Štefan Kušar je bil l. 1941 od nacistov izgnan na Hrvaško - kot eden izmed 354 štajerskih duhovnikov in redovnikov. Največ časa je služboval v Gušću niže Siska, 30 km severozahodno od Jasenovca. Kot dolgoletni župnik v Črešnjicah nad Frankolovim (umrl je l. 2002) je rad pisal kroniko in druge beležke. Tako je 9. januarja 1997 v kratek sestavek zapisal spomine na vojni čas. Kušarjev sestavek, ki ga (svoj čas tudi sam župnik v Črešnjicah) pristavljam na tem blogu, je objavljen v knjigi Frankolovo skozi stoletja
(2018) avtorjev Matjaža Založnika in Marije Trobec.
Predstavitev
knjige Frankolovo skozi stoletja je bilo 6. maja 2018 v Aletinem domu na Frankolovem.
 |
| Štefan Kušar je tretji z leve. Fotografija je bila posneta nekje v Slavoniji leta 1941. Vir: Frankolovo skozi stoletja (2018) |
* * *
Iz spominov na
izseljeniška leta na Hrvaškem od 1. maja 1941 do 4. junija 1946
Rojen sem bil 10. 12.
1910 na Križnem vrhu 28 v župniji Laporje pri Slovenski Bistrici v
kmečki družini, kjer nas je bilo 10 otrok. Z dvanajstimi leti sem
šel na klasično gimnazijo v Maribor, kjer sem imel v prvem razredu
popravni izpit iz risanja in matematike.
Risanje sem popravil,
matematike pa ne, zato me je oče hotel izpisati iz šole. Jaz sem
hotel razred ponavljati, pri tem mi je pomagala mama. Brez očetove
vednosti sem se vpisal in se odtlej pridno učil, tako sem bil v vseh
razredih odličnjak in bil oproščen ustne mature. Po petih letih
teologije sem imel 12. 7. novo mašo, nato pa sem šel služit
vojaški rok v Mostar.
Po vrnitvi sem kot
kaplan štiri leta služboval v štirih župnijah: Šmartno pri
Velenju, Stari trg pri Slovenj Gradcu, v Mariboru in pri sv. Lovrencu
na Pohorju. Od tam sem bil mobiliziran v srbsko vojsko v Valjevo. Ob
razpustu jugoslovanske vojske smo bežali preko Niša vse do
bolgarske meje. Nato sem utrujen in umazan 10. 6. 1941 pribežal
domov ravno v času, ko je Hitler vpil: » Napravite mi to deželo
nemško.«
Zelo sem bil razočaran,
ko sem zagledal , da skoraj na vseh hišah plapolajo nemške zastave.
Na naši hiši te zastave ni bilo. Vesel sem bil, da je bratje Jurij,
Pepi in Pavel niso obesili.
Ko sem po nekaj tednih
obiskal svoje kaplansko mesto v Sv. Lovrencu na Pohorju, je v
kaplanski sobi stanovala nemška učiteljica. Župnika Franca
Špindlerja pa so odpeljali v ptujske zapore, drugi dan pa tudi mene.
V zaporu sem bil en dan, potem so me odpeljali skupaj s 27 duhovniki
s tovornjakom preko Drave na Hrvaško. Na končni postaji so nas
postrojili v vrsto, morali smo poklekniti, oni pa so začeli
streljati – streli so bili strašilni. Prestrašeno smo molili,
njihov glavni pa nas je nadrl z besedami: »Niste hoteli biti Nemci,
zato marš ven od nas.« Peljali so nas nazaj v Ptuj in nas pustili
na cesti v vasi Babinac, župnija Cestica. Šli smo peš in v
Varaždinu izvedeli za kapucinski samostan. Med nami so bili stari in
bolni, ki so težko hodili. Patri so nas napotili v Zagreb k nadškofu
Alojziju Stepincu.
Stepinac nas je lepo
sprejel in nas tolažil z besedami: »Bratje Slovenci, zaupajte v
Boga, ne izgubite upanja.« Hrano smo dobili v semenišču, mladi so
bili določeni za duhovne pomočnike, starejši pa so čakali na
razporeditve. Stepinac je želel, da o tem ne govorimo z ljudmi, bal
se je ustaškega klera. Ob odhodu je dal vsakemu od nas 500 dinarjev,
kar je bilo zelo veliko.
