« riniti. Se ta človek iz province veseli »praznika demokracije«, kar naj bi volitve bile? Ne. Verjame nek Haložan - ki se je pred 50 leti rodil »v najbolj revnem delu Slovenije«, danes pa s pomočjo Mojih financ ugotavlja, da še vedno živi tam, kjer se v Sloveniji »najmanj srečno živi« - da bodo ravno naslednje volitve tiste, ki bodo radikalno pripomogle k razvoju njegovega kraja? Ne.


Dogajajo se službe v Avstriji

Z nečakom sva nekega dne preštela mlade odrasle (stari med 25 in 35 let) iz naše priptujske soseščine in ugotovila, da jih večina dela v Avstriji, stalno službo doma pa ima le eden izmed njih – on, moj nečak.

S službami v Avstriji ne prihaja samo dobra plača. Prihaja tudi občutek socialne varnosti in urejenosti, občutek ovrednotenosti lastnega dela, pri marsikomu tudi nekak kulturno-osvobodilni občutek de-balkanizacije. Naslednja faza se porodi sama: identifikacija z avstrijskim delavnim okoljem šibi identifikacijo s Slovenijo.

O teh vprašanjih ne verjamem vsakomur, verjamem pa sobratom duhovnikom, ki skrbno beležijo dušna stanja. Eden izmed njih, župnik ob avstrijski meji, mi je pred kakšnim letom dejal nekaj, česar se na glas v Sloveniji ne sme reči. Ko sem podal pozitivno opazko, da je njegova vas po lepih cestah in urejenosti hiš podobna avstrijskim vasem, je rekel: »Pozna se, da ljudje delajo v Avstriji. Za njih tudi ne bi bil problem, če bi se avstrijska meja pomaknila za 10 km sem.«

Nekega dne sem se v domačem bifeju pohvalil, da smo s skavti obiskali Maistrov spomenik v Mariboru. Nek mešetar z lesom mi je zabrusil: »Kaj Maistra častite! On je vsega kriv. Pod Avstrijo bi nam bilo bolje.«

Hec je v tem, da ne za one farane ob avstrijski meji, ne za tega mešetarja z lesom, ne morem reči, da so premalo Slovenci, še manj, da so nekakšni neo-nemškutarji. Le slovenske države ne cenijo (več).


Dogaja se »zaferžmaganost« ob neprestani državljanski vojni

Slovenija ni povsod enako travmatizirana s polpreteklostjo. Kakor ni prav, da se kakšni severovzhodni Slovenci ne zanimajo za partizansko-domobransko travmo ter povojne poboje, tako ni prav, da partizansko-domobransko travmo ter temo povojnih pobojev s preveliko vnemo tovorimo v Podravje in Pomurje. Ljudje na štajerskem podeželju imajo na podlagi domačega narativnega zgodovinopisja (»stari ata je povedal«, »stric je pripovedoval«, »mati so nam rekli«,...) dokaj jasno sliko o medvojnem dogajanju. Nastavljenim politkomisarjem ne zaupajo (kot frankolovski župnik vem to iz prve roke in to ravno glede 100 frankolovskih žrtev), pa naj bodo slednji še tako okičanjeni s »strokovnostjo« in »resničnimi zgodovinskimi podatki«.

Če v političnem prostoru kar naprej prihaja do obmetavanja s »fašisti« in »komunisti«; če se pred volitvami kar naprej odpirajo poglavja iz polpretekle zgodovine (enkrat jih bolj odpirajo desni, drugič so v tej smeri bolj aktivni levi); če je jasno, da nekdo tretji krmili to našo psihološko državljansko vojno, da zakrije svojo povsem trivialno korupcijo s področja šeste in sedme Božje zapovedi;... se pri marsikomu začne dogajati »zaferžmaganost« (zagabljenost) nad »lublanskimi svajami«. V korpusu predvolilnih vsebin in kampanjskih postopkov se počuti tuje. Politični fanatizem ni njegova drža. Volitve kot apokaliptična bitka med dobrimi in zlimi ga ne motivirajo, prej odbijajo. Ker je normalen.

Ko se ti zazdi, da so parlamentarne volitve dogodek, ki te bo prisilil v neko tebi tujo moralno in duhovno stanje, se jih ne udeležiš.


Dogaja se »Ljubljana«

Ob volitvah, ki so pred nami, se pojavlja neka nova zlovešča slutnja. Ne morem je empirično dokazati, ker je pač slutnja. Zdi pa se mi, da obstaja določena politično vplivna srenja, ki ji nizka volilna udeležba enostavno odgovarja. Podzavestno, morda pa tudi zavestno, dela na tem, da se narod iz province vse manj briga za politiko (beri: vključno za iransko pranje denarja, za poklekanje pred Magno, za slovenske politične fiaske v mednarodnem okolju, za mafijo v zdravstvu, ...).

