ponedeljek, 04. december 2017

Sv. Barbara ali Kako resnica skozi stene hodi



Zgodba o Barbari (goduje 4. decembra) govori o lepem in pametnem poganskem dekletu, doma iz grške Nikomedije, ki pa je imelo to nesrečo, da je bil njen oče Dioskur blazno posesiven. Da bi nadziral njene socialne stike in vplive nanjo, je sezidal stolp in Barbaro zaprl vanj. Kljub temu je preko Origenovih spisov in služinčadi prišla v stik s krščansko vero. Ko očeta ni bilo doma, se je dala krstiti in služabnike prosila, naj na stolpu poleg dveh že obstoječih okenc naredijo tretje, da jo bodo tako trije snopi svetlobe spominjali na sv. Trojico. Ko pride oče in zve, kaj se je zgodilo, pobesni. Hčer izroči sodnikom (smo namreč v l. 306, v času krutih Dioklecijanovih preganjanj kristjanov). Sodniki Barbaro obsodijo na smrt z obglavljenjem, oče, od vedno zagrizen nasprotnik kristjanov, pa se ponudi, da bo sodbo izvršil on sam. Kar se tudi zgodi: oče Dioskur v imenu države obglavi lastno hčer Barbaro.

Zgodba o sv. Barbari je tudi zgodba o zidovih, katerih namen je preprečiti prihod ljubezni in resnice. Barbara se ne bi smela srečevati s svojimi vrstniki, kaj šele se nenadzirano zagledati v kakšnega fanta. Barbara tudi ne bi smela spoznati resnice o smislu življenja in Bogu. Toda ljubezen in resnica, ki sta v Bogu eno, hodita skozi stene. Ljubezni je lastno, da se širi; resnici je lastno, da pride na dan, v Barbarinem primeru v temni stolp. To je Barbarino sporočilo, to je, če tako rečemo, Barbarino pravilo.

Barbarino pravilo se je na silno dramatičen način izkazalo pri odkritju umorjenih v Hudi jami. Ti so bili zmetani v rudarski rov – glej to igro skritih pomenov! – z imenom Barbara-rov. Kako naduti so morali biti krvavorokci, ki so l. 1945 mislili, da Barbarino pravilo ne bo delovalo v rovu, ki nosi njeno ime! 

Po eni strani nadutost, a po drugi vendarle strah, da se stvar ne izve. Po eni ubijalčev „božanski“ občutek moči nad življenjem in smrtjo, po drugi nizkotnežev pratrepet pred sijajem resnice. Pratrepet, pomislek, dvom, vest,... nekaj, kar gloda in postavlja vprašanja: Kaj, če se zve? Kaj, če resnica priden na dan? Resnica res skozi stene hodi, toda če bo sten več kot ena,... če bo sten več kot pet,... če bo sten enajst, se resnica morda le ne bo mogla prebiti skozi.

Konec 3. stoletja je v Nikomediji nek posesiven oče zgradil stolp, da bi do njegove hčere ne prisvetila luč spoznanja. Slovenski upravitelji skritih zločinov so l. 1945 v Hudi jami pozidali 11 pregrad, do pregrad pa po tleh nasuli finega peska, da bi lahko brž videli, če je kdo hodil tja, kamor po odredbi države ne bi smel. Fini pesek in 11 pregrad, da Barbarino pravilo v Barbarinem rovu ne bi delovalo?

Kakor je resnici lastno, da gre naproti človeku, tako je človeku lastno, da jo išče, kakršnakoli že je. Predstavljati si človeka, ki ne išče resnice, je kakor predstavljati si človeka brez možganov. Možgani so naš naravni organ za resnico. Resnica ni abstraktna, z resnico ne gre žonglirati, kajti resnica je tudi naše nevrološko naprezanje in stanje.

Sv. Barbara, ki ji je bilo bivati v temnem stolpu, je zavetnica rudarjev, podzemnih kopačev. Eden izmed njih je Mehmedalija Alić: musliman, ki ga je bil izbran, da razkrije še eno poglavje slovenske krščanske in protikrščanske travme; tujec, ki je kakor angel prišel od nikoder, bil od države izbrisan, da bi na koncu domačinom nakazal pravo pot; človek, ki je na nekem drugem morišču, v Srebrenici, izgubil najdražje. Mehmedalija Alić je vodil podiranje enajstih pregrad do žrtev Hude jame. V svoji knjigi Nihče je o moči resnice zapisal:
Do kdaj bomo čakali, da človeški um dozori in se vzpostavi medsebojno spoštovanje? Da prevladata resnica in pravica, ki bosta veljali za vse enako? O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti.

Resnica skozi stene hodi. Resnica ozdravlja in osvobaja. Sv. Barbara, prosi za nas!

* Foto: Mihael Hild, Trbovlje, rudarski prapor.