Kmalu sem dobil dekret
za duhovnega pomočnika/kaplana v Sladojevcih pri Podravski slatini –
Srbija. Župnik je bil Drago Jesih, njegov brat, kanonik v Zagrebu,
je bil Slovencem zelo naklonjen, prav tako pomožni škof Lach in
generalni vikar Salis Sewis.
V Sladojevcih sem
poučeval verouk, hodil sem po 16 km v neko nemško vas. K maši je
prihajalo veliko ljudi, mladi so bili za razliko od Slovencev vedno
spredaj. Župnik je bil zelo liberalen, predstavil me je z besedami:
»Dobili smo kaplana Slovenca, ki ga je pregnal Hitler.«
Ko je bilo sredi junija
na praznik sv. Antona Antonovo proštenje, je prišlo toliko ljudi,
da je za obhajilo zmanjkalo hostij, pa se je spomnil mežnar, da so
še v zakristiji, seveda neposvečene, prinesel jih celo rešeto in
jih delil ljudem. Ko sem mu rekel, kaj počne je odvrnil: »Pa naj še
oni kaj dobijo.«
V začetku septembra
1941 sem dobil dekret za prevzem za vodenje župnije Gušće v
Posavini – dekanija Sunja, kamor je spadal tudi Jasenovac.
Pripešačil sem z
nahrbtnikom, v katerem sem imel brevir in kolar brez talarja, to pa
je bilo tudi vse, drugega nisem imel. Prehrano sem imel pri vdovi
Kati Elekovac, kamor je zahajal tudi občinski tajnik, ki bi me
najraje vtaknil v zapor Jasenovac, če bi preveč govoril.
Leta 1942 mi je dekan
Orlič priskrbel kar dve gospodinji, sestri Vido in Filipo Urbančič,
ki sta bili z družino izgnani iz Brestanice. Bili sta pridni in
verni, začeli smo gospodariti, imeli smo kokoši, svinjo in kravo.
Jaz sem se vse bolj posvečal svojemu delu. Maševal sem še v kraju
Lukavac – v Kapeli in v Svinjškem, kjer sem učil verouk Povsod
sem hodil peš ali s kolesom, tudi po 25 km. Ljudje so me imeli radi,
še posebno ko sem jih nagovoril, naj sprejmejo izgnane dalmatinske
otroke. Božo, ki je bil moj ministrant, me še zdaj obiskuje, danes
živi v Splitu. Sicer pa ljudje niso preveč hodili k mašam.
Najzvestejša obiskovalca maš sta bila Balaškovič in stari Ivan
Marič, ki so ga zabodli Kozaki v kopici sena.
Hrvatje so veliko dali
na »križec« – božično-novoletni blagoslov vseh hiš. Takrat so
župniku dali neko bernijo – luknjo. To je bila koruza. Običaj mi
ni bil všeč, a nisem hotel prekiniti navade. Pri popravilih v
cerkvi so vsi prispevali, tisti, ki so hodili v cerkev, in tisti, ki
niso.
Gušće so mi ostale v
nepozabnem spominu.
V politiko se nisem
vtikal ne v cerkvi ne drugod. Podnevi so vladali ustaši, ponoči
partizani, vmes še Nemci v Sisku in Kozaki. Pogrebi vseh so bili
enako slovesni. Partizanstvo je vse bolj napredovalo. V Sviničko si
Nemci sploh niso upali, oblastniški ustaši pa so prišli malokdaj.
Ustaši so v Gušće pošiljali Nemce, češ da so tam sami banditi.
Ko so nekoč prišli v Gušče so vse moške zaprli v cerkev in jim
držali pridigo, ki sem jo moral jaz prevajati. Potem so mene in
mežnarja Milana Taboreca privezali k cintorskima stebroma za talca,
sami pa so odšli ropat. Če bi počil le en partizanski strel, bi
naju takoj ubili.
