četrtek, 24. september 2020

Umetnik kot jagoda vrh družbene torte


S čim se bo ukvarjal človek, ki bo osvobojen vseh notranjih in zunanjih spon, človek, ki ga Nietzsche imenuje Übermensch – nadčlovek? Nietzsche napoveduje, da z umetnostjo. Pravzaprav je lik umetnika najbližje temu, čemur Nietzsche pravi nadčlovek. Bil je čas socializma, ko sem profesorico psihologije na ptujski gimnaziji vprašal, kaj bomo delali v komunizmu, v tej bojda idealni družbi brez zla, da nam ne bo dolgčas. Odgovorila je, da bomo pisali pesmi in se ukvarjali z umetnostjo. Ptujski režiser Samo M. Strelec je lani izdal roman 69 : ne prav kratka zgodovina prihodnosti najstarejšega slovenskega mesta, v katerem beremo o Ptuju jutrišnjega dne. Futuristično mesto ob Dravi je dobesedno prepredeno z umetniškimi izdelki, instalacijami, dogodki; je nekakšna večna in turistično nadvse uspešna prestolnica kulture.

Skratka, v sodobni miselnosti in družboslovnih ideologijah dobivata umetnost in kultura mesto, ki je nekoč šlo religijam. No culture, no future, se glasi geslo, ki je več kot geslo. No culture, no future je resen idejni in tudi politični program. Umetnost torej kot jagoda vrh družbene torte; umetnost kot ničejansko-dionizična svoboda, po kateri naj bi vsi hrepeneli.

Epidemija novega koronavirusa je marsikaj postavila na glavo. Določeni poklici, zlasti seveda tisti v zdravstvu, so prišli zelo v ospredje, dobili herojski pridih, drugi so naenkrat postali manj pomembni, celo nepomembni. Sporočilo koronavirusa se je glasilo: najprej rešujmo telesa, duhovne potrebe človeka lahko počakajo. Med »naenkrat nepomembnimi« najdemo turistične delavce, duhovnike, avtobusne šoferje in pilote... ter seveda umetnike. Ni čudno, da se danes umetniki sprašujejo o sebi, o svoji vlogi v družbi in da so kakšni zelo glasni na protestih. Po ničejanski in tudi po novo-levičarski viziji bi morali biti prav oni jagoda vrh družbene torte (beri: duhovna elita), a se je pokazalo, da spadajo med tiste, ki »lahko počakajo«, ko gre zares.

Če nam kaj ne škodi, so to lekcije iz ponižnosti. Zalotim se v mislih, da katoliško duhovništvo dandanašnji doživlja krizo, kakršne že dolgo ni doživljalo, ker se je v minuli dobi nosilo previsoko. Duhovnik kot jagoda vrh družbene torte se je svojega položaja prepogosto prevzel. In kaj se dogaja zdaj? Jagoda se je morala skotaliti k vznožju, da se bo bolj zavedala, da je jagoda, in da je položaj v torti ali na njej drugotnega pomena. Jagoda, najprej bodi dobra jagoda – drugo pride potem!

Umetnikom privoščimo uspeha in ugleda. Pa tudi državne pomoči. A nič nas ne ovira, da se ne bi vprašali, če nemara tudi njih ne čaka lekcija iz ponižnosti, po kateri bodo malo padali, malo vstajali, vmes pa vzpostavili njim samim koristen nadzor nad ničejanskimi prišepetavanji.


* Besedilo je naprej izšlo 30. avgusta 2020 v tedniku Družina v rubriki Logos pod naslovom O jagodi vrh torte.

četrtek, 10. september 2020

Otrok in mobi ter igra s hudičevim repom

Zombizacija otrok plus privlačnost nasilja. Zadeva s pametnimi telefoni postaja resna. Mislimo, da otroku pač pristoji pametni telefon, kot odraslemu pristoji avto, v bistvu pa lahko že dopuščamo igro s hudičevim repom.

Trije primeri, danes (10.9.) na Frankolovem, pri verouku, ko imamo na urniku 7., 8. in 9. razred.

1. Pridejo fantje pol ure pred veroukom. V farnem parku igrajo vsak na svoj telefon, sedijo sicer na isti klopi, malo se pomenkujejo med seboj, drugače tišina. Začnemo verouk v istem parku za veliko okroglo mizo. Fantje so nemogoči. 10 minut bitke, da odložijo telefone. Potem toliko, da se umirijo. Zadnjih 20 minut le predelamo lekcijo. Po verouku skupina fantov ostane še dobro uro v parku, tiho, skupaj na klopci, vsak na svojem telefonu.

2. Dekle, doma iz hribovske kmetije, vpraša, zakaj je toliko homoseksualnosti na internetu. Misli na aplikacijo TikTok in na homoseksualne vsebine, ki jih tam sreča. Jaz ne vem, kaj točno je TikTok, ne vem, koliko česa je na TikToku, rečem bolj na splošno, da so kakšne aplikacije lahko prikladne onim, ki širijo homoseksualne ideje med mladimi.

3. Dekleta iz 9. razreda mi nato v TikToku pokažejo mučen prizor: neka najstnica kleči na kolenih, druge najstnice jo pljuvajo in pretepajo. Zdi se, da mučiteljice mučeno nadirajo v španščini. Zarohnim, naj pri priči ugasnejo aplikacijo in naj ne gledajo nasilja. Ubogajmo me, a mi odvrnejo, da je to hit dneva na TikToku in da to danes pač vsi gledajo.

***

Ad 1. Fantje iz prvega primera so bili celo popoldne mirni, tihi, "neproblematični". Nemirni, glasni in "problematični" so bili samo v 45 minutah verouka, se pravi, v trenutkih, ko je potrebna učna koncentracija in klasična medčloveška komunikacija. Pomislim, da je to tisti trik, zakaj kakšni starši puščajo otroka ure in ure na telefonu. Če je na telefonu, je "mir" z njim; če ga spravljaš k čemu drugemu, je "štala" z njim. Naj bo torej "mir"! In tako ob vas, dragi starši, raste ZOMBI! Preprečite zombija! Vrnite otroka v resničnost!

Ad 2. To, da ljudje na spletu širimo svoje ideje in zagovarjamo svoj življenjski slog, je normalno. Če pa internet, zlasti preko aplikacij, ki jih uporabljajo otroci, postaja poligon za uresničevanje agresivnih ideoloških in političnih agend, ali, še slabše, kvazi-pedofilski poligon za lov na otroke, morajo zazvoniti alarmni zvonci. Starši, preverjajte, kakšna vse propaganda prihaja do vaših otrok! Niso vsi takšni kot omenjeno dekle iz hribovske kmetije, da bi prišli spontano k očetu/materi/botri/učitelju/katehetu in prosili za nasvet glede vsebin in rabe aplikacij.

Ad 3. Večni problem nasilja. Toliko večji, ker se gledanje nasilnih prizorov na socialnih omrežjih poskuša nekako "normalizirati", češ "to danes pač vsi gledajo". Z 9. razredom smo se po videnem prizoru nasilja na TikToku pogovarjali o medvrstniškem nasilju. Pogovor dobro dene. Ne samo zato, da zbijemo privlačnost nasilja, temveč tudi zato, da zbijemo strah pred močnejšimi in agresivnejšimi vrstniki; in še zato, da otroke realistično pripravimo na možne grobe situacije, ki se jim zlasti po končani OŠ lahko pripetijo v kakšnih srednješolskih okoljih.

petek, 04. september 2020

Gnev nad lepo in uspešno žensko

Marsikdo je v korona razmerah prebral kakšno knjigo več kot običajno. Sam sem med drugim dal skozi odlično zgodovinopisno delo o Barbari Celjski, ki ga je napisala slovaška raziskovalka Daniela Dvořáková (Celjska Mohorjeva, 2019).

Cesarica Barbara Celjska seveda ni bila edina pametna, uspešna in vplivna ženska v XV. stoletju. Od manj znanih omenimo Alessandro Macinghi, italijansko pisateljico, in Christine de Pizan, francosko pesnico in filozofinjo, od bolj znanih pa Izabelo Kastiljsko, ki je združila Španijo, in Ivano Orleansko, kmečko dekle, ki je povedlo Francoze v osvobodilno vojno. Izabela Kastiljska in Ivana Orleanska kasnejšim rodovom prikličeta svetopisemski arhetip Judite, žene in bojevnice, ki polna vere v Boga reši svoje ljudstvo. Lik Barbare Celjske pa dočaka nasprotno usodo: namesto, da bi jo po njeni smrti ljudje povzdignili, jo sčasoma potopijo v črno legendo. Zdi se, da so jo toliko bolj blatili, kolikor odličnejša je v resnici bila; toliko bolj risali hudobno in grdo, kolikor lepša je v resnici bila.

Daniela Dvořáková nam v svojem delu natančno predoči cesarico Barbaro Celjsko, kdo in zakaj jo je sovražil; vzpon Habsburžanov in njihovih kronistov, ki niso marali spomina na Celjske, ter s tem povezani nastanek črne legende o Barbari. Kot bralca te preseneti nek poseben gnev, s katerim so nekateri politiki, duhovščina in pisci tolkli po Barbari Celjski po njeni smrti. Uspešno tolkli. V javnem mnenju je Barbara obveljala za razuzdanko, krivoverko, sleparsko alkimistko, celo vampirko.

