Avtobus pred zidom Milosti (2007)

Lukas Bärfuss: Avtobus (Kako se kali svetnica) 

SNG Drama Maribor, 2006; režija Samuel Schwarz; prva slovenska uprizoritev

V mariborsko gledališče rado zaide, kar je svežega na Nemškem. Prevedeni germanski komadi, od tam gostujoči režiserji, kakšna koprodukcija in ne nazadnje več ali manj redni obiskovalci mariborske opere iz Avstrije postindustrijski Maribor spet nekoliko naredijo Marburg an der Drau. V dobrem smislu.

Z dramo Avtobus (Kako se kali svetnica), švicarskega pisca Lukasa Bärfussa, se je preko severne meje k nam razlila jedka, v intenziven črnodramatski paket zavita refleksija o hrepenenju po Bogu. Prav tako germansko švicarski režiser Samuel Schwarz (glede na temo Avtobusa je etimologija njegovega imena igrivo umestna: Samuel = božje ime, Schwarz = Črno) je Bärfussovo refleksijo v temotnosti še dodatno izpopolnil in dopolnil z vpadljivimi elementi psihološke grozljivke. Odrsko dogajanje sicer vsake toliko časa skorajda zaspi, ampak ravno toliko, da je naslednja slika bolj udarna. Zanimiva je uporaba mikrofonov in zaključnega recitiranja na playback. Perverzni angelski šofer avtobusa Hermann (Nenad Tokalić), ki se razkazuje kot death metalec, s kitaro, efekti, dolgimi lasmi in podočnjaki vred, s samozavestnim govorom na mikrofon dosega učinek moralističnega pridigarja, katerega občestvo je spoštovano gledalstvo; angelsko perverzna romarica v Čenstohovo (Eva Kraš) z zaključnim playbackom popelje vso stvar v nadnaravni srh hollywoodskega pridiha.

Vsi ti učinki so v službi osrednjega sporočila, ki pravi, da je Bog mrtev in da so tudi poskusi oživitve Boga obsojeni na propad oziroma bodo prej kot Boga zbudili demona. Pristna religioznost je vpričo človekove dvolične in labilne narave po Bärfussu tako rekoč nemogoča. Toda švicarski avtor je prebrihten, da bi se naslajal v teh, nekoliko že obrabljenih tezah. Ob vsem vendarle opaža in na odrske deske pošilja gon po Bogu, blazno željo po nesmrtnosti. Religioznega čuta, ki jim razjeda um in povzroča trpljenje, bi se Bärfussovi ljudje najraje znebili. Sami sebe bi prisilili v ateizem, če bi bilo mogoče. Pa ni.

Zato je tragedija neizogibna. Hermannov Avtobus mora zdrveti v prepad. Erika se mora na cilju svojega romanja, v Čenstohovi, posataniti. Poljsko romarsko središče mora izgledati kot umobolnica, v katero prodira rajska svetloba nekega, morda umetnega ali zafrkantskega Boga.

Da se na takem avtobusu proti prividom odrešenja »cijazimo« vsi, mariborska izvedba pove s preprosto potegavščino, ko hell driver, peklenski voznik Tokalić vztrajno šarmira in koketira s publiko, ki se mu v izzvanem zaključnem aplavzu, naivna kot izpade, simbolno pusti potegniti na oder.

Gledano širše je germanski duh glede vere znova vznemirjen. Zlasti odkar je v Rimu vrhovni duhovnik Nemec. Tednik Der Spiegel objavlja obsežne dosjeje o religiji, kulturkampfersko zna biti razpoložena novičarska N-TV, pop kultura se gre raziskovalko verskih misterijev, na nemških kanalih smo videli kar nekaj mirnih televizijskih nadaljevank o menihih in nunah. Očitno germanski teater v zanimanju za religijo ne zaostaja, le da je za razliko od drugih medijev krut, osredotočen na bistveno in resnicoljuben. S kafkijansko točnostjo definira zid Milosti in naravnost pove, da sodobni človek – kljub občasnemu silnemu butanju vanj – ne zmore, ne ve in noče čez.

Ampak definira pa jo. Teater Milost, namreč.

* Objavljeno v tedniku Družina, 14.1.2007; slika: wikimedia.org