ponedeljek, 28. maj 2018

Štajerci in Prekmurci, zašijmo jih! Pojdimo na volitve!


Kjer je nevolivcev več kot volivcev

Osma volilna enota (VE Ptuj), v kateri volim, obsega Spodnje Podravje, večino Slovenskih goric, Prlekijo, Prekmurje. Na državnozborskih volitvah l. 2014 se je »izkazala« z najnižjo volilno udeležbo. Na volišča je šlo le 45,58 % volilnih upravičencev. Med volilnimi okraji je bila »prvakinja« Lendava z zgolj 38,41 %. Tudi na znamenitem »družinskem« referendumu decembra 2015 se je »izkazala« z drugo najnižjo volilno udeležbo (najnižjo, ampak le za nekaj desetink manj od VE Ptuj, je imela VE Maribor). Da »ne it volit« v severovzhodni Sloveniji postaja standard, je potrdil tudi še sveži referendum o drugem tiru, v katerem je VE Ptuj bila spet zadnja po udeležbi, predzadnja pa VE Maribor.

Taborno gibanje za prebujo Slovencev je imelo svoj prvi tabor v Ljutomeru. Štajerci so bili med najboljšimi borci na soški fronti (pomnimo legendarni 87. celjski pešpolk). Štajerci so se pod vodstvom generala Maistra izkazali v obrambi severne meje. Moj stari oče, svoj čas dijak ptujske realke, mi je pripovedoval o domiselnih akcijah domoljubnih štajerskih fantov zoper nemškutarje in nacionalsocializem na Ptuju v drugi polovici tridesetih. Štajercem torej ljubezni do slovenske domovine ni nikoli manjkalo, toda Prekmurci in vzhodni Štajerci se dandanašnji ne udeležujemo volitev. Kaj se dogaja?


Dogaja se nerazvitost

Revija Moje finance je februarja 2017 pripravila nadvse zanimivo lestvico, v katerih občinah v Sloveniji se najbolje živi (link). Najbolje se živi v širokem pasu od Železnikov in Žirov do Komende.

Gorenjci. Privoščim jim. In zakaj nisem presenečen, da se ti kraji ponašajo tudi z zgledno volilno udeležbo? Zakaj nisem presenečen, da se ti kraji po cerkvenih statistikah sodeč ponašajo tudi z dobrim pastoralnim stanjem?

Toda lestvica občin je zanimiva še od zadaj naprej. Med tridesetimi občinami, v katerih se potemtakem najslabše živi, so samo tri, ki ne spadajo v Podravje ali Pomurje in samo ena (Osilnica), ki ne leži vzhodno od Trojan. Vseh ostalih 27 je iz Goričkega, Haloz, Slovenskih goric, Pohorja.
Vir: Moje finance,
februar 2017
Ker velja, da »je cinizem ena najbolj strašnih ovir za napredek« (Bryant McGill), si lahko predstavljamo, kako je človeku iz province, ko skozi luknjaste ceste in zapiranje poštnih uradov zavoha cinizem osrednjih oblastnikov. Da, cinizem oblastnikov, ki si rečejo, da se jim v neko globoko podeželje po zgolj prgišče glasov »ne splača« riniti. Se ta človek iz province veseli »praznika demokracije«, kar naj bi volitve bile? Ne. Verjame nek Haložan - ki se je pred 50 leti rodil »v najbolj revnem delu Slovenije«, danes pa s pomočjo Mojih financ ugotavlja, da še vedno živi tam, kjer se v Sloveniji »najmanj srečno živi« - da bodo ravno naslednje volitve tiste, ki bodo radikalno pripomogle k razvoju njegovega kraja? Ne.


Dogajajo se službe v Avstriji

Z nečakom sva nekega dne preštela mlade odrasle (stari med 25 in 35 let) iz naše priptujske soseščine in ugotovila, da jih večina dela v Avstriji, stalno službo doma pa ima le eden izmed njih – on, moj nečak.

S službami v Avstriji ne prihaja samo dobra plača. Prihaja tudi občutek socialne varnosti in urejenosti, občutek ovrednotenosti lastnega dela, pri marsikomu tudi nekak kulturno-osvobodilni občutek de-balkanizacije. Naslednja faza se porodi sama: identifikacija z avstrijskim delavnim okoljem šibi identifikacijo s Slovenijo.