Ta srenja je med drugim spoznala, da se volitve itak dobijo v Ljubljani. Zato je svoje strateško topništvo usmerila na Ljubljano, do mere, da »uboga« Ljubljana iz politično najbolj osveščenega kosa Slovenije postaja politično najbolj fanatičen kos Slovenije. Ne čudi, da se je po novem od ostale Slovenije spet ogradila z žico. Na simbolni ravni kakopak. Toda s kar konkretno in zajetno kovino.

Severovzhodna Slovenija je deležna postranske obravnave (z vidika zajezitve kulturbojniške viroze je to celo dobro), politične kampanje na njenem podeželju je malo (kar pa spet ni dobro za premagovanje državljanske apatije), skratka, volilni pohod province na metropolo je amortiziran.


Vsi volit!

Podravci in Pomurci (7. in 8. VE skupaj) smo na zadnjih parlamentarnih volitvah naklepali bednih 47 % volilne udeležbe. Naj bo 3. junij 2018 dan, ko se z Lendavčani vred vrnemo vsaj nad 50 %.

Eni iz šestega nadstropja steklene bančne stavbe 3. junija 2018 računajo na našo lenobno nedeljsko roštiljado s poceni Hoferjevim pirom v roki. Zašijmo jih! Pojdimo na volitve!

Eni so nas za 3. junij 2018 že stlačili v svoje grafe in volilne napovedi (beri: zapovedi). Zašijmo jih! Pojdimo na volitve!

Eni so volitve že spremenili v festival političnega sektaštva. Strašijo, trepetajo, se jezijo, grozijo z revolucijo, verjetno jejo pomirjevala, na spletu izvajajo false flag diverzije. Ne dovolimo, da 3. junija 2018 sektaško razpoloženi ljudje določijo sestavo parlamenta, ki je dragulj cele Slovenije. Zašijmo jih s svojo normalnostjo! Pojdimo na volitve!

Eni se nosijo, kot da imajo vekotrajni poklic leva, poklic najvišjega plenilca v prehranjevalni verigi. Temu primerno držijo glavo pokonci, samozavestni so in vzbujajo spoštovanje. Gledajo nas. Zanje smo bivoli, topoumna gora mesa. 3. junija 2018 bodo šavsnili po svojem obroku. Zašijmo jih! Pojdimo na volitve! Nastavimo jim naše bivolsko naglavno okrasje! 


* Naslovna fotka: https://www.youtube.com/watch?v=EpnERlsfBFc (Flying Lion: Buffalo Launches Predator Into The Air)

torek, 22. maj 2018

Glede migracij - DA resničnim zgodbam


Vas zanima 23-letni Arouna iz Slonokoščene obale? Vas zanima zgodba enega izmed tisočih afriških fantov, ki so v zadnjih mesecih tako ali drugače prispeli v Evropo? Povedal jo bom, kot jo je pred mescem dni povedala francoska revija La Vie (link)? Ampak najprej nekaj drugih zadev kot nadaljevanje zapisa Glede migracij – trikrat NE.


In zgodilo se je. Vsi bi radi bili »prvi v službi resnice«

Ni naključje, da je čas velikega migracijskega pretresa tudi čas, ko javnost in mediji skozi razpravo o »fake news« na novo vzpostavljajo odnos do resnice. V času postmodernizma je »resnica« postala sumljiva in odveč. Zamenjala jo je ideja »šibke misli«, »jezikovne strukture«, »subjektivnega konstrukta«, pri nas tudi politikantska ideja o »več resnicah«. Migrantski veletok nas je iz gnostičnih stranpoti (katerih vrhunec sicer predstavlja teorija spola) naenkrat postavil na tla. Naenkrat hočemo videti stvari, kot so. Eni in drugi smo po novem borci proti »lažnim novicam« in hočemo biti »prvi v službi resnice«.

Z drugimi besedami, stiska je, siti smo »na hojladrija skup narejenih« resnic. Kot da si močno želimo Parmenidovega načela ne-protislovnosti in klasičnega aristotelovskega in tomističnega spoznavnega realizma, po katerem je resnica »adaequatio rei et intellectus« - skladnost stvari in razuma. Aristotel je v Metafiziki o laži in resnici takole zapisal (prevajam iz italijanščine):
Reči o tem, kar obstaja, da ne obstaja, ter o tem, kar ne obstaja, da obstaja, je lažno. Reči o tem, kar obstaja, da obstaja, ter o tem, kar ne obstaja, da ne obstaja, je resnično.

Klasična definicija resnice je torej sila preprosta. Toda kako do resnice o migracijah?