Ta gnev ni slučajen. V družbi je namreč venomer navzoč mehanizem grešnega kozla, kdaj tudi protičarovniška histerija, obojemu prikladne žrtve pa so ženske, ki štrlijo iz povprečja. Dinamika gre takole: v svoji sredi imamo uspešno in vplivno žensko, po možnosti še lepo; občudujemo jo, vendar ji tiho tudi zavidamo; v teminah našega duha čakamo na njeno napako; ko napako stori, jo besno poteptamo v nič; s to žensko na tleh (ali na grmadi), se počutimo »boljši« od nje; naši »pravičnosti« je zadoščeno, saj je njo, ki je »plesala s hudičem«, doletela zaslužena kazen. (Op.: O mehanizmu grešnega kozla sem na tem blogu večkrat pisal. Prim. Mehanizem grešnega kozla na delu in Duhovniki sporočamo: Ne bomo vaš grešni kozel!)

Te dinamike, ki v veliki meri poteka na nivojih nezavednega, je bila deležna Barbara Celjska in tovrsten obračun z nadpovprečno žensko zna biti tudi danes na delu. Poglejmo nekaj domačih primerov.

Obča korupcija v gradbenih poslih se je pred desetletjem grešno-kozlovsko »očistila« na primeru Hilde Tovšak. Tudi drugi gradbeni baroni so končali v zaporu, a le Hilda Tovšak je doživela medijski pogrom, lov na čarovnico, podrobno in privoščljivo teptanje v nič. Drug primer: Melanija Trump je podobno kot Barbara Celjska rojena na zelenem Štajerskem, podobno slavna zaradi svoje lepote in podobno postavljena ob bok enemu najmočnejših politikov svojega časa. Melanijinega obiska v Sloveniji si ta hip skoraj ne upam predstavljati. Slovenski antifa feminizem bi tako ali tako norel po ulicah, a tu so še bataljoni »normalnih sodobnih« žensk, izobraženk, novinark in uradnic, ki bi ob pogledu na ameriško prvo damo bliskali od zavisti, ter bataljoni neuresničenih moških, ki jim je ženska Melanijinega tipa nedosegljiva. Dodajmo ideološki faktor, po katerem Melanijo obtožimo, da »pleše s hudičem«, to je s Trumpom in neoliberalizmom, pa se nam na začetku XXI. stoletja pripeti Barbara Celjska 2.0. Tretji primer: težko bo kdo rekel, da sveža politično-medijska norišnica okrog političarke Aleksandre Pivec nima nič opraviti z mehanizmi, o katerih teče beseda. Vsakega tretjega slovenskega politika in visokega uradnika se da s peno na ustih loviti na to, kako je trošil javni denar, kakšno majico je kje nosil, koliko pijače in jedače so mu častili na vaški veselici. A nima vsak tretji politik ali visoki uradnik karakteristik čedne in uspešne ženske, kot jih ima Pivčeva.

Draga Barbara Celjska, čeprav nisi bila svetnica in te mati Cerkev za svetnico nikoli ne bo razglasila, te prosim, da od tam, kjer si, opomniš nas, male zavistneže in opravljivce, ter pomagaš ženskam, ki so in še bodo žrtve naših početij.


* Zapis je bil najprej objavljen v reviji Ognjišče (september 2020). Foto: (verjetno) Barbara Celjska kot Venera, sličica iz 15. stoletja, Wikipedia.

torek, 01. september 2020

Karantena + poletje = 15 knjig

Včeraj v Celju pri Mohorjevi knjigarni srečam gospo, pomeniva se o branju knjig. Pravi, da poezijo kupuje, prozo pa si izposoja. Ima krog prijateljev, med katerimi je lep pretok knjig. Rada je v knjigah. Pod vtisom povedanega pridem domov, postavim na kup vse knjige, ki sem jih prebral zadnje mesece in jih fotografiram (fotka spodaj)

Mislim, da je bilo leta 1992 ali 1993, ko sem skozi poletje nazadnje prebral več kot 10 knjig – in sicer 12. Letos je bila bera podobna. Od karantenskega aprila do konca avgusta sem prebral 15 knjig, večinoma romanov, večinoma iz ambienta nagrade kresnik. Na prvega septembra dan me daje malo ponos, malo žalost. Ne vem, če bodo kdaj še nastopili branju tako zelo naklonjeni pogoji kot letos ... K vsaki od petnajstih prebranih knjig dodajam stavčič ali dva. Lahko bi jih po abecedi, a razvrščam jih po  formatu strani.

***

Feri Lainšček: Ki jo je megla prinesla (Mladinska knjiga, 2017, prva izdaja: Prešernova, 1993)
Še zdaj hranim Lainščkovo knjigo Peronarji (1982) – njegov in »moj« prvi roman. »Moj«, ker je bil med slovenskimi romani prvi, ki sem si ga kot sedemnajstletnik kupil za lasten denar. Ki jo je megla prinesla bi tudi lahko bil »moj«; ker govori o duhovniku, ki je poslan na podeželje; ker vnaša metafiziko.

Maja Haderlap: Angel pozabe (Litera, 2018, izvirnik: Engel des Vergessens, 2011)
Ta roman bi morali ob stoletnici koroškega plebiscita prebrati vsi slovenski srednješolci ali vsaj gimnazijci. Zgovorno nam bodi, da je to vrhunsko (avtobiografsko) delo o slovenski družini iz okolice Železne Kaple bilo napisano v nemščini.

Franc Ksaver Lukman: Kristusovi pričevalci (Celjska Mohorjeva, 1983)
Zbirka izvirnih dokumentov in dodelanih zapisov o mučeništvih antičnih kristjanov od Palestine do Siska, od podonavskega Durostora do severne Afrike. Hkrati vir mnogih informacij o zgodnji Cerkvi. In teološko-moralnih dilem. Denimo: se sme krščanska devica, ki so ji preganjalci-posiljevalci za petami, vreči sama v prepad?

Miha Mazzini: Pohlep (Goga, 2018)
Spomin mi je poletel do nekoga drugega z zz v priimku – do italijanskega mojstra kratkih zgodb Dina Buzzatija, ki sem ga svoj čas rad bral. Vendar Mazzini v svojih kratkih zgodbah ne gre v fantastiko kot Buzzati. Ni potrebe. Pohlep njegove junake spreminja v groteskne like, ki so, kot da bi bili fantastični, in se ti taki zdijo – dokler se ne spomniš koga konkretnega iz svoje okolice.

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem (Cankarjeva, 2019)
Imam priče. Ko sem Ivano prebral do konca, sem prijateljem napovedal, da bo Simonitijeva za ta roman dobila nagrado kresnik 2020. In jo je. 
Upravičeno. Smo v sferi literarne popolnosti. Bilo mi je v čast, da sem bil njen sofinalist za letošnjega kresnika.

Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi (Goga, 2019)
Poseben užitek je brati »zgodovinski« roman o lastni generaciji. Rojeni okrog 1970, vzgajani v poznem socializmu s primesmi zgodnjega konzumizma, dotiki usihajočega baročnega katolištva, vedno bolj nora JLA naj bi nas predelala v može, osamosvojitvena vojna brez supermenovstva, sočutje do južnjaških prijateljev, ki so se zapletli v krvavo vojno. Pregelj – enako so
finalist za letošnjega kresnika  uči, da ni potrebno verbalnega ognjemeta, nekih special effects, da poveš lepo, napeto in prepričljivo zgodbo.

John Steinbeck, Mesec je zašel (Celjska Mohorjeva, 2011, izvirnik: The Moon is Down, 1942)
Uspešnica iz druge svetovne vojne. Ameriški propagandni roman, ki pa negativce (očitno Nemce) opisuje precej človeško. Bralec bi rad simpatiziral z odporniki, mora pa kar naprej gledati v dušo okupatorskih oficirjev. Toda genij nobelovca 
Steinbecka je prav v tem: ker je okupator človeški, je premagljiv.

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba (Cankarjeva, 2019)
Pri Cankarju imamo Križ na gori, pri Tratnikovi pa Norhavs na vrhu hriba 
– finalist za letošnjega kresnika. Norišnica, ki dominira lokacijo, je za razliko od Cankarjevega križa kronski simbol družbe, ki te bo ali naredila zmešanega ali zadušila. Rešitev je dvostopenjska: v takem svetu moraš imeti nekoga res rad; če to ni dovolj, odidi! Hanca, junakinja Ivana Cankarja, in Ariana, junakinja Suzane Tratnik, naredita podoben korak upanja. Nauk: slovenska družba se v stoletju med Cankarjem in Tratnikovo ni veliko spremenila.

Jiři Kočica: Izvirnik (Mladinska knjiga, 2019)
Avantgardne umetniške smeri niso avantgardne zato, ker jih je neki polbožji heglijanski Zeitgeist določil za take, temveč ker odgovarjajo določenim prebrisanim interesom, prekucniškim ideologijam in centrom moči. Ko prebereš Kočico 
– finalista za letošnjega kresnika , se na primer vprašaš: je skupina Laibach v resnici slovenski avantgardni oh-in-sploh, ali pa je v devetdesetih preračunljivcem iz obnebja mogočne stranke LDS enostavno odgovarjalo, da so v liturgično oprodo mlade države povzdignili Laibach in ne koga drugega?

Samo M. Strelec: 69 (Novi Zato, 2019)
Celoten naslov romana, v katerem Madžarka Ildikó s pomočjo domačina Tomaža leta 2069 raziskuje Ptuj, je 69: ne prav kratka zgodovina prihodnosti najstarejšega slovenskega mesta. V Ildikó lahko ugledamo idealnega popotnika Danteja, v Tomažu idealno vodnico Beatrice. Pot skozi futurološki Ptuj ni pot skozi pekel, niti skozi vice, temveč kar skozi nebesa – zemeljska nebesa, v katerih se do konca razvijejo in uresničijo umetnost, kultura in izročilo starih.