O teh vprašanjih ne verjamem vsakomur, verjamem pa sobratom duhovnikom, ki skrbno beležijo dušna stanja. Eden izmed njih, župnik ob avstrijski meji, mi je pred kakšnim letom dejal nekaj, česar se na glas v Sloveniji ne sme reči. Ko sem podal pozitivno opazko, da je njegova vas po lepih cestah in urejenosti hiš podobna avstrijskim vasem, je rekel: »Pozna se, da ljudje delajo v Avstriji. Za njih tudi ne bi bil problem, če bi se avstrijska meja pomaknila za 10 km sem.«

Nekega dne sem se v domačem bifeju pohvalil, da smo s skavti obiskali Maistrov spomenik v Mariboru. Nek mešetar z lesom mi je zabrusil: »Kaj Maistra častite! On je vsega kriv. Pod Avstrijo bi nam bilo bolje.«

Hec je v tem, da ne za one farane ob avstrijski meji, ne za tega mešetarja z lesom, ne morem reči, da so premalo Slovenci, še manj, da so nekakšni neo-nemškutarji. Le slovenske države ne cenijo (več).


Dogaja se »zaferžmaganost« ob neprestani državljanski vojni

Slovenija ni povsod enako travmatizirana s polpreteklostjo. Kakor ni prav, da se kakšni severovzhodni Slovenci ne zanimajo za partizansko-domobransko travmo ter povojne poboje, tako ni prav, da partizansko-domobransko travmo ter temo povojnih pobojev s preveliko vnemo tovorimo v Podravje in Pomurje. Ljudje na štajerskem podeželju imajo na podlagi domačega narativnega zgodovinopisja (»stari ata je povedal«, »stric je pripovedoval«, »mati so nam rekli«,...) dokaj jasno sliko o medvojnem dogajanju. Nastavljenim politkomisarjem ne zaupajo (kot frankolovski župnik vem to iz prve roke in to ravno glede 100 frankolovskih žrtev), pa naj bodo slednji še tako okičanjeni s »strokovnostjo« in »resničnimi zgodovinskimi podatki«.

Če v političnem prostoru kar naprej prihaja do obmetavanja s »fašisti« in »komunisti«; če se pred volitvami kar naprej odpirajo poglavja iz polpretekle zgodovine (enkrat jih bolj odpirajo desni, drugič so v tej smeri bolj aktivni levi); če je jasno, da nekdo tretji krmili to našo psihološko državljansko vojno, da zakrije svojo povsem trivialno korupcijo s področja šeste in sedme Božje zapovedi;... se pri marsikomu začne dogajati »zaferžmaganost« (zagabljenost) nad »lublanskimi svajami«. V korpusu predvolilnih vsebin in kampanjskih postopkov se počuti tuje. Politični fanatizem ni njegova drža. Volitve kot apokaliptična bitka med dobrimi in zlimi ga ne motivirajo, prej odbijajo. Ker je normalen.

Ko se ti zazdi, da so parlamentarne volitve dogodek, ki te bo prisilil v neko tebi tujo moralno in duhovno stanje, se jih ne udeležiš.


Dogaja se »Ljubljana«

Ob volitvah, ki so pred nami, se pojavlja neka nova zlovešča slutnja. Ne morem je empirično dokazati, ker je pač slutnja. Zdi pa se mi, da obstaja določena politično vplivna srenja, ki ji nizka volilna udeležba enostavno odgovarja. Podzavestno, morda pa tudi zavestno, dela na tem, da se narod iz province vse manj briga za politiko (beri: vključno za iransko pranje denarja, za poklekanje pred Magno, za slovenske politične fiaske v mednarodnem okolju, za mafijo v zdravstvu, ...).

Ta srenja je med drugim spoznala, da se volitve itak dobijo v Ljubljani. Zato je svoje strateško topništvo usmerila na Ljubljano, do mere, da »uboga« Ljubljana iz politično najbolj osveščenega kosa Slovenije postaja politično najbolj fanatičen kos Slovenije. Ne čudi, da se je po novem od ostale Slovenije spet ogradila z žico. Na simbolni ravni kakopak. Toda s kar konkretno in zajetno kovino.