Zgodba namesto ideološkega spopada in filtrov na očeh

Zadeva ni lahka. V prejšnjem zapisu smo videli, da sta pred naše oči postavljena dva velika ideološka filtra. Trdo desni filter, ki trenutno migracijsko situacijo demonizira, ob tem pa ne vidi lastne harakiri drže, saj brez migrantov zdajšnja evropska ekonomija zleze vase; in trdo levi filter, ki migracije skoraj idealizira, vidi v njih neko »nadomestno revolucijo«. Spopad med ideološkima frontama glede migrantov je hud in neusmiljen. V zvezi s tem so spet vzniknile pošasti iz preteklosti, kot so »fašisti«, »komunisti« in »janičarji pred vrati«; spet slišimo antisemitske teorije zarote, ob katerih te kap; kakšni se spet oprijemajo zavržnih rasnih teorij; po drugi strani sredi Ljubljane spet gledamo infantilno, nerazumno zatekanje v kult rdeče zvezde in mitološkega antifašizma, kar lahko interpretiramo kot resno znamenje spoznavne tesnobe določene meščanske elite.

Obstaja pa pot do resnice, po kateri malokdo hodi – zgodba, ki jo pove migrant. Velika večina migrantov v Evropo prihaja z zgodbo o umiku iz revščine in krivic, z zgodbo o iskanju varnega in boljšega življenja, z željo po delu in pravšnji integraciji. Jim dovolimo to zgodbo povedati? Sta naša desničarska ksenofobija in naša levičarska manipulacija dejstev v imenu kobajagi »antifašističnih« ciljev premočni, da bi bili pristni poslušalci?

»Zgodbe so ljubezenska darila,« je dejal angleški književnik in matematik Lewis Carroll. »Ljubezenska« moč zgodbe je zlasti očitna, ko pripovedujemo zgodbe otrokom. Toda tudi za odrasle ljudi velja, da njihovo pripovedovanje-poslušanje zgodb krepi njihovo medsebojno zaupanje, soustvarja integracijo.

Če bi vsak Slovenec v naslednjem letu osebno poslušal zgodbo od kakšnega migranta, sem prepričan, da bi se zjasnila naša pamet, mirnejši bi bili, vedeli bi, kaj nam je glede migracij storiti. Tako v smeri solidarnosti z migranti, kot v smeri varovanja samega sebe v teh nemirnih časih. Noben umetelni komentar ali čustveni blogerski zapis, nobena univerzitetna erudicija o migracijah in dodelana politična strategija ne morejo premakniti toliko, kot lahko premakne od migranta osebno povedana nam zgodba.


Odhod od doma, suženjstvo, prečkanje morja, prečkanje zasneženih Alp

Zgodilo se je v zadnjem letu in pol.

Arouna zapusti svojo rojstno vas na severu Slonokoščene obale. Beži pred grožnjami. Njegov cilj ni Evropa temveč Alžirija, kjer računa na pomoč znanca.

Prečka sosednjo državo Burkina Faso in se noče spustiti skozi nevarni Mali, o katerem se sliši, da tam na migrante prežijo tuareški lovci na ljudi, trgovci s sužnji.

Zavije v Niger. Zdi se, da ima srečo. Naleti na kamion, ki naj bi peljal migrante v Alžirijo. Za prevoz preko Sahare plača 100.000 CFA frankov (~ 150 €).

Pot skozi puščavo je dolga in naporna, toda zapletov ni.

Kamion končno zapelje v neko večjo halo. Potniki za zavejo, da so v Libiji ter da so v rokah trgovcev z ljudmi. Čaka jih prodaja za sužnje.

Libijski trgovci z ljudmi imajo Arounaja dva meseca v zaporu. Hrano dobi le enkrat na dan. Obupa. Misli, da je konec z njim.

Nakar je prodan nekemu Libijcu, ki ga porabi za pastirja ovc in delavca na polju.

Libijski kmet in njegova družina ne ravnajo slabo z njim. Po nekaj mesecih mu dajo plačo in ga odpustijo, da lahko gre v Evropo.

Na libijski obali plača za prevoz v Evropo. Na veliki gumijasti čoln se nagnete 145 ljudi.

Na sredi poti čez morje jih pobere neka francoska tovorna ladja. Še prej umreta dve ženski.

Ladja jih izkrca v Neaplju. Arouna prepotuje Italijo do Torina in cilja na Francijo.

Januarja 2018 prečka Alpe. Gre preko planinskega prehoda pri Col de l’Échelle. Snega je do pasu.

Z hribov sestopi v mestu Briançon, kjer mu nekdo kupi karto za vlak za Pariz.

Arouna se v Parizu zateče v neko katoliško župnijo, ki je logistično pripravljena za sprejem tovrstnih migrantov. Tu se začasno nastani, uredi in okrepi.

Na pomlad prosi za sprejem krsta in načrtuje romanje v Lurd, kjer hoče pomagati pri prenosu bolnikov.