Andreas Knapp: Poslednji kristjani (Celjska Mohorjeva, 2018, izvirnik: Die letzten Christen, 2016)
Vzhodnonemški duhovnik Knapp je imel veliko stikov z bližnjevzhodnimi begunci, tudi s kristjani. Odločil se je, da odpotuje v Irak in od blizu vidi, kaj se dogaja. Nastane ta reportažno-fejtonski zapis. Smo v času, ko je teroristična Islamska država na višku moči. Nasilje islamistov in molk »politično korektnega« Zahoda sta v nekaj letih storila, da kristjanov tam, kjer so živeli skoraj 2000 let, skoraj ni več.

Asia Bibi / Anne-Isabelle Tollet: Končno svobodna! (Celjska Mohorjeva, 2020, izvirnik: Enfine libre!, 2020)
Resnična zgodba minulega desetletja. Asia Bibi, na smrt obsojena pakistanska kristjanka, je ob vsem svojem križevem potu imela srečo, da je k njej – kot Veronika s prtom – pristopila novinarka Anne-Isabelle Tollet, ki je poskrbela za internacionalizacijo njenega primera. Pomisliš, koliko je pakistanskih kristjanov, ki take sreče niso imeli, in jih je islamski fanatizem tiho in na hitro zdrobil.

Drago Jančar: In ljubezen tudi (Beletrina, 2018) 
Kresnik 2018 ... Maribor, Pohorje, tudi Ptuj. Zgodba druge svetovne vojne s poudarkom na partizanih. Ko vključi povojno dogajanje v taborišču Šterntal,
 kot domačin iz kakšne navedene podrobnosti vidiš, da se je avtor res dobro informiral. Jančarjeva umetnost ne zaobide raziskovanja in garanja s podatki. Kdaj bo ta veseli dan, ko bomo Jančarja gledali kot nobelovca?

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset (Beletrina, 2019)
Upravičeno kresnik 2019. Predvidevam, da je to delo letos moralo biti med resnimi kandidati za kresnika desetletja, ki ga je potem dobil Jančar za To noč sem jo videl. Iskrena in iskriva avtoričina pripoved zamaje tako tabu o raku (ker ti spregovori) kot floskularno razpravo o raku (ker te utiša, ko si »pameten« glede raka, v bistvu pa nisi »pameten«, temveč le in zgolj (še) zdrav).

Daniela Dvořáková: Barbara Celjska. Črna kraljica (Celjska Mohorjeva, 2019, izvirnik: Čierna kráľovná. Barbora Celjská, 2014)
V Trnuljčici jo imamo, v Sneguljčici, v Alici v čudežni deželi, v Čarovniku iz Oza in še kje – črno kraljico, zavistno čarovnico, zlohotnico. Zgodovinski navdih za te pravljične like pa bi lahko bila prav Barbara Celjska, oziroma, črna legenda o njej, kot jo je podpihovalo habsburško zgodovinopisje. Skoraj 600 let mine in slovaška zgodovinarka Barbarino črno legendo razgradi. Še to: nekateri Melanijo Trump primerjajo z Barbaro Celjsko. Primerjava delno drži 
– lepa Štajerka, poročena z najmočnejšim politikom svojega časa. S tem da Dvořáková z analizo kraljičinega poslovanja pokaže, da je srednjeveška Barbara Celjska dosegla visoko stopnjo gospodarsko-poslovne emancipacije od moža, kar pa za moderno Melanijo ne moremo trditi.



nedelja, 30. avgust 2020

Kakor goreč ogenj v mojih kosteh (pridiga)

Pridiga za radijsko mašoFrankolovo, 30. avgust 2020


Dragi bratje in sestre, spoštovani vsi, ki ste z nami preko radijskih valov!

V evangeliju smo slišali Jezusov nauk: Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. V drugem berilu beremo Pavlovo spodbudo: Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se z obnovo svojega mišljenja tako preobražajte, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno. V prvem berilu pa je predstavljen mož, ki se je odpovedal samemu sebi in vzel svoj križ, sledil Božji besedi in se ne prilagajal temu svetu. Ta mož je starozavezni prerok Jeremija. O njem bomo danes razmišljali.

Jeremija je bil še mlad poklican v preroško službo. Branil se je Božjega klica, saj ni čutil, da bi prav on zmogel nositi toliko odgovornosti. Biti prerok namreč pomeni biti v družbi zelo izpostavljen. Biti prerok pomeni ljudem povedati tudi neprijetne resnice. Ob preroku se lahko ljudje lahko počutijo nelagodno, celo ogroženo. Razumljivo je, da se je mladi Jeremija take službe bal.

Jeremija sam pripoveduje, zakaj je na koncu sprejel službo preroka. Takole pravi: Potem je Gospod iztegnil svojo roko in se dotaknil mojih ust; Gospod mi je rekel: »Glej, svoje besede polagam v tvoja usta.«

To je bistveno za preroka: ne bo govoril svojih besed, ampak Gospodove. Ker bo Božje orodje, ker preroštvo ne bo njegov osebni projekt ali njegovo kariera, bo to službo lažje in z veseljem sprejel.


***

Vendar vse ni bilo lahko in enostavno. Jeremija je na vrhu svoje preroške službe padel v krizo (prim. Jer 20). Zdelo se mu je, da je zašel v slepo ulico. Pogovarjal se je z Bogom in mu rekel: Zapêljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Premočan si bil zame in si zmagal. Ves dan sem v posmeh, vsi se norčujejo iz mene.

Dejansko se je zgodilo, kar je pričakoval: mnogi so se obrnili zoper njega. Ker je prerokoval, so se mu posmehovali in se norčevali iz njega. Še huje! Imeli so ga za narodnega izdajalca, politika je iskala način, da ga odstrani iz svoje bližine. Zgodovinsko dogajanje je bilo namreč zelo napeto. Smo okrog leta 600 pred Kristusom, babilonska velesila je sklenila pokoriti Judejo in zavzeti Jeruzalem, Jeremija je napovedal, da bo te katastrofe prišlo. Obtožili so ga, da vznemirja ljudi in zbija bojno moralo vojaškim enotam.

Danes bi rekli, da je Jeremija imel proti sebi politiko in medije. Počutil se je izobčenega, osamljenega. Razmišljaj je o svojem poklicu in ugotovil, da ga je Bog enostavno »zapêljal«, se pravi, kakor z nekim trikom zvabil v preroško službo, zdaj pa je njemu, ubogemu človeku, ta služba prenaporna. Nastopila je notranja kriza, ki je imela obliko prestrašenosti in izgorelosti. Jeremija je bil v položaju, ko bi kar odnehal, se kam skril.


***

Podobna Jeremijevi je lahko naša zgodba. Dajmo primer, ki niti ni tako redek. Si kristjan/kristjanka, spoštuješ Božje zapovedi, rad bi svetu dal nekaj dobrega in pomagal da svet postane boljši. To je tvoj poklic, tvoja preroška drža.

Potem dobiš službo v nekem podjetju ali ustanovi. Kmalu opaziš, da nekateri sodelavci kradejo, drugo poneverjajo. Korupcija je kakor rak, leze po podjetju oziroma ustanovi in ustvarja metastaze. Ti vztrajaš v dobrem, hočeš biti pošten. Čez čas ugotoviš, da te drugi gledajo postrani. Neprijeten si ti njim, neprijetni so oni tebi. Začneš dvomiti o sebi in svojih načelih: morda pa si edini čuden v tem podjetju ti!? Morda ti edini ne razumeš, kako deluje svet!? Morda so tvoja načela, čeprav jih imaš za sveta, napačna!?

Pojavi se kriza, pojavi se dvom. Tudi v odnosu do Boga se lahko počutiš nekoliko tuje in z Jeremijem rečeš: Zapêljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati. Morda ti upade vera in rečeš: Ne bom ga več omenjal, ne bom več govoril v njegovem imenu. V smislu: lažje mi bo, manj problemov bom imel, če bom tudi jaz dal Boga na stran, ga zapakiral in uskladiščil nekam na rob mojega življenja, ga odpakiral samo za velike praznike, ko je potrebno biti nekoliko romantičen in v skladu s staro lepo tradicijo. Oziroma: lažje mi bo, manj problemov bom imel, če bom tudi jaz kakor večina drugih.


***

Ko je prerok Jeremija vse to premišljeval, tehtal in se spopadal z razočaranjem in obupom, je ugotovil nekaj nenavadnega. Božja beseda je kakor »ogenj v kosteh«. Takole pravi: Če rečem: ›Ne bom ga več omenjal, ne bom več govoril v njegovem imenu,‹ je v mojem srcu kakor goreč ogenj v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugásil, pa ne morem.

Ti bi morda rad utihnil in se umaknil nekam v ozadje, pustil bi preroško službo in zaživel življenje povprečneža, toda Bog v tebi bo ostal živ, gorel bo kakor ogenj. Ti bi morda hotel ugasniti ta ogenj, ustvariti kup pepela, toda pod tem pepelom bo ostala žerjavica Božje besede. Drugače povedano: ne moreš nehati biti to, kar si. Oziroma: če iskrica božjega v tebi usahne, usahneš tudi ti – od tebe ostane bore malo.