Severovzhodna Slovenija je deležna postranske obravnave (z vidika zajezitve kulturbojniške viroze je to celo dobro), politične kampanje na njenem podeželju je malo (kar pa spet ni dobro za premagovanje državljanske apatije), skratka, volilni pohod province na metropolo je amortiziran.


Vsi volit!

Podravci in Pomurci (7. in 8. VE skupaj) smo na zadnjih parlamentarnih volitvah naklepali bednih 47 % volilne udeležbe. Naj bo 3. junij 2018 dan, ko se z Lendavčani vred vrnemo vsaj nad 50 %.

Eni iz šestega nadstropja steklene bančne stavbe 3. junija 2018 računajo na našo lenobno nedeljsko roštiljado s poceni Hoferjevim pirom v roki. Zašijmo jih! Pojdimo na volitve!

Eni so nas za 3. junij 2018 že stlačili v svoje grafe in volilne napovedi (beri: zapovedi). Zašijmo jih! Pojdimo na volitve!

Eni so volitve že spremenili v festival političnega sektaštva. Strašijo, trepetajo, se jezijo, grozijo z revolucijo, verjetno jejo pomirjevala, na spletu izvajajo false flag diverzije. Ne dovolimo, da 3. junija 2018 sektaško razpoloženi ljudje določijo sestavo parlamenta, ki je dragulj cele Slovenije. Zašijmo jih s svojo normalnostjo! Pojdimo na volitve!

Eni se nosijo, kot da imajo vekotrajni poklic leva, poklic najvišjega plenilca v prehranjevalni verigi. Temu primerno držijo glavo pokonci, samozavestni so in vzbujajo spoštovanje. Gledajo nas. Zanje smo bivoli, topoumna gora mesa. 3. junija 2018 bodo šavsnili po svojem obroku. Zašijmo jih! Pojdimo na volitve! Nastavimo jim naše bivolsko naglavno okrasje! 


* Naslovna fotka: https://www.youtube.com/watch?v=EpnERlsfBFc (Flying Lion: Buffalo Launches Predator Into The Air)

5 komentarjev:

  1. Da- zašijmo jih, pojdimo vsi na volitve- Štajerci, Prekmurci- Naj se volitve letos dobijo pri nas. Ne ustrašimo se in naj se volilni grafi dodobra spremenijo. Skrajni čas, da naredimo "volilno revolucijo". Prebudi se Slovenija, stran od Ljubljane.

    OdgovoriIzbriši
  2. Je kdo videl SLSove plakate "Slovenija ni samo Ljubljana" tudi v Ljubljani?

    OdgovoriIzbriši
  3. Kot si napisal je na Štajerskem drugačno pojmovanje druge vojne kot drugod na Slovenskem. Očitno je bilo tako že med vojno. Ravnokar berem Komisajreve zapiske kjer glavni komisar za Štajersko Matevž Hace, v svoj dnevnik 6 julija 1944 zapisal:"Zopet sem se dolgo pogovarjal z novinci. Zanimalo jih je predvsem kmečko vprašanje. Spraševali so, če bodo smeli imeti po štiri krave, vrt in vinograd. Nemška propaganda je v marsikomu pustila svoje sledove. Nekateri so spraševali o veri. Kako bo z njo? Ali bo nova oblast upoštevala verska čustva posameznikov? Komunizma so se nekateri zelo bali. Treba je bilo prepričljivo odgovarjati na vsa važna, tudi na manj važna in drobna vprašanja. Trdo pa sem prijel nekaj mladih mlečnozobih bataljonskih komisarjev, ker so brili norce iz borcev, ki so molili. V brigadah Štirinajste divizije je samo petdeset borcev javno molilo, medtem ko jih je molilo v Sesti in Enajsti brigadi dosti več..."

    OdgovoriIzbriši
  4. Zgornja slika, od 1. minute naprej:

    https://www.youtube.com/watch?v=kisge3wnLYE

    Nahraniti lačne, napojiti žejne, obleči nage, obiskovati zaprte, braniti nedolžne, premagati lažnive.

    OdgovoriIzbriši