Hvala, Arouna, da si nam povedal svojo zgodbo!

petek, 18. maj 2018

Človek miru


V starem Rimu, na sredi Foruma, je stal tempelj dvoobraznega boga Janusa. V času miru je bil tempelj zaprt, v času vojne odprt. Rimski zgodovinarji poročajo, da je bil do časa cesarja Nerona zaprt le štirikrat. Le štirikrat v več sto letih se je Rimljanom zdelo, da bo mir zdržal in jim ne bo treba iti v vojno.

Vojna in nasilje. Tu sta in kar naprej nas vznemirjata in žalostita. Vedno znova se sprašujemo, kako lahko pride do njiju; vedno znova razčlenjujemo in premišljujemo vzroke za nasilna dejanja; kar naprej nas zanima psihologija nasilnega človeka. To je razumljivo. Na mestu je, da hočemo vedeti, kakšno je nasilje od zunaj in od znotraj. To, kar poznaš, lahko zdraviš.

Toda z vzgojnega stališča se ni toliko prav ukvarjati z nasilnim človekom kot vzgajati človeka miru. V središču naše pozornosti ne sme biti nasilje temveč mir. Za kaj takega pa potrebujemo močno in prepričljivo vizijo miru. Kaj je mir? Kdo je človek miru? Kaj dosegamo z mirom? Kakšen svet ustvarja mir? Kako sta povezana mir in sreča? Kako sta povezana mir in Bog? Skratka, dober vzgojni načrt ni tisti, ki se vrti okrog pohujšanja nasilja, pač pa tisti, ki ustvarja človek miru.

Na tej točki naletimo na več težav. Kot prva: mir nima takojšne privlačnosti. Poglejmo sebe. Bolj nas pritegnejo negativne novice kot pozitivne. Pritegnejo nas nasilni filmi, drame se nam zdijo dolgočasne. Računalniške igrice znajo biti izjemno nasilne, pa jih zato ne nehamo igrati. Kot da smo se nasilja navadili. Pustili smo mu, da se sprehaja po našem živčnem sistemu. Če ga ni, nam ni zanimivo.

Tu je prvi izziv za vzgojo in za samovzgojo: mir mora biti najbolj normalno in najlepše stanje; mir nam mora biti psihološko silno privlačen, zanimiv, poln čudovitih dogodivščin in izzivov. Tako bomo gradili človeka miru.

Naslednja težava je vseenost, ki kraljuje v sodobni miselnost. Češ, saj je vseeno, kaj je res in kaj laž! Saj je vseeno, kaj je prav in kaj narobe? Kaj me briga, kaj je res! Važno je, da imam jaz korist.

Če nimamo čuta za resnico, ne gradimo miru. Eden izmed razlogov, zakaj je bivša država Jugoslavija končala v krvavih vojnah v Bosni in na Kosovem, je v odsotnosti resnice. V Jugoslaviji je bilo veliko propagande in laži. Oboje ne more biti osnova za mir med narodi. Človek miru je človek resnice. Išče resnico, lepo mu je v resnici, od medijev zahteva, da poročajo v skladu z resnico.

Človek miru ima izrazit čut za pravičnost. Pred kratkim smo v skupini najstnikov naredili eksperiment. Vsak je pogledal svojo bundo oz. vetrovko in moral na glas reči ime države, v kateri je bila narejena. Slišali smo: Turčija, Kitajska, Vietnam,... Nakar smo se vprašali, če vemo, kje je to, in če vemo, v kakšnih pogojih je bilo naše oblačilo zašito. Smo prepričani, da ga niso šivali otroci? Smo prepričani, da je res nastal v državi, ki je napisana na etiketi? Je morda nastal v neki nepredstavljivo revni državi, vstran od oči tega sveta?

Taka vprašanja so včasih nadležna. Vendar si jih moramo postavljati zaradi pravičnosti do drugih ljudi in narodov. Če bomo ljubili pravičnost, bomo ljudje miru.

In težka vrata Janusovega templja bomo zaprli, jih zapahnili v želji in trdni nameri, da jih nikoli več ne odpremo.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič (maj 2018).
Foto: Wikipedia, kip Janusa, ki ga hranijo Vatikanski muzeji.

sreda, 09. maj 2018

Glede migracij - trikrat NE



»Današnja migracijska gibanja so največja vseh časov,« uvodoma pove vatikanski dokument Kristusova ljubezen do migrantov iz l. 2005. 13 let kasneje smo v situaciji, ko je ta trditev ne samo dodatno in dokončno potrjena, temveč so velika migracijska gibanja znotraj zahodne civilizacije sprožila močan kulturni, filozofski, religiozni, varnostni in politični potres, ki se je nenazadnje izrazil v žalostni zgodbi brexita.