Odslej se je videlo, da
sem naklonjen partizanom, kar so ljudje spoštovali, še posebno ob
smrti mladega, komaj 18-letnega Perice Grguriča, ki so ga ubili
ustaši in ga pustili na poplavljenem travniku. S sovaščanom sva ga
prepeljala s čolnom do Gušća, njegovo mater, ki so jo tudi iskali,
pa sva skrila v farovž. Občinski tajnik je o tem obvestil ustaše,
ki so prihrumeli na pogreb, kjer so me v pričo pogrebcev nadrli,
zakaj pokapam partizana. Odvrnil sem jim, da pokapam Hrvata.
Nato so mene, 6 fantov
in mož odpeljali z lojtrskim vozom na vlak v Sisak. Tu so zaslišali
samo mene, ostale so odpeljali v Jasenovac. Ob zaslišanju, ki ga je
vodil Srb Desantič, sem moral povedati, kdo sem in od kod. Povedal
sem, da so me Nemci pregnali iz Slovenije, da so brata strašno
mučili in ubili v celjskih zaporih, starše in ostale pa odgnali v
taborišče. Izpraševalcu se je milo storilo. Dejal je: »Pa vi
svečano pokapate partizane.« Odgovoril sem: »Da, jaz vsakega enako
pokopavam, ker mrtev ni več ustaš ali partizan, Srb ali Hrvat. To
je moja dolžnost.«
Odgovoril mi je, naj se
vrnem v Gušće in pustim politiko pri miru. Za to sem mu bil
hvaležen.
Kmalu za tem je prišel
konec vojne in osvoboditev. Hrvaški duhovniki so v glavnem zbežali
proti Sloveniji, na dekaniji sem ostal sam. Iz Zagreba sem dobil
dekret za upravljanje petih župnij na obeh bregovih nesrečne in
krvave reke Save. Po njej je plavalo nešteto trupel doli od Korduna.
Prijelo me je silno
domotožje, da bi videl starše in brate. Zato sem se z kolesom
odpravil na dolgo pot do Zagreba, Varaždina in Maribora. Spotoma sem
se ustavil pri ordinariju nadškofu Stepincu, ki me je s sklenjenimi
rokami prosil, naj poizvem, kaj se je zgodilo z njegovimi duhovniki,
ki so zbežali proti Koroški, gotovo je že izvedel, da Angleži s
Koroške vse vračajo nazaj v Jugoslavijo. Obljubil sem mu, da bom to
napravil, in res sem od mariborskega škofa Tomažiča izvedel, da je
nekaj hrvaških duhovnikov zaprtih v kasarni Kralja Petra.
Ko sem prišel domov,
sem našel starše, ki so se vrnili iz taborišča, ni pa bilo bratov
Pavla in Pepija, ki sta kdo ve kje končala mladi življenji, morda
tudi v Kočevskem Rogu ali na Teharjah.
Vrnil sem se v Gušće,
kjer sem bil v dekaniji sam, dekana Orliča so zaprli, ostalih pa ni
bilo nazaj. Med prvimi se je vrnil Stjepan Kanjić, ostala sva
prijatelja in se večkrat obiskovala, on v Črešnjice, jaz v
Slavonijo.
Decembra 1945 sem dobil
dekret za kaplana v Brežicah. Ljudem sem oznanil, da bom za Božič
zadnjikrat maševal, zahvalil sem se za vse, kar so v teh štirih
letih dobrega storili. Toda Guščani so želeli, da ostanem, zbrali
so 1000 podpisov in jih odnesli s prošnjo mariborskemu škofu.
Spotoma so se ustavili še pri nadškofu Stepincu in prosili za
priporočilo. To je rad storil, saj ni imel nikogar za župnikovanje
v Gušču.
Škof Tomažič je
Guščanom na prošnjo odgovoril, da je vesel, da imajo radi
Slovence, vendar naj se Kušar sam odloči, kje bo služboval.
Nisem mogel razočarati
teh dobrih ljudi, zato sem se odločil in ostal v Guščah še eno
leto, potem pa tiho odšel. Kasneje sem se vrnil, da se dokončno
poslovim. Povabil sem jih naj pridejo v moje nove Guščane –
Črešnjice.
Tako zbogom Gušće,
moja prva ljubezen, o kateri res velja: prva ljubezen ne zarjavi.
Štefan Kušar
župnik v Črešnjicah
 |
| Gušće danes. Vir: Google Street View |
Ni komentarjev:
Objavite komentar