Moskva, tretji Rim, in objem, ki manjka

Zgodovinski objem Atenagore in Pavla VI.
5.1.1964 v Jeruzalemu. Vir: conciliaria.com

5. januarja 1964, ob pol desetih zvečer, sta se v stavbi Apostolske delegacije v Jeruzalemu po stoletjih sovražnosti med krščanskim Vzhodom in Zahodom objela carigrajski patriarh Atenagora in papež Pavel VI.. Papež je dejal: „Izražam Vam vse moje veselje, vso mojo ganjenost. Zares mislim, da je to trenutek, ki ga živimo v Božji navzočnosti.“ Atenagora pa: „V Božji navzočnost, ponavljam, v Božji navzočnosti.“

Naslednje leto sta preklicala izobčenje, ki sta si ga Carigrad in Rim drug drugemu izrekla daljnega leta 1054. Poslej za katoličane pravoslavci več ne bodo heretiki in shizmatiki ter obratno. Evropsko krščanstvo naj bi spet začelo složno dihati z obojnimi pljučnimi krili, se je reklo. Ekumenizem je obetal zlate čase. Ampak nekdo v serijo ekumenskih objemov, ki je v naslednjih letih sledila, ni vstopil. Nekdo, ki ima za razliko carigrajskega patriarha, ki je zadnjih 500 let realno gledano vodil le krščanski otoček sredi ogromnega islamskega morja, veliko moč. To je bil moskovski patriarh.

Ko je prišla na vrsto Moskva

Moskva ima poklic tretjega Rima. Moskva je za ruske ideologe zadnji pravi Rim. Pri tem ne gre le za geopolitično retoriko, gre za realna dejanja in mišljenja, ki sežejo v čas padca Carigrada v turške roke (l. 1453) in torej v čas usihanja drugega Rima, kar je Carigrad od Konstantina naprej (od l. 330) hotel biti in bil. Ko je bil l. 1589 moskovski metropolit povzdignjen na raven patriarha in postal „patriarh Moskve in vse Rusije“, so Rusi opravili dvoje pravnih in simbolnih dejanj, katerih sadove moremo gledati in okušati še danes – tudi ko se soočamo s trenutnim dogajanjem na Krimu:

- carigrajski dvoglavi orel je postal simbol Moskve in je še danes simbol Ruske federacije; s tem se jasno nakaže kontinuiteta z drugim Rimom (Carigradom) in se tudi pove, da se je „središče pravovernega krščanskega sveta“ zdaj, ko so v drugem Rimu muslimani, premaknilo v Moskvo;

- moskovski patriarhat je vstopil v Pentarhijo; postal je član častitljivih petih antičnih patriarhatov (Jeruzalem, Antiohija, Aleksandrija, Carigrad in Rim), ampak na način, da je v Pentarhiji prevzel mesto, ki ga tam ima/imel Rim, saj je ta za pravoslavce postal krivoverski in razkolniški, torej izključen iz „kluba petih“; Moskva tako po bizantinski cerkveno pravni liniji direktno zamenja Rim.

Patriarh Ciril in predsednik Putin med versko slovesnostjo.

Foto: AP

Poslanstvo tretjega Rima

Poklic tretjega Rima je podoben poklicu prvih dveh Rimov. Biti vodilen, ustvarjati imperij, širiti svojo politično (prva orlova glava) in duhovno oblast (druga orlova glava), kakor daleč se le da – tudi na ameriško celino (Aljaska je bila pod Rusi do l. 1867). Ljudstva, ki jih ob tem srečaš, morajo priznati tvojo nadoblast in se sprijazniti, da so omejeno suverena. Pravzaprav morajo biti srečna, da so s teboj, ki si močan, najmočnejši, največji in ki prinašaš luč resnice. Kamor rusko cesarstvo ne seže z geografskimi mejami, naj seže moralno in politično. Tako se je Rusija v 19. stoletju trudila, da bi v odnosu do Turčije dobila status edine zaščitnice vseh kristjanov v otomanskem cesarstvu. Tudi zato, ker ji Turčija in Zahod tega nista dovolila, je izbruhnila krimska vojna (1854-1856). Navada je železna srajca. Poglejmo, kaj je storil Vladimir Putin v primeru še trajajoče sirske državljanske vojne. Postavil se je za zaščitnika sirskih kristjanov in preprečil Zahodu, da bi vojaško posredoval v korist sunitskih upornikov.

Zanimivo, da so vzorec Moskve kot tretjega Rima enako in še bolj kot pravoslavni carji pograbili ateistični komunisti. Stalin je razširil sovjetsko nadoblast globoko v Evropo (ruski tanki so desetletja dolgo prežali le 300 km od Rena), se imel za voditelja svetovne komunistične revolucije, Moskvo pa postavil za politično-vojaško (prva orlova glava) ter ideološko (druga orlova glava) središče socialistične preureditve sveta. Ko sta se l. 1960 Sovjetska zveza in Kitajska sprli in je Maocetungova Kitajska hotela prevzeti primat v svetovnem komunizmu, se je govorilo, da nastaja četrti Rim – Peking.