Potresla se je tudi Slovenija. Pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo 3. junija 2018, so migracije in povezane teme med vodilnimi. Kako naj se kot katoličan v teh razmerah pozicioniram? Predlagam trikrat NE in trikrat DA. Najprej trikrat NE, v naslednjem blogerskem pisanju pa trikrat DA.


NE desničarski demonizaciji migracij

Povprečen slovenski katoličan rad voli desne stranke. OK. Vendar naj ve: popolnoma se je treba distancirati od novega desničarskega nacionalizma, ki plamti v jezi do prišlekov in se pri nekaterih že kaže kot rasizem. Popolnoma se je treba distancirati od tiste strategije strahu, ko je ducat migrantov, ki se v Slovenijo splazijo skozi haloško grmovje, prikazano kot armada pohotnih in požrešnih zveri, teroristov in posiljevalcev. Enako odločno se je potrebno zoperstaviti popačenju krščanstva, ko je nesprejemanje tujcev prikazano kot obramba krščanske tradicije; ko je kdaj sam Kristusov evangelij manipuliran za dokazovanje kobajagi superiornosti »nas« napram »njim«.

Ob tem se skoraj razveseliš, ko zaznaš, da najbolj nori brambovci in identitarci sami opažajo, da si s »krščanskim univerzalizmom« ne morejo pomagati. Skoraj razveseliš se (čeprav se zjočeš), ko pri nekaterih izmed njih zaznaš distanciranje od krščanstva in nagibe k poganskim koreninam Evrope. Sami namreč evolvirajo, da njih krepki evropski nacionalizem le v prvem koraku zavihti krščanski prapor, v naslednjem pa si v skladu s čaščenjem »čiste krvi« že želi česa drugega; denimo, porušiti Marijino cerkev na Blejskem otoku in na njeno mesto postaviti Votanov tempelj.

Kaj so migracije? »V svojem bistvu je migracija izraz notranjega hrepenenja po sreči, ki je lastno vsakemu človeškemu bitju,« je 21. februarja 2017 dejal papež Frančišek udeležencem mednarodnega foruma Migracije in mir. Migracij zato nikakor ne bomo demonizirali. Še več: migracija je v genskem zapisu judovsko-krščanske duhovne paradigme, saj je biblični monoteist tipičen homo viator, romar - kot pove simbolna fotka na vrhu tega zapisa, posneta na nedavnem peš romanju na Ptujsko Goro. Hočemo reči, sovraštvo do migrantov (tujcev, drugačnih,...) hitro in usodno poškoduje jedro verske mentalitete vseh nas, katerih oče je »blodeč Aramejec« (5 Mz 26,5), beduin, romar, migrant.


NE levičarskemu rasnemu eksperimentu

Če je glavni greh ta hudega desničarstva jeza, je glavni greh ta hudega levičarstva napuh. Kakšni levičarji si kar naprej domišljajo, da je prav njih Zgodovina (v heglovskem ali v marksističnem smislu) izbrala za dokončno preureditev sveta v nič manj kot raj na zemlji. Ko jih zapopade mesijanski kompleks in preklopijo na milenaristično vročico, več ne znajo šteti do tri. Kar trenutno v Sloveniji nazorno vidimo pri obnavljanju kulta rdeče zvezde. Predvsem pa vneti levičarji ostajajo šibki v antropologiji. Podcenjujejo temeljne antropološke komponente kot so dinamika osebne svobode, poklicanost k družini, pripadnost plemenu ali narodu, dejstvo religioznosti.

Težave levičarjev podvoji zgodovinski fakt, da je njihov eshatološki mega projekt socializma, bodisi v trdi bodisi v mehki varianti, klavrno propadel. In če zagrenčen idealist, na katerega se je podrl Berlinski zid, še vedno goji mesijanski kompleks v kombinaciji z napačno antropologijo ter se s temi orodji po babilonsko loti izgradnje multikulturne družbe, dobimo, kar smo dobili: komunikacijsko blokado med kulturami, občutek ogroženosti, novo kulturbojniško razdeljenost.

Multikulturnost je naravno stanje človeštva. Ni izum sodobnosti. Avstroogrski Ptuj na primer je vseboval več nacij in kultur, kot jih vsebuje sodobni Ptuj, ki so ga zadnjih sto let zavzeli in prevzeli kurenti iz okoliških vasi. Multikulturnost je gibalo napredka in je obenem gibalo ohranjanja tradicij. Multikulturalizem kot levičarska nadomestna revolucionarna ideologija pa je nova oblika rasnega eksperimenta, ki se ne more dobro končati. Pri takšnem eksperimentiranju katoličani – čeprav smo, kot že naše ime pove, vesoljni (καθολικός), multikulturalni še pred nastankom te besede - ne sodelujemo.