Zato se Jeremija kljub trenutku globoke krize odloči ostati prerok – naj stane, kar hoče. Vemo, kaj se zgodi z njim kasneje: oblasti ga aretirajo, vržejo v neko kapnico, v blatno jamo, da bi tam segnil, predvsem pa, da se od tam več ne bi slišal njegov preroški glas. A Jeremija v jami ne umre kot mučenec. Ko je konec obleganja Jeruzalema in so njegovi nasprotniki vojaško premagani, je tudi on rešen iz jame.

Na tej točki nam je Jeremija velik vzor. Kristjani ne moremo kar tako pozabiti, kaj je v nas storil Bog. Božje besede, v katero verjamemo, ne moremo kar tako utišati. Božje delo v nas, Božja beseda v nas – to smo mi! Če damo Boga na stran, sami sebe izdamo, sami sebe izničimo. Ohraniti moramo Boga v sebi in vztrajati v svoji preroški drži.


***

Če se povrnemo k prejšnjemu primeru: delaš v koruptivnem okolju; delaš, kjer večina sodelavcev uporablja nizke moralne standarde. Kaj ti je storiti, da ostaneš zvest svojemu preroškemu poklicu?

Kot prvo: postaviti se pred Boga. Spomniti se vsega lepega, kar ti je Bog v življenju dal; spomniti se milosti, ki si jih prejel. Vse to je Božja beseda, ki deluje v tebi. Če boš tudi ti postal koruptiven, boš ugasnil ta ogenj v sebi, s tem pa boš ugasnil samega sebe.

Kot drugo: okolju pokazati, da ne misliš popuščati v svoji poštenosti. Že tvoja vztrajnost v dobrem bo tvoja preroška drža. Vzori vlečejo. Tvoj vzor dobrega ne bo brez učinka.

Kot tretje: biti pripravljen tudi na kaj šokantnega, zelo neprijetnega, primerljivega temu, da so Jeremija vrgli v blatno jamo. Lahko se kdo zaroti proti tebi, lahko izgubiš službo, lahko se sam odločiš, da odideš in s tem morda ti sam ogroziš lastno blagostanje. V teh trenutkih je potrebno biti posebej močan, posebej podprt v molitvi. Zavedajoč se, da Bog svoji prerokov ne zapusti. Amen.


* Slika evangelici.info: Jeremija v jami

sobota, 29. avgust 2020

Dąbrowska in Cvitkovič na Janževini



Je možno pod večer sedeti v zelenih Halozah, pod brajdo, s starodavnim sv. Janžem nekje za hrbtom, z Donačko goro na obzorju, ob klopotčevem tam-tamu, poslušajoč verze ene največjih sodobnih poljskih pesnic in enega naših najboljših filmskih režiserjev? Je. Samo v avto se moraš zbasati.

Ptujski Dnevi poezije in vina, korona edicija 2020, so za sinoči (28. avgust) predvideli tudi to: branje poezije na Janževini, haloški posesti družine Mlakar, ter pokušanje domačega vina, tistega suhega, ki je izsesano iz haloškega laporja.

Najprej nam je svoje pesmi v poljščini brala Krystyna Dąbrowska, nakar smo slišali iste v prevodu Klemna Piska. Nekaj njenega tudi za vas ...

Vroč, hrapav jezik.
Preden smo ga začeli razumeti,
nas je prelizal kot slepe mucke.

(iz pesmi Hebrejščina)

takrat si želim vključiti najin jezik na seznam
ogroženih manjšinskih jezikov,
ker ga poznata samo dve osebi
in ga je težko zaščititi,
in hkrati tudi na seznam najmočnejših jezikov,
saj naju zaenkrat ščiti

(iz pesmi Najin jezik)

Sledil je Jan Cvitkovič. S samo njej lastnim občutkom ga je brala njegova življenjska sopotnica. Pesmi so bile kratke, iz zbirke Lačna žival (2008), nekaj tudi novih. Ujemimo ...

drevesa se zibajo nad ledeno reko
zemlja je topla.
vse je moja mati.

(pesem bog v pokrajini)

billie holiday boža moje razbolelo telo.
s porezanimi glasilkami molčim.
vojna bo.
in jaz bom sam v njej.

(iz pesmi sam)

Preden je k besedam pristopilo vino, sem prosil oba avtorja za podpis. Krystyna Dąbrowska me je imenovala Bronek. Po poljsko. Kjut.



petek, 28. avgust 2020

Večni Avguštin – nekaj aktualnih komentarjev

Danes (28. avgust) goduje sv. Avguštin, severnoafriški škof iz Hipona (današnja Alžirija), ki je umrl leta 430. Je največji krščanski mislec prvega tisočletja in eden največjih sploh. Njegov vpliv je tolikšen, da smo danes vsi kristjani in post-kristjani po malem »avguštinski«, pa če se tega zavedamo ali ne. Pomislimo samo na njegove nauke tipa vera / razum, božja milost / človekova volja, cerkev / država, ... Pomislimo na Martina Lutra in prvi protestantizem, v katerem je nemalo avguštinskega. Nenazadnje je bil Luter član avguštinskega reda, preden je šel po svoje.


V počastitev godu sem izbral nekaj Avguštinovih misli, ki jih bom na kratko aktualiziral in pokomentiral. Spodaj dodajam slikico gorečega srca, ki je Avguštinov ikonografski atribut.


In teipsum redi, in interiore homine habitat veritas.
Ponovno stopi vase, v notranjem človeku prebiva resnica.

Danes smo izrazito odprti navzven, v svet, v kariero, v produkcijo, v zadovoljevanje materialnih potreb. V zreli dobi, tam po abrahamu, začutimo praznino in se spomnimo notranjega človeka. Sledi potrošnja denarcev za guruje, transcendentalno meditacijo, hojo po žerjavici in druga pretiravanja …. Velik in za vse koristen duhovni obrat bi bil, če bi znali iz notranjega človeka, iz naše hrepenenjske biti, iz naše iskre božjega, že od mlade dobe graditi naš pohod navzven, v svet, v kariero, v produkcijo …


Quoniam fides si non cogitetur, nulla est.
Kajti če vera ni premišljevana, je nična.

Mnogi se oddaljijo od vere, ker so v svojem otroštvu naleteli na preveč nerazumnih stvari povezanih z vero, bolje povedano, na preveč nerazloženih in nepreučenih stvari. Že starševski ukaz »moraš k maši!« je dvoumen, če starši otroku ne znajo razložiti, zakaj se gre k maši. Žal pa smo v katolištvu iz strahu pred protestantizmom teologijo, ki je razumsko premišljevanje o veri, povsem klerikalizirali in je v mnogih katoličanih blokada, da bi vero premišljevali samoniklo in jo premišljevano spontano podali naprej. Ko otrok vpraša »zakaj?«, dobi odgovor »ti bo že župnik pri verouku povedal«.


Si potes, cape; si non potes, crede.
Če lahko, razumi; če ne moreš, veruj.

Če Avguštin za vse čase spusti razum v vero, prav isti Avguštin tudi pove, da je vera vendarle različna od razuma in da zahteva korake, ki jih razum ne more dojeti. Zgodi se, da je najvišja vera korak v temno noč, sposobnost verovati, ko ni nobenih opornih točk v obliki čustvene tolažbe in razumskih razlag. Kot duhovnik opazim pri nekaterih ljudeh na smrtni postelji prav to vero, ki presega razum.


Impia mens odit etiam ipsum intellectum.
Hudobni pameti je mrzko celo samo razumevanje.

Ste se že kdaj vprašali, zakaj kakšnemu rasistu ne moreš dopovedati, da so vse rase enake po dostojanstvu, ali pa kakšnemu komunistu, da je Tito kriv za poboje tisočih in tisočih nedolžnih ljudi? Lahko mu predložiš trdne argumente, zgodovinske dokaze, statistiko in grafe, a on bo vztrajal na svojem. Zakaj? Ker je v oblasti politične in ideološke strasti in ne razmišlja racionalno. Moralna nezrelost si je podvrgla intelekt, fanatizem oblikuje intelekt po svoje. Včasih bi morali za koga moliti, namesto da se gremo z njim »racionalne« debate, ki jo on v bistvu itak zavrača.


Dilige et quod vis fac.
Ljubi in delaj, kar hočeš .

Ljubezen preobrazi um in voljo. Kdor resnično ljubi, bo zdravo razmišljal in pravilno deloval. Zelo pomembno je to vedeti, saj to pomeni, da so kraji, kjer se učimo ljubezni in smo je deležni, najbolj strateški kraji. Na prvem mestu je družina, kjer ima največjo vzgojno moč še vedno starševska ljubezen.


Pedes tui, caritas tua est.
Tvoje noge so tvoja ljubezen.

Ljubezen ni abstraktna. Ljubezen se mora videti in poznati v konkretnih dejanjih. Zato so tvoje noge (kam hodiš, koga obiskuješ, kaj prenašaš, ko hodiš,...) poved o tvoji ljubezni.



torek, 18. avgust 2020

Helena Imperatrix (predogled)

Naneslo je, da ravno na dan, ko goduje sv. Helena (18. avgust), pišem poglavje novega romana (ki bo šel o ptujskih kristjanih v Dioklecijanovi dobi), v katerem nastopa točno ona - Helena, krčmarica iz antičnega Naisa (lat. Naissus, danes Niš), mati cesarja Konstantina (slov. Wikipedia o njej). Kot predogled podajam odlomek. Opozorilo: gre za osnutek, končno besedilo bo verjetno nekoliko drugačno.

