Pet točk o volitvah 2018

Kakor sem l. 2014 dan po parlamentarnih volitvah v petih točkah »po blogersko« pokomentiral takratne rezultate (zapis Preprosti kot golobje, previdni kot kače), tako bodi tudi po volitvah l. 2018. Povolilni komentar sem po svoje dolžan tudi zato, ker je prejšnji blog Štajerci in Prekmurci, zašijmo jih! Pojdimo na volitve! zabeležil daleč najvišji obisk med mojimi letošnjimi objavami.

1. Katastrofa nizke volilne udeležbe. Volilna udeležba se je pri Štajercih in Prekmurcih od zadnjih parlamentarnih volitev malenkost popravila (celo v Lendavi, ki pa je še vedno na zadnjem mestu po volilnih okrajih), padla pa je na Dolenjskem in Primorskem. Še vedno smo vsi skupaj pri katastrofalnih 52 %, medtem ko so sosednje demokracije pri 70 % in več. Prav neverjetno je, kako malo se etablirana politika ukvarja s pojavom nizke volilne udeležbe. V igri je upad demokratične participacije in s tem kakovost same demokracije, oni pa takoj le o tem, kako in s kom sestaviti vlado – in vladati. Daj, »lublanska gospoda«, odpelji se že enkrat v Lendavo, povprašaj, razčleni, zakaj tam narod ne hodi na volitve! »Kinder Surpriiiiise!«

2. Janez Janša je zmagal in pika. Veliko je motoviljenja, da bi ublažili dejstvo Janševe zmage. Razumljivo. Delalo se je na tem, da ne zmaga; na volitve se je štartalo z motorjem na antijanšistični pogon; zganjalo se je mitologijo o »velikem hudobcu«; spektakularno se je »najelo« gledališčnika, da je v Grosuplju kot kandidat igral JJ,... v ponedeljek, 4. junija 2018, pa se kljub vsemu zbudimo pod »rumenim soncem na modrem nebu«! Levičarji naj opravijo analizo (s psihoanalizo samega sebe vred – psihoanalitikov imajo v svojih krogih dovolj) ter sestavijo seznam tistih, ki so znova »nabildali« Janeza Janšo, potem ko je ta že plahnel. Začudeni bodo, ko se bodo znašli v družbi z Viktorjem Orbanom. Antijanšizem je voda, v kateri na koncu najbolje plava riba z imenom Janez Janša.

3. Cerkve in vere se tokrat ni potunkalo. Hvala vam, politiki, da niste noreli okrog Cerkve. V kleriških krogih smo pričakovali kakšno za pred volitve tempirano cerkveno afero. Ni je bilo. Bilo je opaziti kakšno srhljivo leninistično geslo s strani skrajnih levičarjev (npr. »splavimo Cerkev« na onem hecnem četrtkovem shodu »proti sovraštvu«), drugače pa dokajšen mir. To je lahko znak dvojega: 1. zrelosti politike, ki spoznava, da ni zato tu, da bi se spopadala z religijo ali da jo uporablja; 2. upada družbene moči Cerkve, ki zato ne temu ne onemu ni več politično zanimiva. Ne vem, kaj naj si o tem drugem mislim. A za Cerkev dobra novica je gotova naslednja: antiklerikalci nimajo (več) dvotretjinske večine in ne bodo mogli spreminjati ustave v škodo svobode veroizpovedi (ter katoliškega šolstva). Aleluja!

4. Je Ljubljana oporišče »rdeče buržoazije«? Naša prestolnica je izobražena, spozna se na jazz in suši hrano, ima višji standard od ostalih mest, dražjo kavo, ima koncentrat najboljši služb v javnem sektorju, tam je bančništvo, tam so najboljši zdravniki in odvetniki,... in je rdeča. Rezultat Levice v mestu ob Ljubljanici je izjemen. Ko sem v prvi polovici osemdesetih hodil na marksistična izobraževanja in bil tudi član centra marksističnih krožkov občin Ptuj in Ormož, nam je nek učitelj marksizma dejal, da »revolucionarnim procesom« poseben problem predstavlja »rdeča buržoazija«. To so bili ljudje na višjih položajih, nadpovprečno izobraženi, z dobrimi plačami, lepimi hišami, ki pa so se imeli za komuniste, so celo bili vodilni med komunisti, a hkrati so bili od delavstva in kmetstva oddaljeni. Asociacija se vklopi sama. Ne sprašujem, če se v Ljubljani leta 2018 dogaja socializem. Ker se ne. Sprašujem tole: Ljubljančani, se vam morebiti dogaja rdeča buržoazija? Pač ni videti, da bi srp (kmetje) in kladivo (delavci) ustoličila Levico kot prvo stranko v vašem mestu.

5. Migracije - preizkus za naslednjo vlado. Morda nove vlade ne bo vodil Janša, morda pa jo vendarle bo. Kakor koli, Slovenija bo morala v naslednjih letih dokončno izbrati jasno in učinkovito strategijo glede migracij. Anti-migrantski nacionalizem je najprej zavržen, nato še neumen – saj so migracije del življenja, delovna sila iskana; no-border politika je najprej neumna, nato še zavržna – saj se začne obračati proti domačinom in njihovi primarni potrebi po varnosti. Najti bo potrebno pot, ki bo zagotovila varnost in bo obenem zelo solidarna; razmišljati bo potrebno lokalno in globalno; imeti bo potrebno pogumno vizijo jutrišnjega sveta, ne da bi izgubili prvine današnjega sveta; vztrajati bo potrebno tako na lastni identiteti kot se plemenititi v dialogu s prišleki. Srednja pot, ki se zdi nemogoča. Toda politika je umetnost nemogočega. Naj se pri migrantski krizi kot taka izkaže!

* Foto B. C.: Dravsko polje, zadaj Boč.