NE brezbrižnosti in logiki getoizacije

Ne glede na levo-desno politiko, ne glede na prihodnje volitve, so migranti tu. K nam jih ne kličejo toliko levi ideologi iz svojih klimatiziranih pisarn in ugodni azilantski status, kot jih kliče prazen prostor, ki smo ga v zadnjih desetletjih ustvarili vsi skupaj. Naraščajoča blaginja in večanje svoboščin na eni strani, zmanjševanje števila otrok na drugi strani. K temu dodajmo občo globalizacijo, razvoj transporta in neverjetno hitrost informacij. Zlasti pa številne varnostne, ekonomske in podnebne težave v t.i. tretjem svetu, katerim hočejo mnogi ubežati. Migranti so tu – logično! In naša družba se vsled njihove prisotnosti spreminja. Drugače biti ne more.

Četudi boste do 3. junija ugasnili televizor in si naložili post od strankarskih koreografij; četudi 3. junija sploh ne boste šli na volitve, za katere se že vnaprej ve, da bo na njih zmagala Magna Steyr,... izziv glede migracij za vas ne bo nič manjši. Vaša nuja in dolžnost bosta isti: izoblikovanje življenjske strategije za čas velikih migracijskih tokov.

Ko se boste glede migracij duhovno in intelektualno formirali in torej premagali načelno brezbrižnost do tega pojava, bo na vrsti, da rečete odločen NE logiki getoizacije. Glede migracij se ne delimo le na one, ki migracije načelno sprejemamo, in one, ki migracije načelno zavračamo. Prava delitev se zgodi na terenu, v praksi, na troli, na šolskem dvorišču. Tudi mnogi od onih, ki migracije načelno sprejemajo in se zato v trenutku ideološkega stampeda počutijo šik-antifa, znajo gladko živeti mimo migrantskih skupnosti, ki so zrasle v njihovi soseščini. Kristjan pa naj hodi - tako dokument Kristusova ljubezen do migrantov v št. 78 »po poti pristne integracije, ki se izogne kulturnemu getu in hkrati nastopi zoper golo in preprosto asimilacijo migrantov s krajevno kulturo.«


sobota, 05. maj 2018

Štefan Kušar – medvojni župnik blizu Jasenovca


Štefan Kušar je bil l. 1941 od nacistov izgnan na Hrvaško - kot eden izmed 354 štajerskih duhovnikov in redovnikov. Največ časa je služboval v Gušću niže Siska, 30 km severozahodno od Jasenovca. Kot dolgoletni župnik v Črešnjicah nad Frankolovim (umrl je l. 2002) je rad pisal kroniko in druge beležke. Tako je 9. januarja 1997 v kratek sestavek zapisal spomine na vojni čas. Kušarjev sestavek, ki ga (svoj čas tudi sam župnik v Črešnjicah) pristavljam na tem blogu, je objavljen v knjigi Frankolovo skozi stoletja (2018) avtorjev Matjaža Založnika in Marije Trobec

Predstavitev knjige Frankolovo skozi stoletja je bilo 6. maja 2018 v Aletinem domu na Frankolovem.

Štefan Kušar je tretji z leve. Fotografija je bila posneta nekje v Slavoniji leta 1941.
Vir: Frankolovo skozi stoletja (2018)

* * *

Iz spominov na izseljeniška leta na Hrvaškem od 1. maja 1941 do 4. junija 1946

Rojen sem bil 10. 12. 1910 na Križnem vrhu 28 v župniji Laporje pri Slovenski Bistrici v kmečki družini, kjer nas je bilo 10 otrok. Z dvanajstimi leti sem šel na klasično gimnazijo v Maribor, kjer sem imel v prvem razredu popravni izpit iz risanja in matematike.

Risanje sem popravil, matematike pa ne, zato me je oče hotel izpisati iz šole. Jaz sem hotel razred ponavljati, pri tem mi je pomagala mama. Brez očetove vednosti sem se vpisal in se odtlej pridno učil, tako sem bil v vseh razredih odličnjak in bil oproščen ustne mature. Po petih letih teologije sem imel 12. 7. novo mašo, nato pa sem šel služit vojaški rok v Mostar.

Po vrnitvi sem kot kaplan štiri leta služboval v štirih župnijah: Šmartno pri Velenju, Stari trg pri Slovenj Gradcu, v Mariboru in pri sv. Lovrencu na Pohorju. Od tam sem bil mobiliziran v srbsko vojsko v Valjevo. Ob razpustu jugoslovanske vojske smo bežali preko Niša vse do bolgarske meje. Nato sem utrujen in umazan 10. 6. 1941 pribežal domov ravno v času, ko je Hitler vpil: » Napravite mi to deželo nemško.«

Zelo sem bil razočaran, ko sem zagledal , da skoraj na vseh hišah plapolajo nemške zastave. Na naši hiši te zastave ni bilo. Vesel sem bil, da je bratje Jurij, Pepi in Pavel niso obesili.