Smo junija leta 299, Rimsko cesarstvo vodi Dioklecijan s sistemom štirih socesarjev (tetrarhija). Pet pravkar upokojenih legionarjev germanskega porekla jezdi preko Mezije (Bolgarija, Srbija) domov v Petoviono (Ptuj). Za dva dni se ustavijo v mestu Montana (severno od Sofije). Zjutraj jih pride pozdravit domači kristjan Honorat, precejšnja klepetulja ... 

***

        Že naslednje jutro jih je prišel pozdravit paterfamilias te edine krščanske meščanske hiše v Montani. Ime mu je bilo Honorat, bil je debel, gladko obrit in zgovoren. V gostišču so ga dobro poznali, predenj so takoj, ne da bi prosil, postavili čašo zelo črnega vina in skodelo oliv. Honorata je zanimalo o vojaški službi peterice, o Petovioni, o škofu Viktorinu, katerega latinski spisi so dospeli tudi na Mezijsko, o čemer da je slišal, sam pa žal ni imel še nobenega v rokah. Gervulf in druščina so povedali o rasti petovionske Cerkve, o njenem lastnem ličnem pokopališču, o prazniku, ki bo kmalu, ker se bo petovionska devica Serena slovesno zaobljubila Bogu. Kar nekaj nežnih besed so izrekli o svoji vasi, ki se imenuje Herbista in jo oblivajo potoki, ter poumovali, kako jim je biti Germani sredi Panonije. V zameno so povprašali, kako je zdaj v Honoratovih krajih, saj sta iz okolice sosednjega Naisa kar dva zdajšnja cesarja, Gaj Galerij in Konstancij Klor. Priznali so, da so na poti do Montane bolj kot o dobrem Bogu razmišljali o štirih cesarjih, visoki politiki in kako se po novem, ko vsakega vojaka silijo k čaščenju rimskih malikov, legionarjem kristjanom zna zgoditi huda ura. Kot da bi čakal na ta vprašanja, je Honorat, ki je vmes naročil vina in oliv za vse, zdrdral, da je Gaj Galerij eno, Konstancij Klor drugo. Galerij je robat in nima rad kristjanov, Klor je drugačen, bolj miren in uvideven. Škoda, da je ravno Klor postal glavni tam daleč na zahodu, kjer gleda v Okeanovo mejo, Galerij pa ostaja glavni tukaj, v starem makedonskem, tračanskem in ilirskem svetu. Da, drži, veliko se dogaja okrog Naisa in znotraj vsega je nemara še najbolj zanimiva zgodba o Heleni, krčmarici iz Mediane pri Naisu, bivši ljubici Konstancija Klora. Slednji je bil najprej navaden ilirski poveljnik, napredoval je v dalmatinskega protektorja, pred šestimi leti je postal podcesar, eden izmed štirih – kot se reče –, ki so prijeli svet. Po vsem tem je krčmarica Helena, podjetna in lepa gospa, od okoliških gofljačev posmehljivo klicana Helena Imperatrix. Pravijo, da je njena zgodba, kakor da bi ušla iz Satirikona. Lahko bi bila Helena Cesarica, vsa v zlatu, postrežena petkrat na dan, ljubkovana od postavnih dvornih stražnikov, a je Klor ni vzel k sebi v Trevir, od koder vlada Britaniji, Španiji in Galiji. Klor je pač poročil neko senatorialno babo, Heleno pa odrinil od sebe kot neprijeten spomin, jo skupaj s svojim sinom Konstantinom, pankrtom, pustil v Mediani, v velikem gostišču tik zraven Naisa, kjer še kako smrdi po konjih. Tu živi, tu je – Helena Imperatrix. Bolje bi bilo, če bi se skrivala pred ljudmi, a ni taka. Videti jo je moč v krčmi miljo od Naisa, kako razpravlja s konjarji, pregleduje kokošja jajca in se jezi zaradi neumitih ponev. 

        »Ne, ne, ...« je za konec odkimaval Honorat in si brisal znojno čelo, »Helenina zgodba ni ušla iz Satirikona. To trdijo privoščljivci. Le to srečo in nesrečo je imela, da je ljubila Konstancija Klora.«

***

Mediana v Nišu danes (Wikipedia)

FOTO: Mediana v Nišu danes (Wikipedia)

petek, 14. avgust 2020

Pred praznim župniščem

Ta uvodnik pišem, če se pošalim, dopustniško. Da bi imel mir in da bi malo spremenil okolje, sem se zjutraj odpeljal v bližnjo župnijo, gor, v hribe z razgledom. Avto sem postavil na parkirišče, od koder gledam na župnišče in cerkev. Sedim na sovoznikovem sedežu in na prenosnik pišem, kar pišem. Moj pišoči dopust bo trajal največ tri ure, potem moram domov. Popoldan imamo dva pogreba.

Tu sem z razlogom – prazno župnišče kot navdih za pisanje. Prazno je že poldrugo desetletje, v cerkvi so maše kdaj med tednom in ena v nedeljo. Nič posebnega, bomo rekli, še ena odmaknjena podeželska župnija v soupravi. Posebno je to, da so tu ljudje precej verni. Obisk nedeljske maše je še vedno med 30 in 40 odstotki. Tudi od njih je kdaj slišati grenko opazko: Zakaj ravno mi, ki smo najbolj verni, prvi ostanemo brez duhovnika?

Pred dvajsetimi leti smo obhajali Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem oz. slovensko sinodo. Sinoda je bila polna optimizma. Slovenskega človeka je videla kot »na novo religiozno prebujenega« (prim. PZ 18), veselila se je samostojnosti domovine in rasti demokracije ter stavila na dialog. Malokje pri nas najdemo lepše misli o dialogu kot v tem sinodalnem besedilu. V sami Cerkvi je vzpostavljala strukture dialoga, usmerjala k aktivnemu laikatu, nagovarjala k prostovoljstvu. Sadovi niso zamujali. V letih po sinodi beležimo velik porast zakonskih skupin, močno okrepitev župnijskih Karitas in pastoralnih svetov, na mladinski sceni se zgodi gibanje oratorijskih animatorjev, na svetovnih dnevih mladih (Köln, Madrid, Krakov) je udeležba Slovencev in Slovenk lepa in opazna.

Po drugi strani pa se sinoda ni mogla otresti nekaterih tabujev. Glavni tabuji – ocena je moja – so bili trije:
1. na sinodi se ni smelo razpravljati o ustanovitvi novih škofij, do katerih je prišlo nekaj let zatem;
2. sinoda se je v velikem loku izognila analizi stanja duhovništva;
3. sinoda ni zagrizla v reformo interne cerkvene ekonomije.

Vsi trije tabuji imajo danes učinek bumeranga. 
Gremo po vrsti. 

1. ustanovitev novih škofij na nesinodalen način (ljudstvo in nižji kler sta bila izključena iz razprave – in to ravno v času poveličevanja sinode) je dala občutek, da glavni dogovori v slovenski Cerkvi še vedno potekajo »po starem«, po možnosti z nekoliko konspirativnosti;
2. ne moreš analizirati stanja vlaka, če ne analiziraš lokomotive; ostra analiza stanja duhovništva (ki je lokomotiva) bi že takrat razkrila, da klasično duhovništvo na Slovenskem številčno peša in da bo Cerkev v nekaj desetletjih imela polno praznih župnišč;
3. prazna župnišča bi lahko napolnili z življenjem in s pastoralnimi vsebinami, a tu je vprašanje, kdo naj te vsebine izvaja, saj ni denarja, da bi za kaj takega plačevali laika; hrbtenica cerkvene kadrovske ekonomije so mašni darovi, ki gredo duhovniku.

Sedim na sovoznikovem sedežu, gledam na župnišče, ki samuje na robu vasi. Je obnovljeno, čedno, staro tristo let, na vse razglednice tega kraja ga pristavijo. V resnici samuje. Ves ta čas, ko sem tu in  pišem, se v njegovi bližini ne zgodi prav ničesar. Tudi bližnja farna cerkev je tesno zaprta in brez obiskovalcev. Pomnim, da so mi povedali, da je še po drugi svetovni vojni v župnišču živelo več ljudi. Od dejavnosti župnišča, ki je bilo obenem kmetija, so poleg župnika živeli še trije. Kuhalo se je vsak dan, skupaj so jedli in molili, pazili so na cerkev, ki je bila seveda ves dan odprta. Veliko se je spremenilo od takrat. In večina sprememb (industrializacija, urbanizacija, porabništvo, splošna sekularizacija ...) ni bila odvisnih od Cerkve.

Kakor koli, pred praznim župniščem se vprašam: je morda čas za drugo sinodo? Takšno, ki bi nadaljevala optimizem prve, obenem pa brez tabujev in olepševanj pogledala v notranjost cerkvenega sistema in nas v moči Duha pripravila na dobo majhnega števila duhovnikov.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v revijo Ognjišče (avgust 2020). Foto: B.C., podružnica sv. Trojice na Gojki pri Frankolovem.

torek, 21. julij 2020

Taborne zgradbe (foto)

Prve dni skavtskega tabora postavljamo "taborne zgradbe". So izključno iz lesa, ponavadi iz sušic, in vezane izključno ročno z vrvicami. Na ogled postavljam zgradbe in kurišča, ki so jih minuli vikend (17. do 19. 7. 2020) postavili skavti stega Rakova Steza 1 iz občine Vojnik na svojem taboru v Cerovcu v občini Šentjur. Gradbeniki so najstniki stari med 12 in 16 let. (Se opravičujem, če bo kaj razmetano na vaših ekranih, saj ves blog sestavljam na telefon, sedeč v lovski preži nad taborom.)

