Glede migracij - DA resničnim zgodbam

Vas zanima 23-letni Arouna iz Slonokoščene obale? Vas zanima zgodba enega izmed tisočih afriških fantov, ki so v zadnjih mesecih tako ali drugače prispeli v Evropo? Povedal jo bom, kot jo je pred mescem dni povedala francoska revija La Vie (link)? Ampak najprej nekaj drugih zadev kot nadaljevanje zapisa Glede migracij – trikrat NE.

In zgodilo se je. Vsi bi radi bili »prvi v službi resnice«

Ni naključje, da je čas velikega migracijskega pretresa tudi čas, ko javnost in mediji skozi razpravo o »fake news« na novo vzpostavljajo odnos do resnice. V času postmodernizma je »resnica« postala sumljiva in odveč. Zamenjala jo je ideja »šibke misli«, »jezikovne strukture«, »subjektivnega konstrukta«, pri nas tudi politikantska ideja o »več resnicah«. Migrantski veletok nas je iz gnostičnih stranpoti (katerih vrhunec sicer predstavlja teorija spola) naenkrat postavil na tla. Naenkrat hočemo videti stvari, kot so. Eni in drugi smo po novem borci proti »lažnim novicam« in hočemo biti »prvi v službi resnice«.

Z drugimi besedami, stiska je, siti smo »na hojladrija skup narejenih« resnic. Kot da si močno želimo Parmenidovega načela ne-protislovnosti in klasičnega aristotelovskega in tomističnega spoznavnega realizma, po katerem je resnica »adaequatio rei et intellectus« - skladnost stvari in razuma. Aristotel je v Metafiziki o laži in resnici takole zapisal (prevajam iz italijanščine):

Reči o tem, kar obstaja, da ne obstaja, ter o tem, kar ne obstaja, da obstaja, je lažno. Reči o tem, kar obstaja, da obstaja, ter o tem, kar ne obstaja, da ne obstaja, je resnično.

Klasična definicija resnice je torej sila preprosta. Toda kako do resnice o migracijah?

Zgodba namesto ideološkega spopada in filtrov na očeh

Zadeva ni lahka. V prejšnjem zapisu smo videli, da sta pred naše oči postavljena dva velika ideološka filtra. Trdo desni filter, ki trenutno migracijsko situacijo demonizira, ob tem pa ne vidi lastne harakiri drže, saj brez migrantov zdajšnja evropska ekonomija zleze vase; in trdo levi filter, ki migracije skoraj idealizira, vidi v njih neko »nadomestno revolucijo«. Spopad med ideološkima frontama glede migrantov je hud in neusmiljen. V zvezi s tem so spet vzniknile pošasti iz preteklosti, kot so »fašisti«, »komunisti« in »janičarji pred vrati«; spet slišimo antisemitske teorije zarote, ob katerih te kap; kakšni se spet oprijemajo zavržnih rasnih teorij; po drugi strani sredi Ljubljane spet gledamo infantilno, nerazumno zatekanje v kult rdeče zvezde in mitološkega antifašizma, kar lahko interpretiramo kot resno znamenje spoznavne tesnobe določene meščanske elite.

Obstaja pa pot do resnice, po kateri malokdo hodi – zgodba, ki jo pove migrant. Velika večina migrantov v Evropo prihaja z zgodbo o umiku iz revščine in krivic, z zgodbo o iskanju varnega in boljšega življenja, z željo po delu in pravšnji integraciji. Jim dovolimo to zgodbo povedati? Sta naša desničarska ksenofobija in naša levičarska manipulacija dejstev v imenu kobajagi »antifašističnih« ciljev premočni, da bi bili pristni poslušalci?

»Zgodbe so ljubezenska darila,« je dejal angleški književnik in matematik Lewis Carroll. »Ljubezenska« moč zgodbe je zlasti očitna, ko pripovedujemo zgodbe otrokom. Toda tudi za odrasle ljudi velja, da njihovo pripovedovanje-poslušanje zgodb krepi njihovo medsebojno zaupanje, soustvarja integracijo.

Če bi vsak Slovenec v naslednjem letu osebno poslušal zgodbo od kakšnega migranta, sem prepričan, da bi se zjasnila naša pamet, mirnejši bi bili, vedeli bi, kaj nam je glede migracij storiti. Tako v smeri solidarnosti z migranti, kot v smeri varovanja samega sebe v teh nemirnih časih. Noben umetelni komentar ali čustveni blogerski zapis, nobena univerzitetna erudicija o migracijah in dodelana politična strategija ne morejo premakniti toliko, kot lahko premakne od migranta osebno povedana nam zgodba.

Odhod od doma, suženjstvo, prečkanje morja, prečkanje zasneženih Alp

Zgodilo se je v zadnjem letu in pol.

Arouna zapusti svojo rojstno vas na severu Slonokoščene obale. Beži pred grožnjami. Njegov cilj ni Evropa temveč Alžirija, kjer računa na pomoč znanca.

Prečka sosednjo državo Burkina Faso in se noče spustiti skozi nevarni Mali, o katerem se sliši, da tam na migrante prežijo tuareški lovci na ljudi, trgovci s sužnji.

Zavije v Niger. Zdi se, da ima srečo. Naleti na kamion, ki naj bi peljal migrante v Alžirijo. Za prevoz preko Sahare plača 100.000 CFA frankov (~ 150 €).

Pot skozi puščavo je dolga in naporna, toda zapletov ni.

Kamion končno zapelje v neko večjo halo. Potniki za zavejo, da so v Libiji ter da so v rokah trgovcev z ljudmi. Čaka jih prodaja za sužnje.

Libijski trgovci z ljudmi imajo Arounaja dva meseca v zaporu. Hrano dobi le enkrat na dan. Obupa. Misli, da je konec z njim.

Nakar je prodan nekemu Libijcu, ki ga porabi za pastirja ovc in delavca na polju.

Libijski kmet in njegova družina ne ravnajo slabo z njim. Po nekaj mesecih mu dajo plačo in ga odpustijo, da lahko gre v Evropo.

Na libijski obali plača za prevoz v Evropo. Na veliki gumijasti čoln se nagnete 145 ljudi.

Na sredi poti čez morje jih pobere neka francoska tovorna ladja. Še prej umreta dve ženski.

Ladja jih izkrca v Neaplju. Arouna prepotuje Italijo do Torina in cilja na Francijo.

Januarja 2018 prečka Alpe. Gre preko planinskega prehoda pri Col de l’Échelle. Snega je do pasu.

Z hribov sestopi v mestu Briançon, kjer mu nekdo kupi karto za vlak za Pariz.

Arouna se v Parizu zateče v neko katoliško župnijo, ki je logistično pripravljena za sprejem tovrstnih migrantov. Tu se začasno nastani, uredi in okrepi.

Na pomlad prosi za sprejem krsta in načrtuje romanje v Lurd, kjer hoče pomagati pri prenosu bolnikov.

Hvala, Arouna, da si nam povedal svojo zgodbo!