Ko sem po nekaj tednih obiskal svoje kaplansko mesto v Sv. Lovrencu na Pohorju, je v kaplanski sobi stanovala nemška učiteljica. Župnika Franca Špindlerja pa so odpeljali v ptujske zapore, drugi dan pa tudi mene. V zaporu sem bil en dan, potem so me odpeljali skupaj s 27 duhovniki s tovornjakom preko Drave na Hrvaško. Na končni postaji so nas postrojili v vrsto, morali smo poklekniti, oni pa so začeli streljati – streli so bili strašilni. Prestrašeno smo molili, njihov glavni pa nas je nadrl z besedami: »Niste hoteli biti Nemci, zato marš ven od nas.« Peljali so nas nazaj v Ptuj in nas pustili na cesti v vasi Babinac, župnija Cestica. Šli smo peš in v Varaždinu izvedeli za kapucinski samostan. Med nami so bili stari in bolni, ki so težko hodili. Patri so nas napotili v Zagreb k nadškofu Alojziju Stepincu.

Stepinac nas je lepo sprejel in nas tolažil z besedami: »Bratje Slovenci, zaupajte v Boga, ne izgubite upanja.« Hrano smo dobili v semenišču, mladi so bili določeni za duhovne pomočnike, starejši pa so čakali na razporeditve. Stepinac je želel, da o tem ne govorimo z ljudmi, bal se je ustaškega klera. Ob odhodu je dal vsakemu od nas 500 dinarjev, kar je bilo zelo veliko.

Kmalu sem dobil dekret za duhovnega pomočnika/kaplana v Sladojevcih pri Podravski slatini – Srbija. Župnik je bil Drago Jesih, njegov brat, kanonik v Zagrebu, je bil Slovencem zelo naklonjen, prav tako pomožni škof Lach in generalni vikar Salis Sewis.

V Sladojevcih sem poučeval verouk, hodil sem po 16 km v neko nemško vas. K maši je prihajalo veliko ljudi, mladi so bili za razliko od Slovencev vedno spredaj. Župnik je bil zelo liberalen, predstavil me je z besedami: »Dobili smo kaplana Slovenca, ki ga je pregnal Hitler.«

Ko je bilo sredi junija na praznik sv. Antona Antonovo proštenje, je prišlo toliko ljudi, da je za obhajilo zmanjkalo hostij, pa se je spomnil mežnar, da so še v zakristiji, seveda neposvečene, prinesel jih celo rešeto in jih delil ljudem. Ko sem mu rekel, kaj počne je odvrnil: »Pa naj še oni kaj dobijo.«

V začetku septembra 1941 sem dobil dekret za prevzem za vodenje župnije Gušće v Posavini – dekanija Sunja, kamor je spadal tudi Jasenovac.

Pripešačil sem z nahrbtnikom, v katerem sem imel brevir in kolar brez talarja, to pa je bilo tudi vse, drugega nisem imel. Prehrano sem imel pri vdovi Kati Elekovac, kamor je zahajal tudi občinski tajnik, ki bi me najraje vtaknil v zapor Jasenovac, če bi preveč govoril.

Leta 1942 mi je dekan Orlič priskrbel kar dve gospodinji, sestri Vido in Filipo Urbančič, ki sta bili z družino izgnani iz Brestanice. Bili sta pridni in verni, začeli smo gospodariti, imeli smo kokoši, svinjo in kravo. Jaz sem se vse bolj posvečal svojemu delu. Maševal sem še v kraju Lukavac – v Kapeli in v Svinjškem, kjer sem učil verouk Povsod sem hodil peš ali s kolesom, tudi po 25 km. Ljudje so me imeli radi, še posebno ko sem jih nagovoril, naj sprejmejo izgnane dalmatinske otroke. Božo, ki je bil moj ministrant, me še zdaj obiskuje, danes živi v Splitu. Sicer pa ljudje niso preveč hodili k mašam. Najzvestejša obiskovalca maš sta bila Balaškovič in stari Ivan Marič, ki so ga zabodli Kozaki v kopici sena.

Hrvatje so veliko dali na »križec« – božično-novoletni blagoslov vseh hiš. Takrat so župniku dali neko bernijo – luknjo. To je bila koruza. Običaj mi ni bil všeč, a nisem hotel prekiniti navade. Pri popravilih v cerkvi so vsi prispevali, tisti, ki so hodili v cerkev, in tisti, ki niso.

Gušće so mi ostale v nepozabnem spominu.