Vezanje
"Veži, veži ..."




kuhinja




oglasna deska




dostop do potoka




jedilnica




vodova kuhinja




sušilnica




drvarnica




vhodna zgradba





most





stranišče




brv




igrišče za odbojko



jambor























osrednje ognjišče




četrtek, 16. julij 2020

Od histerizma do histerizma do končne zmage razuma

V teh dneh sem od prijateljev dobil nekaj pozivov, naj zablogiram o aktualijah. Pod aktualije seveda ni mišljena letošnja žetev in skrbi okrog odkupne cena pšenice, tudi ne, kako slovenski narod koristi zgodovinske vavčerje, temveč napeto dogajanje na ljubljanskih ulicah, napeto dogajanje v najvišjem štuku slovenske politične zgradbe. Scenarista slovenskega korona obdobja se zdi, da sta brata Coen, morda celo Hitchcock iz onostranstva. Kako drugače bi se dalo razložiti, da je prejšnji PV skočil v prazen bazen, do vladne dirigentske palice pa je skupaj s karanteno prišel zdajšnji PV, ki je v imaginariju tukajšnjega progresizma, kot oseba in politik, čista apokalipsa?

Po dolgem času imamo Slovenci vse elemente za dober film, le deus ex machina še manjka. Za slednjega, božanstvo, ki pride iznenada in hudo kočljive zadeve postavi na pravo mesto, se mi dozdeva, da ga še nekaj časa ne bo. In tudi ni potrebno, da deus ex machina vpade med nas. Ljudje smo. Morali bi se znati zmeniti sami.

O aktualijah mi ni luštno govoriti. Prejšnji mesec sem dajal neke izjave za levo-sredinski medij, skoraj istočasno za desno-sredinskega. Ko sem gledal naslove in podnaslove ter promocijo člankov na spletu, sem se zbal, da nisem več eden, pač pa dvojen, shizofren. Vsak te po svoje priredi in obrne. Ne zamerim. To jim je služba. Naiven si ti, ki tega ne predvidevaš.

Aktualije, o katerih teče beseda, so nadvse kužne in invazivne. Ko se jih enkrat dotakneš, ko malo popustiš v pozornosti, te prevzamejo kot znameniti bodysnatchersi. Tiho ležejo zraven, zaspiš, že si eden izmed njih, v istem telesu, a ne več ti. V teh časih najprej bodysnatcher naredi svoje, potem, v drugi fazi, je bolj vprašanje nians kot vsebine, ali boš pristal v histeričnem modulu antifašista ali v histeričnem modulu antikomunista. Denimo, če si za puhanje trave, boš bolj verjetno vročični antifašist; če si vlivaš šnops v polliterski pir, boš bolj verjetno vročični antikomunist.

Kakor koli. Mislim, da imamo trenutno na sceni veliko histerizma, se pravi, sprožanja histerije, vzorca histerije.

Primer ena. Umi, ki furajo proteste na ulicah, ustvarjajo histerizem, ga hočejo, računajo, da bo histerija imela za učinek padec vlade. Ni kaj – program. Njihov problem je, da je na drugi strani človek-apokalipsa, granit, ki mu je vanj uperjen val histerije jutranja kava z rogljičkom. Vprašam vas: ali je on, ki je osrednja tarča napadov, v času protestov za milimeter popustil? Ne. Obratno. Protestni požar je gasil s twitter-bencinom. Hotel je več histerije, dobil jo je ... Smo pri primeru dva.

Ker nisem član rdeče buržoazije in ker so me že v zgodnjih osemdesetih v marksističnih političnih tečajih na Ptuju poučili, kako presneto zahteven je boj zoper njo, saj da ima veliko obrazov, pa tudi zato, ker je na obnašanje ptujske rdeče buržoazije vezana neka moja najstniška travma, priznam, da malce vendarle uživam, ko gledam, kako direktno je on, katerega ime se ne sme povedati, zapičil viteško kopje vanjo. In ko mislim, da je dovolj, da debela buržoazna mati zaradi kopja v svojih plečih že dovolj trpijo, on, katerega ime se ne sme povedati, rukne na svetlo zakon o medijih ...

Umi ljubljanskih protestov spet niso toliki umi, da bi lastno igro do konca doumeli. Vidi se, da je njihova hektika, čeprav politično hotena, tudi nepremišljena, nenadzorovana, nekakšen računajte-na-nas trans, ki ne zmore racionalne izpeljave, s tem pa konsistentne alternative.

Podobno imam občutek, da bo v ZDA po strašnih protestih BLM-ja, klasični WASP-ovec nekaj časa potuhnjen, nakar se bo dvignil močnejši kot prej. Drugi amandma ustave ZDA (pravica do orožja) bo še bolj svet kot prej. Iracionalna ihta ne rešuje problemov. Zlasti ne, če po maoistično ruši spomenike ustanovnih očetov in svinja po kipih Device Marije.

Skrbi me nehotena in pasivna histerija. Žrtev slednje smo tisti, ki nismo neposredno vpleteni. Gre za pretirano čustvo strahu, ki se naseli vate, ki preko Trojan zreš na dogajanje v Ljubljani. Tako se mi včasih zazdi, da ni daleč čas, ko bodo takšni ali drugačni skvadristi butnili na moja vrata in me na dvorišču vrgli pred noge nekim ljudskim sodnikom s pištolami za pasovi. In ljudski sodnik s pištolo za pasom bo rekel: »No, ti, xy far, kaj si že pisal o nas?« (Kjer je »xy«, naj bralec vstavi poljubno barvo: »rdeči«, »črni« ...) 

Ko se zalotim v takšnih kafkovskih mislih oziroma ko na dvorišču pred farovžem skoraj že vidim onega s pištolo za pasom, se moram oklofutati. Vedeti moram, da sem malenkost že okužen, bodysnatcher je tik ob meni, čas je za prvo pomoč. Običajno ta zgleda tako, da neham gledati informativne oddaje, čekirati twitter, čakam na špansko ligo po SK kanalih, v roke vzamem knjigo ... Mimogrede: ste že prebrali roman Angel pozabe od Maje Haderlap ali še vedno vztrajate v škandalozni neobčutljivosti do koroških Slovencev?

Človek se resno vpraša, če je naslednja faza naše družbe surovost in odsotnost razuma. Potem se vpraša, kako je lahko do novega posurovljenja sploh prišlo, ko pa smo toliko državljanskega napora vložili v sprejemanje drugačnosti, dialog, nenasilno komunikacijo, kulturo miru, ekološko osveščanje … Je naenkrat vse to postalo bla-bla? Smo marljivo od države pobrali denar za naše mirovniške projekte, v bistvu pa ves čas držali fige v žepih? Kako je lahko prišlo do tolike kapitulacije razuma? Zakaj zmagujejo politiki in privlačijo mnenjski voditelji, ki znajo upravljati z levo-desno histerijo, in ne oni, ki so zmožni sinteze različnih interesov in idej?

Kdor me pozna, ve, da sem politično vernik sredine. Demokracija se gradi iz sredine, ne iz skrajnosti. Sredina civilizira skrajnosti, ne obratno. V demokraciji niso skrajnosti tiste, ki bi po svoji podobi oblikovale sredino oziroma jo razbijale.

Zakaj? Ker je sredina naravni prostor pogovora. Tudi na vasi, ko si imamo kaj povedati, tega ne naredimo nekje na robu naselja, pri vegastih plotovih, kjer so gnojne jame in koprive, temveč nekje na sredini, kjer so lipa, park, bife, šola, cerkev, trgovina, sejna soba KS. Pogovor na odprtem je bistven, saj hipoma aktivira dvoje: spoštovanje in razum.

Zato mi je želeti in računati, da bomo Slovenci tudi tokrat šli od histerizma do histerizma do končne zmage razuma. Ne boste verjeli, toda za kaj takega ne potrebujemo novih obrazov. Sredinsko usmerjenih političnih voditeljev je dovoljšnje število. Res je, imajo svoje hibe, v dobi populizmov ne pridejo do izraza, Boris A. Novak jim ne nameni homerskih verzov, enkrat so na sredini sami ne znajdejo, drugič jih levi ali desni jurišniki masakrirajo kot zajce, ker so pač na sredini. A glej to čudo! Še so tam, nekako se ne zlomijo – dober znak.



Foto: B.C.: v jami na Veliki planini.

nedelja, 12. julij 2020

Po delavnosti razvajenost, po razvajenosti surovost?

Po drugi svetovni vojni je v Evropi in v ZDA nastopila izjemno delavna generacija. Bila je sposobna velikih žrtev, gnalo jo je upanje, iz vojnih ruševin je dvignila gospodarsko napredno in demokratično družbo, ki je kmalu postala vzgled celemu svetu. Zatem je nastopila bolj izobražena generacija, zaznamovana s spolno revolucijo in drogami, fizično delo ji je postalo vse bolj tuje, težko delo so namreč začeli opravljati stroji in poceni delovna sila iz tretjega sveta, v vzgojni teoriji je zmagala permisivnost. Po letu 2000 se je permisivna generacija že začela izčrpavati, nastala je nekakšna postmoderna praznina, ki jo je zapolnila potrošniška stihija z revolucijo mobilnih telefonov na čelu ter ideologija politične korektnosti vključno s t.i. snežinkarstvom (snowflake generation – rod brezkrvnih, krhkih in občutljivih).

Zdaj smo na pragu tretje generacije, ki bo, kot kažejo trendi in dogodki iz velikega zahodnega sveta, manj votla, manj snežinkasta, bolj radikalna, morda celo surova in tolerantna do nasilja.

