petek, 06. maj 2016

»Najprej duhovnike!«

Martin Gaberc, 1883-1941
(vir zupnija-gornja-radgona.rkc.si)

Pred 75 leti so slovenske dežele doživele velikonočni čas, ki je bil veliko bolj postni kot velikonočni. Nacistične in fašistične armade so 6. aprila 1941 prestopile meje in začele okupacijo, katere cilj ni bil zgolj prevzeti oblast in si priključiti ozemlje, temveč Slovence oropati slovenstva. 

V skladu s tem je bilo potrebno najprej udariti po vodilnih narodnostno zavednih ljudeh ter po simbolih. Vodilni in simbolno močni lik pa je v vsakem narodu, še posebej pri nas, (bil) duhovnik. Ni naključje, da je žrtev prve nacistične likvidacije pri nas bil duhovnik, gornjeradgonski župnik Martin Gaberc. Ustrelili so ga v župnišču v Gornji Radgoni takoj 6. aprila 1941 zjutraj. Pomenljiv je tudi dogodek pri Frankolovem. Ko se je 18. aprila 1941 iz Maribora proti Celju peljal Heinrich Himmler, načrtovalec in zapovednik nacistične raznarodovalne politike, je na cesti srečal frankolovskega župnika Alojza Sunčiča. Himmler je ustavil kolono in duhovnika osebno aretiral. Nato je podobno storil v Vojniku, kjer je ukazal peljati do župnišča in tam aretiral župnika Antona Lassbacherja.

»Najprej duhovnike!« – srhljiv ukaz hudobnih režimov. Toliko srhljivejši, ker se ga je poleg tujega okupatorja držal tudi domači komunist, brat po krvi. A ukaza, da je treba odločno udariti po duhovščini, ne gre brati zgolj kot praktično-političnega: češ, odpravimo duhovnike, ki vzgajajo in vodijo ljudstvo, da bodo potem to dvoje delali naši politkomisarji. Likvidacije, aretacije in pregoni duhovnikov so tudi globoko simbolna dejanja. 

Duhovnik predstavlja učlovečenega Boga, moč Milosti ter presežni smoter zgodovine. Totalitarni režimi si to troje lastijo. Zanje ni Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, oni povzdigujejo nad-človeka arijskega ali proletarskega porekla. Zanje ni Milosti, tihe in svobodoljubne urejevalke zgodovine, zanje obstaja jekleni načrt človeškega razvoja, ki ga je treba uresničiti tudi preko trupel. Zanje zadnji smoter zgodovine ni zunaj zgodovine, pri Bogu, pač pa zgodovina sama postane božanska.

Duhovniki smo polni napak, dokaj krhki material za božjo stavbo. Včasih šele neverjetno sovraštvo do nas razkrije veličino, katere nosilci smo. 


* Objavljeno kot uvodnik 1.5.2016 v tedniku Družina.

5 komentarjev:

  1. Tempo, kaj ... Tole smo brali že v Družini. Seveda najprej duhovnike, saj je to Kajnov svet, mar ne? To je njih darilo Bogu, saj so njihove zmage od onega sveta. Po drugi strani pa ni na mestu prevelik verski-ego, da so glavni cilj duhovniki, nemara kristjani, to so zanikali že trije patriarhi tam dol okoli Sirije in izjavili, da se ne gre za genocid nad kristjani, ampak nad vsemi, predvsem pa nad muslimani samimi. Tudi nad pravim islamom se izvaja duhovni genocid, ker je ugrabljen že stoletja. Mislim, da naloga duhovnika ni, da odmerja, kdaj bo on na vrsti, kako in od koga, ter da jadikuje na to temo, ampak da je svet. Niso vsi sveti, četudi so vsi Kristusovi. Saj smo vsi verniki Kristusovi, pa nismo sveti niti pod razno. Je duhovnik torej svet samo zato, ker je duhovnik? Ni. Praviš, da je duhovnik učlovečenje Boga, a da so duhovniki polni napak. To je hudo kontradiktorno. Bog nima napak, da pa jih duhovnik nima preveč, mora stremeti k svetosti. Ločiti pa je treba med napako in grehom. Naša leva oblast in levi mediji (poznaš jih dobro, Branko), ne ločijo med tema. Eno so napake, drugo pa grehi. To sta dve različni stvari. Kar se duhovnikov tiče napake niso pomembne, so pa pomembni grehi. In zdaj poglejmo izjavo znova: Duhovniki so učlovečenje Boga, a so polni grehov. Vidiš, prijatelj, to pa ni za tolerirati. Od tega gnijejo religije, ljudje se spreobračajo v ateizem, kristjani pa v leve politike.