V politiko se nisem vtikal ne v cerkvi ne drugod. Podnevi so vladali ustaši, ponoči partizani, vmes še Nemci v Sisku in Kozaki. Pogrebi vseh so bili enako slovesni. Partizanstvo je vse bolj napredovalo. V Sviničko si Nemci sploh niso upali, oblastniški ustaši pa so prišli malokdaj. Ustaši so v Gušće pošiljali Nemce, češ da so tam sami banditi. Ko so nekoč prišli v Gušče so vse moške zaprli v cerkev in jim držali pridigo, ki sem jo moral jaz prevajati. Potem so mene in mežnarja Milana Taboreca privezali k cintorskima stebroma za talca, sami pa so odšli ropat. Če bi počil le en partizanski strel, bi naju takoj ubili.

Odslej se je videlo, da sem naklonjen partizanom, kar so ljudje spoštovali, še posebno ob smrti mladega, komaj 18-letnega Perice Grguriča, ki so ga ubili ustaši in ga pustili na poplavljenem travniku. S sovaščanom sva ga prepeljala s čolnom do Gušća, njegovo mater, ki so jo tudi iskali, pa sva skrila v farovž. Občinski tajnik je o tem obvestil ustaše, ki so prihrumeli na pogreb, kjer so me v pričo pogrebcev nadrli, zakaj pokapam partizana. Odvrnil sem jim, da pokapam Hrvata.

Nato so mene, 6 fantov in mož odpeljali z lojtrskim vozom na vlak v Sisak. Tu so zaslišali samo mene, ostale so odpeljali v Jasenovac. Ob zaslišanju, ki ga je vodil Srb Desantič, sem moral povedati, kdo sem in od kod. Povedal sem, da so me Nemci pregnali iz Slovenije, da so brata strašno mučili in ubili v celjskih zaporih, starše in ostale pa odgnali v taborišče. Izpraševalcu se je milo storilo. Dejal je: »Pa vi svečano pokapate partizane.« Odgovoril sem: »Da, jaz vsakega enako pokopavam, ker mrtev ni več ustaš ali partizan, Srb ali Hrvat. To je moja dolžnost.«

Odgovoril mi je, naj se vrnem v Gušće in pustim politiko pri miru. Za to sem mu bil hvaležen.

Kmalu za tem je prišel konec vojne in osvoboditev. Hrvaški duhovniki so v glavnem zbežali proti Sloveniji, na dekaniji sem ostal sam. Iz Zagreba sem dobil dekret za upravljanje petih župnij na obeh bregovih nesrečne in krvave reke Save. Po njej je plavalo nešteto trupel doli od Korduna.

Prijelo me je silno domotožje, da bi videl starše in brate. Zato sem se z kolesom odpravil na dolgo pot do Zagreba, Varaždina in Maribora. Spotoma sem se ustavil pri ordinariju nadškofu Stepincu, ki me je s sklenjenimi rokami prosil, naj poizvem, kaj se je zgodilo z njegovimi duhovniki, ki so zbežali proti Koroški, gotovo je že izvedel, da Angleži s Koroške vse vračajo nazaj v Jugoslavijo. Obljubil sem mu, da bom to napravil, in res sem od mariborskega škofa Tomažiča izvedel, da je nekaj hrvaških duhovnikov zaprtih v kasarni Kralja Petra.

Ko sem prišel domov, sem našel starše, ki so se vrnili iz taborišča, ni pa bilo bratov Pavla in Pepija, ki sta kdo ve kje končala mladi življenji, morda tudi v Kočevskem Rogu ali na Teharjah.

Vrnil sem se v Gušće, kjer sem bil v dekaniji sam, dekana Orliča so zaprli, ostalih pa ni bilo nazaj. Med prvimi se je vrnil Stjepan Kanjić, ostala sva prijatelja in se večkrat obiskovala, on v Črešnjice, jaz v Slavonijo.

Decembra 1945 sem dobil dekret za kaplana v Brežicah. Ljudem sem oznanil, da bom za Božič zadnjikrat maševal, zahvalil sem se za vse, kar so v teh štirih letih dobrega storili. Toda Guščani so želeli, da ostanem, zbrali so 1000 podpisov in jih odnesli s prošnjo mariborskemu škofu. Spotoma so se ustavili še pri nadškofu Stepincu in prosili za priporočilo. To je rad storil, saj ni imel nikogar za župnikovanje v Gušču.

Škof Tomažič je Guščanom na prošnjo odgovoril, da je vesel, da imajo radi Slovence, vendar naj se Kušar sam odloči, kje bo služboval.

Nisem mogel razočarati teh dobrih ljudi, zato sem se odločil in ostal v Guščah še eno leto, potem pa tiho odšel. Kasneje sem se vrnil, da se dokončno poslovim. Povabil sem jih naj pridejo v moje nove Guščane – Črešnjice.

Tako zbogom Gušće, moja prva ljubezen, o kateri res velja: prva ljubezen ne zarjavi.

Štefan Kušar
župnik v Črešnjicah

Gušće danes. Vir: Google Street View