Človek bi se tem spremembam čudil, če ne bi vedel za misli starogrškega pesnika Hesioda, katerega povzetek najdemo v delu Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba. Hesiod v okviru zgodb o nastanku sveta govori o tem, kako so bogovi ustvarjali človeštvo. Najprej ustvarijo t.i. zlati rod, ki je zelo delaven in se odreka užitkom. Ker vidijo, da preveč gara, ga ukinejo in ustvarijo nov rod, srebrni, ki je manj delaven, zelo uživaški, časti večno mladost, otroci izjemno dolgo živijo pri starših, ker so krhki, na pragu samostojnosti umrejo. Tudi srebrni rod bogovom ne velja, zato ga odstranijo in ustvarijo tretji rod, bronasti, ki je mišičast, namesto zelišč hoče jesti le meso, v obnašanju je surov. Bronasti rod je grob in nasilen, uveljavlja pravico močnejšega.

Dandanašnji se v resnici zdi, da srebrni rod odhaja, prihaja pa bronasti. Politična korektnost in sanjaški pacifizem, značilna za odraščajoče okrog leta 2000, dajeta prostor idejni in verski radikalizaciji, sovražnemu govoru, manipulaciji, grožnjam, uličnim nemirom, nasilju. Zlasti za slednje, za nasilje, se zdi, da postaja že kar politično privlačno. Zakaj?

Znameniti italijanski filozof Gianni Vattimo, oče t.i. šibke misli, je že pred leti opozarjal, da razsvetljenstvo, kljub svojemu poudarjanju razuma in strpnosti, ni rešilo problema nasilja. Ker ga ni rešilo, čeprav je napovedovalo, da ga bo, ljudje manj verjamejo v razumne in strpne rešitve.

Bolj sociološka razlaga za vzpon levo-desnih populizmov in surovosti pa pravi, da se je v zadnjih desetletjih oslabila vloga klasičnih političnih strank, sindikatov, kulturnih ustanov, tudi religij. Ljudje v teh sredinah ne najdejo svojega mesta, skozi te sredine svojih stisk in težav več ne rešujejo. Pred kapitalistično-finančnim Molohom so boljkone sami. Bodimo konkretni: Gorenje odpušča delavce. Kaj lahko naredijo stranke, sindikati, kultura, religija, da do tega ne pride? Praktično nič. Ker je na marsikaterem področju tako, se vse več ljudi spogleduje s skrajnostmi, s populizmi, z akcijo, ki diši po surovosti in nasilju.

Po delavnem rodu (zlatem) je prišel razvajen in snežinkast rod (srebrni), bo zdaj nastopil surovi rod (bronasti)? Bo obveljalo sosledje, ki ga opisuje že antična mitologija? V to kristjani ne smemo verjeti. Ni nam dovoljeno, da bi rekli, češ, grobost in nasilje sta naravna, češ, pride čas, ko ne gre drugače. Ni nam dovoljeno iti na ulice, brcati v smetnjake in razbijati izložbe. 

Mi nismo otroci Usode, da bi nas zgodovinski dogodki metali sem ter tja in nas v določenem trenutku spremenili v nasilneže. Češ, čas surovosti je, saj ne moremo ne biti surovi tudi mi. Temveč smo otroci Besede, ki tudi v času hujskanja in besnila verjamejo v dialog, dogovor, spravo, skupno načrtovanje, demokratično kulturo.


* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, julij 2020. Foto: Elias Arias, Santiago, Chile, Unplash.com


torek, 23. junij 2020

Sonce Petovione in izročilo o sv. Ahacu

Danes je dan, ko čakamo podelitev kresnika, včeraj pa je bil Ahacijev dan. "V špilu" za kresnika je tudi moj roman Sonce Petovione, v njem - glej, slučaj - je na str. 385 na kratko opisano mučeništvo legionarskega poveljnika sv. Ahacija (Ahaca) in tovarišev. Kot izvrševalec smrtne obsodbe v mojem romanu nastopa legionar Sibiden Damid, oče Sibidena Leontida, ki je sicer eden izmed dveh osrednjih likov romana. Damida prisilijo, da na križ pribija svoje drage sobojevnike, kar mu povzroči dosmrtno travmo. Žrtev očetove travme bo kasneje, ko se Damid upokoji in naseli v južni Italiji (Brindisi), tudi sin Leontid. Poglejmo odlomek:

Bil je mož, ki mu je bilo ime Sibiden Damid. Za časa Hadrijana je bil legionar v XV. legiji Apolonovi, nameščeni v Satali, v mestu na severovzhodnu Kapadokije; bil je borec na armenskem limesu, borec zoper v tistih časih precej popadljive in roparske Alane. Kasneje je svoja veteranska leta preživljal v sončnem Brundiziju v Apuliji. Lahko bi užival v pokojninskih sestercih in v dobičkih iz poslov z apulijskim žitom, pa ni. Furija Tisifona je hodila za njim s skledo krvi njegovih bojnih tovarišev. Ne s skledo krvi tovarišev, ki so jih prebodli Alani, temveč s skledo krvi tovarišev iz njegove stotnije, ki jih je po odredbi sodnikov in legata moral pokončati on sam, Sibiden Damid. Pokončati zato, ker so s prefektom kohorte Ahacijem na čelu častili Krista, prepovedanega boga, in se mu zahvaljevali za zmago nad divjimi Alani. Trnje na glave so nabili Ahaciju in tovarišem kristjanom ter jih križali pod goro Ararat, da so gledali njeno sneženo konico in videli angele, ki so jim od tam gori, kjer je pristala barka očeta Noeta, jadrali naproti. Prav Damida so določili za pribijanje prekletih na les prekletih, prav Damidu je kri soborcev, kri, ki je ni mogoče sprati, bolj kot drugim škropila po rokah in licih. Tudi curki tople krvi njemu najljubšega tovariša, vedrega Grka iz priefeških poljan, s katerim sta si delila kontubernijski šotor.
Še nekaj nekaj zanimivosti ob odlomku:
- 15. legija Apolonova (Apollinaris) bi lahko imela malo "slovenskega" pridiha (članek na Wikipediji). Delovala je na Donavi (vzhodno od Dunaja) in preden je šla na Vzhod, na mejo z Armenijo, bi lahko nekaj časa gnezdila tudi v Emoni - Ljubljani. Ni dokazana, da je Ahacij v resnici bil član te legije. Drži pa dvoje: 1. Ahacij je po izročilu bil križan pod goro Ararat (današnja vzhodna Turčija) za časa Hadrijana; 2. v tem času je 15. legija delovala tam blizu. Naj dodam: dokazano je, da je član 15. legije bil nek stotnik, Sibidienus Maximus po imenu, ki je v Soncu Petovione (na str. 72) omenjen kot stari oče protagonista Leontida.
- Kontubernij ima več pomenov: pomeni lahko vojaški vod osmih mož, ki so spali v istem šotoru, si skupaj kuhali, se v bitkah bojevali drug ob drugem. Rimski vojaški kontubernij je navdihnil skavtsko metodo, kjer imamo šest do osem najstnikov, ki tvorijo vod s šotorom in svojo kuhinjo. Kontubernij v rimskem svetu lahko pomeni tudi obliko zakonskega življenja, ki je primerljiv današnjemu "skupnemu gospodinjstvu" ali "življenju na koruzi".
- Tisifona  je v grški mitologiji ena izmed erinij (rimsko: furij), ženskih demonov krivde. Tisifona je "specializirana" za krvne delikte.
- Izročilo o poveljniku Ahaciju za zgodovinarje predstavlja uganko o delovanju kristjanov v rimski vojski. Če izročilo drži, pomeni, da so kristjani že zelo zgodaj (prva polovica 2. stoletja) vstopali v profesionalno rimsko vojsko. Da bi vsaj na Vzhodu temu lahko bilo tako, nakazujejo pričevanja o kristjanih v 12. legiji Fulminati, ki je imela sedež v Kapadokiji, kar je prav tako v današnji vzhodni Turčiji. 12. legija Fulminata, ki je ob koncu 2. stoletja nekaj časa delovala v Panoniji, dobi v mojem romanu pomembno mesto.
- Ker je 22. junija 1593, na dan sv. Ahaca, slovensko-hrvaška vojska v odločilni bitki pri Sisku premagala Turke, se je od takrat čaščenje sv. Ahaca v naših deželah zelo okrepilo.

   
podružnična cerkev sv. Ahaca v Stopčah v župniji Šentjur (sentjur.si)


petek, 19. junij 2020

Romani, ki jih berem


Te dni, ko čakamo na kresnika 2020, me radi vprašajo, kaj od romanov berem in kaj sem bral, ko sem pisal Sonce Petovione. Ponavadi odgovarjam fragmentarno, zato naj strnem na tem mestu.

Tik pred pisanjem in med samim pisanjem Sonca Petovione sem bral bolj povesti kot romane, bolj klasiko kot moderniteto. Kriterij je bil brati, kar govori o antiki na naših tleh. Tako sem najprej še enkrat predelal Pod svobodnim soncem (1907) od Frana S. Finžgarja, nato V Sibilinem vetru (1968) od Alojza Rebule; zlasti natančno slednjega, saj je postavljen v drugo polovico drugega stoletja, tako kot Sonce Petovione, glavni junak romana pa izhaja iz Panonije in za nekaj časa živi v Petovioni. Vmes sem prebral povest cistercijanca Branka Petauerja Puščavska vrtnica (2017), ki je postavljena v tretje stoletje, a na vzhod Rimskega cesarstva. Nisem mogel mimo antičnega korpusa Ivana Sivca: še preden so mi muze zapovedale pisati o prvih kristjanih v Petovioni (na antičnem Ptuju), sem prebral roman Atila, bič božji (2014).

