Človek miru

V starem Rimu, na sredi Foruma, je stal tempelj dvoobraznega boga Janusa. V času miru je bil tempelj zaprt, v času vojne odprt. Rimski zgodovinarji poročajo, da je bil do časa cesarja Nerona zaprt le štirikrat. Le štirikrat v več sto letih se je Rimljanom zdelo, da bo mir zdržal in jim ne bo treba iti v vojno.

Vojna in nasilje. Tu sta in kar naprej nas vznemirjata in žalostita. Vedno znova se sprašujemo, kako lahko pride do njiju; vedno znova razčlenjujemo in premišljujemo vzroke za nasilna dejanja; kar naprej nas zanima psihologija nasilnega človeka. To je razumljivo. Na mestu je, da hočemo vedeti, kakšno je nasilje od zunaj in od znotraj. To, kar poznaš, lahko zdraviš.

Toda z vzgojnega stališča se ni toliko prav ukvarjati z nasilnim človekom kot vzgajati človeka miru. V središču naše pozornosti ne sme biti nasilje temveč mir. Za kaj takega pa potrebujemo močno in prepričljivo vizijo miru. Kaj je mir? Kdo je človek miru? Kaj dosegamo z mirom? Kakšen svet ustvarja mir? Kako sta povezana mir in sreča? Kako sta povezana mir in Bog? Skratka, dober vzgojni načrt ni tisti, ki se vrti okrog pohujšanja nasilja, pač pa tisti, ki ustvarja človek miru.

Na tej točki naletimo na več težav. Kot prva: mir nima takojšne privlačnosti. Poglejmo sebe. Bolj nas pritegnejo negativne novice kot pozitivne. Pritegnejo nas nasilni filmi, drame se nam zdijo dolgočasne. Računalniške igrice znajo biti izjemno nasilne, pa jih zato ne nehamo igrati. Kot da smo se nasilja navadili. Pustili smo mu, da se sprehaja po našem živčnem sistemu. Če ga ni, nam ni zanimivo.

Tu je prvi izziv za vzgojo in za samovzgojo: mir mora biti najbolj normalno in najlepše stanje; mir nam mora biti psihološko silno privlačen, zanimiv, poln čudovitih dogodivščin in izzivov. Tako bomo gradili človeka miru.

Naslednja težava je vseenost, ki kraljuje v sodobni miselnost. Češ, saj je vseeno, kaj je res in kaj laž! Saj je vseeno, kaj je prav in kaj narobe? Kaj me briga, kaj je res! Važno je, da imam jaz korist.

Če nimamo čuta za resnico, ne gradimo miru. Eden izmed razlogov, zakaj je bivša država Jugoslavija končala v krvavih vojnah v Bosni in na Kosovem, je v odsotnosti resnice. V Jugoslaviji je bilo veliko propagande in laži. Oboje ne more biti osnova za mir med narodi. Človek miru je človek resnice. Išče resnico, lepo mu je v resnici, od medijev zahteva, da poročajo v skladu z resnico.

Človek miru ima izrazit čut za pravičnost. Pred kratkim smo v skupini najstnikov naredili eksperiment. Vsak je pogledal svojo bundo oz. vetrovko in moral na glas reči ime države, v kateri je bila narejena. Slišali smo: Turčija, Kitajska, Vietnam,... Nakar smo se vprašali, če vemo, kje je to, in če vemo, v kakšnih pogojih je bilo naše oblačilo zašito. Smo prepričani, da ga niso šivali otroci? Smo prepričani, da je res nastal v državi, ki je napisana na etiketi? Je morda nastal v neki nepredstavljivo revni državi, vstran od oči tega sveta?

Taka vprašanja so včasih nadležna. Vendar si jih moramo postavljati zaradi pravičnosti do drugih ljudi in narodov. Če bomo ljubili pravičnost, bomo ljudje miru.

In težka vrata Janusovega templja bomo zaprli, jih zapahnili v želji in trdni nameri, da jih nikoli več ne odpremo.

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Skavtič (maj 2018).
Foto: Wikipedia, kip Janusa, ki ga hranijo Vatikanski muzeji.