2 komentarja:

  1. Napisal sem komentar, pa je izginil. Ponovno.

    Po prvem odstavku zgoraj sem se čisto zjokal. In potem je še naš 'oče naroda', drug Tito, napolnil vse kraške jame naše 'domovine'. A ker Ljubezen predre vse stene, je ne ustavijo niti stolpi, niti pregrade, niti grobovi, niti smrt. Ne čas.

    Bog ima tri lastnosti: KREIRA, VZDRŽUJE in UNIČUJE (da lahko spet ustvari). To je jasno izraženo tudi v 'treh Marijah': beli, rdeči in črni. Zato smo tudi ljudje treh sort: kreatorji, vzdrževalci in uničevalci. Smo si bratje, a zelo različni.

    V duhovnem pogledu so kreatorji čisti Božji ljudje, kajti nenehno z Ljubeznijo mislijo na Gospoda, zato je vse, kar skreirajo po Njem: VEČNO. Vzdrževalci so tisti, ki skušajo Nauk vzdrževati na tem svetu, kjer vse propada. Cerkev je npr. vzdrževalka. Na koncu pa so še uničevalci. To so tiste duše in narodi, celo vere, ki so izgubili stik z Gospodom, zato so zaposleni v materialnem delu Njegovega vesolja, kjer vse s časom propada. Sem spadajo tudi celotne religije, npr. islamska. Zato ni naključje, da je Bog v Slovenijo poslal muslimana, predstavnika Črne Marije, ker je Barbarin rov prav tako od Nje. Gospod Mehmedalija je torej Gospod Bog na delu v Sloveniji.

    Vsi smo nenehno v službi Gospoda. Nikogar ni, ki ne bi služil Gospodu: celo tisti, ki Ga zavračajo ali pa Ga sprevračajo po svoje: ti prav tako služijo Gospodu, in sicer v materialnem svetu, kot uničevalci. Uničevalci so pravzaprav tudi vsi materialni izumitelji in proizvajalci in znanstveniki in politiki in katoliški ekonomisti, kajti karkoli naredijo, bo čas kmalu UNIČIL. Ukvarjajo se namreč z minljivo robo. Zato so pravzaprav uničevalci.

    Ti trije tipi ljudi smo si vsi bratje. Vsi delamo v Božji Tovarni: eni v pisarnah, eni v proizvodnji, drugi pa na razrezu, predelavi in smeteh. Vsi smo torej bratje, a imamo različne vloge. Je pa greh te delavce nasilno med seboj mešati. Vsakdo lahko sam po svoji svobodni volji in zrelosti prehaja sem ali tja, a na silo mešati množice, je grešno. Ker takrat gredo trume smetarjev v pisarne in pisarnarji v proizvodnjo ali na razrez. Nastane KAOS, in to je hudičev čas.

    Imamo celo kakšne papeže, ki si želijo teh zmešnjav narodov, teh selitev ljudstev - in tisti, ki so polnili Hude jame, so ISTO želeli. Kdor pa se jim je uprl, je bil ubit. Seveda je tak papež svetniški, ker vidi vse ljudi kot Božje, kar je pogled svetih ljudi, a ko želi vse med seboj pomešati, je to znak vražjega posredovanja. Božji kreatorji namreč zelooo slabo živijo med razdiralci (začaranimi od materialnega sveta), in obratno. Harmonija in mir nastaneta le, kadar vsakdo opravlja svoje delo in pri tem Ljubeče misli na Gospoda. Takrat so kreatorji veselo-Božji, takrat so vzdrževalci uspešni v Besedi, in takrat se uničevalci prebujajo iz kamnitega sna in zavisti.

    Vse, kar je ustvarjeno, mine. Kar pa je večno, ne mine, ampak raste. In tako je rasla in vzhajala Ljubezen tam v zabetoniranih rovih, dokler jih ni vse razpočila - in mučeniki so prišli ven. In so živi, njih uničevalci pa so še vedno mrtvi, kot so bili takrat. In sveta Barbara je živa, čeprav je bila zabarikadirana v stolpu. In Jezus je bil v grobu zavaljen s skalo, pa je ven prišel - Živ! Življenja torej ni mogoče ubiti, Ljubezni ni mogoče ubiti. Zato je žalostno biti zaposlen kot uničevalec - a tudi on je del Boga.

    Res, sveta Barbara, prosi za našo Ljubezen!

    OdgovoriIzbriši
  2. Joj, g. Cestnik koliko, SPOZNANJA in RESNICE je v tem zapisu, ki ga je Jona tako lepo, vsakemu razumljivo DOPOLNIL !!!

    Trdno sem prepričana, da bo GOSPOD prišel in prebudil naša lepo SLOVENIJO, da se otresle laži in prevar v katere so jo zazidali naši UNIČEVALCI !!!

    AMEN !!!

    OdgovoriIzbriši