Ti so bile v celoti prebrane knjige. Med pisanjem lastnega romana pa bereš tudi na »posvetovalni« način, se pravi, ne od prve do zadnje strani, pač pa sekvence, ki te zanimajo in ki ti lahko nekoliko pomagajo. Tako sem prebral kar nekaj »rekonstrukcijskih« odlomkov iz Sivčevega romana Usodna emonska lepotica (2014); enako nekaj odlomkov – onih, ki se nanašajo na Petoviono, Lotodos (danes Stranice) in Celejo – iz romana Janka Modra Vladar Samo (2004), ki je postavljen na prehod med antiko in srednjim vekom. Da bi se lažje uravnal na opisovanje domačega kraja, sem skoraj v celoti prebral roman duhovnika Metoda Turnška In hrumela je Drava (1955), ki govori o nacistični okupaciji Ptuja in preganjanju slovenstva. »Konsultacijsko« sem odpiral še nekaj drugih romanov, ki sem jih imel pri roki, recimo, tudi Noriško kraljestvo: Beli panter (2014) od Janeza Janše, pa srbski roman Veliki rat (2012) od Aleksandra Gatalice; slednji, Gatalica, mi je na primer pomagal, da se nisem ustrašil vnesti močnega fantastičnega prizora (poglavje o furijah, demonih krivde) v sicer realistično Sonce Petovione.

Od tujih avtorjev prednjači Jesús Sánchez Adalid, andaluzijski pisatelj in duhovnik, letnik 1962, mojster španskega zgodovinskega romana, katerega dve knjigi sem prebral med svojim sobotnim letom v Madridu. Mislim, da je ravno Adalidov vzor na dolgi rok prispeval, da sem se tudi sam podal v pisanje. Prvič, ker mi je pokazal, da se duhovništvo in pisanje romana lahko tudi danes srečata; drugič, ker me je poučil, da lahko duhovnik piše »nenavijaško«, se pravi, v primeru njegovih opisovanj srednjeveške Španije, z enako pisateljsko empatijo do kristjanov, muslimanov in o Judov; tretjič, ker mi je dal vedeti, da obstajajo določena polja človeškega (verstva, religioznost, teološke drže, …), ki jih duhovnik vendarle lažje opisuje kot kak drug pisatelj. Naslednji, ki ga moram omeniti, je Simone Sarasso, letnik 1978, Italijan, in njegov Invictus (2012), biografski roman o rimskem cesarju Konstantinu. Tudi to delo je pustilo pečat.

Nominacija Sonca Petovione za kresnika 2020 oz. uvrstitev med pet finalistov, me je spravila v rahlo neugoden položaj. Moje ime je postavila na knjižno polico, na kateri piše »sodobni slovenski roman«, sam pa sodobnemu slovenskemu romanu ne sledim z ustrezno pozornostjo in strastjo. Ker nisem »sin Usode«, ki bi rekel, »tako pač je, kaj morem«, sem po nominaciji zavihal rokave (beri: očistil očala) in se podal na literarno potovanje. Pokarantenski čas je bil na župniji še vedno dokaj miren, zato sem najprej prebral dva kresnika za nazaj, ki sem ju imel itak v načrtu (Drago Jančar: In ljubezen tudi, Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset). Po razglasitvi finalistov sem oddrvel v knjigarno, kupil štiri so-nominirane romane, jih prebral, kot sicer berem romane – s svinčnikom v roki, podčrtujoč umetelne stavke, redke besede, močne misli. Naj jih naštejem po vrstnem redu branja: Veronika Simoniti: Ivana pred morjem, Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba, Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi, Jiři Kočica: Izvirnik.

Za poletje sem si od »modernih« pustil dva romana, ki ju imam v svoji knjižnici, a sem ju doslej zgolj prelistal: Feri Lainšček: Ki jo je megla prinesla (1993), Mojca Kumerdej: Kronosova žetev (2016). Ko bo vročina, bo čas tudi za »ptujski futurizem«, če tako rečem; to je, za 69 : ne prav kratka zgodovina prihodnosti najstarejšega slovenskega mesta (2019), ki ga je spisal moj prijatelj, nekoč sovaščan, Samo M. Strelec in katerega branje sem prekinil zaradi direndaja s kresnikom, ter za Nebotičnik Mitra (2011) Zdenka Kodriča.

ponedeljek, 15. junij 2020

Goltač in onesnaževalec ter spomin na modro nebo

Ararat iz Armenije 

Prišel je neviden virus in sodček nafte v ZDA je vsaj za nekaj časa bil vreden nič. Mogočni proizvodno-porabniški stroj se je ustavil. Letala so ostala na tleh, ceste so opustele, po predmestjih smo videli sprehajati se divje živali, priobalne vode so se same po sebi očistile, nebo je bilo spet deviško modro, ljudje so se učili sami pridelovati kvas in peči kruh.

Človek, ki ga sicer skrbi prihodnost planeta, se vpraša, če ne bi bilo dobro, da bi tako ostalo. Kaj če bi občutno zmanjšali porabo nafte? Kaj če bi ustavili proizvodno-porabniški stroj, ki je postal sam sebi namen? Kaj če bi odrekli poslušnost Mamonu, bogu-denarju, in se posvetili drobnim in skromnim veseljem v naši okolici? Kaj če bi sesuli mit o nujnosti gospodarske rasti, kateremu smo vsi – levi in desni, verni in neverni, temnopolti in belopolti – enako pokorni?

Kaj že uči francoski ekonomist Serge Latouche? Kaj papež Frančišek v okrožnici o varovanju stvarstva Laudato si' (Hvaljen, moj Gospod)?

Latouche je znan kot ideolog padca gospodarske rasti (degrowth theory). Njegov nauk je preprost: za dobro človeštva in planeta ustavimo hiperprodukcijsko divjanje, nehajmo ekonomski uspeh meriti zgolj z gospodarsko rastjo, naučimo se »živeti bolje z manj«. Zdajšnji model nas namreč uči živeti z veliko, z nepotrebnim in z viški. Viški (goltanje) in gore smeti (onesnaževanje) niso stranski produkt tega modela, temveč tvorijo njegovo jedro. V intervjuju za španski časopis El País je Latouche med drugim povedal: 

Eden glavnih problemov našega ekonomskega modela so viški. Trgovski center odvrže 20% hrane, ostalih 20% odvržejo gospodinjstva. Rok trajanja je eden izmed motorjev moderne družbe. Vse je programirano, da traja kratko, da bi se potem kupovalo več in več.

Kakor je imela Partija svoj oddelek za propagando, ima proizvodno-porabniški stroj reklame. Teh je danes toliko, da so ustvarile medije, ki ne živijo od bralcev, poslušalcev in gledalcev, ampak živijo od reklam (primer: komercialne televizije). Reklame so zadolžene, da ljudi psihično preparirajo, da v zdajšnji model verjamejo in iz njega ne znajo izstopiti.

Serge Latouche, katerega knjiga Preživeti razvoj je prevedena tudi v slovenščino, vidi enega prvih korakov za nov model v obnovi ekološkega kmetijstva. Več ljudi bi se moralo vrniti k domači zemlji, meni, saj je absurdno, »da jogurt do nas potuje 9000 km«. Z vrnitvijo k zemlji bi se odprla delovna mesta, ljudje bi bili bolj povezani, jedli bi boljšo hrano, manj bi onesnaževali.

Podobno vizijo nam razpira tudi papež Frančišek v okrožnici o varovanju stvarstva. S tem, da za razliko od Latoucha, močno poudari, da ekološkega in socialnega obrata ne bo mogoče izvesti brez duhovne revolucije. Papež opozarja, da je sedanji model produkcije viškov in kulture odmetavanja tesno povezan z duhovno praznino, tipično za našo dobo. Človek je goltač in onesnaževalec, ker je izgubil notranji kompas. Ne moremo se iti vrnitve k skromnosti in reševanja ekoloških problemov, če istočasno ne rešujemo problema duhovne praznine.

Da bi nas koronavirus v korenini spremenil, ni videti. Goltač in onesnaževalec v nas komaj čaka, da nafta prevzame začasno ji odvzeti prestol ter da se proizvodno-porabniški stroj spravi nazaj na prejšnje obrate. Zgleda, da globalni ekonomski sistem ta hip nima alternative, ki bi ga lahko izpodrinila, ne da bi poškodovala demokracijo. Greta Thunberg je simbol želje po obratu, je pa tudi prikaz trhlosti vodilnih zeleno-socialnih ideologij. Slednje so večinoma ustvarjene v udobnih meščanskih laboratorijih. Na zunaj se razpečujejo kot alternativa, globoko spodaj znajo biti tiha kolaboracija.

A ne bodimo črnogledi. Goltač in onesnaževalec je bil v času koronavirusa opomnjen. Spomin na modro nebo bo v njem ostal. Karantenska izkušnja, da je malo lahko tudi več in da je poljana za domačo sosesko lahko enako lepa kot Maldivi, ne bo povsem pozabljena.

papež Frančišek / Serge Latouche (Wikipedia)

* Besedilo je bilo najprej objavljeno kot uvodnik v reviji Ognjišče, junij 2020. Foto na vrhu: Branko Cestnik, gora Ararat, maj 2019.