Objem, ki ga čakamo

Benedikt XVI. se je z zdajšnjim ruskim
patriarhom Cirilom, ko je bil slednji metropolit
Smolenska in Kaliningrada, srečal dvakrat.
Vir: catholic.org

Zdaj razumemo, kako pomemben in kako dolgoročno pozitiven za Evropo in svet bi bil objem rimskega papeža in moskovskega patriarha. „Ni miru brez miru med religijami,“ vztrajno ponavlja švicarski teolog Hans Küng. Ekumenizem ni neka interna obrobna dejavnost cerkvenih ljudi, nek teološki hobi za nekaj navdušencev, ekumenizem je strateška dejavnost kristjanov in njih voditeljev za prihodnost sveta. 

Nujno se bo srečati. Prvi in tretji Rim za isto mizo. Da bi se srečala papež Frančišek in patriarh Kirill (Ciril), na tem se je v jeseni 2013 že delalo. Kardinal Kurt Koch je obiskal patriarha v Moskvi, metropolit Hilarion in predsednik Putin sta bila v Vatikanu. Izjave na obeh straneh so bile optimistične.

Pomnimo, kakšna hladnost je zavladala na relaciji Moskva-Vatikan, potem ko je v začetku devetdesetih papež Janez Pavel II. po vzhodni Evropi vzpostavljal pod komunizmom razrušeno mrežo katoliških in grško-katoliških župniji in škofij ter še enkrat podprl uniate, zlasti ukrajinske. Marca 1992 so se pravoslavni patriarhi srečali v Carigradu in v skupni izjavi ostro kritizirali rimsko pastoralno-pravno ofenzivo v deželah z večinskim pravoslavnim prebivalstvom. Predvsem vprašanje uniatov, ki jih pravoslavci imajo za izdajalce pravoslavja in Rimu prodane duše, je tisto vprašanje, ki Moskvo najbolj boli. Boli pa tudi Rim, saj je živ spomin na nasilno podrejanje ukrajinskih uniatov moskovskemu patriarhatu po l. 1946. Nasilno podrejanje z nasilnimi prepisi lastništva stavb grko-katoliške Cerkve na pravoslavno Cerkev sta z roko v roki izvajala komunistična NKVD in pravoslavni kler. Kakorkoli že, poljski papež ni mogel pričakovati, da bi obiskal Rusijo in da bi ga moskovski patriarh sprejel. Tudi zato, ker je Poljska po ruskem prepričanju „kriva“ za nastanek uniatov v 16. stol..

S Frančiškom je slika drugačna. Že to, da ni Evropejec, je z ruskega zornega kota plus. Povrh vsega se Frančišek rad naziva „rimski škof“ - naslov, ki mu ga pravoslavna stran ne oporeka. Da se je pripravljen od pravoslavne Cerkve tudi kaj učiti glede načina vodenja cerkvenih stvarnosti, je jasno (in silno pomenljivo) zapisal: „V pogovoru s pravoslavnimi brati imamo katoličani možnost, da se naučimo nekaj več o pomenu škofovske zbornosti in o izkušnji sinodalnosti.“ (Veselje evangelija 246).

Ob protestih v Kijevu so svet obšle zgovorne in za zahodnjaka nekoliko
nenavadne fotografije o vlogi duhovnikov.  Foto: AP

Ni miru brez miru med religijami

Ampak ali lahko objem dveh verskih voditeljev prinese mir? Ni diplomacija tista, ki največ naredi za pomiritev spopadov? Diplomacija, politične stranke, ideološke mode in državne tvorbe danes so, jutri jih več ni. Religije ostanejo. Religija zaznamuje človeka globlje, kot si predstavljamo. Zato, dolgoročno: „Ni miru brez miru med religijami.“ To moč religij je razumel Samuel Huntington, ki je v znamenitem delu Spopad civilizacij opozoril, da bo katoliško-protestantska Evropa vedno izpostavljena konfliktom z vzhodno pravoslavno Evropo, se pravi, predvsem z Rusijo. Ne gre samo za dvoje interesov, po Huntingtonu gre za dvoje civilizacij – latinske in bizantinske. Da so ti konflikti venomer za vogalom, vidimo danes na primeru Ukrajine. A pomnimo, kaj se je l. 1999 zgodilo v Prištini, na še eni izmed geografskih ločnic med civilizacijami (med tremi, če smo natančni), ko so si pri tamkajšnjem letališču nasproti stali ruski in britanski oklepniki in je malo manjkalo, da bi udarili drug po drugem.

Težko je z zgodovino. V Sloveniji poskušamo „popravljati“ stranpoti za 70 let nazaj, v Evropi bo to potrebno storiti za 1000 let nazaj. Zaradi prihodnosti. Zaradi ljubega, zares ljubega miru.