    Druga napaka bi bilo zemljeno skušati oponašati Gospoda in svete in celo papeža Frančiška. Mu je kdo enak? A da mu je, če se potrudi? Potem naj zbere 100.000 vernikov in jih spravi v veselje – ne bo šlo, kajne? Temu se je posmehnil že pater Rupnik, ko je dejal, da so se mnogi slekli kot sveti Frančišek, pa ni bilo nič od tega, le zeblo jih je. Lahko se postijo kot Vianej ali so ponižni kot Mandić, pa ne bo nič. Pa pojdimo zdaj korak naprej: papež Frančišek daje nekaj, kar ni od tega sveta, Božjo ljubezen in usmiljenje, zapakira pa v besede in spodbude, ki so od tega sveta, da je lahko razumljen. Tako mu je pač dano, tako pesem mu je dal Bog žgoleti. In če kdo od tega sveta odpakira ta zavoj, notri ne najde ničesar, če je duhovno slep. In potem skuša socializmu podobno pomagati ljudem. Pade v past, da z ateističnimi dobrodelniki tekmuje v vpitju: Ljubezen, ljubezen! A ena ljubezen ni drugi ljubezni enaka. V tem je problem, ki je rešljiv le s svetostjo duhovščine, še posebno odgovornost pa imajo tisti, ki harajo po medijih . Ne smejo biti v dvomu in zvijačni in ponosni. Imeti morajo diamantno vero, ali bolje, vero enega najlepšega bisera. Sicer so v grehu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Citiram g. Cestnika_ "Ko se je 18. aprila 1941 iz Maribora proti Celju peljal Heinrich Himmler, načrtovalec in zapovednik nacistične raznarodovalne politike, je na cesti srečal frankolovskega župnika Alojza Sunčiča. Himmler je ustavil kolono in duhovnika osebno aretiral. Nato je podobno storil v Vojniku, kjer je ukazal peljati do župnišča in tam aretiral župnika Antona Lassbacherja."

    Zares podlo s strani nacističnega veljaka. Še posebej ob luči dejstva, da je bil takratni papež (Pij?), servilen do nacizma!
    V tej luči komunizem vsaj hinavski ni bil.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ne vem, če je bil papež Pij 12. res servilen do nacistov, prej bi rekel, da je bil zelo previden, ker je vsaka izjava povzročila, da so Nemci poslali še stotine duhovnikov več v taborišča smrti. Pij 12. je pomagal Judom (enako kot kasnejši papež Janez Pavel II.), pred tem skušal preprečiti vojno, seveda pa se je kot večina inteligentnih zavedal, da je komunizem mnogo hujši od naci-fašizma, kar so govorile tudi novice o pomorih lastnih ljudi v Rusiji. To se je še posebej izkazalo pri nas, kajti zgodil se je krvav komunistični boj za oblast, pri čemer so bili komunisti zelo proti zahodnim zaveznikom (npr. celo ob koncu vojne, dogovorno prepuščanje nemških konvojev s stotinami tovornjakov skozi Slovenijo, na sever Italije, ob ameriškem osvobajanju Italije). To je bilo hudo hinavstvo. Slovenski revolucionarji so bili proti vsem, še najbolj pa proti lastnemu narodu, ki so ga pobili mnogokrat več kot okupatorjev. V taki situaciji je bilo Cerkvi zelo težko loviti ravnotežje, ker pa se situacija na nek specifičen slovenski način dogaja še danes, je tudi Cerkev večkrat v zmedi. Rešitev je seveda le v razumevanju srčike vere in v osebni svetosti. Če pa te naloge ne prepoznajo niti neki od duhovnikov, je to za zjokat, ker potem res ni rešitve za narod.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tole in ostalo mu objavljajo na naslovnici Družine, tej pokvarjeni pizdi klerosocialistični. Tisti hinavski retardirani brezhrbtenični kvaziurednik Franci Petrič, ki se trese le za lastno rit, mu to objavlja. Mi gre na kozlanje ob vsem tem kolaborantskem kleru. Z vsako oblastjo se vedno zližejo, le za to jim gre. Vseeno, ali so fašisti, nacisti ali pa ta ogabna rdeča sodrga, ki se norčuje iz Slovencev danes. Z njihovimi morilskimi psihopati sedijo v prvih vrstah na proslavah in se kažejo pred kamerami v soju žarometov s šefi mafije, ki je izropala Slovence. Ob tem pa ljudem pridigajo o usmiljenju in korektnosti. Ogabno!
    Brez te bande klerovske bi se narod že davno osvobodil rdeče zatiralske sodrge. Še tistih nekaj pokončnih duhovnikov, ki jim glas vesti pomeni več od servilnega lakajstva in jih ljudje zato nosijo v svojih srcih, tako ali drugače pohodijo in zatrejo. Fej!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. "Včasih šele neverjetno sovraštvo do nas razkrije veličino, katere nosilci smo."

      Izbriši